ŠOLARKE V OGLEDALU
WALKERDINE, V. (1990). SCHOOLGIRL FICTIONS,
LONDON - NEW YORK,
Verso. 216 strani
Zaika Drglin*
Valerie Walkerdine je celo desetletje delovala na Londonskem Institute of Educa-
tion, kjer je ustanovila skupino, imenovano "Enota za deklice in matematiko".
Rezultati natančnih empiričnih in teoretičnih raziskav, ki so jih izvajali, so v širši
strokovni javnosti vzbudili ostre razprave in polemike. Pozneje je bila Walkerdino-
va zaposlena kot profesorica psihologije na Institute of Art and Design na Birming-
ham Polytehnic, kjer je nadaljevala tudi svoje raziskovalno delo, od leta 1991 dalje
po poučuje na uglednem Goldsmith's College londonske univerze.
Raziskovalni interes Valerie Walkerdine je usmerjen na področje, kjer se srečuje-
jo teorija šolskega polja in ženske študije in je del širše znanstvene in raziskovalne
usmeritve, ki se je v anglo-ameriškem prostoru uveljavila z imenom "cultural stud-
ies". Sodelovala je tudi pri reviji Ideology and Cousciousness, ki je bila posvečena
predvsem osvetlitvi pedagoških in psiholoških diskurzov in njihovi vlogi pri konsti-
tuiranju vednosti o šoli in otroku, pri čemer je bil bistven poudarek na razvijanju
foucaultovskega teoretskega aparata. Skupaj s Colinom Gordonom, i je uredil in iz-
dal več Foucoultovih del v angleškem prevodu, je bila več let tudi glavna urednica
te serije.
V središču zanimanj Walkerdinove so spraševanja o tako imenovanem zdravo-
razumskem opredeljevanju ženskosti (in moškosti). Ne gre za to, pravi, da bi
določene trditve o ženskah morali spet in spet zanikovati, pač pa za način, kako nas-
tajajo in kaj omogoča njihov obstoj in perpetuiranje. Izhodišče, ki je lahko za
raziskovanje plodno, je spraševanje, kako in zakaj so domnevne "resnice", povezane
s spolno razliko, sploh proizvedene, in zakaj lahko delujejo kot samoumevnosti.
Posebno mesto v sklopu njenih analiz pripada soočenju s pedagoškimi diskurzi o
"naravnem razvoju otroka", "materinstvu" in "'pravilni vzgoji". V svojih odmevnih
člankih o psihološki vednosti je med drugim pokazala, kako pomembno mesto ima
psihologija v izobraževalnih prakasah, še posebej pa se je posvetila kritiki Piagetove
razvojne teorije. Njena zadnja knjiga z večpomenskim naslovom Schoolgirl Fic-
tions, ponuja v branje tekste, ki rišejo konture njenega raziskovanj skozi daljše ob-
dobje, saj so v njej zbrana besedila, ki so nastajala v letih od 1981 do 1989. Na
kratko ji bomo poskusili slediti.
Polje, C. VI/4, 61260 Polje
^ ?$»^^^)B2IOWA-H(mW50fPSYCHaOGY?V|
V prvem delu, ki nosi naslov Šola za deklice, je avtoričin pogled usmerjen v pros-
tore, kjer se odvija vzgojno-izobraževalni proces.Velik del raziskav temelji na opa-
zovanjih vsakodnevnega življenja, ki poteka v vzgojno-izobraževalnih ustanovah.
