Nova brazda na področju informiranja delavcev
INDOS IMA SVOJE GLASILO
V delovni organizaciji Indos je zaposlenih nekaj čez 300 članov, ki pridno delajo in so na svoje delovne rezultate ponosni. Delavci so podobno organizirani kot drugod, v sindikatu, mladinski orga-nizaciji, zvezi komunistov in upravljajo podjetje prek svojih organov upravljanja. Veliko dajo tudi na počutje delovnega človeka. To je dobro in prav. Nekaj jim je pa le že dolgo manjkalo, da bi bilo delo še prijetneje: glasflo! Niso velflci, vendar preveliki, da bi na sedanji stopnji upravljanja bili dovolj obveščeni o sestankfli z oglasnih tabel, plakatov in prek okrožnic. To so najprej spoznale družbeno-politične organizacije, sindikat pa je stvar vzel v roko in — glasilo je tu.
Prepričani smo, da bo glasilo kmalu Tiašlo pravo mesto v kolek-tivu, da bo postalo prijatelj in za-veznik slehernemu clanu delovne skupnosti, družbenopolitičnim oiga-nizacijam pomembna komu-nikacijska vez, samoupiavnim orga-nom pa nov ,,samoupravljalec", naj-pristnejši ,,delegat" med njimi in člani delovne skupnosti. Uredništvo Naše skupnosti pozdravlja odločitev v Indosu tudi zato, ker pomeni gla-siio novo nit v mreži komunikacij-skih sredstev na podiočju naše obdine. Želimo, da bi Indosu sledili še diugi kolektivi in da bi za infoi-miranje svojih kolektivov navzven bolj izkoriščali Našo skupnost. Ne-nehno ugotavljamo, da prizadevanja naših delovnih Ijudi premalo ,,obelodanjamo", premalo po-pulariziramo in da se med seboj pre-malo poznamo, kar nas ovira j>ri skupnem   načrtovanju   našega  ziv-
Ijenja v občini. Če bi sindikalne organizacije v kolektivih uspešneje delovale tudi na področju infor-mtranja, ne bi bilo tega v taki meri. Stroški ne morejo biti ovira, lahko pa so izgovor - razumljivo, z infor-miranjem postane delo javno, tega pa ne želijo vsi? !
Poglejmo, kaj nam je povedal urednik novorojenega glasila Indos Ivan Lukančič, ko smo ga vprašali, kako je glasilo nastalo in kako je bilo sprejeto med delovnimi ljudmi.
IVAN LUKANClC:
Zamisel o izdajanju glasila je dal že lani poleti ob 25. rojstnem dnevu podjetja predsednik osnovne orga-nizacije sindikata Viktor Kresnik. Takrat mc je začel nagovarjati, naj bi prevzel dolžnost urednika. Imel sem neke pomisieke, kajti izdajanje časopisa vsekakor zahteva tudi neko zrelost kolektiva, zahteva neko šte-
vilo stalnih sodelavcev in pa pred-vsem popolno razumevanje in po-moč vodstva. No, proti koncu leta smo se končno le odločili, formirali uiedniški odboi ter š!i z zamislijo in predlogom pred DS podjetja.
Obiskal sem urednike glasil pod-jetij Saturnus, Viator in Združene papirnice. Pri njih sem dobil dia-gocene napotke za delo pri uiejanju časopisa.
Smo razmeroma majhen kolektiv, zato nobena tiskarna v Ljubljani ni hotela niti slišati o tem, da bi po primerni ceni tiskala 400 izvodov našega časopisa. Zato smo se od-ločili za cenejši način - za laz-množevanje (Copjrright) in za novo leto je bila prva številka glasila INDOS v tovarni. Stroški za en iz-vod na 14-ih straneh A 4 so znašali ok. 3 din, medtem ko bi tiskan iz-vod časopisa veljal 8 do 10 din. Tu niso všteti še honoraiji za prispevke, ker je to vpiaSanje še vedno odprto.
Kako je bil časopis prejet? Med neposrednimi delavci zelo dobio, saj so komaj čakali diugo številko, ki je pred dnevi izšla. Tov. Suhadol-nikova, ki je po oddelkih raznašala glasilo, je dejala: ,,Vsi so nehali de-lati in vsak je najprej prelistal ča-sopis!"