študentski list Ljubljana, 26. aprila 1967 Letnik XVII Številka 21 tribuna Foto Joco Žnidaršič Jl ¦8 •M 5 § >s 5 & 5 2 STKAN TRIBUNA STAROSTNA STRUKTURA VODILNIH KADROV V SZ Pri nas se često srečujemo z izredno visoko siarostno strukturo vodilnih kadrov tako na področju politike kot v gospodar-stvu in kulturi. Seveda bo družbena refor-ma prav tako neizprosno zahtevala spre-membe v obstoječem klavrnem razmerju, ki vsekakor ne odraža intelektualnega po-tenciala in znanja, ki se pri nas nahaja v Ijudeh, ki niso prekoračili štirideset let. Le-tem pa so danes več ali manj zaprta številna vrata za uveljavljanje. Pri nas le redko slišimo o vodilnib kadrih, ki bi imeli maiij kot štirideset let! Nezaupanje je tu še katastrofalno močno. Često se tudi sli-šijo teorije o tem, da pač formalna izob-razba ni vse, kot da srno prav zaradi poli-tike odpiranja vrat diplomiranim že storili večje napake. Sam sem v praksi pogosteje doživljal primere napak vodilnih z neustre-zno izobrazbo, kot pa tistih, ki jo imajo. Toliko bolj me je presenetil podatek iz časopisa »Sputnik«, ki statistično dokazuje, da je več kot polovica ljudi na odgovornih mesiih v Sovjetski zvezi stara manj kot štirideset let. Zanimivo, da tudi na pod-ročjili, ki so sicer rezervirana za starejše, prevladuje odstotek državljanov tned dvaj-set do devetintridesetimi leti. Poglejmo podrobneje odstotek državljanov med dvaj-setim in devetintridesetim letom, ki imajo vodilne položaje v raznjh kategorijah: sod-niki in tožilci 65,5 %, voditelji KP, Komso-mola, sindikata, zadrug in drugih javnih teles 62,5 °/0, direktorji maloprodajnih tr-govin in drugih trgovskih organizacij 60,6 °/o, direktorji medicinskih institucij 57.0 o/0) direktorji šol in rektorji univerz 55.1 °/o, visoki voditelji v državni admini-straciji 54,1 %, direktorji knjižnih založb 52.2 «/o in direktorji raziskovalnih centrov 57,5 •/„. Komparacija med Sovjetsko zvezo in SFRJ bi bila verjetno presenetljiva! J. Doličar JEŽ IN JEŽI (basen) Jež in ježi so že dolgo kuhali jezo, ker so jim zvišeno in trmoglavo vsiljevali ide-je, s katerimi si niso mogli potnagati in ki so jim celo škodile. Jež in ježi pa so kljub svoji jezi še na-prej opravljali svoje vzgojno delo, nav-kljub težavam, ki so jih imeli s pomanj-kanjem krede v svojih n razdrapano stre-ho pokritib šolah. Včasih se jim je rev-čkom sicer posrečilo, da so dobili denar, toliko, da bi lahko popravili stranišče ali vodnjak, a so, ker sarni z njim razpolaga-jo, za denar sebi zgradili garaže v šoli; vendar se je kaj takega pripetilo le izje-moma, zakaj denar je komaj komaj bil za Tsakdanji kruh. Ker ježu in ježem ni kazalo ničesar na bolje, so se zbrali na shodu, ki je iz for-malnega shoda narasel v revolto; res sicer ne v revolto s puškami, toda vseeno z re-volto, ker včasih puške manj ubijajo ka-kor besede, posebno še v mirnem času. TRIBUNO UREJAJO: FRANCE ANŽEL (TEHNICNI UREDNIK), TONE PACNIK, MARKO POGAČNIK, RUDl RIZ- MAN (OBGOVORNI UREDNIK), TRIBUNA - IZDAJA UO ZSJ — UREDNIŠTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II — TELEFON 21-280 - TEKOCI RAČUN 501-8-78/1 - LETNA NAROČNINA ZA ŠTUDENTE DESET NDIN, ZA OSTALE PET-NAJST NDIN — POSAMEZEN IZVOD 50 PAR - ROKOPISOV IN FOTOGRAFIJ NE VRACAMO - TISK ČP DELO, LJUBLJA-NA, TOMŠICEVA 1, TELEFON 23-522 — POŠTNTNA PLACANA V GOTOVINI Toda ko so zrevoltirani zahtevali eno-ten sistem financiranja, so jih prav tako zrevoltirano dobili po gobčkih: »Zakaj ni-ste ubrali normalno pot, pot institucij, ki so na razpolago!« A jež in ježi niso poslušali, bili so že tako daleč, da so se mogli pogovarjati sa-mo še s pestmi. »Drhal!« je zopet letel očitek, »saj niti ne veste kaj je organizirana družba!« Bilo pa je to le olje na ogenj. Toda naj je še tako ostro letelo iz ust ježa in ježev, zopet si niso mogli pomagati. Obveljala je »modra« zvišenih: »Za puter se tolčejo, za puter; ne za suh kruh!« Pa čeprav jež in ježi niso mislili vsak nase, ampak vsak na vse in vsak za vse ... Mirko Mislej IDIOTIZMI NO. 1 Ljubim množice — na kolesih! Kritike delimo na take, ki se na svoj poklic sploh ne razumejo in na take, ki bi se na vsak načen radi razumeli. Spremenite vse generale v otroške ne-govalke in na svetu bo zavladal mir. Nekateri vici (politični) imajo samo eno pomanjkljivost. Manjka navodilo za ' uporabo. Satirik ne sedi v naslanjaču, ampak v zaporu! Politika je korito, pri katerem se me-njajo samo prašiči. Ne vem, zakaj ravno nepismeni iščejo zatočišče v literaturi. Nekaterih časnikov že zaradi kvalitete *(papirja) ne gre uporabljati na stranišču. Drugod svoje politike kritizirajo, pri nas pa jim ploskamo. Da bi se dalj časa ubdržali v sedlu, jezdijo nekateri naši pesniki osla namesto pegaza. Predlagam, da pi*epovemo bivanje v socializmu vsem kameleonom, ker kvarno vplivajo na široke Ijudske množice. Šele po smrta smo vsi enaki. Verjetno mi je enakost zato tako odvratna. Umetnik je človek, Id ga v življenju ne vidimo, po smrti pa pozabimo. Ljubezen gre skozi želodec. Najbrž zato toliko ljudi boluje na želodčnem čiru. F. Hedl STOPIZMI: Križišče je naprava za zvišanje dohod-kov zbiralcem starega železa. Semafor: Je brezkompromisni kruho borec, ki mežika kar v treh barvah. S tem dokazuje svoj posluh za kariero. Desno pruvilo: Kdorkoli še prihaja z desne — mahni ga z levico. S stopom se daleč pride, z obrtjo še delj. Na morje prideš najhitreje, če si ob njem rojen. Ovinke uporabljamo pri nas za hitro reševanje gospodarskih problemov, čim več ovirikov do načrta, v narisu, čim več mimovozov, tem prej bom imel svojo hišico — modruje arhitekt. Ovinki so edini vzrok, da še ne živimo v komunizmu. Ivan Cimerman VELIKA U ZPRODAJA r — Nekaterih knjig iz seznama o veliki razprodaji ni na razprodaji, ker so bi-le razprodane že pred razprodajo! VtUKA RAZPRODAJA IZREDNO DOSTOPNE CENE j |UJj-. 1,50 Ndin fiNdin — Koliko stane ta knjiga? — 1000 dinarjev. — In ta? — 2000 dinarjev. — Zakaj neki se knjiga Umetnost go-vora tako slabo prodaja? — Pri nas so vsi prepričani, da jo ob-vladajo! PRVOMAJSKA MANIFESTACIJA SLOVENCEV BONOIZMI : 00-7 007 je straniščni junak s sedmimi GLAVnimi po-tezatni v značaju, ki nimajo mnogo opravka z glavo množice. 1. SAMOPAŠNOS/T: je lastnost, da knockoutixa svojega nasprotnika prej kot on njega. 2. POHOTNOST: se kaie v junakovem neizmer-ncm, vseobsegajočem seksualnem apetitu, ne glcde na raso, politično pripadnost ali versko prepričan.je žrtve. 3. LAKOMNOST: Nikoli ne dopusti, da bi kdo drug pojedel pečenko, ki jo je s svojim detek-tivskim genijem sam spekel. 4. SADIZEM: vsako usmrtitev nevšečnih figur na njegovi poti k cilju (ljubezen do bližnjega) pojmuje kot spretno vršitev svoje obrti. 5. SKOPOST: svojim oboževalkam poklanja samo sirotne nasmeške, nikoli ga ne vidijo povsem golega ali osramočenega kot na junaka iz ŠPORTNEGA ŽIVLJENJA v dokaz, da je gol moški lahko tudi gola resničnost. 6. SUPERMANIZEM: zdmžuje cinizem filozofa, duhovno mo6 boksarja in inteligenco bele miške. 7. SEBICNOSrfT: Ijudem s kompleksi, neodločne-žem, feminilnim moškim in svobodnim umet-nikom dokazuje, da je bondovski način življe-nja edini nekaj vreden, ker je poln užitkov, pustolovščin, okusnega kanibalizma in nevai-nosti. S tem vsakdanjega človeka poniža do žabe v mlaki. Mladoletnikom ga priporočajo v koncentraciji: 3 x v dveh letih pa eno žličko. Ivan Cimerman UREDNIŠTVU TRIBUNE Vljtuino sporočam, da sem tudi jaz član DRUŠTVA ZA VARSTVO ŽIVALI SLO-VENIJE im moraan Vam sporooiti, da takih neuminositi ne piriporočain za Vaš list, če se štejete za resno otivo. Nevem siee-r, kako Vi kot urednik giedat« na take sestavke, veradar priporočam, da se preje seznanite z dejavnostjo društva. Ne vem, kaj vaporeja pisec članka »ZA PETELINA IN CLOVEKA« tx>variš Tome Križan (?). Ali kdaj pamisli, kako je medicina pri-šla do zdravil? — preko poizkusov na živalih. Da ne omenjam drugih koristi, ki jih ima človeštvo od živaU.. Ali je potem tak sestavek karisten? Vidim, da pisec članka nima izpiljenega čuta do živali na-sploh. Njemu je važna na mizi pečenka, da je sam zdirav (skoei zdravila!), da ima usnjene čevlje, volneno obleko, petje ptic (itd.) — ne more pa si predstavljati, da žival ofočuti boJečino kot bi jo on na njenem mestu. Verjetno gredo temu piscu po glavi same neumnosti (kino, ples, raz-ni hobbyji, zabave z druabaimi — morda celo saim muči živali. jiii pohablja, uni-čuje, strelja ptice itd.). Mislim, da Vaš časopis nebi smel otojaviti člankov, kn. nasprotujejo organiaacaoi humanega po-rekla, ki se tradi uravnovesitf čut do živali pri človeku! prof. dr. Bogdan A. K. SPOŠTOVANO UREDNIŠTVO Že v eni izmed zadnjih Tribun (glej št.: 14, L. Skok: Komu je za dialog) me je kot vernika močno presenetil, da oe rečem razočaral. izredno omalovaževalein, že skoraj fevdalni odnos do nas verujo-čih. Tako npr. gospod Ivan Merlaik stohii kanonik, popolnoma izrecno zapiše v svojem odgovoru gospodu L. Skoku, da je za dialog najprej »potrebno, da se to vrši najprej v manjšem krogu in da se plasti naroda na dialog najprej pripra-vijo«. Ta odnos do mene verujočega kaže na podcenjujoč odnos. Saj tako nisem enakopraven, temveč zavržen. Vendar mo-ram pripomniti, da me to še tii tako razočaralo, ker sem na podoben odnos na-ših verskih predstavnikov že skoraj na-vajen Toliko bolj pa me je presenetil spošto-vani gospod — teolog Damjan Sever, ki v vaši zadnji številki znova pritrjuje tafci tezi, ki sem jo že zasledil pri gospodlu kanoniku. Vsaj od naših m-ajših sem pričakoval drugačen, bolj spoštovalen iin enakopraven odnos do verujoče množicie. Sedaj seveda imam zelo malo upanja, da bo cerkveno vodstvo v daljnji pihod-nosti drugačno od tistega, ki ga imamo danes. Ne moram drugega, kot da to za-pišem in po svoji moči protestiram proti takiin metodam. Mnogi moji prijatelji, ki sem jih s to zadevo sežnanil, so mi mcčiuo pritrdili. Sam živim sicer zelo dobro tudi s tistimi, pogosto celo bolje, ki ne ve-rujejo. P. S. Še to: Gospod D. Sever gre celo dalje od gospoda Merlaka, stolnega kano-nika. saj nas ima za učence, ki ko vaj ob-vladajo poštevanko, kaj šele potenciranje — radiciranje. Pa ni tako, aili ni tukaj še nekaj drugega, kar je bolj resnično: ali nismo ravno mi široka množica vera-jočih mnogo bolj pripravljeni / . Jialag kot cerkveno vodstvo (aU hierarh j:i, kot jo imenujejo v Tribun;)? Med NO8 s.no že volili pozitiven dialog, cerkveno vod-stvo pa nas je tedaj zapustilo in vcdillo pozitiven dialog z izdajalc . Kdo ie torej bol,i zrel za dialog? Verujoča n^nfižica ali cerkveno vodstvo oziroma eFt"" Ludvik šter TRIESTH TRIBUNA STRAN 3 Pot v znanost. Kdaj in kako se začenja? Kakšna je vloga znanstvenika — voditelja pri vzgoji mladega učenjaka? Na ta vprašanja odgovarja eden najpo-membnejših sovjetskih fizikov, akademik I. Kikoin. »Lahko trdim: odkritja so zasluga mla-dih učenjakov.« če bi lahko sklicali mladinsko znan-stveno konferenco vseh časov in narodov, bi morali na njo povabiti mnoge znane učenjake, začenši od Einsteina in Loba-čevskega, ki so prišli do pomembnih od-kritij v letih, ki jih mi imenujemo kom-somolska. Upam si trditi, da so, splošno vzeto, za velika odkritja zaslu&ni mladi. Izhajajoč iz izkušenj fizikov moje gene-racije lahko rečem, da je potrebno z znanstvenim delom začeti v študentskih letih. še v študentski klopi sem zvedel za fizikalno-tehnični rentgenološki inštitut, ki ga vodi A. F. Joffe. Leta 1927 so mi predlagali kot študentu drugega letnika, naj delam v oddelku za magnete tega inštituta. Fizikalno-matema-tično znanje in navajenost na samostojno delo so mi omogočili, da sem se relativno hitro in uspešno vključil v specifičnost znanstvene dejavnosti. Seveda, od takrat je minilo 40 let, pa je upravičeno vprašanje: ali ni morda posre-di dejstvo, da je bila v »našem času« fizi-ka še relativno enostavna znanost, pa se za ukvarjanje z njo v dvajsetih letih tega stoletja ni zahtevalo takšno znanje kot v šestdesetih letih? Ali se ne da s tem pojas. RAZISKOVANJE -NORMALNO STANJE niti dejstvo, da smo mi začenjali z 18. le-tom, sedaj pa se mora začeti z 22—23 le-tom? Po mojem se to ne dd s tem opravi-čiti. Da bi dokumentiral svojo trditev, se bom skliceval na lasten eksperiment. Med mojimi sodelavci je skupina fantov, ki so z menoj začeli delati, ko se bili študentje drugega letnika, in to ne 1962, temveč 1956. leta. V trenutku, ko so dobili diplo-me, so bili že popolnoma samostojni razi-skovalci in nekateri izmed njih so kmalu za tem obranili disertacije. V tem procesu »zorenja« znanstvenega delavca je zelo važna vloga voditelja. Vzgojiti znanstvenega delavca — pomeni predvsem razviti in negovati v njem spo-štovanje in Ijnbezen do znanosti. Edini način, da se to doseže je — vplivati z osebnim zgledom. Učenje eksperimentalne fizike je kakor učenje igranja na klavir: v obeh primerih je nujno pokazati — kako. Moraliziranje le malo koristi. Izkušnje kažejo, da stvari slabo kaže~ jo, če se učenec v treh letih ne preobrazi v znanstvenika. Pravi znanstvenik se veseli vsakega de-la, ki ga učenec opravi; veseli se vsakega njegovega objavljenega članka, in to nič manj kot njegov avtor. če pa stojrjo pri-imki učenca in učitelja eden poleg druge-ga, mora to pomeniti, da sta skupaj de-lala, poudarjam: DELALA, ne pa samo raz-pravljala o delu. V našem času dobiva znanstvena dejav-nost vse bolj kolektivni značaj; problemi, pred katerimi se nahajajo znanstveniki, so toliko komplicirani, da se jih ne da v večini rešiti z individualnlm delom. Kljub temu pa ne bi bila točna trditev, da po-staja organizacija dela skorajda važnejša od njegovega bistva, od njegove vsebine. Ni dvoma, da so prednosti kolektivnega dela najpomembnejše, kadar gre za razvi-janje ali realizacijo že znane ideje, toda ideje same, s tem se boste verjetno stru njali, so produkt individualne »proizvod-nje«. Od znanstvenika, ki je doživel znano mejo starosti — ne bomo jo precizno na-vajali, ker je lahko ta meja zelo različna — je težko pričakovati nepričakovana od-kritja. Prav ta pa so najdragocenejša v znanosti. V tem ni ničesar, kar bi bilo potreba skrivati. To je zakonitost, ki v nU čemer ne zmanjšuje vloge znanstvenika — voditelja. Znanstveniki starejše gene-racije imajo izkušnje in energijo, kar po~ maga njihovim učencem pri odkritjih. Prevedel Krešo Petrovid (IZ REVIJE »ZEMLJA SOVJETA«« Op. ur. S tem člankom odpiramo razpravo o sodelovanju med študenti in profesorji. Vabimo vse profesorje in študente, da so-delujejo v tej razpravi. Vprašanje, ki ga zastvljamo je: kakšne so možnosti in po-gledj za sodelovanje pri znanstveno-razisko-valnem delu med profesorji in študenti pri nas. O študiju arhitekture je t>ilo že toliko napisanega, da je težko upati, da bi bilo prav to pisanje kaj več kot utvara. No, da bi le bilo! Kdo je temu kriv? študenti, profesorji, oboji, ali morda še kdo drugi? Ni še dolgo tega, ko so na Grabnu študen-ti imeii zelo buren sestanek, na katerem so se zmenili, da bodo nadaljevali z delom študijske reforme, kot je bilo nakazano na lanskem simpoziju. Na sestanku je bilo tako navdušenje, da so se odločili za štrajk, če bodo naleteli na odpor med pro-fesorji. Pa ne gre, ne gre, in kaže, da ne bo šlo! Ljubljanska šola za arhitekturo ni ravno med najslabšimi, vendar, ali ne bi mogla biti dobra, vsaj boljša! Mnogi imajo takšno koncepcijo šole kot jo ima-mo za dobro in se ukvairjajo le s tebničnim projektiranjem ter jim je pojem arhitektu-ne tuij. Tu mislimo na tiste, ki predstav-ljajo opozicijo v prizadevanju za reformo študija arhitekture. Izhajam iz že večkrat poudarjene in po-novno omembe vredne misli, da je arhi-tektura del kulture nekega