Na osupljivem primeru iz otroškega vrtca, kjer štiriletna fantka zmerjata vzgojitelji-
co, avtorica pokaže, kako nekatera običajna razmišljanja o tem, kdo je nosilec
oblasti v vzgojnoizobraževalnem procesu, preprosto ne morejo držati. Klasična
opozicija - učitelj ali vzgojitelj (nosilec oblasti) : otroci (nemočni, podrejeni) je v
določenih okoliščinah obrnjena na glavo. Avtorica opozarja na pomen spola -
nikakor ni naključje, da opravljajo naloge vzgojitelja in učitelja v nižjih razredih os-
novne šole skoraj izključno ženske. Pravzaprav lahko v zgodovini šolanja sledimo
zanimivim premikom: namesto ženske, ki ji ne pritiče enaka izobrazba kot moške-
mu (kajti "če bo svoj razum preveč razvila, bo to škodovalo njenim reprodukcijskim
sposobnostim"), se je pozneje pojavila drugačna ženska, tista, ki naj omogoča vzgo-
jno-izobraževalni postopek, torej naj bo izobražena toliko, da bo otrokom omogoči-
la pridobivanje znanja. V tem prestopu se funkcije učitelja postopoma izenačujejo z
"materinskimi nalogami". Avtorica prikaže, kako se z aplikacijo razvojne psihologi-
je ustvari možnost zamenjave oblasti: otrok je tisti, ki naj bo aktiven, vzgojiteljica
ali učiteljica pa naj zagotavlja, da bo okolje čimbolj vzpodbudno; otroka naj čimbolj
spozna, mu nudi varnost in hkrati ustrezne spodbude za njegov optimalen razvoj;
šola naj postane otrokov "drugi dom".
Walkerdinova se sprašuje o teži odgovornosti, ki naj bi jo nosile matere pri vzgoji
svojih otrok. Raziskuje miselnost, kije dobila svojo veljavo po drugi svetovni vojni
- mati je tista, ki zagotavlja primemo okolje za otroka, da bo ta telesno in duševno
zdrav in uspešen v šoli, da bo "normalen" otrok. Torej, ne le, daje učiteljica v šoli
"druga mama", tudi mati doma naj bo učiteljica, vedno in povsod naj igrivo poskrbi,
da se bo otrok čimbolje pripravil na vstop v šolo. Naloga žensk je predvsem v tem,
da tako v šoli kot doma ustvarijo tako okolje, ki bo primerna vzpodbuda za otroka.
Če otrok ne uspe, je jasno, komu pripisati krivdo. Avtorica vključuje tudi vidik
razredov - posebno se loteva problema kulpabilizacije mater iz delavskega razreda
in dokazuje, da kljub temu, da se zdijo ideje razvojne psihologije napredne, hkrati
podpirajo miselnost, da je nekaj narobe z materinstvom, kakršno je običajno v
družinah delavskega razreda. Hkrati pa dokazuje, da materinstvo, kakršnega pred-
stavlja ideal ljubeče in skrbne matere iz srednjega razreda, ni preprosto osrečujoče;
v obeh primerih so ženske na nek način "regulirane" in "nadzorovane". V nadalje-
vanju Walkerdinova posebej poudarja pomen šole kot institucije, kjer se proizvajajo
razlike med dečki in deklicami, kjer je vzgoja spolno obeležena. Na prikazu
raziskav, ki so se ukvarjale z vprašanjem deklic in matematike, imenitno oriše
načine, kako iz punčk, ki so v začetku šolanja celo boljše v matematiki kot fantki,
zrastejo dekleta, katerih rezultati v matematiki ne dosegajo fantovskih.
Vemo, da ima matematika v šoli specifično mesto in da je to veda, ki po tradiciji,
splošnem prepričanju in šolskih ocenah pripada enemu spolu precej bolj kot druge-
mu. Ne gre za to, da bi Walkerdinova preprosto dokazovala, da trditve, kot je
"Ženske so preveč iracionalne in čustvene, da bi bile dobre matematičarke." ne
držijo; gre ji za drugačno vzpostavitev razmerja med "evidentnim" in interpretacijo.
Problem je potrebno zastaviti drugače: zakaj so deklice tiste, ki jim po izjavah
učiteljev nekaj manjka, čeprav so njihovi rezultati dobri ("Trdo dela, da se prikoplje
do rezultatov, ni pa to tista 'brihtnost'."), in dečki tisti, ki so nadarjeni, čeprav nji-
hovi rezultati tega (še) ne kažejo ("Tako je nemiren, da še svojega imena ne more
napisati. Ampak ni neumen, celo zelo nadarjen je."). Raziskave so presenetljivo
pokazale, da pripombe in interpretacije učiteljev in učiteljic povsod in kar naprej
¦KE v OGLEDALU ]3]
"proizvajajo resnico" o tem, kako je neuspeh deklic stvar nerazumevanja in poman-
jkanja smisla za matematiko, medtem ko so dečki (ne glede na uspeh in v nasprotju
z deklicami) vedno domnevni nosilci pravega in resničnega razumevanja in vednos-
ti.
