GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA BULLETIN OF THE SLOVENE ETHNOGRAPHIC MUSEUM ETNOLOG 8(59) LJUBLJANA 1998 ISSN 0354-0316 UDK 39(497.4)(05) ETNOLOG 8,1998 Etnolog, 1(1926/27), 1926 - XVII(1944), 1945 in Slovenski etnograf, 1(1948), 1948 - XXXIV(1988-90), 1991. 0(îleta'îa36 do leta 1998 je izšlo 58 letnikov glasila etnografskega muzeja v Ljubljani. From5p26 to 1998 58 voliunes of the bulletin of the ethnographic museum in Ljubljana have been published. 1 ISSN 0354-0316 UDK 39(497.4)(05) ETNOLOG Glasnik Slovenskega etnografskega muzeja Bulletin of the Slovene Ethnographic Museum Izhaja enkrat letno. Izdaja ga Slovenski etnografski muzej. Published annually by the Slovene Ethnographic Museum. Urednici - Editors in Chief: Bojana Rogelj Škafar in dr. Nena Zidov Sourednika - Assistant Editors: Mojca Turk, Tone Pire (tehnično urejanje). Uredniški odbor - Editorial Board: dr. Zmago Šmitek, dr. Mojca Ravnik, mag. Inja Smerdel, Aleš Gačnik. Naročila in pojasnila na naslov - Information and Subscriptions: Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2,1000 Ljubljana, Slovenija, tel.: 386 61/130 62 60 241 fax: 386 61/132 53 77 E-mail: bojana.rogelj @etno-muzej.si 2 ' GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA BULLETIN OF THE SLOVENE ETHNOGRAPHIC MUSEUM ETNOLOG LJUBLJANA 1998 J Redakcija je bila končana novenibra 1998. Za znanstveno vsebino svojega prispevka odgovarja vsak avtor sam. Ponatis člankov in slik je mogoč z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Tiskano s subvencijo Ministrstva za kulturo in Ministrstva za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Po sklepu Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415-876/94 z dne 23.11.1994 je ta publikacija uvrščena med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. 4 VSEBINA CONTENTS Uvodna beseda 11 Introduction SEDEJEV RAZDELEK SEDEJ'S DEPARTMENT Gorazd Makarovič Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa 21 The Kosi house in. the critical light of the Eastern Slovene house type Vito Hazier Predlog standardov za delo etnologov v spomeniškem varstvu zz Proposal standards for the work of ethnologists in monument protection Tone Cevc Odprto ognjišče v planšarski koči na prehodnem alpsko - panonskem ozemlju 105 The open fireplaces of shepherds' huts in the transitional area between the Alps and the Paimonian Plain Andrejka Ščukovt Vinogradniška zavetišča in gruntne bajte v Vipavski dolini 117 Vineyard shelters and cottages in the Vipava valley Maruška Markovčič Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936 131 The woodcarving workshop of Andrej and Ivan Cesar in Mozirje between 1853 and 1936, 5 RAZPRAVE STUDIES Mira Omerzel Terlep Prazgodovinska kamnita in koščena tolkala, drgala, samozveneči idiofoni, ropotulje in bmivke. Od kamna in školjke do strune 153 Prehistoric stone and bone percussion instruments, scrapers, idiophones, rattles and buUroarers. From stone and shells to strings Mojca Ramšak Pobočja etične pietete in idealizirarah procediir v etnoloških raziskavah 183 Areas of ethical respect and idealised procedures in ethnological research Marija Kozar Mukič "Delaj mi pošUček..." 217 "Make me a bunch of flowers..." Marija Cvetek Bohinjsko ljudsko pripovedništvo v delih Janeza Jalna 225 Bohinj folk narratives in the works of Janez Jalen BARAGOV RAZDELEK BARAGA'S DEPARTMENT Alojz Rebula Irene] Friderik Baraga kot človek 251 Irenej Friderik Baraga as a man Marija Mojca Terčelj Baragova zbirka in njen pomen za neevropsko etnologijo v Slovenskem etnografskem muzeju 267 The Baraga collection and its sigiüficance to non-European ethnology in the Slovene Ethnographic Museum Qiristian F. Feest The native American collection of Friderik Baraga: Comparative and contextual aspects 285 Zbirka indijanskih predmetov Friderika Barage: Primerjalni in kontekstualni vidiki 6 Sylvia S. Kaspiycki The native American collection of Friderik Baraga: The missionary as ethnographic collector 331 Indijanska zbirka Friderika Barage: Misijonar kot etnografski zbiralec ETNO MUZEJSKE STRANI MUSEUM NEWS STALNE POSTAVITVE V EVROPSKIH ETNOGRAFSKIH MUZEJIH NA PRAGU NOVEGA TISOČLETJA PERMANENT EXHIBETION IN EUROPEAN ETNOGRAPHIC MUSEUMS AT THE THRESHOLD OF THE NEW MILLEENNIUM Irena Keršič Etnografski muzeji in stalne razstave na pragu novega tisočletja 3Z5 Ethnographie museums and permanent collections at the threshold of the new century Klaus Beiti Cross-cultural itinerant exchange exhibitions of European ethnology 381 Interkultuma izmenjava potujočih razstav evropske etnologije Damien Watteyne The permanent exhibitions of ethnographic and social history museums in Wallonia-Brussels 389 Stalne razstave ebiografskih in socialnozgodovinskih muzejev v Valoniji in Bruslju Vesna Marjanovič Ethnic identity through ethnographic museums and exhibitions (in the new millennium) 395 Etnična identiteta skozi etnografske muzeje in razstave (v novem tisočletju) Jan Van Alphen In how far will ethnographic museimis differ from social history museums in the new miUermiimi? 401 KoUko se bodo v novem tisočletju etiiografski muzeji razlikovali od socialnozgodovinskih? 1_ Hallgerdur Glsladöttir Ethnology in museums in Iceland - a general view 40Z Etnologija v islandskih muzejih - splošni pregled Tosef Kandert Exhibitions for the year 2000 417 Razstave za leto 2000 MUZEJI MUSEUMS Angelos Bas O etnografskem znanstvenem delu v muzejih 423 On ethnographie scientific work in museums Bojana Rogelj Škafar Dr. Stanko Vumik (1898 - 1932) - ob stoletnici rojstva 441 Dr Stanko Vumik (1898 - 1932) - On the occasion of the 100th anniversary of his birth RAZSTAVE, DELAVNICE EXHIBITIONS, WORKSHOPS Irena Destovnik Iz dežele sončnega sijaja in mesečevih senc. Beblerjeva indonezijska zbirka Slovenskega etnografskega muzeja 463 From the Land of the Shining Sun and Moon Shadows. The Bebler Indonesian Collection of the Slovene Ethnographic Musseum Nataša Polajnar Frelih Razstava Friderik Irenej Baraga (1797-1868) : Svetost v dejanju na Dunaju 46Z The exhibition on Frederic Irenaeus Baraga (1797-1868) in Vienna: HoUness in action NOVE PRIDOBITVE Urarska delavnica mojstia Jožeta Praznika Andrej Dular Plašč in perilo Tanja Žagar 469 473 NEW ACQUISITIONS The workshop of master watchmaker Jože Praznik Coat and linen 8 o "anarhiji" tudi tako Tanja Žagar 4ZZ "Anarchy" from another point of view Zbirka ljudske umetnosti Slovenskega etnografskega muzeja bogatejša za sedem predmetov Gorazd Makarovič 481 The Slovene Ethnographic Museum's collection of folk art has been enriched with seven objects POROČILA Projekt Raphael: "Linen on Net - The common roots of the European linen patterns" Tanja Žagar 485 REPORTS The Raphael Project "Linen on Net - The common roots of the European linen patterns" Mediteranski etnološki poletni simpozij v Piranu Maja llich 489 Mediterranean Ethnological Summer School in Piran/Pirano OBVESTILA CURRENT INFORMATION Podelitev Murkovega priznanja in listin Bojana Rogelj Škafar 495 The Murko Awards and Certificates O kamnitih sedežih pod lipo pred Slovenskim etnografskim muzejem hija Smerdel 497 On the stone seats under the lime tree in front of the Slovene Ethnographic Museum KRITIČNA IN INFORMATIVNA BIBLIOGRAFIJA. BIBLIOGRAPHY KNJIŽNA POROČILA IN OCENE BOOK REVIEWS Mirjam Mencej, Fomen vode v predstavah starih Slovanov o posmrtnem življenju in šegah ob smrti (N. Židov) 501 - Božidar Jezernik, Dežela, kjer je vse narobe. Prispevki k etnologiji Balkana (I. Destovnik) 503 - France Golob, Misijonarji, 9 darovalci indijanskih predmetov (A. Rebula) 506 - Mirjana Gašpar in Beata Lazar, Židje v Lendavi = A Lendvai zsidozag (M. Hudelja) 507 - Marija Mojca Terčelj, Iz dežele sončnega sijaja in mesečevih senc : Beblerjeva indonezijska zbirka Slovenskega etnografskega muzeja = From the Land of the Shining Sun and Moon Shadows : The Bebler Indonesian Collection of the Slovene Ethnographic Museum (M. Hudelja) 509 - Vrednotenje življenjskih pričevanj = Evaluation of Biographies (uredUi Marija Makarovič in Mojca Ramšak) (N. Židov) 511 - Vitomir Belaj, Hod kroz godinu, mitska pozadina hrvatskih narodnih običaja i vjerovanja (M. Mencej) 514 - MESS: Mediterranean Ethnological Summer School. Vol. 2, Piran/Pirano, Slovenia 1996 (uredua Bojan Baskar in Borut Brumen) (R. Muršič) 516 - Marjeta Mikuž, Raffaella Sgubin, Saša Šantel. Ciklus ljudskih noš: Akvareli Saše Šantla (M. Makarovič) 521 - Janez Bogataj, Smo kaj šegavi? Leto šeg in navad na Slovenskem (S. Kogej Rus) 523 BIBLIOGRAFIJE BIBLIOGRAPHIES Dr. Ivan Sedej : Bibliografija s področij etnologije, muzeologije in konservatorstva za obdobje 1961-1997 Bojana Rogelj Škafar 525 Dr. Ivan Sedej, Bibliography related to the fields of ethnology, museology, and conservation 1961-1997 Bibliografija sodelavcev Slovenskega etnografskega muzeja za leto 1997 Nena Židov 538 Bibliographies of the Slovene Ethnographic Museum's staff in 1997 Novosti V knjižnici SEM za leti 1997 in 1998 Marko Drpič 544 Library news from the Slovene Ethnographic Museum in 1997 and 1998 SODELAVCI TEGA LETNIKA CONTRIBUTORS 555 TO THIS VOLUME 10 UVODNA BESEDA Bojana Rogelj Škafar Drago bralstvo, pred vami je osmi letnik Etnologa nove vrste. V njem se spominjamo prispevka našega nekdanjega ravnatelja dr. Ivana Sedeja k slovenski etnološki in konservatorski znanosti. Zato smo k sodelovanju povabili strokovnjake, katerih raziskovalno delo poteka na področjih ljudske umetnosti, stavbarstva, konservatorstva in notranje opreme; torej področij, ki se jim je z vsem srcem, duhovito in z znanstveno akribijo posvečal dr. Ivan Sedej. V prvi sklop smo tako uvrstili pet prispevkov. Gorazda Makaroviča je že pred leti vznemirila dvoceUčna dimnica, Kosijeva hiša, postavljena v drugem desetletju 19. stoletja v Mekotnjaku na jugu Slovenskih goric. Njene osvetlitve Mag. Inja Smerdel in dr. Ivan Sedej (foto I. Keršič, 14.10.1996). ¦ Inja Smerdel and Ivan Sedej (photo I. Keršič, 14.10.1996). ¦ Mag. Inja Smerdel et Dr Ivan Sedq (photo I. Keršič, 14.10.1996). 11 Bojana Rogelj Škafar Ivan Sedej pri privijanju table z napisom Slovenski etnografski muzej na steber ograje pri vhodu v Mladiko. Glej tudi Etnolog 4/1994, str. 223-224 (foto I. Keršič, 10.2.1994). ¦ Ivan Sedej fixing the plaque with the inscription Slovenski etnografski muzej to the pillar of the fence at the entrance of the Mladika building. See also Etnolog 4/1994, pp. 223-224 (photo I. Keršič, 10.2.1994). ¦ Dr Ivan Sedej fixe le tableau avec l'inscription Slovenski etnografski muzej au pilier devant l'entrée de l'immeuble de Mladika. Voir aussi l'Etnolog 4/1994, p. 223-224 (photo I. Keršič, 10.2.1994). se je lotil z vidika ustroja kmečkih hiš in domov v medsebojnem odnosu s kompleksnimi družbeno/kulturnimi dejavniki. Iz razprave Vita Hazlerja z naslovom Predlog standardov za delo etnologov v spomeniškem varstvu razbiramo piščevo poglobljeno teoretično in praktično znanje na področju varstva etnološke nepremične dediščine. Konservatorka Andrejka Ščukovt nam razkriva značilnosti vinogradniških zavetišč in gruntnih bajt v Vipavski dolini. Tone Cevc, vrhunski poznavalec planšarske arhitekture, piše tokrat o odprtih ognjiščih planšarskih koč na prehodnem alpsko-panonskem ozemlju. Maruška Markovčič nam je v objavo poslala eno od poglavij njene diplomske naloge, ki govori o podobarski delavnici Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936. V razdelku Razprave so štirje prispevki. Naša "stalna sodelavka" Mira Omerzel Terlep obravnava v svoji študiji prezgodovinska kamnita in koščena tolkala, drgala, samozveneče idiofone, ropotulje in brnivke. Mojca Ramšak se je lotila pri nas skoraj nedotaknjene teme etičnega vidika pri etnološkem raziskovanju. Marija Kozar Mukič nam je osvetlila eno od poglavij ljudske umetnosti v Porabju - izdelovanje papirnatih cvetlic. Marija Cvetek je podrobno raziskala bohinjsko ljudsko pripovedništvo v delih vsem Slovencem znanega pisatelja Janeza Jalna. Poznavalci Etnologa in njegove uredniške usmerjenosti bodo gotovo pogrešili Janusov razdelek. Vendar slednji pravzaprav ne umanjka. Prispevki, objavljeni v sledečem Baragovem razdelku (z izjemo Uteramega Alojza Rebule, ki je obravnavan po vzoru razprav) ter tisti, ki so jih etnologi muzealci iz 12 Uvodna beseda različnih evropskih držav predstavili na srečanju NETa (Evropska mreža etnografskih muzejev) v Ljubljani in na Bledu med 10. in 14. septembrom 1997, so vsi objavljeni dvojezično. V Baragovem razdelku smo objavili štiri referate (Alojz Rebula, Marija Mojca Terčelj, Christian F. Feest in Sylvia S. Kasprycki), ki so jih pisci predsta- vili na simpoziju Slovenski misijonar Irenej Friderik Baraga (1797-1868) in njegov prispevek k etnologiji, ki je potekal v Slovenskem etnografskem muzeju med 16. in 20. junijem 1997 v organizaciji kustodinje SEM Marije Mojce Terčelj. Lahko rečemo, da je s tem ena od temeljnih zunajevropskih zbirk Slovenskega etnografskega muzeja (upoštevajoč tudi knjigo Franceta Goloba) bila deležna najvišjega znanstvenega ovrednotenja. Tema že omenjenega srečanja predstavnikov NETa je bila Stalne postavitve v evropskih etnografskih muzejih na pragu novega tisočletja. Iztočnico je ponudila muzejska svetovalka Slovenskega etnografskega muzeja Irena Keršič, ki je kolegom predstavila projekte SEM za novo stalno razstavo. Pridružili so se ji Klaus Beitl, Damien Watteyne, Vesna Marjanovič, Jan van Alphen, Hallgerdur Gisladottir in Josef Kandert, ki so eni bolj drugi manj, predstavili tovrstna lastna kritična razmišljanja in nekatere praktične izkušnje v njihovih deželah. VeseU smo, da nam je Angeles Bas za objavo v razdelku o muzejih posredoval referat, ki ga je napisal še v času svoje muzealske kariere. V njem je razmišljal o "etnografskem znanstvenem delu v muzejih." Prispevek nudi še danes marsikatero iztočnico za razmišljanje o vlogi in pomenu znanstvenega dela v muzejih z etnološkimi zbirkami. Bojana Rogelj Škafarje v svojem članku spomnila na stoletnico rojstva Stanka Vurnika in ob tej priložnosti osvetlila njegovo vlogo in pomen v zgodovini Slovenskega etnografskega muzeja. Tokrat smo objavili dve oceni razstav (Irena Destovnik, Nataša Polajnar Frelih), priobčili smo štiri prispevke o novih pridobitvah SEM (Andrej Dular, Janja Žagar, Gorazd Makarovič), dve poročili (Janja Žagar, Maja Ilich) ter dve obvestiH (Inja Smerdel, Bojana Rogelj Škafar). Etnologove knjižne recenzije so bogatejše ta deset enot. Bibliografski del prinaša etnološko, muzeološko in konservatorsko bibliografijo dr. Ivana Sedeja (Bojana Rogelj Škafar) ter bibliografijo sodelavcev SEM za leto 1997 (Nena Židov). Naj še omenimo, da v tej številki še nismo objavili poročila o delu SEM za leto 1998, ker ne bi moglo biti popolno. Tako bomo po principu objavljanja bibUografij sodelavcev v prihodnji številki objavili poročilo za preteklo leto. Pred vami je torej še ena kar "obilna" številka Etnologa, za nami, ki ga urejamo, pa še ena (glede na letni čas sicer pozna) bogata žetev. Mislim, da bi bila našemu dr. Sedeju v veselje. Ne vem pa, kako bo z Etnologovo debelino v bodoče. Ministrstvo za kulturo ter Ministrstvo za znanost in tehnologijo, ki sta naša glavna in edina financerja, nam omogočata Etnologov natis. Ostali stroški (lektura, prevodi, oblikovanje in priprava za tisk, da o honorarjih za avtorje, ki 13 Bojana Rogelj Škafar jih ni, niti ne govorimo) ostajajo v domeni SEM. V muzeju si prizadevamo, ne le v založništvu, dosegati visoko strokovno raven, katere izsledki naj v oblikovno prefinjeni podobi dosegajo čim širšo tako strokovno kot laično publiko. Upam, da nam bo to lahko uspevalo tudi v bodoče. Kroki, ki ga je dr. Ivan Sedej narisal na enem izmed strokovnih kolegijev leta 1996. ¦ Sketch dravm by Ivan Sedej during one of the staff meetings in 1996. ¦ Croquis dessiné par Dr Ivan Sedej lors d'une des réunions au SEM en 1996. PREFACE Dear readers, | This is the eight volume of the i new Etnolog and one in which we re- i member the contribution of our former i director. Dr. Ivan Sedej, to the Slovene { ethnological and conservation science, i We have invited experts whose resear- j ch work focuses on those fields of folk j art, architecture and furnishings which j Dr. Ivan Sedej researched with whole- \ hearted dedication, lucidity and seien- j tific meticulousness. i INTRODUCTION Chers lecteurs, voici le huitieme numéro de l'Etnolog sous sa nouvelle forme. Dans ce numéro, nous rendons hommage a notre ancien directeur Dr Ivan Sedej et a sa contribution a la science ethnologique et celle de con- servation. Nous avons invité a la collaboration les spécialistes dont le travail de recherche explore les domai- nes de l'art populaire, de la con- struction, de la conservation et de l'aménagement des intérieurs; ce sont 14 Uvodna beseda The first section contains five contributions. For quite some time Gorazd Makarovič has been intrigued by a two-cell dimnica, the Kosi house, built in the second decade of the 19* century in Mekotnjak in the south of Slovenske gorice. To shed light on its essence Makarovič tackles it from the aspect of the structure of peasant houses and homes and their inter- relationship with complex social and cultural aspects. The discussion of Vito Hazier, entitled "Proposal standards for the work of ethnologists in monu- ment protection", bears witness to the author's thorough theoretical and practical knowledge in the field of the protection of the ethnological immo- vable heritage. Conservator Andrejka Ščukovt reveals the characteristics of vineyard shelters and cottages in the Vipava Valley. Tone Cevc, a leading expert on the architecture of alpine shepherds, writes on the open fire- places of shepherds' huts in the transitional area between the Alps and the Parmonian plain. Maruška Marko- včič has sent us a chapter from her degree dissertation devoted to the woodcarvkig workshop of Andrej and Ivan Cesar in Mozirje from 1853 to 1936. The Studies section contains four articles. Our "permanent contributor" Mira Omerzel Terlep treats prehistoric percussion instruments, scrapers, rattles, idiophones and bullroarers made of stone or bone in her study. Mojca Ramšak tackles the quite virgin theme of ethics in ethnologic research. Marija Kozar Mukič sheds light on a chapter of folk art from Porabje - the making of paper flowers. Marija justement les domaines auxquels se consacrait Dr Ivan Sedej avec tout son coeur et avec beaucoup d'attention scientifique. La premiere partie réunit ainsi cinq articles. Gorazd Makarovič était attiré, il y a déja quelques années, par la maison enfumée a deux cellules, celle des Kosi, construite au cours de la deuxieme décennie du 19eme siecle a Mekotnjak, au sud des Slovenske Gorice. Il a abordé ce phénomene du point de vue de la structure des mai- sons de famille rurales en rapport avec les facteurs socioculturels complexes. L'exposé de Vito Hazier intitulé "La proposition des normes pour le travail des ethnologues dans le domaine de la conservation des monuments" nous révele d'excellentes connaissances de l'auteur dans le domaine de la conser- vation de l'héritage ethnologique unmobuier. Andrejka Ščukovt, conser- vatrice, nous dévoile les caractéristi- ques des abris de vignerons et des maisonnettes des propriétaires fonciers dans la vallée de la Vipava. Tone Cevc, excellent cormaisseur de l'architecture de bergerie écrit cette fois-ci sur les foyers ouverts dans les chalets d'alpage dans le territoire de passage entre les Alpes et la Panonie. Maruška Markov- čič nous a donné, afin de le publier, un chapitre de son mémoire de diplôme portant sur l'atelier de sculpture sur bois d'Andrej et Ivan Cesar a Mozirje entrel853 et 1936. Dans la section Débats nous publions quatre articles. Mira Omerzel Terlep, notre «collaboratrice perma- nente» traite dans son étude les instru- ments musicaux préhistoriques en pierre et en os: racleurs, idiophones 15 Bojana Rogelj Škafar Cvetek has made a detailed study of Bohinj folk narratives in the works of Janez Jalen, an author well known to all Slovenes. Those acquainted with Etnolog and its editorial policy will certainly miss the Janus' Department, but its absence is balanced by other sections. The articles published in the Baraga section (with the exception of Alojz Rebula's article which is treated after the model of the studies) and those written by ethnologists, working in museums in different European coim- tries, and presented at the meeting of NET (European Network of Ethno- graphic Museums) in Ljubljana and Bled, 10-14 September 1997, are all pubHshed in Slovene and English. The Baraga section consists of four papers (Alojz Rebula, Marija Mojca Terčelj, Christian F. Feest and Sylvia S. Kasprycki), presented by their authors at the symposium on the Slovene missionary Irenaeus Frederic Baraga (1797-1868) and his contri- bution to ethnology which took place in the Slovene Ethnographic Museum 16-20 June 1997 and was organised by SEM's curator Marija Mojca Terčelj. One of the fundamental non-European collections of the Slovene Ethnographic Museum (including France Golob's book on it) was thus scrutinised scientifically. The theme of the above mention- ed meeting of NET was "Permanent exhibitions in European ethnographic museimtis at the threshold of the new mülermium". The starting-point for the theme was provided by Irena Keršič, senior curator of the Slovene Ethno- autosonnants, hochets et rhombes. Mojca Ramšak a abordé un theme qu'on n'a pas encore touché; c'est l'as- pect éthique dans les recherches ethno- logiques. Marija Kozar Mukič nous éclaire sur une des facettes de l'art populaire en Porabje: la création des fleurs en papier. Marija Cvetek a étu- dié les réminiscences des récits popu- laires de Bohinj dans l'oeuvre de l'écrivain slovene Janez Jalen. Les lecteurs habituels de l'Ebio- log qui connaissent notre schéma habituel remarqueront peut-etre l'ab- sence de la section de "lanus". En fait, elle se présente cette fois-ci sous une autre forme: les articles publiés dans la partie consacrée a Baraga (a l'excep- tion de l'essai littéraire d'Alojz Rebula qu'on a traité comme un débat) et les exposés qui étaient présentés lors des rencontres du NET (Réseau européen des musées etiinographiques) a Ljublja- na et a Bled entre le 10 et le 14 septem- bre 1997 sont tous publiés en deux langues. Dans la partie consacrée a Baraga nous publions quatre exposés (Alojz Rebula, Marija Mojca Terčelj, Chris- tian F. Feest, Sylvia S. Kasprycki) présentés lors du symposium "Irenej Friderik Baraga (1797-1868), missio- nnaire Slovene, et sa contribution a l'ethnologie, organisé au Musée ethno- graphique Slovene entre 16 et 20 juin 1997 par la conservatrice Marija Mojca Terčelj. Une des principales collections extra-européennes du Musée ethno- graphique Slovene a ainsi fait l'objet (grâce aussi au livre de France Golob) de la plus haute valorisation scienti- fique. 16 ^ Uvodna beseda graphic Museum, who presented to her European colleagues the projects elaborated in SEM for the new perma- nent exhibition. The theme was then taken up by Klaus Beitl, Damien Watteyne, Vesna Marjanovič, Jan van Alphen, Hallgerdur Gisladottir and Josef Kandert, who each in their own way presented their relevant critical reflections and the practical experien- ces from their native covmtries. We were quite delighted to receive Angeles Bas's treaty written when he was still active in the world of museums and to pubUsh it in the section on museums. Bas reflects on "ethnographic scientific work in mu- seums". Though written quite some time ago the article provides many starting-points for reflections on the present role and sigrüficance of scien- tific work in museums with ethno- logical collections. Bojana Rogelj Škafar draws attention to the one- hundredth anniversary of Stanko Vumik's birth and sheds light on his role and significant contribution to the history of the Slovene Ethnographic Museum. We further publish two notices on exhibitions (Irena Destovnik, Nataša Polajnar Frelih), four articles on SEM's new acquisitions (Andrej Dular, Janja Žagar, Gorazd Maka- rovič), two reports 0anja Žagar, Maja Ilich) and two announcements (Inja Smerdel, Bojana Rogelj Škafar). The number of book reviews in Etnolog has grown by ten imits. The bibliographical section brings an ethno- logical, museological and conservation bibUography of Dr. Ivan Sedej (Bojana Le sujet des rencontres des repré- sentants du NET, mentionnées ci- dessus, étaient «Les expositions perma- nentes des musées ethnographiques européens au seuil du nouveau millén- aire». Irena Keršič, conservatrice supér- ieure du Musée ethnographique Slove- ne (SEM) a d'abord présenté a ses collegues les projets du SEM pour une nouvelle exposition permanente. Ensui- te, Klaus Beitl, Damien Watteyne, Vesna Marjanovič, Jan Van Alphen, Hallgerdur Gisladottir et Josef Kan- dert ont présenté leurs réflexions a ce sujet ainsi que leurs expériences pra- tiques dans leurs pays respectifs. Nous nous réjouissons du fait qu'Angeles Bas nous ait permis de pu- bUer, dans la rubrique sur les musées, son exposé écrit a l'époque de sa carriere professionnelle. Il y réfléchi- ssait sur «le travail ethnographique scientifique dans les musées». Cet ex- posé représente encore aujourd'hui un point de départ pour la réflexion sur le rôle et l'importance du traitement sci- entifique des collections ethnologiques dans les musées. Bojana Rogelj Škafar a consacré son article au centenaire de la naissance de Stanko Vumik. Ce fut une occasion de parler du rôle qu'il a joué dans l'histoire du Musée ethno- graphique Slovene. Nous pubUons aussi deux évalua- tions des expositions (Irena Destovnik, Nataša Polajnar Frelih), quatre articles sur les nouvelles acquisitions du Musée ethnographique slovene (Andrej Du- lar, Janja Žagar, Gorazd Makarovič), deux rapports (Janja Žagar, Maja Ilich) et deux communications (Inja Smer- del, Bojana Rogelj Škafar). 17 Bojana Rogelj Škafar Rogelj Škafar) and the bibliography of SEM's staff members in 1997 (Nena Židov). We should also mention that in this volume there is no report of the activities of SEM in 1998 because it could not be complete. In accordance with the principle of pubUshing the bibliographies of staff members the next volume of Etnolog will thus contain the usual report on the preced- ing year. This volume of Etnolog is once more quite voluminous and for the editors it means another rich (though with reference to the season late) harvest. 1 am quite sure that Dr. Sedej would have been delighted. What 1 am not so sure about is whether the next volumes of Etnolog will be equally voluminous. The Mirüstries of culture and of science and technology, our main and only sponsors, cover the printing costs of Etnolog. The other expenses (proof-reading, translations, design and preparation for printing - not to mention authors' fees since none are paid) are the responsibility of SEM. The museum strives to achieve a high professional level - not only in its publications - and to make its findings available to the professional and lay public in a refined form. 1 hope we shall be able to continue to do so in the future. Nous publions aussi dix critiques des livres. La partie bibUographique donne la bibliographie (ethnologie, conservation, musées) de Dr Ivan Sedej (Bojana Rogelj Škafar) ainsi que la bibHographie des collaborateurs du Musée ethnographique slovene pour l'année 1997 (Nena Židov). Dans le pré- sent numéro nous n'avons pas encore pu publier le rapport annuel du SEM pour rannéel998 parce qu'il serait incomplet. 11 sera publié dans le prochain numéro, selon le meme principe que les bibliographies de nos collaborateurs (pour l'année passée). Vous avez devant vous un numé- ro assez «épais» de l'Etnolog, qui représente pour nous une nouvelle moisson abondante (im peu tardive, d'ailleurs, vu la saison). Je crois que Dr Sedej s'en serait réjoui. Mais je ne sais pas ce qu'il adviendra de l'épaisseur de l'Etnolog a l'avenir. Le Ministere de la culture et le Ministere de la science et de la technologie sont nos principaux et seuls parrains; ils prennent en charge l'impression de l'Etnolog. Les autres frais (corrections, traductions, mise en page, ne parlons pas des honoraires des auteurs) sont a la charge du SEM. Dans notre musée nous tâchons, et pas seulement au niveau des éditions, d'atteindre im haut niveau professio- rmel et de transmettre nos résultats sous une forme raffinée a \m public tres large, aussi bien spécialisé que laic. 18 SEDEJEV RAZDELEK SEDEJ'S DEPARTMENFT Gorazd Makarovič Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa The Kosi house in the critical light of the Eastern Slovene house type Vito Hazier Predlog standardov za delo etnologov v spomeniškem varstvu Proposal standards for the work of ethnologists in monument protection Tone Cevc Odprto ognjišče v planšarski koči na prehodnem alpsko - panonskem ozemlju i The open fireplaces of shepherds' huts in the transitional area between the Alps and the Paimonian Plain Andrejka Ščukovt Vinogradniška zavetišča in grtintne bajte v Vipavski dolini Vineyard shelters and cottages in the Vipava valley Maruška Markovčič Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Moziiju od 1853 do 1936 The woodcarving workshop of Andrej and Ivan Cesar in Mozirje between 1853 and 1936 19 20\ KOSIJEVA HISA V KRITIČNI PODOBI VZHODNOSLOVENSKEGA HIŠNEGA TIPA Gorazd Makarovič IZVLEČEK Orisani so ustroji kmečkih hiš in domov v medsebojnem odnosu s kompleksnimi družbeno/kulturnimi dejavniki; vodilne zgo- dovinske pojavne oblike so: hiša fevdalizacije oziroma uveljavljenega tripoljnega sistema s praha; hiša agrarno tehnične revolucije; hiša industrijske družbe. S tega vidika je obrav- navana pričevalnost dvocelične dimnice, po- stavljene v drugem desetletju 19. stoletja v Mekotnjaku na jugu Slovenskih Goric. ABSTRACT The article brings a survey of the struc- tures of peasant houses and their interrelation- ship with complex social and cultural factors. The main historical types of houses are: the house of the feudal age or of the common system of a three-field crop rotation with fallow land; the house of the agrarian technical revolution; the house of the industrial society. It is from this point of view that the article treats the historical significance of the two-cell dimnica ^ erected in Mekotnjak in the south of Slovenske Gorice in the second decade of the 19"' century. 1. Uvodna pripomba 2. Dokumentacij a Kosij eve hiše, stanje leta 1974 in podrt) e 2.1. Stene 2.2. Stropa 2.3. Ostrešje 2.4. Tla 2.5. Okolje 2.6. Dodelave in predelave 3. Datacija Kosijeve hiše 4. Izvirna zasnova in videz Kosijeve hiše 5. Načini stanovanja: genetična in razvojna podoba kmečkih hiš 6. Problematika regionalne hišne tipologije 7. Pričevalnost Kosijeve hiše 8. Krajšave navajanih virov in literature 9. Ilustracije 1 Dimnica (pronunciation: dimnitza, pl. dimnice; German = die Rauchstube): a house which has an oven and a heartK in the main living room and in which the smoke from both fireplaces freely spreads throughout this room. The word dimnica indicates both the house and the main living-room in it. 21 Gorazd Makarovič 1. Uvodna pripomba Opozorilo: Bralke in bralci, kijih zanimajo zgolj strokovne stvari, naj to pripombo brez škode izpustijo. Leta 1972 je terenska ekipa Slovenskega etnografskega muzeja preiskovala jugovzhodni del Slovenskih Goric v okolici Jeruzalema; dogovorjeno zahodno orientacijsko mejo območja je pomeiula železniška proga Ormož - Ljutomer. Pisca teh vrstic pa je zamikal še pogled z vzpetin, na katerih ležijo Žerovinci, prek doline na nasprotni breg, kjer - tako se je zdelo - je bila amfiteatrska razporeditev stavb. Domačini so mi povedah, da je to Mekohijak. Šel sem prek dolinske ceste in železniške proge in videl, da je oblika zahodnega dela vasi povsem navadna za raztreseno naselje tega gričevja. To me je razočaralo. Bilo je že pozno popoldne in preden sem se napotil nazaj v Jeruzalem, kjer smo prenočevali, sem slabe volje obiskal gostüno. Kislega vina, ki so mi ga ponudili, ni büo mogoče piti brez hudo potrebnih odmorov, zato sem čvekal z domačini. Pokazali so nekoliko oddaljeno hišo in mi zagotovih, da je najstarejša v bUžnji in daljni okoUci. Seveda sem vedel, da takšne informacije dostikrat pomenijo zanemarjeno, ne pa tudi resnično staro hišo. Sence so bile že dolge in spominjam se, da sem okleval, ali naj grem pogledat domačijo, ki se je oddaljenemu pogledu kazala kot zelo navadna lesena kmečka hiša vzhodnoslovenskega predindustrijskega kulturnega tipa. K sreči sem že imel toliko grenkih terenskih izkušenj, da sem vedel za železni zakon, po katerem izpuščenega spomerüka, o katerem menimo, da ga bomo obiskali ob drugi priliki, ne vidimo nikoU več. Po poljski poti sem se odpeljal do te hiše. Tam pa me je čakalo vznemirljivo in skrivnostno presenečenje, ki je radoshia nagrada vsakemu raziskovalcu. Zunanjščina hiše je bila brez posebnosti. Lastiiiku obisk spočetka rti bil po volji, ko pa nü je vendarle dovolil vstop, mi je zazvonilo v malih možganih. Vhodni prostor je bü zelo velik, iz njega pa so vodua vrata samo še v manjšo izbo. Torej nenavadna dvoceUčna hiša. Samo po sebi to sicer ne bi büa pomembna posebnost, toda v stavbi je bilo toliko nenavadnega, da se mi je zelo močno oglasil šesti čut, ki ga topoglavci zaradi pomanjkanja lastne izkušnje pripisujejo samo ženskam. Prepričan sem bil, da gre za spomenik, ki ima ključen pomen za spoznavanje dehie geneze vzhodnoslovenske hiše oziroma spomenik, ki more odpreti pogled v doslej neznan način bivanja prebivalstva na tem območju pred 19. stoletjem, časom, iz katerega poznamo številne ustrezno pričevalne spomenike. Takrat sem hišo samo pribHžno tlorisno skiciral; hkrati pa sem neuspešno iskal prvine, po katerih bi jo datiral. Gospodar mi je bü povedal, da je po hišnem izročilu hiša stara okoU 400 let, kar je za leseno stavbo v naših krajih seveda na skrajnem robu verjetnosti. Na prvi pogled je bilo vidno, da so okna, vrata in peč poznejši od hišnega nastanka; strop v izbi je bil imenitne konstiukcije, ki pa so jo po pozni gotiki variantno ponavljali stoletja; motiv niza polkrogov na zaključni letvi švisel in sklednika v notranjščini se je pojavljal od poznega srednjega veka 22 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa do srede 19. stoletja; dvocelične zasnove, ki ni bajta, sploh nisem znal datirati - skratka vedel sem samo, da hiša ne sodi v standardni inventar znanega stavbarstva 19. stoletja. Zavoljo odUčne izdelave stropa v izbi in mogočnega hrastovega stroprüka v vhodnem prostoru - takrat sem ga ocenil na osem metrov dolžine - je bilo seveda očitno, da ne gre za kajžarsko gradnjo, ki je včasih navidezno arhaična. Jasno je bilo, da je treba hišo natanko preiskati. Padel je mrak. Ob slovesu je lastnik Maks Kosi povedal, da bo hišo podrl leta 1973, vendar je obljubil, da bo dovolil pregledovanje, fotografiranje, merjenje in risanje. Moje tedanje mnenje, da bo omogočeno - meni aU komu drugemu - z arhitektom in fotografom dva ali tri dni temeljito in nadrobno dokumentirati in preiskati tako važen spomenik, je bilo izraz idiotskega optimizma. Strokovnemu delu tedaj okoliščine niso bile naklonjene. Zato sem z jezo v srcu poleti 1974 leta sam obiskal Mekotnjak, v enem dnevu fotografiral in diletantsko izmeril hišo z navadnim mizarskim metrom, da ta pomembni vir vsaj nekoliko rešim pred izginotjem. Po teh izmerah je d. i. a. Marjan Loboda leta 1975 izdelal nekaj tehničnih risb. Vsak vir - naj bo predzgodovinski, antični, srednjeveški, včerajšnji ali današnji; materialni, upodabljajoči, pisni aH ustni; posredni ali neposredni - more polnovredno in verodostojno spregovoriti le skozi sito kritične obravnave in seveda le, če je postavljen v prostor in čas. Tudi zato me je obsedalo vprašanje o starosti Kosijeve hiše; hkrati pa je ta hiša že postala tudi eno izmed tistih tako številnih nerešenih vprašanj, ki so trdno zasidrana v podzavesti vsakega raziskovalca in mu ponovno in ponovno oživljajo radovednost ter ga spodbujajo k iskanju odgovorov. Z izmerami in fotografijami sem šel po nasvet k dr. Ivanu Sedeju, s katerim sva skupaj rešila marsikateri strokovni problem, večkrat tudi s humorjem in krohotom. Bil je izjemrü in daleč najboljši poznavalec slovenskega kmečkega stavbarstva, ki je stri številne tide strokovne orehe. Toda pred to hišo je bil tudi on nemočen. Njena podoba je zelo odstopala od podobe ohranjenih hiš s konca 18. stoletja in iz 19. stoletja; starejše vzhodnoslovenske kmečke hiše pa niso niti ohranjene niti niso znani drugi viri, ki bi o njih izčrpneje pričali. V stiokovni literaturi sicer to kmečko stavbarstvo obdobij pred tem časom ni obravnavano na podlagi takratnih materialnih virov aU izvirnih pisnih pričevanj ampak s številnimi in različnimi špekulacijami močno različnih izhodišč, bistiin in obzorij; z dr. Sedejem sva se zelo stiinjala v mnenju, da so najbrž vse zmotne, gotovo pa z vidikov znanosti druge polovice 20. stoletja nevzdržno utemeljevane. Dokazanih ustieznih formalnih referenc za datiranje, ki morajo na posamezni stavbi največkrat tvoriti sindrom, da je datacija zanesljiva, tu ne poznamo. Spominjam se, da si je Ivan - pravih smo mu Džon - tedaj brez pravega upanja zaželel dendrokronološke datacijske lestvice (o kakršnih smo büi brali v ameriških publikacijah), ki bi veljale za slovenske dežele. Dendrokronološka datacija, dokrmientacija in komentar o pričevalnosti Kosijeve hiše v okviru tipoloških in razvojnih vprašanj so tu objavljeni v njegov spomin. 23 Gorazd Makarovič 2. Dokumentacija Kosijeve hiše, stanje leta 1974 in podrtje Zaradi preprostejšega opisovanja je v sledečem besedilu Kosijeva hiša največkrat obravnavana v sedanjiku kljub temu, da je uničena; bralke in bralce prosim, da upoštevajo, da čas pri teh opisih pomeni poletje leta 1974. Obstoječa zasilna dokimientacija Kosijeve hiše v katastrski občini Stara cesta, v Mekotnjaku, h. št. 37, obsega deset skic z merami, tri skice brez mer in petinšti- rideset fotografij celot in nadrobnosti zimanjščine in notranjščine. V pričujočem spisu objavljam del teh dokumentov z ustreznimi komentarji, zraven pa še teh- nični risbi tlorisa in stropov; po prej omenjenih skicah ju je izdelal dipl. inž. arh. Marjan Loboda leta 1975. Dokumentacijo hrani Slovenski etnografski muzej. Spodnji del severovzhodnega dela hiše je strohnel; severni vogal je visok le še 125 cm. Stavba je zato deformirana. Raven zunanjih ilovnatih tal ob jugoza- hodni in jugovzhodni fasadi je do pol metra nižja od prvotne ravni; na južnem vogalu je zato viden nekdaj podzemeljski vogahii temeljni kamen (gl. si. 1); prvotno raven tal v velikem vhodnem prostoru (in posredno kajpak tudi v sosed- nji sobi) pa kaže predvsem spodnja plast ognjišča, ki je bila temelj dimnične peči (gl. poglavje 2.6., odstavek Takio ognjišče; drugi in predpredzadnji odstavek poglavja 4.). Raven tal se v daljših obdobjih sicer navadno dviga; v našem primeru je ilovnata tla najbrž zunaj odnašala meteorna voda, v notranjščinah pa je morda nižalo nivo obilno pometanje s škropljenjem. Kosijevo hišo so podrh leta 1980. 2. 1. Stene Stene so iz ležečih tramov, tesanih iz vzdolžno polovičnih klad; širina tramov je seveda različna, debelina pa meri dobrih 15,5 cm, kar v starejših merah ustreza šestim palcem oziroma polovici čevlja. Stene so obojestransko ometane in neenakomerno debele okoU 24 cm (gl. poglavje 2.6. odstavek Ilovnati omet); plasti beleža kažejo, da so bUe zunaj in v manjšem hišnem prostoru dostikrat prepleskane z apnom (leseni deH sten so vidni na si. 6 in 9). 2. 2. Stropa Osrednji nosilec stropa v velikem vhodnem prostoru je vzdolžni stropnik, na katerem prečno ležijo štirje tramovi (zunaj se nadaljujejo v konzole kapnih leg; hkrati imajo tudi funkcijo ostrešnih poveznikov). Na teh tramovih spet vzdolžno ležijo grobe deske, položene druga ob drugi (gl. si. 10,11,13,16, 20). Strop v manjšem prostoru je zgrajen podobno, vendar je mnogo skrbneje obdelan. Osrednji stropnik v večjem prostoru ima po vsej dolžini posneta spodnja robova; na njemu ustreznemu stropniku v manjšem prostoru pa so posneti robovi bHzu sredine prostora tiikotniško zaključeni. Enako se končajo posneti robovi 24 Kosijeva tiiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa na precmh tramovih pred steno in pred osrednjim stropnikom; na ustrezruh tramovih v večjem prostoru pa sploh ni posnetih robov. Na enak način in prav tako natančno so obdelani tudi robovi plohov, ki ležijo na tramovih. Plohi, ki imajo posnete robove, ne ležijo drug ob drugem, ampak so razmaknjeni; razmike pokrivajo spet plohi, ki so dvignjeni za debelino: z obema stranskima deloma ležijo po vsej dolžini na sosednjih razmaknjenih plohih. 2. 3. Ostrešje Vrh treh enojnih škarjastih koz iz tesanih tiamov počiva slemenska lega, ki nosi z mozniki spojene številne škarjaste pare okrogHc (lemezev), spodaj vpete v kapne lege. Na teh parih so vodoravno namozničene okroglice (nekatere med njimi so zaradi enotne debeline delno otesane v brunca). Vzdolžno togost ostiešja " zagotavljajo ob medsebojno nasprotno rahlo poševno postavljenih skrajnih kozah še poševno obešene okroglice, ki segajo dve tretjini ostrešja visoko in so s titami tesno povezane z vsemi parnimi okroglicami, pod katerimi visijo. Gre za škarjasto ostiešje na kozah (Scherenjochgerüst; gl. Moser, Handbuch, str. 179,180), ki je bilo vsaj v 18. in 19. stoletju najbolj običajno pri strehah, kritih s slamo. 2. 4. Tla V dimničnem prostoru in v izbi so ilovnata steptana tla, vendar ne več v prvotni višini (gl. poglavje 2, predzadnji odstavek). 2. 5. Okolje K hiši prislonjeno poznejše gospodarsko poslopje, ki tvori obliko doma na vogel, je nekoHko ožje kot hiša (v širino meri 4,30 m, kar bi v starejših merah ustiezalo 5,5 komolca), dolgo pa je 24 m; te dolžine pa ni mogoče pretvoriti v praktično nazorno uporabno število starejših dolžinskih enot. Drugačen značaj pa imajo razsežnosti samostojnega, vzporedno s prvim postavljenega gospodarskega poslopja, ki je dolgo okoU 14 m, kar ustreza 18 komolcem, in široko približno 4 m, kar ustreza petim komolcem (gl. si. 1,3,4,13,18,19). Med poslopjema je gnojnična jama, stavbi sta dotrajani in hlev ni več v rabi. Glede na mere in nerodno odžagane konzokie tiamove nad podstenjem na mestu, kjer so hiši pač šele po daljšem presledku prisloniU novejše gospodarsko poslopje, je samostojno poslopje kajpak starejše od prislonjenega; spominjam se, da sem podobno mislil ob ogledu zaradi razlik v gradnji, ki pa jih zaradi pomanjkanja časa žal rüsem dokumentiral. K podobnemu mnenju navajajo tudi zaključki stieh: samostojno poslopje je imelo na obeh stianeh čop, prislonjeno pa je bilo zaključeno s trikotiiiško kapno stiešno ploskvijo. 2.6. Dodelave in predelave Okna izbe (gl. si. 1,14,16,19) merijo z okvirjem vred po približno 61 x 58 25 Gorazd Makarovič cm, dejanske okenske odprtine med okvirjem pa približno po 48 x 45 cm. To so velikosti, ki so že značilne za zastekljena okna, hkrati pa teh mer ni mogoče spraviti v praktično uporabno nazorno razmerje do starejših dolžinskih mer, t. j. palcev, pedi, čevljev aU komolcev. Zato vemo, da ta okna na hiši niso izvirna in se lahko zadovoljimo z njihovo površno datacijo v čas po letu 1876, ko so metrske mere postale obvezne z zakonom, izdanim 23. julija 1871. Notranja okenska krua pa so bila obnovljena še po drugi svetovni vojni. Vrata v izbo (si. 8) so glede na polja, izdelavo in značilno aluminijasto kljuko izdelek, ki sodi v prvi desetletji po drugi svetovni vojni. Hišna vrata (si. 7) sodijo glede na celoshü habitus m profile na spodnjih poljih, konzobiih policah in na zgornjih poljih s trikotnim čelom v prelom 19. in 20. stoletja ali v obdobje med svetovnima vojnama. Lončena peč v izbi (si. 12,17,19) je stavljena z velikimi pravokotruškimi pečnicami v enostavno kvadrasto obliko; glede na tip peči, vrsto pečnic in omamentiko jo moremo pribUžno datirati v zadnjo četrtino 19. stoletja aU v prvo tretjino 20. stoletja. Predelna stena med velikim vhodnim prostorom in izbo je bila kajpak postavljena ob gradnji hiše, kot kažeta vezna navpična, z glinastim ometom prevlečena niza glav tramov te stene na severozahodni m jugovzhodni fasadi (si. 1,5). Toda to steno so podrU in na njenem mestu postavili obstoječo, zidano. Zato vmesna stena ni več konstruktivno povezovala obeh dolgih hišruh fasad, in omenjena niza (ki sta se ohranila, ker sta bila ob odstranitvi tramov vmesne stene trdno vpeta med tiamove vzdolžnih sten) sta se ob posedanju hiše upogrtila. Kdaj so leseno predelno steno nadomestiU z zidano, ne vemo. Vsekakor so to morali vsaj delno napraviti, ko so v izbo postavili peč, kurjeno iz velikega vhodnega prostora skozi odprtino v predelni steni. Vendar so ob posedanju hiše to steno vsaj še enkrat popraviti ali dopolnili, kot kaže njena pravilna oblika, v katero je vzidan razmeroma nov vratni podboj (to je delno vidno na si. 8). Ostrešje je bilo vsaj na severozahodnem delu predelano. Konzolne tramove, ki so tu na jugovzhodni fasadi nosili kapno lego, so nepravilno in neenako odžagati. Na tem mestu so hiši prisloniU gospodarski trakt, da je nastala oblika doma na vogel (si. 1,2,4,13,18,19). Prvi prostor tega trakta je klet. Stavljena je iz drobnih tramičev; na severovzhodnem stiku hišne stene iz debelih tramov in stene kleti je zelo očito, da je bila klet prislonjena k že obstoječi hiši. Tedaj so tudi ves severovzhodni del ostrešja spremeniU tako, da se tu hišno sleme oziroma streha zalomi v obliko črke L in nato nadaljuje nad gospodarskim traktom: kletjo, pojato, hlevom, gumnom in še enim prostorom. Prvotno je bila hiša samostojna. Seveda domnevamo, da je bil na obeh ožjih fasadah lesen zatrep v obliki enakostraničnega trapeza, podoben ali enak, kakršen je ohranjen na jugozahodnem pročelju. Ilovnati omet so seveda večkrat obnavljaH, kar kažejo obstoječe valovite obUke tega gradiva, ki so očitno nadomestile ravne dele, ki so bUi ob postopni 26 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa deformaciji stavbe odpadli. Kdaj so hišo prvič ometali, ne vemo. Najbrž so bili najprej samo z ilovico zatesnjeni stiki med tramovi. V tem prvotnem ometu, ki je viden na notranjem delu stene nasproti hišnih vrat, kjer je bil sekundami omet večinoma odpadel, ni bilo dodatnega veziva; v poznejših ometih, ki so prekrivaU cele stene, pa so zaradi boljše vezave očito morali v ilovnato gradivo dodati narezano slamo (gl. si. 5,9). Talno ognjišče (si. 17) kaže dve izraziti plasti (zlasti ob lomu porušenega dela): nepravilno spodnjo, ki je očito bUa temelj dimnične peči, in mlajšo zgornjo, poravnalno. Dimnik je sestavljen iz desk; njegovo ustje je nameščeno v stropu tik ob predelnem zidu (si. 19). Za časa dimnične peči ga rü bilo; okoma izdelava in nerodno izsekana in obžagana odprtina v stropnih deskah, v katero je spodaj pritrjen, kaže, da je domače delo, kar je bilo zelo navadno, saj so lesene dimnike, ki so bUi prepovedani (gl. npr. Moser, Geschichte, str. 72; Slomšek, Blaže, str. 62), poklicni obrtniki izdelaU le poredkoma. 3. Datacija Kosijeve hiše Na Kosijevi hiši ni bilo tipoloških in slogovnih prvin, ki bi ob dosedanjem znanju omogočaU okvirno orientacijsko datacijo; o sindromu, ki bi omogočal zanesljivo datiranje, pa ni bilo niti sledu. Seveda smo vedeli za možnosti dendrokronološke datacije, toda v začetku sedemdesetih let je bila to na Slovenskem lahko samo brezupna želja. Medtem pa so se razmere vendarle odločno zboljšale; leta 1994 so ustanoviU dendrokronološki laboratorij. Pisec teh vrstic sem se zato poleti 1997 napotil v Mekotnjak poizvedovat, če je še ohranjen kakšen primeren kos gradbenega lesa stare hiše. Res so mi pokazaU deske, ki so jih potem, ko so bili hišo podrli, nažagali iz glavnega hrastovega stropnika velikega vhodnega prostora; z njimi je zgrajena zasilna garaža. Priskrbel sem si odrezke teh desk v upanju, da bo na njih mogoča dendrokronološka analiza. Tako je tudi bUo. Opravil jo je dr. Tom Levanič v Slovenskem dendrokronološkem laboratoriju Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete Uruverze v Ljubljani, Rožna dolina c. VllI/34. Poročilo z dne 27. oktobra 1997, naslovljeno "Analiza dela stropa stare kmečke hiše iz vasi Mekotnjak v Slovenskih Goricah", obsega tri strani; hrani ga Slovenski etnografski muzej. Vzorci lesa so bili izmerjeni in sinhronizirani. Na podlagi različnih statističnih kazahiikov in optične podobnosti grafično izražene dobljene kronologije iz Mekotnjaka z nekaterimi domačimi in tujimi hrastovimi kronologijami, zlasti s slovensko kraško hrastovo kronologijo, se je pokazalo, da so hrast, iz katerega je bil stesan glavni stropnik v vhodnem prostoru Kosijeve hiše, nadvse verjetno posekali leta 1810. Kronologija, izmerjena na vzorcih iz Mekotnjaka, pokriva obdobje od leta 1755 do leta 1810. Statistični kazalci so biU: tBP = 3.9, GLK% = 76%, DI = 191. Optično ujemanje je dobro in prekrivanje s slovensko kraško hrastovo kronologijo je 43 let, kar ustreza 27 Gorazd Makarovič standardom za datiranje. Verjetnost, da so hrast posekali omenjenega leta in ga kmalu nato uporabili pri gradnji Kosijeve hiše, je velika, vsaj tričetrtinska. Nastanek Kosijeve hiše torej moremo postaviti v drugo desetletje 19. stoletja. 