ljudstva. Res je! Ko si ljudje krojimo življenjski pro-star, izkažemo svoj odnos do otoolja, svajo bistroumnost, iznajdljivost v situaciji. .. in si s tem zarišemo svojo zgodovinsko pot, dokažemo, da imamo svojo kulturo — svo-jo arhitekturo. Slovenci smo samostojno ljudstvb z lastno kulturo, zgodovino, jezi-kom. . in ozemljem, ki je bilo nekoč mnogo večje kot je sedaj, ker ga je mo-čan pritisk tujih kultur in politike stisnil na današnjo velikost. Naša dolžnost je, da se tega pritiska branimo. Zato moraimo svojo kulturo hraniti, še več, morarno jo gojiti in dalje razvijabi. Tudi v arhitekturi imamo prej bogato kot reyno dediščino. Mi smo jo sprejeli, kolikor je niso vojne in politični režimi uničili, kaj bomo zapu-stili prihodnjim generacijain, je odvisno predvsem od ljudi, ki se sedaj s tem ukvarjajo. če bomo gradili nebotičnike, ki so jih nekoč gradili po Ameriki in v drugih deželah, ki imajo le večje ekonom-ske možnosti, potem Slovenija ne bo več Slovenija, še manj Amerika, temveč bo to dežela izdajalcev lastne kulture. S ta-kim načinom študija bomo pretrgali nit razvoja lastne kulture — uničili jo bomo. Marsikateri študent se odloči, da bo štu-diral pri »opoziciji«, ker misli, da bo več pridobil, ker je tak študij videti težji, toda kaj pomaga truditi se in prerisovati pro-jekte tujih arhitektovt če smisel oibjefcta iin okolica, kamor se objekt postavi, ne po-kažete pravih rezultatov ali pa sploh nista preštudirana. Šola se mora začeti ukvarja-ti z znanstvenoraziskovalnim delom in graditi na lastnih izkušnjah, ne pa izhaja-ti iz spoznanj drugih, kajti ti so prilago-dili spoznanja razmeram, za katere so gra-dili — izhajali so iz izkušenj — iz analiz. Da bi bilo moje nadaljnje pisanje jas-nejše, bi kratko opisal potek študija na ljubljanski šoli za arhitekturo. Prva dva letnika potekata enako kot študij na večini drugih fakultet. Bistveno drugačen pa je ves nadaljnji študij. šele tu se začne pravi študij arhitekture. štu denti začno s projektantskimi nalogami. Na mnogih šolah po svetu, tako tudi na naši šoli, nastopita sedaj dve »usmeritvi«; prva navaja študenta na to, da se nauči določeno količino snovi — poanavanje ma. terjalov, konstruiranja zgradb in detajlov, obvladen.je nekaj risarskih tehnik, osvoji-tev lastnega ali tujega estetskega okusa itd., in druga, ki navaja študenta na me- POROČILOZGRABNA todo dela, t.j., da išče najustreznejšo re-šitev pri danih pogojih. Ko je rešitev naj-dena, se pri tej »usmeritvi« začne druga faza projektiranja, za katero obvladanje je potrebno približnb takšno znanje, kot ga zahteva prva »usrtieritev«, z določenimi ne maiimi korekturami. Mislim, da je razum-ljivo, da je za dobro šolo za arhitekturo uspešna le druga »usmeritev«. Da pridejo študenti do tega spoznanja, je treba mno-go razmišljati in predvsem študirati. Tu ne mislim, da mora redno obiskovati pre-davanja in vaje v prvih dveh letnikih niti predavanja v drugih dveh letnikih — teh je zelo malo ali jih sploh ni — terrnveč se mora samoiniciatrmo poglobiti in razmi-šlijiaiti. Kdor teigia ne nairedi, arhitekituire ne spazna iin srečen iai zadovoijen zapusti Graben, ker se velike zmote sploh ne za-veda. Zdi se mi, da je tudi del pedagoške-ga kadra taik, da se te zimote ne zaveda ali pa noče zavedati. Ravno tu mislim, da je razvodje pri vzgoji mladih arhitektx>v in tako vsaika »usmeritefv« vzgoja in habilitira svaj kader. Tako aploh obstaja nuožnost, da diplomiraijio šttidefniti ene in VSAKPETIDINARJELAHKOVAŠ! ČE SE ZAPOSUTE KOT KOLPORTER PRI ČP DELO V VSEH VEČJIH KRAJIH SLOVENIJE IŠČE-MO MLAJŠE PRODAJALCE ČASOPISOV — ZAKAJ NE Bl TUDI VI POIZKUSILI! OGLASITE SE V PRODAJNEM ODDELKU ČP DELA, UUB-LJANA, ŠUBIČEVA 1 ALI PA V PODRUŽNICAH DELA V MARIBORU, KOROŠKA C. 1 V KRANJU, KOROŠKA C. 16 NA JESENICAH, MARŠALA TITA 47 V KOPRU, CESTA JLA 2 V NOVI GORICI, TRG REVOLUCIJE 1 V NOVEM MESTU, GLAVNI TRG 3 V TRBOVLJAH, UL. PRVEGA JUNIJA 7 V CELJU, TRG V. KONGRESA 10 »usmeribve«, čeprav se ti (»usmeritvi«) med seboj prepletata. Tako poteka študij študenta- na ljiubljainski šoli za arhitekjtu-ro, od bretjega letaika dalje, daklesr je ne zaipusti, v stalni »napatosti«, ker so štu-deiiti na isti šoli, njiliova miselnost pa se le bisbveno loči. Marsikdo bi sicer svoj sistem študija apremenil, če ne biprišel do spoznanja šele tik pred koncem študitja (ali pa do spoznanja sploh ni prišel). Še dve vprašanji sta aktualni na naši šoli za arhitekturo: Kdaj je študemit toliko sposoben, da lahko dobi naslov dipl. inž. arh.? In zakaj ne spada arhitektuia siku-paj z gnadbenim, geodetskiim in komuinal-nim oddelkom na isto fakultetx>? Odgovor na p:ovi-mo, da se ba ni razvila kot nakljuoje, tem-več je nasbala kot posledica določenih od-kribij, tendanc. . . Mnogi izuimi in odkribja so bili naključje, v arhiitekbuiri pa se njih posledioe odražajo. Tudi šole za, arhitek-buro niso nasbajale tako, da si jo je nekdo zanislil in sezidal sbavbo in nanjo obesil napis »To je šola za arhitektuiro«. šole so nasbale predrvsem bam( kjer so bili pogoji ugodni, itn razimare so vplivale na rast mladih arhibskbov. Carkvena arhibektura je nasbala kot posledioa širjeinja kršča^nstva, za čaisa Hiblerja bi v Nemčiji nasbala arhi-bektttra, ki bi bila za tisbo dobo značilaa, če ne bi Hibler pregnjjal arhitekbav ibd. Z enako pravioo si budi daaiašriija daba v na-šj deželi postavi svoje obeležoe. Kaže, da pogoji so, da si bo obeležje postavimo in škoda bi bilo, če bo priložnost zamudiino ber bafco negotx>vo iščamo vzoimike, po ka-terih bj gradili. Prav, kar bi morali sboriti, je to^ da »zgradimo« enotoo šolo, zabo mo-raimo eno od »usmeribev« ukinibi in usme-ribi vse sile v dirugo. Mislim, da je bil mi-nuli simpozij na zelo dobrl poti, samo tre-ba bi ga bilo speljiabi do konca in njjei^ove cilje dosledno izjvajati. Cudi me, da je vse bako hibro utilmilo. Zadiovoljen bi bil, če bi ga moje "^0."" ^; """-"lo spodbudilo in da bi bilo dualizina na Grabmiu enkrat konec. b. p. 4.STRAN TRIBUNA Pri vsaki postavitvi problema se človekova misel bori z vprašanjem identitete in razlike. človek se lahko nečesa zaveda kot problem, šele ko se zaveda, da je nekaj relativno samostojno in različno od drugega, čeprav še ni v stanju, da bi to nekaj po-drobneje opredelil. Danes najrazličnejše vede kot so npr. filozofija, psihologija, ekonomija, lingvistika, biologija, fiziolo-gija idr. kažejo r&zne aspekte problema identičnosti in različnosti med človekovim in živalskim načinom življenja, ali še splošneje filozofsko rečeno, med dvema vrstama bivajočega. Znotraj vseh teh disci-plin pa je možno razlikovati še dva- vidika: a) genetični b) strukturalni Genetični pristop k problemu »človek-žival« je bil do nedavnega podrejen strukturalnemu tj. vsako-kratni analizi in primerjavi človeškega sveta z ži-va-lskim svetom, ne da bi se posebno oziralo na raz-lične genetične stopnje njunega odnosa. Kot je Darwin znanstveno odkril biološko gene. tično zvezo med človeško in živalsko vrsto, tako bi lahko prišel do istega splošnega zaključka nek zgodovinar primerjalnih religij, saj mu njegova stro-ka dovolj jasno kaže, kako se človekove prvobitne religiozne predstave polnijo vse bolj s specifično človeško vsebino v tej meri, kolikor postajajo vse bolj razčlenjeni odnosi in dejavnosti človeških indi-viduov, tj. kolikor ti z vse novimi in novimi kvalite-tami puščajo za seboj živalski svet. Totemizem kot ena najstarejših oblik religiozne zavesti, ki so jo učenjaki lahko še neposredno študirali pri Av-stralcih in Tasmancih, kaže, kako se je prvobitni človek, čigar umetno ustvarjen svet je bil še tako po kvaliteti kot po kvantiteti še zelo siromašen na-. sproti ned-otaknjeni prirodi, počuti! -vtopljenega in povezanega s to prirodo. Prav zaradi te nediferen-ciranosti je sebe še lahko istovetil z rastlinskim in živalskim svetom in tako je bila religiozna tote-mistična zavest davna predhodnica Darwinovega odkritja prirodnega (živalskega) porekla človeka. Prvobitni človek ne postavlja nobenih ostrih meja med seboj in ostalo prirodo, ker njegovo ponašanje do prirode nosi še v precejšnji meri značaj pasiv. nega živalskega prilagajanja. Na osnovi tega, ker so človekovi odnosi s prirodo še zelo siromašni, enostranski, se je oblikovala zavest o izvorni enot-nosti z neočlovečeno prirodo. »Ilustracija za to misel se mora najti v verova-nju Indijancev Vinebago, da stvaritve v začetku niso imele stalno obliko. Vse stvaritve so bile neke vrste nevtralna bitja, ki so se mogla pretvarjati zdaj v človeka, zdaj v žival.« (Erih From, Zdra-vo društvo, Rad, Beograd 1963 str. 69). Nastanek koncepcije specifične človeške duše, in ne več duše kot princip vsega živega, je historični indikator razvoja človekove psihe in mere njegove osamosvojitve tako nasproti drugim individuom kot tudi nasproti vsemu, kar ni človek. šele tedaj ni več sebe istovetil z rodom in svojo dejavnost je do-jel kot specifično individualno dejavnost, ki se raz-likuje od drugih, skratka, sebe je dojel kot osebo, kot »jaz«, in ne več kot »mi«. Nauk o preseljevanju duš po propadu človeškega organizma v razne živali je še poslednji spomin na izkustvo enotnosti in genetične povezanosti med psi-hičnim človekoviin in živalskim svetom (pitagorej-ski nauk o preseljevanju duš!). Ko postane duša kot nosilec psihičnega življenja (in zlasti še racio ANDREJ KIRN RAZLIKE MED ČLOVEKOVIM IN ŽIVALSKIM OBNAŠANJEM nalnega) nesmrtna (Pitagorejci, Platon), je zaostre-na razlika med človekom in živaljo. Aristotelova koncepoija o raznih vrstah duše je ohranila zvezo med živalskim in človeškim svetom na temelju prin. cipa ireverzibilnosti, tj. da najelementarnejše spo-sobnosti, kot so npr. hranjenje, premikanje v pro-storu, zapaženje, pripadajo tudi višjim oblikam, a specifične sposobnosti teh višjih ne pripadajo niž-jim. Hkrati s to identiteto pa sprejme Aristotel, navezujoe na tradicijo religiozne zavesti, kriterij božanskosti za razliko. med človekom in živaljo, saj po njegovem aktivni um potrjuje našo analogijo z božanstvom. Descartes je prelomil z aristotelovsko tradicijo o raznih vrstah duše in zanika, da bi živali imele dušo ter jih proglasi za avtomate. S tem se je teoretsko še bolj poglobila razlika med živaljo ln clovcicoijii. Razvoj po Descartesu kaže na protislovni tenden-ci v filozofskem in naravoslovnem pristopu k pro-blemu »človek-žival«. V filozofski liniji, čeprav ne pri vseh filozofskih smereh enako, je interes v glav-nem usmerjen na kazanje razlik med človekovim in živalskim svetom, medtem ko je v naravoslovnih disciplinah poudarek prenesen na skupne značilnosti človeka in živali (npr. biologija, evolucijska fiziolo. gija, primerjalna anatomija, primerjalna psihologi-ja). Predvsem so se meje zameglile, ko so natančneje opa-zovali ponašanje in zmogljivosti višjih antorpoi-dov (predvsem šimpanzov), ki so dalj 6asa živeli v človeški družbi, npr. opica »Gua« v družini Kellog in »Viki« v družini Hayes. Ni bilo moč zanikati, da višji antropoidi razpolagajo z neko mero pla-stičnosti za proces, ki bi ga z doloceno rezervo lahko imenovali proces »humanizacije«. Kohler, Yer-kes idr. so iz svojih eksperimentalnih opazovanj iz-vajali sklepe, da tudi pri živalih lahko govorimo o razumevanju kot pri človeku, da npr. nenadoma uvidi, da je palica sredstvo za dosego cilja. Prav tako je utemeljitelj ruske primerjalne psihologije V. A. Vagner govoril o vrstah pomnjenja pri živalih. Prav tako npr. primerjalna psihologija Dagina-Kots N. N. in. Roginskij G. E. priznavata prisotnost ele-mentarnega mišljenja pri višjih živalih. Danski pri. merjalni psiholog, učenec Maxa Schellerja, F. J. J. Buytendijk pa uporablja termin »praktična inteli-genca« za določeno ponašanje živali za razliko od človekovega simboličnega ponašanja, ki temelji pri simbolih jezika. Kohlerjeve teoretične sklepe najpogosteje zavra-čajo z argumentom, da je zanemarjal proces »trial- error« (poskus-zmota) in bil pozoren samo na re-zultat. Ponašanje opice je bilo zvezano neposredno s potrebo in zato ni mogoče reči, da je bila njena dejavnost osmišljena. V tem smislu je že Vagner kritiziral Kohlerja, najbrž pa tudi sama Vagnerjeva terminologija ni primema za opis tistih živalskih ponašanj, ki bi jih na prvi pogled označili s pomnjenjem (npr. veverica si tudi po več tednih in celo mesecih »zapomni«, kje je shranila orehe). Tu se asociativne žveze spostavljajo zgolj na fiziolo-škem nivoju, a ne na psihičnem in so posledica na-vade, ne pa miselnih sposobnosti. Precejšen prispevek k razumevanju živalskega po. našanja je nauk fiziologa Pavlova o pogojnih in brezpogojnih refleksih prvega signalnega sistema. Ta nauk je postal tudi izhodišče Watsona, utemelji-telja ameriške psihološke smeri behaviorizma, ki ima veliko zaslugo predvsem v tem, da je utrdil opazovanje ponašanja človeka in živali v svetu ozi-roma okolju kot rezultat celotnega organizma, ne pa posamičnih fizioloških ali psihičnih procesov ali celo reduciranje ponašanja na dejavnost možgan, ko pa je vendar ja-sno, da ne hodijo naokrog sami možgani, temveč cel organizem. Behaviorizem pa se je znašel pred nevarno konsekvenco, da popolnoma ignorira ali celo zanika psibično, subjektivno in smi-selno stran zunanje fiziološke in predmetne manife-stacije človekovega in žavalskega ponašanja. Taka enostranska teoretska izhodišča so stimulirala težnjo k izenačitvi človekovega in živalskega ponašanja. Po-sebno usoden in nevzdržen še je izkazal ta pristop pri sodobnem problemu odnosa med mišljenjem in kompliciranimi kibernetičnimi stroji. B. F. Skinner je skušal uvesti »objektivnejši«- jezik namesto obi-čajnih terminov kot »videti«, »čutiti«, in postavil je -namest-o—njih- izraze- kot »fotorecepcija«; ^kemore-cepcija«. S tem »objektivnim jezikom« pa je seveda izbrisano subjektivno kot objektiven pojav. Filozof Max Scheller, ki je bil seznanjen z ekspe. rimenti Kohlerja, je skušal premostiti dve ekstrem-ni stališči: a) da je po tradiciji inteligenca rezervirana :za človeka in jo odrekajo živalskemu svetu, b) da se tudi določenim vrstam živali pripiše in-teligenca, vsaj v neki meri. M. Scheller postavi naslednje teze: a) človek kot duhovno bitje ni vezano na nagon in okolico, temveč je svobodno nasproti okolici in je odprto nasproti svetu, b) struktura okolice pa je popolnoma zaprta v živalski, fiziološki in morfološki svojevrstnosti. 2i-val nosi v sebi strukturo okolice kot polž svojo hišico. Pes npr. lahko dolgo časa živi v vrtu, a si ne bo ustvaril predstave celokupne slike vrta, reda grmov ipd. Ima samo okoliške, trenutne prostore, ki se menjajo z njegovim gibanjem, a jih ne more ko-ordinirati v celoti, ki bi bila neodvisna od položaja njegovega telesa. 