Primerjajmo! Nekaj v razmišljanje in — posnemanje! »Naj bi nam bil vzoren vzgled delavski stan, ki še pri skromnejših dohodkih rad in brez godrnjanja plačuje obveznosti za svoje strokovne organizacije in časopise!« Iz članka »Naši« in »Vaši« v »Učiteljskem, tovarišu«, št. 29., dne 17. febr. 1938. 1. V fabriki je v soboto najživahnejše. Dolga vrsta delavcev čaka pred pisarno na vrcčice s težko prisluženo vsebino ... Z žuljavo roko prešteva vsak svoje beliče ... 192 din, 210 din, 225 din, največ blizu 300 din, kakor so pač »kategorije«, odbitki, odpisi, morda celo — rubeži... Na dvorišču čaka delavski zaupnik s polo. Vsakega pozna in vsak pozna njega. Brez »migljaja«, brez hude bcsede se odigrava talc prizor: Zaupnik: »Franček, ta teden din 8,50! Poglej oglas organizacije! Je nujno, pa saj veš, da brez skupnosti podležemo!« Delavec: »Pri akordu imam spet odbitek, trije otroci čakajo kruha, pa rad dam. Evo!« Zaupnik: »Še eno nabiralno polo imam: 11 ljudi od lanskega štrajka moramo še preskrbovati. Gospodje jih ne vzamejo nazaj ... Daš, kolikor hočeš!« Delavec: »Morda se še nam nekoč zgodi kaj takega. Tu imaš 3 din! Zadnjič sem dal 4 din, ko je bilo več zaslužka. Danes ne morem toliko! — Pa dobro delajte za nas! Srečno!« Izmučenih obrazov prihajajo eden za drugim. Kakor denar za vsakdanji kruh odštevajo brez godrnjanja svoj organizacijski prisipevek. In pri nas? Spominjam sc na učiteljsko zborovanje, ko smo celo uro izgubili z debato za 1 din mesečnega prispcvka več, čcš — sai tudi brez, tega izhajamo! Članarina jc itak že previsoka! Pa naši ubogi pobiralci članarine, društveni blagajniki! Koliko besed je treba, preden je stvar v redu! »16, 18 ali 20 din na me- sec je prevcč, tega ne prenosemo!« »Izstopam — zaradi previsoke članarine. 18 din mesečno ne zmorem ...« Take in enake jeremijade slišimo od zborovanja do zborovanja! Krog onih izven stanovske organizacije se širi... Delavci imenujejo neorganizirance — divjake. Pri nas sc je udomačila bescda — zajedalec, izkoriščevalec. Proti tcmu slišimo proteste, češ — »kje pa je svoboda?« »Divjaki« med delavci so redki! Večinoma do'bro vedo, da je le v ski^pnosti moč in da so uspehi organizacije skupni uspehi vseh! Ob uspehih se »divjaki« navadno poskrijejo, ker jih je sram. Poznam podjetje, kjer jih je izučilo: vsi — še celo najbolj zakrknjeni in delavsko nezavedni so končno stopili v organizacijo ... Pri nas pa še vedno stoji neka j stotin ob strani... 2. Franček in z njim tisoče sotrpinov plačuje od bornega zaslužka (povpr. mesečnih 800 din) tedensko do 10 din, t. j. mesečno do 40din organizacijskega davka! Za ta denar ddbi tedensko dvakrat delavski list, ostalo gre za zaščitne namene! Torej celih 5 %\\ (Mi plačamo največ 1 do 2 %!!) Pred dnevi je prišel poverjenik Cankarjeve družbe vabit k pristopu te edine delavske književne založbe. »Pristopim, naj berejo vsi naši, posebno otroci! Samo, da bomo trdni in močni!« Pa je podpisal na 2 obroka po 10 din. Polovico je takoj plačal... Pri nas? Naša strokovna založnica Slov. šolska matica moleduje mesece in mesecc, preden zbere 35 % slovenskega učiteljstva v svoj krog! Obupna poročila prihajajo iz srezov, ki so sicer znani kot — napredni, stanovsko in strokovno zavedni... 3. »Delavska zadruga« — skoraj 100 % udeležba kaže ob takih prilikah pravo delavsko zavest! Če jeistvar dobra, so pristopi masovni. Pri nas? Naša gospodarska podjetja šc davno niso izraz one moči, ki bi jo lahko pokazala po naši številni moči v šematizmu! »Učiteljska tiskarna« kliče in miče, vendar je včlanjenih (vkljub lepim ugodnostim!) komaj 10 % slovenskega učiteljistva! Pri zavednem delavstvu bi bilo to povsem nemogoče! Iz vsega tega vidimo, kako prav imajo tisti, ki nenehoma kažejo na poglavje o brezbrižnežih, o zajedalcih, o »divjakih« v naših vrstah! Parasitstvo pri delavcih prihaja večkrat prav očitno na — pranger. Mi pa naj potrpežljivo prenašamo take pojave? Ev.