4. Izvirna zasnova in videz Kosijeve hiše Prvotno je bUa Kosijeva hiša dvocelična, samostojna (brez prislonjene gradnje), krita z dvokapno streho s premim osrednjim slemenom, ki je najbrž na obeh konceh prešlo v čop (razlage za tiste trditve v pričujočem poglavju, ki niso posebej utemeljene, so navedene že v poglavju 2.6; prim. si. 17,19,20). Hišni vhod je bü tam kjer danes, zakaj v üovnatem ometu lükjer ne opazhno sledov, kakršne bi pričakovati ob pozneje zadelani veliki vratni odprtini (sledovi bi se morali nujno pojaviti zlasti zaradi postopnega deformiranja stavbe). Vhod je vodu v večji hišni prostor, ki je obsegal 28,5 ml Iz tega prostora so skozi vrata v vmesni predelni steni prišli v izbo, ki je merüa 21,8 m^ koristne površine. Ta prehodna vrata so bila vsaj približno tam, kjer so današnja, zakaj na obodnih stenah ni v ometu nobervih sledov o zaprti večji odprtini, v drugi polovici predelne stene pa vrat ni büo, ker je v vhodnem prostoru tam stala dimnična peč. Ta peč je izpričana z üovnatim temeljem, talno obrisno jasno razvidne pravokotniške oblike, ki je v obliki črke L pozneje nadgrajena z nizkim ognjiščem iz peščene apnene malte (gl. si. 17). Prvotni pravokotniški temelj meri približno 200 x 145 cm, kar seveda ustreza razsežnostim dimnične peči, pred katero je ognjišče za letno kvüio. Dimnično peč so seveda morah podreti, ko so v izbi postavili lončeno ogrevakio peč: le tako je postal dostopen del vmesne predelne stene, kjer so les vsaj deloma nadomestiti z zidom in v njem napraviti kurilno odprtino za lončeno peč, stoječo v izbi. Ta peč je narekovala tudi obliko in višino nizkega ognjišča, ki je kajpak nižje od te odprtine (ki je seveda takoj nad sedežno višino, določeno s klopjo okrog peči) in ima obliko črke L tako, da je na severozahodni strani ozko, zato da omogoča nemoten pristop k odprtirü. Hiša je torej prvotno imela dimnični prostor - dimnico, v katero so neposredno prišti skozi hišni vhod, in izbo, v katero so vodila vrata iz dimnice. Izba ni bila ogrevana: kjer stoji današnja peč, rti bilo lončene peči čiste sobe, ki bi büa kurjena iz dimnice. Mesto za kurišče takšne peči je v dimnici zavzemala dimnična peč, v prvi polovici vmesne predelne stene pa so büa vrata. Tudi zaradi slabe okajenosti stropa v izbi vemo, da tam dimnične peči ni bilo; okajenost je malenkostna in razložljiva z dimom, ki je skozi vrata prihajal iz bivše dimnice, sedanje črne kuhinje; tudi sicer si rti mogoče predstavljati v eni (zlasti samo dvocetični) hiši dve dimnični peči. Iz povedanega je razvidno, zakaj je v tem besedüu težava z imeni obeh prostorov. Ta prostorska zasnova je nenavadna in imena so se spremenila vzporedno s spremembo fimkcij prostorov. Ustrezni termini, uporabljani v strokovni in domači rabi, se vežejo na znane, vsaj tridelne kmečke hiše s črno 28 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa kuhinjo iz 19. stoletja. V takšnih hišah nosi čist, glavni bivalni prostor z lončeno pečjo (kurjeno iz črne kuhinje) ime hiša (hiža, iža, itd) - osrednji prostor, v katerem je ognjišče, se imenuje kuhinja (künja, dijnata künja itd) - še en bivalni prostor se imenuje klet ali zadnja hiša (tudi kamra, mala iža, itd), prostor, ki povezuje prej imenovane prostore, se lahko imenuje veža (priklet, lopa itd) itn. Ta in še druga imena (in njihove številne variante) so lokalno različna in tudi v strokovnih obravnavah različno rabljena in niso niti poenotena niti pojmovno opredeljena po skupnem kriteriju (gl. npr. Murko, Hiša; Pavel, Ognjišča; Vumik, Hiša; Ložar, Dom; Maučec, Hiša; Vilfan, Hiša; Sedej, Stavbarstvo; Cevc, Hiše, in dmgo). Podobno je pri uveljavljeni terminologiji za dimnično hišo: prostor z dimnično pečjo ima največkrat ime dimnica (dimanca, sajava iža itd), toda to je prostor, v katerega vodi vhod aU iz lope aH iz veže - pri Kosijevi hiši pa takšnega ustreznega predprostora sploh ni. Še nekoliko drugače je pri dimničnih hišah na slovenskem ozemlju, kjer živi madžarsko prebivalstvo in na zahodnem Madžarskem, kjer ima mrzla izba ime soba, dimnični prostor pa kuhinja (szoba, konyha; gl. npr. Töth, Epitészete, si. 46-49,51-53 in dalje): seveda pa ima v teh hišah (ki imajo še druge prostore) dimnični prostor resnično predvsem vlogo kuhinje - specializiranega prostora za pripravljanje hrane, ne pa mnogonamembnosti, ki jo razodeva dimnični prostor Kosijeve hiše, še bolj pa seveda starejše koroške dimnice (gl. npr. Moser, Geschichte; Geramb, Rauchstuben; Moser, Hausangaben). Po predelavah je vhodni prostor Kosijeve hiše dobü ime kuhinja, prostor z lončeno ogrevalno pečjo pa hiša. Ta imena pa so za prvotno stanje in funkcije prostorov Kosijeve hiše neustrezna; strokovno so lahko zavajajoča. Kako so pred predelavo imenovaU prostora, ne vemo. Zato odslej v besedilu rabim za vhodni prostor samo ime dimnica, za drugi prostor pa samo ime izba. Tla so bila leta 1974 v obeh hišnih prostorih zemljena, vendar nekoliko pod prvotno višino (gl. pogl. 2). Sledovi na notranjem spodnjem delu sten in temelj ilovnate dimnične peči pričajo, da je izvima višina prostorov do obeh glavnih stropnikov bila dobrih 200 cm, do pomožnih prečiuh tramov pa okoH 230 cm; zaradi postopoma poglobljenih tal sta se stropni višini neenakomemo povsod povečali nad 15 cm. Na spodnjem delu sten rü sledov, ki bi kazaH na lesen pod: tudi prvotni tlak je bil ilovnat. Prvotna okna (gl. poglavje 2.6.) so bile line, izžagane med po dvema sosednjima vodoravnima tramovoma v steni. Hišni lastnik Maks Kosi mi je z gotovostjo pokazal mesto na severozahodni fasadi, kjer je bil pred časom pod slučajno odpadlim ometom opazil takšno zadelano okence (gl. si. 15). Po njegovi pripovedi je bilo kvadratno; sodil je, da je merilo okoH 20 cm. V katerih stenah so izvimo bila takšna okenca, ne vemo. Najbrž jih je bilo več. DvoceHčna hiša iz madžarskega Zalalöva, ki jo orientacijsko datirajo v prvo polovico 18. stoletja, ima npr. v dimničnem prostoru štiri takšna okenca na smuk, razporejena v vseh zunanjih stenah (na ožji pročekd steni sta dve); v sobi pa le po eno okence v obeh daljših nasprotnih stenah (gl. Szentmihâlyi, FreiHchtmuseum, str. 12). Podobno 29 Gorazd Makarovič je bilo v lesenih zunanjih stenah dimničnega prostora hiše iz druge polovice 18. stoletja ali z začetka 19. stoletja na Gornjem Seniku pet linastüi okenc na smuk: v ožji pročeku steni po dve, v daljših stenah pa po eno in dve. V velikem vhodnem prostoru te hiše pa sta bili dve takšni okenci nameščeni tako kot v sobi prej omenjene madžarske hiše (gl. Bärdosi, Füstöhaz, si. 13). Iz zgornjega besedila je razvidno, da moremo kljub zelo pomanjkljivi preiskavi in površni dokumentaciji vendarle govoriti o izvirnem stanju: zasnovi, bivalnem standardu in deloma tudi celostni podobi Kosijeve hiše v zgodnjem 19. stoletju; odslej v beseduu ne upoštevam poznejših dopolnil oziroma gradbenih sprememb. 5. Načini stanovanja: genetična in razvojna podoba kmečkih hiš Znanje o kmečkih hišah predindustrijske kultiire v vzhodni Sloveniji temelji predvsem na strokovnih obdelavah, med katerimi so še vedno najtemeljitejše Murkova in Maučecevi razpravi (Murko, Hiša; Maučec, Podstenj; Maučec, Hiša), mnogo manj pa na najpomembnejših pričevanjih, to je na izvirnih hišah, ki so, žal, skoraj vse propadle oziroma na razmeroma maloštevilni in večinoma nezadostni dokumentaciji. Zato so ostali zelo pomembni tudi besedni viri. Najpomembnejši besedni vir o podobi tega stavbarstva v začetku 19. stoletja je opis prekmurskih kmečkih hiš, delo Jožefa Košiča. Po tem odličnem in zanesljivem pričevanju je bila tedaj na Ravenskem v navadi hiša s črno kuhinjo iz katere so kuriU peč, stavljeno s pečnicami, ki je stala v čisti sobi; tej so tudi že pristavljali štibelc. Hiša na Goričkem pa je bila dimnična in je imela tri prostore: sobo, klet in med njima vežo. V sobi je stala glinasta dimnična peč in tu je bilo središče kmečkega hišnega bivanja, nekoliko nejasne pa so fimkcije veže. Iz nje so levo in desno vodila vrata v klet in sobo, sicer pa je opisana takole: "Im Vorhaus stehen und liegen allerhand Geräthschaften zum Brodbacken, zum Holzarbeiten Behälter, Victualien, Fässer, und dann imd wann auch ein Bett." (Košič, Vendi, Str. 60-64 oziroma 61,62). V eni od strokovnih obdelav je zapisano mnenje, da je tu V izrazu "naprave za peko kruha" mišljena tudi peč, vendar gre za nesporazum. Košičevo besedilo, ki poroča o hišah s črno kuhinjo in o hišah-dimnicah, je bilo večkrat objavljeno in prevedeno, kar je bržkone povzročilo nejasnost. Krušna peč v kuhinji-veži je v dimnični hiši, kjer že stoji glinasta peč v okajeni sobi-iži, seveda odveč. Nasprotno pa so po znanih ustreznih pričevanjih imeH dimnično ilovnato peč v dimnični kuhinji v hišah, v katerih so imeli čisto neogrevano sobo ah v hišah s čisto sobo, v kateri je stala ogrevalna peč, kurjena iz kuhinje: tu je imel kuhinjski prostor istočasno funkciji dinmice in črne kuhinje. Zato velja razumeti prej omenjeno sintagmo kot "naprave za pripravo kruha", torej predvsem korito za mesenje krušnega testa in lopar za vsajanje oziroma jemanje hlebov iz peči (gl. Pavel, Ognjišča, 128-143; Novak, Spisi, sh. 156-160; Novak, Raziskovalci, str. 132-136; prim. Maučec, Hiša, str. 22, str. 21/tloris 2, str. 23/ 30 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa risba 1; prina. Töth, Epitészete, tlorisi hiš na slovenskem ozemlju št. 43,46,47,74, 78,148 in seveda ustrezni tlorisi hiš na madžarskem ozeiruju; Bardosi, Füstöshaz, si. 13). Iz poznejšega Košičevega opisa v knjigi "Zobriszani Szloven i Szlovenka med Mürou i Rabou", ki je izšla malo pred letom 1848, je mogoče sklepati, da se je v prekmurskem kmečkem stavbarstvu tedaj nadalje uveljavljala zasnova črna kuhinja-čista soba, vendar pa je bila vsaj včasih najbrž črna kuhinja še vedno enako veUka ali večja od sobe: "V zdâjsnyem csaszi csemi kmetovje szi dvouje prebivalnice - na pou drugi stirjak (klafter) viszike - i kalhatne goriposztavlajo na olepotejnye vészi; ta prejdnya je malo bole presztrana, - ta znotrejsnya pa malo voszkejsa, i sznajsnejsa." Na Goričkem pa je po njegovem opisu tedaj še vedno bila v navadi dimnica: "Na goricskom itak sztojijo nikédik kak-tak vküp- nelücsami cimpri, - hišice szo za prebîvanye znoutra cseme i kmicsne kak noues; - tam v-ednom kouti praszci jejjo, v-driigom kuri szedijo, v-tretjem tele gnüszi, v-stertom pécs i ogniscse zadejva; müh po hisi vsze 'sivo; szmetja, i kümyekov teliko, da szi posten cslovek nemore szeszti; ali pa more pimo szkakajocsih, ino lazécsih sztvârih na sztän vzeti; po navadi eden stampet je grsi, neg v-lejvi szvinszka posztela, pun sztinic, kébrov, grilov i t, v. Nej je csüdo, ka pri etaksoj hi'si vszi krvave i kermeslive ocsi, szrab i viisi majo; blejdi szo kak szmrt, okajeni kak dinnyâk (rour)" (Košič, Slaven, str. 37-39). To je prepričljiva podoba bivanja v dimnici, ki pa je obstajalo sočasno z bivanjem v hišah s čisto sobo, v kateri stoji peč, kurjena iz črne kuhinje. Približno predstavo o razmerju med obema tipoma hiš oziroma tipoma stanovanjskega bivanja imamo iz prvih let po prvi svetovni vojni pri rabskih Slovencih. Tedaj so tam poznali le štedilniško hišo in hišo s čisto sobo, v kateri stoji ogrevalna peč, ki pa je kurjena iz kuhinje, v kateri navadno še vedno stoji dimnična peč. Takšnih hiš, v katerih ima kuhinja funkcijo črne kuhinje in dimnice, je bila še okoU četrtina (gl. Pavel, Ognjišča, str. 135,141). Sicer pa je büa razširjenost dimnic odvisna od zelo različnih dejavnikov, in tudi v sosednjih mikroregijah že zgodaj močno različna kot npr zelo nazorno kažejo podatki za leto 1830 v Rožu (gl. Moser, Geschichte, str. 75-84). Nasploh je vprašanje o vzrokih dejanske dinamike nadomeščanja oziroma sočasnosti dimničnih hiš s hišami, ki imajo črno kuhinjo in čisto sobo s pečjo precej nejasno. Vsekakor so bili pri tem zelo pomembni dejavniki, ki so vdiraU v kmečko življenje, delovanje, zavest in vrednote iz zunanjega sveta. V šestdesetih letih 18. stoletja je državna oblast želela odpraviti dimnice (gl. npr. Kotnik, Dimnica, str. 33-35) in nato ponovno z notranjeavstrijskim požarnim redom leta 1782 in spet leta 1792 s štajerskim deželnim redom (gl. npr. Curk, Trgi, str. 67). Vemo, da so bili oblastniki zoper dimnice predvsem zavoljo strahu pred požari (Kotnik, Dimnica, str. 34; Wutte, Geschichte, str. 57 ss); toda lesene črne kuhinje so bUe seveda prav tako, če ne bolj nevarne. Nedvonmo so imele na oblikovanje kmečke hiše v 18. in 19. stoletju izreden vpliv predstave oblastnikov o 31 Gorazd Makarovič gospodarsko funkcionalnih standardih, ki so nastajali ob prodiranju fiziokratskih in novih agramotehničnih idej. To pa se je podobno dogajalo v vsem jugovzhodnem prostoru Habsburškega cesarstva v 18. stoletju oziroma v 19. stoletju v tem zemljepisnem območju Avstrije oziroma Avstroogrske. V panonskem prostoru so npr. v Vojni krajini v slavonski Posavini v brodski polkovniji v šestdesetih letih 18. stoletja zahtevah gradnjo hiš, ki so morale imeti kuhinjo, dimnik in sobo s pečjo; leta 1776 pa so prepovedali leseno kritino in zahtevah pokrivanje s slamo ali trstičjem (Markovac, Selo, str. 26-28); gre za hiše s črno kuhinjo (ki ima v stropu odprtino za odvod dima v dimnik) in ogrevalno pečjo v čisti sobi; slabšo kritino so zahtevah zaradi štednje z lesom. Zelo poučni so tudi predpisi, na podlagi katerih se je že v drugi polovici 18. stoletja oblikoval oblikovni in strukturni standard kmečke hiše, v 20. stoletju navadno imenovan panonski hišni tip. V Vojvodiiü so bih tedaj trdno v veljavi pravilni načrti naselij, v katerih so postavljati hiše povsem določene velikosti in fvmkcionalne strukture. To so bile ati nabijarüce ati gradnje iz nežganih ilovnatih zidakov, spočetka kombinirane z opeko, pozneje tudi samo iz opeke. Krite so bile s trstiko ali skodlami. Standardni tloris je obsegal dve sobi z osrednjo prehodno črno kuhinjo, ki ima osrednje ognjišče in v stropu odprtino, ki se nadaljuje v dimnik. Ker so biti predpisati velikost sob po 3x2 sežnja, kuhinj po 2,5x1,5 sežnja, je pred kuhinjo očito že tedaj nastajala majhna veža; na Slovenskem v Pomurju bi ji rekti preklit. Hiše so bile za tedanji čas torej razmeroma prostorne: merile so po dobrih 60 m^. Sobe so imele na ulični stiani po dve okni, na dvoriščno stran po enega. Šele pozneje so nastajale oblike doma, razvite iz tega tipa; med njimi je za nas pomembna zlasti oblika, zalomljena v obliki črke L; takšni kmečki domačiji na Slovenskem navadno pravimo dom na vogel ali zatočeni hram (gl. Mamuzič, Naseljavanje, str. 79-82). Takšne hiše so se trdno uveljavile, kot kaže npr. tudi topografski opis Santovega iz leta 1859, ki splošno spričuje s trstiko krite nabijanice, ki imajo po dve sobi in črno kuhinjo; hlev pa je lahko samostojen ati pod podaljšano hišno streho (Velin, Opis, str. 122). Spreminjanje kmečke hiše predindustrijske kulture v Panonski kotlini je bolj poučno kot v marsikateri drugi pokrajini, ker je nastajanje okvirnega tipa, ki so ga pozneje raziskovalci večkrat imenovali panonska hiša, zelo nazorno. Neposredni vpliv in oblikovanje standardov notranje hišne prostorske organizacije, ki jih je oblikovala, svetovala in zahtevala državna oblast (Državna komora in v Vojni krajini vojaška uprava), sta nastajala že kmalu po obdobju med letoma 1699 in 1718, ko je Habsburško cesarstvo od Turčije osvojilo še zadnje južne panonske predele. Nikakor namreč ne gre za razvoj, ki bi nastajal iz nastavkov v lastnem kulturno regionalnem okolju, ampak za radikalno in nenadno uvedbo (kmečke) hiše s črno kuhinjo ter ustrezno oblikovanimi gospodarskimi stavbami in okoljem, ki se je od srede 18. stoletja zlahka prilagajala bivalnemu in gospodarsko funkcionalnemu standardu agramotehnične revolucije. Po opisih iz 17. stoletja je namreč prebivalstvo na 32 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa tem ozemlju tedaj živelo v hišah ognjenicah, ki jim je bila priključena staja tako, da je živina vanjo hodila skozi hišo; na prostranem dvorišču pa je bilo še nekaj skromnih stavb (Kojič, Arhitektura, str. 46). Nekoliko nejasen je vpliv na oblikovanje "panonskega" hišnega tipa, ki bi ga imeli kolonisti, ki so v 18. stoletju množično naseljevali panonski prostor, največ naseljenci s Švabskega. Ti niso bili poznali dimnične hiše, ampak hišo s črno kuhinjo, čeprav je bila ta notranje zelo drugače organizirana kot panonska hiša (gl. Baumgarten, Bauernhaus, str. 48-51) in so bivanje v hišah s črno kuhinjo pač zlahka sprejeli; sicer pa niso prinesli s seboj aH obdržaH niti znanja lokalnih gradbenih niti stilnih prvin, kakor kažejo povsem različna struktura, nadrobnosti in videz švabske in panonske kmečke hiše (gl. npr. Gröber, Schwaben, str. 11,16). Zdi se, da je uvajanje nove panonske hiše vendarle pomenilo prevratno kulturno spremembo bivanja tako - za stare panonske prebivalce kot za koloniste. Za podobo geneze dimnične hiše, ki jo v pričujočem spisu omenjam v zvezi z vprašanjem pričevalnosti Kosijeve hiše, je pomembno, da je bila na panonskem območju dimnica le deloma znana oziroma, da so vsaj v slavonskem prostoru prej imeH ognjeniščno hišo kot hišo s črno kuhinjo: dejstvo opozarja, da nikakor ni nujno, da bi bile te strukturne oblike v medsebojni zvezi. Tako npr. v slovenskem panonskem prostoru leta 1688 župnišče v Bogojini ni bilo dimnica, čeprav se ni moglo kaj dosti razlikovati od kmečkih hiš. Bilo je namreč leseno, pritlično, krito s slamo; spredaj je imelo sobo za župnika, zadaj za družino, vmes sta bila hodnik in kuhinja (Kovačič, Gradivo, str. 12). Zato vemo, da nikakor ni nujno, da bi bila dimnica razvojna stopnja pred hišo s črno kuhinjo (čeprav je o tem mogoče zgraditi kar prepričljiv formalno spekulativni razvojni konstrukt, ki ga pisci nekritično prevzemajo; gl. npr. Maučec, Hiša, str. 21,22; prim. Dominko, Sodobnost). Zelo zaželena razprava o teh razvojnih vidikih (ki bi mogla odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o stanovanjskih standardih in bivanju kmečkega prebivalstva) se bo vsekakor gibala v okviru nekaterih dejstev: 1. V dimnici dejansko ni ne formalnih ne strukturnih razvojnih nastavkov, ki bi kazali na pot k hiši s črno kuhinjo (logika dodajanja čiste sobe z ogrevalno pečjo dimničnemu prostoru, ki tako postane kuhinja, je nezgodovinska in more veljati samo za predelave v času uveljavljene črne kuhinje: ne upošteva namreč bistvenega: prelomne ideje kurjenja skozi steno v sosednji prostor oziroma bistvene spremembe v načinu bivanja). 2. Črna kuhinja se pojavi v visokem srednjem veku v evropski meščanski hiši; če bi bila dimnica njena razvojna predstopnja, bi kajpak morala obstajati že pred tem časom tudi v zahodni Evropi, o čemer pa ni sledu; hkrati pa zoper dimnico kot razvojno predstopnjo črne kuhinje pričajo zelo drugačne zasnove kmečkih hiš iz teh in srednjeevropskih območij, kontinuirano aH sporadično izpričane od zgodnjega srednjega veka naprej (gl. Rösener, Bauer, str. 77-95). 3. Na podstavek dvignjene peči - kakršne so bile tudi v dimnicah - so nastale v visokem srednjem veku ob uvedbi meščanske hiše s črno kuhinjo oziro- 33 Gorazd Makarovič ma ob uveljavitvi meščanskega stanovanjskega miznega horizonta; peč čiste sobe hiše s črno kuhinjo bi lahko vplivala na nastanek dimnične peči, ne pa tudi narobe. Opredelitev pričevalnega pomena Kosijeve hiše je seveda pred razrešitvijo takšnih temeljnih razvojnih vprašanj lahko le deloma veljavna; ob sedanjem znanju je mogoče ta pomen le naznačiti ob problematiki pogledov in zgodovinsko kulturnih okolišem, ki so sodelovale pri nastanku in obstanku dimnične hiše. Poznamo jasno in večinoma zadovoljivo definicijo dimnične hiše. To je bivalna stavba, v kateri v glavnem bivalnem prostoru kurijo tam stoječo peč in ognjišče, dim z obeh kurišč pa se širi po prostoru (gl. Vilfan, Hiša, str. 562,563); tej celotni opredelitvi je treba odvzeti samo uvod, v katerem je zapisano, da je dimnica "praviloma enoceUčna zgradba", kar je retrogradni formalni evolutivni konstrukt, ki je verjeten le pri nekaterih najstarejših koroških spomenikih dimničnega stavbarstva (gl. Kotzurek, Hausformen, besedilo in si. 6, 8, 11; Geramb, Rauchstuben, besedilo in priloga "Das mittelkämtner Rauchstubenhaus in seiner historischen Entwicklung"; Moser, Hausangaben, str. 163-214). Verjetno so bile nekatere dimnične hiše spočetka res enocelične, prav gotovo pa so istočasno imeh tudi večcelične dimnice. Tako so vsaj v prvi četrtini 16. stoletja kot novogradnje na kmetijah postavljali večcelične dimnične hiše (gl. Moser, Hausangaben, npr. str. 228/št. 47, str. 229/št. 55, sh. 230/št. 59 itd). Še več: tako kot pri dimničrdh hišah iz 18. in 19. stoletja so že v 16. stoletju kneh v isti kmečki stanovanjski stavbi lahko bivalni dimnični prostor in še en podoben, čist brezdimni bivalni prostor z ogrevakio pečjo (torej dimnično "hišo" in kahljasto "hišo"), kot priča omemba iz leta 1584 o takšni kmečki hiši na Gorjušah pri Grebinju (Dinklage, Geschichte, str. 106): tako kot pri drugih kulturnih prvinah tudi pri dimnici ne moremo pristajati na konstruirano enolinijsko zgodovinsko razvojno pot od enostavnejše h kompleksnejši obliki oziroma od primitivnejše k višji kulturni stopnji; stvarni zgodovinski razvoj je neprimerno bolj zapleten in poteka vedno po več istočasnih poteh, ki spet različno vplivajo druga na drugo ati pa sploh ne; nekatere med njimi se končajo slepo, nekatere so regresivne. Tisto, čemur v človeški zgodovini m kulturi pravimo razvoj, tudi v prenesenem pomenu besede ni organsko; nikakor ni vnaprej določeno na tak način kot v naravi, kjer so npr. medsebojno tako različne obtike, kot seme, drevo, cvet in plod, nujne razvojne stopnje. Iluzije o enolinijski razvojni podobi zgodovinske stvarnosti kajpak nastajajo zaradi načina mišljenja, ki je vkalupljen v pojmovno kategorijo napredka (ah celo v kategorijo zgodovinskih zakonitosti, ki naj bi se bistveno ne razlikovale od naravnih) in zaradi izoliranega obravnavanja neke kulturne prvine v omejenem socialnem, kulturnem in zemljepisnem prostoru. Z drugimi besedami: zgodovinsko stvarne podobe razvoja kmečke hiše ni mogoče odkriti/ustvariti brez_upoštevanja fevdalne stanovanjske arhitekture, hiš v mestih, prepletanja mnogovrstnega znanja stavbarjev različnih plasti in pokrajin, vloge oblasti in zlasti razvojev in specifik veljavnih načinov preživljanja, predstav, bivanja. 34 Kosiieva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnesa tipa dela in družbene vloge ter sestave kmečkih družin, t. j. dejavnikov, ki usodno določajo tudi arhitektonsko strukturo kmečke hiše; seveda pri tem ne moremo spregledati, da ta struktura spet vpliva nazaj na kmečko družino; in šele kadar ta struktura postane nefunkcionalna ali celo moteča, nastanejo radikalne dodelave in predelave kmečkih hiš.Takšen (danes bi ga imenovali transdiscipli- naren) pristop k raziskovanju hiše nikakor ni spekulativna meglena predstava brez preveritve v raziskavi; tudi na Slovenskem je bil z nenavadno lucidnostjo udejanjen že pred tremi desetletji (Bas, Uvod); seveda pa njegova neodmevnost na žalosten način priča o intelektualni ravni naših strokovnih obzorij. Zaradi nenavadnosti, navidezne arhaičnosti, geografske omejenosti, redkosti ohranjenih stavbnih spomenikov in videza številnih možnih spekulativnih razvojnih poti se je več strokovnjakov posvetilo raziskovanju dimnične kmečke hiše (gl. npr. pregled v: Haberlandt, Rauchstube). Zemljepisno moremo govoriti o dveh območjih, kjer so sporadično izpričane dimnice. Zahodno območje sega od Salzburškega, vzhodnega Tirolskega, Koroškega do Štajerskega, odtod proti severu delno zajema Gradiščansko, Slovaško, Moravsko in celo del Poljske; proti jugu pa zajeten pas na obeh straneh slovensko-hrvaške meje; vzhodno območje pa zajema dele Panonske kotline in obsežne ukrajinske in ruske pokrajine (gl. besedilo in literaturo, navedeno v: Gavazzi, Peč, str. 479, 480). Vendar je to območje v ogromni večini opredeljeno le na podlagi sporadičnega gradiva iz 19. stoletja in se je v času pač spreminjalo; pred tem časom je bilo bržkone večje, danes materialno priča o njem le še par izjemno ohranjenih spomenikov - pred nastankom dimničnega sistema ga kajpak sploh ni bilo. Spreminjanje tega območja na Slovenskem je le deloma znano (gl. npr. Murko, Hiša, str. 264-266,270; Sedej, Umehiost, str. 117-120; Baš-Vilfan, Dimnice, str. 113,114; Sedej, Sto, str. 108). Prav tako ni jasen razvoj razmerja dimničnih in drugačnih sočasnih hiš na istih območjih; piscu pričujočih vrstic se zdi povedno zlasti dejstvo, da gre pri znanem gradivu vendarle vedno za dimnični sistem v kmečki hiši, ki je hkrati in v isti regiji soobstoj al z drugačnimi sistemi prostorske organizacije neagrame, pogostoma pa tudi agrarne stanovanjske arhitekture. Na podlagi znanega gradiva, ki sodi večinoma v 19. stoletje - nazaj pa ne seže dlje kot v 16. stoletje, pa še to le poredkoma - so bile postavljene različne spekulativne domneve o genezi dimnice, se pravi (kmečke) hiše, ki ima v glavnem bivalnem prostoru tam kurjeno peč in ognjišče brez zaprtega odvoda dima. V strokovni literaturi je najbolj razširjena teza o križanju oziroma seštevku zapadnoevropskega oziroma srednjeevropskega (kmečkega) odprtega ognjišča z vzhodnoevropskim zaprtim ognjiščem - pečjo; dvom v to tezo je najprej vnesla omemba iz srede 15. stoletja o dimnicah v Furlaniji in v Beneških Predalpah (Haberlandt, Rauchstube, str. 113), končno pa je bilo opozorjeno, da je to mnenje ovrženo z dejstvom, da so bila odprta ognjišča tudi na vzhodu močno razširjena že pred staroslovansko razselitvijo (gl. Gavazzi, Peč, sti. 480, 481). Poglavitna slabost te in podobnih spekulativnih domnev pa je kajpak v načelnih slepicah. 35 Gorazd Makarovič zaradi katerih so kmečke hiše obravnavah popolnoma ločeno od meščanskih in fevdalnih, kot da bi bih ti objekti in njihovi stavbarji na raztičnih kontinentih, ki bi biti brez kulturnih povezav. Dimnične kmečke hiše, ki jih poznamo sicer šele iz novega veka in iz različnih zemljepisnih območij (gl. npr. Rhamm, Bauernhöfe, kazalo str. 1108; Rhamm, Wohnung, str. 104 ss, 134 ss, 156 ss, 169 ss; Haberlandt, Rauchstube, str. 111-115; Moser, Bauernhaus, str. 76-81; Hasalovä, Art, str. 38, 56, 77; Krzysztofowicz, Sztuka, str. 20-24; Hinz, Bedal, Bauernhaus, stolpec 1609,1616; Baumgarten, Bauernhaus, str. 50,51; itd.), so po prostorski zasnovi, zunanjem videzu, funkcionalno strukturni opremi in bivalnih standardih tako različne, da ne moremo dvomiti, da so rezultat različnih razvojnih poti, spajanja različnih prvin iz različnih virov in izraz različnih možnosti, zahtev in potreb. Skupen jim je princip kurjenja ognjišča pri peči ali pred pečjo in v peči v glavnem bivalnem prostoru, kjer se širi dim: to načelo pa se je lahko v preprostih razmerah v različnih obdobjih neodvisno uveljavljalo povsod, kjer so uporabljali ati pa začeli uporabljati peč. (Za drastično ilustracijo te trditve naj navedem izjemen primer z območja, kjer dimnic skoraj gotovo nikoti rti bilo: v Brkinih sem bil v kmečki hiši, kjer je v sredini glavnega bivalnega prostora stal prav imeniten zidan, po drugi svetovni vojni postavljen štedilnik z meter visokim, zgoraj odprtim pločevinastim dimnikom, iz katerega se je dim svobodno širil po prostoru). Na raztičnih podobah spomenikov je mogoče utemeljiti tudi domnevo o vsaj delno samostojnem nastajanju variant dimničnih hiš v panonskem prostoru. Zgodnjesrednjeveška barbarska hišna kultura v panonskem prostoru je bila ognjeniška, vendar je v ognjenici namesto odprtega ognjišča lahko stalo tudi z glinastim plaščem zaščiteno ognjišče-peč. Tako je npr. bilo v slovanski hiši iz 9. ali 10. stoletja, ki so jo izkopati pri Pančevu: to je okoli šest kvadratnih metrov velika enocelična zemljanka z zemljenim podom in nabitimi glinastimi stenami med koli, prepletenimi s šibjem; v notranjščini nasproti vhoda pa je bilo ustje nizke podolgovate pritlehne ilovnate peči (glede na funkcionalnost pravzaprav zavarovanega ognjišča), ki je deloma segala izven stavbe. Tik zraven je bila še ena zemljanka, ki je bila očitno bolj namenjena bivanju, ker je imela lesen pod; toda v tej hiši je bilo odprto ognjišče (gl. Garašanin, Pregled, str. 96-99). Ne vemo, aH ni peč v zgodnjesrednjeveški slovanski kulturi rabila samo aH predvsem raznim obrtnim dejavnostim: neprimerno lažje je kuhati ati peči na odprtem ognjišču (ki je tudi vir svetlobe) kot pa v majhnih nizkih pritlehnih pečeh; res pa je, da je v takšnih pečeh mogoče doseči temperature, potrebne npr. pri obdelavah kovin in steklovine, kar je na ognjiščih težko ati nemogoče. Vsekakor o dimnici v staroslovanski kulturi ni sledu: v hiši so imeti aH ognjišče aH pritlehno peč, ne pa oboje - kjer so imeti peč, so lahko kuhaH aH pekH samo v peči; ločenega, samostojno uporabnega kurišča pred pečjo ni bilo (gl. npr. Korošec, Uvod, str. 147-164; Garašanin, Pregled, str. 98,99; Herrmann, Slaw^en, str. 178-183; Gimbutas, Slavs, str. 81-89; Dowiat, Kulüira, sti. 100-104). 36] Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa Že iz doslej povedanega je razvidno, da sodi pojav dimnice kot inovacije nekje v čas med koncem staroslovanske kulture in začetkom novega veka. Potemtakem je mogoče razumeti nastanek dimnice le v podobi razvoja visoko- ali poznosrednjeveške kmečke hiše: v fevdalni arhitekturi so imeli ognjišča oziroma kamine in iz drugih prostorov kurjene ogrevalne peči; v meščanski hiši je bila navadna črna kuhinja, iz katere (aU iz drugega stranskega prostora) so kurili ogrevalno peč v čisti sobi. Podoba srednjeveških kmečkih hiš je zaradi pomanjkljivih pričevanj še močno nejasna. Vendar smo na podlagi arheološko odkritih spomenikov vsaj o genezi in razvoju "panonskih" kmečkih hiš v moravsko-slovaškem prostoru razmeroma dobro poučeni. Tam se enocelična slovanska hiša dokazano ni razvila v dvocelično in pozneje v trocelično (kot se je zdelo na podlagi formalnega retrogradnega konstrukta, zgrajenega na podlagi mlajšega gradiva), ampak je bila zamenjana z večcelično - tudi tlorisno zapleteno - hkrati s prehodom kmeta v podložništvo; na spreminjanje stavb kmečkega doma je močno vplivala še sprememba poljedelske proizvodnje v 13. stoletju (najvažnejša je bila uvedba tripoljnega sistema); kmalu nato so se temeljno oblikovale tudi nekatere navzven vidne poteze "panonske hiše", vendar so se zaradi revščine vzporedno razmeroma trajno ohranjale in obstajale tudi enocelične primitivne oblike in prvine; te hiše niso bile dimnice in proces slogovne regionalizacije se ni začel pred 16. stoletjem (Frolec, Geneza, str. 103, 104, 92-97,102, 98). Vsekakor je to spoznanje v soglasju s tezo, da je struktura oziroma tip kmečkega doma ki hiše tesno soodvisna od vrste in načina kmetovanja oziroma od kmečkih življenjskih oblik in predstav (in vsaj posredno v zvezi tudi s kritičnimi pogledi na abstrakten formalen pojem razvoja in raziskave kmečkih hiš, ki so prej omenjeni v tem poglavju). Iz vsega povedanega je razvidno, da je spekulativna podoba razvoja (prekmurske kmečke) hiše, ki naj bi vodil "od dimnice do mnogoceličnega doma", zelo vprašljiva; enako kajpak velja tudi za razlago nastanka različic panonske dimnice. Tako naj bi dimnično peč skupaj z ognjiščem iz dimnične "hiše" premestiU v vežo in jo tako spremeniU v dimnični prostor; ker pa bi dim še vedno uhajal v sedaj čisto "hišo", naj bi vežo, skozi katero so vodila vrata v "hišo" in kamro, napraviU neprehodno oziroma napravili tricelično hišo, v kateri vodi v vsakega od treh prostorov poseben vhod iz zunanjega hodnika. Tako bi nastala neogrevana čista "hiša", v katero naj bi pozneje namestili "kakiato" ogrevalno peč (stavljeno s pečnicami), kurjeno skozi odprtino v steni iz kuhinje, kjer bi ostala glinasta dimnična peč. Spet drugače naj bi nastale hiše s pravo črno kuhinjo: dimnično glinasto peč v "hiši" naj bi zamenjali s kalnato ogrevalno, krušno in kuhalno pečjo, ki pa ni več kurjena v tem prostoru, ampak iz črne kuhinje skozi odprtino v steni. V kuhinji je le ozko ognjišče in tako razmeroma dosti prostora; zato naj bi jo razdelili v kuhinjo in preklit, ki je le komunikacijski prostor: tako naj bi nastal zelo razširjen tip štiricelične hiše (nabolj jasna formulacija teh razlag in podobe je v: Maučec, Hiša, str. 21,22,34). Ta podoba je zgrajena logično, vendar zgolj formalno in temelji le na znanih prekmurskih 37 Gorazd Makarovič hišah: seveda je hipoteza. Če bi npr. sprejeh prej omenjeno misel, da so v razvoju dimnično peč prestaviti v odtedaj dimnično vežo, bi morali priznati veljavnost tudi nasprotujoči, na istovrstnem logičnem sklepanju in gradivu utemeljeni razvojni domnevi (jasno je povzeta npr. v: Kozar, Slovar, geslo dimnica; prim. Bârdosi, Füstöshaz, str. 273), po kateri naj bi peč ostala v dimničnem prostoru, ki pa bi dobil funkcijo kuhinje, ko bi ob dimničnem prostoru zgradili še eno celico: čisto sobo z ogrevalno pečjo (ati neogrevano sobo). Poglavitna slabost navedenih hipotez je na eni strani pomanjkanje kakršnih koli ohranjenih pričevanj o domnevnih razvojnih stopnjah (oziroma celo zelo neupravičeno reprezentiranje mladih modernizacij hiš kot starejših generalnih razvojnih stopenj: takšne predelave seveda nikakor ne morejo pričati o razvojnih fazah v preteklih stoletjih, saj so se dogajale v zelo različnih družbenih in zgodovinskih pogojih in so skoraj vedno odgovor na potrebe iz 19. stoletja na posamezni stavbi; gl. npr. Mušič, Primera, str. 107,108; Moser, Hausangaben, 151 ss, 163 ss), na drugi strani pa neupoštevanje dejstva, da med dimnico in črno kuhinjo ni samo formalna ampak predvsem strukturna razlika. V tem spisu, ki je namenjen predvsem opredeljevanju pričevalnosti Kosijeve hiše, ni prostora za obširnejšo obravnavo geneze in zgodovine dimnične hiše; ob tem pa je seveda tudi nedvomno, da moremo resnično zadovoljive rezutiate o tem pričakovati šele od komparativno zasnovane raziskave, ki bo vključila vsa območja, kjer so bile takšne stavbe znane. Vendar je že ob dosedanji, precej obsežni strokovni literaturi, sporadičnem brskanju po ohranjeni dokumentaciji in redkih ohranjenih spomenikih, mogoče s pomočjo pogledov, ki si prizadevajo ločiti znanstveno dokazljiva dejstva od genetičnih in razvojnih konstruktov, ugotoviti nekaj orientacijskih razsežnosti, ki skoraj gotovo ne bodo mogle nasprotovati zgodovinsko-etnološki arhitekturni podobi, ki bo slej ati prej nastala v korekciji z zgodovinsko podobo kmečkih življenjskih oblik in kompleksnosti celotnih družb oziroma izven miselnih kategorij, kot so napredek, logika formalnega ter enolinijskega premočrtnega razvoja in podobnega. Tako moremo zavoljo strukturne raznolikosti gradiva trditi, da so dimnične kmečke hiše v različnih okoljih nastajale v različnih časih in po različnih razvojnih poteh in da je bil tudi glede na njihovo družbeno in geografsko razširjenost oziroma omejenost njihov pomen v zgodovini močno različen. Čas nastanka prvih dimnic je ob današnjem znanju določljiv le posredno in zelo ohlapno v obdobje visokega aU poznega srednjega veka; najbrž so njihove naslednice koroške dimnice, ki so izpričane iz 16. stoletja. Geneza teh dimnic ni enoznačno jasna: današnje vedenje o njihovih zgodnjih strukturnih zasnovah, družbeni razširjenosti in drugih okoliščinah kaže predvsem na sprejem in prilagoditev pridobitev meščanskih kulturnih prvin, uresničenih v sistemu črne kuhinje (miznemu stanovanjskemu horizontu ustrezna, na podstavek dvignjena ogrevalna in krušna peč - ki je šele omogočila peko številnih hlebcev kruha v nasprotju s prejšnjimi posameznimi kruhi pod pepelom ati pod črepnjo 38 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnosloveiiskega hišnega tipa na Ognjišču - ob hkratru, zlasti letni rabi tudi dvignjenega odprtega ognjišča) stavbarskim možnostim kmečke kladne ali brunaste hiše. Če je ta hiša enoceHčna, potem nastane ob takšnem sprejemu in prilagoditvi teh prvin dimnica takorekoč sama od sebe. Če je ta hiša večcelična in zgolj lesena, ima po zahtevah funkcionalnosti hubnega enodružinskega kmečkega življenja največji, glavni bivalni prostor: vanj sodi krušna peč, ki pozimi prostor tudi greje: kdor nima možnosti in znanja postavitve vsaj ene negorljive, zidane stene (skozi katero se lahko ta peč kuri iz drugega prostora), ta ne more vzpostaviti sistema črne kuhinje, ampak ima lahko le dimnico. Vsekakor so tudi takšne materiahio funkcionalne omejitve odločilno vpUvale na poznejši razvoj alpskih dimnic: te so se najdlje ohranile kot popolnoma lesene hiše v odmaknjenih in gozdnatih predelih; hkrati pa ni mogoče prezreti dejstva, da so vsaj v novem veku dimnice vedno obstojale vzporedno s hišami, ki so imele sistem črne kuhinje, in da so bile po vseh znanih pričevanjih le v kmečkem in nikoli v mestnem okolju. Bržčas je bila drugačna geneza dimnice s takoimenovano ognjiščno pečjo, sporadično razširjene od slovensko-hrvaškega obmejnega področja proti severu vse do Poljske. Nastanka teh dimnic prejkone časovno še ni mogoče opredeliti, znaru spomeniki vsekakor največ izvirajo iz druge polovice, manj pa iz zgodnjega 19. stoletja. Zaradi razčlembnih (ne vsebinskih) vzrokov štejemo na tem mestu k tej dimnici samo lesene hiše, katerih tlorisi so tipični za hišo s črno kuhinjo in dimnici niso prilagojeni: vsaj piscu teh vrstic znani slovensko-hrvaški in primerki iz literature so nastali po vzoru kmečkih hiš s črno kuhinjo. Mimo tega so vsaj slovensko-hrvaški primerki bivahšča revnejšega kmečkega prebivalstva; tudi ponekod uveljavljen način zajemanje dima s spodaj prosto odprtim zasilnim dimnikom nad kuriščem odločno kaže šele na pozno prilagajanje, ki je posneto po načinu zajemanju dima v štedilniški kuhinji. Ker te dimnice nimajo stavbnih izvirnih potez, ki bi bile lastne samo dimničnim hišam, torej moramo ob upoštevanju vseh okoUščin sklepati, da so z genetičnega vidika mlada regresivna razvojna stopnja kmečke hiše s črno kuhinjo, nastala z iskanjem cenenih bivalnih možnosti v pauperiziranem agrarnem okolju. Kajpak ne moremo tiditi, da je vzrok za razširitev vseh dimnic zgolj revščina, ki pa je marsikje nedvomno vplivala na to; močno pa je bilo z njo povezano zlasti njihovo ohranjanje vsaj v drugi polovici 19. stoletja, kot je bilo npr. ugotovljeno za Pohorje, kjer je bila dimnica pripisana malim posesbiikom in kočarjem, hiša s črno kuhinjo pa večjim posestnikom (Koprivnik, Pohorje, sti. 92-94). Vsaj v zgodnjem novem veku skoraj gotovo ni bilo tako, kot kaže npr. mizni stanovanjski.horizont, ki so ga vsaj tedaj ponekod že v upoštevanja vredni meri uvajali v kmečke hiše in je pomenil zelo pomembno novost in kulturno pridobitev tudi dimničnih hiš, zakaj uveljavljen je v vseh znanih dimnicah; dimnična peč je prav tako kot krušna-ogrevalna ali samo ogrevalna peč v hiši s črno kuhinjo vedno na podstavku: v miznem horizontu. Način lagodnejšega bivanja v tej normirani stanovanjski višini se je najprej pojavljal v plemiškem 39 Gorazd Makarovič okolju, splošno pa se je uveljavil vsaj v poznosrednjeveški meščanski hiši, kjer bi bilo dolgotrajno vsakdanje delo, (ki so ga opravljali v notranjščini in ne zimaj, kot pri kmetih) na talnem horizontu silno otežkočeno. Ob povsem drugačnem kmečkem delu in življenjskih oblikah pa se je v nekaterih kmečkih ognjiščničnih in celo nekaterih kmečkih kaminskih hišah vsaj deloma ohranil talni horizont bivanja v 19. stoletju in še pozneje (prim. Šarf, Ognjišča). Na razširjenost in trdoživost dimnične hiše je vplivala tudi veljavnost organizacije, oblik in pravil življenja avtoritarne patriarhalne kmečke družine. V dimničnem prostoru je bilo namreč v veljavi skupno bivanje in stalen nadzor nad vsemi družinskimi člani, tudi nad ženskami, ki so kuhale. Težnja k takšnemu bivanju je v plemiškem okolju izpričano samo s prostorsko organizacijo nekaterih najbolj zgodnjih oziroma skromnih gradov (gl. npr. Makarovič, Gamberk; Makarovič, Kebelj). Podobno priča visokosrednjeveški meščanski izum črne kuhinje, odkoder so skozi predelno steno kurih ogrevalno peč v čisti sobi (gl. npr. Bedal, Stube, stolpci 249-251): pri meščanih bi lahko bilo takšno bivanje najpozneje v poznem srednjem veku le izjemno. Seveda je bilo tako tudi na Slovenskem, kot pričajo v zidovih in tlorisih ohranjene sledi zasnov banjasto obokanih črnih kuhinj ob sobah v prvih nadstropjih tistih meščanskih hiš, ki sodijo v stavbni fond od konca srednjega veka do zgodnjega 19. stoletja v slovenskih mestih. Tudi v kmečkem okolju se je v hišah s črno kuhinjo od druge polovice 15. stoletja (Makarovič, Čas, str. 218 ss) občasno uveljavljalo ločeno bivanje žensk m kajpak otrok v kuhinjah; vendar so se takšne hiše širile zelo počasi in predvsem le na nekaterih predelih takoimenovanega alpskega kulturnega območja. Na usodne spremembe, ki jih je povzročila uveljavitev agrarno tehnične revolucije (in z njo združene vrednote in predstave) tudi v oblikah ureditve kmečkega družinskega življenja in dela, ne kaže samo pospešeno uveljavljanje sistema črne kuhinje v drugi polovici 18. stoletja in v 19. stoletju (razen na območju kaminske kuhinje, kije ekvivalentno nadomeščala ognjenice), ampak povsod tudi težnja po več (tudi ah samo bivanju namenjenih) prostorih v kmečki hiši. Težko sije predstavljati, da bi se drugačna notranja ureditev življenja družin (oziroma povečana ah tudi samo malenkostno vzpostavljena zasebnost družinskih članov) uveljavljala brez odpora; stereotipi o konservativnosti kmečkih gospodarjev iz 19. stoletja pričajo prav o tem. Dimnično orgartizirana hiša pa je že s svojo prostorsko ureditvijo bolje omogočala in vzdrževala veljaven avtoritaren nadzor gospodarja nad vsemi družinskimi člani; vsaj ponekod se je tudi zaradi tega zdela primernejša od hiše s črno kuhinjo. Prednosti hiše s črno kuhinjo in čisto ogrevano sobo pred dimnično hišo so v številnih prvinah višjega stanovanjskega standarda, med katerimi je bila zelo pomembna zlasti boljša in bolj raznolika pohištvena oprema, ki je v zakajeni dimnici kajpada omejena na nekaj grobih okajenih izdelkov, ki jih ni moč učinkovito čistiti. Zrak brez dima v čisti sobi ni bil pomemben samo zaradi ugodnejšega bivanja, ampak še bolj zaradi manjše obolevnosti oči, ki je büa prav zaradi dima v prejšnjih stoletjü\ zelo razšhjena. To pa ni veljalo za ženske, ki so 40 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa bile v črni kuhinji izpostavljene dimu in še hitrim menjavam žarenja na kurišču in prepiha; v tem pogledu so bile razmere v dimnici zanje ugodnejše. Druga prednost dimnic je bila v gretju: dimnična peč praktično nima toplotnih izgub, z lončeno pečjo pa je zelo težko primemo ogreti velike, toplotno slabo izolirane čiste sobe. Tretja prednost zakajenega dimničnega prostora je bila v vsaj delnem odvračanju mrčesa; v tem spisu navedeni odlomek Košičevega opisa dimnice, v katerem so omenjeni "mühe, stinice, kebri, grili", velja pač bolj za čas, ko niso kurili, ali za vežo, preklit. V tistih panonskih dimničnih hišah, v katerih je dimnična peč stala v kuhinji, poleti ob peki kruha ni bilo hude vročine v sobi, kakršna je poleti nastajala v hišah s črno kuhinjo, v katerih so stale krušne in ogrevalne kalnate peči v čistih sobah, "hižah". Končno je bila silno pomembna prednost dimnice v možnosti, da so vanjo ob hudi zimi ali drugih nevarnostih lahko spravili govedo. Pred agrarno tehnično revolucijo so bili hlevi namreč zasilni in navadno polodprti; govedo pa je bilo največja vrednota, brez katere kmetija ni mogla preživeti. Odločitev za hišo s črno kuhinjo ali za dimnično hišo je bila tedaj - vsaj pred sredo 19. stoletja - odvisna od različnih okoliščin, možnosti, pogledov, vrednot in presoj. Prednosti obeh sistemov so uživali le na nekaterih velikih kmetijah, kjer so imeli v eni hiši dimnični prostor in hkrati čisto ogrevano sobo hiše s čmo kuhinjo: ta kombinacija je številno dokumentirana s spomeniki iz 19. stoletja na alpskem območju; v pričujočem poglavju je že omenjeno, da je izpričana na Gorjušah pri Grebinju že v 16. stoletju. Končno kažejo na svojstven razvoj in morda tudi genezo različice "panonske dimnice" (zaradi razčlembnih - ne vsebinskih - vzrokov na tem mestu sem ne štejemo tistih hiš z ognjiščno pečjo, ki imajo enak tloris kot hiše s čmo kuhinjo), med katere sodi (ob upoštevanju v tem spisu omenjenih kritičnih premislekov) tudi Kosijeva hiša. Te variante so vsaj štiri: 1. iz osrednje in prostome mrzle veže vodita vhoda na eno stran v sobo, v kateri je dimnična peč z ognjiščem in na drugo stran v še en prostor; 2. iz osrednjega dimničnega prostora vodita vhoda levo in desno v neogrevano sobo in v še en takšen prostor; 3. iz podstena vodijo ločeni vhodi v vrstno razporejene prostore: v osrednji dimnični prostor ter v neogrevano sobo in še en prav takšen prostor; 4. vedno kadar je dimnični prostor v osrednjem prostoru, lahko stoji v sosednji čisti sobi ogrevalna lončena peč, kurjena iz dimničnega prostora - v teh primerih gre za kombinacijo sistemov dimnice in čme kuhinje: v dimničnem prostoru so dimnična peč, ognjišče in kurilna odprtina za v ogrevalno peč, stoječo v sosednji, nezakajeni sobi. Prva varianta je najbrž nastala podobno kot alpska dimnica, vendar pozneje, kajti pri njej ni zaslediti lope, ampak samo vežo, ki je sicer povečana, vendar tlorisno očito posneta po (razmeroma pozni) kmečki hiši s čmo kuhinjo: poglavitni bivalni prostor je v bočni izbi, enako kot pri hiši s črno kuhinjo. Druga varianta ima v hiši osrednje nameščen dimnični prostor, tako kot je 4i_ Gorazd Makarovič situirana kuhinja v klasični tridelni razporeditvi kmečke hiše s črno kuhinjo, kar kaže, da je nanjo genetično naslonjena tudi ta varianta, čeprav izvirno, kajti pri njej je osrednji prostor velik in glavno prebivališče. Tretja varianta ima načelno enako prostorsko razporeditev kot nekatere revnejše meščanske hiše, pri katerih je z zazidavo presledkov med sosednjima hišama, obrnjenima z zatrepoma na ulico, nastala vzdolžna veža, iz katere so vodila ločena vrata v posamezne prithčne prostore. Takšna prostorska zasnova se je tu in tam uveljavila v kmečkem alpskem stavbarstvu; ohranjena je pri nekaterih kmečkih hišah iz 18. stoletja, vendar pri dimnicah le zelo izjemoma (npr. Geramb, Rauchstuben, str. 711; prim. Cevc, Hiše, str. 79; Fister, Arhitektura, str. 124, si. 93); bila pa bi lahko dimnica že v takšni leseni hiši grajskega oskrbnika na Zbelovem, ki so jo postavili leta 1518 ali kmalu zatem (gl. Stegenšek, Topografija, str. 159,160). Podobno zasnovane znane kmečke hiše v panonskem prostoru sodijo šele v 19. stoletje ali malo pred tem časom; pri njih je lahko vzdolžni hodnik deloma ali izjemoma popolnoma zaprt in poredkoma vodijo vanj celo vrata na zatrepni hišni fasadi - največkrat je to vendarle samo odprt, s pomolnim delom strehe pokrit vzdolžni prostor pred hišo (podstin, trnac). Tudi to so večinoma hiše s črno kuhinjo; tako kot paradigmatična primarna mestna zasnova te prostorske organizacije seveda ni vsebovala dimnice, tako so tudi takšne kmečke dimnične hiše verjetno prej zgledovane po hišah s črno kuhinjo kot narobe. Četrta varianta je vsaj večinoma zgolj modernizacija s postavitvijo ogrevalne kalnate peči v mrzlo čisto sobo; to se je dogajalo vsaj že v prvi polovici 19. stoletja, kot so to npr. spričevali sledovi in oblika kalnate peči, ki je bila plod takšne modernizacije v Lajnščakovi hiši v Dolencih na Goričkem. Za potrditev druge (analogijske aH logično spekulativne) možnosti - načrtovane zasnove združenih prednosti dimničnega sistema in sistema črne kuhinje v eni hiši, kot so to napravih pri nekaterih vehkih kmetijah na alpskem območju z dvema poglavitnima bivalnima prostoroma: dimničnim in čistim ogrevanim (prim, lucidno razčlembo funkcionalnosti prostorov v: Baš, Dimnica, str. 75-83) - pisec teh vrstic v stvarnem gradivu s panonskega območja ne pozna potrditve. 6. Problematika regionalne hišne tipologije Iz dosedanje obravnave je že razvidno, da lahko v okviru pogleda, ki upošteva konkretno izpričano spreminjanje kmečkega stavbarstva v času, povzroči uporaba marsikaterega, v strokovni hteraturi uveljavljenega spoznanja, pojma ah celo njegovega imena nesporazume in zmedo. Sledi nekaj primerov, ki v zvezi z opredeljevanjem Kosijeve hiše kažejo na problem tipologije. Panonska ati dinarsko-panonska ati srednjepodonavska (kmečka) hiša ati vzhodnoslovenski (kmečki) hišni tip. Že pred pol stoletja je büo opozorjeno, da pomena teh imen ne gre vedno razumeti vsebinsko, ampak konvencionalno. 