2ival ne poseduje sebe, človek pa more opazovati kot nekaj predmetnega svoje lastne fiziološke in psihične kvalitete, pa tudi vsak posa-mičen psihičen doživljaj. Vse, kar žival more dojeti in opaziti, leži v mejah njene strukture pkolice. Pri živalih se vsaka reakcija, tudi inteligentna, izvaja iz fiziološkega stanja njenega živčnega sistema. Vidi se, da so marsikatere Schellerjeve formulla-cije zelo blizu Marxovim in Pariških ma-nuskriptotv, čeprav Scheller z njimi ni mogel biti seznanjen. Nadaljevanje na 11. strani Se nikoli nismo imeli občutka, da preživljamo neko brezprimerno spremembo z neizmernim obsegom in to tako močno ter utemeljeno kot v današnjem času. Brezprimerno zato, ker ta sprememba zavzema prvič vse Ijudi, ki se čutijo zavestno včlenjeni v skupni zgodo-vini in kjer ni nobenega aspekta resničnosti in nobenega področja duhovnosti, ki ne bi bil od tega preobrata pre-vzet. Vsak od nas preživi izkušnjo, o kateri govorijo naj-starejši miti na nek zagoneten način: živeč se spustiti v pekel in prodreti v svet v šivljenjski dobi, v kateri se lahko samo uničujoč znova rojevaš. Razdvojenost našega jaza je še edina lastnost, katero še mi lahko dodamo staremu redu. V enem je še poučna za soglasje, v katerem smo skupno živeli. — Dogaja se tudi, da je naša sodba ločena od tega, kar mislimo, tako da je prešibka ali pa samo navidezna, da bi premagala našo vero. Tisto, v kar verujemo, kar občutimo in kar delujemo, nasprotuje mnogokrat temu, kar znamo in mi-slimo, in celo temu, kar poučujemo. — Zgodovina ni več samo naša zgodovina, umetnost ni več samo naša umet-nost, knjige niso več samo naše knjige in mišljenje ni več samo naše mišljenje. Naš svet zna, da ni več merilo eveta, ker je relativiran in ker se je spremenil v svet med drugimi svetovi. Danes ne pričakujemo več primerov sta-rih zakonodajnosti, temveč tudi druge zakone. Za pozitivizem je enotnost sveta skozi znanost ravno tako neuresničljivo kot enotnost skozi religijo in metafi-ziko. Odkritje mikrofizike je najmočnejši simbol za raz-klanost enotnih realitet v nespremenjene realitete. Tudi duhovnost ni več enotna. Gre duhovnost realiteti vnaprej ali ji sledi, jo vodi ali jo posnema? Vsekakor je ugotov-Ijeno, da je duhovnost ravno tako razdeljena kot realiteta in da si stojita sama pri sebi v nasprotnosti: obstaja namreč več geometrij, več logik, več mentalitet ali nepo-manjšanih psiholoških struktur. Ge se je rodila metafizika iz odcepitve religije in po-zitivna znanost iz odcepa metafizike, potem so današnje prirodoznanstvenosti nastale iz odcepitve pozitivne zna-nosti; psihologija iz razdelitve logike in fiziologije, socio-logija iz razdelitve socialne psihologije ter socialne fizike. Splošno je znano, da živimo v veliki dobi znanosti. Ampak mi živimo tudi v veliki dobi filozofije. Metafizično mišljenje se je dvignilo z velikim sijajem, kar je nepriča-kovano po tako dolgi diskreditaciji v kritični ter pozi-tivistični eri. Imeni kot Husserl in Heidegger se pribli-žujeta največjim imenom tradicije zahodne dežele. Zna-nost in filozofija sta našli skrivnost neke miroljubne ko-eksistence. Sodobna filozofija ni mišljenje znanosti, terrt' več mišljenje bita, je metafizika. Stvari same, in tudi temelj bitnosti, želita odkriti Husserl in Heidegger. Ali je tnorda bitnost filozofije in bitnost znanosti eno in isto, ico GAETAN PICON TOKOVI SODOBNEGA MIŠLJENJA se obedve soočujeta z bitnostjo? »Ideen zu einer reinen Phdnomenologie und phanomenologischen Philosophie« in »Sein und Zeit« sta morda prva in edina velika dela me-tafizike zahodne dežele, ki se ne ukvarjata z odnosom do znanosti njenega časa. Znanost in filozofija sta v istem času in smislu ob-sedeni od častilakomnosti, namreč, da bi odvzela svetu svojo skrivnost. Bitnost metafizike ni bitnost znanosti in kljub temu je bitnost metafizike enakovredna bitnost, kot bitnost znanosti in obedve sta enakovredni spoznanji bit-nosti — pač vsaka zase. Tudi umetnost jč menjala svoj stari statut neke podvržene province za samostojno kra-Ijevino, neke enakovredne kraljevine zraven drugih. če misli včasih naša umetnost, da je nič, potem samo zato, ker je želela biti vse. Ne more se več zadovoljiti s tem, da bi bila igra in nasladilo, nakit ali poveličevanje neke teti velikih mest je podvršen človek neusmiljeni in neosebni in morda tudi to, kar se imenuje v Rusiji odklon stali-nizma, so trenutki zgodovine, v katerih se osvobodi hu-manost od nehumanosti, tako da lahko spet sanjarimo o nekem smislu zgodovine. Za mnoge je sodobni čas zaznamovan s strahom. Ra-zum je odklonjen, bog je mrtev, kozmos in zgodovina sta inteligibni in človek trpi v osamljenosti, ki ni nič dru-gega kot praznina, praznina svobode k smrti. V anonimi-teti velikih mest je podvržen človek neusmiljeni in ne-osebni konkurenci, brez integracije organsko-socialnega miljeja, brez tradicije, brez obredov, motivov, iluzij, od hladnosti umirajoč — sodobni ¦človek ni več avtentično življenje, temveč nevrotična, nesrečna in krivična zavest. Jasnovidnost je njegovo edino orožje, samo nedvomno zelo uničujoče orošje: preveč dobro se vidimo, da bi se lahko Ijubili. Cloveška podoba, ki jo implicira dannašnja znanost, je najvišja izmed vseh časov in zasluži zato, da jo vza-memo kot simbol za ta svet. Skala, kaiero valja Sisifos navkreber, še za enkrat ne namerava pasti nazaj in pm-klonjen orač, ki je nagnjen čez svojo hrazdo, katerega je naslikal Brueghel, dvigne glavo, da bi lahko zasledovjal polet Ikarusa. Prvikrat nastopi upanje, ki govori iz ite-mnote mnogoterih legend — Evridiko osvoboditi iz spod-njega sveta — ven iz področja imaginacije. In če trium-fira Orfej nad smrtjo, potem ne zaradi zvijače, sreče tali milosti, kajti moč znanosti je plačilo njegovega znanjja. če ielimo stvari pravilno razumeti, jih moramo opazo-vati zmerom izven nas in iz daljave. Filozofija neha biti izkustvo filozofije in postane zgodovina filozofije, logillca ni več intelektualna samoanaliza, temveč postane zgodo-vina neke teorije in znanstvene metode, morala ni vd-krivanja, preživetega in premišljenega, prešivetosti her resničnosti. Svet ni več naša predstava, temveč podoha in sled našega ravnanja. Lahko rečemo, da je stremljenje sodobnega mišljenja v tem, da preidemo iz normalno koncipiranega in prisvo jenega našega predstavljenega reda v neviden, nekonai-piran red, iz forme pojav v formo nepojav. Vsekakor jpa obstaja tradicija v modernem mišljenju. Imena kot $>o Hegel, Marx, Kierkegaard, Bergson, Husserl, Heidegger \in še nekaterih, to najbolj dokažejo. Kljub precejšnjim ratz-likam in neenakem sodelovanju pri stilu mišljenja, je vsem skupna volja, da bi uničili vsako razdaljo med spo-.znavajočim subjektom ter spoznanim objektom. Mišljenje naj ne bo več premišljevanje o stvareh. temveč stvari sbtm POLEMIKA gr. javni spor; znanstveni, slov-stveni, časniški prepir, pravda, boj POLEMIZIRATI pabijati nasprotne nazore, vneto zastopati svoje mnenje (Glota slovar tujk 336) Bil sem precej razočaran, ko sein prebral vse de-finicije besed polemika, polemizirati, polemičen. Vse te kratke deftnicije so mi dale precej misliti. Mnenja sem, da bi se morala v času, ko je polemika postala skoraj vsakdanja stvar, oba izraza nekoliko natanč-neje determinirati ali celo spremeniti. Vse pogosteje namreč lahko prebiram razne polemike, ki so vse prej kot to. če vzamemo samo »znanstvena pravda«. Le koliko je bilo^ takšnih polemik? Terminus »znanstve-ni« veže polemika na razglabljanje na določeni višini, ki ji največkrat ni kos. Posledica? Teh je kajpada več. Rezultat je pa skoraj vedno enak. Morda dobronamer-na polemika se razvije v nekakšno merjanje moči, v nekako javno ocenjevanje nasprotnikovih napak in sposobnosti, ali pa je konec ta, da si nekdo privošči sila vzvišen ali celo žaljiv nastop, na katerega vsa-kega pametnega človeka ne mika odgovarjati. Sicer pa, naj pričnem od začetka. Na to pisanje me je navedla polemika \z naše jezikovno-slovstveme revije JiS (Jezik in slovstvo). Ta, nekoliko dolga, po-lemika o slovensko-srbskohrvatskem slovarju mi je nehote vsilila nekaj osnovnih vprašanj. Naj mi avtor-ja, prof. dr. S. š. iii prof. dr. J. J., oprostita, da posku-šam nepoklican razglabljati o njunem boju in o vti- nomaas kot škarje in tehtnost, če bi ta vprašanja rešili, morda bi niiiče več ne polemiziral? Skoraj bi lahko pritrdil temu, kar mi je o tej stvari, sicer zlobno, namignil neiki prija-telj. Sam imam občutek, da ne gre več za tisto pra-staro načelo, zaradi katerega bi naj bila polemika tudi pouona, ut audiamus et altera pars, ampak za vse kaj drugega. Koliko se motim, če rečem, da gre v pre-cej primerih za nekakšno tradicionalno merjenje mo-či, odvzemanje vseh kvalitet, za razvrednotenje na-sprotnikovih kvalitet in strokovnosti, za poniževanje itn. itn. Včasih se mi zdi, da gre za oceno ali kritiko prav teh stvri, in ne, kot bi pričakovali, nasprotniko-vega dela. Od kod sicer tolikšni očitki, med drugim, na oponentno samohvalo, naroisovstvo, predimenzio nirana mnenja itd. Prav neverjetno kako hitro o-pazi nekdo od nasprotnikov, če oponent spregovori z malo višjega stališča. Takoj zagrmi očitek, da se povzpenja na piedestal, da pred lastnim božjim kipom vihti di-šečo kadilnico itd. Je to res potrebno? če hočeš ali nočeš, taki in podobni izbruhi povzročajo v bralcu ogromno asociacij. Nek pregovor pravi, da ima strah velike oči. Drugo, kar nam da precej misliti je spre-minjanje mnenja ali pa niansiranje v oceni. V poli-tiki pravimo temu oportunizem! S tem še nikakor ne namigujem. Povdariti hočem le tiste točke, na katere bi tudi avtorji morali včasih pomisliti. Naj mi profe-sor J. J. oprosti, če sem v svoji slepoti razumel res ne-naden izbruh na dokaj miren odgovor prof. S. š. v 5. št. JiS 1966, in pripombe o šu&maTenju romanistov po slavistiki, kot dobronamerao opozorilo, ne hodi mi v zelje. Oziroima še boljše, če seon dobdl tudi to asociacijo. S tem nikafcor ne stopam na stran profe-sorja S. š., ker sem prepričan, da nobeno delo ni brez napak pa če ga opravlja še tak strokovnjak. Vsem je jasno, da bo vsak, ki se spušča v pole-miko trdno insistiral na svojih pozicijah. In če ga že ob prvem poskiisu ne spravimo na tla ali do prizna-nja napak,Tnar je res treba takoj izbruhniti; Marne spominja to nekje na borbo za družbeni položaj, ki je iz dneva v dan aktualen kot predmet za vedno nove šale. Kaj ne smrdi to nekoliko po rivalstvu? Po tem, da nekoga ponižate na stopnjo diletantstva, da mu odrekate vse kvalifikacije in ga skorajda imenujete laika. In še eno vprašanje, ki ga je postavil že profe-sor S. Š. KAKO JE MOGOCA TAKŠNA POLEMIKA V OBMOčJU UNIVERZE? Vse prej bi pričakoval kaj takega drugod in ne ravno tu, kjer se vzgajajo bo-doči vzgojitelji. Ni bila to prva poleanika, ki mi je dala slutiti, da se skriva večkrat za polemikami tudi kanček čustva, ki mu pravimo nenaklonjenost ali pa kar sovraštvo. Verjetno ni zgolj naključje, da sem se sih, ki sem jih dobil ob branju njunih člankov. S tern bi hotel povedati le tisto, kar občuti ob tovrstni pole-miki povprečen bralec, ki ni toliko seznanjen z vse-bino, ki si pa ustvarja svoje mnenje na čisto formalni plati tega boja. Ne pišem samo zaradi te pole-mike, rad bi se pa-na njej nekoliko zadržal in na njenem pri-meru pokazal nekaj stvari. ki verjetno tako meni kot tudi drugim, niso niti najmanj všeč. Skratka, že takoj ob prvem branju se mi je ne-hote vsililo vprašanje, ZAKAJ POLEMIKA. Da dobi nekdo od avtorjev kakršnoKoli zadoščenje db zmagi nad oponentom? Dvomim. če grem še korafc nazaj, ČEMU SLUŽI POLEMIKA? Mar ima za cilj res samo zadoščenje ali pa je njen cilj še kje drugje. Verjetno bi našli odgovor v naslednjem vprašanju. ZAKIJ JAV-NA POLEMIKA (zakaj te 51anke priobčujemo)? Mor da zato, da bi bila stvar na vso moč ugledna? Da nekdo na ta način skrbi za svojo reklamo? Zopet dvomim. Ne bi se spuščal v odgovore na ta in podobna vprašanja. Morda bi polemika zgubila ves svoj pomen spomnil ta trenutek Schopenchauerjevih besed, ko pravi: »Je mehr ich die Menschen kenne, desto lie-ber ist mir mein Hund.« Morda pretirano povedano, vendar če pomislim s kakšno naslado nekateri udrihajo po nasprotniku in ga poskušajo pokazati v najslabši luči... In to naj bi bila polemika? Javno »razpravlja-nje« v prisotnosti še tretjega člena, ki bi naj od tega nekaj pridobil (ker polemika ne more biti sama sebi namen)? Mar bi ne bilo boije, ko bi avtorji prepustili Dceno, kako se njihov nasprotnik povzdiguje, baha itd,. bralcu, sami pa govorili o stvari, ki je sprožila dvo-boj? Nas morda podcenjujete, če mislite, da nii bral-ci ne vidimo mesta s katerega govorite in ne slišimo tona s katerim drug drugemu odgovarjate? Vse takšne »dobronamenske« pripombe y polemiki so brlcu po-polnoma odveč. Ali bi naj to pomenilo STROKOV-NOST polemike, ZNANSTVENOST, VNETO ZASTO-PANJE SVOJEGA MNEJA? Kaj ko bi avtorji, potem ko že napišejo odgovor, počakali kak mesec in nato še enkrat revidirali čla-nek, ki ga mislijo objaviti. Pravijo, da se tudi najhuj-ši bes v toku časa poleže. To bi polemiki lahko le koristiio in bralec bi od take polemike odnesel tudi kaj več in ne le čuden občutek, da tu nekaj ni v redu. Ne bi mu ostalo samo grenko spoznanje, da se ljudje ne razlikujejo, čeprav tega in onega krasi še prof. dr., ing ... Da je take ljudi najti tudi tam, kjer bi jih jeza ne smela zavesti, če že ne zaradi njih, pa vsaj za-radi nas. Skrafcka tovariši profesorji (in doktorji!), želeli bi, da če nam že morate dajati vzgled, da nam ne da-jete slabega. In poleanika naj ostane samo ti&to kar predstavlja, če ne povsod, pa vsaj v teh krogih, od ka-terih bi jo upravioeno smeli pričakovati. F. Hedl .nomama lcoi; miza. an omarna nomaman omama ara • am oin omma nomamanomamanomaman ma no no \ no no ma ma ma ma ina ina ma ma no no no no ma jna ma ma to ge faši&em (SOVJETSKI DOKUMENTRANI FILM) Kdor ima lobanjo pravih mer, je človek, kdor ne, je živina. V novem redu pravih Ijudi ni mesta za predsodke. V skrinjo je položeria knjiga Reicha. Vse, kar so doslej ustvarili nezmožni pravega, je vrženo v ogenj. če pa naj dospe Reich, katerega velika stvar se je začela, je potrebno, da se zanj očisti tudi vsak človek: tisoči zato stojijo okrog ognja, ki visoko pla~ pola iz žrtvenika. V himni in gluhotitonejo in izgi-njajo v temi z baklami v rokah, da po njih dvignjeni izstopajo. Z mrzlim dihom na hrbtu in ggrkim o5-čutkom v prsih stojijo, ne da bi se videli, ha brezda-nji črnini zlato migljajoče se črtice. V njih je edino Fiihrer in v Fiihrerju, to vedo, so vsi. On vidi zname-nje, ki ga izpisujejo. Trepečejo od tega. »Ogenj v no-či,« jih spreletava, »tako so zdaj skupaj — on, naša duša, v nas, svojem telesu.« Krompir in korenje, ki so si ju zabasali za srajco in si z njimg, hapolnili žepe, letita od njih, ki jim je uspelo splaziti se iz geta. Stisnjenih ustnic poskakuje-jo pred stražo. Od časa do časa se ozrejo kvišku, če je že dovolj. Ne! — Solze zalijejo dečku obraz. Je za~ grudi lakota, ker tukaj stresa, kar je nabral. Bruhne nesel niti enega krompirja? Na cesti kupi krompirja in korenja. Ve, kako bi ga jedli. Vidi jih, kako jih grudi lakota, ker tukaj stresa, kar ja nebral. Bruhne v jok in začne znova poskakovati. Z upom v očeh ga bodo sprejeli, ko pa bodo videli, da nima ntč, se bodo brez besed odvrnili od njega. Poskakuje in joče: nič ne more za to, nič ne more za to. Kakor jih je že toliko pred njim, poskakuje zdaj tudi on v vrsti pred človekom s čelado in bo poskakoval, dokler ne bo par del od njega zadnji sad. »Wolli ihr den totalen Krieg?« Iz dvorane se razleže: »Ja!