COTLNOV CIRIL IN ŽENA LOJZA Nekoč sta živela Ciril Bernik - Cotl- nov Ciril in njegova žena Lojza. Pa še res je bilo. Ciril je pomalo škilil, Lojza pa je bila gluha. Nazadnje sta stanovala v kapucinskem juvenatu, tam, kjer sta sedaj banka in Center za socialno delo. Ciril je bil posebnež. Verjetno, razen med prvo svetovno vojno, ni hodil po svetu. Pripovedovati pa je znal zgodbe, ki so se mu dogodile na raznih delih sveta. Vozil je podmornico. Za spomin si jo je obdržal na Španovem podu na Suhi, ki je edini dovolj velik pod za takšno zadevo. Tisti, ki so mu verjeli, v narekovajih seveda, niso šli preverjat njegovih trditev. Po poklicu je bil baje čevljar, vendar tega dela ni opravljal. Preživljal se je z delom kot cerahar pri raznih loških zidarskih mojstrih. Sta rejši loški gimnazijci se ga še spomi njamo kot profesionalca pri gradnji telo- vadišča za šolo. Gimnazijci smo bili bri gadirji, on pa je bil plačanec. Veliko je bral in si tako širil svojo fantazijo. Ob primerni namazanosti jezika je potem pripovedoval svoje življenjske zgodbe. Skombinirati je znal razne anahronizme. Če pa ni bilo štimunge, je bil pa pust, kot da bi pojedel robidovo štiblo. Včasih, ko so v Loki še prirejali razne vesele večere, je lik Cotlnovega Cirila imenitno zaigral Marko Oblak-Stularjev iz Žabni- ce. Marko gotovo še ve za razne zgodbe na Cirilov račun. Imenitno bi bilo, če bi jih tudi on zapisal. Ob koncu prve svetovne vojne se je Ciril udinjal na Dunaju za cestnega po- metača. Njegov delokrog je bil pred cer kvijo sv. Štefana. Bila je megla. Z delom je pričel tako temeljito, da se je ogrel. V meglo je zabil debel žebelj in nanj obesil pruštof. Uro je obdržal pri sebi. Mimo je prišel ruski oficir. Takrat je bilo na Dunaju znano, da Rusi pobirajo ure. Cirila je poprašal. koliko je ura. Ta je že pogruntal, za kaj se gre, in je pogledal na stolp sv. Štefana. Svečano je postavil metlo predse in pogledal, kam stil meče senco. Povedal mu je. da je ura točno deset. Rus pa je rekel: Daj časovnih - in mu je vzel metlo. Kmalu potem, ko se je naveličal Duna ja, je Ciril odšel v Ameriko. Udinjal se je pri Fordu za nočnega čuvaja v tovarni avtomobilov. Ford je imel grdo navado, da je sam preizkušal hitre dirkalne avto mobile. Cirilu se je sanjalo, da se je gospodar ob takšni vožnji ubil. Dobra duša, kot je bil, je tako zjutraj, ko je Ford prišel v službo, odšel v pisarno in ga posvaril, naj ne vozi sam novega avtomobila. Ford pa mu je dal delovno knjižico in ga odslovil. Povprašali smo ga, zakaj. »Nočnemu čuvaju se ne sme sanjati!« Seveda je bil Ciril tudi ribji tat. Ti so imeli za nadležneže različne tehnologije presenečenja. Ponavadi so ob takšnih prilikah spustili hlače. Takšnega člove ka, ki opravlja potrebno, pa se res ne sme motiti ali celo gledati. Ciril pa je lovil ribe kar javno. Ko ga je industrija lec Dolenc, ki je imel ribolov v zakupu, vprašal, kaj dela, mu je odgovoril, da uči plavati črva. Ko so zidali v Loki vojašnico, so dela prevzeli razni zidarski mojstri, tudi znani podjetnik Anton Ogrin. Najel je tudi Cirila. Ta ni bil posebno delaven. Ob priliki ga je dal Ogrin poklicati v pisarno. Ves zaskrbljen je Ciril potožil kolegom, da ga kliče šef, pa da ni nič naredil. Ti pa so mu razložili, da ga prav zaradi tega Ogrin kliče na zagovor. Manj znana pa je bila Lojza. Povedali smo že, da je bila gluha, pa še nadušljiva. Zelo je smrčala. Ciril je pravil, da odkar se je poročil, ni več spal, tako je drgnila. Sicer pa je bila neopazna, razen kadar je šla