42 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa Tipološko prepoznavna vzhodnoslovenska (kmečka) hiša (gl. Vumik, Hiša, str. 33; Melik, Slovenija, str. 578-580, zemljevid na si. 174; Ložar, Dom, str. 70-76; Novak, Kultura, sti. 110-116; Vilfan, Hiša, sti. 593; Šarf, Hiša, sti. 6-10; Sedej, Stavbarstvo) je pač bolj ali manj enaka (kmečkim) hišam v Slavoniji, Hrvatskem Zagorju, Medmurju, na jugozahodnem Madžarskem in Gradiščanskem; če moremo govoriti o vzhodnoslovenski (kmečki) hiši, morejo o enaki hiši prav tako govoriti Madžari kot o zahodnomadžarski, ki je (bila) navadna po vsem Prekdonavju v županijah Györ, Sopron, Veszprém, Somogy, Zala in Vas, enako tiidi Hrvati (Novak, Značaj, sti. 92, 93; Novak, Kultiara, sti. 110, 111; gl. npr. Gavazzi, Pregled, str. 18, 19, 22, 31, 32; gl. Freudenreich, Narod, si. 7-13 in zemljevid na si. 14). Seveda pa so že stare tudi nespodbitne ugotovitve, da se narodne meje ne ujemajo z mejami kultur: kot ni nikakršnega (kmečkega) hišnega tipa, ki bi ga lahko označili za italijanskega ali nemškega (ki bi bil torej značilen za pokrajine, v katerih živita ta naroda), tako tudi ni slovenske ali madžarske hiše. Toda ne samo pri etničnih mejah, ampak tudi pri regionalno kultumih hišnih tipologijah gre vendarle tudi za neskladje sočasnih pogledov: tip vzhodnoslovenske (kmečke) hiše je bil npr. opredeljen ob (selekcioniranem, omejenem, na kmečke hiše predindustrijske kulture osredotočenem) vedenju, da je v panonski kotlini nasploh paradigmatična in razširjena kmečka hiša tridelnega aH štiridelnega tiorisa s kuhinjo oziroma vežo v sredmi, vhod je z vzdolžne stiani, ki stoji v podobno ali enako organizirani domačiji in ima enake ali podobne gradbene prvine (gl. Melik, Slovenija, sti. 577, 578). Značikiosti zgoraj omenjenega hišnega, kultumo pokrajinskega tipa morejo veljati le za kmečko stavbarstvo. Ob primeru mesta Murske Sobote je bilo opozorjeno, da je že pojem "panonskosti" vprašljiv, ker je opredeljen samo s kultumimi prvinami iz ruralnega okolja, videz urbaniziranih naselij pa so v veliki meri določala zakonska določila; pojem "panonskosti" kultumih pojavov naj bi bil razumljiv v okviru novoromantičrdh opredeHtev etnologije (Brumen, Panonskost). To upravičeno opozorilo na vprašanje vaHdnosti pojma "panonske" kulture oziroma pokrajinskega tipološkega in slogovnega opredeljevanja (in analogno kajpak tudi najmanj še "mediteranskega" in "alpskega" kulturno zemljepisnega območja oziroma regionalnega tipa kulture) najbrž terja tudi konkretno razvojno opredeljevanje različnih družbeno zgodovinskih vezanosti kulturnih prvin in spreminjanje njihovih pomenov v življenju prebivalstva in v kultumih sistemih. Ob tem najbrž ne bi smeH prezreti, da je bil tudi videz kmečkih hiš in naselij v pomembni meri oblikovan z odloki in prizadevanji oblastnikov, kot je npr. v poglavju 5. pričujočega spisa omenjeno tudi za panonsko kmečko hišo. Sicer pa je med raziskovalci že dolgo prisotno spoznanje o relativni vrednosti tako aH drugače opredeljenih pokrajinsko kulturnih hišnih tipov; poudarjeno je bilo, da sodi veHk del značilnosti, na katerih temelji (v etimološki m zemljepisiH strokovni Hteraturi razširjena) tipologija kmečke hiše na Slovenskem, šele v čas 43 Gorazd Makarovič po 18. stoletju (Sedej, Problemi, str. 332; Vilfan, Hiša, str. 593). Za ilustracijo problematike omenjam samo nekaj prvin, ki veljajo za tipološke značilnosti panonske kmečke hiše, vendar niti kot posameznosti niti kot celota niso lashie samo tej hiši niti samo tej kulturni regiji. Velikost. To naj bi bile najmanjše kmečke hiše na Slovenskem, največkrat široke 4-5 m. Toda ta mera pomeni bolj ah manj standard splošno dostopnega gradbenega lesa, ki je opazen pri večini lesenih gradenj ne glede na pokrajine; od različnih dejavnikov je bilo odvisno, ali je nastopal enkratno kot omejitev ali večkratno kot modul; kjer se je prej uveljavila zidana gradnja, tam je ta mera tudi prej izgubila standarden pomen. Nazorno kaže na nebistvenost velikosti pri opredeljevanju hišnih tipov npr. širina srednjeveških hišnih parcel v slovenskih kontinentalnih mestih, dobro razvidna iz parcelacijske mreže v katastrskih mapah in iz obstoječega stanja: srednjeveške hiše v mestih so bile široke okoli 5 m in šele zazidava prehodov med hišami in združevanje več parcel je zlasti v novem veku omogočilo praviloma širše stavbe. Slamna kritina. Pred 19. stoletjem je bila v navadi še skoraj povsod; pa tudi v tem stoletju je bila še razširjena npr. tudi na Krasu. Toda celo v Prekmurju slamne strehe niso bile splošno v rabi. Tako je npr. bilo leta 1688 župnišče v Dobrovniku leseno in krito s trstjem (Kovačič, Gradivo, str. 18), leta 1756 je bila cerkev v Gornjih Petrovcih krita s skodlami in leta 1829 so s skodlami pokrui zvonik tumiške cerkve (Zelko, Zgodovina, str. 256,229). Sicer pa nobena kritina ni absolutno pokrajinsko značilna: tako je npr. iz srednjeveške Istre izpričano pokrivanje s trstjem in skodlami, kritinama, o katerih tam vsaj v 19. stoletju ni bilo več sledu. Prostorska organizacija. Za značuno smatrajo tricelično oziroma štiricelično sestavo (stanovanjskega dela) hiše, ki ima v sredini vežo aH prehodno kuhinjo ali vežo in kuhinjo. Seveda je takšen razpored prostorov znan tudi npr. v alpskih območjih in drugje. Drugače je z načelom vhodov s podstenja v vsak hišni prostor posebej; pri tem prostori notranje medsebojno niso povezani. Takšen način hišne komunikacije je drugje le deloma znan. Toda tudi s panonskega prostora je znanih razmeroma malo hiš s takšnim sistemom, ki torej ne more veljati za tipološko značilnost; sploh pa pri tem ne gre za izoblikovan tip, ampak za razvojno stopnjo, pri kateri ima podstenj zasilno vlogo zaprtega hodnika: pri nekaterih hišah je podstenj ograjen, deloma zaprt ali celo opremljen s posebnim vhodom. Podoben zaprt sistem so namreč imele že tiste srednjeveške meščanske hiše, ki so imele vhod z uhčne, zatrepne fasade v zaprt stranski vzdolžni hodnik, odkoder so vodih vhodi v vsak prostor posebej. Zunanji videz in nadrobnosti. Ometavanje sten lesenih hiš z ilovnatim ometom, ki je nato zavoljo večje odpornosti in boljšega videza še prepleskan z apnenim beležem, se je v Evropi množično uveljavilo le v Panonski kotlini. Tako je nastal videz belih, mehko nepravilnih sten; omet na navpičnih nizih iz sten štrlečih glav zaključkov tramastih sten pa je ustvaril videz pilastrskih prvin na vogalih in stenah. Podobno so bih z ilom prevlečeni in pobeljeni enojni aH večdeHii 44 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa konzolni podaljški stropnih tramov in zgornjih stenskih tramov: nastal je videz kamnitih konzol pomolnih gradenj, znanih z visoko- in poznosrednjeveške fevdalne arhitekture. Vendar se je to ometavanje (ki je vendarle bilo predvsem imitacija zidanih gradenj) najbrž močno razširilo šele v 19. stoletju: vsekakor je pri vseh starejših tako ometardh stavbah, kjer sem pisec teh vrstic lahko (skrivaj) delno odstranil kos ometa, lesena podlaga kazala sledove delovanja atmosferilij in sonca: prvotno te stavbe niso bile ometane. Po poročilu, ki velja za prvi desetletji 19. stoletja, so v Prekmurju le na Ravenskem ometavali vse hiše, vendar pa so le redke tudi pobelili z apnom (Košič, Vendi, str. 61). Upoštevanja vredna je domneva, da takšnega ometavanja pred 18. stoletjem sploh niso poznali (Sedej, Stavbarstvo, str. 66). Zato takšen omet ne more veljati za absolutno panonsko hišno tipološko značilnost, zlasti še, ker ga na hišah, zidarüh z opeko, seveda ni. Niti obhkovne niti konstruktivne nadrobnosti na panonski hiši niso posebne ne izvirne: najdemo jih tudi v kmečkem (in drugem) stavbarstvu v drugih pokrajinah. Drugje malo znana ali zahodnopanonsko izvirna bi morda lahko bila trikotniški kompozicijski motiv prezračevalnih lin, sestavljen iz okrasno obžaganih sosednjih desk na švislih, in lesen nastavek iz dveh volut nad okenskim okvirjem; toda ti prvini sta bili celo v Prekmurju precej redki in na zidanih hišah ju ni bilo. Pri navedenih (in podobnih drugih) kritičnih pripombah o značilnostih obravnavanega hišnega tipa moremo opaziti skupno potezo: značilnosti postajajo tem bolj vprašljive, čim večja je njihova oddaljenost od 19. stoletja, v kateri jih opazujemo in čim bolj jih iščemo v kulturi, ki ni kmečka. Z drugimi besedami: v strokovni literaturi opredeljeni tip panonske (dinarsko-panonske, srednjepo- donavske, vzhodno slovenske) hiše velja predvsem za večino kmečkih hiš iz 19. stoletja. S to omejitvijo oziroma opredelitvijo ostane pojem panonske hiše veljaven in strokovno koristen. Zgornji trditvi je treba osvetiiti vsebinsko ozadje, ki more pojasniti, zakaj je tako: tudi jasne in uporabne opredelitve seveda ni mogoče sprejeti samo zaradi pragmatičnosti. Sodobne kmečke (in druge) hiše v panonskem prostoru nimajo skoraj nič ali nič skupnega z uveljavljenim strokovnim pojmom panonskega hišnega tipa. Te hiše nimajo pokrajinsko stilnih potez in so značilne gradnje industrijske družbe: vse, od osnovnih gradiv do stavbnih prvin, napeljav in notranje opreme, je industrijsko zasnovano, izdelano, polizdelano in normirano; prostorska zasnova povezuje specializirane prostore, ki so namenjeni tako splošnim, nadregionalnim družbeno uveljavljenim načinom, standardom in ritmom bivanja, kot delovnim procesom industrijsko naravnane kmetijske proizvodnje. Hiše industrijske kulture se seveda močno razlikujejo od tistih kmečkih hiš, na podlagi katerih je bila izoblikovana strokovna ebiološka in zemljepisna hišna tipologija: te hiše so bile izraziti objekti zadnje in najvišje razvojne stopnje predindustrijske agrarne kulture. Ta se je v kmečkem okolju razcvetela 45 Gorazd Makarovič V novo, od predhodne kulturne stopnje zelo drugačno podobo ob razpadanju zadnjih fevdalnih družbenih oblik, ki so se primemo preoblikovane še obdržale po zgodnjem novem veku. Absolutistična država je že v 18. stoletju fevdalcem sistematično omejevala in odvzemala na fevdalnih osnovah pravno utemeljene oblastiiiške pravice hi moč. S kmečkega vidika sta biti najodločilnejši leto 1782, ko je bila proglašena osebna svoboda podložnikov in so kmetije v fevdnem razmerju dejansko začele delovati kot najemne, in leto 1848, ko so bila fevdna razmerja sploh odpravljena, kmetje pa so poštah lastniki kmetij. Kmečko prebivalstvo je vedno samostojneje odločalo o svojem življenju. V drugi polovici 18. stoletja je iz različnih pobud in virov ustvarilo nove temeljne oblike izvirne kulture, v 19. stoletju se je ta kultura v duhovnih, gmotnih in družbenih razsežnostih silno razširila po podeželju. Ta novi kulturni sistem (z vidika celotne družbe seveda podsistem) in njegove prvine so imeli svojstvene in zlahka prepoznavne stilne poteze: v drugi polovici 19. stoletja so jim nekateri razumniki vzdeli ime ljudska (ali narodna) kultura. (To ime je izpeljanka iz pojma "ljudstvo" ah "narod": pojem je konstrukt, ob različnih interesih nastal kot reakcija na industrijsko modernizacijo družbe: pomenil je skupine največkrat kmečkih ljudi, ki naj bi trajno živeh v skladu z izročilno posredovanimi, stanovitnimi kulturnimi oblikami in vrednotami. Ime "ljudska kultura" v tem ati podobnem pomenu uporablja do danes marsikdo, tudi strokovnjaki. Pri tem se jim največkrat ne zdi pomembno, da ogromna večina te kulture, ki so jo poznati ali jo poznajo, sodi ali celo izvira iz druge polovice 19. stoletja ali pa je sploh znana šele iz pričevanj iz prve tretjine 20. stoletja. Še vedno namreč tudi med neredkimi strokovnjaki - večkrat nezavedno implicitno vendar včasih tudi eksplicitno - obstaja romantično mnenje, da je kmečka kultura nasploh tradicijska in praktično brez razvoja; sem sodi tudi navidezno drugačna opredelitev, po kateri naj bi ime ljudska kultura pomenilo kulturo podložniškega razreda v fevdatizmu, čeprav so skoraj vse znane oblike in prvine - na podlagi katerih je sploh nastala obstoječa predstava o tej kulturi - ki jih vsi precej enofaio štejejo v ljudsko kulturo, nastale v času končnega razpadanja fevdnih razmerij in pozneje - ali pa sodijo v starejšo kulturo mestnega prebivalstva). Hiše industrijske kulture so seveda le postopoma zavzemale mesto kmečkih hiš, ki so bUe tipične za obdobje razcveta tiste kmečke kulture, ki je dosegla višek v 19. stoletju. Hiša je drag in razmeroma trajen objekt; razumljivo je, da se spremembe v kulturi kažejo na obstoječih hišah iz prejšnjih obdobij in kulturnih sistemov predsem v načinih, vrstah oziroma namenih predelav in dodelav, in da so družbene kulturne težnje v arhitekturi bolj celostno in izrazito vidne na novogradnjah. Toda tudi uveljavljanje novih kulturnih stremljenj je bilo po slovenskih pokrajinah zelo neenakomerno: regionalne kulturne razlike, ki so bile v poznem srednjem veku in v zgodnjem novem veku malenkostne, so se začele močno povečevati v procesu različnega širjenja agramotehnične revolucije, ki se je prilagajala naravnim in kulturnim pokrajinskim danostim. V tem obdobju, torej od srede 18. stoletja do srede 19. stoletja, ko se je skoraj 46 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa povsod in pri veliki večini kmetov uveljavilo neprekinjeno kolobarjenje, nove poljedelske kulture, redno gnojenje, hlevska živinoreja, ko se je zaradi tega podvojila količina kmečkega dela in se je spremenil kmetov odnos do dela, ko je v kmečkem okolju postala delavnost visoko cenjena vrednota, ko so zelo narastli kmetova pismenost, razgledanost in samozavest, ko je ogromna večina kmetov že upravičeno smatrala kmetijo za svojo dedno rodbinsko posest, s katere jih fevdalec ne more več svojevoljno odstraniti - je nastala tudi nova značilna podoba kmečkega doma in vasi. Potrebam po novih prostorih za shranjevanje odslej velikih količin krmnih in drugih poljščin, po novih hlevih za hlevsko živinorejo, po hraniščih za številnejša kmetijska orodja in naprave, po novi organizaciji doma z dvorom, na katerem je odslej stalo gnojišče, po stanovanjskem standardu z več bivalnimi prostori ali vsaj ogrevano nezakajeno bivalno izbo, po raznolikejši in številnejši notranji opremi in drugem so v različnih pokrajinah in različnih premoženjskih kmečkih okoljih ustrezali na različne načine in bolj ali manj. Vsekakor sta v 19. stoletju postala nova funkcionalna organizacija in podoba kmečkega doma - ki sta ustrezala zahtevam dela, opravil in predstav, uvedenih z agramotehnično revolucijo, oziroma zahtevam, ki jih je narekoval novi kmetov družbeni položaj - splošno zaželjena in močno razširjena, vendar regionalno zelo različna. V drugi polovici 19. stoletja, ko kmetje niso bili več samo posestniki, ampak tudi lastniki kmetij (in so vedeli, da gradijo zase oziroma za svojo rodbino, kar je bila zavest, ki je bila prej med kmečkim prebivalstvom splošno razširjena predvsem na svobodniških kmetijah in na kmetijah v fevdnem razmerju po kupnem, dednem pravu), je v vseh slovenskih pokrajinah silno narastla gradbena vnema. To je bilo skoraj povsod obdobje močnega uveljavljanja zidane kmečke hiše; najvidnejša izjema so bila vzhodnoslovenska območja, kjer so še do konca stoletja gradili največ z lesom, kar je pozneje kajpak sodelovalo pri predstavi, da je tudi ta gradnja hišna pokrajinsko tipološka značilnost. Deloma je bila pomembna tradicija (celo v Ljutomeru so npr. večinoma začeli zidati hiše šele po letu 1827; Kovačič, Ljutomer, str. 183), vzroki za trdoživost lesne gradnje kmečkih hiš pa so bili predvsem v skromni gospodarski zmogljivosti kmetov, ki jo je povzročilo zlasti drobljenje kmetij. Zato pa se je prav v vzhodnih slovenskih območjih tedaj v kmečkem stavbarstvu splošno razširilo imitiranje zidanih hiš z glinastim ometavanjem in apnenim opleskom na lesenih in iz nežgane ilovnate zemlje zgrajenih hišah; na ta arhaičen način so na Slovenskem gradili le reveži in - vsaj po doslej znanih pričevanjih - ne pred zadnjo tretjino 19. stoletja. Postopna industrializacija, ki ji sledimo od 18. stoletja (gl. npr. Šom, Začetki), je vsaj od sredine 19. stoletja vedno bolj odločilno sooblikovala predstave, poglede, norme, vrednote oziroma generalno naravnanost celotne družbe. Toda čeprav je bilo uveljavljanje te nove kulture najpočasnejše v kmečkem okolju, se je ponekod - zlasti v revnejših plasteh agrarnega prebivalstva - še dolgo srečevalo in kombiiuralo z ne povsem dokončanim procesom uveljavljanja celotiie organizacije kmečkega življenja in doma, narekovane s potrebami agrarnotehnične revolucije. 47 Gorazd Makarovič Podoben sinkretizem se je pojavljal še v zgodnjem 20. stoletju, čeprav so se industrijski izdelki vsakdanje rabe in prve industrijsko izdelane kmetijske naprave oziroma stroji sporadično širiH med bogate kmete že v zadnji četrtini 19. stoletja. Revnemu kmečkemu prebivalstvu, ki si prej ni moglo kupiti kaj več drage, kvalificirano obrtno izdelane opreme, so zlasti v obdobju med svetovnima vojnama postali precej dostopni ceneni, industrijsko izdelani predmeti različnih vrst in namenov. Toda ne samo premoženjsko razlikovanje, tudi pokrajinske razlike so bile precej odločilne pri uvajanju gmotne kulture, obzorij, pogledov in vrednot industrijske družbe: v vzhodnih slovenskih območjih se je nova kultura širila razmeroma počasi. Industrije je bilo tu malo, komunikacije in mesta so bila nerazvita. Še v letih po drugi svetovni vojni so marsikje v sinkretističru kulturni življenjski podobi kmetov močno prevladovale prvine zadnjega razcveta predindustrijske kulture (gl. npr. Baš, Spomeniki, sti. 45-47; Baš, Pomurje, str. 14, 15; in zelo plastičen opis v: Dimec, Hiža). Proces industrializacije kmetijstva oziroma celotne družbe je bil v teh predelih večinoma dokončan šele v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih našega stoletja. Ta proces je imel na Slovenskem več posebnih potez. Širjenje kulture in vrednot industrijske družbe med prebivalstvo je kajpak v tesni zvezi z veljavo in stopnjo industiializiranosti celotne družbe; s kulturnega vidika moremo to stopnjo orientacijsko presojati z razmerjem agrarnega in neagrarnega prebivalstva. Na Slovenskem je še sredi 20. stoletja polovica prebivalstva živela od agrarnih dejavnosti, nato pa se je delež kmečkega prebivalstva silno hitro manjšal. Industri- ahzacija družbe je bila učinkovito pospešena in dokončana v času diktature Komunistične partije oziroma Zveze komunistov. Ta si je pod krinko socialističnih idej prisvojila vso oblast; to je bilo mogoče predvsem v agrarnih državah, kjer so bile demokratične vrednote le delno znane oziroma internaUzirane predvsem pri manjšem delu neagrarnega prebivalstva. Seveda pa so bile agrarne dežele razmeroma revne in takšna je bila tudi Slovenija: industrializacija, ki je pomenila oblastnikom pot k moči in paradigmo napredka, je bila učinkovita, ker so z neomejeno močjo akumuHrah potrebni kapital z jemanjem kjerkoH in od kogarkoh in ker so po razkolu s Sovjetsko zvezo od zahodnih držav dobivaU obilne denarne podpore in posojila. Toda v industrializacijskem načrtu kmeta ni bilo. Še več: kmet se je zdel oblastnikom zaradi relativne samostojnosti in predvojne politične pripadnosti sumljiv. Seveda ga niso podpirali, kot so to počele razvite zahodne industrijske države, ampak so ga razlaščevali, mu neosnovano nalagali bremena in omejitve, ga izkoriščali s predpisanimi nizkimi cenami kmečkih pridelkov in mu sploh načelno oteževaU delo in življenje. Vendar so v šestdesetih letih vendarle odprli državne meje in omogočili začasno delo v tujini. To seveda ni bilo nič novega; marsikje v vzhodni Sloveniji, zlasti v Prekmurju, je imelo stare korenine v sezonskem delu. Toda pomen občasnega dela v tujini se je bistveno spremenil: v prejšnjih obdobjih je največkrat le omogočalo preživetje, v drugi polovici našega stoletja pa je postalo predvsem najvažnejši temelj industrializacije kmetij, saj ni pomenilo samo potrebne denarne osnove, ampak je omogočalo 48 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa uveljavljanje v inozemstvu spoznanih pridobitev in vrednot industrijske družbe v domačem kmečkem okolju. Navzven se je industrializacija kmetij kazala seveda najbolj z uveljavitvijo strojev oziroma električne- in energije eksplozijskih motorjev, ki sta nadomestili živalsko in človeško mišično silo; z novimi tipi gospodarskih poslopij, namenjenih gospodarno serijski proiz- vodnji, med katerimi so najočitnejši različni silosi; z novo prostorsko organizacijo doma in kajpak z novo kmečko hišo kulture industrijske družbe. 7. Pričevalnost Kosijeve hiše V luči vsega povedanega se pokažejo poglavitne značilnosti in pomen pričevanj Kosijeve hiše. Z veseljem ugotavljam, da se tudi današnje opredeljevanje te hiše načeloma sklada s prvim okvirjem sistematičnega vrednotenja etnoloških spomenikov na Slovenskem; pri obUkovanju teh kriterijev je imel v davnem letu 1974 dr. Ivan Sedej levji delež (gl. Sedej, Etnološki spomeniki, str. 103,104, prim, seznam na str. 105-140). 1. To je stavba, ki priča o kulturi in standardih bogatejše kmečke plasti v tem regionalnem okolju. Na to kažeta zlasti izbran odUčen gradbni les za hišo in tesarsko zelo skrbno izdelan strop v izbi. Tudi velikost hiše, ki meri dobrih 50 m^ je najmanj v okviru tedanjih uglednih norm, zlasti še, če upoštevamo, da gre za dvocelično hišo. Tedanje znane, približno sočasne lesene kmečke hiše na tem širšem območju so namreč tri in večcelične, vendar njihova koristna stanovanjska površina ni občutno večja, je pa tudi večkrat manjša (tu zapisane trditve temeljijo na približnih izračunih, ki sem jih napravil na primernih načrtih z ustreznimi merami; največ jih je v Maučec, Podstenj; Maučec, Hiša; Toth, Epitészete; Koren, Dediščina; posamezni pa so raztreseni v dokumentacijah in Uteraturi tu in tam). Tako je npr. merila (skoraj vse te hiše so imičene) koristna stanovanjska površina nekaterih lesenih kmečkih hiš, ki so büe postavljene ob koncu 18. stoletja aU v prvi tretjini 19. stoletja, manj kot v Kosijevi hiši: npr. v Krplivniku, h. št. 1 okoU 38,5 mV v Dolencih, h. št. 12 okoU 47,5 mV v Radmožancih, h. št. 44 okoli 49 m^ - lahko pa je bUa tudi večja: npr. na Gornjem Seniku, h. št. 134 okoU 70 mV v Lipovcih, h. št. 103 okoU 73 ml Nekaj lesenih kmečkih hiš, ki so jih postavili v drugi tretjini aU v drugi polovici 19. stoletja, je bilo še vedno manjših od Kosijeve; merile so koristne stanovanjske površine npr. v Krplivniku, h. št. 28 okoli 26 m^ in v NedeUci, h. št. 118 okoU 42 ml Seveda se je velikostni standard zlasti od srede 19. stoletja postopno večal še posebej pri zidanih hišah, čeprav to še dolgo ni postalo pravilo. Tako sta med najmanjše zidane hiše iz druge polovice 19. stoletja sodih npr. Sršenova hiša v Kobilju, ki je merila okoli 44 m^ koristae stanovanjske površine in hiša v Šalovcih, št. 74, ki je obsegala približno 46 m^- med največje pa npr. hiša v Domanjšovcih, št. 45, ki je merila okoli 67 m^ in hiša št. 23 v Kamovcih, ki je zajemala okoli 105 m^ koristne talne stanovanjske površine. 49 i Gorazd Makarovič 2. Kosijeva hiša priča o različnem pomenu, ki so ga v različnih obdobjih lahko imele dvocelične hiše. V 19. stoletju so to večinoma bivahšča revežev, bodisi da so nastala zaradi predelav stavb drugih namembnosti v bivalne (gl. npr. Vilfan, Hram) ati zaradi minimalnih zahtev pri preživitkarskih hišicah (gl. npr. Makarovič, Sele, str. 43, si. 36) ah samo zaradi revščine kot redukcija tri- in večceličnih hiš še v polpreteklem času na Slovenskem (gl. npr. Sedej, Spomeniki, str. 46,99) ah drugod, npr. pri nekaterih Hrvatih na Madžarskem v baranjski in šiimeški županiji (Novak, Stiki, str. 48) ah pri hišah nekaterih prebivalcev na Žumberku (Muraj, Živim, str. 122,178, si. 11/1). Čeprav so te hišice imele črno kuhinjo in ogrevalno/krušno peč v čisti sobi, so bile znak revščine. Zdi se, da je vendarle bilo drugače pri dimnicah (gl. Murko, Hiša, str. 265), kjer je bila pomembna velikost. Vsekakor je bila takšen znak majhna dimnica iz 18. stoletja na mah kmetiji (Sedej, Spomeniki, str. 28) ah majhna dimrüca, ki je nastala s predelavo kašče iz leta 1665 v bajtarsko bivahšče ah prav takšna, celo enocelična dimnica, ki so jo kot ofarsko bajto postavili še ob koncu 19. stoletja (Sedej, Dimnično stavbarstvo, str. 88, 83). V sodbi, da so pohorske dimnice v drugi polovici 19. stoletja sodile na majhne kmetije ali pa, da so bile bajte, je kajpak treba upoštevati zlasti možnost, da so si velike ali uspevajoče kmetije privoščile nove ah modernizirane hiše s črno kuhinjo; na to kaže že dimnični prostor, ki je vsaj ponekod meril kar dvoranskih 80 m^ (gl. Koprivnik, Pohorje, sl.l), in vsaj prvotno pač rti bil izraz skromnosti ati majhnih možnosti. Podobno moremo sklepati tudi o poročuu, da je bilo še med svetovnima vojnama na območju vehkih samotnih kmetij na vzhodnem Kobanskem več dvocetičnih dimnic (Baš, Hram, str. 25 in dalje), o katerih pa žal ni ohranjene dokumentacije. Samo besedno sporočilo je ohranjeno tudi o dvocelični dhnnici, ki je v 19. stoletju še stala severno nad Celjsko kotlino na Sv. Jungert (Murko, Hiša, str. 266) in je bila verjetno podobno zasnovana kot Kosijeva hiša: hišni vhod je vodil neposredno v dimnični prostor, kateremu je bila priključena samo še shramba. V začetku 19. stoletja so bile dvocelične dimnice vsaj ponekod na jugovzhodnem Pohorju in na severu Slovenskih Goric še precej razširjene (Baš-Vilfan, Dimnice, str. 113). Pred 19. stoletjem dvoceličnost in dimničnost pri velikih stavbah nista pomeniti revščine; tako sta bUi v panonskem prostoru očitno ugledni npr. dvocelična dunnična hiša iz 16. stoletja iz okohce Kečkemeta (gl. Néprajza, tloris IX, si. na str. 188) ah dimnična dvocehčna hiša iz naselja Zalalövö, ki so jo najbrž postavui v prvi polovici 18. stoletja (Szentmihâlyi, Freihchtmuseum, str. 12). Dvoceličnost Kosijeve hiše kaže, da ta prostorska sestava pri dimnični hiši v zgodnjem 19. stoletju v vzhodnem slovenskem območju ni bila vedno izraz revščine, ampak zavestnega hotenja po takšni stavbi. 3. Kosijeva hiša spričuje predstave o primerni kmečki hiši, ki so nastale v času pred agramo.tehnično revolucijo. Ko so jo postavili, je bila (vsaj glede na večino kmečkih hiš) njena zasnova že dolgo starokopitna in zastarela. Zato močno 50 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa izstopa iz podobe povprečne ali "tipične" vzhodnoslovenske kmečke hiše iz 19. stoletja. Ne samo dvoceličnost in dimnični sistem, tudi dom (narečno: "stanje") kot celota kaže na agrarno tehnologijo in ritem kmečkega življenja v tripoljnem sistemu s praho, večinoma samo na žitarice omejen skromen izbor poljščin in pašno živinorejo. Močne indicije kažejo, da je dom spočetka imel eno, razmeroma majhno samostojno gospodarsko poslopje in da so šele pozneje prislonili hiši še eno, večje. Starejše poslopje je obsegalo samo gumno, klet, zasilen, polodprt hlev in pristrešek. Ob naraščajočih potrebah (ki jih je narekovalo spremenjeno poljedelstvo agrarno tehnične revolucije) po zaprtem hlevu, večjih hrambnih prostorih za krmo, okopavine, druge nove pridelke, številnejše kmečko orodje, so zgradili še eno, večje gospodarsko poslopje in ga prislorüU hiši, tako, da je šele tedaj nastala oblika doma na vogel. Na konstrukciji starega gospodarskega poslopja so ostale sledi, ko so podrh ograde polodprtega hleva in jih prenesli v novo gospodarsko poslopje, kjer je nastal zaprt hlev (sekundarno uporabljeno staro gradivo se je pokazalo po odpadanju glinastega ometa); novo poslopje je imelo še klet, pojato, gumno in še en polodprt prostor. V starem poslopju je ostala klet, na mestu prejšnjega gumna je nastala še ena pojata, na mestu hleva pa prostor za steljo, krmo, drva in podobno (gl. si. 3 in 13). Nastalo je pravokotniško naznačeno dvorišče, sredi katerega so postavili gnojišče, ki je ob pretežno hlevski živinoreji rabilo za zbiranje gnoja, po opustitvi prahe in novih poljedelskih predstavah nujno potrebnega za redno gnojenje njiv. 4. Hiša v Mekotnjaku priča o standardu bivanja kmečke družine v dimnici, kakršnega sta tako prepričljivo opisala Košič in Kotnik: kadar niso delali zunaj, so bili družinski člani zbrani v enem prostoru, kjer so kuhali, pekli, jedli, se pogovarjali, dogovorjali; kjer je bilo pozimi toplo in kjer so v tem letnem času bolj ah manj vsi tudi spali. Vsekakor priča prostorska arhitekturna hišna organizacija o medsebojni stalni prisotnosti, odsotnosti zasebnosti in tudi o stalnem nadzoru nad družino. V pozni jeseni in pozimi je bil dimnični prostor tudi glavni delovni prostor in zlasti tedaj si moremo v njem predstavljati ob perutnini tudi govedo in svinje, kot to spričujejo poročila o alpskih dimnicah. Ker so spočetka imeH za shranjevanje živil na voljo le klet v samostojnem gospodarskem poslopju in del podstrešja, je mrzla izba prejkone rabila tudi za shrambo in za nekatere naloge, ki jih je imela v tro- in večceHčnih dimnicah veža. 5. Prostorska organiziranost Kosijeve hiše spričuje genetično ali razvojno zasnovo, ki sodi v drugo varianto "panonske dimnice", omenjeno v zadnjih dveh odstavkih petega poglavja pričujočega spisa. Gre za izviren naslon na klasičen tridekii tloris kmečke hiše s čmo kuhinjo: v obeh primerih zakajeni vhodni prostor je postal velik in poglavitno bivaHšče; izba je ostala čista Hi prav tako stropana kot v poglavitnem prostoru hiše s čmo kuhmjo, vendar mrzla; 51 Gorazd Makarovič zasnova prehodov iz vhodnega prostora v stranska je načeloma enaka, vendar reducirana na en prostor oziroma prehod; zunanji videz Kosijeve hiše pa se sploh ne razlikuje od videza ustreznih hiš s črno ktihinjo. 6. Gradbene spremembe in dopolrütve hiše pričajo o načelih in načinih modernizacij, ki so nastajale kot splet možnosti in spreminjajočih se potreb in predstav: novo gospodarsko poslopje in predelava starega, naprava gnojišča, predelava dimnice v hišo s črno kuhinjo z vsem spremljajočim, naprava krilnih zasteklenih oken namesto okenc na smuk, deloma tudi vrste obnavljanja in vzdrževanja. Zaradi pomanjkanja ustrezne preiskave je natančni časovni potek navedenega izgubljen za vedno in je znan le zelo ohlapno; zadevna pričevalna vrednost spomenika je zato majhna. Pričevalna je datacija, ki je za ustaljene strokovne predstave prejkone nenavadno pozna; vsaj pisec teh vrstic je bil domneval, da glede na habitus, ki spada v kulturo pred agrarno tehnično revolucijo, sodita hiša in prvo gospodarsko poslopje nekam v čas pred zadnjo tretjino 18. stoletja: kaže, da bo potrebno revidirati kar nekaj datacij starejših vzhodnoslovenskih kmečkih hiš. Končno se je ob obravnavi te hiše spet pokazala nujna potreba po ustalitvi enotne stiokovne terminologije oziroma opredelitve pojmov: silno bogastvo ustreznih narečnih in lokalnih imen bo šele potem postalo zares razvidno in polno pričevalno. 8. Krajšave navajanih virov in literature Bârdosi, Füstöshaz = Bârdosi Jânos, A felsöszölnöki szlovén füstöshaz - Slovenska dimnica na Gornjem Seniku; Savaria, A Vas Megyei Muzeumok Értesitoje - Bulletin der Museen des Komitats Vas, 11-12, 1977-1978, separat Néprajz - Ethnographie, sti-. 227-281, Szombathely 1983. Baš, Dimnica = Janko Vrabec (= Franjo Baš), Dravčarjeva dimnica; Varstvo spomertikov IV, Ljubljana 1951-52. Baš, Hram = Franjo Baš, Kobanski hram; Časopis za zgodovino in narodopisje XX111, Maribor 1928. Baš, Pomurje = Franjo Baš, Spomeniško Pomurje; Spomeniško Pomurje, Zbirka predavanj slovenskih konservatorjev in muzealcev na posvetovanju od 27. Do 30. septembra 1956 v Murski Soboti, Obmurska založba v Murski Soboti (1956). Baš, Spomeniki = Franjo Baš, Tehruški spomertiki v Pomurju; Spomeniško Pomurje, Zbirka predavanj slovenskih konservatorjev in muzealcev na posvetovanju od 27. do 30. septembra 1956 v Murski Soboti, Obmurska založba v Murski Soboti (1956). 52 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa Baš, Uvod = Franjo Baš, Uvod v zgodovino stanovanjske hiše na Slovenskem; Franjo Baš, Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju, Izbrani etnološki spisi, Ljubljana 1984. Baš-Vilfan, Dimnice = Angelos Baš - Sergij Vilfan, O starejših dimnicah na Slovenskem; Traditiones 17, Ljubljana 1988. Baumgarten, Bauernhaus = Karl Baumgarten, Das deutsche Bauernhaus, Eine Einführung in seine Geschichte vom 9. bis zum 19. Jahrhundert, Neumünster 1985. Bedal, Stube = Konrad Bedal, Stube; Lexikon des Mittelalters Vlll, München 1997, Stolpci 249-251. Brumen, Panonskost = Borut Brumen, Panonskost Murske Sobote med letoma 1919 in 1941; Zbornik soboškega muzeja 4, Murska Sobota 1995. Cevc, Hiše = Anton Cevc, Ignac Primožič, Kmečke hiše v Karavankah, Stavbna dediščina hribovskih kmetij pod Kepo, Stolom, Košuto, Obirjem, Pristovškim Storžičem in Peco, Ljubljana 1988. Curk, Trgi = Jože Curk, Trgi in mesta na Slovenskem Štajerskem. Urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja, Maribor 1991. Dimec, Hiža = Cilka Dimec - Žerdin, Stara hiža, Rodmošci 1997. Dinklage, Geschichte = Karl Dinklage, Geschichte der kärntner Landwirtschaft, Celovec (1966). Dominko, Sodobnost = Goran Dominko, Sodobnost v bivalni arhitekturi Prekmurja; Pokrajinski muzej Murska Sobota, Katalog stalne razstave, ured. Janez Balažic in Branko Kerman, Murska Sobota 1997. Dowiat, Kultura = Jerzy Dowiat in drugi. Kultura Polski sredniowiecznej X-XIII w., Warszava 1985. Fister, Arhitektura = Peter Fister, Arhitektura Züje, Roža, Podjime, Celovec 1989. Freuderu'eich, Narod = A. Freudenreich, Narod gradi na ogoljelom krasu, Zagreb/Beograd 1962. Frolec, Geneza = Vaclav Frolec, Ke genezi a počatkum historickeho vyvoje lidového domu v oblasti moravsko-slovenského pomezi; Zbornik Slovenského nârodného muzea LXXV1I, Etaografia 24, Martin 1983. Garašanin, Pregled = M. Garašanin - J. Kovačevič, Pregled materijakie kulture južnih Slovena u ranom srednjem veku, Beograd 1950. Gavazzi, Peč = Milovan Gavazzi, Ognjišna peč slovenskoga-hrvatskoga graničnog područja; Časopis za zgodovino in narodopisje. Nova vrsta 5, Bašev zbornik, Maribor 1969. Gavazzi, Pregled = Milovan Gavazzi, Pregled etnografije Hrvata, Zagreb 1940 53 Gorazd Makarovič Geramb, Rauchstuben = Viktor Geramb, Kärntner Rauchstuben; Carinthia I, 144. Jahrgang, Klagenfurt 1954. Gimbutas, Slavs = Marija Gimbutas, The Slavs, London 1971. Gröber, Schwaben = Karl Gröber, Schwaben, Deutsche Volkskunst, Band V, München 1925. Haberlandt, Rauchstube = Arthur Haberlandt, Rauchstube; Taschenwörter- buch der Volkskunde Österreichs 1, Wien 1953, sh. 111-115. Hasalovä, Art = Vera Hasalovä-Jaroslav Vajdiš, Folk Art of Czechoslovakia, Hamlyn, London/New York/Sidney/Toronto 1974. Herrmann, Slawen = Joachim Herrmann izd.. Die Slawen in Deutschland, Berhn 1970. Hinz, Bedal, Bauernhaus = H. Hinz/K. Bedal, Bauernhaus; Lexikon des Mittelalters I, München/Zürich 1980, stolpci 1606-1619. Kojič, Arhitektura = Branislav B. Kojič, Seoska arhitektura i rurizam. Teorija i elementi, Beograd 1958. Koprivnik, Pohorje = J. Koprivnik, Pohorje, Maribor 1923. Koren, Dediščina = Vlasta Koren, Naša etnološka dediščina na Dolinskem v Prekmurju; Varstvo spomenikov XV11-X1X/2, Ljubljana 1975. Korošec, Uvod = Josip Korošec, Uvod v materialno kulturo Slovanov zgodnjega srednjega veka, Ljubljana 1952. Košič, Sloven = Zobriszani Szloven i Szlovenka med Mürov i Räbov. Najde sze v - Körmendini pri Udvary Ferenci Knigovezav (gl. Novak, Gradivo). Košič, Vendi = Croaten und Wenden in Ungern, Ethnographisch geschildert von Johann v. Csaplovics, Pressburg 1929 (Opis Slovencev, delo Jožefa Košiča je tu preveden v nemščino in objavljen brez njegovega imena; gl. Pavel, Ognjišča, str. 142; Novak, Gradivo; Novak, Raziskovalci, str. 123-136). Kotnik, Dimnica = Franc Kotnik, Slovenske starosvetnosti, Ljubljana 1943, str. 31-36. Kotzurek, Hausformen = Hans Kotzurek, Urtümliche Hausformen auf den Hängen der Saualpe; Carinthia 1,130. Jahrgang, Klagenfurt 1940. Kovačič, Gradivo = Fr. Kovačič, Gradivo za prekmursko zgodovino; Časopis za zgodovino in narodopisje XXI, Maribor 1926. Kovačič, Ljutomer = Fran Kovačič, Ljutomer, Zgodovina trga in sreza, Maribor 1926. Kozar, Slovar = Marija Kozar, Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem (v slovenščini in madžarščini), Monošter - Szombathely 1996. 54 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa Krzysztofowicz, Sztuka = Stefania Krzysztofowicz, O sztuce ludowej w Polsce, Warszawa 1972. Ložar, Dom = Rajko Ložar, Kmečki dom in kmečka hiša; Narodopisje Slovencev 1, Ljubljana 1944. Makarovič, Čas = Gorazd Makarovič, Slovenci in čas. Odnos do časa kot okvir in sestavma vsakdanjega življenja, Ljubljana 1995. Makarovič, Gamberk = Gorazd Makarovič, Pričevanje romanskega gradu Gamberka o stanovanjski kulturi; Varstvo spomenikov. Revija za teorijo in prakso spomeniškega varstva XXX, Ljubljana 1988. Makarovič, Kebelj = Gorazd Makarovič, Pričevanje gotskega stolpa Keblja o stanovanjski kulturi; Etnolog 5 (LVI), Ljubljana 1995. Makarovič, Sele = Marija Makarovič, Sele in Selani, Narodopisna podoba ljudi in krajev pod Košuto, Celovec 1994. Mamuzič, Naseljavanje = Rajko Mamuzič, Naseljavanje i kultura stanovanja u vojvodjanskim naseljima 18. i 19. veka; Glasnik Etnografskog muzeja u Beogradu, Knjiga 37, Beograd 1974. Markovac, Selo = Marijan Markovac, Selo i seljaci u slavonskoj Posavini, Zagreb 1940. Maučec, Hiša = Matija Maučec, Kmečka hiša in njena hinkcija v Prekmurju; Etnografija Pomurja 1, Murska Sobota 1967. Maučec, Podstenj = Matija Maučec, Podstenj in priklet v prekmurski hiši; Časopis za zgodovino in narodopisje XXXIV, Maribor 1939. Melik, Slovenija = Anton MeHk, Sloverüja, Geografski opis, 1/2, Ljubljana 1936. Moser, Bauernhaus = Oskar Moser, Das Bauernhaus und seine landschaftHche und historische Entwicklung in Kärnten, Klagenfurt 1974. Moser, Geschichte = Oskar Moser, Zur Geschichte und älteren Verbreitung der Rauchstuben im Rosental; Volk und Heimat, Festschrift für Viktor von Geramb, ur. H. Koren in L. Kretzenbacher, Graz/Salzburg/Wien 1949. Moser, Handbuch = Oskar Moser, Handbuch der Sach- und Fachbegriffe, Zur Erläuterung von Hausanlagen, Bautechnik, Einrichtung und Gerät im Kärntner Freilichtmuseum Maria Saal, Klagenfurt/Maria Saal 1985. Moser, Hausangaben = Oskar Moser, Die Hausangaben in St. Pauler Ehrungsbüchem und die Rauchstubenhäuser Unterkärntens; Carinthia 1, 167. Jahrgang, Klagenfurt 1977. Muraj, Živim = Aleksandra Muraj, Živim znači stanujem. Etnološka študija o kulturi stanovanja u žumberačkim Sošicama, Zagreb 1989. 55 Gorazd Makarovič Murko, Hiša = Matija Murko, Hiša Slovencev; Matija Murko, Izbrano delo, Ljubljana 1962. Mušič, Primera = Marjan Mušič, Dva primera hiš v Pekrah pri Mariboru; Časopis za zgodovino in narodopisje XXXFV, Maribor 1939. Néprajza = Czakö Elemér-Viski Kâroly, A Magyarsäg néprajza I, Târgyi néprajz I, (Budapest 1941). Novak, Gradivo = Vilko Novak, Gradivo Jožefa Košiča za etnografijo Prekmurja; Slovenski etnograf 11, Ljubljana 1949. Novak, Kultura = Vilko Novak, Slovenska ljudska kultura, Ljubljana 1960. Novak, Raziskovalci = Vilko Novak, Raziskovalci slovenskega življenja, Ljubljana 1986. Novak, Spisi = Vilko Novak, Madžarski spisi o ljudskem življenju v Prekmurju; Traditiones 4, Ljubljana 1977. Novak, Stiki = Vilko Novak, Etnološki stiki Madžarov s Slovenci in Hrvati; Etnološki pregled 4, Beograd 1962. Novak, Značaj = Vilko Novak, Etnografski značaj slovenskega Porabja; Slovenski etnograf 1, Ljubljana 1948. Pavel, Ognjišča = Avgust Pavel, Odprta ognjišča v kuhinjah rabskih Slovencev; Etnolog IV, Ljubljana 1930/31. (Ta spis je anonimno poslovenil in objavil Vilko Novak; izvirnik je bil izšel v madžarščini leta 1927; gl. Novak, Raziskovalci, str. 287, 288). Rhamm, Bauernhöfe = K. Rhamm, Ethnographische Beiträge zur germanisch-slawischen Altertumskunde, Zweite Abteilung, Urzeitliche Bauernhöfe in germanisch-slawischen Waldgebiet, Erster Teil, Braimschweig 1908. Rhamm, Wohnung = K. Rhamm, Ethnographische Beiträge zur germanisch- slawischen Altertumskunde, Zweite Abteilung, Zweiter Teil, Germanische Altertümer aus der slawisch-finnischen Urheimat, Erstes Buch, Die altslawische Wohnung, Braimschweig 1910. Rösener, Bauern = Werner Rösener, Bauern im Mittelalter, München 1987. Sedej, Dimnično stavbarstvo = Ivan Sedej, Dimnično stavbarstvo v severovzhodni Sloveniji; Varstvo spomenikov. Revija za teorijo in prakso spomeniškega varstva XXII, Ljubljana 1979. Sedej, Etnološki spomeniki = Ivan Sedej, Etnološki spomeniki; Kulturni spomeniki Slovenije, Spomeniki 1. kategorije. Zavod za spomeniško varstvo SR Slovenije, Ljubljana 1974, str. 102-140. Sedej, Problemi = Ivan Sedej, Problemi raziskovanja slovenske ljudske arhitekhire; Slovenski etnograf XV1-XV11, Ljubljana 1964. 56 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa Sedej, Spomeniki = Ivan Sedej, Etnološki spomeniki na območju občine Šmarje pri Jelšah, Topografska gradivo. Zavod za spomeniško varstvo SR Slovenije, Ljubljana 1974. Sedej, Stavbarstvo = Ivan Sedej, Ljudsko stavbarstvo - domačija; Zbornik občine Lendava, Lendava 1981. Sedej, Sto = Ivan Sedej, Sto najlepših kmečkih hiš na Slovenskem, Ljubljana 1989. Sedej, Umetnost = Ivan Sedej, Ljudska umetnost na Slovenskem, Ljubljana 1985. Stegenšek, Topografija = Avguštin Stegenšek, Konjiška dekanija, Umetniški spomeniki Lavantinske škofije, drugi zvezek, Maribor 1909. Slomšek, Blaže = Anton Slomšek, Blaže in Nežica v nedelskej šoH, Tre^i natis, V Celovcu 1857. Szentmihâlyi, FreiHchtmuseum = Imre Szentmihâlyi, Freilichtmuseum der Göcsej, Zalaegerszeg, brez letnice. Šarf, Hiša = Fanči Šarf, Kmečka hiša v slovenskem panonskem svetu. Vodnik po razstavi. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 1971. Šarf, Ognjišča = Fanči Šarf, Vrste ognjišč na Slovenskem Hi njih današnje stanje; Slovenski etnograf XVl-XVII, Ljubljana 1964. Šom, Začetki = Jože Šom, Začetki industrije na Slovenskem, Maribor 1984. Töth, Epitészete = Töth Jânos, Göcsej népi epitészete, Budapest 1965. Velin, Opis = Stipan Velin, Etnografski i topografski opis Santova; Etnografija Južnih Slavena u Madarskoj 4, Budimpešta 1982. Vilfan, Hiša = Sergij Vilfan, Kmečka hiša; Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek. Agrarno gospodarstvo, Ljubljana 1970. Vilfan, Hram = Sergij Vilfan, Od vmskega hrama do bajte; Slovenski ehiograf V, Ljubljana 1952. Vumik, Hiša = Stanko Vumik, Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp; Etaolog IV, Ljubljana 1930. Wutte, Geschichte = Martin Wutte, Zur Geschichte der Rauchstuben; Carmthia 1,121. Jahrgang, Klagenfurt 1931. Zelko, Zgodovma = Ivan Zelko, ZgodovHia Prekmurja, Izbrane razprave m članki. Izbral, uredil in spremno besedo napisal Vilko Novak, Murska Sobota 1996. 57 Gorazd Makarovič 9. Ilustracije / Illustrations Vse ilustracije predstavljajo Kosijevo hišo v Mekotnjaku, hišna številka 37, v katastrski občini Stara cesta na jugu Slovenskih Goric, postavljeno v drugem desetletju 19. stoletja. Hiša je uničena; fotografije in skice z izmerami je posnel pisec pričujočega sestavka leta 1974, tehnični risbi hišnega tlorisa in projekcije stropov po teh izmerah je izdelal dipl. inž. arh. Marjan Loboda leta 1975. AU illustrations present the Kosi house in Mekotnjak, house number 37, registered in the land-register of the municipality of Stara cesta in the south of Slovenske Gorice, buüt in the second decade of the 19* century. The house no longer exists; the photographs and sketches with dimensions were taken by the author in 1974, the technical drawing of the house's ground plan and the projections of the ceilings were made by architect Marjan Loboda in 1975 after these dimensions. Toutes les illustrations représentent la maison de Kosi au 37, Mekotnjak, dans la commune cadastrale de Stara cesta au Sud de Slovenske Gorice, construite durant la deuxieme décennie du 19eme siecle. La maison est détruite; les photographies et les esquisses avec les mesures ont été réalisées par l'auteur du présent texte en 1974, les dessins techniques du plan horizontal de la maison et les projections des plafonds conformes aux dimensions mesurées alors ont été réalisés par l'ingénieur et architecte Marjan Loboda en 1975. BESEDA O AVTORJU Gorazd Makarovič, dr., je kustos za ljudsko umetnost v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Njegovo raziskovalno delo sega čez meje osnovnega delovnega področja. Avtorjevo širino označuje formulacija njegovih raziskovalnih prizadevanj v zadnjih letih: Zgodovina kulture in odnos prebivalstva do kulture na Slovenskem od naselitve do druge svetovne vojne. Je pisec večjega števila razprav. Za njegovi najpomembnejši deli veljata knjigi Slovenska ljudska umetnost (Ljubljana 1981) in Slovenci in čas: odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja (Ljubljana 1995). ) ABOUT THE AUTHOR Gorazd Makarovič, Ph. d., is curator of folk art at the Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana. His research work extends beyond the limits of his basic field of work. The author's comprehensive scientific attitude is indicated by the formulation of his research efforts in recent years: The history of culture and the attitude of the population toward culture in Slovenia from the settlement to the Second World War. Dr. Makarovič is the author of a consi- derable number of treaties. His major works are held to be Slovenska ljudska umetnost (Slovene Folk Art, Ljubljana 1981) and Slovenci in čas: odnos do časa kot okvir in sestavina vsakda- njega življenja (The Slovenes and their attitude toward time as the framework and an element of daily life, Ljubljana 1995). 58 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa SI. 1. Jugovzhodno pročelje s podstenjem. Pod hišnim vogalom je zaradi znižane talne ravrü viden (nekdaj podzemeljski) temeljni kamen. Desno od hišnih vhodnih vrat so nagnjena vrata kleti, prvega prostora v poznejšem gospodarskem poslopju, prislonjenem k hiši. ¦ South-eastern facade with area under the verge. Under the comer of the house and due to the sunken ground level we can see a (once underground) foundation stone. To the right of the entrance door is the slanted cellar door of the first room in the later outbuilding, built on to the house. ¦ Front sud- est avec la corniche. A cause de l'abaissement du niveau de sol, on voit, au-dessous de l'angle de la maison, la pierre de fondement qui, autrefois, était souterraine. A droite de la porte d'entrée de la maison, se trouve la porte inclinée de la cave, premiere piece du bâtiment appuyé ultérieurement contre la maison. SI. 2. Podaljški hišnih stropnih tramov, ki na zunanjščini nad podstenjem nosijo kapno lego. V ozadju nad vratno odprtino je viden ostanek takšnega konzolnega trama, ki so ga odžagali, ko so hiši prislonili gospodarsko poslopje v obliki črke L in napravili skupno streho nad obema stavbama. ¦ Extensions of the house's ceiling beams which on the outside and under the verge carry the inferior purlin. In the background above the door opening we can see the remnant of such a console beam, which was sawn off when an L-shaped outbuilding was built on to the house and a common roof constructed to cover both buildings. ¦ Prolongements des poutres du plafond supportant la gouttiere a l'extérieur. Derriere, au-dessus de l'ouverture de l'entrée, on voit les restes d'une telle poutre de console qui a été coupée quand le bâtiment sous forme de L, appuyé contre la maison, fut construit - ils ont recouvert les deux bâtiments par un toit commun. 59 Gorazd Makarovič SI. 3. Prvotno, samostojno in majhno gospodarsko poslopje, strukturirano in dimenzionirano po kmetijskih potrebah pred standardi, ki jih je oblikovala agrarno tehnična revolucija. Levo spodaj je viden del zaKtega poznejšega gnojišča, ki sodi med nove standarde; pred njimi so bila na kmetijah gnojišča izjemna. ¦ The original, free-standing small outbuilding, structured and dimensioned according to the peasant's needs and to standards, developed by the agrarian technical revolution. In the left bottom we see part of the later dunghill, an element of the new standards; earlier, dunghills were very rare on farms. ¦ Premier bâtiment, petit et indépendant, présentait une structure et les dimensions conformes aux besoins du fermier - c'était avant l'application des nouvelles normes de la révolution agraire et technique. En bas, a gauche, on voit ime partie de la fosse a fumier, recouverte, qui fait partie des nouvelles normes. Auparavant, les fosses a fumier a la campagne n'étaient qu'une exception. SI. 4. Pogled s severa na poznejše in večje gospodarsko poslopje, prislonjeno k hiši; desno je viden severni hišni vogal, nad katerim se streha zalomi v obliko črke L. ¦ View from the north to the later, bigger outbuilding, buUt on to the house; to the right the northern comer of the house above which the roof bends to become L-shaped. ¦ Vue du Nord sur le bâtiment plus récent et plus grand, appuyé contre la maison; a droite, on voit l'angle nord au-dessus duquel le toit forme un L. 60 1 Kosiieva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišneea tioa SI. 5. Deformirano severozahodno hišno pročelje, na katerem izstopa ometan navpičen niz glav tramov notranje predelne stene. Ko so napravili čmo kuhinjo, so vsaj del te stene nadomestiLi z zidano, da so tam lahko napravili kurišče za ogrevalno peč v čisti sobi, kurjeno iz kuhinje skozi predelno steno. Tramaste vezi te stene med jugovzhodno in severozahodno hišno fasado so bile prekinjene, zato se je ob poznejšem sesedanju hiše niz glav skupaj s pročeljem nepravilno upognil. ¦ Deformed north-westem facade of the house from which a plastered vertical range of beam heads belonging to the inside partition wall protrudes. When the black kitchen' was built, at least part of this wall was replaced with stone masonry in order to provide a hearth for the heating oven in the "clean", that is smoke-free, room which was heated from the kitchen through the partition wall. The beam junctions of this wall between the south-eastem and north-westem facades of the house were disconnected and as a result the range of beam heads bent unevenly together with the facade when the house slumped later on. ¦ Sur la façade nord-ouest déformée, on voit saillir une série verticale de poutres crépies formant la cloison intérieure. Lors de l'installation de la cuisine noire, une partie de cette cloison en bois devait etre remplacée par un mur a proprement parler, afin d'installer le four dans une piece propre et l'alimenter a partir de la cuisine, a travers ce mur de séparation. Les poutres de la cloison qui Haient la façade sud-est a la façade nord-ouest ne se joignaient donc plus, ce qui provoqua, lors de l'écroulement de la maison, une inclinaison irréguUere de la série de poutres saillantes et de la façade. 1 Black kitchen (also: open-hearth kitchen; German: die Raucltkiiche); kitchen with a fireplace and hearth which through a partition wall is connected to an oven in the adjacent smoke-free room; the smoke from both fireplaces freely spreads throughout the kitchen (and blackens its walls). 61 Gorazd Makarovič SI. 6. Severni hišni vogal, ki je visok le še 125 cm, ker je spodnji del sprhnel; pod odpadlim glinastim ometom sta vidna konstrukcija in lesno gradivo. ¦ Northern house corner, a mere 125 cm high because the bottom part rotted; where the clay plaster has fallen of we can see the construction and wooden building material. ¦ Angle nord de la maison n'a que 125 cm de hauteur, parce que sa partie inférieure a pourri. Sous la couche d'argile détachée, on voit la construction et le matériel en bois. SI. 8. Novejša vrata v drugotni predelni steni, ki vodijo v izbo. Na fotografiji je nehote posneto še okno na jugozahodni steni izbe: med četrtminutno osvetljavo v mračnem vhodnem prostoru je gospodinja odprla vrata. ¦ The later entrance door in the partition wall of later date which leads into the izba.^ The photograph also unintentionally shows the window in the south-western wall of the izba: during the 15-second exposure in the dark entrance room hall the housewife indeed opened the door. ¦ Porte plus récente, dans la cloison secondaire, qui mene a la chambre. Tout a fait par hasard, on voit également sur cette photographie la fenetre du mur sud- ouest de la chambre: la propriétaire a ouvert la porte de l'antichambre plongée dans l'obscurité, quand la dviiée d'exposition était fixée a un quart de minute. 