« Boris Paš matjaž hanžek nomarna kot "slika okviroK-virokvirotcviroK.viroK.virorvVir/ *ir€> pragi V filmskem omnibusu Moja soproga je najbolj zani-miva prva zgodba. To je zgodba nied glasom in pogle-dom, med nosom in hrbtom, med puško in kanaivkom, med daljnogledom in smrtjo. Takšne zgodbe so vedno in-teresantne, pa naj izgleda to še tako smešno. Dogajanje je brezosebno, kar moremo razumcti v dveh pomenih, Najprej tu ni nekoga (režiserja), ki bi rckel »zdaj poglej gor« in bi gledalci precej vedeli, da morajo zdaj videti avion, namesto, da bi gledali »pogled gor«. Potem ya tu tudi ni nikogar (igralca), ki bi sebe ali koga drugega za-krival. Trdim, da je soprog, zato streljal na kanarčka, da • smo gledali puško, daljnogled, kletko in kanarčka. Druga zgodba je nekaj drugega od tega kar gledamo. To je nekakšna družbeno kritična tragikomedi.ia. Prav lahko jo je razumeti, saj je skrita za sliko; ta pa je ritepo-zorna in ne vleče. Vlačuga je srečna v vlogi soproge, ko pa zares postane soproga ne vemo več ali je srečna ali ne. Tretja zgodba je zgodba večih obrazov: bolnikovega, ženinega, taščinega, sinovega, profesorjeve.sca in nemara še koga. Pred vami je ikebana obrazov. Govorica glav v bolniški sobi. Tudi četrta zgodba, kolikor jo je posnete na letališču, je izvrstno aranžirana. Tako živabne izložbe ne srečamo vsak dan! Toda zakaj so vse te zgodbe smešne. Zaradi Sordije-vega obraza? Ce je tako, potem je to kar najbolj resen smeh. Pa vendar to nima kaj opraviti z grotesko (tretja in četrta zgodba) in še manj z burlesko (peta zgodba). V groteski smeh odpira zevajočo grozo, v burleski jo za-liva (vidimo kako se utaplja). Zakaj je Sordi smešen? Za smeh je smešen! In zakaj je resen? Za samo stvar je resen! I. G. slavka padlipnik boili po&dravljena Dolgo sem molčal in iskal primeimo besedo dolgo sem stiskal zobe v bolečini Onemogel sem in moram krikniti: Dajte prostora! Dajte prastora! Dolgo sem molčal in iskal primerno besedo, vzdihoval sem vso noč in zatiskal usta, jakal sem ves dan in skrival solze, čakal sem, da beseda sarna pride. Danes ni prišla. Bodi pozdravljena, beseda! Ljubezen? Nesrečno naključje sreče. Zvestoba? Lastnost psa. Sreča? Privilegij norcev. Samota? Praznina, napolnjena s sebičnostjo. Smisel življenja? Iskanje smLsla. Spomin? Dokaz, da si živel že prej. Ljubezen je za pubertetnike. Sreča za norce. Samota in spomini za starca. Zvestoba za pse. Tebi, nesrečni povprečnež, ostane le dolgčas. itnijdit hiti grbec (smri) V dar dobil je grbec grbca kip. Bila sta dva — on, grbec in grtca kip. Ogledoval ga je, se spoznal. Zagnal je kip, tisoč kosov je klicalo: ti grbec in jaz grbca kip. Zastal mu je dih: ti grbca kip in grbec jaz?! Odšel je po stopinjah grbca-kipa. V dar dobil je grbec grbca kip. P.f. študentka Kako strma ljubezen je moja: V razdaljo med nama hiti. Ne da si miru, ne pokoja; V vetru se sama zgubi. Strup mest jo morda prevpije. Jo veter odnaša s smeri. Ob gore se silne odbije, njen zven, da je brez moči. V neznano trosi omame Popotnik tih jo posluša. Kar z moje krvi si vzame Kdo drug razumeti skuša Kakor struna ljubezen je moja. V vetru se trese razpeta. Kdaj pride ura opoja? Kdaj pride? — Morda mi bo vzeta pattle iipan ker sru bita r>®sela Ker sva bila vesela, sva se poljubila, ne da bi pazila, kje sva; četudi na cesti, v mestu, samo da sva se poljubila, ker sva bila pač vesela; mimoidoči so se ozrli, morda so se nekateri celo ujezili, češ, ta mladina, midva pa sva bila vesela. wnar/an pikas p&letge nekae Bilo je poletje z morjem na glavi, kjer smo se skrivali za valovi z dekleti ix Švice Bila so čudovita dekleta s čudovitejšimi očmi kot snežmki njihovc dežele, o kateri so nam govorile. Njihova pesem je bila drhtenje naših duš, njihove misli so se nas dotikale kot motulji prašnih pestičev, njihova skrb je bila gufoa na naših licih. Iskali smo ježke, in skoljke in zvezde in spužve ter med kainenje polagali pHvkanje sekund. Bila so lepa dekleta S prijetno govorico in vprašanjem na koncu, ki je zahteval odgovor . . . Na večer je zašlo sonce v zalivu z dckleti iz Švice. Stali smo z neprižganimi cigaretami na sipini iii gledali: bil je res lep zaton. mšMM*Lčku v. hišiiffašti Stopali so — z rokami v žepih, tihi, razmršeni po ulicah mesta. Stopali so — osamljeni v množicah, s srdom v očeh po ulicah mesta. Stopali so — z mrakom v obrazih z mrakom v dušah po ulicah mesta. stela .v. rupsipdijfii MODRA je soba, MODRE so stene, MODRA svetloba — Vse okrog m e n e. SAMA sem v sobi, SAMA v modrini, v mehki svetlobi, v MODRI tišini. V okno dahnilo je MODRO nebo — v m e n i zbudilo je skrito željo. Čakam te, pridi v mojo MODRINO, in z n j o odidi v svojo SIVINO. i& cikla oharvange k€§wneieon Amsterdam je poln kurb kakor ščonkavci zavijajoče čivkajo od pijače omačkani toda zdi se drugače mornarji sifilitični v moji dragi Ijubljani dekleta v žlebovih svojih balončkajo zibelka nežna na valovih pohotriih v korenini zatrt glas ostude pa grem in popljujem eno za drugo umtirej brvur l§m he&eš&sk i Sovražim te pa greš pri priči v samostan ali v Slona za plesalko si vstaviš tisoč diafragem ali pa nobene vzanieš štrik tablt-te aii harikiri Sovražitn te z vsem tem tvojim histeričnim prieakovanjem nekakSiiili razodetij ali kaj z vso to tvojo parazitsko naravo srobota ampak jaz nisem nikakšen Buda ali Kristus jaz nisem nikakšen plot ali zid ali kaj jaz vem kaj da bi po njem plezal srobot Sovražira te z vso to tvojo razvajeno krhkostjo z vso to tvojo malokrvnostjo in s slabhn srceia ampak jaz nisem nikakšen herba čaj jaz nisem nikakšen preklicani doktor Kildare Sovražim te z vsem tem tvojim čivkanjem o nekem tipu z morja ki je znal tako perfektno reči fakultet ampak žal jaz ne znam tako perfektno reči fakultet jaz znam najlepše reči oštarija ali krvavice Sovražim te z vsem tem tvojim strahom pred nosečnostjo z vso to tvojo željo po nekakšni matefizični ljubezni ampak jaz nisem nikakšen srednjeveški Togenburg jaz nisem nikakšen usvani impotentnež Sovražim te 7. vsemi temi tvojimi Sinatri in Nat King Coli ki te spravljajo v orgazem ampak jaz nisem nikakšcn Nat King Ck)le jaz ni.sem nikakšen Siiiatra ne njegov poženščeni glas Sovražim te z vsemi temi tvojimi kostimi in kompleti ki se barvno blazno fino sklada.jo z mo.jim spranim plaščem ampak ženska jaz nisem nikakšen buldog ali pinč jaz niscm nikakšno droeo proir-on^rtpn ščene Sovražim tc z vsem tem tvojim usmra,u>nam oor.^som Id te idni pusti da tu stoiiš kot lipov bos ki ie zdaj pusti da tu st-o.iiš kot lipov bog z očmi kot krava pred zakolom dominm mjjvtie piocn sišitj Svoja naga telesa so položile na pločnike In smeh jim je bil v očeh sanj ponJ sena 2ena Žena Žena 2ena Žena Žena x glavo močerada In sluzast nasmeh V ekspres baru prišeh cas Prišel je čas deževja in segel ti bom v nedr je . in kronal tvoje dojke!!! mitena mttik prttvlia- V hiši sanj, mi je čas odprl ljubfenice, s soncein pričakovai in natresel srebTnih t neme govorice, ko je pomlad hitela s, tja med drevje in m % kjer so novorojeni p irgoleli, potočki gozdnih obi i skrivnostno žuboreli. In sem spregovorila Jflo, v urah, ko se je noft ko se je dan v mraJc ajal, ko se je veter sai^J knicami ljubezni poigraval... w*% anica g&rkic vracamge Olo mrakovih sonca se vračam vedno znova... Ampak jaz ne maram belega kruha; ne rabim tople sobe; nočem vaše milosti (preziram topoglavi svet, ki drvi v pogubo, a je ne vidi). Pustite me vendar, naj grem svojo pot za soncem: v mrzel dan, v mokro noč in naj glodam — z reveži — — posušeno skorjico črnega kruha v pozabljenem kotu tega sveta. • v Zrno k zrnu — lakota Gledala sem riž. bilo je v risu. nekje daleč zelo daleč so poželi riž za zimo, a so prišli vojaki. bilo je nekoč ... kolibe iz blata bilo jc žalostno ko steptali so riž. raztrganost sivke bede tn nasilje človeka, gluhi krohot revščine so si podali roke v peklenskem načrtu. Bilo je nekoč, ko so hoteli steptati mali narod, zgubljen, zdihujoč v krčih krvi. vera #f olrrif epitan v vitumetn Tik, tak, tik, tak ... Vsako jutro ista ural Vsako jutro ista gom moj, moj bog! jeklAmita, betonska, bog: božjijffi, zverinski.... Neprobojna.. Neprobi Tik, tak, tifc, tak... mina, stroj, sekundfl Dragocena, bolj drala. štiri, tri, dve, eixa, ni Ofelija v vrtu lokvaAalg, o ndič, maj ILjubi, lij« med uporniM in kra| o nič, moj lljubi, med upornilki in krt| si sam z Ofelijo, s človeško melodijtAno. Obsojen z obsojenoM Gora. I štiri, tri, dve, ena. Nič. Jeklena, betona neprobojna,, neprobi Končno izpodkopan feio. Z rdečim čelom pod z zdrbljenirn srcem a. Premagana. Kronan Kronana z viharno ( ijo zelene večnosti, na čast N nuveličanstvupremaganki, ? slovo njegovemui Ira človeškemu. diatag Kaj me ne poznaš, oče? Tvoj sin sem, oče! O, oče! Le dobro si me oglej, zrastel sem, zrastli so tudi moji lasje, dolge imam. Ne, ne dotikaj se mojih las. Da, včasih si me božal po glavi in me ku-štral, včasih si me tudi kdaj zlasal, včasih si mi tudi kaj povedal Prekleto dolgo je že od tega. Se še spominjaš, ko si me vodil na spre-hode? Hodila sva po Tivoliju in oklepal sem se tvoje roke, kot da bi se že tedaj bal, da se bosta najini poti razšli. Ob nedeljah je šla z nama tudi mama in ko sem dolil sestrico, smo šli vsi štirje iz zatohlega stanovanja na sveši zrak. Prosim? Ja, seveda stanovanje res ni bilo takšno, kot ga imamo sedaj, toda bilo je do-mače in prijazno. V kotu kuhinje je stal star štedilnik, na katerem je mama skuhala okusno kosilo, takrat se še nismo mučili s konzervami, ti pa si nosil drva; zdaj pa imamo električnega in konzerve. Na kredenci je škripal star radio, zdaj imamo novega z gramofonom, namesto da bi gledali televizijo pa smo zrli skozi okno na dvorišče. Sem dolgočasen, ne? No pa pustiva to. Dobili smo pač novo stanovanje tu v stolp-nici, ti si si priskrbel boljšo službo in ko je šla Vesna v šolo, se je zaposlila tudi mama. Midva pa: vrtec-šola-dom; »Dobro jutro, Lahko noč«. Rabili smo denar, denar za opremo, de-nar za televizijo, denar za avto, denar, denar, denar. Denar, sveta vladar! Obsedel vaju je umazan demon denarja, grabila sta, hlastala sta po denarju. Sovražim tak svet, svet denar-ja! Kako? Da, iz dna srca ga preziram. Za koga sta zbirala rjave tisočake? Za naju? Ha, ha, ha .. .. Zakaj, da se smejim? Da za naju, res je. Potrebovala sva hrano, obutev, oblekd po naj-novejši modi; morala sva biti lepo oblečena, kaj bi sicer rekli sosedi. Vse za to, da bomo imenitnejši kot sosedje. Vraga, kaj me pa trigajo sosedi, vsak naj zase skrbi! Razvadila sta naju oče, razvadila. Imela sta premalo časa za naju: »Otroka, popoldne irwux^Ločetom sesta-nek. Ko napišeta nalogd^ttK^gresta v kino, tu je denar, potem pa pojdita spat, zakaj z očetom prideva pozno domov.« Služba, sestanki, seje in tako ndprej, midva pa sva rastla. Kaj praviš? Gotovo, saj nisva več otroka. » Od tedaj, ko sta kupila Opla, zaradi sose- dovih, ki so imeli le Fička, se vidiva še redkeje. Toliko, da mi daš kdaj denar in včasih celo vprašaš, kako mi gre v šoli. če še hodim? Ne, niso me še vrgli iz šole, najbrž se tebe bojijo. A zakaj? Pustiva to, umazano je. Raje me vprašaj, zakaj mama skoraj vsak večer joče, ko te ni doma. Veš, tudi jaz hodim v Unionsko klet. Nikdar ne bora pozabil tistega večera, ko sem te zagledal. Kdaj da je bilo to, vprašuješ? Bilo je tedaj, ko so me prijatelji prinesli domov pijanega, vsa hiša je bila pokonci in Ijudje so se zgrazali. Briga me, kaj si mislijo o meni. Ko sem se zbudil, sem izgubil očeta. Kaj mislim s tem? In kaj misliš ti s tisto črnolasko, h kateri si se tiščal kot klop? Roke proč! Zgubil si pravico, da bi me pre-tepal, zgubil si jo pri tisti črni cipi. Ljubezni si ne moreš kupiti za denar, lahko pa žensko. Takrat sem se napil do nezavesti, ti si pa užival v njenem objemu. Nikar ne govori, da ni res, zadosti sem že star, ti ji bi bil lahko oče. Sprašuješ me, kje hodim in s kom se dru-žim? Poglej me, nisem sam in slep si, če nas ne vidiš. Prost sem, svoboden in hodim kjer-koli. še to ti povem, kje sem lil danes. Polnoč je ura in jaz sem že doma in pbvrh vsega še trezen. Peter ima zabavo, ^pili smo, plesali in... kadar vaju ni doma se zberemo pri nas, kakor pač nanese-enkrat tu, enkrat tam. če je VesTia doma? Ne, ostala je pri Petru. Ni ti prav? Torej postajaš moralist. Oglej si enkrat dobro Vesno, ni več tista punčka iz prvega razreda, ampak je že cela punca. Kako dolgo že hodita skupaj? Ja, dva tedna mislim m morda se imata celo rada. Ne, ničesar še ne ve o tebi. Res lepa družina smo; oče lovec na ženske glave, hči razuzdanka, sin huligan in objokana mati. Brez pridig oče, prosim, govoril bi, ko je bil čas za to. Ne čudi se, če se ti smejem, pusti me pri miru, kot si me doslej, ne maram tvoje morale, ki je lažna. Sam si bom našel neki cilj, dosegljiv cilj in si prizadeval, doseči ga. Ti pa ne moreš biti rnoj vzornik in tudi tvoj svet mi ni všeč, takšen kot si ti, nočem postati. 8 STRAN TRIBUNA Edmund Chambers postavlja nastanek prieujo-čega, manj znanega besedila Williama Shakespeara v letih 1601—1602, torej neposaedno po Juliju Cezarju, Hamletu in tik pred nastanek »črne komedije« Milo za drago, s tem pa seveda tudi precej pred tra-gedijo Kralj Lear, napisano 1605. leta. Ta podatek na-vajamo zato, ker so že ha prvi pogled vidne nekatere temeljne razlike med navedenimi besedili, tako da se moremo vpršati po tistem posebnem položaju, ki ga v tem obdobju in po vsem videzu tudi v Shakes-pearovem dramskem opusu sploh zavzema igra Troi-lus in Kresida. Ta igra je namreč v vsakem pogledu izjemna, skoroda v resnici »nešekspirska«/ saj je v njej najbolj radikalno in temeljito porušen kakršen-koli naravni, družbeni in svetovni red — ki bi po tej ali oni strani utemeljeval in osmišljal dogajanje in delovanje ljudi v svetu. Ce natanoneje premislimo, se sicer vse zgoraj navedene Shakespearove igre posve-čajo razpadu nekega trdnega objektivnega reda in analogno z njim tudi razkroju temeljev, smisla in vrednot v svetu, vendar pa z izrazitim vitalističnim paudarkorn — s poudarkom na izjemnih človeških usodah, ki bodisi povzročajo razkroj svetovnega reda, bodisi skoz svojo izjemno usodo ta razpad preživ-ljajo ali pa aktivno in s čisto, izjemno močjo sku-šajo spet uravnati, sklicujoč se pri tem npr. na »zre-lost« ali »pripravljenost« — ta red vendarle in kljub vsemu v resnici le zmerom na novo vzpostavljajo. Celo v Kralju Learu, tej najbolj totalni in brezizhod-ni Shakespearovi tragediji ta red eksistira — že v ne-izbežnosti in brezizhodnosti svojega razkrajanja, saj stoji na njegovem začetku popolnoma jasen in nujen vzrok, iz katerega je seveda mogoče dovolj zanesljivo sklepati tudi na vse njegove posledice. V Kralju Learu natančno vemo, kakšen je red, ki se razkraja, kaj ga razkraja in zakaj. Zato so tragione dimenzije tega be-sedila izredno razvidne, jasne in takorekoč plastiene — in zato je navsezadnje tragika tudi mogoča, saj v celoti raste iz točno določenega nesorazmarja med izjemno človeško usodo in danim redom v svetu. Troilus in Kresida, ki sta nastala nekaj let pred Kraljem Learom, pa nas prestavljata v svet, ki se ta-korekoč začenja šele neposredno po zaključku Lea-rove tragedije, na razvalinah njegove usode, v svet, ki je potemtakem že docela razpadel in razkrojen svet, v katerem tragedija sploh ne more biti več mo-goča. Troilus in Kresida nam torej ne prikazujeta raz-pada jasnega, logičnega in razvidnega reda, smisla in temeljev sveta od začetka do konca, ampak nas kar naravnost prestavljata v sredo sveta, kjer je razpad že Oipravljen: » ... ker terja to značaj te igre, ki naj se, gledalci dragi, začne, preskakujoč zametke zdrah, kar na sredini, tako da pospravi le fcisto snov, ki jo lahko prefoavi. Vi pa sodite strogo ali milo: kar bo, pač bo — kot se bo obrnilo.« (Prolog) V tem svetu, v katerem bo, kar ixi kakor pač bo, je seveda brez smMa slehemi poskus, ki bi si ponov-no prizadeval ureS*, utemeljiti in osmisliti pocetje ljudi v njem in ga na ta način premagati ali »prese-či«. Zato y tej drami tudi norčevska jasnovidnost ne pomeni nič več in zato je Terzit, nekakšen pendant Norcu iz Kralja Leara, lahko samo še podlež, »pokve-čen in prostaški Grk«, torej še slabši od ostalih in lahko edinole zabavlja čez nas: »Agememnon je nor, ker misli, da irna komando nad Ahilom, Abil je nor, ker Agamemnonu pusti ko-mandirati, Terzit je nor, ker takemu norcu služi, Pa-troklus pa je norec po volji božji. (...) Sama svinja-rija, sleparija, budalost! In zakaj ves ta hrušč in triišč? Za eno candro in njenega moža, ki ga je vlekla za nos. Res, imenitnejše stvari, ki bi zbobnala vkup to večno skregano Grčijo in jo poslala k vragu, si sko-rajda ni moč misliti. Naj bi jih kuga s krastami in garjami pa ogenj, meč in pohujšanje!