po Cirila v gostilno. Vedela je za vse, kar se je v Loki dogajalo. Odgovar jati ji ni bilo treba, ker je rekla, da tako 242 nič ne sliši. Kako pa je potem vse zvede la, mi še danes ni jasno. Ni pa nam znano, da je Lojza pesnila. Med leti 1963 in 1967 je nastal poln zvezek poezij. Knjižico je izročila dr. Branku Berčiču, takratnemu uredniku Loških razgledov. Ta jo je nagovoril, da je pesmi izročila v arhiv. Pesmice bi lahko razdelil na več tipov, vendar nekako prevladujejo tak šne s socialno vsebino in prigodniške. Ob krajeh kitic je Lojza pisala opombe, na koga se nanašajo in razlagala razne pesniške izraze. Podpisala se je spodaj vedno kot Loiza, kot kakšna francoska dama Luisa. Pri mnogih pesmih je spo daj podpis »v bolnici na Golniku 1964«; ali »infekcija v Ljubljani 1963«. Pesmice se nanašajo na Ločane, Prifarce pa tudi Poljance, na razne ljudi, ki jih je pozna la. Rada je imela planinske motive, pa tudi družinsko dopustniško življenje pri morju. Vprašanje je, če je bila kdaj na morju, vendar je s fantazijo tudi takšne stvari premostila. Poskušala se je celo v zgodovinski tematiki, o graščaku in slugi itd. Pesmice se ponavadi srečno končajo, če pa je že žalosten konec, je pa ta upajoč in poučen za naprej. Nekaj pe smic je tako kvalitetnih in z nabožno vsebino, da jih je Lojza gotovo prepisala v bolnici v Ljubljani, kjer so datirane. Seveda vse te njene zgodbice niso za objavo. Omenim naj nekaj prisrčnih, ki se nanašajo na stare Ločane. Presmica Izlet je posvečena obisku Ločanov pri Mažovcu v Tomaju - pri loškemu aka demskemu slikarju Janezu Potočniku. Kar nekaj pesmic je posvečenih Loki v celoti ali delno. Eno takšnih pa povejmo: Škofja Loka je prav lepa pa je tudi luštni kraj okrog Loke jo obdaja en sam senčnat gaj. Okrog Loke pa kraljuje starodavni grad vsak turist jo občuduje ko jo gleda in strmi. Tudi tujec jo prižvižga gor na stari grajski vrt ko si sveži zrak uživa in pa gleda lep razgled. Gor na vrhu pa so mize bele vse pogrnjene gor na mizi pa se sveti liter vinca rujnega. Okrog mize so pa stoli stoli vsi so drakslani gor na njih sede Ločani stari in pa mladi vsi. Kaj pa pravi stari gazda da v ponos Ločani smo gor na gradu spet igrajo Tavčarjevo kroniko. Zdaj pa reče hlapec Luka kdaj jo gremo spet na grad toliko sem pa še gibčen še bi bil za hlapca rad. (Gračancu ata v Visoški kroniki - Lovro Planina). Pa če tudi je Planina le bolj na Lubnik drži če pa gori vina nima v Loki se ga še lahko dobi. (Gračanc na Lubniku) Kje pa je zdaj Žužkov Tone Gor v Breznici sedi in pa loške frajle gleda ko vse na Lubnik hiti. (Od Toneta je bila pesem zložena, ko je bil še živ...) O presneti ti naš Tone kje pa tvoje preste so zdaj pa hitro le postrezi s suho nam klobasico. Tone hitro gor poskoči pol pa pravi hop, hop, hop liter vina nam prinese pol pa sede dol na klop. Zdaj pa malo jo zapojmo saj smo loški slavčki tu tud tvoj glas se bo razlegal čez deveto bo goro. Zdaj pa Breznico pustimo in jo gremo na Lubnik saj so tudi buške gori ki se merijo na kubik. (Če se nesreča zgodi po hribu) 243 Kaj je očka, na Lubniku ta je zvesti naš čuvaj če nesreča se primeri oglasi se dol nazaj. (Koča na Lubniku ima telefon) Res je lepa Škofja Loka Breznica je pusti kraj Loka s cvetjem se obdaja Breznica je zdravi raj. Neki Kranjčan je pa rekel da bi z Loko menjat šli star Ločan mu je zabrusil Loka da naprodaj ni. Tu je naša sveta zemlja napojena je s krvjo če še enkrat tujec pride pa dobil je več ne bo. Infekcija - Ljubljana 1963. Loiza France Štukl 244