2 Izba: the central living space or room in a peasant house SI. 7. Novejša vhodna hišna vrata. ¦ The later entrance door. ¦ Porte d'entrée ( plus récente ) de la maison. 62 Kosiieva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tina SI. 10. Nadrobnost konstrukcije in obdelave stropa v velikem vhodnem, prvotno dimničnem prostoru. ¦ Detail of the construction and finishing of the ceiling in the big entrance room, originally the house's dimnica. ¦ Détails de construction et façonnage du plafond de la grande piece d'entrée qui avant était enfumée. 63 Gorazd Makarovič SI. 9. Del severozahodne stene v hišnem vhodnem prostoru. Delno odpadel glinast omet je dveh vrst: v gradivu, ki tesni špranje med dvema tramovoma, ni dodanega vlaknastega veziva, v vrhnjem, pač poznejšem ometu pa je narezana slama. ¦ Part of the north-westem wall in the entrance hall. The partly fallen off plaster was of two types; the material which closes the gaps between beams contains no fibre binder added, the top coat which was added later, however, contains cut straw. ¦ Partie du mur nord-ouest de l'antichambre. La couche d'argile, partiellement détachée, est de deux types différents: le matériel qui rend étanches les fentes entre les poutres ne contient pas de fibres, tandis que la couche superposée ultérieurement contient de la paille coupée. SI. 11. Konstrukcija in obdelava stropa v izbi, prvotno neogrevanem stranskem prostoru. ¦ Construction and finishing of the ceiling in the izba, originally an unheated side room. ¦ Construction et façonnage du plafond de la chambre, piece secondaire, autrefois non chauffée. 64 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa SI. 12. Nadrobnost ogrevalne in krušne peči, ki so jo postaviU v izbi ob (če je to morda že druga peč na tem mestu pa pozneje) predelavi stavbe iz dimnice v hišo s črno kuhinjo. ¦ Detail of the heating and bread oven, constructed in the izba on the occasion of the reconstruction of the building from a dimnica into a house with a black kitchen (if this oven is the second one in the same spot, it may have been erected later). ¦ Four a pain et de chauffage, installé dans la chambre lors de la transformation (ou plus tard, si c'est déja le deuxieme four au meme endroit) de la maison a foyer ouvert en maison a cuisine noire. 65 Gorazd Makarovič SI. 13. Tlorisna skica doma. Levo je samostojno, prvotno gospodarsko poslopje, desno pa sta pod skupno zalomljeno streho hiša in k nji prislonjeno poznejše gospodarsko poslopje. ¦ Ground- plan sketch of the house. To the left the free-standing original outbuilding, to the right under the common L-shaped roof are the house and the outbuilding which was later built on to it. ¦ Esquisse du plan horizontal de la maison. A gauche se situe le premier bâtiment, indépendant, et a droite, sous le toit commun, la maison et le bâtiment appuyé contre elle ultérieurement. SI. 15. Skici severozahodnega pročelja in konzolnega motiva na zahodnem > hišnem vogalu. Zaradi nazornosti ni upoštevana nagnjenost hiše; talna poševnica je dejansko vodoravna in naznačenega spodnjega, sprhnelega dela južnega hišnega vogala v času risanja ni bilo. ¦ Sketches of the north-westem facade and console motif on the western facade. For the sake of illustration no account was been taken of the house's inclination; the slanted floor is actually horizontal and the marked bottom of the rotten part of the house's southern comer did not exist at the time the drawing was made. ¦ Esquisses de la façade nord-ouest et du motif de la console a l'angle ouest de la maison. Dans un souci de clarté, l'inclinaison de la maison n'est pas prise en considération. La Ugne obUque du sol est effectivement droite, et la partie inférieure, pourrie, de l'angle sud de la maison, n'existait pas a l'époque de la réahsation de l'esquisse. 66 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa SI. 14. Skica jugovzhodnega pročelja. S pikčasto črto je označena prvotna, višja raven tal. ¦ Sketch of the south-eastern facade. The dotted line marks the originally higher ground level. ¦ Esquisse de la façade sud-est. La Ugne en pointillé représente le niveau originel du sol qui autrefois était plus élevé. 67 Gorazd Makarovič SI. 16. Skice jugozahodnega hišnega pročelja, na severozahodnem pročelju vidnih konzolnih podaljškov stropnih tramov, ki nosijo kapno lego, in okna. ¦ Sketches of the south-western house facade, on the north-western facade we can see the console extensions of the ceiling beams which carry the inferior purlin and the windows. ¦ Esquisses de la façade sud-ouest de la maison et des prolongements visibles des poutres du plafond qui supportent la gouttiere et les fenetres sur la façade nord-ouest. 68 \ Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa SI. 17. Skica hišnega tlorisa. Zaradi risanja v neugodnih terenskih okoliščinah je razmerje prostorov napačno; desni prostor s pečjo je dejansko manjši od levega, vhodnega, v katerem so ognjišče in pod njim sledovi dimnične peči. Jugovzhodno, hišno vhodno pročelje je na risbi zgoraj; zaradi samoumevnosti glede na druge skice ni bil narisan glavni vhod, ki je nasproti ognjišča. ¦ Sketch of the house's ground plan. Because the drawing was made in unfavourable field conditions the relations between the rooms are not correct: the right room with oven is indeed smaller than the left entrance room in which the hearth is and under it traces of a dimnica oven. The south-eastem entrance facade is in the top of the drawing; because its position is logical from the other sketches the main entrance, situated across the hearth, is absent from this drawing. ¦ Esquisse du plan horizontal de la maison. Les dessins ont été réalisés dans de mauvaises conditions entraînant des proportions erronées entie les pieces: en fait, la piece a droite avec le four est plus petite que l'entrée a gauche, dans laquelle se situe le foyer et les restes du four de maison a foyer ouvert. La façade frontale, au sud-est, se situe en haut de dessin; compte tenu des autres esquisses, on déduit aisément que l'entrée principale se situe en face du foyer bien que non indiquée sur ce dessin. < SI. 18. Skica hišnega tlorisa, ki je bila namenjena zunanjim meram; zato tu ni bila narisana notranja predelna stena. Levo zgoraj je klet prislonjenega gospodarskega poslopja. Za lažje branje orientacijske skice na sredini je tieba risbo obmiti. ¦ Sketch of the house's ground plan, intended to show the outside measures; the inside partition wall is therefore not shown in this drawing. Top left is the cellar of the outbuilding which was built onto the house. To better understand the orientation sketch in the centre the drawing has to be tumed aroimd. ¦ Esquisse du plan horizontal de la maison dorme les dimensions extérieures - la cloison intérieure n'est donc pas indiquée. Au-dessus, a gauche, se trouve la cave du bâtiment appuyé contie la maison. Pour faciliter la lecture du centie de l'esquisse, il vaut mieux retoumer le dessin. 69 Gorazd Makarovič SI. 19. Načrt hišnega tlorisa. Prikazano stanje je nastalo po predelavi dimnice v hišo s črno kuhinjo: hišni vhod vodi v črno kuhinjo z ognjiščem in kuriščem, ki sega skozi predelno steno v ogrevalno/krušno peč, stoječo v nezakajeni izbi, osvetljeni s poznejšimi okni. Prvotno je bil vhodni prostor dimnica; sledovi v tleh kažejo, da je dimnična peč stala na istem mestu kot poznejša ognjišče in kurišče; izba je bila neogrevana; mesti vratnih odprtin se nista spremenili; kje pa so bila prvotna majhna okenca, ne vemo - izpričano je samo mesto okenca v izbi v severozahodni steni, ki je po odpravi dimnice ostala brez odprtine. Na risbi desno spodaj je klet, prva v nizu prostorov poznejšega gospodarskega poslopja, prislonjenega k hiši. ¦ Drawing of the house's ground plan. The condition shown here was established after the reconstruction of the dimnica into a house with a black kitchen: the entrance lead into the black kitchen with hearth and fireplace which extends through the partition wall into the heating and bread oven, standing in the smoke-free izba, lighted by windows which were added later. Originally, the entrance was a dimnica; tiaces in the floor indicate that the dimnica's oven stood in the same place as the later hearth and fireplace; the izba was not heated; the locations of the door openings remained the same; we were not able to establish where the original little window was - the only evidence of a window in the izba is in the north-western wall which after the removal of the dimnica remained without opening. Bottom right in the drawing is the cellar, the first in a row rooms of the later outbuilding, built on to the house. ¦ Plan horizontal apres tiansformation de maison a foyer ouvert en maison a cuisine noire: l'entrée mene a la cuisine noire avec foyer et l'ouverture du four, située dans le mur de séparation, de l'autre côté duquel se trouve le four a pain et a chauffer; il est installé dans une piece non enfumée, éclairée par des fenetres posées ultérieurement. Au début, la piece d'entiée était une piece a foyer ouvert; les traces au sol nous indiquent que le four de la piece a foyer ouvert se situait au meme endroit que le foyer et l'ouverture du four ultérieurs; la piece attenante n'était pas chauffée; la position des ouvertures de portes n'a pas changé; on ignore la position des premieres petites fenetres, a l'exception de l'une d'entre elles, dans le mur nord-ouest de la chambre qui, apres la suppression de la piece a foyer ouvert, est resté sans ouvertures. En bas, a droite du dessin, il y a la cave, premiere d'une série de pieces du bâtiment appuyé ultérieurement contre la maison. 70 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa SI. 20. Tlorisna projekcija stropov, ki sta po predelavi dimnice v hišo s čmo kuhinjo ostala skoraj nespremenjena: le ob predelni steni so v strop nad ognjiščem namestih spodnjo odprtino lesenega dimnika (tu ni narisana), ko so (na risbi desno spodaj) hiši prisloniU gospodarsko poslopje in tu odžagali zunanje konzolne podaljške, ki so prvotno bili nosili kapno lego nad delom podstenja, ki ga je zavzela novo postavljena klet. Mesto odprtine za dostop na podstrešje - namenjena je bila kajpak tudi odvajanju dima - je najbrž ostalo isto. ¦ Ground-plan projection of the ceilings which after the reconstruction of the dimnica into a house with a black kitchen remained almost unchanged: the only change made was the construction of the bottom opening of a wooden chhnney (not shown in the drawing) by the partition wall in the ceiling above the hearth when (see bottom right of the drawing) an outbuilding was added to the house; in this spot the console extension which used to carry the inferior purlin were sawn off above the area under the verge which was then occupied by the newly constructed cellar. The location of the opening which gave access to the attic - and which, of course, was also used to divert the smoke - probably remained the same. ¦ Projection des plafonds a partir du plan horizontal. Apres la transformation de la maison a foyer ouvert en maison a cuisine noire, les plafonds n'ont pratiquement pas subi de changements, a l'exception d'une ouverture (elle n'est pas dessinée) faite au-dessus du foyer, pres du mur de séparation, pour y placer le tuyau de la cheminée en bois, quand le bâtiment (en bas, a droite du dessin) fut construit contre la maison et les prolongements extérieurs des consoles coupés. Ces derrüers supportaient la gouttiere au-dessus d'une partie de la corniche, avant la construction de la cave. La position de l'ouverture d'acces au grenier - qui servait également a évacuer la fumée - n'a vraisemblablement pas changé. 71 Gorazd Makarovič SUMMARY THE KOSI HOUSE IN THE CRITICAL LIGHT OF THE EASTERN SLOVENE HOUSE TYPE From the transdisciplinary aspect of the orientation of entire societies in time and space and in the functioning of cultural connections the investigation of (East-Slovene) peasant houses reveals the following findmgs. Regarding the structure of peasant houses and homes the most important milestones we established are: the introduction of the feudal system and the three-field crop rotation with fallow land in the High Middle Ages, the agrarian technical revolution when the remaining feudal social relations disintegrated in the second half of the 18* and the first half of the 19* century, the general expansion of the industrial society after the ntid 20* century. The first milestone meant the introduction of multi-ceU, one-family houses and the permanent nature of these homes; the second one mtroduced regionahsm in the fundamental reorganisation of homes which were adapted to the new agrarian needs and the assertion of the system of a black kitchen and heated smoke-free room as a living standard; the third one meant a super-regional reorganisation of the home, adapted to the industrially orientated agrarian production and meant the introduction of houses built accordmg to industrial norms of building and living. The forms and structures of homes and houses were thus always in an interactive relationship with the changing types and ways of working the land, with the peasant's way of livmg, ideas and values. Throughout the entire past millennium the authorities had a major impact on the structure of peasant homes and houses either through direct instructions or requirements or indirectly through the partition of the land or through restrictions on the access to building material. The principal designers of this kind of architecture were the contractors, that is carpenters and masons who often also worked in towns and transferred their general skills, norms and ideas to the peasants in the countryside. The formal and technical paradigm of the "Pannorüan" peasant house which is also vahd for the East-Slovene area m the 19th century, was above all \he fruit of Austrian state regulations of the 18* century's latter half. The system of a house with a black or open-hearth kitchen and a smoke- free room heated by an oven was introduced to meet the needs of a high medieval town house; in the towns it was quite common in the period preceding the 19* century. In Slovenia the system spread among the peasants at least as early as the latter half of the 15* century, but prior to the 19th century it was regionally introduced in different ways and quite gradually. The dimnica is a regressive developmental stage of the above-mentioned system. Thedimnica house adopted the achievements of the town house (where they are not at grovmd level as in the 72 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa peasant house with hearth) at table level: the bread and heating oven was erected on a substaichire, the hearth also - but this did not include the spatial organisation in which through a partition wall tiie oven was heated by a fire in the kitchen; unless the partition wall was as least partly stone-built and Urns fire-resistant, such heattnig system was of course not possible: the oven and hearth are in the dimnica, that is in the main living space which was full of smoke. Nevertheless, in the peasant environment the dimnica also had advantages: it provided permanent contiol over the family, including the women who did the cooking there, an actually heated room in which the dimnica's oven burned virtually without loss of heat, and it especially provided shelter to the cattie (a peasant's most precious property since a farm without cattle faced ruin) in the dimnica in severe winters or when other dangers threatened. In the first half of the 19* century people still lived in dimnice here and there, not only because of their poverty but also by their own free will, although the period's predominant paradigm of vernacular architecture was a house with a black kitchen. There is no evidence that dimnice existed in the towns; the first peasant dimnica appeared in the High or Late Middle Ages and continued to reappear in the Modem Age. In different ways they developed varieties which were always based on a house with a black kitchen, and they always co-existed with it.. Among these varieties are at least four different types of the Parmonian dimnica, known from the 19* century. "The East-Slovene type" of house is a term which is meaningful in specialist use, if it is agreed that it encompasses only the majority of peasant houses fiom the late 19* and 19* centuries in tiiis area; the local older and younger houses are different and do not belong to this formal typological category. The name has no essential meaning in denoting the type of houses it includes, but is merely practical; it would be equally justified to denote these houses as Western Himgarian, Cential-Danubian, Parmonian or Dinaric- Parmonian types of peasant houses. The historical significance of the Kosi hose in Mekotnjak in the south of Slovenske Gorice was established in the context of the above-mentioned findings. The house was buUt in the second decade of the 19* century as a two-cell dimnica with the dimnica oven in the big eastern room and with a unheated izba; it had a little window with sliding panes; the building was later reconstiucted into a house with a black kitchen. Considering the conditions of the period it was relatively big and covered and area of over 50 ml At the time it was built the Kosi house was already obsolete and it was the expression of norms, needs and ideas about a solid homestead from times preceding the agrarian technical revolution. Beside the house itself there was a small outbuilding with a semi- covered stable, cellar and threshing-floor. Later a bigger outbuilding was added to the house which met the achievements of the agrarian technical revolution: cattie-breeding in stables, storage of large quantities of fodder and new arable 73 Gorazd Makarovič crops, tools and other needs; a dunghill was arranged because it was required for regular fertilising after the practice of fallow land was abandoned. The original condition of the house bears witness to a confined co-existence of the family without privacy and to the two-cell system which at that time was not always an indication of poverty. The house witnesses to a variety of a Pannonian dimnica; the later reconstruction and additions witness to the principles, ways and options of modernisation. RESUME LA MAISON DE KOSI OU LA REMISE EN QUESTION DE LIMAGE DE LA MAISON TYPIQUE A L'EST DE LA SLOVÉNIE Les recherches sur la maison rurale a l'Est de la Slovénie entreprises sur un plan tiansdisciplinaire de l'orientation des sociétés entieres dans le temps, l'espace et le fonctionnement des tiens culturels, nous amenent aux conclusions suivantes: Les étapes les plus importantes qui ont marqué la structure des maisons rurales sont les suivantes: l'introduction du féodalisme et du systeme de l'assolement briermal avec jachere au 12eme et au 13eme siecle; la révolution agraire et technique lors de la dégradation de ce qui restait des rapports féodaux dans la société de la deuxieme moitié du 18eme siecle et de la 1ere moitié du 19eme siecle; l'affirmation générale de la société industrielle au cours de la 2eme moitié du 20eme siecle. La premiere étape introduit la maison familiale a plusieurs cellules; la deuxieme, le régionalisme dans la réorganisation fondamentale des maisons, conforme aux nouveaux besoins des agriculteurs, ainsi que l'affirmation du systeme cuisine noire/chambre chauffée non enfumée, comme la norme d'habitation; la troisieme introduit la réorganisation surrégionale de la maison, qui correspond a la production agricole d'orientation industiielle et aux standards industriels de construction et de logement. La forme et la structure des maisons ont toujours entretenu un rapport interactif avec des différentes sortes d'agricultures et avec les formes, les concepts et les valeurs de la vie rurale. Durant tout ce millénaire, les autorités memes ont influencé la forme de la maison rurale, soit par leurs instructions ou exigences dhectes, soit indirectement, par répartition des terres ou par restrictions des permis de construire. Les principaux artisans a l'origine de ce genre de bâtiments étaient les constructeurs: les charpentiers et les maçons qui travaillaient souvent dans des villes aussi et transmettaient a la campagne une connaissance, des normes et des concepts artisanaux généraux. Le paradigme formel et technique de la maison rurale «panonienne», également apphqué au 19eme siecle sur le territoire de l'Est de la Slovénie, fut surtout le fruit des reglements nationaux autrichiens de la 2eme moitié du 18eme siecle. 74 Kosijeva hiša v kritični podobi vzhodnoslovenskega hišnega tipa Le systeme de maison avec cuisine noire et chambre propre, chauffée du four, provenait des besoins de la maison bourgeoise médiévale (12eme et 13eme siecle); il était fréquent dans les villes durant les périodes précédant le 19eme siecle. Dans la campagne slovene, il apparut des la deuxieme moitié du 15eme siecle, mais graduellement et avec des variations régionales avant le 19eme siecle. La piece a foyer ouvert est ime étape régressive dans le développement du systeme mentionné. La maison a foyer ouvert a adopté deux acquisitions de la maison urbaine ( ne se situant pas au luveau du sol comme dans la maison a foyer dans la campagne ) se situant au niveau de la table: un four a pain/chauffant sur socle et un foyer sur socle. L'organisation de l'espace n'est pourtant pas adoptée, car le four ne s'alimentait pas du côté de la cuisine, a travers un mur. Cette façon d'entretenir le feu n'était pas possible et ce jusqu'a ce que la cloison (en bois) ne fut pas du moins partiellement bâtie et ininflammable. Le four et le foyer se trouverent donc dans une meme piece «noire», qui était la principale piece habitable. Dans le milieu rural, la maison a foyer ouvert présentait aussi des avantages: le contrôle permanent sur toute la famille ainsi que sur les femmes qui faisaient la cuisine; ime piece vraiment bien chauffée, car la chaleur du four ne se perdait nulle part; la possibilité d'y installer du bétail (leur plus grande valeur, sans laquelle la ferme dépérit) en cas d'hiver tres rude ou de tout autre danger. Au cours de la premiere moitié du 19eme siecle, on trouvait encore des gens qui vivaient dans les maisons a foyer ouvert, pas nécessairement a cause de la pauvreté, mais par leur libre choix, et ce bien que le paradigme de construction rurale de l'époque fut la maison a cuisine noire. On n'a pas d'indications sur les maisons a foyer ouvert dans des villes; les premieres maisons a foyer ouvert rurales apparurent au 12eme et au ISeme siecle ou vers la fin du Moyen Age, elles réapparurent ensuite a l'époque moderne et se développerent de différentes façons, mais toujours appuyées contre le mur des maisons a cuisine noire; les deux ont toujours coexisté. Parmi les possibilités mentionnées, on connaît au moins quatre especes de maisons a foyer ouvert panonienne datant du 19eme siecle. Le type de «la maison de l'Est de la Slovénie» est un terme technique qui est utilisable en pratique, si l'on s'accorde qu'il ne détermine que la majorité des maisons rurales de cette région construite vers la fin du 18eme et au 19eme siecle. Les maisons de cette meme région qui sont plus anciennes, ou bien plus récentes, sont différentes et ne font pas partie de cette catégorie typologique formelle. Ce terme qui sert a désigner le genre de maisons évoquées, n'a pas de signification de contenu; il est tout a fait pratique. Dire que c'est le type de maison de l'Est de l'Hongrie ou de la vallée centrale du Danube ou le type panonien ou dinarique- panonien serait également justifié. Nous avons déterminé la représentativité de la maison de Kosi a Mekotnjak au Sud des Slovenske Gorice dans le cadre des constatations mentionnées ci- 75 Gorazd Makarovič dessus. Cette maison a été construite au cours de la deuxieme décennie du 19eme siecle, c'était une maison a foyer ouvert, a deux cellules, ayant son four dans la grande piece d'entrée, accompagnée d'une chambre froide. Elle avait des fenetres aux battants ghssants. Plus tard, eUe a été transformée en maison a cuisine noire. Vu la situation de la région a cette époque, on peut dire qu'elle était assez grande: elle mesurait 50 bons ml A l'époque de sa construction, la maison de Kosi était démodée, elle reflétait les normes, les besoins et les conceptions d'tme sohde ferme d'avant la révolution agraire et technique. Un bâtiment avec l'étable semi- ouvert, cave et endroit pour battre du blé venaient s'y ajouter. Plus tard, ils appuyerent contre la maison un autre bâtiment, encore plus grand, qui répondait aux exigences de la révolution agraire et technique introduisant l'élevage du bétail dans les étables, l'engrangement du foin en grandes quantités, les nouvelles cultures, outils et autres nécessités; ils créerent une fosse a fumier car l'abandon de la jachere entraîna la nécessité de fumaison réguliere. L'état primitif de la maison témoigne d'une étroite cohabitation de la famille qui n'avait aucrme intimité, et du systeme des deux cellules qui n'était pas nécessairement signe de pauvreté. Cette maison représente une variante de la maison a foyer ouvert de Panonie; tous les changements et les compléments apportés a la construction ultérieurement, représentent les principes, les voies et les possibilités de modernisation. 76 PREDLOG STANDARDOV ZA DELO ETNOLOGOV V SPOMENIŠKEM VARSTVU Vito Hazier ; IZVLEČEK Članek v strnjeni vsebini obravnava pojave vključevanja etnologije v spomeniško- varstveno dejavnost in oblike dela etnologov, ki so zaposleni v spomeniškem varstvu. Predstavlja temeljno raziskovalno delo, aplikativne strokovne in upravne naloge ter izvedbene naloge. Omenja tudi pomen javnega predstavljanja strokovne dejavnosti, izobraže- vanje kadrov in zlasti mentorstvo, ki je glavni pogoj za strokovno rast konservatorjev. Avtor opozarja tudi na problem nekritičnega prenašanja metod dela iz tujine in na uporabo "sodobnega" strokovnega izrazja, ki z bogato zgodovino spomeniškovarstvene dejavnosti na Slovenskem nimajo ničesar skupnega. ABSTRACT The article brings a concise survey of the ways ethnology is included in monument protection activities and of working methods of ethnologists who are employed in monument protection institutes. It deals with fundamental research work, applicable professional and management tasks and implementation tasks. The article further deals with the significance of public presentations of professional activities, the training of specialists and especially to the use of mentors - the main condition for the professional development of conservators. The author also draws attention to the problems caused by the uncritical transfer of methods used abroad and to the use of "modern" professional terminology which has nothing in common with the rich history of monument protection activities in Slovenia. Uspešen rezultat vsakega raziskovalnega in strokovnega dela je odvisen od vrste dejavnikov. Med najpomembnejšimi so gotovo dobro obvladanje in upoštevanje dogovorjenih metod in tehnik dela ter metodologij. Posamezne vede si prizadevajo raziskovalne postopke čimbolj izpopohdti, saj je rezultat odvisen od izhodiščnega načrta, kako, s čim, kdaj in na kakšen način bo stekel raziskovalni ah strokovni projekt. Poleg tega pa je zlasti v vsakodnevnem strokovnem delu treba določiti še standarde del in nalog, če želimo uskladiti delo v isti stroki. Takšna prizadevanja 77 Vito Hazier zasledimo med drugim tudi v konservatorstvu, muzealstvu in arhivistiki, torej pri dejavnostih, kjer je v ospredju raznovrsten varstveni interes. Na Slovenskem predstavlja spomeniško varstvo eno strokovno-varstvenih področij. Za njegova strokovna prizadevanja je značilna interdisciplinarnost, saj večina strokovnih nalog teče izključno ob soglasni soudeležbi razHčnih humanističnih, družboslovnih, naravoslovnih in tehničnih ved. Zato se je v spomeniškem varstvu že na začetku njegovega institucionalnega delovanja sredi 19. stoletja uveljavila standardizacija dela in nalog, ki se je spreminjala z razvojem posameznih matičnih strok in s širitvijo varstvene dejavnosti. Z deUtvijo dela in nalog ter z osnovno programsko usmeritvijo je povezano usklajevanje različnih metod, tehnik in metodologij, ki jih predstavniki različnih strok vnašajo v celovito strokovno telo - konservatorstvo. Zato je potrebno, da tudi konservatorstvo izdela sebi lastne metode in metodologije, ki bodo dovolj splošne in sprejemljive za uspešno strokovno delo vseh udeležencev. Ob splošnih pa mora biti konservatorstvo dojemljivo tudi za "značajske posebnosti" vseh strok, da čimbolj učinkovito, tudi po "svoji podobi", prispevajo k prepoznavanju, ohranjevanju in varstvu dediščine. Standardi dela so dogovorjena in napisana pravila ravnanj različnih dejavnikov v varstvenih prizadevanjih. Zato je z dogovori in s pravilniki "uzakonjena" standardizacija ena najodgovornejših nalog, ki jih bolj ali manj proučuje in pripravlja slovensko spomeniško varstvo. Pomembna je ugotovitev številnih konservatorjev, da zmanjševanje pomena izdelave splošnih in posebnih standardov lahko le slabi strateško moč varstva, saj je nujno, da spomeniško- varstvene institucije uporabljajo za enak predmet obravnave podobne metode in metodologije, torej delajo po enakih standardih.^ Pri urejanju teh vprašanj sodeluje tudi etnologija, ki se že več kot 50 let vključuje v delovanje spomeniškega varstva^ na Slovenskem. Zato naj za osvetlitev problematike predstavim nekaj primerov iz bogate zgodovine delovanja etnologije in kako je potekalo prenašanje metod in metodologij ter osnovne opredelitve predmeta delovanja iz matične vede v konservatorstvo. 1 Da pojasnim s primerom: nesprejemljivo je, da dobi lastnik dveh kultumih spomenikov (na primer stanovanjskih hiš) dve različni navodili za obnovo, če se na primer nahajata na teritoriju dveh regionalnih zavodov. V kolikor bi vsi varstveniki uporabljali enake standarde dela, potem do takšnih razhajanj ne bi moglo priti. Tako tudi ne bi bilo več očitkov spomeniškovarstveni službi, da dela "na pamet". 2 Pod pojmom spomeniško varstvo razumem varstveno delovanje na področju nepremične kulturne dediščine. Do leta 1995 se je v ta okvir vključevalo tudi varstvo naravne dediščine, vendar se je to varstveno področje preselilo izpod okrilja Ministrstva za kulturo pod Ministrstvo za okolje in prostor. To je po mojem mnenju ena najboljh negativnih odločitev po osamosvojitvi Sloverüje, saj so s tem razbili enovit varstveni korpus. Z ločitvijo so izgubili oboji: varstveniki nepremične kultume dediščine, ker so izgubili enega od pomembnih (v določenih nalogah tudi odločujočih) dejavnikov v interdisciplinarnih projektih varstva, in varstveniki naravne dediščine, ki so v izrazito heterogene zasnovanem prostorskem planiranju in varstvu okolja potisnjeni na obrobje varstvene avtoritete. Nekateri jih že sedaj zamenjujejo z institucijo varstva narave, kamor bodo menda priključeni po novem naravovarstvenem zakonu. Torej bodo vsaj v regijah delovali kot izpostave "velike" Uprave za naravno dediščino, ob boku tistih "varstvenih" dejavnikov, s katerimi so še pred ločitvijo bile neizprosen boj ob na primer hidrotehničnih posegih (regulacije rek, izsuševanja in podobno) v "urejanje" naših voda. 78 Predlog standardov za delo etnologov v spomeniškem varstvu Začetki sodelovanja etnologije v spomeniškem varstvu segajo v leto 1945, ko smo dobili prve spomeniškovarstvene zakone in centralizirano organizirano varstveno dejavnost. Etnologi so vodili Referat za etnografijo v okviru Zavoda LRS za spomeniško varstvo. Delo so lahko opravljah le volontersko, saj mesto etnologa še ni bilo sistemizirano. Častni referent je bil po ravnateljski obveznosti Boris Orel, ki je dejavnost referata večinoma povezoval s terenskimi ekipami Etnografskega muzeja, ki so med drugim zbhale tudi podatke o stavbarstvu. Iz teh razlogov se je Referat za etaografijo v naslednjih dveh desetletjih posvečal samo obravnavi ljudskega stavbarstva. To je povsem sovpadalo s sočasnimi raziskovalnimi prizadevanji v slovenski etnologiji, ki je do začetka šestdesetih let obravnavala le vprašanja o ljudski materiahti, družbeni in duhovni kulturi. Šele ob koncu petdesetih in začetku šestdesetih let se je predmet etnološkega zanimanja razširi tudi na kulturne pojave drugih družbenih in poklicnih skupin. Poudarek je bil na raziskovanju načina življenja nosilcev teh kulturnih pojavov. Sodobni metodični in metodološki pristopi slovenske etnologije so spremenili njeno razmerje do drugih družboslovnih in humanističnih ved. Vse bolj pogosto se je lotevala tem, ki so bile do takrat še neraziskane, ah pa so bile predmet zanimanja nekaterih drugih znanosti. Vprašanja raziskovanja delavske kulture, načina življenja meščanstva in vseh drugih družbenih skupin na ravni vsakdanjosti so poleg tiadicionalno usmerjenih raziskav postala temelj zanimanja sodobne etnološke nüsli na Slovenskem. Razširitev raziskovalnega zanimanja etnološke vede je vzbudila pozornost tudi med konservatorji. To se je zgodilo zlasti po letu 1965, ko je Slovensko konservatorsko društvo v Piranu organiziralo posvet. Na njem je Slavko Kremenšek konservatorjem predstavil možnosti in potrebe razširitve varstva tudi na okolja delavske kulture. Toda kljub temu vabljivemu izzivu so se novosti v matičrti vedi le počasi prenašale v spomeniško varstvo. Razlogov je verjetno več. Glavni je gotovo slaba kadrovska zasedba, ki je kar trideset let ovirala etimologijo, da bi se potrdila v spomeniškem varstvu. V spomeniškem varstvu so se etnologi redno zaposhli šele leta 1961. Takrat je prvo sistemizirano mesto etnologa-konservatorja zasedel Jernej Šušteršič, ki se je zaposlil na Zavodu LRS za spomeniško varstvo. Po slabem letu ga je nasledil Ivan Sedej, Šušteršič pa se je preselil na novoustanovljeni regionalni zavod v Kranj, vendar je tam ostal le nekaj mesecev. Leta 1962 se je na ljubljanskem regionalnem zavodu zaposlila etiiologinja Ada Bar. To pa je bilo vse, kar se je v naslednjih dvajsetih letih zgodilo na področju kadrovanja etnologov. Kljub vehkemu kadrovskemu primanjkljaju tudi v razmerju do drugih stiok si je etimologija v obdobju od začetka šestdesetih do konca sedemdesetih let le izborila dokaj pomemben položaj v spomeniškovarstveni dejavnosti. Prav v tem času sta Sedej in Barova opravila števikie preglede ljudskega stavbarstva po posameznih občinah in naseljih ter sodelovala pri izdelavi spomeniškovarstvenih 79 Vito Hazier Na Oddelku za etnologijo in kultumo antropologijo Filozofske fakultete je velik del pedagoškega procesa usmerjen neposredno na teren. Študentje si ogledujejo Grebenčevo apnenico v Podpeči pod Krimom (foto V. Hazier, 14. 5.1997). ¦ At the Department of Ethnology and Cultural Anthropology of the Faculty of Arts a major part of the pedagogic process is directly related with field work. Students visiting the Grebene lime-pit at Podpeč near Krim (photo V. Hazier, 14. 5.1997). ¦ Le Département d'ethnologie et d'anthropologie culturelle aupres de la Faculté des" Lettres oriente son processus pédagogique largement vers le travail sur terrain. Les étudiants observent le chaufour de Grebene a Podpeč sous Krim. (Photo de V. Hazier, 14 mai 1997). smernic za izdelavo urbanističnih redov in načrtov. Nekateri prispevki so sicer nastajali pod močnim metodičnim vplivom umetnostne zgodovine in urbanizma, toda objekti so bili vsaj evidentirani. "Etnološki" je ostal le predmet obravnave - ljudsko stavbarstvo. Na drugih regionalnih zavodih^ so se v tem obdobju "etnoloških nalog" lotevali tudi konservatorji drugih strok, na primer umetnostni zgodovinarji, arhitekti in geografi. Razlog je bil v splošnem varstvenem prizadevanju, da je treba ohranjevati tudi (likovno) najlepše primerke ljudskega stavbarstva. Zato je bilo njihovo delo omejeno na občasna evidentiranja ljudskega stavbarstva in na izdajanje pisnih pogojev ob gradbenih posegih.^ Takšno "popoldansko delo" so opravljali povsod, kjer niso imeli zaposlenega etnologa. To pa je bilo domala povsod razen v Ljubljani. Občasno ki nesistematično evidentiranje etnoloških spomenikov ni vodilo nikamor. Zato so se zaradi razširitve varstvene dejavnosti povečevale potrebe po zaposlovanju novih kadrov, med njimi tudi etnologov. Toda to se je zgodilo 3 Od konca petdesetih let so bili do leta 1982 ustanovljeni regionalni zavodi za spomeniško varstvo v Mariboru, Ljubljarü, Celju, Kranju, Novi Gorici, Piranu in v Novem mestu. 4 O tem konservatorska poročila v strokovni reviji Varstvo spomenikov. 80 Predlog standardov za delo etnologov v spomeniškem varstvu Šele ob koncu sedemdesetih let, ko so stekle priprave na reorganizacijo spomeniškega varstva. Pomemben delež je pri tem hnelo tudi Slovensko ehiološko društvo,^ ki je v obsežni anahzi ugotavljalo kadrovske potrebe v muzejih, spomeniškem varstvu m drugod. Toda v obdobju šestdesetih in sedemdesetih let je dekio vrzel na področju evidenc zapolnil Ivan Sedej s svojim obsežnim terenskim delom. Na pobudo regionahiih zavodov je opravljal temeljne preglede ehioloških spomenikov po občinah. Po njegovi zaslugi so zavodi pridobih evidence ljudskega stavbarstva za posamezna območja, tako da so lahko gradivo obdelah in ga vključevati v strokovne osnove za izdelavo raztičnih planskih in prostorskih dokimientov. Pomen Sedejevega dela se je pokazal zlasti v sedemdesetih letih, ko sta izšla dva pregleda etnoloških spomertikov za območji dbčin Tolmin in Šmarje pri Jelšah. To sta bila do takrat (m tudi do danes !) edina objavljena seznama topografskega gradiva. In zanimivost: obe območji sta najbolj prizadela katastrofahia potresa leta 1974 in 1976. Uničenih in poškodovanih je büo vehko stavb, ki jih je prvi in (žal) zadnji evidentiral Ivan Sedej ."^ V tem času je Sedej objavil več pomembnih strokovnih spisov o ljudskem stavbarstvu,^ o etnoloških spomertikih,* o muzejih na prostem;' je avtor več metodičnih in metodoloških prispevkov, ki so pomembni za etnološko konservatorstvo in za spomeniško varstvo v celoti.^" Prispevke je redno objavljal v etnološki in konservatorski hteraturi in v poljudnih revijah." Njegovi članki s področja konservatorskih metod in metodologije so prispevah k izboljšanju etnološkega dela v spomeniškem varstvu. Bih so dobra podlaga za prvo izobraževanje etnologov in za določitev njihovega obsega del in nalog. V člankih se je Sedej spraševal tudi o kakovosti tipologij in terminologij,^^ predvsem pa se je loteval metod vrednotenja etnološke dediščine.'^ Posredno je obravnaval tudi standarde dela etnologov. 5 Duša Kmel-Umek, Načrtovanje kadrov v etnološki stroki. Glasnik SED 18/1978, št. 1, str. 1. 6 Kasneje republiški zavod ni več nadaljeval z izdajo podobnega topografskega gradiva. 7 Ivan Sedej, Problenü raziskovanja slovenske ljudske arhitekture. Slovenski etnograf 16-17, Ljubljana 1964, str. 331-336; Isti, Ljudske prvine v arhitekturi mesta Kranja, Kranjski zbornik 1970, Kranj 1970, str. 262-267; Isti, Ljudska umetnost na Slovenskem, Ljubljana 1985. 8 Isti, Etnološki spomeniki na območju občine Šmarje pri Jelšah, Topografsko gradivo, Ljubljana 1974; Isti, Etnološki spomeiüki na območju občine Tolmin, Topografsko gradivo, Ljubljana 1974. 5 Isti, SloveiKki muzej ljudskega stavbarstva na prostem. Varstvo spomeiükov 13-14, Ljubljana 1970, str. 133-135. ic Isti, Metodologija varstva etaoloških spomenikov. Etnološki pregled 12, Ljubljana 1974, str. 135-144; Isti, Prispevek h konservatorski metodologiji in teoriji, Vestrük št. 4, Ljubljana 1978, str. 66-107; Isti, Etnološki spomeniki in etnologija. Poglavja iz metodike etnološkega raziskovanja 1, Knjižnica Glasnika SED 4, Ljubljana 1980, str. 25-45; Isti, Metodološka izhodišča in etnološki vidiki prenove starih mestnih in vaških jeder. Varstvo spomenikov 22, Ljubljana 1980, str. 25-45. 11 Varstvo spomeiükov, Vestnik, Slovenski etnograf. Obzornik itd.. 12 Ivan Sedej, Nekaj načelnih vprašanj varstva etnoloških spomenikov. Varstvo spomenikov 11, Ljubljana 1967, sti'. 74-80. 13 Isti, Vprašanja vrednotenja etnoloških spomenikov. Glasnik SED 17/1977, št. 1, Ljubljana 1977, str. 1-4. 81 Vito Hazier Ob koncu 70-ih let nanovo zaposleni etnologi so se kmalu soočili z razkorakom med obvladovanjem teoretičnih in praktičnih znanj. Zato so se uspešno organizirali kot delovna skupina v okviru etnološkega in konservator- skega društva. Žal v svojih vrstah niso imeH konservatorske avtoritete, kot so jih Hnele druge stroke, saj se je ednini konservator z izkušnjami, Ivan Sedej, preseHl med galeriste. Delovna skupma etnologov že vrsto let aktivno sodeluje v iskanju novih metodičnih ki metodoloških rešitev, primernih za varstvo dediščine. Med drugim je organizirala več posvetov in dala pobudo za uvedbo 60-ih ur konservatorstva na Oddelku za etnologijo FF v Ljubljani. Pobuda je bila realizirana in od leta 1989 avtor tega besedila predavam predmet Etnološko konservatorstvo. Namen uvedbe tega predmeta je bü predvsem izboljšanje usposobljenosti novih kadrov za delo v spomeruškem varstvu. Zato je pedagoški smoter predmeta predvsem seznanjanje študentov etnologije s teorijo in prakso konservatorstva. Predlagatelji uvedbe predmeta so biH namreč prepričani, da lahko tak predmet prispeva k izboljšanju apHkativnih znanj diplomantov etnologije in torej k boljši usposobljenosti za delo v vsakdanji spomeniškovarstveni praksi. Zato v nekaj stavkih predstavljam še vsebino predmeta Etnološko konservatorstvo, v nadaljevanju pa še standarde etnologovega dela v spomeniškem varstvu, ki jih prav tako obravnavamo v tem pedagoškem procesu. Predmet Etnološko konservatorstvo obsega teoretični in praktični del. Na predavanjih študente seznanjamo z zgodovino spomeniškega varstva in etnološkega konservatorstva ki zlasti z metodičnimi in metodološkimi vprašanji ter z modelnim reševanjem konservatorskih nalog. Učno snov skušamo posredovati čimbolj neposredno in z aphkacijo na prakso, zato študente seznanjamo tudi s posebnimi standardi dela, ki so uporabni za etnološko delo v spomeniškem varstvu. Praktični del predmeta so terenske vaje. Študentje se na izbranih primerih seznanijo z vsakdanjimi konservatorskimi nalogami. V veHko pomoč so nam ogledi obnovljenih kulturnih spomenikov in tudi takšnih, ki propadajo. Študentom želimo privzgojiti pozitivni odnos do dediščine m do njenega varovanja, predvsem pa jih navajamo k objektivnemu presojanju razmer in odvračamo od kritizerstva kar počez." V dodiplomskem in podiplomskem izobraževalnem procesu slušatelji pridobivajo predvsem osnove teoretičnega in praktičnega znanja za delo v spomeniškem varstvu. Za kaj več preprosto ni možnosti, saj se predmet v zadnjih treh letih predava le v 3. letniku samostojne (S) in 4. letniku A smeri, semkiar ki 14 Neupravičenega kritizerstva je spomeniška služba deležna v javnosti tudi zaradi slabega poznavanja njene dejavnosti. Zato menim, da je edino dobro poznavanje vseh sestavin konservatorstva pogoj, da se bo za to aplikativno strokovno področje odločalo več naših diplomantov. Zaposlovanje je sicer odvisno od razpoložljivih delovnih mest, toda če je stroka "na slabem glasu" in premalo dojemljiva za sodobnost, potem se dobri kadri kaj radi usmerjajo v druge poklice. 82 Predlog standardov za delo etnologov v spomeniškem varstvu terenske vaje pa se za obe smeri izvajajo v 4. letniku. Zato je lahko tudi seznanjanje s standardi dela izpeljano le na stopnji informacije. Kljub temu pa je pomembno, saj se prav s standardi dela študentje seznanijo z vsebino in raznovrstnostjo dela etnologa-konservatorja. Potrebno je, da je prehod od diplome na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo (in tudi na drugih oddelkih Filozofske fakultete) do izobraževanja v varstveni mstituciji izpeljan usklajeno in kakovostno. V ta izobraževalni proces morajo biti vključene visokošolske pedagoške in državne varstvene ter upravne institucije. V tem smislu se stanje izboljšuje, saj je Uprava RS za kulturno dediščino Mmististva za kulturo povabila v Komisijo za strokovne izpite in nazive za področje varstva nepremične kulturne dediščine tudi visokošolske pedagoge. Skupaj z uglednimi strokovnimi delavci z različnih spomeniškovarstvenih ustanov sodelujejo v komisiji, ki v skladu s Pravilnikom o pripravništvu, strokovrüh izpitih in pridobivanju nazivov za zaposlene v dejavnosti s področja varstva kulturne dediščine^^ pripravljajo gradivo za izpite (hteratura) in sodelujejo v postopkih preverjanja znanj. Žal pa že skoraj osem let po osamosvojitvi Republike Slovenije in sedemnajst let po sprejetju Zakona o naravni in kulturni dediščini^'' še vedno nimamo sprejetega novega Zakona o kulturni dediščini in vseh drugih podzakonskih dokumentov. Med te sodijo tudi splošni in posebni standardi dela m nalog v spomeniškem varstvu. To seveda v marsičem otežuje študijski proces na fakulteti, ki si je moral izbrati svojo pot za dosego izobraževalnih ciljev. Prav tako pa otežuje tudi ves postopek podiplomskega izobraževanja, saj vlada prav na tem varstvenem področju neizmerna terminološka zmeda. Če izpostavim samo primer poimenovanja posamezrüh zvrsti in varstvenih skupin, bi nepoučeni težko razumel, kaj določen termin sploh pomeni. Tako na primer regionalni zavodi še vedno delujejo po prmcipih in poimenovanju varstvenih skupin dediščine zakona iz leta 1981, od leta 1996 je "v duhu" novega (!?) zakona (ki še ni potrjen ) že sprejet pomemben podzakonski dokument - Pravilnik o pripravništvu...}'' v veljavi je še Pravilnik o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov m naravnih znamenitosti,^* ki vsebuje za etnologijo nesprejemljiva merila vrednotenja, več osnutkov zakonov o kulturrti dediščini pa je v zadnjih desetih letih predvidelo vrsto "varstveitih skupin spomenikov", ki so razburjali stroko predvsem zaradi neusklajenosti s tradicijo slovenskega spomertiškega varstva. Precej boljši je s tega vidika zadnji predlog zakona, ki je bil sredi leta 1998 že v drugem branju v parlamentu" in ima zato vetiko možnosti za sprejetje. Ta uvaja varstvene skupine spomenikov v bolj ati manj "tradicionahuh" okvirih, 15 Ur. list RS, št. 31/1996. 16 Ur. list SRS, št. 1/1981. 17 Ur. Ust RS, št. 31/1996. 18 Ur. list RS 24/1992. 19 Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, Ljubljana 24/1998, št. 12 (2.2.), str. 3-18. 83 Vito Hazier toda kljub temu prinaša vrsto novosti, na katere se bo morala stroka dobro pripraviti in na osnovi tega zakona sprejeti razumljive in natančne podzakonske dokumente. In prav standardi dela in nalog so ena od bližnjih obveznosti stroke, da se pripravi na nujno kakovostno standardizacijo dela. Upam, da je v sestavku predstavljeni Predlog standardov za delo etnologov v spomeniškem varstvu^" eden od prispevkov k oblikovanju standardov. Standardi upoštevajo naravo dela etnologov, zato so bolj aU manj posebni, vendar skušajo upoštevati splošne značilnosti in tradicijo slovenskega konservatorstva. STANDARDI ZA DELO ETNOLOGOV V SPOMENIŠKEM VARSTVU 1. Temeljno raziskovalno delo 1.1. Evidentiranje nepremične kultume dediščine Izbiranje in evidentiranje nepremične kulturne dediščine je temeljno raziskovalno delo v konservatorstvu. V glavnem večina nalog poteka na terenu, zato je od stopnje raziskanosti območja odvisno, v kakšno širino in globino bo posegla terenska raziskava dediščine. Evidentiranje se lahko izvaja interdisciplinarno (v raziskovalni skupini predstavnikov različnih strok)^^ ali pa monodisciplinamo (le predstavniki iste stroke oziroma samo en konservator samostojno na terenu) po tako imenovanih zvrsteh dediščine .^^ Za vsako novo in ponovno raziskovanje na terenu je nujna enaka in po potrebi (glede na razvoj stroke) še izpopolnjena kakovost dela. Najpomembnejša so merila (kriteriji), ki morajo biti izdelana splošno za vso konservatorsko dejavnost (univerzalni kriteriji), obstajati pa morajo tudi posebna merila (specifični kriteriji), ki jih pri svojem delu uporabljajo stroke glede na svojo metodično in metodološko usmerjenost ter glede na svoj predmet dela. Zelo pomembno je, da so posebna merila strok med seboj vsaj v grobem primerljiva in da v postopkih interdisciplinarnega evidentiranja prispevajo k celoviti označitvi obravnavanega objekta. Ta pogoj je pomemben zlasti za etnologijo, saj le na ta način uveljavlja in potrjuje pomen nekaterih svojih meril, ki so vezana na zbiranje podatkov o načinu življenja ljudi v zavarovanih objektih aU območjih. 20 v nadaljevanju uporabljam za isti pomen samo besedo "standardi". 21 Na terenu skupaj delujejo etnologi, umetnostni zgodovinarji, krajinski arhitekti, arhitekti, biologi, geografi itd. 22 Takšna delovna praksa je v spomeniškem varstvu najbolj pogosta. 84 Predlog standardov za delo etnologov v spomeniškem varstvu Etnolog-konservator mora biti čimveč na terenu. Pri tem ne morejo biti ovira vreme, prekoračitev rednega delovnega časa ali slabo dostopne lokacije. Veliko zanimivosti se z etnološkega zornega kota dogaja na ali v kultiunih spomenikih ob nedeljah ali praznikih, popoldne, ko pridejo ljudje iz služb. Torej je (žal) delovni čas etnologa - konservatorja mnogokrat postavljen na glavo: ko drugi praznujejo, on dela! Toda splača se potruditi! (foto V. Hazier, 14. 7.1997). ¦ An ethnologist- conservator should be in the field as often as possible. Weather conditions, over-time or difficult access to a location should not be obstacles. From an ethnologist's point of view many interesting things occur in or around cultural moniunents on Sundays or holidays or in the afternoon when people return from work. Unforhjnately, this means that the working hours of an ethnologist- conservator are often the opposite of the normal: he has to work when others are recreating. But the effort pays off (photo V. Hazier, 14. 