« (11,3) Zato je seveda tudi smrt, ki predstavlja temelj in zavezo tragedije, tu samo še bedast nesmisel, zato je kar smešna, saj se v njej ne odkrije nič. Smrt je po-stala običajni iin masovni pojav, in nič nenavadnega ni, če navsezadnje umre tudi trojanski junak Hektor. Seveda pa so s tem že vnaprej izključene in onemo-gočene vsakršne izjemne človeške usode, ki bi si ta-ko ali drugače svobodno izbirale takšne svoje odlo-čitve in dejanja, ki bi potem tudi v resnici kaj pome-nila. Dogajanje poteka po neizgovorjeni in neizgovor-ljivi besedici »morati«, čeprav je že od samega začet-ka jasno, da ta beseda vodi le do čistega nesmisla, ki lahko potegne za seboj kvečjemu še nove nesmisle, novo »pomasovljenost« in novi nič, hkrati pa je ven-darle mogoče počati karkoli, saj poleg nesmisla, te-meljne značilnosti sveta, tu ni ničesar zavezujočega. Vse to je že vnaprej jasno, vsi to vedo in vendar se vsi udeležujejo tega temeljnega in splošnega toka sveta. Zato so jumaki, izjemne človeške usode, zdaj samo še bedaki, pederasti, bahači, zvodniki, rogonosci in prekupčevavci z vsem tistim, kar jih je nekdaj de-lalo izjemne, močne in svobodne. Edino, kar je torej še mogoče, je samouničevanje in sladostrastje, na koncu katerega bo ostal nič. Tisto, kar ta nič še po-sebej poudarja, imenuje v svoji spremni besedi k slo-venski izdaji Troilusa in Kreside (»Slovenska Mati-ca«, 1965) Vladimir Kralj satiro na »dva osnovna mo-ralna temelja človeške eksistence, heroično domo-ljubje in svetost l^ubezenskega čustva«. Vendar pa v Troilusu in Kresidi ta »satira« ni izrečena z nekega trdnega, »moralnega« izhodišča, saj se v tej igri Shakespeare po vsem videzu sploh ne zavzema za re-stituiranje rodoljubja in za ponovno posvečenje Iju-bezenskega čustva. Troilus in Kresida to sttlišče že po svoji teraeljni strukturi onemogočata, saj je v tej igri svet kljub nesmislu in rtiču, ki ga razkraja, ven-darle na nek poseben način samozadosten in sa-moumljiv, in v njem ni ničesar, kar bi določno opo-zarjalo ali pa se vzdigovalo nad njegovo temeljno značilnost, nesmisel in nič Ta popolna zaprtost v nesmisel in nič seveda one-mo^o^ f-udi izrazitej.šo kamedijsko strukturo samo. Trdna moralna izhodišč? so namreč v temelju po-trebna tudi komediji, ki je izrazita gledaiiška zvrst SLOVENSKO GLEDALIŠČE 1966-67 (12) TROILUS IN KRESIDA ALI IGRA BREZ VREDNOTE urejenega ali vsaj v urejenost stremečega sveta. Po-polna razvidnost nesmisla in niča ter obenem tudi popolna samozadostnost in samoumljivost sveta lah-ko omogočata kvečjemu igro, ki bi jo danes mogli imenovati grotesko ali igro brez vrednot, igro sveta, kakršen je — in v Troilusu in Kresidi je to igra samo-uničevanja in potrošnje predvsem tistih vrednot in smisla, ki jim pravimo ljubezenska in domovinska čustva, torej tistih vrednot, ki so po vsem videzu zmerom na nek načdn zunaj našega dvoma in spraše-vanja. Shakespearova igra jih sicer ne spodbija, ven-dar pa tudi ne razkriva samo njune degeneracije, ampak jim preprosto in samoumevno odvzema mož-nost, da bi mogle nositi in predstavljati svetovni red. Skupaj s stvarmi, na katere so usmerjena, spreminja torej v čisto igro potrošnje tudi ta čustva saina. Zunaj igre ni ničesar. V njej je tudi vse, kar je v Troilusu in Kresidi komičnega ali smenšega; komi-čen ali smešen je torej zlasti sistem pravil, po katerih igra teče in ki se srpreminja v .samozadosten in sarao-umljiv, avtomatičen mehanizem — ter še posebej fci-sto, kar predstavlja temelj tej igri. Ta temelj predstavlja namreč hkrati tudi sam za-četek evropskega načina mišljenja, delovanja oziro-ma kar »kulture« ®ploh, Troilus in Kresida sta namreč parodija Homerjeve Iliade, to papoaneni, da se Shakes-peare v resnici spušča v igro o neikaterih. bistveiiiih stvareh in postavkah našega sveta, med katerima do-movina in ljubezen seveda nista ravno na zadnjem me-stu. To izhodišče v bistvu sveta opisuje Jan Kott v svoji znani knjigi o Shakespearu z značilnim začude-njem nad temeljitostjo Shakespearove igre med dru- HERMAN VOGEL JEZIKOVNJE BLODNJE V moji glavi se žc dolgo sprehaja pajek, izmišlja si čudne besede in jih drugo k drugi obeša na nevidne vrvi kakor negodne ribe. 2. Na slehernem mestu v ustih je možnost za glas. Visijo v njih kakor cvetovi s klasa. Jezik imaš čisto pri roki. 3. (Prenos navzven) Izpustiš besedo, pa je živi ne vrne več v rojstno votiino. Če jo vrne, sc priplazi v obleki tujca, postavi se ob ognjišče in se zelo nerodno počuti 4. Skozi tisoče plasti mi zlogu.jete svoje besede. Na vaša rainena so sedale skale, prah in pepel. Vaša lica so bila dno za nešteto morij in rek. Mučite se. Z rezilom jezika se spravljajte nad pokrajine, prostci in čas. Nič mi ne morete reči. Bolje, da se v svojem ozadju razidete, se napotite v vse možne smeri. Lahko vas poslušam, lahko vas sprejmem, a ventlar born moral reči nazadnje: njih grlas je bil siv, kaj neki bi lahko pomenil? V zrak vrženo črko n sto let staro oblogo mahn 5. (poskus) Tam, kjer usahne moč mojega jezika, se odtrese v zastalih zlogih, jjadaljujcm svoje prodiranje s prsti. Takrat se vsi zobje obrne,io navzven, grizejo okrog sebe v vse širšem krogu. Od dotika počasi odpadejo razdalje od mene v svet. Nato pride poskus da bi govoril s kožo, vendar se na kocu samo še tresem. Ampak to je muzika vi.šje sorte, in tako sovražim že od nekdaj. Zato začnem preštevati kline, ki jih zasajam v slednjo svojo stopinjo. 6. (ubeseditev) Takole se bliza črka na tipki črki na papirja, jo udari in potegne iz papirja. Takole Ieti črka s papirja s črko na tipkl sem proti očem in se ne ustavi, kjer se ustavi tipka s črko, ampak leti napre.i sem nroti očem in v oči se zapiči in išče si glas. 7. (pomen) Določam prostor svojemu jeziku: na sredi med daner in pred sto tisoč letf. Iščem matemico svojih misli: daleč pred Prometejevo krajo. Porečete: kaj potlej počneš na tem svetu? Saj res: kaj neki počoemoT gim tudi z naslednjimi stavki: »Veliki Ahil, herojski Ahil, legendarni Ahil se va-lja po ležišču s svojo moško priležnico — Patro-klom. Ta pederast, prepirljiv kot stara prekupSevav-ka, je bahač in bedak. Neinnnejši od njega je samo še Ajaks, velik kup mesa s ptičjimi možgani. Iz teh dvhe orjakov, ki sta ljubosumna drug na drugega, se norčuje ves tabor. Oba sta strahopetca. (...) V grškem taboru so kot opice drug drugega oponašali krvavi tn mastni bedaki, veliki in težki zarobljenci. Tu se pa-rijo dvorni mogočniki. (...) Paris kleči pri Heleninih kolenih kakor v viteških romanih. Paži igrajo lutnjo ali citre. Toda tej srednjeveški gospe iz viteških ro-manov pravi Paris Helenca, pri Shakespearu Nell. Prelepa Helenca, grška kraljica, zaradi katere se bije trojanska vojna, dela dovtipe kakor kurbca iz london-ske krčme.« Iz vseh teh dovolj nedvoumnih stavkov, ki jiii se-veda ni potrebno posebej komentirati, se zastavlja vprašanje, zakaj trojanska vojna potezn sploh še tra-ja. Vsa navedena dejstva je Jan Kott namreč malone dobesedno prepisal z ust Shakespearovih junakov. Troilus in Kresida se namreč od začetka do konca do-gajata na ravni čiste in popolne razvidnosti. O ljubezni torej ni več mogoče govoriti, trojanska vojna pa se kar naprej dogaja zaradi žemske. Ta ženska ni veliko vredna: » ... Vrnimo Heleno. Odkaiv smo zanjo izdrli prvi meč, jih je ha tisoče med nami padlo, nič slabših kakor ona. In če smo zgubili tisoče ljudi za stvar, ¦ ki sploh ni naša, ali, da je naša, ni vredna ene same desetine — ... « (11,2) Nobenega resničnega razloga ni, da bi Helene ne vrnili Grkom, saj je tudi njim jasno, da je vojna za njo pravzaprav samo vojna zaradi užaljenega rogo-nosca Menelaja — torej zaradi zadnje stvari, ki je na tem svetu vredno bojevanja. In vojna traja že sedem let. Tedaj si Trojanci izmislijo razlog: Helena jim je »zdaj stvar ugleda rn časti, spodbuda za junaška in slavna dela, ki naj stro oblegovalce in nas na veke obdarijo z glorijo neustrašnosti«. Ljubezen se je tarej v temelju spremenila: nič več ni pomembna kot lju-bezen, ampak velja le, kolikor predstavlja možnost za slavo, ugled in čast, o kateri bojo govorili še pozni rodovi. Ljubezen se je torej spremenila v enega po-glavitnih medijev polaščanja sveta in njegove potroš-nje, na kateri stoji svet, sicer pa je sama v sebi ne-kaj smešnega in naivnega ter pripada pravzaprav samo še otrokom in bedakom, ki ne morejo videti čez njen resnični rob. Prvi bedak je potemtakem Pa-ris, Helenin priležnik, drugi Patroklus, Ahilov prilež-nik, in navsezadnje tretji Troilus, ki pa je v resnici zaljubljen — hkrati pa seveda vojak in kot Trojanec ujet v isti red antiljube?enskih pravil igre kot vsi ostali. Zato si Troilus seveda lahko pridobi Kresido šele s pomočjo zvodnika Pandarusa, drugega norca iz te Shakespearove igre. Pandarus je namreč pod.oben Ter-zitu in njegovo zabavljanje ni nič manj dpločno od Terzitovega, čeprav je seveda omejeno na zvodništvo, s tem pa predstavlja pravzaprav že nov način prido-bivanja, polašoanja in potrošnje — in ta nov način se y celoti ukvarja samo s starimi vrednotami, temelji in smisli. Pandarusu je namreč jasno, da mora dekle, l^po kakor Kresida, v danem svetu postati lajdra, saj bi v nasprotnem primeru odpovedalo eno od pravil igre. Zato Troilusa in Kresido malone dobesedno po-tisne v posteljo: »Bog pa naj da vsem, ki so še device tak čedne kamre, postelje in pandarje za strice.« (111,2) Ko naključje nanese, da morajo Trojanci zame-njati Kresido za Antenorja, ki so ga ujeli Grki, je ja-sno, da se bo Pandarusovo vedenje izpolnilo. Kresida se kljub prisegam o zvestobi takoj speča že z Dio-medom, ki jo je prišel.v Trojo iskat. Troilusova lju-bosumnost je smešna, nič tragičnega ni v njej kakor npr. v Othellu. Nobenega zakona ni, po katerem bi mogla biti Kresida kaznovana. Tudi Troilusu se nima kaj zgoditi, tudi Parisu in Heleni ne. Trojanska vojna teče naprej po pravilih, ki jih narekuje igra. Z n.io pa se seveda ostaja v igri ves svet. Umreti mora edinole Hektor, ker je pozabil na pravila. Na vprašanje, zakaj trojanska vojna sploh še tra-ja, saj ni razloga, ki bi jo opravičeval, je potemta-kem seveda nemogoče odgovoriti. Traja zato, kar pač traja, torej v skladu s prologovo napovedjo: »Vi pa sodite strogo ali milo: kar bo, pač bo — kot se bo obrnilo.« Igra je brez razlogov, sicer bi seveda ne bila igra. Razlogi so seveda zmerom v vrednotah, v svetu pa, ki ga pred nami razkrivata Troilus in Kresida, vre-dnot ni in zato tudi besed: podlež, bahač, kurba, pede-rast, bedak, zvodnik, prekupčevalec itn. ni mogoče razumeti v vrednostnem ali moralističnem smislu, ampak kot preproste in enosmiselne označbe, ki po-menijo in predstavljajo tisto, kar je samo na sebi in ne z oziTom na nekaj drugega ali drugačnega. Igra je namreč popolnoma samozadostna. Na tem mestu pa se seveda odpira cela vrsta pro-blemov, ki se predvsem dotikajo izjemnega položaja Troilusa in Kreside v Shakespearovem dramskem apusu. Pričujoči zapis teh vprašanj seveda ni mogel niti približno eksplicirati. Dejstvo pa je, da imamo v resnici opraviti z izjemnim svetom, katerega temelj-na značilnost je vitalizem, in s stališča vitalizma je v tem svetu pravzaprav vse odprto in mogoče. Dejstvo pa tudi je, da uprizoritev Troilusa in Kreside, ki jo je v ljubljanski Drami režiral Franc Jamnik vpraša-nja po temeljnih dimenzijah svoje igre ni odpirala, saj je ostajala vse preveč na robu burkaste komedi-je_ ki je šokirala z lascivnostjo in manj s samoumlji-v«5tjo in samozadosfcnostjo sveta, ki ga je razkrivala. Natančnejše pa bo o vsebini in pomenu uprizo-rifcve same še potrebno pisati. Andrej Iakret TRIBUNA STRAN 9 V mmuiin anen, od 4. ao y. uprila, je FO pravne ja-kultete v Ljubljani organiziraL in izvedel X. jubilejni par-tizanski pohod študentov prava, ki so se ga udelešili študentje in študentke pravnih fakultet iz Ljubljane, Za-greba, Beograda, Sarajeva, Skopja, Niša, Novega Sada in Splita. Trasa pohoda je bila začrtana po poteh Prešernove brigade z začetkom nad škofjo Loko in nadaljevanjem preko Dražgoš v češnjico, Robidnico, Cerkno, Sovodenj in Trebijo, kjer se je pohod slavnostno končal. V vseh ome-njenih krajih so udeleženci skupaj z domačini organizirali proslave in mitinge, ki so mnogim obudili spomine na dni, ko je tam okrog še bojevito pokalo partizansko orožje. Nekaj se je končal še pred začetkom. štabni spaček je »crknil«, ko je ravno krenil na pot. To je bilo dobro, ker je bila s tem objektivno zagotov-Ijena enakopravnost: štab je moral hkrati s svojo vojsko krepko doživljati zgode in nezgode napornega marširanja po neudobnih hribovitih poteh. Sicer pa — kaj hočemo: partizanščina včasih tudi štabom ni prizanesla... »Prekleta svojat! Bodo že prilezli preko tistega roba ali ne bodo!?« je ob treh popoldne rohnel intendant na dvorišču dražgoške šole. In kaj ne bi: kosilo je bilo že davno gotovo, pionirčki in tov. Dežman so že debelo uro čakali, da bi sprejeli svoje goste, le-teh pa ne od spodaj, ne od strani, ne od zgoraj! O, pač: eden je že bil tu! — Tone je zasopel sedel na skali poleg kuhinje ter pripovedoval, kje so ostali. Kakšno uro ali dve, pa bodo tu. »Uro ali dve! Torej ob štirih, petih, namesto ob dveh!. .. no, lepo, prav zares lepo smo začelif« Intendant se je razburjal, kot da so mu ukradli poln kotel kosila. Ni mu bilo zameriti: zelo je šelel, da bi se točno in v vsej količini pojedlo tisto, kar so s tolikšno zaverova-nostjo pričarali »njegovi« fantje v svoji poljski kuhinji... V češnjiškem zadružnem domu je soba. Nič posebnega. Toda v to sobo se pride naravnost skozi hodnik, dvorano, hodnik in kuhinjo. In v tej sobi je usodnega prvega večera zasedal štab. Zasedanje je bilo dolgotrajno in napeto. O čem so govorili, se ne ve, kajti šlo je za vojaške skrivnosti o naslednji etapi pohoda. Učimo se pač iz napak; pri nas še celo... Miting pravzaprav ni prinesel nobene pomevibnejše novosti razen nekaj podrobnosti, o katerih bo zgodovina spregovorila kasneje. Vsakdanjost ta miting seveda ni bil, kajti mitingi dandanašnji niso več vsakdanjost, vsejugoslo-vanski še celo ne. In recitatorjev, kot je bil npr. očetov-sko razpoloženi Tone, ni več na pretek, tudi dcklet kot naša brhka Minja ne videvamo več pogosto s pesmarico v roki. Pa Maxy, sadovoljni Maks s harmoniko, ta nam jih je godel. :¦. * * * Nekateri so se tresli. Pa ne od strahu, kje pa! .Samo noč je rahlo in tiho nasula po senikih, ker so spali, svojih dobrot: pravo, prist-no temo, pa lahnega spomladanskega vetra in imenitnega zimskega mraza, ki si ga je teposodila gori na zasneženih pobočjih Ratitovca in Blegoša. Vse je spalo, kolikor je v mrzli noči spati moglo. Le Brane, naš mili Brane, se ni dal. Ob polnoči, ob enih ali ob treh zjuiraj — njemu ie bilo vseeno! Neumorno je iskal svoj »sinoči izgubljeni šal«. Tisti, ki so ga videvali, niso mogli priti do kraja v tigibanju, ali ga nosi vsemo-gočna spomladanska luna ali nekoliko manj mogočni pro-izvodi gorenjske žganjekuhe. Oblačna noč je govorila za to drugo alternativo... Kuhinja je stala na sedlu. In kje naj bi sicer stala!? Tu, pod kozolcem dvojni- PRAVNIŠKI AAARŠ 67 kom, je bilo zagotovljeno najboljše ventiliranje, kar si jih kuhinja misliti more. In vojaški kamionček, naša potu-joča shramba, je mogel samo do tu in niti meter dalje. (Pravzaprav se je ustavil že meter pred kozolcem, v jarku, s katerim je lastnik zavaroval tla pod kozolcem pred tekočo vodo. Toda porinili smo ga čez. Op. pis.) In sploh! Dež, ki je strašil okrog kuhinje, personala ni mo-til, kajti kuharjem ponavadi najbolj nagaja vročina, vlaga že niti ne toliko. Pač pa je vlaga (beri: dež) nagajala tistim, ki so ob pol enih primarširali mimo tega slovitega kozolca — ku-hinje. Za tiste pod kozolcem (kuharji, intendant, kmet in nekaj mlajših firbcev) je bil pogled na kolono čudovit. Videli so pravo pravcato partizansko brigado, premočeno, premrašeno, utrujeno, morda celo lačno! Kakšni obrazi, kakšna patetika... Toda intendant je bil že glasen: »Zavijte v levo! Do vasi — še dvesto metrov! Komandant! Kmetje naj takoj postavijo nekaj litrov žganega na mizo! Za zdravje, kaj- pak!