V sklopu člankov, ki jih je avtorica napisala zadnji čas in sestavljajo tretji del kn-
jige, najdemo razmišljanja o seksizmu in literaturi, ki jo berejo najstnice, o filmih, ki
jih gledajo in o pomenu kulturnih praks v produciranju mišljenja in pozicij (za)
ženske in pri tem mestoma posega - poleg splošnega foucaultovskega - tudi po psi-
hoanalitičnem konceptualnem aparatu. Avtorico zanima, kako se oblikujejo iden-
titete deklet skozi vsakdanje življenje v družinskem krogu. Tako naprimer analizira
dogajanje v delavski družini, medtem ko gledajo video posnetek filma Rocky II.
Raziskuje, kako se dekleta in ženske borijo, da bi spremenile načrte in kalupe ter
našle alternativne rešitve namesto predvidenih, in ugotavlja, da do teh ni lahko niti
enostavno priti.
Pričujoča knjiga je zbirka teoretičnih tekstov, kijih avtorica dopolnjuje s kratkimi
avtobiografskimi zapiski, poezijo in nakaziU, ki jih je dala izkušnja njene lastne
analize. Ob prebliskih, ki jih je ujela na papir, spoznavamo tudi intimnejše plasti
avtorice. Skupaj s pesmima dajejo knjigi posebno barvitost. Hkrati ustvarjajo
možnost, da ji sledimo skozi njeno občutenja: z načinom, kako jih avtorica po-
razdeli med teoretične besedila, nas vpelje v ritem svojega doživljanja tematik.
Hkrati pa specifičen način razslojevanja določenih tem - od zapisov o lastnem
otroštvu, razmišljanja o reprezentacijah same sebe na fotografijah iz družinskega al-
buma do interpretacij rezultatov raziskav - kaže na potrebo po opredelitvi lastnega
položaja in na potrebo po refleksiji o mestu, od koder govorimo.
Avtorica je v tujini vzburkala vode z dekonstrukcijami samoumevnosti psihološk-
ih in pedagoških fraz o šolarkah in učiteljicah. Upamo, da bo kakšen udarni val
vzkipel tudi k nam.
OPOMBE;
1.Revija Ideology in Cunsciousness je izhajala v Veliki Britaniji v letih 1978 -
1984.
2. O kritiki Piageta gl. njeni razpravi WALKERDINE, V.(1984). Developmental
Psychology and the Child - Centred Pedagogy: the Insertion of Piaget into Early Ed-
ucation. Henriquees et al. in WALKERDINE, V. (1986a). Progressive Pedagogy
and Political Struggle, Screen 2, 54 - 60.
3. Več o tem gl. v WALKERDINE, V. and LUCEY, H. (1989). Democracy in the
Kitchen, Regulating Mothers and Socialising Daughters. London. Virago.
4. O deklicah in matematiki gl. tudi WALDEN, R. in WALKERDINE V.(1982).
Girls and Mathematics: the Early Years. Bedford Way Papers 8. Heinemann.,
WALDEN, R. in WALKERDINE V. (1985). Girls and Matematics: from Primary
to Secondary Schooling. Bedford Way Papers 24. Heinemann., WALKERDINE,
V.(1988). The Mastery of Reason. London. Routlege. in WALKERDINE, V.,
WALDEN, R. in OWEN, C.(1982). Some Methodical Issues in the Interpretation of
Data Relating to Girls' Performance in Mathematics. British Psihological Society
Education Conference, University of Durham, (reprinted in Equal Opportunities
Commission Research Bulletin, No. 10 (1987)).
t^riOlOŠi(A06ZORJA- HORIZONS Of PSYCHOLOGY 94l
5. Besedilo z naslovom "Video replay" je ponatis iz Burgin, V., Donald, J. and
Kaplan, C. (1985). Formations of Fantasy, London. OMethuen.
6. Prvi slovenski prevod ene njenih razprav "Psihološka vednost in pedagoška
praksa: proizvajanje resnice o šolah" je dosegljiv v publikaciji E. D. Bahovec, Z.
Kodelja in P. Zgaga (ur.). Teorija vzgoje: moderna ali postmoderna?, Studium gene-
rale. Univerza v Ljubljani, Ljubljana 1990, 89-100.