7.1997). ¦ L'ethnologue-conservateur doit passer beaucoup de son temps au terrain, et cela sans égard aux conditions météorologiques, routine de son emploi du temps ou difficultés d'acces. Du point de vue ethnologique, beaucoup de choses importantes ont lieu dans les monmnents culturels le dimanche ou les jours fériés, ou encore l'apres-midi quand les gens rentient de leur travail. L'ethnologue-conservateur tiavaille donc souvent (hélas!) quand les autres se reposent. Mais cela en vaut la peine. (Photo de V. Hazier, 14 jmUet 1997). Na osnovi praktičnih izkušenj so bila za potrebe etnološkega konserva- torstva izdelana naslednja posebna merila: - geografsko ali prostorsko, - zgodovinsko aH časovno, - etnološko-sociakvo, - likovno aH estetsko in - gradbeno razvojno merilo. Vsako evidentiranje nepremične kultume dediščine mora biti sestavljeno iz: - opisnega, - fotodokumentadjskega (po možnosti tudi fikn, video - in audiosnemanje) in - tehničnega dela (skice, risbe, krokiji, po možnosti tudi tehnični posnetki). 85 Vito Hazier Osnovno načelo evidentiranja je metodičen pristop od splošnega na posamezno, od celote k detajlu ! Zaradi nadaljnje strokovne in znanstvene obdelave zbranega gradiva je potrebna doslednost pri zbiranju podatkov. Za dosego želene primerljivosti je treba podatke zbirati po enotnem terenskem topografskem listu (TTL).^ Stroka mora pripraviti takšne terenske pripomočke, ki so v bistvu konservatorskemu delu prilagojene terenske vprašalnice?^ 1.2. Inventariziranje in dokumentiranje nepremične kulturne dediščine Inventariziranje in dokumentiranje obsega sistematično obdelavo evidentirane dediščine s tem, da se podatki izpopolnijo z: - literaturo (zbrati je treba vso znano literaturo, ki je povezana z obravnavanim gradivom), - arhivskimi viri (zbrati je tieba gradivo na zavodu, v muzejskih in arhivskih institucijah, pri lastiiikih in uporabnikih dediščine in drugod). Notranja opremljenost "stoka" iz leta 1863 (preužitkarsko shrambna namembnost vrhkletne > zidane hiše) na veliki Romihovi domačiji v Zagorju ob Lesičnem nikakor ne ustreza tradicionalnim predstavam o podobi ljudskega stavbarstva. Po teh merilih celo vse kmečke stavbe niso vedno ljudsko stavbarstvo. Zato so se ob širitvi etnološkega predmeta raziskovanja močno razrahljale predstave o tem, kaj je ljudsko in kaj ne. Sodobno etnološko konservatorstvo evidentira in vrednoti razUčne družbene in poklicne skupine na podeželju in v mestih. Pri tem se razkrivajo povsem nova razmerja o podobi življenja (zasnovi in opremljenosti stavb) v okviru kmečkih, delavskih ali drugih družbenih skupin (foto V. Hazier, 2. 8. 1997). ¦ The interior furnishings of the "štok" (a retired farmer's storage function of a stone-built cellar of a house) from 1863 in the big Romih homestead in Zagorje near Lesično are far from the traditional ideas about vernacular architecture. According to these ideas not all peasant buildings belong to vernacular architecture. When the ethnological subject of research widened, the ideas about what is vernacular and what is not, became very loose. Modem ethnological conservation registers and evaluates different social and occupational groups in the countryside and in towns. The process reveals completely new relationships about the image of life (the layout and furnishings of buildings) in the context of peasant, workers and other social groups (photo V. Hazier, 2. 8. 1997). ¦ L'équipement intérieur du "štok" (maison maçonnée a utiUsation d'usufruit et de dépôt), datant de 1863 et faisant partie de la grande demeure de Romih a Zagorje pres de Lesično ne correspond aucunement a l'image traditionnelle de l'architecture populaire. D'apres ces criteres-la, les bâtisses paysanes ne sont meme pas toutes et pas toujours des produits de l'architecture populaire. L'élargissement de l'objet de recherches ethnologiques a relativisé les idées sur le populaire en général. La sauvegarde ethnologique moderne met en évidence et en valeur les différents groupes sociaux et professionnels a la campagne comme dans les villes. Ce faisant, elle décele des rapports entierement nouveaux concernant l'image de la vie (conception et équipement des bâtiments) dans le cadre des groupes ruraux, ouvriers et des autres groupes sociaux. (Photo de V. Hazier, 2 aout 1997). 23 Izraz TTL sem izbral in obrazec (vprašalnico) izdelal leta 1991, ko sem na ZVNKD Celje evidentiral dediščino na območju občin Mozirje, Celje, Šmarje pri Jelšah in Šentjur. 24 Terensko delo z vprašahicami obvladajo etnologi. Zato naj bodo avtorjem v pomoč tudi Vprašalnice iz zbirke Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja (ETSEO): Stavbarstvo in stanovanjska oprema, ETSEO, Vprašalnice št. 5, Ljubljana 1976, sti. 25-110. 86 Predlog standardov za delo etnologov v spomeniškem varstvu 87 Vito Hazier - celovito fotodokumentacijo (po možnosti tudi s filmom, audio - in videodokumentacijo) in - tehnično dokumentacijo (tehnični posnetek obravnavanega objekta po načelih arhitektonsko - tehničnih strok). Celovito zbrana in obdelana dokumentacija je osnova za vrednotenje (valorizacijo) dediščine. Pri tem se uporabljajoctia/m merila (kriteriji) kot pri izbiranju in evidentiranju nepremične kulturne dediščine. Vrednotenje lahko poteka interdisciplinarno (vsaka od udeleženih strok pri evidentiranju posreduje svojo vrednostno oceno) alimonodisciplinarno (vrednostno oceno opravi le konservator stroke, ki je izbrala in evidentirala gradivo). To gradivo so bazični interni podatki strokovne službe in je zato za javnost dostopno le pogojno (le v interesu raziskovanja in le na podlagi pisnega soglasja pristojnega konservatorja), saj velja tudi za avtorsko delo. 1.3. Izdelava topografij Konservatorji so dolžni evidentirano in dokumentirano gradivo obdelati do stopnje topografskega gradiva ali do stopnje celovitih topografij o nepremični kulturni dediščini. Stioka še nima izdelanih standardov za takšne naloge, zato so vzor za njihovo izdelavo dosedanje objave doma (npr. prizadevanja umet- nostnih zgodovinarjev in etnologov) in primeri iz tujine (npr. topografije spomerükov v Avstiiji). Naloge državne uprave za kultumo dediščino in regio- nalnih spomeniškovarstverdh zavodov so, da objavljajo topografsko gradivo oziroma celovite topografije tudi v knjižni obliki.^^ Topografije naj vsebujejo opisni, fotografski in po možnosti tudi tehnični del dokumentacije. Ker je tehnično dokiunentiranje zelo drago in zamudno delo, naj bodo tako dokumentirani vsaj najpomembnejši objekti. Možne so zapolnitve tudi z risbami, skicami ah krokiji. 1.4. Nastavitev dosjejev Dosje je razširjena in izpopolnjena oblika osnovne dokumentacije o nepremični kultumi dediščini. Vsebina dosjeja se oblikuje v skladu z veljavnimi pravilniki in v skladu s strokovnimi posebnostmi posameznih strok, ki so udeležene v spomeniškem varstvu. Dosjeji se nastavljajo zlasti ob: - začetku spomeniškovarstvene akcije - to je prenove, - rednem sistematičnem preverjanju stanja in ob 25 Marsikje in že večkrat dobro zastavljene naloge so po nekaj poskusih kmalu opustili. Zlasti umetnostni zgodovinarji in njihovi sodelavci so se že pred drugo svetovno vojno in po njej lotevali tovrstnih nalog. Najbolj vztrajen je očitno Ivan Stopar, ki že vrsto let objavlja serijo o slovenskih gradovih. Etnologi imamo objavljena le dva zvezka topografskega gradiva za občini Tolmin in Šmarje pri Jelšah, ki pa po svoji vsebini in strukturi ne ustrezata osnovnim merilom topografske obdelave nepremične kulturne dediščine (predvsem velika nedoslednost). Kljub temu sta to izjemno dragoceni objavi, saj že več kot dve tretjini predstavljenih objektov danes ni več ohranjenih. 88 Predlog standardov za delo etnologov v spomeniškem varstvu - Ugotavljanju sprememb in vplivov na evidentirani in dokumentirani nepremični kulturni dediščini. V dosjejih se zbirajo vsi podatki o obravnavani nepremični kultunü dediščini. Zato so pomemben vir za raziskovanje in varstvo dediščine. Praviloma so dosjeji interni podatki strokovne službe in so zato za javnost dostopni le pogojno (le v interesu raziskovanja in le na podlagi pisnega soglasja pristojnega konservatorja), saj veljajo tudi za avtorsko delo. 2. Aplikativne strokovne in upravne naloge 2.1. Razglašanje nepremične kulturne dediščine za kulturni spomenik Deh kulturne dediščine se labko razglasijo za kulturni spomenik. Razglasitvene naloge lahko opravijo samo usposobljeni konservatorji na osnovi potrjenih meril, ki so enaka merilom izbora in vrednotenja nepremične kulturne dediščine. Pri tem se upoštevajo tudi značuna spomeniškovarstvena merila, kot so: - izjemnost, - redkost in - ogroženost.^*" Pri pripravi gradiva za razglašanje morajo biti določeni obseg vsebine in podrobnosti podatkov, ki se predstavijo javnosti. Gradivo ni avtorsko zaščiteno z objavo, zato naj se zavaruje s krčenjem podatkov na najnižjo možno mejo. Gradivo je intelektualna lastnina avtorja in spomeniskovarstvenega zavodaF Ena od možnih zaščit avtorskih pravic in intelektualne lastnine je objava v obliki topografskega gradiva ali celovitih topografij, še preden se gradivo znajde na mizah občinskih svetov in državnega parlamenta.^** Tak dogovor (pogoj) bi zaščitil raziskovalno delo konservatorjev, istočasno pa bi jih prisilil k bolj ažur- nemu in strokovnemu delu. Po objavi bi bila izdelava predlogov za razglasitev le še rutinsko delo.^' 26 Spomeniškovarstvena merila so lahko še podrobnejša in številnejša, toda tudi ta so dovolj za razglasitev in za planiranje spomeniškovarstvenih akcij. 27 To je treba zavarovati kljub temu, da je regionalni spomeniškovarstveni zavod javna (državna) ustanova. 28 v Republiki Sloveniji ti dve politični instituciji razglašata dediščino za spomenike. 29 Osebno nasprotujem razglašanju naravne in kulturne dediščine na raviü občinskega sveta in državnega zbora. Takšna oblika vključevanja javnosti v spomeniško varstvo dopušča možnost vmešavanja dnevne politike in lokalnih interesov (tudi povsem zasebnih) v strategijo varstva dediščine. Ta mora temeljiti izključno na strokovnih podlagah, saj je za njihovo izvajanje zadolžena državna strokovna služba. Vsi dosedanjirazglasitveni postopki so se večinoma izkazali za nesmiselne, saj trajajo tudi več kot deset let (Občina Trbovlje !). V času, ko odlok še ni sprejet, vlada popolna brezpravnost na pravno-varstvenem področju, saj je blokirana normalna varstvena dejavnost. Za uspešno pravno varstvo bi bila dovolj zbirni register dediščine in register razglašenih kulturnih spomenikov. Odločbe o razglasitvi bi v tem primeru izdajala državna uprava za kulturno dediščino, regionalni spomeniškovarstveni zavodi pa bi odločbe strokovno dopolnili (opis, vrednotenje, varstveni režim) in s sopodpisom odločbe potrdili varstveni interes. 89 \ Vito Hazier Etnolog-konservator si mora na vse načine prizadevati, da tudi fizično ohrani kulturni spomenik. Velikokrat so mu ovira težke socialne razmere lastnikov, ki pa so bile v bistvu razlog, da se je spomenik ohranil do današnjih dni. Takšen ostanek ostankov, ki je odraz socialnih razmerij v družbi, razkriva pa tudi "bednost" spomeniškovarstvene službe, ki se mora zadovoljiti tudi s takšnimi drobtinicami (foto V. Hazier, 1.12. 1997). ¦ An ethnologist- conservator has to undertake everything possible to physically preserve a cultural monument. A major obstacle are often the poor social conditions of the owners, but these are in fact the very reason, why the monument was preserved into the present. Such renmants of remnants are a reflection of the social conditions in society and they also reveal the entire "patheticness" of monument protection agencies which have to make do with such "scraps" (photo V. Hazier, 1. 12.1997). ¦ L'ethnologue-conservateur doit s'obstiner a préserver physiquement le monument culturel. Souvent il est confronté a la difficulté des conditions sociales des propriétaires, conditions qui pouvaient d'ailleurs figurer comme raison de préservation du monument jusqu'a ce jour. Ces "restes de restes" sont un reflet de relations réelles dans la société; par la aussi se révele parfois la "misere" du service de sauvegarde du patrimoine qui doit se contenter de miettes pareilles, (photo de V. Hazier, 1er décembre 1997). Osnovni namen razglašanja kultumih spomenikov naj bi bil zlasti: - popularizacija dediščine, - zagotavljanje sofinancerskih sredstev za obnovo na državni in občinski ravni, - zagotavljanje drugih finančnih in davčnih ugodnosti imetnikom (nižji prometni davki pri nabavi materiala in nižje cene (manj obdavčene cene) storitev izvajalcev del), - zagotavljanje posebnega statusnega pomena vsem imetnikom dediščine (npr. certifikat za lastništvo kulturnega spomenika). Zadnji dve izmed štirih alinej še nista potrjeni kot del nacionalne strategije varstva dediščine. Toda za načrtno vodenje varstvene poUtike bo potrebno izpeljati prav te naloge. 90 Predlog standardov za delo etnologov v spomeniškem varstvu 2.2. Priprava gradiva o nepremični kulturni dediščini za plansko in prostorsko dokumentacijo Za izdelavo planske in prostorske izvedbene dokumentacije regionalna spomeniška služba pripravlja tako imenovane strokovne osnove oziroma spomeniškovarstvene smernice. Gradivo črpa iz svoje dokumentacijske baze podatkov (temeljna dokumentacija o dediščini, dosjeji, topografske in katastrske karte, geodetski in arhitektonski načrti itd.) in pri drugih sodelujočih institucijah. Pri pripravi gradiva mora biti natančno določen obseg vsebine in podrobnosti podatkov, ki se predstavijo javnosti. Gradivo ni avtorsko zaščiteno z objavo, zato naj se varuje s skrčenjem podatkov na najnižjo možno mejo. V interesu institucije in avtorjev je potrebno tudi na takšen način varovati intelektualno lastnino. Od posameznega planskega ah prostorskega izvedbenega dokumenta je odvisno, v kakšni vsebini in obsegu bo izdelana spomeniškovarstvena naloga. Za vsak dokument si mora varstvena služba izdelati vsebinsko shemo, ki mora biti enotna za vso državo. Ob dosedanjem poznavanju razmer lahko povzamem, da bi naj vsebina nalog obsegala naslednja poglavja: - osnovna označitev obravnavanega območja in presoja varstvene problematike, - osnovna navedba seznamov dediščine z opisi, varstvenimi režimi in usmeritvami, - kartiranje podatkov na topografskih kartah ah katastrskih načrtih (lokacije dediščine in spomertikov, varstvena območja, značilni pogledi (vedute), analiza poselitve itd.), - osnovna fotodokumentacija (po načelu od splošnega na posamezno). Spomeniškovarstveni zavodi naj za tovrstne naloge vzgojijo kakovostne specialiste (nosilci nalog), ki v pripravi m obdelavi gradiva tesno sodelujejo z dokumentalisti in pristojnimi konservatorji. S tem bo (morda) manj nerazumevanja in zapletov pri reševanju planskega varstva dediščine in vključevanju spomeniškovarstvene problematike v prostorsko načrtovanje. V bistvu gre pri teh nalogah samo za ustrezno interpretacijo spomeniškega gradiva v "govorico" prostorskega načrtovanja, zato mora biti usklajena z vsemi drugimi resornimi projekti in metodologijami na ravni prostora. 2.3. "Lokacije", mnenja, soglasja Nepremična kulturna dediščma se nahaja v prostoru, zato je njeno varstvo tesno povezano še z drugimi dejavnostmi in posegi v prostor (kmetijstvo, gozdarstvo, vodno gospodarstvo, načrtovana gradnja itd.). Velikokrat je varstvo dediščine povsem odvisno od kakovostnega sočasnega (tudi sonaravnega) načrtovanja, zato je tudi povsem enakopraven in enakovreden dejavnik v najširšem pomenu urejanja in varstva okolja. 91 Vito Hazier Prvič se spomeniško varstvo neposredno sreča s prostorsko in okoljevarstveno problematiko že pri izdelavi planskih in izvedbenih dokumentov, nato pa redno v upravnih postopkih, ki jih vodijo upravne enote Ministrstva za okolje in prostor. V zvezi s tem sodeluje v primerih: - prenove nepremične kultume dediščine, - rekonstrukcij objektov nepremične kulturne dediščine, ki jih zaradi dotrajanosti ni mogoče več ohranjati v prvotni izvedbi, - nadomestnih gradenj in novogradenj ter v vrsti drugih posegov na spomeniško zavarovanih območjih in v naseljih.^" Spomeniškovarstvena služba obravnava upravne postopke kot "lokacije" in izdaja svoja soglasja aH mnenja. Iz povsem prakticističnih razlogov opravljajo tovrstne naloge bolj ali manj vsi usposobljeni konservatorji. Naloge sprejemajo od vodstvenih delavcev po načelu tako imenovanih zvrsti dediščine. V tem smislu rešuje posege v prostor na arheološko zavarovanem območju arheolog, za obnovo mestne palače izda soglasje umetnostni zgodovinar, etnolog pa navadno izda soglasje za obnovo kmečke aH delavske hiše, aH izda mnenje o gradnji lesenega ali zidanega plotu v zavarovanem naselju.^' Večina spomeniškovarstveruh zavodov ogromno časa porabi za opravljanje "lokacij". Žal še vedno ni izdelana vsaj sondažna študija o uspešnosti teh nalog. Zavodi morajo doseči popolno racionalizacijo nalog na tem področju. Sodelujejo naj le v tistih postopkih, ki so potrebni za varstvo in obnovo nepremične kultume dediščine. V kolikor že opravljajo "lokacije", potem naj iz povsem praktičnih razlogov posredujejo vsem upravnim enotam svojega območja osnovne sezname o zavarovani dediščini in naj se obvežejo, da bodo te podatke sproti dopolnjevali.^^ Na ta način si bodo morda zmanjšali obseg upravnih nalog. Velja le eno osnovno načelo: zavodi so v prvi vrsti ustanovljeni za opravljanje strokovnih nalog, torej za dokumentacijsko in za. fizično varstvo dediščine. 30 To so velikokrat zelo mejne in tudi ne dovolj jasno začrtane obveznosti med spomeniško službo in drugimi dejavniki v prostoru. Menim, da bi bilo treba udeležbo spomeniškovarstvenih zavodov zmanjšati na minimum, le na toliko, kolikor je nujno potrebno, saj sicer zavodi prevzemajo naloge urbaiüstov. 31 Primeri iz vsakdanje konservatorske prakse so navedeni zgolj zaradi razumevanja stanja. 32 Nekateri konservatorji se dobesedno pulijo za "lokacije" in ko jih povprašaš, kaj počno v službi, navadno povedo: "To je noris'nca, cel' dan s'm na terenu, pa sam lokacije, du kej drujga sploh ne pridem, ja pa "akcije" tud' te mal' delam! 33 Iz lastnih konservatorskih izkušenj vem, da se splača poslati uradniku upravne enote evidenčni seznam dediščine, saj potem pristojnega konservatorja ne more vznemirjati za vsako malenkost. 92 Predlog standardov za delo etnologov v spomeruškem varstvu 3. Izvedbene strokovne naloge 3.1. Priprava konservatorskih programov za prenovo kulturnih spomenikov Izdelavakonseruatorskih programov je izrazito skupinsko delo. Od zahtevnosti prenove spomenika je odvisno, koliko konservatorjev bo sodelovalo v strokovrti ekipi, ki jo praviloma določi vodstvo spomeniskovarstvenega zavoda. Izkušeni konservator je praviloma nosilec akcije prenove, zato zasnuje vsebino programa in razdeh naloge. Pri izrazito interdisciplinarnih nalogah, kjer so v raziskave kulturnega spomenika vključeni predstavniki različnih strok, je delitev dela takšna, da obravnava vsak konservator objekt iz zornega kota svoje matične vede. V tem primeru bo etnolog raziskal način življenja lastnikov in uporabnikov v obravnavani stavbi v raztičnih časovnih obdobjih, umetnostni zgodovinar se bo posvetil vprašanjem gradbenega razvoja na osnovi stavbnih slogov, arhitekt pa bo na osnovi tehničnega posnetka obstoječega stanja in ob pomoči strokovne ekipe zrisal različne gradbene faze obravnavanega objekta. Nosilec konservatorskega programa (izkušerti konservator - vodja ekipe) pripravi na osnovi analiz zaključno poročilo mpodrohna navodila za postopek prenove, za uporabo materialov in za izvajanje del v želeruh gradbenih in restavratorskih tehnikah. Veliko konservatorskih programov pripravijo konservatorji po načelu monodisciplinamosti, saj se naloge dehjo po tako imenovanih zvrsteh spomenikov. V tem primeru etnolog, arheolog ati umetnostni zgodovinar v glavnem samostojno pripravi konservatorski program. Za sodelavca si izbere samo predstavnika tehnične stioke, ki je lahko arhitekt-konservator ah gradberti tehnik. Konservatorski program mora vsebovati: - splošne podatke o: • kraju, • lokaciji spomenika, • lastniku, • uporabrüku, • ciljih prenove; - zgodovinske podatke o območju in poselitveni enoti; - način življenja lastnikov in uporabrükov v zgodovinskih obdobjih, ki so povezani z nastankom in gradbenim razvojem spomenika. Pomembna je označitev socialne in poklicne sestave lastnikov in uporabnikov; - opis: • območja - kraja, • posehtvene enote - lokacije, • obravnavanega objekta; 93 Vito Hazier - vredriotenje poselitvene enote in obravnavanega objekta; - varstvene režime ki predlagane posege na spomeniku ter opredelitev bodoče namembnosti; - podrobne konservatorske analize, podatke o sondkanju ometov in posKkav (ob opisih tudi tehnična in fotodokumentacija); - konservatorske smernice po načelu od splošnega k posameznemu z natančnimi navodili glede predlagane ureditve: • zunanjščine, • notranjščine in • detajlov; - fotokopije zbrane dokumentacije o spomeniku (arhivski viri, evidenčni karton spomenika, akt o razglasitvi z objavo v uradnem listu, korespondenca in drugo); - način pridobivanja finančnih sredstev za obnovo spomenika (lastnik, občina, država ipd.); - aproksimativni predračim obnovitvenih del; - fotodokumentacijo, ki naj obsega: • stare fotografije (arhivski viri, zavodova fototeka), • nove fotografije spomenika, • fotomontaže (za presojo morebitnih sprememb in posegov); - risbe, skice, krokije; - topografske karte in katastrske načrte z vsemi možnimi (vrisanimi) podatki; - tehnični posnetek spomenika v merilu 1:50 in za detajle 1:20,1:10 ali 1:1 (za dokumentacijsko varstvo se priporoča izdelava posnetka na topografskem kartonu v merilu 1:100); - tehnični predlog konservatorskega programa za izdelavo načrta prenove spomenika. Od zasnove naloge in predvidenega načrta (obsega) prenove je odvisno, v kakšnem vrstnem redu bo gradivo razvrščeno, oziroma kakšna bo vsebina konservatorskega programa. Vedno pa je treba ohraniti osnovno zaporedje vsebine: najprej opisni, nato fotodokumentacijski in nazadnje še tehnični del. 3.2. Prenove naselij z raziskavami načina življenja Pri izdelaviprojektov prenove mest, trgov in vasi]e ^potrebnaetnološka raziskava načina življenja vseh tistih socialnih in poklicnih skupin prebivalcev, ki prebivajo v teh zavarovanih območjih. Raziskave naj posegajo v vsa možna časovna obdobja (kolikor so za to na razpolago viri in literatura), potek obravnave pa je lahko usmerjen kronološko (od prvih omemb do današnjih dni) ali retrogradno (npr. od današnjih dni nazaj v preteklost). Vsebina raziskave je lahko različna, vendar naj bo jedro raziskave usmerjeno zlasti v tiste ^M/fwrne sestavine, ki so v določenih 94 Predlog standardov za delo etnologov v spomeniškem varstvu obdobjih odločilno vplivale na podobo naselja in na življenje ljudi. V tem smislu so lahko središče raziskave kmetijstvo, industrija, rudarstvo, obrt, trgovina, prehrana, družabno življenje in podobno, vendar vedno skozi zorrü kot življenja ljudi, torej nosilcev navedenih kulturnih pojavov. Poleg tega je pomembno raziskati vrednote življenja in še posebej odnos prebivalcev do naravne in kulturne dediščine. Etnološke raziskave so podlaga za določanje nadaljnjih prenovitveitih pose- gov v zavarovanih naseljih. Zlasti so pomembne za določanje usebmsfaTi programov oziroma za izbor najustreznejših namembnosti v obravnavni neprentični dediščini, ki se nahaja v raziskovanih območjih. Pomembne so tudi za presojo razmerij med številom tradicionalnih in sodobnih gospodarskih in kulturnih dejavnosti, ki bi naj v procesu prenove ponovno oživele stara naselbinska jedra. Odločilne so lahko tudi za določanje vehkosti bivalnih enot v zavarovanih stavbah, na kar so opozorile raziskave o podobi pokhcne in socialne sestave prebivalcev. Na osnovi etnoloških raziskav se lahko izvede tudi projekcija bodoče strukture prebivalstva, kar bi lahko v marsičem pripomoglo k izboljšanju odnosov med ljudmi in k dvigu kakovosti življenja na makro in mikro ravni. V zadnjih tridesetih letih so se slovenski etnologi potrdili v raziskovanju načina življenja v spomeniško zavarovanih naseljih.^* Opravili so vrsto kakovostnih raziskav, vendar se nosilci raziskovalnih projektov v etimoloških podatkih očitiii niso najbolje znašh - preprosto ;//î niso razumeli. Zato so nekateri vztrajali, da se etnologi spustijo le na raven vestnih anketarjev. To je seveda pripeljalo do nesporazumov in sporov, v katerih so (žal) krajši konec potegnili etnologi in še zlasti prebivalci v zavarovarüh naseljih. 3.3. Vodenje prenove spomenika in strokovni nadzor Konservatorji so "ideologi prenove spomenika", zato so tudi nosilci strokovnega konservatorskega nadzora. Kot odgovorni konservatorji se neposredno vključujejo v prenovitveno akcijo in sodelujejo v delovni skupini, ki vodi fizično prenovo spomenika. Pogosto predsedujejo tudi delovni skupini, ki se obhkuje pred začetkom obnovitvenih del. Vendar to ni pogoj, saj lahko te naloge prevzame lastitik, glavrti mvestitor oziroma njegov pooblaščenec, ki je navadno nadzornik gradbenih - obnovitvenih del. Delovno skupino sestavljajo: - konservator - zadolžen za uveljavljanje konservatorske ideologije varstva pri prenovi spomenika, - nadzornik gradbenih del - odgovoren za prenos konservatorske ideologije v gradbeno prakso, za pravüen potek prenove, za nadzor izvajalcev del in ščiti 34 Raziskave načina življenja, ki jih je opravil Oddelek za etnologijo FF v Ljubljarü (Stara Ljubljana, Škofja Loka, Izola, Radovljica, Goče), Urbanistični inštitut SR Slovenije (Krško) in na regionalnih spomeniškovarstvenih zavodih v Celju (Laško, Šoštanj) in v Novem mestu (Breg v Novem mestu). 95 Vito Hazier finančni interes lastnika oziroma drugih investitorjev (država, občina, donatorji); izbere ga lastnik aU glavni investitor s sodelovanjem pristojnega spomeniškovarst- venega zavoda, - projektant - izdela izvedbeni načrt prenove spomenika (izbran je na osnovi strokovnih referenc, mnenje poda tudi pristojni spomeniškovarstveru zavod), - izvajalec obnovitvenih del (lastnik ali predstavnik podjetja) - skrbi, da njegova delovna ekipa in vse druge njegove kooperantske skupine kakovostno opravljajo obnovitvena dela (izvajalska ekipa je izbrana na javnem razpisu aU po izboru najmanj treh ponudnikov del, glavno merilo za izbor so reference izvajalca pri obnavljanju kultumih spomenikov), - lastnik ali uporabnik kulturnega spomenika - pogosto je tudi glavni investitor, .- nosilec restavratorskih del - odgovoren za kakovostno izvajanje restavratorskih del na poslikavah (freske, dekorativne poslikave, slike na platno itd. ) in plastiki (figuralna, reliefna in dekorativna plastika in podobno), - predstavnik drugih investitorjev - država ali občina imata lahko svojega predstavnika v delovni skupini; v tem primem organizira izvedbo javnega razpisa ali pridobiva ponudbe izvajalcev del. Med obnovo konservator posreduje nadzorniku del in projektantu vsa potrebna dodatna navodila in daje pobudo (poleg drugih članov) za sestajanje delovne skupine na gradbišču. Skrbi tudi za tekoče dokumentiranje (zabeležke o poteku del, ocene kakovosti izvajanja del, fotografiranje, risbe, skice, načrti ipd.) med in po zaključku spomeniškovarstvene akcije. Vse gradivo shranjuje v dosje spomenika oziroma v celotno zavodovo dokumentacijo. 3.4. Redno spremljanje stanja ohranjenosti nepremične kultume dediščine Konservatorji so dolžrnspremljati in opazovat?^ stanje ohranjenosti nepremične kultume dediščine in vseh tistih spomenikov, ki so že büi obnovljeni. To opravljajo načrtno in v skladu s svojim rednim delovnim planom. Vse spremembe beležijo in shranjujejo v zavodovi dokumentacijski bazi (dosjeji). Lastnike in uporabnike pozi- vajo k sodelovanju, saj je kakovostna "korespondenčna mreža"^ zaupnikov najboljši model za hitio ugotavljanje sprememb ali poškodb na spomenikih in dediščini. 35 Na osnovi strokovnega gradiva, ki sem ga ob različnih priložnostih prejel na vpogled, lahko sklepam, da so si na Upravi RS za kultumo dediščino, oziroma na nastajajočem Centru za kultumo dediščino, izmislili nov modemi strokovni izraz monitoring. Nadomestil naj bi očitno preveč preprosta slovenska izraza spremljanje in opazovanje stanja ohranjenosti dediščine. Ker prav v tej mtanovi večkrat zapišejo namesto ljudsko stavbarstvo modernejši izraz vemakulama arhitektura, ki je menda prevzet iz angleščine (Evropa !!!), potem lahko v bodočnosti pričakujemo, da bo etnolog s strokovnim nazivom višji konservator za nepremično kultumo dediščino med drugim opravljal tudi monitoring vemakulame arhitekture. Čestitam! 36 Model s koresfondenti in hmservatorskimi zaupniki je poznalo že staro avstrijsko konservatorstvo. Na naših tleh ga je v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno uspešno uveljavil konservator France Stele. 96 Predlog standardov za delo etnologov v spomeniškem varstvu 4. Popularizacija stroke Konservatorji so dolžni seznanjati javnost z rezultati svojih raziskav in rezul- tati posegov na nepremični kulturni dediščini. Oblike seznanjanja javnosti so: - objavljanje topografij ali topografskega gradiva, - objava raziskav in posegov na dediščini v strokovni literaturi, - objavljanje poročil v strokovni literaturi (zlasti varstvo spomenikov), - predstavljanje pomena varstvenih prizadevanj v poljudnem slovstvu, časnikih, časopisih, revijah in v drugih javnih medijih (radio, televizija), - strokovna in poljudna predavanja o pomenu spomeniškovarstvene dejav- nosti, konservatorske stroke in vloge posameznih shok v spomeniškem varstvu. Cilj popularizacije je predvsem zavarovanje intelektualne lastnine in avtorskih pravic. Spomeniškovarstveni zavod mora omogočiti vsem svojim strokovrüm sodelavcem, da v enem od navedenih popularizacijskih modelov predstavijo in zaščitijo svoje in zavodovo delo. 5. Izobraževanje kadrov Redno izobraževanje kadrov je pogoj za nadaljnji uspešen razvoj spomeniškovarstvene dejavnosti. Žal je pred leti propadel poskus posebnega podiplomskega izobraževanja, katerega nosilka bi bila Univerza v Ljubljani. V seminarsko izobraževalnem procesu bi naj sodelovale Filozofska fakulteta z arheološkim, etnološkim, geografskim in umetnostnozgodovinskim oddelkom. Fakulteta za arhitekturo in Biotehniška fakulteta. Žal so umetnostiti zgodovinarji z lobiranjem po regionalnih spomeniškovarstveruh zavodih in na repubhškem zavodu dosegli, da je zamisel propadla.^^ V sedanji konservatorski praksi se kadri izobražujejo na več možnih načinov v okviru: - dodiplomskega študija, - podiplomskega študija v obliki: • magistrskega m doktorskega študija, • specializacij. 37 Dne 12.1.1995 sem se namesto predstojnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo udeležU sestanka Komisije za podiplomski študij - smer konservatorstvo na dekanatu FF v Ljubljani, kjer sem se po naključju zapletel v polemiko s predstavnikom Oddelka za umetnostno zgodovino. Trdil je, da takšnega izobraževanja ne potrebujemo, saj se študentje že v dodiplomskem študiju dovolj obsežno seznanjajo z varstveno problematiko. Ne vem, ali je bil razlog še kaj drugega, toda umetnostnim zgodovinarjem in nekaterim drugim (posamezniki na republiškem in regionalnih zavodih) je uspelo pogasiti dobro zamisel. Morda bi takšno seminarsko izobraževanje preraslo (čez nekaj let) v samostojni konservatorski oddelek na eni izmed fakultet. Nekateri v spomeniškem varstvu so se celo bali, da bi jim na ta način univerza prevzela pravico do izvajanja strokovnih izpitov. Toda program izobraževanja ni bil usmerjen v to smer, temveč izključno v spoznavanje strok in v njihovo usposabljanje za kakovostno interdisciplinarno delo. 97, Vito Hazier - seminarjev (pripravlja spomeniško varstvo ali različne ustanove, ki se posredno ukvarjajo s prenavljanjem spomenikov, npr. Gradbeni center v Ljubljani, ZRMK, gradbena podjetja in drugi), - strokovnih posvetovanj (na domači in mednarodni ravni), - rednega spremljanja strokovne in znanstvene Uterature. Konservatorjem in drugim strokovnim sodelavcem mora vodstvo spomeniškovarstvenega zavoda omogočiti redno izobraževanje o novostih v konservatorstvu doma in na tujem ter redno spremljanje dogajanja v njihovi matični stroki. 6. Mentorstvo V organizacijski strukturi spomeniškovarstvenih zavodov mora biti jasno določeno, kdo lahko opravlja mentorske naloge. Izvajajo naj se v skladu s pravil- nikom o strokovnih izpitih-^** in ob vzpostavitvi trdne hierarhične dehtve del in nalog. Mentorstvo je velika obveznost in odgovornost za mentorja in za priprav- nika. Mentor mora temeljito pripraviti pripravniški program, ki mora predvideti izobraževanje in redne delovne obveznosti pripravnika.^' Določiti je treba tudi vsebino in namen naloge, ki jo mora pripravnik opraviti do opravljanja strokovnega izpita.^" Mentorstvo se naj ne bi zaključilo s pripravništvom. Treba ga je vgraditi v hierarhijo dela na vseh varstvenih institucijah. V tem smislu naj bodo višji konservatorji mentorji mlajšim in manj izkušenim kolegom tudi kasneje, ko pripravniki že pridobijo naziv konservator.^^ Le na ta način se bo krepila kakovost strokovnega dela in predvsem odgovornost do opravljanja nalog s področja dokumentacijskega in fizičnega varstva dediščine."*^ 38 Pravilnik o strokovnih izpitih in pridobivanju nazivov za zaposlene v dejavnostih s področja varstva kulhime dediščine. Ur. list RS, št. 31/1996. 39 N.d.,členlO. « N.d.,člen9. ¦11 Po pravilniku o strokovnih izpitih.. .dobi naziv "konservator za nepremično kultumo dediščino", glej člen 24. ¦42 Menim, da bi lahko konservator bolj ali manj samostojno vodU obnovo kultumega spomenika šele po petih letih rednega dela v spomeniškem varstvu, ko pridobi naziv "višji konservator za nepremično kultumo dediščino" (26. člen Pravilnika o...) 98 Predlog standardov za delo etnologov v spomeniškem varstvu 99 Vito Hazier Zaključek Menim, da so temeljne naloge osnova za vsako načrtno varstveno delo. Zato morajo biti dobro vodene in pripravljene. Opravljajo in vodijo jih lahko le izkušeni konservatorji z večletno delovno dobo. Z njimi se ne smejo samostojno ukvarjati pripravniki ah nanovo zaposleni kadri v spomeniškem varstvu, saj lahko povsem napačno izbirajo in ovrednotijo dediščino. Temeljne naloge so zato najpomembnejše naloge v spomeniškovarstveni dejavnosti. Podobno velja tudi za izvedbene strokovne naloge, saj je nemogoče, da pripravnik piše konservatorske programe ali celo vodi prenovo kulturnega spomenika. Lahko je le vključen v strokovno ekipo, ki je organizirana hierarhično. Vodi naj jo izkušen konservator, ki svoje znanje nesebično prenaša na mlajše (v delovnem procesu podrejene) kolege. Samo v takšni organizaciji dela bo zagotovljeno kakovostno dokumen- tacijsko in fizično varstvo naravne in kulturne dediščine. Zato bo spomeniško varstvo moralo izboljšati notranjo organiziranost dela. To bo možno izpeljati šele po temeljitem popisu del in nalog za vsako sistemizirano delovno mesto posebej m na podlagi načrtnega kadrovanja. V standardih ni zapisano nič bistveno novega, le nekatere naloge so drugače razporejene in (glede na njihov pomen) ustrezno poudarjene. Razvrščene so po tistih glavnih vsebinskih sklopih, po katerih v glavnem poteka (ali bi naj potekalo) delo etnologov-konservatorjev in tudi drugih konservatorjev. Spomeniško varstvo bo moralo čim prej izdelati standarde dela. Doslej je bilo že nekaj poskusov, ki so več ali manj obležali v predalih.*^ Standardi bodo prispevali k izboljšanju dela in predvsem k ugledu spomeniškega varstva v slovenski družbi. Morda bodo prispevah tudi k vpisu v šifrant pokhcev in raziskovalnih dejavnosti, ki ga vodi Ministrstvo za znanost in tehnologijo. Prav raziskovalno delo mora postati temelj konservatorstva, sicer bodo nekateri še naprej mislili, da se v tej stroki zaposlujejo le "najslabši študenti"^^ in da je ta dejavnost le "popoldanska obrt", ki jo lahko opravljajo tudi gimnazijski maturanti. ¦'S Standardi in normativi dejavnosti varovanja naravne in kulturne dediščine v socialistični republiki Sloveniji, november 1986; Standardi in normativi za dejavnost varovanja kulturne dediščine, februar 1995 (pri obeh predlogih je sodeloval Janez Mikuž, ravnatelj ZVNKD Maribor). 44 Na že omenjenem sestanku Komisije za podiplomski študij - smer konservatorstvo, dne 12.1.1995, sem bil priča naslednji izjavi predstavnika umentostnozgodovinskega oddelka: "V spomeniškem varstvu se zaposlujejo naši najslabši študenti!" Ko sem ga povprašal, če ima v mislih tudi imena, kot so dr. Ivan Stopar, dr. Ivan Komelj, dr. Marjan Zadnikar in dr. Sonja Ana Hoyer (vsi so umetnostni zgodovinarji, vsi so in še delajo zlasti v spomeniškem varstvu in vsi so doktorji umetnostnozgodovinskih znanosti - o.a.), je v zadregi dejal, da teh seveda ni mislil, temveč nekatere (!) druge! Stavek v premem govoru je prepis zabeležke s sestaiJca v mojem delovnem dnevniku. 100 Predlog standardov za delo etnologov v spomeniškem varstvu BESEDA O AVTORJU Vito Hazier, dr., je od leta 1995 redno zaposleni asistent za etnologijo na Oddelku za etnologijo in kultumo antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Od študijskega leta 1989/90 predava etnološko konservatorstvo, od študij- skega leta 1994/95 pa vodi seminar iz predmeta Kultura in način življenja Slovencev ter vaje iz predmeta Metode in tehnike etnološkega razi- skovalnega dela. S študijskim letom 1998/99 je v celoti prevzel docentske obveznosti visoko- šolskega učitelja. Leta 1998 je uspešno zagovar- jal doktorsko nalogo z naslovom Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konserva- torstva na Slovenskem. Med letoma 1979 in 1995 je bil zaposlen na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Celje, kjer je poleg temeljnih in aplikativnih opravljal tudi številne izvedbene naloge. Pod njegovim konservatorskim nadzo- rom so bili obnovljeni Kavčukova domačija na Zavodnjah, Rudarsko stanovanje v Koloniji Njiva v Trbovljah, Aškerčeva domačija na Senožetih, Skomarska hiša na Skomarju, Sulcer- jeva hiša v Letušu, Skrabčeva hiša v Hrovači pri Ribnici in drugi kulturni spomeniki. Vodi izgradnjo Muzeja na prostem Rogatec in obnovo Kroflnovega mlina na Kozjem, Juneževe domačije v Rogaški Slatini, Sorževe domačije v Polžah in Rezarjeve hiše v Grajski vasi. Med objavljenimi razpravami in članki so najpomembnejši: Je tudi v spomeniški službi prostor za sodobno etnološko vedo? (Knjižnca Glasnika SED 14), Kozolci ob Savi (Traditiones 16), Naselbinska in stavbna dediščina v vasi Vogrče (Osem stoletij Vogrč, Celovec 1995; skupaj z Mileno Hazler-Papič), Stavbna dediščina v občini Dobrla vas (Dobrla vas in okolica, Celovec 1996), Muzej na otvorenom Rogatec (Muzeologija 34, Zagreb 1997). ABOUT THE AUTHOR Vito Hazier, Ph. d., has been a perma- nently appointed assistant professor for ethnology at the Department of Ethnology and Cultural Anthropology at the Faculty of Arts in Ljubljana since 1995. He has lectured on conservation from 1989/90 and leads the seminar of the subject "Culture and the way of living of the Slovenes" and the exercises of the subject "Methods and techniques of ethno- logical research work" since 1994/95. From 1998/99 onwards he has the full lecturing responsibilities of a imiversity professor. Dr. Hazier took his doctoral degree in 1998 with a dissertation entitled "The historical develop- ment, analysis and model of ethnological conservation in Slovenia." From 1979 to 1995 Dr. Hazier was employed at the Institute for the protection of the natural and cultural heritage of Celje, where beside basic and applicable tasks he also carried out numerous implementation tasks. As a conservator he supervised the renovation of the following buildings: the Kavčnik homestead in Zavodnje, the Miner's apartment in the Njiva neighbourhood in Trbovlje, the Aškerc homes- tead in Senožeti, the Skomar house in Skomarje, the Sulcer house in Letuš, the Škrabec house in Hrovača near Ribnica and other cultural monu- ments. Dr. Hazier also supervises the consh-uc- tion of the Open-air Museum in Rogatec and the renovation of Krofl's Mill in Kozje, the Junez homestead in Rogaška Slatina, the Sorž home- stead in Polže in the Rezar house in Grajska vas. Dr. Hazler's principal treaties and articles are: Je tudi v spomeniški službi prostor za sodobno etnološko vedo? (Knjižnica Glasnika SED 14), Kozolci ob Savi (Traditiones 16), Naselbinska in stavbna dediščina v vasi Vogrče (Osem stoletij Vogrč, Celovec 1995; together with Milena Hazler-Papič), Stavbna dediščina v občini Dobrla vas (Dobrla vas in okolica, Celovec 1996), Muzej na otvorenom Rogatec (Muzeologija 34, Zagreb 1997). 101 Vito Hazier SUMMARY PROPOSAL STANDARDS FOR THE WORK OF ETHNOLOGISTS IN MONUMENT PROTECTION Efficient professional work requires a person to know the history of the development of one's parental discipline, to have full command of the working methods, to have an appropriate methodological orientation and to respect the standards of work in the professional working environment. Slovene ethnology has achieved a high level of development in the past four decades and affirmed its position in the humanities in Slovenia. Through its modern methodical approach and methodological orientation it has had a major impact also on the development and activities of monument protection. It has therefore become necessary that such standards of work prevail in our working environment which will contribute most to the orientation of the work of ethnologists - conservators. The article is an attempt to present some tasks the author deems to be ftmdamental for the professional advancement of those employed in monument protection and for strengthening the position of ethnology in monument protection. In the author's opinion the fundamental tasks form the basis of every systematic protection activity. They have to be thoroughly prepared and supervises and they can only be carried out and lead by experienced conservators with several years of working experience. They should not be carried out independently by trainees or newly employed staff members in monument protection agencies because they may make completely wrong choices or misinterpret the value of the heritage involved. Thefundamental tasks are therefore the principal tasks in monument protection. The same is true of professional implementation tasks because a trainee is not capable of elaborating a conservation programme and even less of supervising the renovation of a cultural monument. He can only be a member of a team of hierarchically organised professionals. The team should be lead by an experienced conservator who unselfishly passes on his knowledge to his younger coUeagues (who are subordinated to him in the working process). Professional implementation and managerial tasks are an equally important aspect of the responsibUities of ethnologists - conservators: m the context of these tasks industrious individuals can develop significant and successful working methods and achieve high-quality professional results. It is indeed in this professional field that the professional training and skills of conservators and their sense of applied public work is verified. Only an organisation of work as described above can ensure that the documentary and physical protection of the natural and cultural heritage achieves the required quality standards. Monument protection agencies will therefore 102 Predlog standardov za delo etnologov v spomeniškem varstvu have to improve their internal organisation of work. This can only be achieved through a thorough inventory of the responsibilities and tasks for every established post separately and based on a systematic staffing policy. These standards do not introduce anything that would be essentially new, only some tasks are rearranged in a different way and appropriately emphasised (according to their significance). They are arranged by principal areas of content according to which the work of ethnologists -conservators and also other conservators takes place (or should take place). RESUME PROPOSITION POUR LBS STANDARDS DE TRAVAIL ETHNOLOGIQUE DANS LA SAUVEGARDE DU PATRIMOINE Pour atteindre une qualité dans le travail d'expert il est important de connaître l'évolution de la branche scientifique particuliere, maîtriser les approches, s'orienter dans une méthodologie convenable et tenir compte des standards de travail dans le milieu professionnel. Dans les quatre dernieres décennies, l'ethnologie slovene est parvenue a im haut degré du développement; elle est arrivée a se fixer une position stable dans le cadre des sciences humaines en Slovénie. Ses approches méthodiques et orientations méthodologiques modernes lui ont permis d'exercer une influence considérable sur le développement et sur les activités de la sauvegarde du patrimoine. 11 est donc nécessaire que ce domaine aussi se donne pour but d'établir ses propres standards de travail qui serviront d'orientation operative aux ethnologues-conservateurs. L'article a pour objectif de présenter quelques tâches qui, selon l'opinion de l'auteur, sont essentielles a la formation des spécialistes et a l'affirmation de l'ethnologie dans la sauvegarde du patrimoine. L'auteur estime que les tâches fondamentales sont essentielles a tout effort de sauvegarde soigneusement projeté. Elles doivent donc etre bien dirigées et préparées. Elles ne peuvent etre effectuées et dirigées que par des conservateurs soUdement et longuement expériences. Elles ne peuvent pas etre abordées par les cadres nouvellement employés ou en stage de préparation car ceux-ci risqueraient de commetre de graves erreurs dans la sélection et dans la valorisation du patrimoine. Les tâches fondamentales sont donc les tâches de la plus haute importance dans l'activité de la sauvegarde du patrimoine. Il en va de meme pour les tâches d'opérations spécialisées parce qu'il serait impossible pour un débutant d'élaborer des programmes de conservation ou encore moins de diriger la rénovation d'un monument culturel. 11 peut participer 103 Vito Hazier au travail d'une équipe d'experts, organisée hiérarchiquement. L'équipe doit etre dirigée par un conservateur expérience qui transmet ses connaissances a ses jetmes coUegues qui lui sont subordonnés dans le processus de travail. Les tâches applicatives et administratives constituent également ime partie importante du travail de l'ethnologue-conservateur; dans ce cadre-la, les chercheurs individuels peuvent développer avec succes des méthodes de travail et atteindre des résultat de haut niveau. C'est le domaine spécialisé ou se vérifie régulierement la capacité professionnelle des conservateurs et leurs affinités au travail d'application publique. Seule une telle organisation du travail assurera une sauvegarde - physiquement soutenue et documentée - du patrimoine naturel et culturel. C'est pourquoi la sauvegarde du patrimoine devra améliorer son organisation intérieure. Cette améhoration ne sera possible qu'a partir d'ime définition précise des tâches relatives aux particularités de chaque poste systémisé, et basée sur un encadrement préconçu. Les standards n'apportent rien d'essentiellement nouveau, mais distribuent et accentuent certaines tâches d'une façon différente. Celles-ci sont distribuées selon les ensembles thématiques principaux qm servent (ou devraient servir) d'orientation au travail des ethnologues-conservateurs ainsi qu'a celiti des autres conservateurs. 104 ODPRTO OGNJIŠČE V PLANŠARSKI KOČI NA PREHODNEM ALPSKO - PANONSKEM OZEMLJU Tone Cevc IZVLEČEK Avtor osvetljuje v svojem prispevku tip odprtega ognjišča iz konca prve polovice 20. stoletja v pastirskih kočah na Veliki planini v Kamniških Alpah. To ognjišče kaže značil- nosti prehodnega ozemlja med Alpami in Panonsko nižino, kjer se srečujeta dva različna načina kuhanja: na odprtem ognjišču in v peči. ABSTRACT The article discusses the type of open fireplace dating from the first half of the 20th century in shepherds' huts on Velika Planina in the Kamnik Alps. The fireplace is charac- teristic of the transitional region between the Alps and the Pannonian plain, where two different ways of cooking meet: on an open fireplace and in an oven. Z naselitvijo Slovanov v 6. stoletju v vzhodnih Alpah in panonskem obrobju' se je začel na tem občutljivem prehodnem ozemlju proces stapljanja romanizirane staroselske kulture s kulturo, ki so jo prinašali s seboj v več naselitvenih tokovih slovanski naseljenci. Antična kontinuiteta je morda najbolje izpričana v planinski živinoreji,^ kar kažejo še dandanes pastirske koče in zavetišča, ki so vabljive priče razvoja stavbarstva.^ Čeprav so zrasle pastirske koče v pogojih alpskega sveta, je vendar očitno, da so na njihov stavbni razvoj vpUvale, zlasti v začetnih stopnjah njihovega razvoja, tudi kulture zunaj alpskega ozemlja. To trditev podpirajo, na primer, raziskave ovalne velikoplarünske planšarske koče - "bajte", 1 B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, 1. zv., Ljubljana 1978, str. 234-316. 2 B. Grafenauer, Die Kontinuitätsfragen in der Geschichte des altkarantanisdien Raumes, Alpes Orientales 5, Ljubljana 1969, str. 55-79. 3 B. Schier, Hauslandschaften und Kulturbewegungen im östlichen Mitteleuropa, 2. erweiterte Auflage, Göttingen 1966, 138; Gustav Ränk, Die Bauemhausformen im baltischen Raum, Würzburg 1962, 12 sl.; J. R. Bunker, Windische Fluren und Bauernhäuser im Gailtal in Kämten, Mitt. der Anthropologischen Gesellschaft in Wien, Bd. XXXV, Separatabdmck, Wien 1905, str. 37; R. Ložar, Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja, v: Etnolog 15,1944, str. 70-88. 105 Tone Cevc SI. 1: Ovalna pastirska koča na Veliki planini (1550 m) v Kamniških Alpah | (foto F. Stele, 1996). ¦ Oval shepherd's hut on Velika planina (1550 m) in the Kamnik Alps j (photo F. Stele,1996). ¦ Chalet ovale d'alpage a Vehka planina (1550 m) dans '> les Alpes de Kamnik (photo F. Stele, 1996). j SI. 2; Tloris Preskarjeve bajte na Veliki planini. V sredini pastirjeva izba, okrog nje lopa za živino (risal Vlasto Kopač). ¦ Ground plan of the Preskar hut on Velika planina. The shepherds' living quarters are in the centre and are surrounded by the cattle shelter (drawing Vlasto Kopač). ¦ Plan horizontal du chalet de Preskar a Velika planina avec la piece de berger au milieu et l'étable autour d'elle (dessin Vlasto Kopač). 