« — Komandant, moker in prezebel, je mrko prikimal. Prekleto vreme! Na razgretih kmečkih pečeh je bila klima znosnejša. Prva, druga in tretja četa — skratka, cela brigada — so bučale po treh prostornih kmečkih »hišah«. Zunaj je snežilo, poti je bilo torej za ta dan konec. V sobah pa je bilo tako prijetno toplo, posebno še tistim, ki so se poleg peči ogrevali s šilcem imenitnega domačega, In to do-raače je dišaio skoraj vsem: zdravje je le zdravje! In pre-ventiva je tudi nekaj, je nekdo rekel, ko je pil čaj. Sicer je bil pa to mali paradiž: Aleš se je pogovarjal 2 Minjo, Brane z Vanjo, Tone s kmetom, Stole z Jocom, skratka, vse se je pogovarjalo. Nekateri o tem, kako je bilo, nekateri o tem, kako je, ostali pa o tem, kako bo. Ob tem je minilo kosilo, verčerja, četrtkov večer, ki so ga naše koiegice in kolegi z juga temeljito prevalčkali in prepolkali in katerega nihče od prisotnih ne bo kmalu pozabil, pa naj bo še tak neavditiven ali netnzuelen tip... Jutro se je zbudilo v belem. Kolegom iz Skopja, Splita, Beograda... se je zdelo nekaj nenavadnega v aprilu gaziti sneg. Posebno še tistim dvanajstim, ki so neuklonljivo potiskali kamionček po četrtmetrski belini. Kuhinja je pač morala z »vojsko«... Bolnica Franja. Cerkno. Tiste tri, štiri ure so bile pravzaprav eno samo veliko doživetje. Pesem, pa imenitno kosilo, pa miting in čudo-viti govor generala D. Švare — Duleta, pa kčlo, pravo pravcato kdlo skozi ves trg za slovo... In prišel je zadnji večer. Zadnji. Konec... Morda se je tega zavedal sleherni udeleženec, zdaj že tovariš, prijatelj, brat. In morda je bil zaradi tega miting v Sovodnji tako sproščen, pa ven-dar globok, tako poln neizrekljivega humorja, pa vendar nekje jedko, neizprosno resen, tako prisrčen, pa vendar... In morda je bil ples in tovariški večer, ki je temu sJedil, zato tako živahen, šiv, poln. Nekaj je ustvaril ta pohod. Nekaj lepega, velikega. Nekaj, kar se lahko imenuje bratstvo, tovarištvo, kakor koli. Nekaj, kar se ne da zlahka popisati, in kar se ne da zlahka pozabiti, če do-živiš. Nekaj, kar te nese, če izgubiš moč, nekaj, kar te umiri, če izgubiš smer . .. nekaj ... Sobota, 8. 4. 1967, dvaindvajset petnajst. Peron III. Postaja Ljubljana. Slovo s kolegicami in kolegi iz bratskih republik je bilo en sarmšjesen, krčevit objem, en sam silovit, morda grenak poljuo. »Kennedyjeva« je potegntla in vlekla, vlek-la.. . Komandant in njegovi so dolgo nemo zrli za vlakom, ki je peljal — v vsakdanje življenje. Fakultetni odbor pravne fakultete v Ljubljani se kot organizator X. jubilejnega partizanskega pohoda študentov prava ob tej priliki javno zahvaljuje vsem, ki so prispe-vali k njegovi uresničitvi, predvsem še pokroviteljem — dekanu pravne fakultete v Ljubljani prof. dr. Petru Ko-betu in Prešernovi brigadi; JLA, ki je prispevala vozilo in kuhinjo z najboljšim osebjem, ZZB NOV, ki je poma-gala na terenu, ter trgovskima podjetjema Prehrana in Zito, transporttiemu podjetju Ljubljana-Transport ter Ttransturist. Hkrati se zahvaljujemo vsem posameznikom, ki so na kakršenkoli način sodelovali pri uresničitvi po-hoda. Janez Breznik ŠTUDENTSKI TURIZEM DELO PZJ NA REKREACIJSKEM PODROČJU Znano je, da sodobno življenje zahteva od člo-veka velike psihofizične napore, ki jim je izpostav-ljen vsak dan na vsakem koraku. Beton, ki je poleg asfalta in bencinskih hlapov in saj iz dimnikov sko-rajda človekov zvesti »prijatelj« in spremljevalec in nemir, pehanje za materialnimi dobrinami, kar pov-zroča nevroze na drugi strani — vse to napravlja iz človeka sužnja. Ta človek sploh pozablja na to, da so skoraj na dosegu roke prijetni, mirni kotički, prikupna zabavišča in domovi sonca in zdravja. Pri vsem tem se vprašujem, kdo in kako naj omogoči človeku njegovo vrnitev k naravi. Skušal bom najti tudi odgovor. Ena teh orga-nizacij je Počitniška zveza, katere osnovni namen je nuditi mladim vzgojno, zdravo in poceni preživljanje prostega časa in na tem temelji-jo vse naloge omenjene organizacije, pa čeprav se pojavljajo v najrazličnejših oblikah daja-vnosti. Oblike tega dela so: izleti, letovanja, zimovanja, taborjenjp m nohndi ter v zadnjem času organizira-na potovanja v tujino. Izleti so krajša ali daljša potovanja, organizirana z namenom spoznavanja krajev, običajev, zgodovin-ske in kulturne slike vasi, mest, posameznih pokra-jin. Sem vsekakor spada tudi izvedba raznih tekmo-vanj izven kraja prebivališča ter organiza>cija pikni-kov (letos v mesecu maju v Iškem vintgarju). Letovanja so verjetno najbolj priljubljeno pod-ročje dela Počitniške zveze in naj omogočijo ter nudijo najcenejši dopust na morju in v gorah. Z na-menom popestriti sesnam krai^v dopusta — počitnic je izvršnemu odboru PZJ na univerzi v Ljubljani uspelo rezervirati nekaj.mest v domovih in campih vzdolž jadranske obale (podrobnosti bomo pravočas-no objavili). Zimovanja so nekakšen protiutež letovanja in naj omogočijo študentu in vsaikemu mlademu člo-veku rekreacijo v zimskem času. K tej aktivni re-kreaciji nujno spada smučanje, drsanje, med pasivno rekreacijo pa ogledi raznih zimskošportnih in letno-športnih prireditev. Omembe vredno in zelo pomembno področje de-la Počitniške zveze je organiziranje pohodov po sta-rih partiza-nskih poteh in skozi zgodovinske kraje. Na teh pohodih se mladi medsebojno spoznajo in na podlagi teh spcfenanj raste medsebojno spoštovanje in zbliževanje. Na tak način neposredno nadaljujejo svetle tradicije iz dni II. svetovne vojne, ki pa navdu-šuje, ker ni prisiljena in prihaja spontano. V zadnjem času pa se izvršni odbor PZJ na uni-verzi v Ljubljani trudi vključiti v mednarodni turi-zem. Skupna akcija s Komisijo za mednarodne zveze študentov (MO) rojeva svoje prve rezultate. Po predvidevanjih bo izvršni odbor PZ, omogočil preko šestdesetim študentom univerze v Ljubljani soraz-merno pooeni potovanje in potepanje v socia-lističnih državah. (Poljska, ČSSR in Madžarska). V prihodnje si želimo na izvršnem odboru PZJ univerze v Ljub-ljani prodor tudi proti zahodu (Italija, Švica, Fran-cija, ZRN, Avstrija). V obvestilo še to, da v današnji številki Tribune objavljamo poizkus »Turističnega barometa za štu-denta«. Z ozirom na to, da se je naše delo zelo razširilo, prosim vse, ki bi želeli z nami sodelovati, naj se zglase ob torkih in četrtkih od 13h do 14^ na Trgu revolucije 1. Za podporo pri našem delu prosim tudi fakultetne odbore in njihove predsednike, da nam omogočijo v skladu z našimi načeli enakoprav-nosti (tokrat med študenti posameznih fakultet) organizirati mrežo družin Počitniške zveze Branko Šlander TURISTICNI PROGRAM ZA ŠTUDENTE 6. in 7. maj TEDEN NARCIS NA GOLICI cena: 15 Ndin točen čas odhoda bo javljen ob prijavah za akcijo organizator: IO PZJ na univerzi v Ljubljani rok prijave: 4. maj 1967, ob torkih in četrtkih od 13. do 14. ure, Ljubljana, Trg revolucije 1 30. april, 1. in 2. maj IZLET NA TAMAR KOTOVO SEDLO IN VRSIC oragnizator: taborniki »Ivan Rob« 7. maj ENODNEVNI KOLESARSKI IZLET NA SLAVKOV DOM organizator: taborniki »Ivan Rob« vse informacije in prijave vsak četrtek od 18. do 19. ure, Ljubljana, Trg revolucije 1 13. in 14. maj IZLET NA ŠTAJERSKO: LJUBLJANA—CELJE— PTUJ—ŠTATENBERG—BORL—LJUBLJANA cena bo javljena pravočasno čas odhoda: ob 5,00 ali 7,30 (točnejše informacije kasneje) organizator: IO PZJ na univerzi v Ljubljani rok prijave: 11. maj 1967. ob torkih in četrtkih od 13. do 14. ure, Ljubljana, Trg revolucije 1 Poleg omenjenih akcij pa smučarski klub »Akade-mik« organizira enodncvne smučarske izlete ob so-botah oziroma nedeljah v znana smučarska središča. Informacije na Trgu revolucije 1 v Ljubljani. 10 STRAN TRIBUNA Začnimo kar z nekaterimi kritičnimi dogodki: 24. januarja študentje v strogem središču Zahodnega Berlina protestirajo proti zvezmemu kanclerju Kiesin-gerju. Aretacije. Odločitev mestnega sveta, da brez predhodnega posvetovanja s študentsko zvezo zviiša pristojbine za študij na Svobodni univerzi (die Freie Universitat) sproži vrsto demonstracij in protestnih zborovanj v študentskem naselju. 26. januarja berlin-ska varnostna služba nepričakovano napravi preiska-vo na sedežu levičarske organizacije Socialističnih nemških. študentov (SDS) in odnese vse članske iz-kaznice. Naslednji dan so pred zgradbo Henryja Forda zaradi zahrbtne akcije silovite demonstracije okoli 3000 študentov. Demonstracije se ponove dan kasneje pred inštitutom Johna Kennedyja. Berlinski župan Albertz se ob tej priliki oddeli od policijske akcije, ki jo imenuje »popolno traparijo«. Obisk ameriškega podpredsednika Humphreya: jajca, rumena barva, paradižniki, kričanje. In seveda aretacije, izključitve in univere, letaki proti vietnam-zavi s kitajskim veleposlaništvom v Vzhodnem Ber-linu skušali postaviti kemično bombo. Poleg vsega pa še »rutinsko« protestiranje in protiakcije: razbi-jainje sedežev na javnih prireditvah, veliko hrupa, aretacije, izključitve iz unverze, letaki proti Vietnam-ski vojni in neonacizmu, vodni curki iz gasilskih brizgaln, mastni naslovl na prvih straneh bulvarske-ga tiska, žolčna polemika o reformi univerze, javna posvetovanja o miru in redu, svareči glasovi javnosti o »berlinski rdeei gardi«. Tak je sedanji položaj zahodnoberlinskih študen-tov. Teh je na Svobodni univerzi okrog 15.000, vendar jih velika večina redno dela, študira in se ukvarja z raziskavami. Izpiti potekajo narmalno in demon-stranti niso hkrati lenuhi. Demonstracije in pobude zanje namreč izvirajo iz izredno dejavne študentske politične levice, ki je v glavnem organizirana v SDS, pa tudi v debatnem klubu socialnodemokratsko in liberalno usmerjenih študentov. Vendar pa aktivno jedro te univerzitetne levice ni niti enotno niti veliko. šteje morda 200 študentov, ki so sicer vsi po svoje radikalisti, vendar se v določenih problemih razhajajo. Kljub temu pa je vpliv te maloštevilne socialistične levice med ber-linskimi študenti naravnost velikanski. SDS je začela s svojo aktivnostjo pred približno dvema letoma in sicer s protestnimi demonstracija-mi proti kongoškemu premieru čombeju, ki je bil takrat na obisku v Berlinu. Sledili so plakati za ustanovitev »Mednarodne osvobodilne fronte«, ki naj bi pomagala Vietnamcem. Nasploh so protiameriške demonstracije v zadnjih letih priljubljene med ber- ŠTUDENTSKO ŽARIŠČE: BERLIN linskimi študenti. Protesti pa seveda merijo tudi na ostale pereče probleme zlasti nemške stvarnosti: voj-na, neonadzem, razdeljena Nemčija, napetost, blo-kada, hladna vojna. V središču vsega pa je slej ko prej vietnamska ogresija. »Vietnam ima za drugo polovico 20. stoletja enako usoden pomen kot Au-schwitz za prvo,« je dejal eden mladih Berlinčanov. SDS nima teoretično izdelanega političnega kon-cepta. Prav tako se menjata njena akcijska taktika in argumentacija, kar precej otežkoča razpravl.janje njenim teoretičnim nasprotnikom. Vendar lahko po poglobljenem spoznanju ideološke usmerjenosti So-cialističnih nemških študentov opazimo nekaj osnov-nih teženj. Levičarski študentje predvsem niso zadovoljni s politično skorumpirano družbo, s tistimi »na vrhu«, ki lahko delajo, kar hočejo. Socialistični štu-dentje so pri tem nezadovoljstvu pokazali dobršnjo mero resnosti, ko so se lotili sistematičnega sociolo-škega proučevanja sodobne zahodnonemške družbe. Zlasti pomembno pa je to, da se po dobljenih ugo-tovitvah ne uma,knejo v resignacijo kot večina znanstvenih delavcev, ampak se na njihovi osnovi upirajo družbenemu redu. Demonstracije imajo to-rej vendarle svojo teoretično osnovo. član SDS dr. Johannes Agnoli ima na te proteste zanimivo pripombo. »Protest je dobra stvar,« pravi, »toda če bomo za svoje protestne akcije najprej pro-sili državno oblast za dovoljenje, bomo nevtralizirali njihovo ostrino, obenem pa bomo priznali tista pra-vila boja, ki jih postavlja oblast. To je žaltav upor, zato se moramo upreti celotni strukturi ali pa nič.« Na vpra-šanje, kakšno svobodo zahteva SDS, dr. Agnoli odgovarja: »Prav gotovo ne takšno, ki bi bila v resnici samo terminološka komedija. Svoboda je možnost odločanja. Pri tem je prav gotovo, da ima član mestnega sveta v tem pogledu več svobode kot delavec. Svoboda je pri nas povezana s privilegiji.« Ali ,je nemški družbeni red slab? Dr. Agnoli meni: »Za mnoge je dober, za številne druge pa bi bil do-ber drugačen red.« Na kakšen družben red misli, ni povedal. Poziva samo na »organizirano revolucijo« namesto na prazno revoltiranje. Toda kolikor je mo-goče ugotoviti, si SDS prizadeva najti pot do poseb-nega socializma. Zahodnoevropske socialnodemokrat-ske stranke vedno bolj prehajajo na kurz meščan- sko-liberainih sir&ink, rnedtem ko se vznodnoevrop-ski socializem sedaj ne more izkopati iz svoje togo-sti. Zahodnoberltnski socialistično usmerjeni štu-dentje zatorej iščejo pot, nekaj med planskim in kapitalističnim tržnim gospodarstvom, nekaj med meščansko in socialistično demokracijo. Zato jih še posebej zanimata Jugoslavija in švedska. Kakšna je reakcija oblasti in javnosti na socia-listično gibanje na berlinski Svobodni univerzi? Od-kar je prejšnjega župana Willyja Brandta (ki je postal Kiesingerjev zunanji minister) zamenjal libe-ralni nonkonformist Heinrich Albertz, so se odnosi zaostrili. Mestni svet je prepovedal demonstracije v središču mesta v skladu s svojo odločitvijo o naj-strožjih represalij proti študentom. Kot smo ome-nili, so se zvišale študijske pristojbine, aretacije so pogoste in univerzitetni forumi so dobili nalog, da izključijo iz iiniverze vsakogar, ki se udeleži demon-stracije proti zahodnonemškim političnim zavezni-kom (to velja seveda zlasti za ZDA), pa je bil že enkrat zato aretiran. V teku je izredno burna razpra-va o prepovedi SDS in mestni svet grozi tudi s po-polno prepovedjo političnega udejstvovanja študen-tov. Lahko si je predstavljati, kaj bi to pomenilo za univerzo, ki ima največjo politično fakulteto v vsej Zahodni Nemčiji. Vendar pa je študentom v tolažbo vsaj to, da univerzitetni forumi v bistvu drže z nji-mi. Kar pa zadeva javno mnenje, se pojavljajo v raznih »pismih bralcev« predvsem zahteve po javnem redu in miru, medtem ko se javnost ne vmešava v ideološko dejavnost študentov. Na koncu tega kratkega pregleda položaja na berlinski »Freie Universitat« se seveda zastavlja vprašanje, zakaj tolikšna eksplozivnost študentov-stva ravno v Berlinu. Odgovora ni težko najti. Niti Frankfurt ali Gottingen niti Freiburg ali Heidelberg namreč niso taka nesrečna mesta, da bi bila fizično razdeljena in izolirana zaradi bridkih in globokih političnih nasprotij v evropskem prostoru. Normal-no je, da se v velemestu, ki zaradi svojega tragičnega položaja gospodarsko pravzaprav stagnira, zahodno-nemška notranja in zunanja politika postavljata pod mnogo večji vprašaj kot v drugih nemških mestih. Razen tega ima Zahodni Berlin še poseben praven položaj, zaradi česar obstoja tudi formalna podlaga za organizacijo radikalnih socialističnih in komunističnih idej v organizirane oblike. Zato Za-hodni Berlin predstavlja za ZRN morda isto kot Hong Kong za LR Kitajsko: ventil, skozi katerega se sproščajo nezadovoljstva ob državni ideologiji, hkra-ti pa pomemben kanal komuniciranja z drugim veli-kim idejnim taborom na svetu. Mitja Jermol VIETNAAASKI ŠTUDENTI AAAERI- ŠKIM KOLEGOM Ob koncu raarca je Alfred Hasler, izvršni direk-tor amerške sekcije mednarodne organizacije »Fel-lowship of Reconciliation« prinesel iz Saigona pismo 70 južnovietnamskih študentov in profesorjev o po-ložaju v Južnem Vietnamu. Pismo so bili poslali 20. februarja letos in ga naslovili na sto vidnih študen-tov in profesorjev iz ZDA, ki so januarja poslali predsedniku Johnsonu pismo za mir v Vietnamu. »Mi smo študenti in profesorji z vseh univerz v Juznem Vetnamu (v Saigonu, Hueju, Dalatu, Can thoju in Van Hanu), pišemo pa vam v zahvalo za vaš prispevek k poskusom za prenehanje te strašne voj-ne v naši deželi. Naš glas ne more biti uraden, kot je bil vaš, ker je naša vlada univerzam prepovedala svobodno izražunje. Pisali smo že peticijo in naslav-Ijali apele, toda svojih imen ne moremo objaviti, ker bi nas aretirali in zaprli. Takšna je družta, v ka-teri živimo. Kljub-temu se vam zahvaljujemo za vaše akcije, za katere upamo, da jih boste nadaljevali. Prosimo vas, da proučite naslednja dejstva: 1. V južnovietnamskih mestih uživa Kyjeva vla-da tako močno ameriško podporo, da pomeni go-voriti proti vojni hkrati tvegati življenje ali osebno svobodo. 