SONETI. FRAN VALENČlC. DUNAJ.
I.
Zvezdice vse, cekine dragocene,
kar v tihi noči jih blesti ljubko,
zaznamoval, zapisal je skrbno
preslavni astronom na pergamene.
Do zadnje vbe, izpustil ni nobene.
Skrivnostno zamrmral : Tako, tako,
prečudno res je delo božje to, —
in spravil vse v predale zaprašene.
A zvezdi dve še hrani stvainica.
Xebó v njih vidim, morje, paradiž.
Kako pač le si mogel pozabiti ? !
Že vem, že vem, saj ti po dnevu spis,
ko oni v senci žameta zariti
svetlejše, lepše kot polarnica.
II.
Bežijo ure, tiha noč prispeje,
tam v daljah luna privesla mirno.
Po gozdu slavci pesem zapojó,
nad logom hladni vetrček zaveje.
A Morfej se prijazno mi nasmeje,
ko k miru trudno leže mi telo.
Zasniva me, ne vem kedaj, kako ...
Objamejo me sanje najkrasneje.
Kot rajski sen ti prišla si l.ahnó,
devojka, v srce moje. Kdaj ? Ne vem.
Te slike pa, kdo bi ne bil vesel !
Pač vredna si, da nosiš dijadem,
saj tvojo glavico bi znal samo
naslikati le mojster Rafael.
0^