106 Odprto ognjišče v planšarski koči na prehodnem alpsko - panonskem ozemlju SI. 3: Odprto ognjišče v Preskarjevi bajti (risal Vlasto Kopač). ¦ Open fireplace in the Preskar hut (drawing Vlasto Kopač). ¦ Foyer ouvert dans le chalet de Preskar (dessin Vlasto Kopač). katere razvojno podobo so že poskušale osvetliti posebne študije/ ki pa se niso lotevale nadrobnejše obravnave odprtega ognjišča v njej. To ognjišče razkriva namreč nekatere posebnosti, po katerih se razločujejo od ognjišč v planšarskih kočah v Julijskih m Karnijskih Alpah ter v Karavankah. Vzroke razhajanj bi rad osvetlil s pričujočim prispevkom. Ovalna bajta z Vehke planine (1550 m) v Kamniško - Savinjskih Alpah je že razmeroma zgodaj pritegnila pozornost raziskovalcev zaradi svoje nenavadne ovalne zunanje oblike, ki pa skriva v notranjosti pravokotno pastirjevo izbo. Razčlenitev stavbne razvojne poti je pokazala, da segajo začetki njene stavbne zgodovine morda še v prazgodovinski čas, njeno razvojno pot pa so zaznamovale spremembe tlorisa in tudi notranjščine.' Očitno je doživelo razvoj tudi ognjišče; starejše je bilo morda podobno ognjiščem v sredozemskem in zahodnoevropskem prostoru,*" sedanje pa naj bi bilo dozorelo v posebnih razmerah na ozemlju, kjer prehaja alpsko kulturno območje v panonsko. Ker ni v ovalni bajti mikavno samo ognjišče, ampak tudi stavba kot celota, naj jo predstavim takšno, kot jo je opisal arhitekt Vlasto Kopač: "Stara 'velikoplaninska bajta' je, na kratko povedano, enocehčna dimnica, zgrajena iz okroglih brvm, približno dveh sežnjev v kvadrat, brez stropa, podnic in brez oken. Stoji na dvignjenem, suho zidanem kamnitnem podstavku. Odprto ognjišče je v desnem ali v levem kotu za vrati, na stranski sterü so pohce za_ •* T. Cevc, Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem, Ljubljana 1984 (Zusammenfassung); T. Cevc, Nastanek in razvoj pastirskega stanu na Veliki planini nad Kamnikom - (Entstehung und Entwicklung der Sennhütte auf der VeUka planina bei Kamnik. Zusammenfassung), Kamniški zbornik 11, 1967,47-86; T. Cevc, Vorgeschichtliche Deutung der Sennhütte in den Kamniker Alpen, v: Alpes Orientales 5, Ljubljana 1969, sti. 125-138; T. Cevc, Velika planina (Zusammenfassung), Ljubljana 1987; T. Cevc, Tipologija tiadicionalnih pastirskih in planšarskih stavb v slovenskih Alpah, v: Planšarske stavbe v vzhodnih Alpah. Die Sennhütten in den Ostalpen. Zbornik razprav. Referaten- Sammelband, Ljubljana 1995, sti. 54-56. 5 T. Cevc, omenjena dela. 6 T. Cevc, Vorgeschichtliche Deuhing der Sennhütte, sti-. 131. 107 Tone Cevc SI. 4: Odprto ognjišče v Preskarjevi bajti, na trikotni kanmiti plošči lonec sirovnik za kuhanje kislega sira (foto J. Kališnik, 1984). ¦ Open fireplace in the Preskar hut, a low and wide pot used to cook sour cheese stands on a triangular stone plate (photo J. Kališnik, 1984). ¦ Foyer ouvert dans le chalet de Preskar; la marmite a fromage sur posée sur la dalle triangulaire (photoj. Kališnik, 1984). latvice, ob zadnji steni pa je pograd. Čez vse je poveznjena ovalna skodlasta streha, ki jo nosijo kamnite klade, razvrščene v elipsi okoU dimnice. Streha okrog pastirjeve izbe oblikuje lopo z dvema vhodoma, kjer živina v pripeki ali v dežju najde zavetje (sliki 1, 2). Velikoplaninska bajta je zelo premišljeno oblikovana; namenjena je planinskemu življenju pa varovanju govedi in drobnice. Tesarski in konstrukcijski detajli kažejo dognanost in veliko mero domiselnosti. Skratka, velikoplaninska ovalna bajta je tesarska mojstrovina gorjancev iz Kamniških Alp."'' Dodajmo Kopačevemu orisu še nadroben opis ognjišča, katerega tradicionalna lega v pastirski koči je vedno v kotu za vrati. Razmeroma majhno ognjišče je visoko približno pol metra, obsega 120 x 90 cm, obdano pa je na dveh straneh z lesenim oklepom. Iz kamna zloženo ognjišče je zgoraj zravnano v ploščo 7 v. Kopač, Velikoplaninski stan. Planinsko berilo, Ljubljana 1969, sti. 210-211. 108 Odprto ognjišče v planšarski koči na prehodnem alpsko - panonskem ozemlju SI. 5: Odprto ognjišče v hišici na senožetni planini Pokrovec (1050 m), nad j ognjiščem vratilo - cgan (risala Dragica ' Knific-Lunder). ¦ Open fireplace in the little , house on the alpine hay meadow Pokrovec \ (1050 m), above the fireplace is the swinging ; arm used to hang a kettle on (drawing Dragica : Knific-Lunder). ¦ Foyer ouvert dans le chalet sur la montagne Pokrovec (1050 m) avec le cgan au-dessus du foyer (dessin Dragica Knific-Lunder). SI. 7: Odprto ognjišče v pastirski koči v Ukovški planini v Karnijskih Alpah (foto E Stele, 1980). ¦ Open fireplace in a shepherds' hut in the Ukovški alpine pasture in the Camic Alps (photo E Stele,1980). ¦ Foyer ouvert dans le chalet d'alpage sur la montagne Ukovška planina, dans les Alpes Camiques (photo F. Stele, 1980). in premazano z uovico. Steni kota nad ognjiščem sta obzidani s približno 35 cm visokim zidom, nanj je položena trikotna kanmita plošča. V nastali votlini v kotu ognjišča so kurili, ogenj je segreval tudi kamnito ploščo nad njim (slika 3). Ob zmerni toploti so lahko na njej kuhaU v loncu kisel sir mohant (slika 4). Kuhali so v pastirskih kočah na VeUki planini v ponvah, kožicah in železnih loncih. Podobne posode so rabili tudi v kmečkih domovih v okoHci Kanmika in drugod na Slovenskem, kjer so kuhali v p e č e h.* Ta podatek je vabljiv, ker nas pripelje do spoznanja, da so kuhali pastirji na Veliki planini tako kot doma, v peči, pred ustjem žrela peči. VeUkoplaninsko odprto ognjišče, pokrito s tiioglato kamnitno ploščo, spominja na ustje peči; lahko bi govorih o nekakšnem zametku peči. Po tej posebnosti se velikoplaninsko odprto ognjišče bistveno razločuje od ognjišč v pastirskih kočah na drugih slovenskih planinah.' Ta so bodisi nizka ah dvignjena, nimajo pa kamnitne votline (sliki 5,6). Tudi kuhali so na teh ognjiščih drugače. Rabili so kotel, ki je visel na verigi ali na kavlju vratila - cgana,^° ki je bil pribit ob steno pri ognjišču (slika 7). Razločki so očitni. Zdi se, da so razhajanja glede tipologije ognjišč in načina kuhanja utemeljeni v kultumi tiadiciji. Po Bnmu 8 R. Ložar, Kmečki dom ui kmečka hiša. Narodopisje Slovencev 1, Ljubljana 1944, str. 89. 9 T. Cevc, Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem, Ljubljana 1984, str. 124-127. v. Novak, Predromanske, romar\ske in germanske besede v slovenskem gorskem pastirstvu. V: Linguistica 15, Ljubljana 1975, str. 105-114. 109 Tone Cevc Schieru naj bi zahodna Evropa pripadala (v zgodnjem srednjem veku?) kulturnemu krogu z odprtim ognjiščem, medtem ko naj bi obvladovala ozemlje Skandinavije, severozahodne in vzhodne Evrope ter vzhodne in zahodne Alpe kultura peči (Kochofen)." Meja obeh kulturnih območij je potekala stoletja čez slovensko ozemlje: kulturna pokrajina v Julijskih in Karnijskih Alpah je pripadala zahodnemu krogu odprtih ognjišč, medtem ko je ozemlje Kamniško - Savinjskih Alp imelo prehoden značaj z vplivi zahodnega in vzhodnega kulturnega območja, kar lahko ugotavljamo tudi pri velikoplaninskem odprtem ognjišču. Mikavna kulturna dediščina vzhodnoalpskega ozemlja na kulturnem stičišču je enoprostorna dimnica s prekritim predprostorom - lopo. Za dimnico je značilno, da ima v bivalnem prostoru odprto ognjišče in peč. Kako je prišlo v hiši dimničnega tipa do združitve odprtega ognjišča in peči, ni jasno, zlasti zato, ker še ne vemo, kdaj in kje so najprej začeh uporabljati peč, dasi raziskave kažejo, da je peč nastala v klimatsko neugodnem okolju vzhodne Evrope.Do združitve odprtega ognjišča in peči je prišlo na vzhodnoalpskem ozemlju na vzhodnem Tirolskem, Štajerskem in Koroškem," kjer so dimnice izpričane že v 16. stoletju.^* Dimnice so bile uveljavljen stavbni tip tudi na slovenskem ozemlju na Koroškem, Štajerskem, v Prekmurju in v Porabju.'^ Njihova južna in vzhodna meja razširjenosti se delno pokriva z mejami antičnega Norika.^*" Kje tiče vzroki te vzporednosti, ni mogoče pojasniti. Vsekakor je potrebno dodati, da je tudi današnje kamniško ozemlje pripadalo nekdanjemu noriškemu kraljestvu.^^ Spoznanja o dimnicah in njeni razširjenosti na vzhodnoalpskem ozemlju niso nepomembna za osvetlitev zgodovinske podobe velikoplaninskega kombiniranega ognjišča. Opozarjajo nas na podobnost dimničnih ognjišč in pastirskega ognjišča na Veliki planini. Čeprav le-to kaže samo zametke peči, ni mogoče prezreti sorodstva, na primer s starejšimi dimničnimi ognjišči na južnokoroškem ozemlju.'" Zato bi smeli misliti, da je ovalna pastirska koča na Veliki planini pravzaprav dimnica, ne pa ognjiščnica. Vzporeditev "bajte" z dimnicami se zdi še bolj utemeljena, ker je tudi velikoplaninska arhitektura zrasla v noriškem kulturnozgodovinskem prostoru. Sklenimo razmišljanja o veHkoplaninski bajti in njenem ognjišču s spoznanjem, da je našemu ognjišču dalo značaj prehodno alpsko - panonsko 11 B. Schier, Hauslandschaften und Kulturbewegungen im östlichen Mitteleuropa, Göttingen 1966, Str. 163 sl. 12 B.Schier,ibid. 13 V. Geramb, Kärntner Rauchshiben, Carinthia 1,144,1954, str. 663-732. 14 O. Moser, Das Bauernhaus und seine landschaftliche und historische Entwicklung in Kärnten, Klagenfurt 1974, str. 73. 15 Novejši pogled na dimnice na Slovenskem dajeta A. Baš - S. Vilfan, O starejših dinmicah na Slovenskem, v: Traditiones 17,1988, str. 111-121. 16 Prim, mejo zarisano na zemljevidu v knjigi G. Alföldy, Noricum. London and Boston 1974, str. 414. 17 S. Gabrovec, Kamniško ozemlje v prazgodovini, Kamiuški zbornik 10,1965, str. 113. 18 O. Moser, Das Bauernhaus, 1992, sto. 75, slika 17. 110 Odprto ognjišče v planšarski koči na prehodnem alpsko - panonskem ozemlju SI. 6: Odprto ognjišče v planšarskem stanu v planini Vodični vrh (1470 m) v Juhjskih Alpah (foto F. Stele). ¦ Open fireplace in the shepherds' hut on the alpine pasture of Vodični vrh (1470 m) in the Julian Alps (photo F. Stele). ¦ Foyer ouvert dans le chalet d'alpage sur la montagne Vodičiu vrh (1470 m) dans les Alpes Juhennes (photo F. Stele). Ill Tone Cevc ozemlje, bistvene značilnosti pa sta mu vtisnili kulturi odprtih ognjišč in peči, katerih povezujoči člen je ostalo naše ognjišče do današnjih dni. Odprto pa je vprašanje, kdaj se je to ognjišče izoblikovalo kot zametek peči - v antiki ali pozneje po naselitvi Slovanov v vzhodnih Alpah. Ne samo zaradi bogate stavbne preteklosti, ampak tudi zaradi mikavnih odprtih vprašanj bo velikoplaninska arhitektura tudi v prihodnje privabljala narodopisce vzhodnoalpskih in panonskih dežel. LITERATURA ALFÖLDY, G.: Noricum, London and Boston 1974. BAŠ, A., VILFAN S.: O starejših dimnicah na Slovenskem, v: Traditiones 17, 1988, str. 111-121. BUNKER, J. R.: Wkidische Fluren und Bauernhäuser im Gailtal in Kämten, Mitt. der Anthropologischen Gesellschaft in Wien, Bd. XXXV, Separatabdruck, Wien 1905. CEVC, T.: Nastanek iti razvoj pastirskega stanu na Veliki planini nad Kamnikom, v: Kamniški zbornik U, 1967, str. 47-86. CEVC, T.: Vorgeschichtliche Deutimg der Sennhütte in den Kanmiker Alpen, v: Alpes Orientales 5, Ljubljana 1969, str. 125-138. CEVC, T.: Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev ki oglarjev na Slovenskem, Ljubljana 1984. CEVC, T.: Velika plankia : življenje, delo in izročilo pastirjev, Ljubljana 1987. CEVC T.: Tipologija tradicionalnih pastirskih in planšarskih stavb v slovenskih Alpah, v: Planšarske stavbe v vzhodnih Alpah = Die Sennhütten in den Ostalpen. Zbornik razprav = Referaten- Sammelband, Ljubljana 1995, str. 54-56. GABROVEC, S.: Kamniško ozemlje v prazgodovini, v: Kamniški zbornik 10, 1965, str. 89-134. GERAMB, v.: Kärntner Rauchstuben, v; Carinthia I, 144, 1954, str. 663-732. GRAFENAUER, B.: Die Kontinuitätsfragen in der Geschichte des altkarantanischen Raumes, v: Alpes Orientales 5, Ljubljana 1969, str. 55-86. GRAFENAUER, B.; Zgodovina slovenskega naroda, 1. zv., Ljubljana 1978. KOPAČ, v.: VeUkoplaninski stan, v: Planinsko berilo, Ljubljana 1969, str. 210-211. LOŽAR, R.: Prazgodovinske osnove slovenskega narodopisja, v; Etnolog 15, 1944, str. 70-88. LOŽAR, R.: Kmečki dom in kmečka hiša, v: Narodopisje Slovencev 1, Ljubljana 1944, str. 62-97. MOSER, O.; Das Bauernhaus und seine landschaftliche und historische Entwicklung in Kärnten, Klagenfurt 1974. MOSER, O.: Das Bauernhaus und seine landschaftliche und historische Entwicklung in Kärnten, Klagenfurt 1992. NOVAK, v.: Predromanske, romanske in germanske besede v slovenskem gorskem pastirstvu, v: Linguistica 15, Ljubljana 1975, str. 105-114. RANK, G.: Die Bauernhausformen im baltischen Raum, Würzburg 1962. SCHIER, B.: Hauslandschaften und Kulturbewegungen im östUchen Mitteleuropa, Göttingen 1966. 112 Odprto ognjišče v planšarski koči na prehodnem alpsko - panonskem ozemlju BESEDA O AVTORJU Tone Cevc, dr., znanstveni svetnik na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, preučuje stavbarstvo in planšarstvo na Slo- venskem. V zadnjih letih se intenzivneje posveča vprašanjem zgodovine poselitve planin v Kamniško Savinjskih Alpah. Je avtor več kot 80 razprav in strokovnih prispevkov ter pisec knjig: Velika planina. Življenje, delo in izročilo pastirjev, Ljubljana 1972, (1987,1993); Arhi- tekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem, Ljubljana 1984; Kmečke hiše v Karavankah (soavtor I. Primožič), Trst, Celovec 1988; Kmečke hiše v Selah, Sele 1988; Das Bauernhaus in den Karawanken (prevod), Radovljica 1991; Bohinj in njegove planine. Srečanja s planšarsko kulturo, Radovljica 1992; Bohinj und seine Almen (prevod), Ljubljana 1992; Slovenski kozolec (soavtor J. Čop), Žirovnica 1993; Davne sledi človeka v Kam- niških Alpah (Arheološke najdbe v planinah 1995 - 1996), Ljubljana 1997. ABOUT THE AUTHOR Tone Cevc, Ph. d., is a scientific adviser ¦ to the Institute for Slovene ethnology with the j Scientific Research Centre of the Slovene Academy of Sciences and Arts. He researches architecture and alpine pastures in Sloverüa. In recent years he has been intensively engaged in researching the history of the settlement of alpine pastures in the Kamnik and Savinja Alps. He is the author of over 80 treaties and scientific articles and has written several books: Velika | planina. Življenje, delo in izročilo pastirjev, \ Ljubljana 1972, (1987,1993); Arhitekturno ; izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na! Slovenskem, Ljubljana 1984; Kmečke hiše v ; Karavankah (co-author: I. Primožič), Trst, | Celovec 1988; Kmečke hiše v Selah, Sele 1988; Das Bauernhaus in den Karawanken (trans- lation), Radovljica 1991; Bohinj in njegove planine. Srečanja s planšarsko kulturo, Radov- ljica 1992; Bohinj und seine Ahnen (translation), Ljubljana 1992; Slovenski kozolec (co-author: J. Cop), Žirovnica 1993; Davr\e sledi človeka v j Kamniških Alpah (Arheološke najdbe v| planmah 1995 - 1996), Ljubljana 1997. j SUMMARY THE OPEN FIREPLACES OF SHEPHERDS' HUTS IN THE TRAN- SITIONAL AREA BETWEEN THE ALPS AND THE PANNONIAN PLAIN When, m the 6* century, the Slavs began to settle the Eastern Alps and the outskirts of the Pannonian Plain, a process started m this precarious transitional area during which the romanised original culture melted with the culture the Slav settlers brought with them in several settlement waves. The perhaps most convincing evidence of a continuity that goes back to ancient times are the alpine pastures and shepherds' huts and shelters which have survived mto \he present as enticing witimesses to the development of architecture. Though these shepherds' huts were built m the conditions of an alpine envirorunent, it is nevertheless obvious that especiaUy in the early stages of their architectural development they were also influenced by cultures from outside the alpine region. This assumption is supported, among others, by the researchers of the oval shepherds' huts on Velika Planina. The development of these huts has been the subject of 113 Tone Cevc several special studies which, however, faüed to investigate in any greater detail the open fireplaces in then\. These fireplaces indeed reveal particularities which differentiate them from those in shepherds' huts of the JuHan and Camic Alps and of the Karavanke Motmtains. The oval huts on Velika Planina (1550 m) in the Kamnik-Savmja Alps fascinated researchers in the past because of their unusual oval exterior which encloses a rectangular interior (pictures 1, 2). Analysis of their architectural development suggests that their origin may go back as far as prehistoric times and that the development saw changes of the ground plan and also of the interior. It is a further obvious that the fireplaces in these huts also changed; the oldest ones were perhaps similar to those of the Mediterranean and West European regions, but the present ones must have matured in the particular conditions existing in the transitional region between the Alpine and Pannonian cultural areas. The relatively small fireplace, located in a comer of the hut, is about half a metre high, covers an area of 120 x 90 centimetres and the two visible sides are enclosed by a wooden frame. The dry-stone masonry of the fireplace is lined with clay and the top is levelled with a stone plate. Above the level of the fireplace the walls of the hut which enclose the remaining two sides of the fireplace are lined with approx. 35 centimetres high stone walls, on top of which a triangular stone plate rests. Thus a cavity is created in the comer of the fireplace and it was used to make fire which heated the stone plate above it (picture 3). The moderate heat it produced was enough to cook sour cheese {mohant) on the plate (picture 4). The shepherds on Velika planina used pans and iron pots to cook, that is the same vessels as on the farms in the environs of Kanrnik and elsewhere in Slovenia where people cooked in ovens. This is quite significant because it tells us that the shepherds of Velika planina cooked in the same way as they did at home - in an oven or, to be exact, in front of the oven' s mouth. This particular form of fireplace on Velika planina differs widely from the fireplaces in shepherds' huts in other Slovene alpine pastures. The latter are either low or raised, but they are without stone-built cavities and a different method of cooking was used on them. A kettle was himg on a chain or on the hook of a swinging arm called "cgana" which was fastened to the wall near the fireplace (pictures 5, 6, 7). It appears that the differences in the typology of fireplaces and in the ways of cooking are based on cultural traditions. According to Bruno Schier West-Europe belonged (in the early Middle Ages) to the cultural area of open fireplaces, while the territory of Scandinavia, North-West and East Europe as well as the Eastem and Westem Alps belonged to the oven culture. The border between both cultvual areas ran for centuries across Slovene territory: the cultural area of the Juhan and Camic Alps belonged to do westem area of open fireplaces, whereas the territory of the Kamnik and Savinja Alps had the 114 Odprto ognjišče v planšarski koči na prehodnem alpsko - panonskem ozemlju characteristics of a transitional region, influenced both by U\e western and eastern cultural areas. The open fireplaces of Vehka Planina confirm this thesis. RESUME LE FOYER OUVERT DANS UN CHALET D'ALPAGE SUR LE TERRITOIRE DE PASSAGE ENTRE LES ALPES ET LA PANONIE La colonisation des Alpes et des bords de la Panonie par les Slaves, au 6eme siecle, a déclenché sur ce territoire transitoire im processus de fusion entre l'ancienne cultme romanisée et la culture des Slaves venus s'y installer par vagues. L'élevage alpin constitue un des phénomenes les plus représentatifs de la continuité antique, comme en témoignent les chalets et les abris d'alpage conservés jusqu'a nos jours. Ils montrent aussi l'évolution de leur construction. Bien que ces chalets soient apparus dans les conditions du monde alpm, l'évolution de leur construction, surtout au début, a été influencée par les cultures extérieures au territoire alpin. Les études sur le chalet d'alpage ovale de Velika planina confirment cette hypothese; elles étudient son évolution, mais n'examinent pas en détail son foyer ouvert. C'est justement ce foyer qui révele les particularités prouvant la différence entre les foyers dans les chalets d'alpage des Alpes Juhennes et Carniques et ceux des Karavanke. Le chalet ovale de Velika planina (1550 m), dans les Alpes de Kamnik et de la Savmja, a assez tôt attiré l'attention des chercheurs a cause de sa forme ovale mhabitueUe, qui dissimule derriere ses murs une piece de berger rectangulaire (photos 1, 2). L'analyse concernant l'évolution de sa construction a démontré que son histoire remonte peut-etre meme a la période préhistorique et que son évolution a été marquée par le changement du plan horizontal et de l'intérieur. Le foyer a vraisemblablement évolué aussi: l'ancien foyer ressemblait probablement a ceux de la Méditerranée et de l'Europe de l'Ouest, tandis que le foyer actuel est apparu dans les conditions propres au territoire ou l'espace culturel alpm se confronte a l'espace panonien. Le foyer est relativement petit, d'ime hauteur d'un demi-metre environ, de dimensions de 120 x 90 cm, et entouré sur les deux côtés par du bois. 11 est construit en pierre, son plafond est plat et couvert de glaise. L'angle du mur au-dessus du foyer est enclos par deux murets d'une hauteur de 35 cm, sur lesquels est posée tme dalle triangulaire. Dans la cavité ainsi formée dans le com, on faisait du feu qm chauffait la dalle superposée (photo 3). A température modérée on pouvait y préparer dans im pot un fromage sur, le mohant (photo 4). Dans les chalets de berger a Vetika planina, on faisait la cuisine dans des poeles, des casseroles et des marmites de fer. Pareille vaisselle a été également utilisée dans les fermes aux environs de Kamnik, ainsi que dans d'autres endroits 115 Tone Cevc en Slovénie ou l'on faisait la cuisine dans des fours. Cette information est précieuse, parce que elle nous apprend que les bergers a Velika planina faisaient la cuisine comme chez eux, c'est-a-dire dans des fours, devant l'ouverture du four. Le foyer ouvert de VeHka planina, couvert par une dalle triangulaire, est semblable a l'ouverture du four - on pourrait parler d'une ébauche du four. C'est cette particularité du foyer de VeHka planina qui le distingue des autres foyers de chalets de berger se trouvant dans les autres montagnes Slovenes: ces derniers sont soit plus bas, soit plus élevés, mais n'ont pas de cavité. La façon meme de ctHsiner dans ces foyers est différente. Les gens utiHsaient un chaudron pendu sur la crémaillere ou un crochet tournant nommé «cgan», cloué sur le mur prés du foyer (photos 5, 6, 7). Les différences sont évidentes. 11 semble que les divergences quant a la typologie des foyers et aux modes de préparation culinaire dérivent des différentes traditions culturelles. Selon Bruno Schier, l'Europe occidentale devait faire partie (au haut Moyen Age ?) du milieu culturel au foyer ouvert, tandis que la culture du four (Kochofen) dominait le territoire de la Scandinavie, de l'Europe du Nord-ouest et de l'Est et des Alpes de l'Ouest et de l'Est. La frontiere entre les deux espaces culttuels a traversé, les siecles durant, le territoire slovene: les Alpes Juliennes et Camiques appartenaient au milieu occidental des foyers ouverts, tandis que le territoire des Alpes de Kamnik et de la Savinja représente im lieu de passage, ou se croisent les influences des espaces culturels oriental et occidental: le foyer ouvert de Velika planina en témoigne. 116 VINOGRADNIŠKA ZAVETIŠČA IN GRUNTNE BAJTE V VIPAVSKI DOLINI Andrejka Ščukovt IZVLEČEK Vinogradniška zavetišča sodijo v tisto zvrst dediščine, ki jo imenujemo občasno naseljene stavbe ali na kratko zavetišča. Na Vipavskem so to gruntne bajte. Frekvenca vinogradniških zavetišč v Vipavski dolini je velika. Po posamičnih območjih je njihova gostota največja v okolici vasi Slap in v dolini Pasjega repa; ta zavetišča so tudi najstarejša. Vinogradniška zavetišča glede na starost in obliko uvrščam v dva tipa s podtipi. ABSTRACT Vineyard shelters belong to the kind of heritage called temporarily settled buildings or, in short, shelters. In the Vipava Valley they are called cottages {literally: land cottages). The density of vineyard shelters is very high in the Vipava Valley. Considering individual areas their density is the highest around the village of Slap and in the Pasji rep Valley; these shelters are also the oldest ones. Vineyard shelters are classified into two types with subtypes depending on their age and shape. Predgovor V tekstu Vinogradniška zavetišča na območju Vipavske doline predstavljam stavbno dediščino, ki jo uvrščamo v občasno oziroma začasno naseljene stavbe ali z eno besedo zavetišča. Poleg obravnavanih zavetišč poznamo še pastirske, drvarske, oglarske, poljedeljske in solinarske občasno naseljene stavbe in naselja. Z občasno naseljenimi stavbami se je največ ukvarjal dr. T. Cevc' Njegova zasluga je, da so nam zelo dobro poznani pastirski stanovi, drvarske in oglarske stavbe. Ta zvrst dediščine je značilna za naš gorski svet. V sredozemskem kulturnem prostoru pa so najbolj znana in markantna zavetišča, ki jim pravimo hiške ah bajte. Teh je največ na Krasu^ in v Istri^ po pašnikih in v vinogradih. To so manjše 1 Cevc Tone, Arhitekturno izročilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem. Ljubljaia : DZS, 1984. 2 S hiškami na Krasu se je ukvarjala italijanska avtorica M. P. Pagniiu. Svoja spoznanja je objavila v knjigi La casa rurale nel Carso Triestino, 1996. 3 Eden izmed avtorjev, ki se je ukvarjal z istrskimi kažimi že leta 1940, je bil B. Nice. 117 Andrejka Ščukovt Skrilje - zavetišče Novinčovca (foto A. Ščukovt, 1996). ¦ Skrilje - the Novinčovec shelter (photo A. Ščukovt, 1996). ¦ SkrUje - abri de Novinčovc (foto A. Ščukovt, 1996). enocelične stavbe. Največkrat so okrogle pa tudi pravokotniške oblike in zgrajene iz nasuho zloženega kamenja. V poljskih hiškah so hraniU orodje in se vanje zatekah ob pripekajočem soncu. Pastirske hiške so služile predvsem za zavetje pastirjem v neugodnih vremenskih razmerah. V njih je pastir lahko le čepel ali sedel. Območje, ki mu je namenjena ta obdelava, je Vipavska dolina. Pobočja in v zadnjem času tudi ravninski del doline so porasla z okrog 1700 ha vinogradov. Kot posledica naravnih lepot, klime in človeške aktivnosti se je izoblikovala značilna, čeprav marsikod tudi že zaraščena in po drugi stiani degradirana, vinogradniška krajina. O odlikah vipavskega vina je pisal že Valvasor. Vinsko tito pa so v Vipavsko dolino prinesli Rimljani. Vinska trta in vino sta tesno povezani z načinom življenja vsakega Vipavca. Ta povezava se odraža tudi na področju stavbarstva oziroma na vinogradniški arhitekturi. Najbolj so nam znane obokane vinske kleti s faladurji, manj pa vinogradniška zavetišča ah gruntne bajte. Obravnavana zavetišča so plod terenskega dela, ki sem ga v glavnem opravljala v zgodnjih pomladnih in poznih jesenskih mesecih.'' Ker pa je danes veliko vinogradov že opuščenih in jih je prerasel gozd, se zahvaljujem informatorjem /lokalnim poznavalcem terena/, ki so mi pomagali marsikatero -1 Terensko delo sem opravljala med letoma 1994 in 1997. Vezano je bilo na zgodnje pomladne in pozne jesenske mesece, ko vinska trta in predvsem ostala vegetacija v rasti miruje. Takrat je bil zato pogled na vinograde in na evidentiranje zavetišč lažji oziroma delo olajšano. 118 Vinogradniška zavetišča in gruntne bajte v Vipavski dolini Duplje - gruntna bajta pri Vrhpolju (foto A. Ščukovt, 1996). ¦ Duplje - cottage near Vrhpolje (photo A. Ščukovt, 1996). ¦ Duplje - naaisonnette pres de Vrhpolje (photo: A. Ščukovt, 1996). Že popolnoma zaraščeno in pozabljeno zavetišče ponovno odkriti. Brez njih bi nekatera zavetišča ostala nedokumentirana, predvsem na območju Pasjega repa pri Podnanosu. Zaradi lažje preglednosti nad terenom sem evidentirane objekte razvrstila v osem funkcijskih območij. V vsakem funkcijskem območju so podatki o zavetišču izpisani na obrazcu v obliki inventarnega lista, zavetišče je fotodokumentirano in označeno na topografski karti TTN5. Nekateri objekti so tudi tehnično izmerjeni, narejen je posnetek obstoječega stanja. Pri vrednotenju vinogradniških zavetišč pa sem upoštevala naslednja merila in kriterije: razvojno, tipološko in prostorsko merilo.' Funkcijsko območje A: Je južno od vasi Šempas. To je zdaj območje vodnega zbiralnika Vogršček in trase hitre ceste Vrtojba - Selo. Funkcijsko območje B: Je med vasema Potoče in Skrilje. Funkcijsko območje C: Je področje vinogradov okrog vasi Steske pri Braniku. Funkcijsko območje Č: To je vinogradniška krajina med vasmi Lože in Goče. Funkcijsko območje D: Obsega vinograde od vasi Budanje do Dupelj in Vrhpolja pri Vipavi Funkcijsko območje E: Je severno m zahodno od vasi Slap pri Vipavi in pod hribom Svetega Pavla. 5 Glej J. Pirkovič, Sistematika vrednotenja kulturne dediščine. Vestnik 11 (Ljubljana) / 1993. 119 Andrejka Ščukovt Slap - Bizjak - Prhavčevo zavetišče oziroma grtmtna bajta (foto A. Ščukovt, 1996). ¦ Slap - Bizjak - the Prhavčev shelter or cottage (photo A. Ščukovt, 1996). ¦ Slap - Bizjak - abri de Prhavc ou bien maisonnette (photo: A. Ščukovt, 1996). Funkcijsko območje F: To je vinogradniška krajina južno od vasi Erzelj oziroma od Tabora nad Erzeljem. Funkcijsko območje G: Je dolina istoimenskega potoka Pasji rep, ki leži jugozahodno med vasema Lozice in Orehovica pri Podnanosu. Tipi vinogradniških zavetišč Uvrščam jih v dva tipa: V prvi tip uvrščam tista zavetišča, ki so nastala v 19. stoletju. So pravokotniškega tlorisa in plod podedovanega znanja iz pradavnine. Grajena so iz nasuho zloženega kamenja oziroma skrl, tako stene kot streha. Skrle so naložene v višini po plasteh. Največkrat sta tako zgrajeni dve steni zavetišča, preostaU del pa je delno vkopan v breg aH v živo skalo. Zavetišče V Lukovniku pri vasi Erzelj je primer zavetišča, ki je vklesano v živo skalo. Tla v zavetiščih so iz zbite zemlje. Stieha je prav tako skrlata. V primeru, da je zavetišče manjše, je stieha iz skrl, ki so brez vsakršne opore položene druga na drugo. Večja zavetišča imajo skrle položene na tiamove. V primerjavi s kraškimi zavetišči, ki imajo plitvo kupolasto stieho, je tu streha največkrat enokapnica. Vhod v zavetišče je preprosta pravokotniška nizka odprtina. Praviloma je vhod orientnan proti jugu aH zahodu, tako da je obrnjen proč od biuje. Starejša 120 Vinogradniška zavetišča in gruntne bajte v Vipavski dolini Goče - zavetišče pred vasjo in vinogradruška krajina Goč (foto A. Ščukovt, 1996). ¦ Goče - shelter in front of the village and view of the vineyards of Goče (photo A. Ščukovt, 1996). ¦ Goče - abri pres du village et les vignobles (photo: A. Ščukovt, 1996). vinogradniška zavetišča so bila vedno tako velika, da se je v njih odrasel človek lahko ulegel na tla diagonahio. Povprečne dimenzije zavetišč tega tipa so cca 3m X 2.50m m višine 1.60m ah 3.90m x 2.60m ter višme 2.50m. V drugi skupini so zavetišča, ki so v glavnem nastala po letu 1900, to je po obnovi vinogradov. V osemdesetih letih 19. stoletja je tudi tukajšnje vmograde prizadela trsna uš.'' Zato je bilo potrebno obnoviti praktično vse vinograde. V tem obdobju je nastal tip vinogradruških zavetišč, kakršna poznamo še danes. To so večja zavetišča - gruntne bajte, in so izrazito pravokotniškega tlorisa. Gradivo niso več skrle, ampak že večji odbrani kosi lokahiega kamenja. Streha je krita s korci in je eno ah dvokapna. Ta zavetišča imajo tudi že kamnite detajle, kot so vratni in okenski okvirji. Znotraj tega tipa pa ločimo več podtipov. 1. Manjša vtiiogradniška zavetišča pravokotiiiškega tiorisa. Vanje pridemo skozi manjšo pravokotniško odprtino. Poleg vratne je še manjša okenska odprtina. Tla so iz zbite zemlje. Oprema je le najnujnejša - preprosta lesena klop. Streha je enokapnica, kritina korena na lesenem tramovju. 2. Večja zavetišča, tudi pravokotniškega tiorisa. Vhod je že opremljen z enokrilninti lesenimi vrati. Praviloma imajo ta zavetišča po dve manjši okenski 6 Konec 18. stol. se je na Slovenskem pojavila trsna uš in je v zelo kratkem času mučila vinograde. Z uvajanjem cepljenja evropske žlahtne vinske trte na ameriško podlago so zopet uspeh na Slovenskem postaviti vinogradništvo na noge. Ob obnovi vinogradov so gradili tudi nova zavetišča. 121 Andrejka Ščukovt Budanje - opuščena gruntna bajta (foto A. Ščukovt, 1996). ¦ Budanje - abandoned cottage (photo A. Ščukovt, 1996). ¦ Budanje - maisonnette abandonnée (photo: A. Ščukovt, 1996). odprtini, ki sta tako kot vratna, obdani s kamnitim okvirjem. Oprema je lesena klop z mizo. Del prostora v teh zavetiščih je bil namenjen tudi za živino. Tu so imeli največ po par volov. Vole so rabiH za oranje vinograda in da so delali gnoj oziroma za gnojenje. 3. V ta podtip uvrščam večje stavbe, ki so že stanovanjska poslopja v katerih so živeli koloni. Ta poslopja so nadstropna. V pritUčju so bivali, nadstropje pa so uporabljaU kot gospodarski del. Takih stavb je ohranjenih zelo malo, oziroma so že v ruševinah. Na velikost zavetišča ali grtmtne bajte, kot jih imenujejo lokalno, so vpHvale tudi premoženjske razmere. Lastniki bajt, v katerih so živeli koloni, so bili premožnejši kmetje, gostilničarji in cerkev. Primer večje kolonske bajte je pod vasjo Erzelj. Njeni lashiiki so bili ena najbogatejših družin iz Goč. To je Kebetova bajta, v kateri je bila med drugo svetovno vojno partizanska bolnišnica, danes pa je le-ta le še ruševina. Dve taki bajti stojita tudi na območju vinogradov pri vasi Slap pri Vipavi. Prva je na območju imenovanem Mejakovec, njen lastnik je Župnijski urad iz Vipave. Lastniki druge bajte pa so znani vipavski gostilničarji Hrovatinovi. Gradnja zavetišč Zavetišča so vsa kot po pravilu grajena na enak način. Smo v sredozemskem kulturnem prostoru in zanj je značilna predvsem uporaba kamna kot gradbenega materiala. Najstarejša zavetišča so zgrajena iz Hišnega peščenjaka /skrle, škrle. 122 Vinogradniška zavetišča in gruntne bajte v Vipavski dolini Orebovlca - zavetišče v doliiu Pasjega repa (foto A. Ščukovt, 1996). ¦ Orehovica - shelter m the Pasji rep Valley (photo A. Ščukovt, 1996). ¦ Orehovica - abri dans la vallée de Pasji rep (photo: A. Ščukovt, 1996). škrli/, mlajša pa že iz večjih odbranih kosov lokalnega kamna. Prva imajo tudi ostrešje iz skrl, druga pa so krita že s korčno kritino. Gradnje zavetišča se je loteval kar sam gospodar ob pomoči družinskih članov ah prijateljev. Gradil je brez načrta, saj ga ni potreboval. Po pripovedovanju informatorja je v dolini Pasjega repa na začetku tega stoletja zidal zavetišča neki Lipovž, doma iz Lozic. Poznamo dva načina zidanja gruntnih bajt. Starejše so zidane na tako imenovani suhi način, brez kakršnegakoh veziva. Mlajša zavetišča so zidana z malto. Za vinogradniška zavetišča zidana z malto je značilno, da stene drži vezivo, ki je narejeno iz mešanice peska, apna in vode. Kamrtit zid je kljub vezivu še vedno debel približno 0.5m. Število pozidanih sten pa je od primera do primera različno in je odvisno od lege. Streha Pokrivanje s kamnito kritino je star način pokrivanja streh sredozemskega kulturnega prostora. Starejša vinogradniška zavetišča imajo enokapno, skrlato stieho.^ Skrle so tu gladke plošče romboidne obtike in postavljene tako, da vsaka zgornja vrsta prekrije spodnjo. Edini primer, ki ima kupolasto /ptitvo/ streho, je na območju Pasjega repa. To je Lipovževa bajta. 7 Umetnostni zgodovinar dr. F. Stele je v knjigi Umetnost v Primorju imenoval kamnito streho prastara streha. S tem izrazom je označil njeno povezanost z naravo, predvsem pa starost in kontinuiteto. 123 Andrejka Ščukovt Orehovica - zavetišče v doHni Pasjega repa (foto A. Ščukovt, 1996). ¦ Orehovica - shelter in the Pasji rep Valley (photo A. Ščukovt, 1996). ¦ Orehovica - abri dans la vallée de Pasji rep (photo: A. Ščukovt, 1996). Najbolj razširjena obUka strehe je dvokapna streha. Kritina je korena. Imamo pa tudi več primerov vinogradniških zavetišč z enokapno streho. V zadnjih desetletjih uporabljajo za kritino zavetišč tudi salonit in valovito pločevino. Ti dve obUki kritine delujeta na tej zvrsti dediščine in v vinogradniški krajini zelo grdo in nenaravno. Oprema zavetišč Oprema vinogradniških zavetišč, tako stavbna, kot tudi oprema v notranjščini, je zelo skromna; minimalna in najnujnejša. Vhod v zavetišče je pogosto na vzdolžni, južni strani zavetišča. Je odprt. Zavetišč z vratnimi krili je malo. Vrata so v glavnem imela tista zavetišča, v katerih je bila živina. Starejša vinogradniška zavetišča nimajo okenskih odprtin. Zadoščala je le tista svetloba, ki je prihajala skozi vratno odprtino. Okenske odprtine se pojavijo šele na novejših bajtah, v glavnem po letu 1900. So kvadratne aH pravokotniške obUke ter obdane s kamnitimi okvirji. Starejša vinogradniška zavetišča verjetno niso imela notranje opreme. Ta se pojavi šele v mlajših zavetiščih. V glavnem sta to le lesena klop in miza. V zavetiščih, kjer je bila tudi živina pa so še danes vidni v zid pritrjeni železni obroči, na katere so živino privezovaU. Danes je v vinogradniških zavetiščih poleg klopi in mize še spravljeno orodje za obdelovanje vinograda. 124 Vinogradniška zavetišča in gruntne bajte v Vipavski dolini Slap - zavetišče pod Sv. Pavlom (foto A. Ščukovt, 1996). ¦ Slap - shelter under St Paul's (photo A. Ščukovt, 1996). ¦ Slap - abri au-dessous de St. Paul (photo: A. Ščukovt, 1996). Voda Opozorim naj še na problem vode, ki je vpletena v vse naše dejavnosti. V zavetišče so v glavnem vodo prinašali od drugod. V redkih vmogradniških zavetiščih so jo zbirah v cisternah ali kalu.* Kjer pa sta bila voda ah potok, je že samo nahajahšče vode narekovalo postavitev zavetišča v njeni bližini. Tak primer je dolina potoka Pasjega repa. Nujno pa so büe na vodo predvsem vezane kolonske bajte ter tista zavetišča, v katerih so imeti živino. Kamnite škarpe in zidovi Tradicija v uporabi naravnega kamna se odraža tudi skozi uporabo le-tega za ograde, zidove in škarpe.' Kamniti zidovi zidarü na suho na nas vedno naredijo določen vtis. Medtem ko stojijo hiške na Krasu na robovih parcel in parcelo omejuje kamnita ograda, so v Vipavski dolini v vmogradih kamen uporabih za gradnjo škarp, vinogradniško zavetišče pa je postavljeno ob škarpo. Za prehod iz ene na drugo teraso so pri starejših zavetiščih naredili še stopnice. Dobro ohranjena primera sta iz dohne Pasjega repa, pri tako imenovani Čehovi in 8 v nobenem primeru ob zavetišču ni vodnjaka. 9 Škarpa je zid med dvema višinama zemljišča. Funkcija škarpe je torej v preprečevanju usipanja oziroma drsenja zemlje. 125 •i Andrejka Ščukovt Šmoncovi bajti. Pri Šmoncovi bajti je še dobro ohranjen zidan plato, ki mu Vipavci pravijo jahno. To je širši prostor na koncu terase, na katerem so obračaH vole. Kamniti zidovi in škarpe v Vipavski dolini imajo dvojno hmkcijo; ograjujejo in omejujejo lastnino, služijo pa tudi za zavetje pred bvujo. VIRI IN LITERATURA BOGATAJ, Janez: Sto srečanj z dediščino na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba, 1992. CEVC, Tone: Arhitektmno izročUo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem. Ljubljana: DZS, 1984. CIGLIČ, Zvona: Kanmiti svet. Koper: Pokrajinski muzej, 1994. HRČEK, L., KOTAR, M.: Stari trsi vinske trte v Sloveniji. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 1997. NICE, Brimo: La casa rurale nella Venezia Giulia. Bologna: Nicola Zanichelli editore, 1940. PAGNINL M. P.: La casa rurale nel Carso Triestino. Trieste: Museo Civico di storia naturale, 1996. PIRKOVIČ, Jelka: Osrednji pojmi in zasnova spomeniškega varstva v Sloveniji. V: Vestnik 11 (Ljubljana) / 1993, str. 117-125. SLOVENSKO ljudsko izročilo (ured. A. Baš). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980. BESEDA O AVTORICI Andrejka Ščukovt, dipl. etnologinja in sociologinja. Zaposlena kot višja konservatorka za etnološko dediščino in dokumentalistka na Zavodu za varstvo naravne in kultume dedi- ščine v Novi Gorici. Objavila je več prispevkov o ljudsken stavbarstvu in konservatorstvu. ABOUT THE AUTHOR Andrejka Ščukovt is a graduated ethno- logist and sociologist. She is employed as senior conservator of ethnological heritage and documentalist with the Iitstitute for the Protec- tion of Natural and Cultural Heritage in Nova Gorica. She has published several articles on vemacular architecture and conservation issues. 126 Vinogradniška zavetišča in gruntne bajte v Vipavski dolini SUMMARY VINEYARD SHELTERS AND COTTAGES IN THE VIPAVA VALLEY In the Mediterranean cultural area the best known shelters are of the type called 'Tittle houses" {hiške). Most of these "httle houses" are in the Karst and in Slovene Istria. In the wider Mediterranean area there are also shelters m the remaining part of Istria, where they caUed kažimi, in Italy {trulli ) and in France (bories). Some connections can be estabtished between them. These centuries old buildings have a simple (mostly oval, sometimes rectangular) ground plan, they are made of dry-stone masonry using local rocks, the entiance is a shnple openmg and the roof is dome-shaped. The basic use of shelters is as temporary living quarters and for shelter. Tools were kept in them and the provided shelter against sudden rain or scorching sun. Shepherds' shelters were mainly used for the latter purpose. This article deals with the vineyard shelters in the Vipava valley. To have a better overview of the vineyard shelters they are classified into eight functional areas. All shelters are described in forms arranged like mventory records. These forms list all existing details. If there are no data available, there is comment either. The vineyard shelters are also documented by photographs and their location is marked on topographic maps; for some objects the technical dimensions were taken and the existing condition recorded. Vineyard shelters are classified into two types. The first type are ti:iose which date from the 19th century and they are entirely - waUs and roof - made of dry-stone masoruy. The roof is either of the lean-to type or dome-shaped. The second group are vmeyard shelters which date from after the renovation of the vineyards, tiiat is after 1900. The type of shelters as we know them today originates from this period. The shelters were stone-built and the roofs were covered with Itahan tiles. Witiim this type there are several subtypes of vmeyard shelters. Vineyard shelters were usually built by the owner of the land. However, records mention a mason called Lipovž from Lozice in the Pasji rep Valley near Podnanos, who was bom at the turn of the century and who used to build vineyard shelters. He was even capable of building a shelter with a dome-shaped roof, an achievement which had by then become very rare. In general there are two ways of buildmg shelters. The dry-stone shelters are the older ones, m Uie younger ones mortar was used. As to theh dimensions vmeyard shelters or cottages are classified mto three groups: - smalt shelters, also the oldest ones: 2,85 x 2,65 m and up to 3,90 x 3,0m; - large vmeyard shelters: 3,0 m x 4,5 m; - (land) cottages, meant for coloni which are as big as small houses. 127 Andrejka Ščukovt The himiture of vineyard shelters is more or less the same as that of other shelters like shepherds' huts, loggers' cabins and saline huts and is quite plain, consisting mainly of a wooden bench and a table. RESUME LES ABRIS DE VIGNERONS ET LES MAISONNETTES DES PROPRIETAIRES FONCIERS DANS LA VALLEE DE LA VIPAVA C'est dans l'espace culturel méditerranéen que se trouvent les abris les plus connus, que nous nommons en slovene «hiska» (petite maison). Chez nous, on rencontre la plupart des abris dans la région du Karst et de l'Istrie slovene. Dans l'espace méditerranéen au sens plus large, on trouve également des abris dans le reste de l'Istrie, sous le nom de kažun, de truUi en Italie et de bories en France. On peut leur découvrir quelques points communs. Ces bâtiments d'une centaine d'années environ, présentent un plan horizontal tres simple (de forme ovale ou rectangulaire); leur matériel de construction consiste en pierres locales superposées a sec; l'entrée se réduit a tme simple ouverture; le toit a la forme d'ime coupole. Un tel abri sert d'habitat temporaire ou d'abri a proprement parler. Dans les champs, les paysans y gardaient leurs outils et venaient s'abriter de l'orage ou des briîlures du soleil. Les abris de bergers servaient surtout a abriter les bergers devant les intempéries. La présente étude traite des abris des vignerons dans la région de la vallée de la Vipava. Dans un souci de clarté, nous avons classé ces abris dans huit régions fonctiormelles. Tous les abris sont également inscrits dans un inventaire qui contient toutes les données disporübles. La, ou on ne dispose pas de données, il n'y a pas de commentaire. On dispose aussi d'une documentation photographique sur les abris de vignerons; leur position est pointée sur la carte topographique TTN5. Certains bâtiments ont été mesurés et on en possede un relevé de leur état actuel. Nous avons classé les abris de vignerons en deux types. Les premiers ont été constmits au 19eme siecle: ils sont tous en pierres superposés a sec, tant leurs murs que leur toit. Le toit présente la forme d'une coupole a ime gouttiere. Les seconds ont été construits apres le renouvellement des vignobles, c'est-a-dire apres l'an 1900. C'est a cette époque qu'apparut le type d'abri connu aujourd'hui: les murs en pierre et le toit en tuiles. Ce dernier type d'abri se divise encore en sous-types. Les abris des vignerons ont été pour la plupart construits par leur propriétaires. Mais nous avons aussi des indications sur un maçon qui construisait les abris, monsieur Lipovž de Lozice dans la vallée de Pasji rep, pres de Podnanos, né vers la fin du siecle dernier. 11 savait meme construire des abris avec toit en 128 Vinogradniška zavetišča in gruntne bajte v Vipavski dolini forme de coupole, ce qui était rare a l'époque. Deux façons de construire les abris nous sont connus: les vieux abris sont construits a sec, les plus récents avec du mortier. Quant a leurs dimensions, les abris des vignerons et les maisonnettes des propriétaires fonciers sont classés en trois groupes: - les petits abris, qui sont aussi plus anciens, de 2.85 X 2.65 a 3.90 x 3 metres, - les grands abris de vignerons de 3m x 4.5m et - les maisonnettes des propriétaires fonciers, destinées surtout aux colons, qui ont déja la taille d'ime petite maison habitable. L'ameublement des abris de vigneron est tres modeste, surtout si l'on compare avec les chalets des bergers, les huttes des bucherons et les maisons dans les marais salants. On n'y trouve que les meubles indispensables: un banc et une table. 129 130 PODOBARSKA DELAVNICA ANDREJA IN IVANA CESARJA V MOZIRJU OD 1853 DO 1936^ Maruška Markovčič IZVLEČEK V prispevku je predstavljena podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju - ena največjih rezbarskih delavnic na Slovenskem v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Prikazan je razvoj delavnice, način izdelave in prodaje izdelkov, delitev dela, odnosi med zaposlenimi in mojstrom ter odnos okolice do zaposlenih v tej obrti. ABSTRACT The article presents the woodcarving workshop of Andrej and Ivan Cesar in Mozirje - one of the biggest woodcarving workshops in Slovenia in the latter half of the 19"- and the first half of the 2ff" century. It provides a survey of the workshop's deve- lopment, the production and sales procedures, the division of labour, the relationships between the employees and their master and the attitude of the environment towards the employees in the woodcarving's trade. Uvod Rezbarstvo in rezbarske delavnice imajo na območju današnje Slovenije že dolgo tradicijo. Se ohranjeni leseni kipi iz 14. stoletja pričajo o začetkih te obrti pri nas, ki je bila večinoma vezana na cerkvena naročila. V obdobju reformacije so jih zamenjala posvetna, delavnice pa so izdelovale predvsem pohištvo in ostalo opremo meščanskih hiš. Največji razcvet doživi rezbarstvo pri nas v 17. in 18. stoletju, s pojavom t. i. zlatih oltarjev. Tako so jih poimenovah ljudje, saj sta na njih prevladovaU zlata in srebrna barva, ki sta prekrivali bohotne baročne oblike. Močan upad doživi ta obrt v 18. stoletju, ko Cerkev izgubi na veljavi, do ponovnega porasta pa pride na začetku 19. stoletj, ko se Cerkev znova okrepi. V tem obdobju se prekine kontinuiteta v številnih delavnicah, kjer je obrt prehajala 1 Prispevek je izsek iz diplomske naloge z naslovom Okvir je že notri, samo ven ga je treba vzet: rezbarstvo na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja. Nalogo sem zagovarjala na Oddelku za etnologijo in kultumo antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani leta 1998. 