2. če ne bi bilo tako, bi spregovorili milijoni. Ljudstvo Južnega Vietnama si obupno želi konec voj-ne, toda upanja je vedo manj. Ljudje niso komunisti, toda če se vojna ne bo kmalu končala, se bodo pridružili narodnoosvobodilni fronti, ker ne bodo videli drugega izhoda. 3. Američani naj ne mislijo, da branijo Južni Vietnam pred komunizmom. Večina nas je mnenja, da hočejo ZDA samo kontrolirati našo dešelo, da bi se lahko pripravile na vojno s Kitajsko. 4. Sedanja vlada Južnega Vietnama ni naša vlada in ne predstavlja našega naroda. Vsilile so nam jo Združene države in jo kontrolirajo vojaške osebe, ki so se borile za Francoze proti Vietnamcem pred le-tom 1954. če bi lahko svobodno volili, se ta vlada ne fci obdržala niti en dan. Mi hočemo svojo lastno vlado, ki ne bi bila v rokah nobene strani, tako da bi lahko sami uredili probleme Vietnama na osnovi narodnega bratstva: mirovna pogajanja z narodno-osvobodilno fronto in Severnim Vietnamom in po-gaja^ia o umiku ameriških čet in Američanov sploh. 5. Nikar ne verjemite, da nevarnost komunistič-ne prevlade pri nas upravičuje nadaljevanje vojne. Prepričani smo, da so naše moči dovolj velike za ustanovitev neodvisne vlade. Odločitev pa mora biti prepuščena nam in ne v>om, ker amz? ifnirppje na-šim življenjem in naši deželi. r Naši predlogi so zbrani v knjigi našega pri-jatelja Thicha Nhata Hanha »Vietnam, letos v og- njenem morju«. Prosimo vaše pomoči za njihovo uresničitev. Končno vam pošiljamo najboljše šelje nas vseh in vietnamskega Ijudstva. Podpisala: Cao Ngoc phuong in Pham hiu Tai v imenu 70 študentov in profesorjev južnovietnamskih univerz. M. j. F. Anzel, Collage VII. 1967 FRANCI HEDL: BALADA O NEKEM SONCU osebe: vojak čelada strojnica pomožni rekviziti (vse numerirano) us army v sestavi vojak čelada in strojnica se pre-bijajo skozi močvirje. nekje v vodi med bičevjem plava na pol razpadlo truplo domačina z razbito Iobanjo čelada: to je svšnjarija strojnica: v žrelo mi sije sonce čelada: zapri a!i pa se postavi na glavo vojak (utrujeno): zaprita že vajina umazana gobca. prekleto sem vaju že sit čelada: k vragu. že zadnjič sem ti rekla da si odpravi uši vojak: hudič te nosi. vojna je in uši so ameriške čelada: smrdiš po potu ' vojak: hudič te nosi vvjna je in uši so ameriške čelada: drek pa taka vojna, če so tudi uši regi- strirane strojnica: na kozlanje mi gre če vaju poslušam čelada: pa se skozlaj strojnica: če je kdo je on ki me sili na kozlanje vojak: prekleti coprnici čelada strojnica (v duetu): made in usa helikopter preleti vojaka čelado in strojnico. na nebu se pojavijo padala strojnica: na kozlanje mi gre če gledam te smrdljive gobe čelada: k hudiču tvoje kozlanje in zopet kozlanje. skozlaj se že ali pa požri strojnica (zase): ne morem. gobe so prave vojak: mir. gobce bi vama morali posekati strojnica: misliš da bi potem Tojno dobili čelada: kdo. amerikanci vojak: poberita se k vragu. (jezno) johnson je rekel vojna se nadaljuje čelada: brigata me tvoj johnson in russell. podelam se nanju. tvoje uši so pa hudič strojnica: zdaj bo rekel da je vojna čelada: rit pa vojna. to je sranje razumeš. vojna z ušmi in letaki. vse je eno samo veliko sranje (tišina) streljanje z desne se pojača vojak: preklefro<>.?njs stroTcovne issobraTibe. EHOTON? že takoj na začetku, dragi novinar Eha tov. Vla-dimirovič, vam moram pojasniti, od kod neakadem-sko pisanje v nogometni kugi. Spustil sem se na nivo predmeta, ki sem ga obravnaval. Na sploh pa, kar se tiče pouličnega žargona, ki naj bi ga uporatljal — klobuk z glave, vi z vašim nogo-metnim žargonom ste me posekali na vsej črti. Kar je res, je res. Sploh pa nisem jaz žalil vseh, začenši pri šport-nih forumih in klubih ter končavši pri poštenih nogo-metnih delavcih. žalijo se sami z dogajanji v našem nogometu. In žalijo vse, ki še imajo kaj načel, pa naj bodo to športniki ali ne. že res, da mečem blato na nogomet, toda to je njegovo lastno blato, in če vam lastno blato prileti v obraz, se res nimate za kaj pri-toševati. Sem pa kadarkoli in kjerkoli pripravljen opravičiti še vsem poštenim nogometnim delavcem. Tistim, ki dokažejo, da niso nikoli kupovali ali pro-dajali igralcev, jih plačevali itd. Da nekaj malega poznam nogomet, tudi berem o njem. Razen podatkov o obisku Olimpije sem vse ostale povzel po pisanju v tisku. In če bi vi, tov. Vla-dimirovič, bili kaj moralni, ne bi mogli blata na na-šem nogometu prodajati kot čisto zlato. Lepo, da me spominjate na svetle vzore iz zgodo-vine; to me samo utrjuje v prepričanju, ki ga zago-varjam. Vaše navedbe — je bilo, je vzgajalo — spod-bijajo vas, ne mene. Jaz sem pisal o nogometu da-nes, ne o nogometu včeraj. Vsi ti nogometaši, ki jih omenjate, so bili amaterji, kajne? Prav lepo vas pro-sim, da mi kot izvedenec za nogometne zadeve pojas-nite, kako to, da je v času diktature tvegani nogomet lahko bil amaterski ter, kako in od kod danes delav-skemu razredu taka silna potreba po plačancih. Ker ste me že tako Ijubeznivo pozvali, naj se spomnim ti-stih nogometašev, ki so namesto v slačilnice odšli s puško v roki v gozd borit se proti okupatorju, sem se spomnil še tistih, ki so dvajset let pozneje z denar-nico v roki odšli taistemu okupatorju v garderobe. Prosite koga, naj vam poskusi dopovedati, zakaj imajo tovarne vajence. Ko boste doumeli to, za mar-sikoga prav preprosto vprašanje, vam bo jasno, zakaj imajo nogometni klubi mladince, tudi v času profesio-nalizma. Prav, da so nogometaši dobri dijaki, ampak bog ne daj, da bi bili vrstnikom vzor, tudi brez tega je že zadosti hudega na svetu. Za 100 mladincev in pio-nirjev je bilo lansko leto pri Olimpiji porabljenih to-rej 18 milijonov. Na zvezi Partizana vam bodo lahko našteli celo vrsto društev z istim številom mladine, ki pa v svojem celem obstoju od leta 1945 še zdaleč niso prejeli take vsote. PISMO UREDNIŠTVU Prispevek Branislava Vladimiroviča, novinarja »EHA«, ki ga je Tribuna priobčila v svoji prejšnji številki, se mi zdi — kljub temu, da skuša bralcu (za razliko od Viktorja Vesta) natančneje prikazati tre-nutno stanje v našem nogometu — prav tako naiven in dokaj smešen. Poleg navajanj lucidnih trenutkov v našem nogo-metu in njegovi preteklosti se avtor sprašuje, ali tov. Vest sploh zmore misliti. No, tov. Vladimirovič, mar zmorete to tudi vi? Mar se vam zdi to žargonsko žaljenje in blatenje pbštenih športnih delavcev to-variša Vesta tako brezobzirno neakademsko? Upam si trditi, da so ti pošteni športni delavci (namesto šport-ni beri nogometni) za marsikatere prestopke in za-radi ribarjenja v kalnein v bližnji preteklosti zaslu-žili celo hujšo grajo in težje kazni, kot pa so jih. Sicer pa smo še vedno vsi tisti, ki se količkaj zani-mamo za to športno panogo in ki na te stvari gleda-mo bolj kritično kakor vi, kljub temu, da nismo no-vinarji, globoko užaljeni. Užaljeni pa zato, ker nismo ljubitelji samo nogometa, temveč tudi ostaliK šport-nih panog, ki danes kljub težkkn finančnim težavam in težkim pogojem dosegajo boljše uspehe tako doma kot v tujini. Pri tem pa smo zelo presenečeni, ko na-vajate, da naša družba in njen razvoj, profesionalizem tudi zahteva. Res je tako ... in s tem se vsi strinjamo! Toda pri tem še vedno ne vemo, za kakšen profe-sionalizem gte in za kakšnega naj bi se naša družba tudi zavzemala. Strinjamo se tudi s tem, ko navaja-te, da profesionalizma po sistemu sajmofinanciranja ni mogoče doseči čez noč. Toda to je le efconomska plat v tej športni panogi, katero nd mogoče urediti čez noč, in mislim, da je tudi v bližnji kakor daljnji prihodnosti ne bo mogoče, dokler bodo naši pošte-ni športni delavci in funkcionarji pojmovali profesio-nalizem tako kot ga vi. Takšnega prosesionalizma, ki je blatil in žalil družbeni sistem z ekscesi svojih zvezdnikov, poštenih športnih delavcev itd..., si ne želimo in si ga tudi ne sraemo želeti. Da ta profesionalizem poleg še ne po-zabljenih izpadov ne dosega nobenih vidnejših uspe-hov v mednarodnem merilu ni potrebno posebej na-vajati. Razen uspeha nogometnega moštva Partizana, lanskoletnega finalista kuipa evropskih nacionalnih prvakov, ta profesionalizem doživlja od 1962. leta da-lje poraz za parazom in najhujši je bil lanskoletni — naši profesionalni zvezdniki so za razliko od nekda-njih skromnih amaterjev, svetovno nogometno pr-venstvo sprennljali ne kot igralci, temveč kot gledalci malega ekrana. Tu pa ni potrebno navajati vseh tistih številk, ki ste jih že vi, kajti to je druga plat medalje, etično — moralno, ki jo kažejo naši profesionalci in s tem odražajo odnos, ki ga čutijo kot športniki do vseh tistih dolžnosti, ki jim jih družba zastavlja in za katere tudi pošteno plača. Sedaj nas zanima, kako je mogoče uresničiti sen samostojnih podjetij, ki bodo s svojim 'delom ustvarjala dobršen del tudi deviznega dohodka in s tem tudi v bistvu vzgajala mladino, s trenutno kvali-teto produkcije teh ppdjetij. Kolikor se vl zavzemate za takšna samostojna podjetja, ki naj bi izvažala svo je produkte in s tem ustvarjala devizne dohodke, ste eden tistih izvoznikov (in ne edini), ki mislijo, da je plasma ^^^"p.Iit&tnsga bla.ga na tujih traiščih tudi možen. Morda si tuja tržišča takšno blago tudi želijo, toda to blago znajo vselej tudi pravilno oceniti in rruvue, da moramo biti samo potrpežljivi in ča-icati na rezultate. Jaz pa vam pravim, da so rezultati že tu in da nimamo na kaj čakati. Pregovor pravi, da je potrpljenje božja mast, ampak revež tis+* h se z njo maže. Tudi ni nebistveno, uii jC unmpija ae.>t.t. ua tri-najsta, če pa prejerria dotacijo za vrhunski šport. Svoj čas, ko sern več zahajal v mesto, aem prav pogosto lahko videl mladince Olimpije po lokalih. Po času, prebitem v njih, so se več vozili z vlakom kot železničarji. Pa tudi mladinec, ki ga omenjate v svo-jem pismu, je pravi revček*; samo če pomislim, kako je moral v vetru in dežju s kolodvora do Petrička, da je lahko dočakal vlak za Medvode, me kar zazebe. Tisto o slovenski degenerirani mladini v vašem pismu vam bi se utegnilo še maščevati. Ta mladina verjetno res ni zlata, pa jo bo prej ali slej minilo. Docela vas razumem, da ne želite primerjati no-gometa z gledališčem, celo vam je jasno, da bi se ta primerjava za nogomet končala kaj klavrno. Lepo ste ugotovili, da primitivec potrebuje samo nogomet, ste pa nesposobni, da bi iz tega izvedli nadaljnje sklepe. Podatek o obisku Olimpije sem dobil telefonič-no iz njene pisarne, nisem imel in tudi sedaj nimam nobenih dvomov v točnost obiska. Dvomim pa v vaš podatek o obisku; menim, da ste računali v številu 175.000 gledalcev tudi obisk, ko je Olimpija gostovala. To napako so zagovorniki nogometa napravili že na študentski tribuni o športu. V tem primeru so doma-Čini v kraju, kjer je Olimpija gostovala, sploh brez gledalcev. Kar pa zadeva vprašanje, kateremu športne-mu delavcu ali kateremukoli pametnemu človeku je prišlo na pamet, da bi primerjal nogomet in gledali-šče, bi skoraj res lahko rekel, da nobenemu. To je padlo na misel tov. Mladenoviču, nogometašu in no-vinarju. Da dvigam glas in protestiram proti profesionalte-mu. To bom počel toliko časa, da mi dokažete upra-vičenost profesionalizma, ali pa, da profesionalizma ne bo več. Vidim, da razvoj družbe to zahteva. TODA PROFESIONALIZEM NI DRUŽBENA POTREBA, TEMVEč DRUŽBENA ANOMALIJA. Pišete, da niti en naš nogometaš ni postal družben problem. To ne drži. Družben problem so skoraj vsi po vrsti. Zame-njujete pač pojem druzben in socialni. Težko pa je biti socialni problem človeku, ki si s pettisočakom prižiga cigareto, kot je to delal pred leti »ponos« Ju-goslavije. Tovariš Vladimirovič, z deviznim prilivom pa so pri nas zagovarjali še hazard, prostitucijo, striptease, pa dajmo zraven še nogomet. Pravzaprav ste ga dali sami. Ton odgovora na vaše pismo je tak kot vaš, kar kaže že naslov, zato upam, da vam bo pogodu. Viktor Vest plačati. Po vseh anketah najvidnejših športnih ča-sopisov v svetu jugoslovanski nogomet zelo malo ce-nijo iin potemtakem smo upravičeni poclvomiti v ren-tabilnost teh samostojnih podjetij, ki ustvarjajo de-vizoie dohodke. Ta podjetja izvažajo tudi lastne pro-izvajalce »nogometnega blaga« in marsikateri od teh proizvajalcev s svojim nesolidnim, zvezdniškim na-činom življenja večkrat žali in blatd naš šport in do-movino v celoti. Toda na drugi stranl so tisti, ki si iz dneva v dan belijo glave, kako priti do najminimal-nejših finančnih. sredstev za prostore, trenerje in morebitne stroške, za tekmovanja doma kot v tujini in večkrat jim je dostop na marsikatero tekmovanje onemogočen. Mar vi, tovariš Vladimirovič, poznate imena teh vzornih in skromnih športnikov in ste mar slišali za njihove uspehe, fcako evropske, svetovne kot olimpijske. Iz vašega prispevka tega ni moč razbrati, v katerem pišete kot užaljena stranka, ki ji niso ustregli z epiteti in hvalospevi. žal jih yi ne zaslužite, ne vi, ne jugosloVanski nogomet s svojimi poštenimi športnimi delavci in fumkcionarji. Takšen profesiona-lizem ne more vzgajati in koristiti družbi, temveč samo špekulantskim namenom posameznikov, kate-rim ni šport, nogomet, igra zaradi igre, vrhunski uspeh itd... najvišji cilj, marveč jim je važno tekmo-vanje na desetem ali trinajstem mestu na lestvici, kar za sedaj po vašem mnenju ni važno. Telkmovanje za-radi tekmovanja je in bo ostalo geslo amaterskega športa. To pa ne more biti osnovno geslo profesional-nega športa, ki danes čedalje bolj pozablja na vse te in drugačne najsvetlejše principe športa, ki le-tega tudi kastituirajo kot šport. Ne objokujem preteklih časov amaterizma, ki so danes v svetu (in bodo kma-' lu tudi pri nas) že minili, toda ne morem opravičiti profesionalizma takšnega kova, ki sanja o samoustvar-janju, samofinansiranju, na drugi strani pa ne izpol-njuje tisto, kar >3 za dosego tega nujno. Osnovna komponehta za dosego tega pa je v nogometu kvali-teta igre sama, doseženi uspehi v domačih in medna-rodnih arenah. Takšnega profesionalizma z nerenta-bilnimi podjetji in nekvalitetno produkcijo si ne more privoščiti niti najbolj razvita kapitalistična družba, čeprav bi si želela nogomet samo zaradi no gometa. Ko navajam kapitalistično družbo, pa lahko omenim tudi to, da so marsikje