131 Maruška Markovčič iz očeta na sina, stari mojstri pomrejo, ostanejo pa tisti, katerih znanje ni niti pribhžno dosegalo prejšnje vehčine te obrti. Tako obrt v tem času pade na raven majših podobarskih^ delavnic, v katerih prevladuje diletantizem. V tem obdobju se pojavi veliko rezbarjev samoukov, ki ustvarjajo predvsem za potrebe kmečkega prebivalstva (rezljane skrinje, modelčki za mah kruhek, rezljana vrata, števihii hišni oltarčki, kipi Križanega in sv. Duha,...). Druga polovica 19. stoletja je skupaj s porastom naročil prinesla tudi večjo kvahteto rezljanih izdelkov. Števune rezbarske delavnice (Vumikova v Radovljici, Šubičeva v Poljanski dolmi. Jerebova v Metliki, številne delavnice v Ljubljani...) niso več ustvarjale v baročni tradiciji, temveč so s svojimi izdelki sledile predvsem klasicističnim slogom (neo barok, neo renesansa, neo gotika, neo romanika). Vehk mejnik v razvoju te obrti pri nas predstavljata tako prva, kot tudi druga svetovna vojna. V prvi svetovni vojni je namreč padlo veliko kvalitetnih pomočnikov in s tem tudi nosilcev obrti, nastala beda je povzročila upad naročil in s tem tudi propad te obrti pri nas. Druga svetovna vojna pa je z zamenjavo sistema prinese drugačen odnos do obrti nasploh, tako da večina rezbarskih delavnic preneha z delovanjem z letom 1945, zadnje pa vztrajajo do šestdesetih let. Po tem obdobju pri nas ni več velikih delavnic, obstajajo pa še nekateri posamezni rezbarji, ki nadaljujejo tradicijo te obrti še danes (Jože Lapuh, Ivan Pavlinec,...), pojavljajo pa se tudi nekateri mlajši (Erik Curk). Delavnica Andreja in Ivana Cesarja Andrej Cesar (1824-1885) se je rodil v Soteski pri Frankolovem. Podobarstva in pozlatarstva se je izučil v Mastnakovi podobarski delavnici^ nato pa se je dve leti izpopolnjeval v Gradcu. Leta 1853 se je naselil v Mozirju in izpolnjeval naročila po vsem Spodnjem Štajerskem in Koroškem. Njegova dela najdemo po celi Savinjski dolini (Šmihel, Lepa Njiva, Rečica, Ljubno, Solčava...). Umrl je v času izpolnjevanja naročila v Zagrebu, saj je delavnica delala vehko tudi na Hrvaškem. Imel je več otrok. Hči Ivanka (Johanna) je bila pozlatarka, sin Matija mizar, stil Ivan Cesar (1864-1936) pa je prevzel delavnico. Ivan se je učil pri očetu, uk pa je nadaljeval v Gradcu pri Jakobu Gschielu, istočasno pa je na obrtni šoli obiskoval tudi tečaj risanja. Pri kiparju A. Hortu v Kesztehlyju ob Blatnem jezeru se je naučil izdelave kamnite plastike. Zaključil je štiriletni študij na Umetno obrtni šoli na Dunaju, po študiju pa je kot umetni podobar in pozlatar živel in 2 Ta naziv velja predvsem za vrsto delavnic od konca 18. stoletja do začetka 20. stoletja, ki so opravljale tako kiparska kot tudi slikarska dela (Enciklopedija Sloveiüje, 1995:19). 3 v Frairkolovem pri Vojiüku sta v prvi polovici 19. stoletja uspešno delovali dve veliki podobarski delavnici, delavnica Jerneja Rangusa in Jožefa Brenka (zasledimo lahko tudi priimek Wrenk), po domače Mastnaka. Ukvarjali sta se z vsem, kar je povezano z rezbarsko obrtjo, poleg tega pa sta razvili tudi slikarstvo. Obe sta delovaU še globoko v drugo polovico 19. stoletja. Iz te delavnice je izšlo kar nekaj dobrih rezbarjev, ki so kmalu začeli s svojo samostojno obrtno potjo. Med njimi je Andrej Cesar, ki je s svojo delavnico v Mozirju ustvaril močno podobarsko središče (Curk, 1959:206). 132 Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936 Modeli rok, nog in draperije, ki so jih pri svojem delu uporabljali pomočniki in vajenci. Last delavnice Ivana Cesarja, danes hrani Ivanov sin Ciril Cesar (foto M. Markovčič, 1997). ¦ Models of hands, feet and draperies, used by assistants and apprentices. Property of Ivan Cesar's workshop, today kept by Ivan's son Ciril Cesar (photo M. Markovčič, 1997). ¦ Modeles des mains, pieds et draperies, utilisés par les apprentis et les assistants. Propriété de l'atelier d'Ivan Cesar, aujourd'hui conservée chez son fils, Ciril Cesar (photo M. Markovčič, 1997). delal v Mozirju. Njegova dela najdemo v Mozirju, Kokarjih, na Brezju, Lučah, Sv. Lenartu pri Rogatcu,... Tako Andrejeva, še bolj pa Ivanova delavnica je veljala za eno večjih delavnic v Sloveniji, izvrševala pa je naročila na Štajerskem in celo na Hrvaškem do Zagreba. Ivan Cesar je prevzel delavnico od očeta Andreja Cesarja in ob prevzemu dobil tudi 50 kubičnih metrov suhega hpovega lesa, kar je pomenilo, da bo 133 Maruška Markovčič delavnica delala naprej brez začetnih zadreg. Vsaka delavnica je namreč potrebovala določeno količino suhega lesa za svoje delo. Dokler les ni bil suh - plohi lipovega lesa se sušijo štiri leta - niso mogU prevzemati naročil. Les je bil shranjen pod kozolcem*, kjer so ga tudi pripravili za nadaljnjo obdelavo. Andrej Cesar je prišel leta 1853 v Mozirje, kjer je kupil hišo, v kateri je büa pred bankrotom usnjama. Polovica pritličnih prostorov je bila spremenjena v delavnico, poleg nje pa je bü kabinet, kjer sta najprej Andrej, nato pa Ivan imela spravljene knjige ki kjer sta risala načrte za oltarje. Delavnica je büa opremljena z mizarskimi delovnimi mizami - "ponki" ("bank", "ubelponk"), nad njimi pa so bÜe omarice, v katere so po opravljenem delu spravljaU dleta. Nekaj je büo tudi stojal za izdelavo kipov. V kotu delavnice je bila velika krušna peč (2X2 metra), saj so v tem prostoru tudi grundirah - pripravljali krednato podlago za zlatenje, kar pa zahteva določeno toploto, da se kreda hitro in enakomerno posuši. Prostor je bü sicer svetel, vendar pa je Ivan že v dvajsetih letih napeljal v hišo elektiiko, ki je služua predvsem za razsvetljavo. Delo je potekalo ročno, tako razen stiužnice niso imeli drugih električnki strojev. Tla so pokrivale lesene deske, ki so omogočale hitro pospravljanje odpadnega materiala.' Poleg delavnice, kjer so kipe izdelovali, je bil še poseben prostor, namenjen zlatenju in barvanju kipov.^ Ta je bil bistveno bolj čist, saj je prah lahko škodu tako barvi kot tudi pozlati. Prostor je moral biti zračen, vendar pa zaradi pozlate ni smelo biti prepiha, saj bi veter lahko odpihnil tanke Ustiče zlata, ki so biH izredno dragi in se jki pri nas sploh ni dobüo. V prostoru so büe poHce z barvami in čopiči, pribor za zlatenje in zlato. Glavno besedo v tej delavnici je imela Ivanova sestia Johanna (Ivanka), ki je izredno dobro posHkavala obraze - bila je izredno dobra "fasmalerica", in je temu opravüu posvetila vse svoje življenje. Cesarjeva delavnica je pogosto dobila tudi naročuo za izdelavo celotnega oltarja. Vsa mizarska dela je naredü Ivanov brat Matija, ki je bil vodja mizarske * Tudi druge večje delavnice so imele poseben prostor za spravljanje lesa (Vumikova) ali pa so mojstri les spravljali in sušili pri kmetih pod kozolci, kjer je bil pokrit s slamo. Tako je les pri okoliških kmetih spravljal celjski rezbar Hohnjec Miloš, saj v mestu, kjer je imel delavnico, ni imel prostora. Mojstri majhnih delavnic so ponavadi manjše količine lesa, saj je bilo naročil manj, spravljali pod kozolci ali pa so ga zložili tudi pod nadstreške ob hišah. Le redko se je zgodilo, da so kakšno stvar zavrgli, zato so se pod nadstreški kopičili tudi manjši ostanki lesa, ki so pogosto prišli prav pri izdelavi omamentov, rok, nog, potrošnega materiala (puščice, zvezdice,...). 5 Delavnice so večinoma izgledale podobno. Pogosto so bUe del stanovanjske hiše, ponekod (Hohnječeva delavnica) pa so bile samostojni leseni prostori s steklenimi stenami. Notranja oprema delavnic se je od delavnice do delavnice le malo razlikovala. Nekatere so imele notranje ogrevanje, s katerim pa nikoli niso smeli pretiravati, saj so morali paziti na raztezanje lesa. Večina večjih delavnic je bila že na začetku 20. stoletja opremljena z elektriko, medtem ko manjše, tako kot individualne hiše, niso imele elektrike vse do tridesetih let (Podkrižnikova delavnica v Šentjurju pri Celju). Kljub temu pa električnih aparatov v teh delavnicah skoraj ne zasledimo, imeli so kvečjemu kakšno stružnico ali pa obodno žago. 6 Pri večini večjih delavnic je bil prostor za pozlato in barvanje ločen od delavnice, v njem pa sta vladala tišina in mir, saj je bilo takšno tudi samo delo. V manjših delavnicah so kipe zlatili in barvali v prostoru, kjer so jih tudi izdelovali. 134 Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936 i delavnice/ Delavnica je bila v osem metrov visoki leseni lopi na dvorišču, kjer so izdelovali in sestavljali oltarje. Tu so imeli shranjeno mizarsko orodje - različne oblice, za katere je profile izrisal Matija sam, naredil pa jih je kovač iz Lok pri Mozirju. Zaposlenih je bilo nekaj mizarjev, ki so delah pod Matijevo taktirko. Vajenci in pomočniki Rezbarstvo in podobarstvo sta bih že od nekdaj izredno spoštovani obrti, mojstri pa so veljali za umehiike. Sprva je bil uk rezbarskih sprehiosti mogoč le v podobarskih delavnicah, kjer je hnel glavno besedo mojster, sledili so mu pomočniki po kvaliteti, vrsto pa so zaključih vajenci. Razmere v delavnicah se od samega začetka niso bistveno spreminjale in tako lahko takšno cehovsko ureditev srečamo še v prvi polovici 20. stoletja. V uk v rezbarsko delavnico so prišh fantje takoj po končani osnovni šoh, v starosti 14 ah 15 let. Velikokrat so se za to obrt odločali sinovi rezbarjev, ki so nameravah prevzeti obrt. Le redko se je zgodilo, da so se ti fantje izučili v očetovi delavnici. Znanje so si večinoma nabirati v več drugih delavnicah. Ker je bila to obrt, ki je izpolnjevala predvsem cerkvena naročila, je od nekdaj veljala za ugledno in izredno donosno. Zato ni čudno, da so si starši, predvsem na podeželju, želeti, da bi se njihovi sinovi izučiti v tako spoštovanem pokhcu. Za uk so se očetje dogovorih osebno z mojstrom. Ivan Cesar je zahteval od svojih bodočih vajencev, da so mu prinesti kakšen kipec iz lesa ali iz gline, na osnovi česar se je potem odločil, ali bo fanta vzel v uk ah ne. Večmoma so vajenci prihajah v uk na podlagi ustnega dogovora, zgodilo pa se je tudi, da je mojster dal v časopis oglas, da išče vajenca. Tako zasledimo v Slovenskem gospodarju oglas, s katerim je iskal vajenca Ivan Cesar: Učenec za podobarsko obrt se takoj sprejme pod ugodnimi pogoji pri Ivanu Cesarju, podobarju v Mozirju! (Slovenski gospodar, 1925: 4) Po dogovoru je večinoma sledüa poskusna doba enega ah dveh tednov, v kateri je mojster videl, ah bo iz fanta kaj ah ne. Tisti, ki so tineh smisel, so ostali v delavnici in po štiirih letih zakljuah vajeruško dobo (za ostale obrti je tiajala vajeniška doba tri leta). Takoj po prihodu v delavnico se je začelo privajanje na dleta. Vse, tudi najmanjše stvari (puščice za sv. Boštjana, zvezdice za Marijino krono, žeblje za Kristusa) so morah narediti z dleti. Nožič, ki ga je büa večina vajena in s katerim so pred prihodom v delavnico rezljati razne lesene živahce, je bü v delavnici stiogo 7 Takšen prostor, namenjen le izdelavi ogrodij in sestavljanju oltarjev, so si zaradi prostorske stiske lahko privoščiU le redki mojstri. Tako Hohnjec kot Vumik sta imela delavnici v mestnem okolju. Večinoma so oltarne nastavke izdelovaU kar v delavnici, kjer so rezali kipe. Sestavljali so jih na dvoriščih pred delavnicami, pri čemer so bili odvisni predvsem od vremena. Manjše delavnice so le redko dobile naročila za izdelavo celih oltarjev, večinoma so namreč izdelovali posamezne kipe aU pa popravljali dele oltarjev, ki pa so jih lahko razstavili in po kosih prinesH v delavnico. Posebrüh mojstrov mizarjev manjše delavnice niso imele, vendar pa je veljalo nepisano pravilo, da za vsakim dobrim rezbarjem stoji tudi dober mizar. Tako je imel Maks Bergant za stalnega sodelavca kamniškega mizarja Staneta Čeha, Čehov oče pa je bil mizar pri Bergantovem učitelju, Ivanu Klemenu. 135 Maruška Markovčič prepovedan. Po prihodu v Cesarjevo delavnico je vsak vajenec dobu svoj set dlet, za katera je moral ob prevzemu tudi podpisati. Zanje je skrbel sam, pripadala so samo njemu, po končani vajeniški dobi pa jih je moral vrniti. Vsakemu vajencu je mojster postopek izdelave nekega izdelka pokazal samo enkrat. Sprva so mojstri vajencem zaupali le izdelavo majhnega potrošnega materiala. Vajenci so morali izredno paziti, da se niso urezali, saj poškodovani niso mogli izpolnjevati naročil, delo pa je stalo. Veljalo je: Če se boš urezal, boš tepen! Tudi drugače vajencem mojstri niso prizanašaH s klofutami. Delavrük je bil izredno naporen. Delali so vsak dan od 7.-12. in od 13.-17. ure, razen nedelje, tudi v soboto dopoldne, v soboto popoldne pa so čistili orodje in delavnico. Vzporedno z ukom rezbarjenja je mojster vsako nedeljo dopoldne po maši vajence učil risanja. Po kakšnem letu uka so večinoma že vsi vajenci dobili v delo tudi zahtevnejše izdelke (okvirje, kipe svetnikov, omamente,...). Poleg rezbarjenja so vajenci v delavnicah spoznavali les, njihov osnovni delovni material. Učili so se tudi modeliranja v glini, saj so bile glinene skulpture modeU za lesene kipe. Za mlade fante je bil uk pogosto zelo naporen, dokončah so ga le najbolj vztrajni. Pogosto se je izkazalo, da sploh niso primerni za to obrt. Na to kaže tudi anekdota, ki je ostala v spominu Cirilu Cesarju. Pogovarjala sta se sin in oče: Oče: "Kako si Franček?" Sin: "Kar v redu." Oče: "Pa ti gre, kaj znaš?" Sin: "Seveda. 14 dni sem Boga delal, potem pa se mi je hudič stri." V času uka so vajenci, če so bili iz oddaljenih krajev, stanovali kar v mojstrovi hiši.* Poleg stanovanja je mojster svojim vajencem dajal tudi hrano. Pri Cesarju so imeli dnevno tri glavne obroke in mahco. Malico so dobivah vsakodnevno, razen v nedeljo, ko je bil dela prost dan. Tisti, ki so prihajali na delo od doma, pa so mahco prinašali s sabo. Poleg napornega delovnika so vajencem življenje grenili tudi pomočniki. Pri Cesarju je bila navada, da so vsak dan posebej pospravili delavnico. V velikih koših so odnašali odpadni les, ki se je nabral pri rezbarjenju, tesanju in raznih mizarskih opravilih. Pospravljali so vedno vajenci, pri čemer so morali izredno paziti, da niso skupaj z odpadki odnesH tudi kakšnega dleta. Ko je vajenec že vse pregledal in napolnil koš, ga je pomočnik poklical na stran, drugi pomočnik pa mu je skril v koš dleto. Na vprašaje, ali je vse pregledal, je vajenec odgovoril, da je, pomočnik pa je stresel koš in tam "našel" dleto. Vajenec je moral delo opraviti še enkrat, kar je bila po napornem delavniku velika kazen. Vajenci so bih poceni delovna sila. Prvo leto uka so velikokrat delaH tudi na mojstrovem posestvu. Pogosto so namreč imeU mojstri poleg velike delavnice (Cesar, Hohnjec, Šubic) tudi veliko zemlje. Prostih dni vajenci skoraj niso imeH. 8 v Hohnječevi delavnici so imeli sobe zraven delavnice, pri Cesarju pa na podstrešju. 136 Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936 Anton Blatnik' je imel v Cesarjevi delavnici na voljo en prost dan na leto, pri čemer je lahko izbiral med trgatvijo ah božičem. Pogosto je izbral trgatev, saj so imeh doma vinograd. Denar za pot domov mu je vedno poslal oče. Vajenci namreč za svoje delo niso bih plačani, saj so hneli pri mojstru vse, kar so potrebovah. Ivan Cesar je plačeval vajencem minimalne vsote denarja, vendar tega denarja vajenci niso videh, saj ga je pošiljal njihovim očetom. Menil je, da lahko denar pokvari človeka in povzroči, da ne mish več na delo, temveč le na zabavo. Večja plačila so dobivah šele pomočniki. V delavnici ni bilo nič zastonj. Vsako stvar, ki so jo naredili zase, so morah vajenci plačati, tako za les kot tudi za barve, delah pa so lahko le v svojem prostem času, se pravi v nedeljo. Vajeniški uk je trajal štiri leta, sledih pa sta še dve leti pomočniške dobe, ki so jo izučeru rezbarji večinoma opravljah v delavnici, kjer so se izučui. Po zaključku dveh pomočniških let so pogosto zamenjali delavnico, s čimer so spremeniti navade in obogatiti svoje znanje. Takšno dodabio izpolnjevanje je trajalo še nadaljnji dve ali tri leta, preden so dosegh takšno samostojnost, da so, če so jim to dopuščala sredstva, odprli svojo delavnico. Po odhodu iz delavnice so morah narediti tudi pomočniški izpit. Sprva ga je bilo mogoče opravljali le v Gradcu ali v Celovcu. Ivan Cesar je v ta namen ustanovil v Mozirju Obrtno zadrugo, ki je združevala mizarje, podobarje, ključavničarje,... Zadruga je pokrivala ozemlje Zgornje savinjske doline, za opravljanje kiparskih pomočniških izpitov pa je bila edina za celo Štajersko. Po opravljenem izpitu so pomočniki dobih tudi pomočniško spričevalo. Izdelava načrtov Načrt za nov oltar je mojster najprej narisal. Ivan Cesar je prinesel nekaj načrtov že iz Umetno obrtne šole na Dunaju, kjer se je šolal. Ti načrti so natančno predstavili razpored kipov, omamentiko, okrasje, posamezne elemente, med njimi tudi Božje oko, ki je büo sestavni del vseh oltarjev. Narisarti so bih v pravüi razmerjüi, ki so jih rezbarji in mizar kasneje le prenesli in povečali. Večtiioma so bih kolorirani, kar je olajšalo predstavo, kako bo oltar izgledal na koncu. Ivan je načrte spravljal v kabinetu. Vsak oltar je bil nekaj posebnega, vendar pa sta tako Ivan kot tudi Andrej pred njun črpala ideje iz že narejenih načrtov. Velikokrat sta samo spremenila razpored svetrdškui kipov, pri čemer sta upoštevala želje naročnikov, vedno pa sta dodala tudi kip farnega patrona. Za kipe je mojster najprej izdelal glineni model svetniške podobe. To so bile 25-30 centimetrov visoke ženske in moške svetniške figure, ki so imele popohioma obhkovano draperijo in telesna razmerja. Te modele so nato vliti v mavec, sledila pa je izdelava iz lesa. Modeti so büi shranjeni na pohcah v delavrtid m vedno dostopni. Ponavadi so za vsak svehtiški kip izdelali nov model, zgodüo pa se je tudi, da so uporabih že narejenega. Ko je bil model narejen, so ga morati 9 Cesarjev učenec, rezbar, ki je živel in delal v Mariboru (1911-1997). 137 Maruška Markovčič pomočniki in vajenci v ustreznem merilu povečati (5-krat ali 10-krat) in prenesti na leseno klado. Najprej so izmerili dolžino od palca do kolena, sledila je razdalja do nosa, nato pa še dimenzije obraza. Razdalje so pod strogim mojstrovim nadzorom prenašali s šestilom. Ivan Cesar je vedno govoril: "Pazi na maštap (merilo)!" V delavnici so na stenah viseh leseni modeH rok, nog in draperije. To so bih vzorčni primeri izdelave, kjer so bile vidne posamezne faze izdelave in potek linij. Vajenci in pomočniki so prenašaH razmerja in tako izdelovati šablonirane dele telesa.'" Ideje za ornament so povečini dobili v knjigah, ki so jih imeli na voljo, pri čemer so upoštevaU tudi značilnosti sloga, v katerem so ustvarjali. V Cesarjevi delavnici se je z oblikovanjem in izdelavo omamentov ukvarjal predvsem Matija Cesar, pri čemer so mu pomagati tudi pomočniki in vajenci. Pri izdelavi omamenta so najprej izrisati obhko na papir aH karton in nato obrise prenesti na les. Danes uporabljajo rezbarji za prenos indigo papir, včasih pa so spodnjo plast papirja namazaH s sajami. Risbe omamentov so skrbno shranjevaH in jih vedno znova uporabljali. Izbira materialov Rezbarjev osnovni material je les." V različnih evropskih deželah so na izbiro lesa vplivaH možnost za preskrbo z materialom, doba in slog, namen izdelka in želja, da bi se določeni izdelki dolgo ohraniH v danih klimatskih razmerah. Tako še danes v Nemčiji uporabljajo za rezljane izdelke predvsem hrast, v južni Franciji pa oreh. V Sloveniji je izobilje lesa omogočalo nastanek in obstoj rezbarstva tako na področju ljudske likovne umetnosti kot tudi v umetniškem kiparstvu {Enciklopedija Slovenije, 1996:190). Les so mojstri kupovali pri kmetih. Pri lipovem lesu so pazili predvsem na to, da so kupiti tisto lipo, ki je rastia na tidi podlagi, saj so bile tako njene letnice bolj skupaj in ni büo velike nevarnosti, da bo les začel prhneti. Steblo drevesa je moralo biti ravno in ni smelo imeti preveč vej. Drevo so razdeliH na tri dele, najuporabnejši del debla je bü del v višini enega do treh, štirui metrov nad zemljo. Višje postanejo rasti redkejše in zopet se poveča verjetnost, da bo les začel prhneti. Poleg izbire pravega drevesa je bil pomemeben tudi letni čas, v katerem so drevo posekali. Vedno se je les sekal v obdobju od božiča do februarja, pazili pa so tudi na to, da je büa luna v mlaju. Posekanemu deblu niso popolnoma olupiH skorje, temveč so na obeh koncih pustih trideset centimetrske obroče, ki so držali deblo skupaj, da ni razpokalo. Za kipe so pustih cela debla, za omamentiko pa so jih 10 Tako je bilo verjetno tudi v starih delavnicah, saj umetnostni zgodovinarji določajo delavnice po oblikovanju določenih delov telesa ali draperije. Kljub temu, da izdelka ni naredil mojster sam, pa so imeli njegovi pomočniki na voljo takšne vzorce, po katerih so se ravnali in s tem zapustili mojstrov "podpis". 11 V Hohnječevi delavnici so se učili izdelovati tudi štuk (stropni in stenski okraski iz mavca), v nekaterih delavnicah (Vumikova in Tomčeva) pa so izpolnjevali tudi naročila za kamnite plastike in oltarje, kar so opravljali v delavnicah zaposleni kamnoseki. Poleg kamna in lesa pa je Matija Ozbič v šestdesetih letih 19. stoletja izdeloval tudi kipe iz portlandskega cementa. 138 Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936 Zbirka dlet, postavljenih tako, da se rezila ne skrhajo. Last Erik Curk, Bled (foto M. Markovčič, 1997). ¦ Set of chisels, set up so as not to nick the cutting edges Property of Erik Curk, Bled (photo M. Markovčič, 1997). ¦ Collection des burins posés de façon a ce qu'ils ne s'abîment pas. Propriété de Erik Curk, Bled (photo M. Markovčič, 1997). razžagali na 3-8 cm debele plohe. Les se je nato sušil od 5 do 6 let na zraku, saj je moral biti za nadaljnjo obdelavo popolnoma suh.'^ Rezbarji so večinoma uporabljah lipov les, izbira lesa pa je bila predvsem odvisna od končnega izdelka. Če so končni izdelek nameravah pozlatiti, so uporabljah večmoma lipov les, ki je mehak in ima dolga vlakna, s pozlato pa so lahko pokrih nekatere manjše nepravilnosti. V primeru, da so pustili izdelek nepozlačen, so uporabljah plemenitejše vrste lesa - hruško, češnjo, oreh, hrast, kostanj. Trše vrste lesa so uporabljali tudi za izdelavo nekaterih miniatur in pa pri izdelavi rezljanih aplikacij za stilno pohištvo. Pri končrti izdelavi izdelkov iz trdega lesa so z uporabo voskov in politure poskrbeli, da so prišle do izraza tudi rasti, ki so izdelku dale dodatno estetsko komponento. Les je bil osnovni in največji gmotrti kapital delavrtice. Orodje Rezbarjevo osnovno orodje so bila in so dleta. Obstajala so v najrazličnejših velikostih in oblikah, vsako pa je namenjeno izdelavi določenega zavoja ah ploskve. Dlet se včasih pri nas ni dobilo. Mojstii so jih kupovah večinoma na Dunaju, v Gradcu ali v Celovcu, nekateri pa so hodili ponje tudi v Italijo. Dleta so prodajah tudi potujoči trgovci, še danes pa veljajo za ena boljših švicarska dleta. Orodje je vedno prehajalo iz rok v roke, iz roda v rod; pogosto so ga 12 Jože Lapuh je delal tudi z manj suhim lesom. Neobdelane kose in že narejene kipe je nosil sušit v parno sušiliuco na Parmovo ulico v Ljubljarü. Podobno parno sušilno peč je knelo in jo ima še danes pogrebno podjetje Menina v Kamniku. Na dežeU so nekatere izdelke sušUi kar na krušnih pečeh. 139 Maruška Markovčič Nož za rezanje in čopič za nanašanje zlatih hstičev. Last Erik Curk, Bled (foto M. Markovčič, 1998). ¦ Carving knife and brush for applying gold leaf. Property of Erik Curk, Bled (photo M. Markovčič, 1998). ¦ Couteaux a couper et pinceau a poser les feuilles d'or. Propriété de Erik Curk, Bled (photo M. Markovčič, 1998). kupovali tudi v delavnicah, ki so prenehale s svojim delovanjem. Vsak pomočnik, v Cesarjevi delavnici tudi vajenec, je imel svoj set dlet, ki je štel od 45 do 60 kosov. Za ta dleta je moral skrbeti vsak sam. Na koncu vsakega delovnega dne so morali pomočniki dleta očistiti in jih nabrusiti. Brusili so jih na brusnih kamnih," ki so jih pred brušenjem namazati z lanenim oljem. Čista dleta so pokrih z brisačo, da do njih nista prišla vlaga in prah. Pri Hohnjecu so imeh pomočniki dleta zložena na lesenih stojalih na mizi, da se rezüa rüso poškodovala, pri Cesarju pa so jih spravljah v stenske omarice nad delovnimi mizami - "ponki". Izdelava rezljanega izdelka Pripravi načrtov za izdelavo kipa ali ornamenta je sledüa izbira in priprava lesa. Izbrani kos so najprej obtesali kar pod kozolcem, kjer je bü les shranjen. Za vsako svetniško figuro so morati pripraviti kos debla ustiezne debelhie in dolžine. Na napol obdelan del debla - "surovec" - so nato zarisali obrise svetniške figure in jo grobo izsekali ter z zarezami nakazah glavo, ramena, trup, tako da je nastal nekakšen štirikotni kubus, pripravljen za fino rezbarjenje. Prinesli so ga v delavnico hi vpeh na stojala za kipe. To so büe deset centimetrov debele lesene mize z močnimi nogami. Vsaka miza je imela v sredini luknjo, skozi katero je vodila železna palica (debeltiie od tri do štiri centimetre), ki je imela spodaj kovinski, zgoraj pa leseni navoj, na katerega so navüi les za izdelavo svehiika. Leseni navoj ima namreč drugačne zavoje in ne poškoduje lesa. Na kovinskem navoju so imeti močne krilne matice in lesene podložke, debele tudi do tri centimetre, s katerimi so trdno priviti kip, da je stal pri miru in je bil tako pripravljen za nadaljnjo obdelavo. Ponavadi so tako postavljati kipe, ki so meriti od enega do dveh in pol metra. Ko je bü kos lesa postavljen, so začeh s ftiiejšim obtesavanjem, pri čemer so uporabljali najprej široka dleta (deset centimetrov). 13 Danes jih brusijo tudi s strojnimi brusi, vendar ti prehitro "pojedo" rezila. 140 Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936 nato pa vedno ožja, ki so bila različnih okroglki. Pri delu so si pomagah z lesenim batom (največji so tehtah tudi do tri kilograme), s katerim so tolkU po ročaju dleta. Svetniške figure, višje od enega metra in pol, so zadaj izdolbli, manjše - do 80 centimetrov, pa so samo povrtali, da so preprečili raztezanje lesa in omogočili hitro sušenje. Prav tako so, da bi preprečih pokanje in omogočili stalen pretok zraka, figuri (tako so pogosto pravili svetniškim kipom) naredih v glavo do tilnika luknjo. Ko so prišli do debeline plašča šest cm, so začeli s fino obdelavo, pri čemer so se zanašali predvsem na moč svojih rok in na ostrino dlet. Celega svetnika se ni dalo narediti iz enega kosa, še zlasti, če je imel iztegnjene roke. Tako so posamezne dele telesa posebej izdelali in jih na kip prilepili. Poleg stoječih kipov so na mizarskih mizah - "ponkih", izdelovali tudi ležeče kipe in ornamentiko.'* Rezanju je sledilo brušenje kipa. Na grobo so ga obrusiU z rašpljami in različnimi pilami, ki so bile ukrivljene, ravne, okrogle, skratka različnih oblik, da so lahko z njimi prišli v vsako gubo. Sledilo je še fino brušenje z brusnim papirjem. Po tem opravilu je bil kip pripravljen za grundiranje. Izdelava podlage za barvanje in zlatenje - grundiranje Klej''^ so najprej raztopili v vodi ki ga segreli v vodni kopeH. Pri delu so uporabljah predvsem zajčje kleje. Najprej so les premazali s tako pripravljeno "limnato vodo" Lim je šel 3-4 milknetre v globino lesa in ko se je strdil, naredil prevleko, ki je kip varovala pred črvi. Sledila je priprava krede. Presejano kredo so daU v limnato vodo in počakah, da se je med segrevanjem sama potopila.'^ Krede niso smeli preveč segreti, saj so se v tem primeru v njej naredili zračni mehurji. Ko se je kreda posušila, so iz mehurjev nastale drobne luknjice, ki so oteževale zlatenje. Ko se je kreda potopila, so jo zmešali in jo v 5- do 6-ih nanosih - "rokah", nanesH na kip. Vsakič so morah počakati, da se je kreda posušila. Ko je bilo nanešeno 2-3 milimetre krede in ko je büo vse suho, so začeH z brušenjem.'** Najprej so večje kose odstranui s posebnimi 14 Danes imajo nekateri rezbarji (Podkrižiuk Anton iz Šentjurja pri Celju) tudi pantograf. To je kopirka, s katero se lahko na grobo naredi naenkrat 8 do 24 kipov, odvisno od tega, koliko nastavkov ima. Deluje po podobnem principu kot stružnica za ključe. Operater pantografa gre z vodilom po osnovnem izdelanem kipu in vse vijuge se prenesejo na kopije. Rezbarji tako dobijo kopije kipov, ki jih še fino obdelajo in pobarvajo ali pozlatijo. Tak princip izdelovanja kipov je v rabi predvsem v Nemčiji pa tudi na Tirolskem, kjer morajo s ponudbo slediti velikemu povpraševanju. 15 Lepilo pridobljeno zlasti iz nekaterih živalskih snovi - kože, kosti. 16 Franc Ropret je zapisal v svojo beležko: "Najprej se vzame redek lim ali limnata voda, tako močna, da, če se vzame med prste, da se prsti sprijemljejo." (Beležka Franca Ropreta. Hrani jo Gorenjski muzej v Kranju.) 17 Kamniški rezbar Maks Bergant je prepoznal dobro kredo: če se je potopila v času, ko si zmolil molitev "Zdrava Marija", je vedel, da pri zlatenju ne bo težav. 18 Ropret piše: "Kreda se pusti, da se dobro osuši, zatem pa se z usnjem namočenim v vodi, zamaže vse od čopiča napravljene poteze." (Beležka Franca Ropreta. Hrani jo Gorenjski muzej v Kranju.) 141 Maruška Markovčič strgalci, ki so bila prav tako različnih oblik, sledilo pa je še fino brušenje z brusnim papirjem. Kredo so obrusili in skrtačih do sijaja in tako je büa površina pripravljena za barvanje. Barvanje V Cesarjevi delavnici je imela glavno besedo pri barvanju kipov Ivanova sestra Johanna. Imela je izreden občutek za barve, saj je nekatere, ki niso bile dovolj sijoče, označila za umazane. Barve je sama mlela in mešala s fimežem in domačim oljem. Poleg svetniških figur je barvala tudi dekoracijo, pri čemer je uporabljala veliko kardinalsko rdeče, barvo žgane siene, veliko zlate in bele barve, torej vse barve, ki so tedaj veljale za lepotni ideal. Znala je tudi marmorirati stebre, pri čemer je uporabljala številne tanke čopiče. Posebno veliko pozornosti je namemla barvanju obrazov, pri čemer je sledüa kriterijem dunajske šole, kjer je moral biti človeški Inkarnat nashkan tako, da si imel občutek, da je živ. Za ta del postopka nimamo danes nobenega posebnega imena, v preteklosti pa so uporabljali predvsem izraz "fasmaler". Popolnoma realistično je posnemala barve inkarnata obraza in rok, še posebno vehko pozornosti pa je posvečala barvanju oči. Najprej je büo oko belo, nato je narisala pimčico in barvasto šarenico, na koncu pa je v kotičku očesa dodala roza piko; tako je oko zaživelo. Poskrbela je, da je bilo vsako oko drugačno, tako kot pri živem človeku. Kot je povedal CirU Cesar, je med delom delovala zelo spokojno, skoraj posvečeno. Johanna je tudi zlatila, tako na mat - "mat", kot tudi do visokega sijaja - na "hoch glänz". Zlatenje Za pozlato je bilo potrebno površino še dodatno obdelati. Najprej jo je bilo potrebno dvakrat premazati z bolosom." Bolos se danes dobi že v zmleti obliki, včasih pa ga je bUo potrebno fino zmleti na marmorni ploskvi, da so dobih nekakšno pasto, za kar so potrebovah kar nekaj ur dela. Tako zmleti bolos so zmešah z jajčnim beljakom, ki so ga uporabljah za vezivo, in ga še dodatno zmešali z vodo. Dvakrat so ga nanesli na kip in ga, ko se je posušu, skrtačili do visokega sijaja. Sledüo je nanašanje zlata. Zlato so kupovali predvsem v Gradcu ah na Dunaju, kjer so kupovah tudi drug material. Včasih so jim zlato trgovci tudi pošiljati. Büo je v obliki zelo tankih hstičev vehkosti 10x10 centimetrov, ki so biti shranjeni med hsti v posebnih knjižicah. V eni knjigi je bilo 50-100 lističev. W Rudnina, bel ali rdečkast aluminijev silikat z vodo in nekaj železa. Včasih niso mazali le z bolosom, Ropret piše: "... vse se še prevleče z rujavim šelakom in sicer tolikokrat, da se vse lepo enkomemo sveti. Nato namažemo z miztionom, potem se pusti približno dan sušiti, ter se nato pozlati." (Beležka Franca Ropreta. Hrani jo Gorenjski muzej v Kranju.) 142 Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936 Se danes obstajata dva načina zlatenja: Pozlata "na mat". Površino namažejo s posebnim, hitro sušečim kovinskim fimežem. Ko se površina še lepi, pritisnejo nanjo zlate ali druge kovinske lističe. Pri tem lahko zlato površino še tonirajo z razhčnimi barvami in tako dobijo zelene aH rdeče odtenke. Takemu načinu pozlate pravijo tudi "neprava pozlata". Pozlata z visokim sijajem - "na hoch glänz". Izvedljiva je na suhih vpojnih podlagah (predvsem na lesu), prekritih z debelo klejno kredno podlago. To je suh način zlatenja, kjer za pritrjevanje zlatih lističev uporabljajo alkohol. Visok sijaj dosežejo z nadaljnjim poliranjem {Likovna umetnost, 1979: 208). Lističe so najprej prijeh s pomočjo ploščatih čopičev iz veveričjih dlak, ki so jih predhodno naelektriU na laseh. Položili so jih na blazinico, oblečeno v jelenovo kožo. Tu so listič s pomočjo posebnega noža razrezali na kose poljubnih dimenzij. Podlago so namazaU z alkoholom, ki je listič "potegnil" na podlago. Najlažje je bilo zlatiti velike površine. Manjši kot so biti omamenti, več dela in zlata so porabiti. Ko je bila določena površina pozlačena, so jo v nekaterih primerih tudi spolirati. Za to opravilo so uporabljati predvsem ahate (minerali kalcedona s kremenom)^" - poldrage kanme različnih barv na lesenih ročajih. Z njimi so drgnili zlato površino, dokler se ni svetila. Oltarji Načrt za oltar je vedno naredil Ivan, mizarji v Matijevi delavnici pa so ga morali natančno, v pravem merilu povečati. Delo je stalno nadzoroval tudi mojster. Izdelovanje osnovne konstiukcije za oltarje in izdelavo omamentike je vodil Ivanov brat, Matija Cesar s skupino tieh mizarjev. Zaradi narave njegovega dela so ga kticali arhitekt. V leseni lopi zraven hiše je imel svojo delavnico, kjer so narediti vsa potrebna mizarska dela. Uporabljati so večinoma doma narejeno orodje. Najpogosteje so uporabljati velike oblice, s katerimi so izdelovati protile - "ksimse", najrazličnejših oblik in debelin, od najbolj finih, ki so okrožali tabemakelj, pa vse do profilov, ki so dosegli tudi meter debeline. Tako rezila obtičev, za katere je profile izrisal Ivan, kot tudi velike ročne svedre, ki so dosegli tudi do 1 m dolžine, je izdelal kovač iz Lok pri Mozirju, ogrodje za obtiče in ročaje za svedre pa Matija. Ko je bilo ogrodje narejeno, so ga pobarvati v ustieznih barvah (rdeče, zlato, modro) in oltar popolnoma sestavili; tako so se izognili neprijetnostim, ki bi lahko nastopile pri postavljanju v cerkvi. Pri sestavljanju so nanj postavili tudi kipe. Ponavadi so jih postavili v školjčne niše. Vsak oltar je imel na sredini tudi "božje oko". Oltarji so biti večinoma simetiično oblikovani, z visokimi oltarnimi čeli in omamentiko, ki je obrobljala niše ki stianice. Narejeni oltar so 20 Preden so začeli uporabljati ahate, so polirali tudi s čekani divjega merjasca, ki so bili edini tako gladki, da so zlato površino spolirali in niso na njej puščali raz. Včasih so uporabljah ahate nepravilnih oblik, danes pa se dobijo v obliki zaobljenih konic različnih velikosti, s katerimi lahko rezbarji pridejo tudi v najmanjše gube. 143 Maruška Markovčič zr\ova razstavili in ga po kosih z vozovi prepeljah do cerkve. Izredno pomembno je bilo, da so posamezne dele med prevozom zaščitili. Predvsem kipe in omamentiko so zavih v slamo in vrečevino. Natančno skladanje delov ja omogočilo, da so oltar v cerkvi postavili v enem dopoldnevu ah dnevu. Postavljati so ga mizarji sami, pri čemer je delo nadzoroval Matija Cesar. Prodaja izdelkov Dokler so bili rezbarji oz. rezbarske delavnice še neuveljavljeni, so morati svoje delo in znanje ponujati sami in iskati naročila; ker pa že ljudski pregovor pravi: "Dober glas seže v deveto vas", so naročniki kmalu začeli prihajati sami. Ivan Cesar je izdal katalog, kjer je predstavil kipe, ki jih je izdeloval, in dmga dela, ki jih je opravljal. Ta katalog je bü njegov prezentacijski material, s katerim je pridobival naročnike. V njem je navedel tudi velikost in ceno posameznih kipov. Kataloge je pošujal predvsem župnikom, saj je Cerkev veljala za največjega naročnika.^' Predvsem oltarje so pri Ivanu Cesarju pogosto naročali najprej s pismom, nato pa sta se naročnik in obrbtik srečala in uskladüa interese. Cesarjeva delavnica je imela vedno veliko naroču. Andrej Cesar se je moral ravno zaradi velikega povpraševanja nekajkrat obrniti tudi na tirolskega kiparja Stufflesserja, pri katerem je naročal kipe. Ker je imel Ivan več pomočnikov, ki so sproti izpotiijevali naročua, po tej pomoči ni več posegal.^^ Ko je v tridesetih letih nastopila splošna gospodarska kriza, so naročua za rezbarske delavnice močno upadla. Rezbarji so v tem času začeli posegati tudi po drugüi delüi. Niso več toliko izdelovati novih izdelkov, temveč so bolj popravljati stare. Tako se je začelo obdobje restavriranja, ki kna svoje korenine že v koncu prejšnjega stoletja. Največji razmah restavriranja pri nas zasledimo po drugi svetovni vojni, ko je bü to skoraj edini način preživetja za rezbarje. 21 Vse večje delavnice so imele kataloge, s katerimi so predstavile svojo ponudbo, ponekod (npr. Sojč v Mariboru) tudi cele oltarje. Podobarji, ki so imeli manjše delavnice v mestih, so svoje delo predstavljaH v oglasih v dnevnem oz. tedenskem časopisju. Veliko oglasov in tudi seznamov posameznih rezbarskih delavnic najdemo v različnih adresarjih in kronikah. Tu ne najdemo le popisa delavnic, temveč so bile te izdaje tudi idealen način oglaševanja, v pomenu današnjih rumenih strani. Tako zasledimo leta 1906 tudi oglas podobarja Aleksandra Götzla z Wolfove ulice 1 v Ljubljani, ki pravi: "Priznano dovršeno delo. Kipar, pozlatar in izdelovatelj oltarjev, Ljubljana, Wolfova 1 (nasproti frančiškanski cerkvi - poleg Lessnikove prodajalnice) se priporoča prečastiti duhovščiiu za izdelavo v njegovo stroko spadajočih del. Na razpolago so načrti, katere na zahtevo pošlje na ogled. Nadalje se priporoča tudi za vsa, v stroko spadajoča, popravila, katera izvršuje točno in v najnižjih cenah. Na skladu so vedno razni okvirji najnovejših vzorcev in oblik (kakor tudi secijonistični) in razpela po najnižjih cenah." (Hribarjev najnovejši splošni naslovnik uradov, 1906:50) 22 Delavnice, ki so imele veliko naročil, niso nikoli delale "na zalogo", ampak samo po naročilu. Veliko naročil je prihajalo iz Slavonije in Vojvodine, kjer so obnavljaU stare cerkve in od koder so prihajala tudi naročila za stilno pohištvo. Večino naročeruh izdelkov so tako iz Hohnječeve delaviüce prepeljali po Savinji in Savi s splavi. 144 Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936 Plačilo Pri plačilu so vedno upoštevali naslednje: - število ur, ki so jih porabih za izdelavo; - porabljeni material (les, zlato, barve,...); - energijo (oz. koHko ljudi je to delalo); - dodah so tudi tunetniško komponento. Pri veUkih naročilih je bilo v navadi, da so dobih najprej predujem, ko je oltar stal, pa še ostanek. Cesarji so bih eni najpremožnejših v Mozirju. Pogosto se je vedelo, kdaj gredo po plačilo, saj je to ponavadi sovpadalo tudi z blagoslovitvijo novega oltarja. Ponavadi so se odpeljah z zapravljivčkom, pražnje oblečeni. Tako so jih nekega dne, ko so se vračah s Koroške, tudi napadh in jih poskušah oropati, vendar pa je Matija roparje prestiašil s stielom iz pištole, ki jo je nosil s sabo na take poti.^^ V času, ko je bilo naročil malo, so mojstri prodati tudi tiste izdelke, ki so jim biti posebej pri srcu in jih nikoU rtiso nameravati prodati. Tako je Ivan Cesar prodal tudi hi metie visoko razpelo, danes v cerkvi v Radmirju v Zgornji savinjski dolini. Statusni položaj rezbarjev Ivan Cesar je sodil med sedem najpremožnejših meščanov v Mozirju. Imel je vehko zemlje in njiv, predvsem pa sadovnjakov, na katerih so delati hišni hlapci in dekle, poleti in jeseni pa so za delo najemati ženske, ki so prišle obirat jabolka ati okopavat krompir. Ivan Cesar je bil lovec in imel je tudi svoj lovski revir. Skoraj vsako nedeljo, na dela prost dan, so premožnejši hodili na lov; kar so naloviti, so morati predati Ivanu, ta pa jim je za vsako ustreljeno žival ustiezno plačal. Lov je družini prinesel tudi dodatno meso, ki ga ni manjkalo na ntizi. Vsako leto enkrat je Ivan povabil svoje lovske tovariše, med katerimi je bil tudi župan, na lovsko pojedino, ki jo je pripravila njegova žena. Ivan, Matija in Johanna so povsod uživali veliko spoštovanje. Poleg premožnosti je temu botrovalo predvsem dejstvo, da so bili tesno povezani s Cerkvijo, ki je v tistem obdboju imela veliko moč in besedo. Ciril Cesar se še spomni, kako so Johanni iz hvaležnosti in spoštovanja poljubljali roke (staroavstrijska navada - "rokopoljub").^* Tudi sami sebe so visoko cenili, tako si je npr. Ivan obesil na hišo in delavnico napis: akademski podobar in pozlatar, 23 Po pripovedovanju Cirila Cesarja. Ljubljana, september 1997. 24 Podoben sloves so uživali tudi mojstrovi sorodniki. Tako so npr. soprogo Janeza Vumika ml. klicali "gospa umetnikova" in se ji globoko klanjali. Pri obnašanju so prevzeli popolnoma meščanske navade, tako so jezdili, se vozili z zapravljivčki, vabili goste na večerje ipd. Seveda pa niso bili vsi tako premožni. Mojstri majhnih rezbarskih delavnic nikoli niso dosegli te družbene stopnje, vendar pa so imeli med ostalimi obrtniki višji položaj. 145 Maruška Markovčič kljub temu, da je opravil le Umetno obrtno šolo. Poleg tega, da so bili obrtniki, so veljali tudi za umetnike. Kljub spoštovanju pa so bili deležni tudi milejšega posmeha. Vsako leto so k Cesarjevim za pusta prišle maškare in pred hišo najavue, da bodo zaigrah eno za "črvive svetnike". Velik ugled so uživali tudi Cesarjevi pomočniki, ki so bÜi glede na pomočnike iz ostalih obrti najbolje plačani. Plačilo - "colngo" so dobiti vsako soboto, ponjo pa so prihajali v mojstrovo pisarno, kjer je mojster vsakemu posebej na roko odštel denar. Ob nedeljah so se ponavadi lepo opravili. Nosili so bele srajce in metuljčke, pogosto pa tudi klobuke. Odnosi med mojstrom in pomočniki Kdo je kdo, se je v Cesarjevi delavnici videlo že na daleč. Mojster je vedno nosil bel ateljejski plašč,^' pomočniki so imeh modre ati čme predpasnike, vajenci pa bele. Kljub temu, da so v delavnici veljala stioga hierarhična pravila, pa je bilo v prvi polovici 20. stoletja še v navadi, da so mojster in njegovi pomočniki v družbi delovah homogeno, kar se kaže v njihovem skupnem obiskovanju maš. Pri Ivanu Cesarju so vsako nedeljo skupaj odšti k maši in v cerkvi tudi skupaj sedeti. Tudi pri jedi so se zbrali vsi in sicer v osrednjem prostoru, postregla pa jim je gospodinja sama. Bila je namreč izredno dobra kuharica in je v Mozirju tudi organizirala kuharske tečaje. CirU Cesar se spominja nekega dogodka, ki kaže, kaj je pomenilo, če si bil najboljši pomočnik. Nekega dne so bih vsi pri zajtrku. Gospodinja je prmesla na mizo vročo kavo. Najboljši pomočnik, Franc Kitak, je kavo poskusil in se opekel. V besu je skodelico s kavo zabrisal skozi okno in na presenečeno in prizadeto gospodinjino vprašanje, kaj je zdaj to, samo zavpü: "Prevroča!" Gospodinja mu je nato brez besed prinesla novo skodelico kave, oče pa ga ni niti okaral. Kitak je namreč vedel, da ga mojster ne more pogrešiti, in si je v svoji objestnosti privošču marsikatero nesramnost. Kitak je bü tako dober pomočnik, da mu je mojster, če je bü sam odsoten, tudi zaupal vodenje delavnice. Cesarjeva delavnica je bila v manjšem okolju in večina pomočnikov je živela pod isto streho, delovali pa so nekako kot velika družina. Drugače je bilo v mestih, kjer so pomočniki prihajah vsak dan v delavnico in med njimi in mojstrom razen delovnega razmerja ni bilo večje povezave. Rezbarji, ki so se izšolah še v tako hierarhično urejenih delavnicah, so potem te navade prenesti tudi v svoje. Nikoti ni büo v navadi, da bi mojster vajenca kdaj pohvahl, s klofutami pa skoraj niso varčevali. Propad delavnic Kot že rečeno, so delavnice prehajale z očeta na sina. V trenutku, ko to ni büo mogoče, se je pojavüo vprašanje obstoja delavnice. Konec prejšnjega m prvo desetietje 20. stoletja so büa naročua še tako številna, da so se rezbarji še odločati za samostojne obrti, z upadom naroču pa se je zmanjšalo tudi števuo prevzemov 25 O tem pričajo tudi nekatere stare fotografije. 146 Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936 delavnic. Po smrti Ivana Cesarja 1936. leta je pravico nad upravo delavnice dobila njegova soproga. Ker sama ni znala rezbariti, je umetniško vodstvo pripadlo njenemu bratu Francu Prislanu, ki je bil že prej Ivanov pomočnik. Ker sam ni bil tako dober rezbar in ker sta bila tako svak Matija kot tudi svakinja Johanna, ki sta bila prav tako nosilca obrti, že precej stara, so začela naročila počasi upadati. Prvo leto po očetovi smrti se je pri stricu učU tudi Ciril Cesar, Ivanov sin, ki pa ga je stričeva nepravičnost pripravila do tega, da je zbežal od doma in odšel na Umetno obrtno šolo v Ljubljano, kjer je eno leto obiskoval kiparsko-rezbarski oddelek, nato pa dokončal študij na Likovni akademiji v Ljubljani. S samo obrtjo ni nadaljeval, posvetil se je predvsem industrijskemu oblikovanju. Tako se je končala 80 let dolga tradicija Cesarjeve rezbarske delavnice. Podobno usodo so doživele tudi ostale delavnice. Kjer ni bilo problema glede potomcev, pa je predstavljalo vprašanje preživetja število naročil. Dolgo je pomembno tržišče predstavljala Hrvaška, kjer so v prvi polovici 20. stoletja obnoviU veliko dvorcev in cerkva in kjer so premožnejši naročah velike količine stilnega pohištva. Z že omenjeno krizo tridesetih let pa so tudi ta naročila usahnila in kar naenkrat je bilo, kljub temu, da jih je bilo malo, preveč rezbarjev za obstoječe potrebe. Najmočnejši so naročnike uspeh obdržati in so preživeli do konca 50-ih let (Hohnječeva delavnica), pogosto tudi za ceno nelojahie konkurence. Tako je Hohnjec pogosto hodil v Maribor in ponujal svoje izdelke pod ceno, samo da je dobil naročilo. Pri tem so seveda ostali brez dela domači rezbarji. Velik mejnik pri razvoju rezbarske obrti pri nas je predstavljala prva svetovna vojna. Večino mladih pomočnikov so vpoklicah in kar nekaj se jih ni vrnilo. Druga svetovna vojna je predstavljala neslednji veHki mejnik. Po letu 1945 je namreč dosti obrtnikov, ne samo rezbarjev, zaprlo svojo obrt. V tem času so zaradi nacionalizacije lastnine zaprU tudi veliko trgovin in gostiln, saj so obrtniki kar naenkrat poštah nezaželen družbeni razred. Izginile so tudi velike delavnice, ostah so le posamezrü rezbarji. Delavniško izročilo je skoraj izumrlo, ni pa še izumrlo znanje rezbarjenja. Še so ljudje, ki bi ga lahko prenesli naprej. Sklep Rezbarsko delavnico Andreja in Ivana Cesarja bi lahko vzeh kar za vzorčni primer spoznavanja razmer v rezbarskih delavnicah od druge polovice 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. Popolnoma cehovsko urejene delavnice so, gledano z današnjega zornega kota, res pomenile trdo učenje pod velikimi pritiski, vendar pa lahko vseeno trdimo, da je edino ta način pogojeval popolno obvladanje materiala in znanja, kako izdelati določen rezljan izdelek. Tradicija baročnih delavnic, kjer se je delo delilo in kjer so bili rezbarji specializirarti za samo eno vrsto opravil, se je tako na začetku 20. stoletja zaradi razmer, ki so nastopile (premalo naročil za preživetje), umaknila posamezniku, ki je znal vse - zlatiti, rezbariti, polihromirati, marmorirati in celo stikati. Znanje rezbarstva se je v današnje dni preneslo preko redkih posameznikov. 147 Maruška Markovčič ki SO S tem delom nadaljevali v okviru restavratorskih delavnic vezanih na muzeje in galerije. V devetdesetih letih sta prevzeh iniciativo prenosa te obrti na mlajše rodove Srednji lesarski šoh v Škofji Loki in v Novi Gorici, ki v obliki fakultativnega pouka obujata to obrt in jo ponujata mladim kot možiti načm. preživljanja. LITERATURA IN VIRI CURK, Jože 1959: Umetaost v Celju in okolici v zadnjih 150 letih. V: Celjski zbornik 1959, str. 196-229. Celje 1959. ENCIKLOPEDIJA Slovenije 9: Plo/Ps. Ljubljana 1995. ENCIKLOPEDIJA Slovenije 10: Pt/Savn. Ljubljana 1996. HRIBARJEV najnovejši splošni naslovnik uradov, društev, tvrdk in zasebnikov deželnega stolnega mesta Ljubljana ter Vojvodine Kranjske. Ljubljana 1906. LIKOVNA umetnost. Leksikoni Cankarjeve založbe. Ljubljana 1979. MARKOVČIČ, Maruška: Terenski zapiski, sept. - nov. 1997. ROPRET, Franc: Beležka (neobjavljeno gradivo). Hrani Gorenjski muzej, Kranj. SLOVENSKI gospodar 1925: Mala oznanila, 22.1.1925, št. 6, str. 4. Celje. BESEDA O AVTORICI Maruška Markovčič, diplomima ehiolo- ginja. Ukvarja se z raziskovanjem načina življenja na Ljubljanskem barju in je tudi predsednica Turističnega društva Barje. Kot mentorica se udeležuje osnovnošolskih etno- loških taborov na avstrijskem Koroškem. Objavila je več člankov in recenzij. ABOUT THE AUTHOR Maruška Markovčič is a graduated ethnologist and studies the way of living in the Ljubljana Marsh. She is also chairman of the Tourist Society Barje. She participates as mentor in primary-school ethnological camps in Carinthia. Mrs. Markovčič has published several articles and book reviews. 148 Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936 SUMMARY THE WOODCARVING WORKSHOP OF ANDREJ AND IVAN CESAR IN MOZIRJE BETWEEN 1853 AND 1936 In 1853 Andrej Cesar bought a house at the junction of major tiade routes in Mozirje and set up a woodcarving workshop which executed commissions from Štajerska and from the territory of present-day Croatia and Austiia. After his death the workshop and its biggest asset - the stock of wood - were taken over by his son Ivan, who together with his sister Ivanka and brother Ivan ran the workshop until 1936 when his death also meant the gradual decline of the business. Ivan Cesar was highly respected in Mozirje since he was one of the seven wealthiest citizens. He foimded the crafts co-operation and was co-foimder of Ü:\e power works which supptied the area of Mozirje and surrounding villages with electricity. His workshop employed an average of up to nine apprentices and three assistants. The jobs in the workshop were divided into three sections: preparing and carving sculptures (lead by Ivan himself), painting and gilding them (painting was supervised by Ivana) and the production of altarpieces (lead by brother Matija who also made the ornaments), into which the previously made sculptures of saints were arranged. The work in a woodcarving workshop required co-ordinated teamwork to produce whole altarpieces. In Luce ob Savinji, Ljubno and even in Zagreb there are stul altarpieces to witness to the master skills of the woodcarvers from Cesar's workshop. RESUME ATELIER DE SCULPTURE SUR BOIS D'ANDREJ ET IVAN CESAR A MOZIRJE ENTRE 1853 ET 1936 En 1853, Andrej Cesar a acheté a Mozirje, a la aoisée des voies commerciales, une maison, dans laquelle il a ouvert un ateher de sculpture siu- bois qm satisfaisait les commandes des ctients de la Štajerska, mais aussi de ceux des territoires actuels de la Croatie et de l'Autriche. Apres la mort d'Andrej, l'atetier et son capital principal - le bois, ont été repris par son fils Ivan, qui tint l'atelier avec sa soeur Ivanka et son frere Matija, jusqu'a sa mort, en 1936, qui entiaîna aussi la fin des activités de l'atelier. Ivan Cesar était toujours un homme ties respecté a Mozirje, car il était l'un des sept bourgeois les plus riches. Il a été le fondateur de la coopérative des artisans et partenaire dans la construction de la centrale hydroélectrique qui atimentait Mozirje et ses environs. Dans son atelier, il 149 Maruška Markovčič employait toujours jusqu'a neuf apprentis et jusqu'a trois assistants. Le travail était partagé en trois parties: la préparation, ou bien, la création des sculptures (ce travail était dirigé par Ivan), la peinture et la dorure des sculptures (dirigées par sa soeur Ivanka) et la réalisation de la totalité de l'autel, dans lequel ils intégraient les sculptures des saints et saintes, crées préalablement. Le travail dans cet atelier exigeait une équipe coordonnée, capable de créer un autel dans sa totalité. Aujourd'hui on peut admirer les autels réahsés par les maîtres de l'atelier de Cesar a Luce ob Savinji, a Ljubno et meme a Zagreb. 