problem te športne panoge rešili na bolj skromen način in ne tako kot pri nas, kjer smo nogomet povzdignili na najvišji piedestal. Verjetoo vam je znano, da so nas v pred-tekmovanju za uvrstitev na svetovno nogometno pr-venstvo izločili nogometaši kapitalistične dežele, kl jih pa ne moremo imenovati profesionalce, kvečjemu pač amaterje. Ta primer pa gre v prid samo ainate-rizmu in nekdanjemu pojmovanju in odnosu do športa, ki ga je amaterizem odražal. Kolikor se zavzemamo za profesionalizem, se mo-ramo zavzemati za takšen profesionalizem, ki bo prost vseh cmeravih, z ekonomskega stališča napač-nih. pojmovanj. Profesionalizem v športu pomeni da-nes v svetu ravno tako ekonomsko panogo in koli-kor se mi zavzemamo za podobno stvar, ne moremo mimo tega preračuriljivega gledanja. To nas pa nujno pelje k naslednjim ugotovitvam: profesionalni šport bo pri nas moral svoje delovanje bolje planirati in marsikateri plan tudi izpolniti, da si bo laliko samo-stojno zaslužil za vsakdanji kruh. In slednjič bo mo ral profesianalizem pri nas, ki nismo kapitalistična dežela, sistern na^rajevanja bi-stveno spremeniti — po učinku, torej uskladiti z ostalimi 6kor-^-v?rni n?no-gami. Vladiinir Gajski KAREL ČAPEK KAKO NASTANE ČASGPIS NADALJNJI FAKTORJI Kakor hitro časopis prileti iz rotacijskega stro-ja, postane blago, ki ga je potrebno raznesti in pro-dati. To je stvar EKSPEDICIJE, ki časopis razde-Ijuje raznašalcem in kolporterjem ter ga razpošilja po našem planetnem sistemu, medtem ko ADMINI-STRACIJA priskrbuje naročnike, oglase in sploh de-nar, s katerim BLAGAJNA izplačuje honorarje, pla-če in članom redakcije v glavnem predujme. Vsak od teh oddelkov se po pravici ima za najpomembnejši faktor pri časopisu. Medtem ko si redakcija iz dolo-čenih vzrokov misli, da je glavno imeti v časopisu novice, članke, aktualnosti in senzacije, pa administra-cija upravičeno meni, da je glavno imeti v časopisu kar največ oglasov, a ekspedicija je nič manj trdno prepričana, da je glavno dati časopis bralcem v roke. BRALCI so nadaljnji glavni faktor časopisa ka-kor zato, ker ga kupujejo, tako tudi zato, ker ga do neke mere sami delajo. V vsaki redakciji vlada ko-pica mnenj in navodil o tem, kaj »naš bralec« hoče ali noče imeti v časopisu. Naš bralec sicer ne mara samo to politiko, toda o njej hoče biti pošteno in od-krito informiran. Naš bralec je za izvajanje smrtne kazni, kakor hitro se zgodi kakšen zločin, obenem pa ima rad, če se piše proti trpinčenju živali; naš bralec ima rad' zvišena razmišljanja, toda poleg tega pa rad bere kaj zabavnega. Preprosto vse, kar je v časopisu, je tam samo zato, ker to naš bralec sam hoče. Pra-viloma pa naš zaveden bralec nikoli ne dd na znanje, kaj hoče v časopisu imeti; precej pogosteje in določ-neje se ustno ali pismeno izrazi o tem, česar tam noče imeti; češ, cenjeno uredništvo, »če boste v časopisu še tiskali takšne volovščine kot o teh vegetabilnih vitaminih ali pa, da se nam mesarjem dobro godi, vam sporočam, da bom vaš cenjeni list prenehal je-mati, s spoštovanjem ta in ta, mesarstvo. P. S.: Se-dem let sem že naročnik vašega spošt. lista.« — Iz ne-kakšnih vzrokov, zakoreninjenih globoko v človeškem značaju, se neprimerno redkeje zgodi, da si »naš bralec« da to delo, da bi izrazil svoje soglasje; to je tdka redkost, da redakcija, če se to zgodi, v prihod-nji številki objavi, da »smo bili obsuti s sto in sto iskrenimi izrazi soglasja vseh plasti našega beročega občinstva«. Drugič se spet zgodi, da kdo v časopisu napiše, da je videl nekje pri Bojancih skakljati nič več nič manj kot kolibrija; in meni nič tebi nič re-dakcijo nenadoma preplavi sto in sto pisem bralcev, ki naznanjajo, da so tudi videli skakljati kolibrija pri Senovem, v ščavnici, ali eventualno tudi pri Vipavi. Tedaj začne časopis trikrat na teden pisati o življenju vn navadah kolibrijev — zaradi domneve, da to naši bralci hočejo; nato pride iz bralskih krogov le ena sama pripomba nekako v tem smislu, da naj redak-cija ze dd enkrat mir s temi kolibriji; mi da imamo druge skrbi, na primer, kaj bo s tem obveznim me- šanjem moke. S spoštovanjem ta in ta, pekarna. P. S.: Sem že osem let naročnik vašega spošt. lista, toda če boste tam še enkrat pisali o kolibrijih, vam bodo od-padli vsi naročniki iz našega okrožja, kajti tu še ni-hče ni videl nobenega kolibrija. — Iz česar se vidi, da so bralci nespoznavna bitja in da jih je težko zado-voljiti; kljub vsem tem slabim izkušnjam bodo bralci svoj časopis naprej jemali in v uredništvu bo še na-dalje najvišji zakon, da to »naš bralec« hoče. In glejte, kljub temu imajo Ijudje svoj časopis radi; to se vidi kakor po tem, da ga pri nas večino-ma poimenujejo s pomanjševalnicami in z zaupnimi vzdevki, kakor tudi po tem, da mu pravijo dobese-dno »moj časopis«. Ne reče se, da kupujemo svoje vezalke za čevlje; toda vsak kupuje SVOJ časopis, kar priča o posebno tesnem in osebnem odnosu. So Ijudje, ki ne verjamejo niti poročilom državnega me-teorološkega zavoda, če jih ne preberejo v svojem ča-sopisu. Toda tudi člani redakcijskega štaba z admini-stracijo ter ostalimi sluzbami imajo do časopisa, ki ga delajo, tesnejši odnos, kot ga Ijudje navadno ima-jo do svojega dela; to je NAŠ časopis, tako kot je naša občina ali naša družina. Oditi od enega časopisa k drugemu je nekaj kot made& na karakterju; ali pa ima majceno škandalozne poteze — tako kot ločitev zakona. Preprosto, časopis je posebno familirano oko-Ije, resnica, nekoliko cinično in mrzlično, mnogokrat površno in večno efemerno; mislim pa — če ti se po-novno rodil, bi se verjetno dal znova speljati na to, da bi mu tako ali drugače služil. Prevedel Peter Kuhar ČASOPISK UVODNIK Najprej dvogovor v kavarni, potem govorice za vogalom, nato sestanek pa sestanki, zbori in seje, posvetovanja, konference ter končno kongres in z njim dvogovori po kuloarjih, potem pa se vse skupaj začne znova. ZUNANJA POLITIKA Quousque tandem, o Johnson v Vietnamu? VVilson je srabec, de Gaulle privlačno in trma-sto dekle, združitev Evrope poroka in Zahodna Nemčija mešetar. Italija in Danska sta priči, Ame-rika je za doto, Bruselj je matični urad. Celotna Evropa je hrupna krčma, Sovjetska zveza krčmar in vse skupaj račun brez krčmarja. NOTRANJA POLITIKA IN GOSPODARSTVO Nekateri ljudje nimajo drugega dela kot da zju-traj vstanejo in si ves ljubi dan izmišljajo objektiv-ne okoliščine, zaradi katerih čez dan niso mogli nič storiti. * Da se razumemo: vključitev v mednarodno deli-tev dela ne pomeni vključitev v delo mednarodne delitve. TOPS: Biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje, vre-dno milijone. ŠPORT Kadar hočete reči, da Olimpija igra tak nogomet kot amaterjL iz cpnske Iige, se pazite, ker s tako primerjavo lahko užalite conske nogometaše. LOKALNA KRONIKA Roka roko umije, obe pa kradeta brisače. Obtoženec se na sodni obravnavi ni mogel spom-niti, ali je nakradel za pet ali deset milijonov, zato je kar dejal, da o tem nič ne ve. MED LJUDMI — Lojze, skrajni čas je, da si vzameš ženo. — V redu, čigavo pa? Ljubi svojega bližnjega in žena tvojega bližnjega bo ljubila tebe. PA ŠE TO Vprašanje za bistre glave: Ali je demokracija tudi v tem, da nekdo lahko zavrača demokracijo? Mitja Jermol A. Se strinjaš z mojo trditvijo, da je kazen, nalošena tudi malopridnemu otroku ne-moralna, četudi je koristna? B. Se. Kajti četudi je kazen koristna, je ne-moralna; ne-moralna zato, ker je zvezana s prisilo. Vse, prav vse, kar je v zvezi s prisilo, je apriori ne-moralno, pri čemer še posebej mislim na javne institucije m še posebej na javne institucije, kadar na kogenten (s prisilo) način dobivajo denar za svoje delovanje. Takrat so javne institucije: ne-moralne, ne glede na korist, ki od njih je. A. Ne razumem popolnoma. Razum%m, da je kazen ne-moralna; ne razumem pa, da bi bilo ne-moralno kogentno določanje denarnih virov. JB. Je pa enostavno: Denar, ki ga javne institucije do-bivajo na kogenten način, imaš lahko za kazen. — Toda, naj ti razložim: kogentnost denarnih virov javne insti-tucije sama po sebi kaže na nekoristnost institucije, kajti dirugače bi javraa institucija denatr diabivala raa pro&to-voljen način. A. Toda v večini primerov je denar javni instituciji določen — konsenzno ,.. B. Ni važno. Ne glede na konsenz, je javna institucija ne-moralna, in se ve, ne glede za kakšno institucijo gre. Tudi ko gre za državo, ki ima konsenzno določene denar-ne vire. Vendar so razlogi, ki opravičujejo obstajanje javne institucije, ne glede na njeno ne-moralnost. Ko sva v za-četku imela primer malopridnega otroka, sva skoraj de-jala, da je kazen upravičena, ker se bo otrok — verjetno — poboljšal. Se posebno pa se najdejo opravičila za drža-vo: pomisli samo, kakšne koristi od države so! In veš da je država nujna, in da si države ne moreš predstavljati drugače kakor s kogentno določenimi viri denarja; če pa si jo, pa si ne predstavljaš države, ampak kaj drugega (tudi nič). B. Res je. Lahiko še rečeš, da splah ni javine insititucije, ki ne bi imela kogentno določene vire denarja. Izjeme so mogoče: Rdeči križ, kakšne religiozne ustanove, pri čemer je, paradoksalno, moralnost določena — kogentno, ker re-ligiozne ustanove same določajo, kaj je moralno in kaj ni. In ko označujejo prostovoljne prispevke kot zelo moralne, jim prav zaradi svojega označevanja dajejo kogenten in hkrati ne-moralen značaj. A. Ne glede na že dvomljivo moralnost verskih insti-tucij vsekakor zanimivo. Toda zaradi stvarne nezmoznosti drugačnega določevanja denarnih virov ne gre drugače, kakor da se kogentnost dopušča in prenaša predvsem za-radi koristi, ki jih javna institucija nudi in za katere je, razurnljivo ustariovljena. B. Ne. Ne, ne motrem se stirinjati. Iz tvojegia ne sledi kaj drugega kot da je ne-moralnost javnih institucij: nujno zlo; s čimer se sploh ne morem strinjati. Ne-moralnost je le znamenje, da javna institucija ne ustreža popolnoma potrebam ljudi, da deluje prepočasi, da je odtujena in tako dalje. Ter da zato ne uživa podpore javnosti. Takrat so tudi koristi javnosti zdaleč premajhne, da bi jo namreč nekogentno podpirala. Takrat je javna institucija koristna le skupinici ali skupinicam in njihovim cUjem in tudi aplošino koaisfenim (deklariranim) atostraktnim ciljam. KOGENTNOST IN MORALNOST A. No prav, korigiral bom svoje trditve: kratkomalo — javno institucifa, in še posebej na študentovsko Tribuna. gentno; pri čemer se nobene koristi ne smejo omenjati. Sicer pa prenesiva razgovor na konkretne institucije in konkretne primere: na tisk, ker je tisk posebno zanimiva javna institucija, in še posebej na študentovsko Tribuno. Tudi tisk je ne-moralen, kadar ima kogentno določene vire denarja... Ali, če preciziram: ker ni v popolnem inte-resu javnosti — nima prostovoljnih denarnih prispevkov, se pravi : piše ne-moralno. B. Tako. Tudi jaz bi rad nekaj preciziral. Omenjaš interes javnosti. S tem interesom je pa tako, da nikoii ne veš, kaj je interes javnosti, ker ga vsakdo tolmači po svoje in ker ga povrhu redkokdaj kdo ugotavlja. Zato bi raje videl, da ne bi omenjala interes javnosti, ampak re-snico, težnjo po resnici. A. Pustiva to zaradi enostavnosti in reciva, da se inte-res javnosti in resnica pokrivata... Pri tisku, če nadalju-jeva, v večini primerov ni kogentno določenih denarnih vi-rov, ampak čisto navadne (neobvezne) naročnine. Vendar tudi z neobveznimi naročninami (se razume, tudi z neob-veznim nakupovanjem) ni ničesar spremenjeno, kajti ne-mogoče je, da nekdo, ki dela za javnost, za to zahteva plačilo. B. Torej bova rekla: javna institucija tiska je, kljub neobveznosti naročnin, ne-moralna... Vendar si je iluzor-no predstavljati drugačno funkcioniranje javnih institucij, saj drugače lahko zamre organizirano življenje ... A. ... organizirano na takšen način, kot je danes ... B. ... lahko torej zamre organizirano življenje. In ker je vse v življenju močno prepleteno, katera institucija (organizacija Ijudi za kakšen namen) ni javna in ker vse institucije delujejo le, če imajo denar, ki ga dobijo v glavnem s prodajo ali zamenjavo svojega (ne) produkta, se pravi delujejo vse ne-moralno. In zaradi omejene konfuznosti sveta, dajejo institucije ce-lotnemu življenju pečat ne-moralnosti. Tako da lahko go-voriva o totalni ne-moralnosti sveta. B. O totalni ne-moralnosti sveta, da. A. Preidiva zdaj še enkrat na konkretno, na študen-iovsko Tribuno, list, pri katerem se je na miniaturen (in drastičen način) pokazalo nasprotje med kogentnostjo (obveznim naročanjem) in moralnostjo. B. Nepotrebno se nama bo opredeljevati, ali je Tribu-na ne-moralen ali moralen list... ¦«« A. Seveda; nepotrebno je, ker sva tako ali tako ugoto-vila, da je vse, kar je javno in kar je v zvezi z denarjem: ne-moralno.. . Mislim pa o Tribuni, da je bilo cinično zahtevati, naj preneha s kogentnostjo. Cinično, kljub mo-rdlni korektnosti (vendar izraženi na nekorekten način) zahtev. In cinično tudi zato, ker se je zahtevalo objavlja-nje ČASOVNO OMEJENIH INFORMACIJ, s katerimi se z njimi ne izraža toliko teznje pa zadovoljitvi interesa jav-nosti fštudentske javnosti) kot interesi individualnežev. Ako se lakonično izrazim: če bo vsak zase preskrbel, NE bojo vsi preskrbljeni, ker se vsi enostavno ne zrtajo ali ne morejo. B. Vsekakor se oba strinjava z odpravo kogentnosti, dasi odprava ne bo drugega kakor kapljica v morje, ven-dar vseeno: tudi posameznik v množiči mora paziti, čeprav je v njej kot zgubljen, da ni ne-moralen. Za moralnost pa je povrhu še potrebna ne samo odprava kogentnosti, tem-več je potrebno, da bralci sami prostovoljno list podpirajo. — Javna institucija pa podporo doseže ravno s kreativ-nostjo, se pravi s svojo koristnostjo (za jAvnost), z nedvo mno koristnostjo ... Seveda se moralnost ne reši s prepro-sto odpravo kogentnosti, tako da se denar dobiva popolno-ma od drugod ... Rešeni so samo žepki študentov ... A. .. An da bi bila moralnost rešena, je mogoče samo dvoje: ali da se študentje zavzamejo za svoj list in rečejo,-denarno ga bomo sami podpirali; ali pa, da se list enostav-no ukine. B. Da. Vendar sem zelo skeptičen. Prvič je res, da množica nima nizke zavesti, kadar gre za njene osnovne interese, toda do neke meje pa je množica le apatična (in do tiste meje si niti noče pomagati) zaradi neznatne izbolj-šave, ki bi jo dosegla — zato sem skeptičen v zavzetost študentov; drugič in tretjič pa je res, da je dlakocepsko in cinično zahtevati od nekega lista breme, ki ga nobena druga javna institucija ne nosi; poleg tega pa nikogar ne-moralnost ne vznemirja ... A. Hja, veš: včasih človek bolj čuti kakor razume, da je kaj narobe... B. Le da bi zmeraj čutili! ... Sicer — šele zdaj sem pomislil: ves čas razpravlja o moralnosti, ki pa JE lahko SPLOH NI. Poglej, kdo pa se je sploh spomnil na ne-mo-ralnost? Nihče! A. če je moralnost samo fikcija, potem pa sva tako točno ugotovila, da je svet brez moralnosti, kar je najina najpomembnejša ugotovitev: B. Takd. Tako. — Toda kako pa je potem z najinim primerom, z malopridnim otrokom in kaznijo. Kazen je vendar ne-moralna! Se pravi: je (ne-moralnost). A. Tudi tu sva se zmotila: sploh ne gre za kakšno ne-moralnost, ampak za koristnost. Kazen sva le zasilno ozna-čila za ne-moralno, ker je (kazen) nekoristna. Kajti veš, kdor po otroku mlati, ne bo ločil zrno od plevela. In tudi iz drugega primera o kazni, ki jo izvršuje država, ti lahko povem isto: sodobna koncepcija o kaznih, ki jih izvršuje država, je, da se kazni kot kazni odpravijo, vendar ne zato, ker so ne-moralne, ampak zato, ker so brez koristi, in celo nasprotno: bolj škodijo kakor — koristijo... Jaoez OOafcar