150 RAZPRAVE STUDIES Mira Omerzel Terlep Prazgodovinska kamnita in koščena tolkala, drgala, samozveneči idiofoni, ropotulje in bmivke. Od kamna in školjke do strune Prehistoric stone and bone percussion instruments, scrapers, idiophones, rattles and bulhoarers. From stone and shells to strings Mojca Ramšak Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah Areas of ethical respect and idealised procedures in ethnological research Marija Kozar Mukič "Delaj mi pošliček..." "Make me a bunch of flowers..." Marija Cvetek Bohinjsko ljudsko pripovedništvo v delih Janeza Jalna Bohinj folk narratives in the works of Janez Jalen 151 152 PRAZGODOVINSKA KAMNITA IN KOŠČENA TOLKALA, DRGALA, SAMOZVENEČI IDIOFONI, ROPOTULJE IN BRNIVKE Od kamna in školjke do strun Mira Omerzel Terlep IZVLEČEK Prazgodovinska tolkala, drgala, ropo- tulje, samozveneči idiofoni in bmivke iz kamna, kosti, gline in kovine so inštrumenti, ki se jim bosta morali v bodoče podrobneje posvečati muzikologija in še mlada veda arheoetnomuzikologija. Avtorica nas seznanja z njihovo proučenostjo v tujini in podaja primerjave s tovrstnimi arheološkimi najdbami na slovenskih tleh. « ABSTRACT Prehistoric percussion instruments, scrapers, rattles, idiophones and bullroarers made of stone, bone, clay and metal are instruments which deserve to be studied in greater detail by musicology and by the as yet young science of archaeological ethnomu- sicology in the future. The author introduces us to the research that has been carried out on these instruments and provides compari- sons with relevant archaeological finds from the Slovene territory. OD PRAZGODOVINSKIH DO LJUDSKIH IDIOFONOV: TOLKALA IN DRGALA Med naloge etnomuzikologije bo v bodoče nedvomno sodil natančen pregled in študij prazgodovinskih kamnitih in koščenih artefaktov, pa tudi pretres kovinskih in glinenih arheoloških najdb možnih glasbil iz mlajših obdobij. Bodoče študije tolkal, drgal, strgal, samozveneah idiofonov in prostih aerofonov (bmivk) bodo gotovo odprle in odkrile nova poglavja v zgodovini glasbe. Med najpreprostejša glasbila in najstarejša tolkala lahko prištevamo tako obdelane kot tudi neobdelane kanme, kamnite predmete in celo karrmito orodje, če je služilo v tolkakio zvočne namene. Možno je bilo seveda tolči oziroma igrati tudi s kostjo ob kost, s kostjo ob kamen ipd... Tovrstna preprosta zvočna praksa Za pomoč se zahvaljujem arheologu mag. Antonu Veluščku z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. 153 Mira Omerzel Terlep Tiščali iz voüih ptičjih uki iz najdišča Geissenklösterle G- Hahn in S. Munzel, 1995). ¦ Flutes made of hollow bird ulnae from the Geissenklösterle site (J. Hahn and S. Munzel, 1995). ¦ Sifflets faits a partir des cubitus creux des oiseaux découverts a GeisserJdösterle ( J. Hahn et S. Munzel, 1995). je na osnovi arheoloških najdb težko ugotovljiva. Se težje je razmišljati o morebitnih lesenih tolkalih, ki se do danes niso mogla ohraniti. Tako kamnita kot lesena preprosta glasbila, ki jih lahko štejemo med prototipe sodobnih tokal, bi utegniti uporabljati že naši fosilni (paleolitski) predniki. Taka glasbila pa so težko določljiva in interpretativno dvomljiva. Pogosto so na kamnitem orodju sicer vidni sledovi udarjanja, stiganja in tolčenja. Vidne obrabe so lahko rezultat običajnega dela ati zvočno-ritmične rabe. Tolkala iz kamna in kosti (in lesa?), enostavna ah umetelno okrašena, so verjetno uporabljati od prazgodovinskih kultur dalje po vsem svetu. Med najstarejša kamnita tolkala na primer sodi tudi prazgodovinsko glasbilo "litofon", sestavljeno iz enajstih različno dolgih palic, iz južnega Vietnama (protomalajska kultura; točna datacija ni povsem mogoča).' Iz bronaste dobe naj bi izvirah tudi prvi veliki kamniti "gongi" A. Büchner navaja prazgodovinski gong (žal brez točne datacije) iz Venezuele, narejen iz rjavozelenega nefrita. Dokazoval naj bi, da je prazgodovniski človek že preučeval različne kamenine in njihove tonske kvalitete.^ J. Campbell pa nas preseneča z zelo zanimivo domnevo: stalaktiti in stalagmiti svetišča Pech Merle, enega največjih poslikanih jamskih svetišč, naj bi služiti kot nekakšni gongi!* Bi lahko bilo med najdenimi artefakti na današnjem slovenskem etničnem ozemlju tudi kakšno takšno tolkalno glasbilo? 1 Palice so dolge do enega metia, široke do 15 cm in debele okoli 6 cm. Na obeh koncih so zaokrožene, torej namensko obdelane. Po A. Schaeffnerju naj bi imele zanimivo zvočno kvaliteto in tudi svojstveno uglasitev ter zvonovom sorodno zvenenje. Z zvočnostjo omenjenega litofona so se ukvarjali Jaap Kunst, Andreas Schaeffner, Constantin Brailou. (Glej Paul CoUaer, 1979, sti. 10.) 2 Prav tam. 3 Alexander Buchner, 1981, sti. 20. 4 Joseph Campbell, 1983, sti-. 58. 154 Od kamna in školjke do stmn Koščeni drgali iz Ribiča, BiH (1, 2), koščena drgalna cev iz Gradine pri Prozoru, BiH (3), kamnito drgalo z vklesano ribo iz Lepenskega Vira, Srbija (4), kamnito drgalo-amulet iz Lepenskega Vira, Srbija (5), podolžna piščal iz zoba. Hrvaška (6), nazobčana bmivka, BiH (7) in brneči disk iz Jezerine, BiH (8) (K. Galin, 1988). ¦ Bone scrapers from Ribič, Bosrua- Herzegovina (1, 2), tubular bone scraper from Gradina near Prozor, Bosnia-Herzegovina (3), stone scraper with incised fish from Lepenski Vir, Serbia (4), stone scraper-amulet from Lepenski Vir, Serbia (5), vertically held flute made from a tooth, Croatia (6), toothed bullroarer, Bosnia-Herzegovina (7) and roaring disc from Jezerina, Bosnia-Herzegovina (8) (K. Gahn, 1988). ¦ Racleurs en os trouvés a Ribič, Bosnie et Herzégovine (1, 2), le tuyau racleur en os de Gradina pres de Prozor, Bosnie et Herzégovine (3), le racleur en pierre avec motif de poisson de Lepenski vir, Serbie (4), le racleur en pierre-amulette de Lepenski Vir, Serbie (5), le sifflet longitudinal d'une dent, Croatie (6), le rhombe dentelé, Bosnie et Herzégovine (7) et le disque-rhombe de Jezerina, Bosnie et Herzégovine (8) (K. Galin, 1988). Posebno pozornost bi si zaslužila idiofonska drgala' ali drgalne cevi, predhodniki t. i. drgalrdh bobnov. Podobno kot najpreprostejša kamnita ali koščena tolkala iz kamnov, plošč ali pahc jih lahko zasledimo od paleolitskega obdobja dalje. Prhner predstavljata preluknjani ptičji uhü iz nalajšega paleohtika 5 Po Sach - Hombostlovi klasifikaciji št. 131. 155 Mira Omerzel Terlep (Geissenklösterle), ki naj bi bili piščaU,'' in imata med luknjami tri do štiri močno zglajene zareze. To kaže na istočasno rabo tovrstnih piščaU v funkcfiji drgala aH zvočnega praskala. Po A. Buchnerju naj bi v paleohtskem najdišču Pekama na Moravskem (paleohtik?) našli nazobčano koščeno drgalo, ki naj bi fosilnemu človeku služilo za ritmično-zvočne efekte.' Avtor je objavil fotografijo drgala in možnega glasbila, starega 15.000 let.« Najstarejša znana koščena drgala v obliki cevi so pripravljena iz podolgovatih cevastih kosti, v katere so vrezane različno globoke zareze. Po njih se je lahko drgnilo ali strgalo z drugim trdim predmetom, s kostjo, kamnom, leseno paHco... in tako ustvarjalo ritanične zvoke.' K. Galin v študiji o prazgodo- vinskih glasbilih na tleh nekdanje Jugoslavije (1988) navaja drgala iz nazobčanih kosti iz Ripača pri Bihaču (1200 pred našim štetjem) in drgalo iz koščene cevi z vrezanimi kanaU iz Gradine pri Prozorju iz bronaste dobe (okoU 2000 do 900 pred našim štetjem). Meni, da se je z drgnjenjem drugih trdih predmetov po koščeruh kanalih proizvajalo zvok.'" Avtor tudi meni, da so kamniti ah koščeni idiofoni služili od prazgodovine dalje kot kultno - magično in ritmično zvočno orodje oziroma glasbeni inštriunenti." Tudi koščena drgala iz mlajših zgodovinskih obdobij se, podobno kot koščene piščali, tipološko ne razlikujejo od prazgodovinskih drgal.'^ Prav tako ni razlike med prazgodovinskimi drgaU z evropskih območij in območij nekdanje Jugoslavije." K. Galin prisoja tolkalom oziroma drgalom v obliki aH s simbolom ribe analogno vlogo klicalcev dežja, pa naj gre za avstralska, novogvinejska, melanezijska ali polinezijska tolkala.'* Nosilci paleolitske kulturne stopnje sevemoavstralske obale naj bi (še?) izdelovah pahčna tolkala, drgala in bmivke tudi v obliki ribe.'' Ta glasbila naj bi po analogiji voda - dež - plodnost služila kot obredna glasbila za klicanje dežja. Tudi artefakt iz protoneolitske kulture Lepenskega vira, ki je kamnito drgalo, veliko 60 cm, na katerem je vrisana oblika ribe in je po celotni površini "okrašeno" z nejasnimi, nerazumljivimi 6 Glej Joachim Hahn, Susanne Munzel 1995, str. 9 in Mira Omerzel Terlep, Etnolog 57/1996, št. 6, str. 235-294. ^ Alexander Buchner, 1981, Str. 19. 8 Prav tam, Str. 21. 5 Glej tudi Curt Sachs 1940, str. 43. Tovrstna drgala je sicer mogoče držati tudi nad preprosto "resonančno skrinjo": nad luknjo v zemlji, ki nastali zvok okrepi in svojstveno obarva, ali (kasneje) nad posodo, ki okrepi zvok. Morda pa še kako drugače, nam neznano! Tako uporabljajo drgala, preprosta zvočila in tihe stnmske priprave še danes nekatera naravna ljudstva in plemena v Afriki. 10 Str. 128. 11 Prav tam, str. 126-127 in tabele. 12 Primerjaj na primer tudi drgala iz Mehike (Curt Sachs 1940, str. 38). 13 Glej Krešimir Galin 1988. 14 Glej hidi Paul Collaer, 1974, str. 86. 15 Glej Paul Collaer, 1974, str. 90. 156 Od kamna in školjke do strun Koščena ribica iz najdišča Riparo Gaban; pozru mezolitik, zgodnji neolitik (R. Clark, 1989). ¦ Bone fish from the Riparo Gaban site; late Mesolithic, early Neolithic (R. Clark, 1989). ¦ Poisson en os trouvé a Riparo Gaban, fin mésohthique, début néoUthique (R. Clark, 1989). Indijanska bmivka (bororo) v obliki ribe, Brazilija (A. Büchner, 1981). ¦ Indian bullroarer (Bororo) in the form of a fish, Brasil (A. Buchner, 1981). ¦ Rhombe indien (bororo) en forme de poisson, Brésil (A. Buchner,1981). "skrivnostnimi" znaki,"^ naj bi po mnenju K. Galina služil v podobne namene. Zdrsane poškodbe lahko potrjujejo rabo izdelka kot možnega obrednega glasbila oziroma zvočnega drgala, po katerem se je drgnilo, praskalo, strgalo ali tolklo. Avtor sodi, da je služil kot kultno-ritualno drgalo.'^ Dva druga primerka idiofonov balkanskega območja pa K. Galin šteje med drgahie amulete,'* ki naj bi si jih ljudje obešali okoh vratu. Tovrstne kosti z zarezami in morebitne glasbene inštrumente lahko primerjamo s tipološko skoraj identičninti prazgodovinsktini in staroveškimi "zvočnimi orodji" iz različnih delov sveta. Analogije iz različnih kultur nam ponovno pomagajo pri iskanju prvobitnih in morda arhetipskih človekovih glasbenih in filozofsko religioznih idej. Razlage z analogijami so sicer lahko pravihie, lahko pa tudi niso. Koščeno drgalo''' ima tako kot piščal falično obliko in ima zato skozi razhčna zgodovmska obdobja zato pomembno vlogo v erotsko - plodnostnih obredih in tudi v pogrebnih slovesnostih,^" v katerih naj bi strganje po kosteh 16 Glej Krešimir Galin, 1988, str. 126-128; Lepenski Vir in Dragoslav Srejovič 1979. 17 Riba je precej razširjen simbol med različrumi človeškimi združbami in glasbila v obliki ribe ali s simbolom ribe so izdelana kot bmivke, drgala ali vodni bobni. (Glej tudi Paul CoUaer 1974, str. 90.) Hitro drsanje s tolkalom ali palico po ribinih zarezah pri petju v neodvisnem ritmu, pri avstralskih domorodcih na primer, ponazarja hitro gibanje ribe. Beri tudi poglavje pričujočega dela o bmivkah. 18 Kiešimir Galin, 1988, str.128. 19 Samuel Marti', 1970, foto str. 53. 20 Curt Sachs, 1940, risba str. 41. 157 Mira On\erzel Terlep Bmivke v oblikah rib, Nova Gvineja (P. Collaer, 1974). ¦ Bullroarer in the form of a fish. New Guinea (P. Collaer, 1974). ¦ Rhombes en forme de poisson. Nouvelle Guinée (P. Collaer, 1974). zagotavljalo nadaljevanje življenja in ponovno rojstvo. V stari Mehiki naj bi sužnji pred žrtvovanjem igrali na koščena drgala iz človeških ah jelenovih kosti. Z njimi so pospremiH na zadnjo pot darovane žrtve: človeka aU žival.^' Tudi iz azteške kulture so še znana cevasta koščena drgala (ok. 1350-1521).^^ MogoUon kultura iz severovzhodne Arizone (področje Rio Grande) izpričuje zanimiva koščena strgala.^^ S. Marti je prepričan, da so z zarezami obdelana rebra, lopatice, cevaste kosti, rogovja in primerek spodnje čel j ustnice^* z veliko gotovostjo služila kot glasbila.^' Drgalne bobne iz kosti z različno globokimi zarezami, po katerih se drgne s paličicami, poznajo tudi v Aziji in Afriki.^^ Koptski (predkrščanski) muzej v Kairu hrani lepo izdelane "drgalne kastanjete": ploščata koščena delčka z zarezami v obHki meseca. Arheološke najdbe po celem svetu potrjujejo možnost rabe tovrstnih koščenih priprav kot glasbil in nas opozarjajo na prezrto in nerazumljivo v 21 Prav tam. Str. 143. 22 Samuel Marti, 1970, str. 52, foto str. 53. Po opisih Spancev naj bi se imenovala omichicahkaztli. Lep primerek hrani Museum of the American Indians v New Yorku. To so glasbila iz človeške bedme kosti z globokimi zarezami, po katerih naj bi prav tako drsali s palico pri obredih plodnosti, da bi si z zvoki iz koščenih drgal zagotovili nadaljnje življenje vrste, ki ji je kost pripadala. Alexander Buchner pa meni, da so drgala, različna tolkala in ropotulje (zlasti glinene s kroglicami v notranjosti posode iz obdobja neoUtika) služila za ritmično "izganjanje zlega" in zato tudi za zdravljenje. Ritualna preprosta glasbila si v zgodovinskih obdobjih pridobijo vlogo otroških igrač. (1981, str. 19) O azteških drgaUh - glasbilih je najmanj dvoma, saj smo o azteškem življenju dobro poučeni tudi z dvema kodeksoma, ki pričata o azteških obredih in glasbilih: Codex Borbonicus in Codex Florentinus iz let 1558-1560. 23 Hrani jih Arizona State Museum, University of Arizona, Tuscon; glej Samuel Martf 1970, str. 30 - 31. 24 Žal ne pove natančno, katerim vrstam pripadajo citirane kosti; omenja le, da gre najpogosteje za ptičje kosti, lisičje golenice in zgornje stegenjske kosti drugih živali. 25 Po letu 1200 so na področju Rio Grande tovrstne najdbe mnogo številnejše, v Coloradu pa v 4. stoletju. Redkejše so na področju Arizone iz obdobja med leti 600-800. 26 Glej npr. Alain Daniélou 1978. 158 Od kamna in školjke do strun Koščena drgala iz Arizone, Rio Grande; kultura Mogollon (S. Marta', 1970). ¦ Bone scrapers from Arizona, Rio Grande; Mogollon cultiire (S. Marti, 1970). ¦ Racleurs d'Arizona, Rio Grande; la culture de Mogollon ( S. Marti, 1970). Starejših prazgodovinskih kulturah. V mezolitiku in neolitiku so koščeni kamniti predmeti z zarezami, kanali in tudi estetskimi okraski pogostejši in interpretativno lažje določljivi. P. Graziosi v študiji o mezohtski in neohtski kulturi najdišča Riparo Gaban (Trento) objavlja fotografijo svinjskega femurja z 159 Mira Omerzel Terlep Jelenji členek v obliki jelenje glave z drgalnimi (?) zarezami - zvočni amulet (?), najdišče Riparo Gaban; neolitik (P. Graziosi, 1975). ¦ Deer falanx in the form of a deer head with scraping (?) incisions - sormd amulet (?), Riparo Gaban site ; NeoUthic (P. Graziosi, 1975). ¦ Cheville de cerf en forme de tete de cerf, présentant les entailles a racler (?) - une amulette sonore (?) trouvée a Riparo Gaban; néolithique (P. Graziosi, 1975). 160 Od kamna in školjke do strun Morebitna (obredna?) drgala iz svinjskib femurjev iz najdišča Riparo Gaban; neolitik (P. Graziosi, 1975). ¦ Assumed (ritual?) scrapers made from pig femurs from the Riparo Gaban site ; NeoHthic (P. Graziosi, 1975). ¦ Racleurs éventuels (rituels?) faits en fémur de porc de Riparo Gaban; néoHthique (P. Graziosi, 1975). Drgalo iz človeške stegnenične kosti, Mehika; azteška kultura (med 1350 in 1521). Museum of American Indian, Haye- Stiftung, New York (S. Marti', 1970). ¦ Scraper made from a human thighbone, Mexico; Aztec culture (between 1350 and 1521). Museum of American Indian, Haye- Stiftung, New York (S. Marti, 1970). ¦ American Indian, Haye-Stiftung, New York (S. Marti, 1970). 161 Mira Omerzel Terlep zarezami.^'' Tudi jelenji členek, ki je oblikovan v obliki jelenje glave in ima na vsaki strani nosnega korena po štiri zareze, bi lahko služil kot koščeno drgalo. Predmet ima na eni strani luknjo za obešanje, zato je deklariran kot amulet. Zvočna raba amuleta bi utegnila potrjevati predmet tudi kot zvočni amulet. PRAZGODOVINSKA KOŠČENA DRGALA NA SLOVENSKIH TLEH Med drgala, najdena na slovenskih tleh,bi lahko uvrstiU zanimiv in dobro ohranjen koščen primerek z zarezami iz tibije drobnice iz Ajdovske jame pri Nemški vasi ter morda drgalo iz Špehovke pri G. Dohču.^** Arheologi sicer menijo, da so predmeti z vrezi lahko služili tudi kot pripomočki za izdelavo biserov ah razmaščevanje kit. Primerek iz jame Špehovke pod Tisnikom, v kateri so arheologi izkopah aurignacienske, pa tudi gravettienske in mezohtske plasti in najdbe, bi utegnil biti drgalo. "Gre za precej oglajen odlomek oglajene kosti, verjetno jamskega medveda, ki ima na debelejšem robu štiri prečne žlebove... iz razdalj med žlebovi ne moremo sklepati na kakršnokoli smiselno razporeditev... Imenovati predmet strgalo,^** kakor je to storil Srečko Brodar, najbrž ni pravilno. Pravilnega imena, ker ne vemo, za kaj in kako so ga uporabljah, pa tudi ne najdemo. Nekaj podobnega so našh v jami Drachenloch."^" Drgalo je izdelano iz femurja jamskega medveda. Žlebovi so široki od 2-8 mm. M. Brodar citira O. Abla, ki meni, da bi po teh žlebovih lahko vlekli kite, ki so jih hoteli razmastiti. Vendar je žleb na "strgalu" iz najdišča Drachenloch mnogo širši od žlebov na "strgalu" iz Špehovke, ti pa so širši od žlebov stigala iz Ajdovske jame. Zato "je vprašljivo, če sta obe orodji služiti istemu namenu."^' Res je, primerek "drgala" iz jame Špehovke je kot glasbilo najbolj vprašljiv. Lahko bi služil samo enemu namenu ati obema. Drugi primerek precej dobro ohranjenega zvočnega drgala je iz Ajdovske jame. Drgalo je dolgo 13,7 cm, na njem je 16 prečnih vrezov.^^ Vida Pohar piše o Ajdovski jami z obronkov krškega hribovja (pozrü neolitik oziroma začetek eneotitika) "...da je jama... služila kot podzenmo pokopatišče in prostor, kjer so okoliški prebivalci opravljali kultne obrede..."^^ V grobovih so našli tudi obesek (amulet?) iz medvedjega nastavka za krempelj in obesek - fragment (amulet?) iz zgornje čeljustnice volka."^* Vida Pohar meni, da so "morda v času pokopov v 27 Paolo Graziosi, 1975, str. 269,250-251. 28 Glej Mitja Brodar, 1993, str. 17, tab. 6/7. 25 v arheološkem smislu, ne glasbenem. 30 Prav tam. 31 Prav tam. 32 Paola Korošec, 1975, str. 202; glej tab. 1/7. 33 Okoliški prebivala so umrlim za popotnico najpogosteje prilagali kose mesa drobnice, divjega zajca, psa, domačega goveda in rjavega medveda. Kostni ostarJd jamskega medveda so redki... Vida Pohar, 1988, str. 85-88. 34 Prav tam. 162 Od kamna in školjke do strun Drgalo (13,7 cm) iz kultnega grobišča iz svetišča Ajdovska jama pri Nemški vasi z obronkov Krškega hribovja; pozni neohtik, začetek eneoHtika (P. Korošec, 1967). ¦ Scraper (13,7 cm) from a cult burial-place in the Ajdovska jama temple near Nemška vas on the fringes of Krško hills; late Neolithic, early Eneohthic (P. Korošec, 1967). ¦ Racleur (13,7 cm) du sanctuaire d'Ajdovska jama, pres de Nemška vas dans les contreforts des montagnes de Krško hribovje, néoUthique tardif, début d'énéolithique (P. Korošec, 1967). levem hodniku izvajalipogrebne slovesnosti, in žrtvovanja v sprednjem delu desnega hodnika."-'' Radiokarbonska analiza zoglenelih predmetov kulturnih plash pa uvršča drgalo v čas pred okoh 5600 leti.'*' Tudi Paola Korošec zatrjuje: "Da je ta rov^^ m ostati del jame služil v kultne namene, to je kot grobišče, govori razen delov človeških skeletov lončenina, ki je imela prav tako kultni namen, pa nakit, pojav večplashie proge pepela, oglja ter žgane ilovice, ki je ostanek kurišča... Na takih mestih so bile nakopičene tudi najdbe. Medtem ko sodijo te h grobnemu kultu, so kurišča ostanki kultnih ati podobnih obredov. Tudi cerealije, ki smo jih našli pri tem izkopavanju, sodijo k obredom v zvezi s posmrtnim življenjem..."^ Ajdovska jama naj bi bila torej skoraj gotovo kultni prostor. To potrjujejo tudi takšne najdbe, kot so kamititi disk s črticami oziroma nekakšen lunin koledar,'' lončena posoda (hrana!), oljenke in koščeno zvočno drgalo, ki bi lahko služUo za obredne posmrtne obrede. 35 Prav tam. Str. 94. 36 Prav tam. 37 Misleč na levi hodnik. 38 Paola Korošec, 1975, str. 187. In nadaljuje, da "že iz analize posameznih ttpov izhaja, da so v tem delu jame zelo dolgo pokopavaU. Če upoštevamo najnižje najdbe nakita in orodja, ki so bile na sami površini plasti S ploščatimi kamni, kot ločeno kultumo celoto, je gotovo, da so svoj zadnji mir v tem rovu našli novi nosilci skupine, ki je bila časovno paralehia s skupino lineame keramike srednjega Podonavja. Glede na to, da tej plasti sledi plast z elementi, ki časovno ustrezajo najstarejši stopnji MSK oziroma najstarejši fazi lengyelskega kulturnega kroga, je gotovo, da ni bilo med njimi večjega časovnega razmaka. Da tudi pozneje, vse do izginotja elementov tega kroga in dalje, ni prišlo do prekinitve pokopavanja v jami, dokazuje prisotnost vseh njegovih stopenj ter prisotnost elementov kultur, ki so se formulirale na tej stari avtohtoni zasnovi." 39 Prav tam, tab. 111/1. 163 Mira Omerzel Terlep Ali se koščer\o drgalo iz kultnega grobišča in svetišča Ajdovska jama, po obliki identično drgalom iz Gradine pri Prozorju, drgalom iz obdobja med drugim in prvim tisočletjem pred našim štejem (bronasta doba) in azteškim drgalom iz obdobja med 13. in 15. stoletjem našega štetja, navezuje na posmrtne šege, sorodne šegam prazgodovinskih in staroveških kultur drugod po svetu, v katerih so imela koščena drgala pomembno vlogo kot vez med človekovimi religioznimi predstavami in arhetipskimi dejanji? Omenjeno problematiko je treba še raziskati. SAMOZVENEČI IDIOFONI IN ROPOTULJE Med najzgodnejše idiofone lahko prištevamo nanizane školjke, zobe ali preluknjane kosti, ki pri hoji pozvanjajo in žvenketajo in lahko, zlasti pri intenzivnih gibno-zvočnih obrednih opravilih, ustvarjajo zvočno kuliso. Ali kot pravi P. Korošec, "tudi nekateri manjši ploščati kamni, ki so bili preluknjani, so lahko sluzih kot amuleti, manj verjetno pa kot nakit."*" Lahko bi pristavili, da so morda služili tudi kot zvočni amuleti. Med prazgodovinska idiofonska glasbila sodijo tudi ropotulje različnih oblik. K. Galin jih deli na "uporabne ropotulje" v obliki posode z nogo aH brez, v kateri so kamenčki ali glinene kroghce, ki ob udarjanju ob stene posode ropotajo, ter na ropotulje v obliki idola ati obeska. Ropotulje so lahko antropomorfne, zoomorfne (najpogosteje v obliki ptice; so prototip glinenih figuric in žvrgolcev naše dobe?) edi v obliki votle figure.'^^ A. Büchner omenja glinene ropotulje v obliki posode iz obdobja neolitika (okoti 2000 let pred našim štetjem), ki so jih našli v otioškem grobu (Vychvatince, Moldova). Buchner pristavlja, da so v halštatskem in latenskem obdobju glinene ropotulje znane po vsej Evropi, medtem ko so kamenodobni ljudje uporabljaU predvsem koščena zvočna drgala. Glinene posode - ropotulje naj bi se uporabljale predvsem pri obrednih plesih kot ritmičen inštrument, drugače pa tudi kot otroške zvočne igrače.*^ Med najzanimivejše glinene ropotulje sodi glinasta antropomorfna posoda (idol) z Ljubljanskega barja iz obdobja bakrene dobe (ok. 3000 pred našim štetjem). Lepo izdelana posoda s poškodovano nogo ima obliko človeške figure z izrisano stilizirano obleko. Ker nima več dna, so notranje glinene ali kamene kroglice, ki so posodo spreminjale v ropotuljo, izpadle.*^ K. Galin objavlja v omenjeni študiji o arheoloških najdbah glasbenih 10 1969, str. 20. Po Sachs-Hombostlovi klasifikaciji št. 1. « Krešimir Galin, 1988, str. 130-132. 42 Alexander Buchner, 1981, sh.l9. 43 Glej Paola Korošec in Josip Korošec 1969, foto tab. 107, risba tab. 1, tab. 2. Tudi posode, objavljene v fotografski tabeli tab. 106 (zlasti foto 2 in 3, risbe pa tabela 3/4, 2.), bi po moje utegnile služiti kot glinene ropotulje. Beri tudi Krešimir Galin 1988, str. 131. Po njegovem naj bi bile barjanske ropotulje iz obdobja 1800- 1700 B.C. Vendar jih arheologi uvrščajo v tretje tisočletje pred našim štetjem. (Glej razstavni katalog VUCEDOL ü-ec'e tisuclječe p.n.e./VUČEDOL three thousand years b.c., Zagreb 1988, tabela str. 40.) 164 Od kamna in školjke do strun Glinasta antropomorfna ropotulja. Ljubljansko barje; ok. 3000 pr. n. št. (P. in J. Korošec, 1967). ¦ Antbropomorphic clay rattle, Ljubljana Marsh; ar. 3000 BC (P and J. Korošec, 1967). ¦ Hochet anthropomorphique en argile. Ljubljansko barje, environ 3000 av. J.-C. (P. et J. Korošec, 1967). inštrumentov na balkanskih tleh še antropomorfno oblikovano glineno ropotuljo in bikonično glineno amulet - ropotuljo z Ljubljanskega barja.^ V bronasti dobi in rimskem obdobju so koščeni ati kovinski idiofoni številnejši, tako na slovenskih tieh kot tudi drugod po svetu, vendar so najdbe arheoetnomuzikološko še nepregledane in neklasificirane. Gtinene ropotulje raztičnih obhk (zlasti ropotulje iz železne m bakrene dobe) so prazgodovinski predniki vrste zgodovinskih ropotulj in gUnenih glasbil (na prtiner glinenih žvrgolcev, pa tudi zvoncev, to je gluienih posodic s kembljem). Navajam le nekaj primerov tovrstnih zvočnih priprav in opozarjam na potrebo po natančnejšem pregledu arheoloških najdb razhčnih starosti in na potrebo po sistematičnem študiju razvoja glasbü od prazgodovine do danes. OD PRAZGODOVINSKE DO LJUDSKE BRNIVKE IN STRUNE Poleg koščenih piščah m drgal so vsaj od mlajšega paleohtika dalje tinele pomembno vlogo tudi brnivke: koščene ali kamnite, (morda tudi lesene?). Štejemo jih po Sachs-Hombostlovi klasifikaciji med preproste aerofone in v poddružino vrtečih se zrakovrtih glasbil.*' Bmivke sestavljajo vrteče in bmeče ploščice (tip danes bolj znanega avstialskega buUroarerja), vrteče patice ati bmeči in vrteči se disk. S prostimi zrakovnimi glasbiti se proizvaja zvok z vrtenjem po zraku ali po tleh. Slednjim pravimo vrtavke in so običajno iz več delov sestavljene zvočne priprave. V prazgodovinski glasbeni zbirki zvočnih priprav so znane le prve, zato se bomo ustavUi samo pri njih. Bmivke iz živalskih prstiiih členkov so na videz podobne prstnočlenskim « Krešimir Galin, 1988, str. 21, risbe št. 21,22. 45 Pod številko 412.22. (Glej Zmaga Kumer, 1983, Systematik der Musikir^trumente nach Sachs - Hombostel, str. 214.) 165 Mira Omerzel Terlep žvižgavkam,''* vendar imajo bmivke luknjo prebito ali predrto skozi kostno kompakto členka na obeh straneh. Skozi luknjo v kosti je mogoče potegniti kožnat trak, vrv, rastlinsko vlakno... Bmivke so bUe zelo verjetno znane že v srednjem in mlajšem paleolitiku. Glasbilo, ki ga sestavlja predmet podolgovate sploščene oblike na različno dolgi "struni", je lahko pripravljeno iz vrvi in podolgovate kosti z eno luknjo, najpogosteje na distalnem koncu, iz prstnega členka z luknjo prebito skozi kompakto na obeh straneh ali iz kamnite oz. koščene ploščice (morda tudi lesene?), diska ali konice z luknjo v sredini ali na distalnem koncu. Med možne bmivke sodijo tudi preluknjan živalski kanin, ki ga je moč obesiti na vrvico, in različni viseči amuleti, ki z vrtenjem po zraku postanejo zveneči amuleti. Vrv se najpogosteje vrti nad glavo. Morda pa tudi kako drugače? Navezan predmet se vrti v dveh smereh: horizontalno v smeri vrtenja in istočasno tudi vertikalno na smer vrtenja oziroma okoh svoje osi. Zato je potrebno vrvico s predmetom pred vrtenjem nekajkrat zaviti v smeri osi. Od dolžine vrvi, ki jo lahko razumemo kot struno, je odvisen ton: čim daljša je vrv, tem nižji je zven bmivke, čim krajša je vrv, tem višje se priprava oglasi. Višina tona je odvisna tudi od velikosti (dolžine, širine, debeline in teže) navezanega predmeta, deloma pa tudi od moči vrtenja. Hitrost in intenziteta vrtenja pogojujeta glasnost nastalega bmečega zvena. V. T. Dobosi v študiji o okrasju in glasbenih inštrumentih iz madžarskih paleohtskih najdišč omenja zanimive predmete, ki bi utegnih biti tudi amuletni predmeti, čuringe (kultni predmeti) ali bmivke. Izredna je na primer tanka ploščica iz zglajenega mamutovega zoba, ki je mestoma rdeče obarvana. Isto velja tudi za skrbno zglajen oz. zloščen numulit*'' s križem iz neandertalskega srednjepaleolitskega najdišča Tata, ki mu pripisuje kultno-magičen pomen v kulturi lovcev. To naj bi simboliziralo mitičen odnos lovcev Tate do njihovega najpomembnejšega vira hrane - mamuta.** Oba predmeta V. T. Dobosi primerja s kultno-magičnimi predmeti avstralskih Aboriginov, imenovardmi čuringa.*' Aborigirti naj bi najdlje ohrartih "printitiven" (bolje: naraven) načhi življenja predhodnic civilizacij evropskega tipa. Čuringa z luknjo, vrteča ploščica ali bmivka, znana kot bullroarer pri avstalskih domorodcih, je čuringa v akciji, ki na primer v Avstraliji pooseblja glas mrtvih. Brnivke so torej lahko "sveti" obredni predmeti za ustvarjanje obrednega zvoka, ki izhajajo iz najpreprostejših kamrtitih ah koščenih oblik. Čuringe in bmivke so skrbno varovani sveti predmeti, ki jih avstralski domorodci ohranjajo iz generacije v generacijo. Skupaj s totemističnimi gravurami *6 Glej sestavek in slikovno prUogo o koščenih glasbilih Mire Omerzel - Terlep v Etnologu 6/ 1996, št. 6, str. 235-294. *7 Rod fosilnih terciarnih korenonožcev. 48 V. T Dobosi, 1985, str, 7-8, sl. 8. « Prav tam, str. 9. 166 Od kamna in školjke do strun Čuringa iz osrednje Avstralije (P. Collaer, 1974). ¦ Churinga (bullroarer) from central Australia (P. Collaer, 1974). ¦ Tschouringa d'Australie centrale (P. Collaer, 1974) naj bi predstavljali nekakšne "spiritualne zemljevide" časa, prostora in duhovnih predstav, ki omogočajo nadživetje in sožitje z vsem živim. Predstavljajo tudi nesmrtno telo ter mistično vez med ljudmi in mitičnimi predniki. V kulturi avstralskih Aboriginov, v družbi brez lastništva, so edino čuringe osebna lastnina. In vsak tovrstni predmet ima svoj pripadajoči zvok, pesem, obred, ples. P. Collaer je prepričan, da čuringe izvirajo iz paleolitskih kultur človekove zgodovme.'" V. T. Dobosi omenja poučne diskusije med etnologi in arheologi na Madžarskem (vodilna diskutanta sta G. Roheim, V. Zohiay) o pomenu paleolitske umetnosti in o domnevrtih čuringah in bmivkah. Diskusije naj bi pripeljale do ugotovitev, da gre pri tovrstnih ovalno okroglih kamnih ati kosteh, pri katerih lahko opazimo svojevrstno zglajenost zaradi rabe za predmete plodnostne magije 50 Prav tam, str. 162-163. 16T Mira Omerzel Terlep (kulta). Pridružujem se nmeriju, da naj bi obdelani predmeti, ki jih lahko razumemo tudi kot najstarejše umetnostne izdelke,'' imeli predvsem spiritualno vsebino in z njo posebno vrednost za živeče, še zlasti v "povezavi z mrtvimi" in torej s transcendentalnimi svetovi. Če sprejmemo avstralskim domorodcem vsaj približno analogne umetniško-filozofske in religiozne predstave, ki so sorodne tudi predstavam afriških, ameriških ah oceanijskih etničnih skupin, potem številni paleohtski predmeti ne morejo biti nič drugega kot predmeti čuringe in bmivke, povezane s totemističnimi predstavami in predvsem s totemi živali, ki so bile najpomembnejši prehrambeni vir prebivalcev. Z govorečo (brnečo) čuringo ali brnivko žival ali njen duh "govori", sporoča in omogoča preživetje ter nadaljevanje življenja. J. Campbell je pod objavljeno sliko obeh omenjenih madžarskih najdb (iz najdišča Tate) pripisal, da predmeta odražata tudi porajajoči smisel'^ za čudežno.'^ Z. Horusitky pa meni, da so falange z luknjami (kot aerofone)'* lahko uporabljali paleolitski lovci tudi za signalizacijo, saj naj bi domnevno imeti dovršen signalni sistem, soroden sistemu današnjih naravnih ljudstev. Tako menijo nekateri. Paleolitski aerofoni naj bi po njegovem mnenju služili kot priprave za magično vptivanje na vreme ah v lovski totemistični magiji." Za glasbeno zgodovino so zanimivi predvsem magični predmeti na vrvici - bmivke, s katerimi bi bilo mogoče, po analogiji avstialskih buUroarerjev, warra munge, murlu - murluja ati novogvinejskega bunguja ipd.,'^ ustvariti zvok nevidnih (mrtvih? prednikov? ubitih živali?), ki predstavlja pri današnjih ljudstvih paleotitske kultume stopnje tudi utelešenje duše, kar je glavna naloga bmivk.'' Aborigtiiom predstavlja vrteča ploščica Starega očeta (duha umrlih). Ko z zastiašujočtini zvoki kroži in brenči nad glavami, se njeni zvoki "bojujejo" proti zlim duhovom ah zlim silam in ljudem vračajo (nazaj) življenje. P. Collaer celo merü, da so bmivke najstarejše glasbilo sveta.'** C. Sachs pa je prepričan, da brrtivke v obliki vrtečih predmetov na vrvici pozna večina "primitivnih"'' 51 V. T Dobosi, 1985, str. 10. 52 Verjetno v smislu porajajoče zavesti. 53 Joseph Campbell, 1983, str. 57. 54 Kot žvižgavke aH bmivke? 55 Podobno kot to poznajo severnoameriška indijaiiska plemena Dakota, Uitoti; Z. Horusitky 1955, str. 137 -138. Vendar pa bi falange v prazgodovinskih obdobjih lahko služile tudi kot igrače pri igri s spretnostrüm natikanjem kosti na palice oziroma pri igri z natikanjem palic v luknje kosti, ki morajo biti seveda primemo velike. O možiuh tovrstnih igračah pričajo koščene igrače ameriške Kunda kulture. Po tej logiki so seveda lahko igrače z luknjami za spretnostno natikanje tudi naše domnevne koščene piščali in bmivke oziroma kosti z (dovolj velikimi) luknjami. 56 Bmivke tipa bullroarer poznajo tudi sevemo- in južnoameriški domorodci, Melanezijci, Indonezijci, Bušmani, Eskimi in Evropejci; slednji brneči predmet privežejo na leseno držalo in si tako olajšajo vrtenje. Glej hidi Curt Sachs 1962, str. 241: Schwirrholz. 57 Zato brnivko, npr. pri Aborigirüh, izdelajo že nerojenemu otroku in mu jo izročijo ob zvokih bmivk in petju v času iniciacijskih obredov. 58 Paul Collaer, 1974, str. 160. 59 Boljši je izraz naravnih. lôa Od kamna in školjke do strun ljudstev sveta in sicer najpogosteje v povezavi s predstavo, da nevidni brenčeči zvok predstavlja glasove prednikov in vzpostavlja stik z duhovi m dušami.«' Zato so z vrtenjem "svetih predmetov" in njegovkni glasovi iz enega sveta (sveta živih) poskušali vplivati na drug svet (na svet imirlih). Imamo ponovno opraviti z arhetipskim občečloveškim razmišljanjem, ki je doma na različnih koncih sveta in v različnih časovnih obdobjih od najstarejše človekove kultume zgodovine dalje? Preseneča pa dejstvo, da bmeče ploščice poznajo številne civilizacije in kulture na vseh kontinentih." Bmivke se na razhčnih koncih sveta najpogosteje pojavljajo v obliki ribe. To so predmeti iz kamna ah kosti v obhki ribe ah bmivke z vrisano ah vdolbeno obhko ribe,*^ s skrivnostninü simboh ah z vrisanimi ribjimi obrisi. Po C. Sachsu riba v človeških civilizacijah pogosto predstavlja moč plodnosti.*"' Za intenziviranje tega pomena je brnivka (bullroarer) pogosto obarvana rdeče, z barvo življenjske sile - krvi. Analogiji riba - voda - dež - plodnost ah brnenje = grmenje - dež - plodnost vodita inštrument h kultu plodnosti in vremenski magiji. Bmivka sodi tudi med tista redka glasbila, ki imajo vlogo v vsakodnevni praktični rabi. Z bmivkami sodobrü Malajci na primer plašijo slone s platnaž. Zivati so na bmeče in cvileče zvoke zelo občutljive in so zato plašne. Tudi o tovrstni rabi glasbüa še velja razmišljati. Na Slovenskem pa je zabeležen podatek, da so z glasbilom (v 20. stoletju), sestavljenim iz vrtečih deščic, plašiti kure ati vrabce." K. Galin navaja več arheoloških najdb koščenih bmivk (buUroarerjev): iz neolitskega obdobja (okoti 6000-4600 pred našim štetjem) iz okohce Zadra, iz najdišča Danilo v okolici Šibenika (5500-4500 pred našim štetjem) ter primerek iz bronaste dobe iz Vehke Gorice pri Zagrebu (med 1000 in 900 pred našim štetjem). Brez točnih datacij omenja še najdbe iz Bosne in Hercegovine (neolitsko iz Ober, bronastodobno iz Donje Dohne ob Savi pri Bosanski Gradiški), lesen prhnerek iz Srbije (najdišče Vlasac), iz pozne železne dobe iz Bosne (najdišče Mahrevic iz okolice Čajnice) in aurignacienski artefakt - koščeno konico z luknjo iz Potočke zijalke.*"^ Avtor v omenjeni študiji'"*' navaja tudi koščen amulet - bmeči disk (na 60 Curt Sachs, 1940, Str. 40. 61 C. Sachs piše:"...lahko razumemo, da je orodje, kot na primer kladivo, izumljeno povsod na določeni stopnji človeške evolucije razvoja, od rabe gole pesti, kamna v pesti in kamna na lesenem držalu, kar je povsem logično in naravno. Toda buli - roarer? Je res povsem razumljivo, da mora vsako človeško pleme iznajti ovalno deščico pripeto na struno (vrv) vrtečo se nad glavo s posebnimi magičnimi nameni? Je prepričljivo, da je v toku naravne evolucije tak bullroarer univerzalno združen z obliko ribe, in da so paleolitski lovci v Franciji kot tudi modemi Eskimi prišU na idejo, da nazobčajo njen rob?" (1940, str. 62-63.) 62 Glej hidi Krešimir Galin 1988, str. 126-128, sl.l2. 63 Curt Sachs, 1940, str. 42; glej tudi poglavje o strgalih pričujočega sestavka. 64 Zmaga Kumer, 1986, str. 29. 65 Krešimir Galin, 1988, str. 135-136. 66 Prav tam. 769 Mira Omerzel Terlep Paleolitska koščena konica z luknjo, najstarejša bmivka v Sloveniji in na Balkanu; starost ok. 35.000 let (M. Brodar, 1983). ¦ Palaeolithic bone point with a hole, the oldest bullroarer in Slovenia and the Balkans; approx. age 35,000 years (M. Brodar, 1983). ¦ Embout d'os a un trou, le rhombe le plus ancien de Slovéiue et des Balkans; âge: environ 35.000 ans (M. Brodar, 1983) primer brnivko iz Lepenskega vira) in dekorativen kamniti disk z dvema luknjama.*^' Brneči diski so glasbila, ki so prav tako še precej neraziskana in čakajo na arheoetnomuzikološke osvetlitve. Po nmenju P. CoUaerja naj bi bile tudi brrüvke znane od paleolitika dalje.^ A - Prazgodovinske bmivke na slovenskih tleh Med prazgodovinske brneče ploščice na slovenskih tieh bi lahko prišteti že omenjene preluknjane falange s skoz in skoz preluknjano prstnočlensko kostno kompakto pa tudi preluknjane kanine (kot amulet - brnivke). V bodoče bo potiebno pregledati tovrstne neolitske, eneolitske in mezolitske arheološke in tudi mlajše zgodovinske najdbe ter pretiesti razvoj bmivk do današnjih dni. K. Galin prišteva med bmivke tudi aurignacienski artefakt iz Potočke zijalke,''' kar je zelo zanintivo, novo in svojstveno. Koščena konica z luknjo"^ (iz okoh 35.000 let pred sedanjostjo) naj bi bila po Galinovem mnenju najstarejša bmivka na tleh nekdanje Jugoslavije.Lahko pa jo prištevamo med najstarejše brnivke na Slovenskem. Brez dvoma pa mu lahko pritidimo, da bi tako vehka koščena konica lahko služila kot močno obrambno ah napadalno orodje tistega časa. S korüco, navezano na kožno vrv, pa bi lahko fosilni človek ustvarjal zvoke zelo podobne 67 Radius 5,5 cm, debelina 0,9 cm. 68 Paul Collaer, 1974, str. 160. Glej tudi fotografije leserüh brrüvk v obliki rib in poslikanih s simboli in stUizacijo ribjih oblik. 69 Krešimir Galin, 1988, str. 135, sl. 35. 70 Glej Srečko in Mitja Brodar, 1983, št. 75; po mnenju Mitje Brodarja (1985, str. 44) je luknja nedvomno človeško delo. 71 Krešimir Galin, 1988, sh. 135,139. 170 Od kamna in školjke do strun zavijanju vetrov ali grmenju Med svojstvene bmivke bi lahko morda steh tudi skoz in skoz preluknjan fragment rebra jamskega medveda/' in levo čel j ustnico izredno velikega in povsem odraslega jamskega medveda iz Potočke zijalke/* katere rogelj je pribhžno 20 mm od roba očitno namemo prevrtan (luknja je povsem okrogla) v premeru 6 mm/' S. in M. Brodar pravita, "da je namen preluknjanosti jasen. Mandibula je bila bržkone obešena na vrvici, ah kot lovska trofeja ah morda kot totem ob ognjišču."^*" Pristavljam, da bi velka mandibula mogla biti tuditotemsko-magični zvočni amulet oziroma bmivka: instrument, ki simbolizira glas (moč?) odraslega medveda. Poleg tega je zanimiv rogelj z luknjo iz Divjih bab.^ Ploščat rogelj jamskega medveda z luknjo je kot ustvarjen za prazgodovinsko bmivko, ki seveda uporabe roglja kot amuleta ne izključuje, temveč le potrjuje. Tudi primerek diafize mladega femurja iz Divjih bab 1 z vhodno-izhodno luknjo na distalnem delu kosti bi lahko služU kot bmivka.^* Daleč najzanintivejši in estetsko najlepši pa je mezolitski primerek bmivke v obhki koščene ribice iz jame Mala Triglavca blizu Divače.^' Jama naj bi bUa obljudena od približno 8000 do 800 let pred našim štetjem m naj bi büa zaradi bogatih arheološku\ koščenui in kamnitih ter roženih predmetov pomembnejše arheološko najdišče na območju jugovzhodnih Alp in Krasa. Ribica datira v kultumo plast iz mezolitskega obdobja oziroma iz prehodnega obdobja iz stare kamene dobe v mlajšo kameno dobo ah neohtik. Sodi v ti. predneohtsko kulturo.*" Velika je 11 cm, našel pa jo je leta 1984 dr. France Leben z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Namesto očesa ima luknjo. Tam, kjer so ribičina usta, je polkrožna odprtina, ki je büa prvotno lahko tudi zaprta okroglina in je kot ustvarjena za vrvico bmivke. Vrvico bi büo sicer enako mogoče potegrtiti tudi skozi očesno odprtino. Izdelana je iz koščka kosti v obliki ribe, na kateri so vrisane tudi črtice in pike (luske? simboti?). Dr. Leben je ob odkritju tega predmeta menil, da bi lahko služua kot nožiček, ker tina ostie robove, ati kot okrasek ali amulet.'^^ Vendar mistim, da je ribica skoraj gotovo lahko služua neohtskim Kraševcem kot zvočni 72 Avtor piše, da se je v Vrbniku na otoku Krku za podoben instrument ohranilo zanimivo ime: grmavia ali grmljavica. Glasbilo ima tudi bmivkam podobno vlogo, kot smo jo opisali, in je verjetno prežitek plodnostne magije aU simpatetime magije za klicanje dežja. (Glej Krešimir Galia 1988, str. 136.) 73 Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 155. 74 Dolga okoh 33,5 cm. 75 Glej Srečko in Mitja Brodar, 1983, str. 156-157. 76 Prav tam, str. 157. 77 Mitja Brodar 1985, str. 44, tab. 5/3. 78 Ivan Turk, Janez Dirjec, Boris Kavur, 1997, str. 166. 79 Glej Enciklopedijo Slovenije 6, Ljubljana 1992, geslo Mala Triglavca, str. 383. 80 France Leben, 1988, str. 71. 81 France Leben, 1986, str. 21. Po mnenju Franceta Lebna je bü Kraševec, ki je živel pred jamo, že obdelovalec zemlje in trgovec in je znal obdelovati kože. 171 Mira Omerzel Terlep Zvočni amulet-bmivka-koščena ribica iz male Triglavce pri Divači iz prehodnega obdobja med mezolitikom in neoUtikom (7000 pr.n.št. - 800 pr.n.št.) (foto F. Stele; fototeka Inštituta za arheologijo ZRC SAZU). ¦ Sound amulet- bullroarer - bone fish from Mala Triglavca near Divača, from the transition period between the Mesolithic and Neolitiiic (7000 BC - 800 BC) (photo F. Stele; Picture library of the Institute for Archaeology, Scientific Research Centre, amulet - brnivka. Morda tudi v že opisom podobnih obredih plodnosti za rodovitnost zemlje in sicer po analogiji riba - voda - dež ali glas nevihte (grmenja) - dež - voda - plodnost. Zvočni preizkus predmeta kmalu po njegovi najdbi«^ je dokazal zanimiv in glasen ter težko opisljiv brneč zven.**^ Bmivke v obliki ribe še danes izdelujejo in uporabljajo v vsakdanjem življenju brazilski domorodci, Eskimi, avstralski staroselci. Bmivke tipa bullroarer so podobno kot koščene piščah dobro znane na vseh kontinentih v kulturah naravnih ljudstev, in sicer najpogosteje v obredjih za stik s spirituakiimi entitetami; so tabu in so povezane s skrivnim vedenjem. 82 v jeseni 1984. 83 Spomnimo se tudi protoneoUtskega strgala iz Lepenskega Vira z vrisano obliko ribe (po Krešimiru Galinu 1988, sti. 127, sti. 12). Joseph Campbell objavlja privlačen in všečen koščen predmet iz Francije (Lespugue, Haute - Garonne) v obliki ribe, z vrezanimi črticami v smeri koščic, ust, škrg iz poznega magdaleniena (iz časa okoli 10.000 pred sedanjostjo) (1983, sti. 132), ki sicer nima luknje za vrv za bmivke, vendar verjetno prav tako sodi med čuringe, kiiltno-magične predmete v obredju plodnosti. R. Clark pa objavlja fotografijo ribice z vrezanimi črticami in pikami, z očesom in škrgami (prav tako brez luknjice) iz najdišča Riparo Gaban in obdobja med poznim mezolitikom in neolitikom (1988, sti. 16). Mihael Budja navaja zbirko artefaktov iz najdišča Riparo Gaban v dolini Adiže, "med katerimi velja posebej omeniti bogato okrašeno kameno, predvsem pa koščeno antiopomorfno in zoomorfno (riba) plastiko ter uporabne predmete {piščal) in orodje," (1993, sti. 178). Torej tioje (možnih) glasbil na istem mestu! Ribica je ovalne oblike z ostrim gobcem in repom, zato so ji arheologi pripisali pomen kopja. Po mojem mišljenju pa bi bila lahko tudi kultni predmet tipa čuringe v plodnostni magiji. 172 Od kamna in školjke do strun Velika čeljustnica jamskega medveda (33,5 cm) z luknjo v roglju, totemsko magični zvočni amulet (?), Potočka zijalka. ¦ Big cave bear mandible (33,5 cm) with a hole in the crown, totemic magical sound amulet (?), Potočka zijalka. ¦ Grande mandibule de l'ours des cavernes (33,5 cm) avec un trou a son embout, amulette sonore totémique et magique (?), Potočka zijalka. B - Bmivke na i\ovoveških evropskih tleh Bmivke danes pogosto najdemo v arhaičnih kultm-ah predvsem kot otroške igrače.** Ko je inštrument izgubil magičen pomen in vlogo, ker so se predstave in verovanja vezana nanju, spremenila, se je obdržal še kot otroška zvočna igrača ali kot pravi W. Meyer, "kot poniknjeni kulturni element".*^ Vse do atomskega veka se je ohranil tudi v Evropi, predvsem na alpskem območju in v Skandinaviji, na jugu pa v balkanskih deželah do Grčije. W. Meyer piše tudi o švicarskih srednjeveških bmivkah (od 11. do 15. stoletja) iz živalskih kosti,*^ predvsem iz svinjskih členkov in členkov drugih domačih živali z lepo okroghmi luknjami v kostni kompakti. Danes so bmivke pogostejše na evropskem severu, v Skandhiaviji, zlasti koščene. O njih poroča Cajsa Lund (1974,1985), ki je preučevala koščena glasbila, med njimi brnivke iz svti:\jskih členkov, od prazgodovine in vikinških časov do danes.*^ 84 Paul Collaer 1974, str 162. 85 Wemer Meyer, 1969, str. 38. 86 Prav tam, str. 37-38, risba str. 13; najdbe so iz Niderrealta, Schiedberga, Frohburga. 87 Cajsa Lund, 1985, str. 21. Avtorica je odkrila, da na Švedskem še danes preko 80% otroške populacije pozna "bmečo kost" (ali bmeči gumb), ki je prazgodovinskim bmivkam še dokaj identična zvočna priprava, znanje izdelave in rabe pa se je prenašalo iz roda v rod. Večina otrok se s prazgodovinskim zvokom bmivk povsem identificira. 173 Mira Omerzel Terlep Bmivka iz kosti. Madžarska (B. Sârosi, 1967). ¦ Bor\e bullroarer, Hungary (B. Sarosi, 1967). ¦ Rhombe en os, Hongrie, (B. Sârosi, 1967). Kost v modemi dobi lahko zamenjajo tudi dmgačni materiali: les, skril, plastika ipd. O prvotnem namenu in pomenu koščeruh bmivk na evropskih tleh žal ne vemo veliko. Etnologi in arheoetnomuzikologi so šele v zadnjem desetletju pozomejši na to preprosto glasbilo, ki je verjetno imelo v preteklih tisočletjih pomembnejšo vlogo. Bmivka je še v 20. stoletju lahko koščena, kamnita ah lesena in tudi z navezanim ravriilom**** aU brnečim gumbom. Z. Kumer piše, "...da so si šolarji včasih navezovah na vrvico ravnilo in ga v krogu vrteli po zraku. Vrteti je tieba precej hitio... Če ni bilo pri roki ravnila, je bila dobra navadna deščica ah pa skodla - ko so bile stiehe še lesene, krite s skodlami... Glasbilu so rekli včasih na Štajerskem brnkač, na Vipavskem (kjer je bilo znano še do zadnje vojne) pa brnivka",^"^ drugod na Primorskem tudi brndalo, pa tudi gugalca in zingolca?° Z Dolenjskega so tudi podatki o glasbilu sestavljenem iz drevesne skorje dolge okoti pol metia, ki je na enem koncu privezana z vrvjo. Ko se pripravo vrti po zraku, le ta "muka in brenči kot sršen".'''^ V Kobaridu poznajo (po Pleteršrdku) glagol gukati v pomenu 'vrteti deščico na vrvici'. Drugod poznajo pač pripravo, ne dajejo ji pa imena ati ne vedo več zanj. Enako, le tiše bmi tudi gumb, če mu skozi potegneš nitko navzkriž... Prenekateri je s tmom pritrdil naramnice, da je prišel do gumbov - so brenčeče glasbilo narejati iz majhne lesene ploščice, še raje pa preluknjali ploščato kost. Najboljša je bila za ped dolga kost svinjske krače. V Smartnem pod Šmamo goro so otioci imenovali tako koščeno glasbilo brklja. V zgodnji pomladi jo je moral imeti vsak otiok in še v šoti ni bilo miru pred njimi."'^ Vendar se jih spominjajo le še starejše generacije. Daljnosežnejšega zgodovinskega spomina o bmivkah na Slovenskem nimamo. 88 Zmaga Kumer, 1972, str. 18-19. 89 Zmaga Kumer, 1972, str. 18. 90 Zmaga Kumer, 1986, str. 28. 91 Glej Zmaga Kumer 1983, str. 97; po podatkih Radoslava Hrovatina. 92 Glej Zmaga Kumer 1972, str. 18-19. Glasbilo sorodno vrtečimbmivkam -buUroarerjem so tudižatiice iz Rogatca na Štajerskem: napet papir čez polovico oreha, v katerem je žima pritrjena na klinček, drugi konec pa je privezan na palico. Pri vrtenju zvočne priprave po zraku se oglaša "kvakanje". Glej Zmaga Kumer 1972, str. 22. 174 Od kamna in školjke do stnm Nemci imenjujejo bmivke "Waldteufen^ in naj bi služile za obredni trušč. Spomin na bmivkin obredni trušč na evropskih tleh pa verjetno izhaja iz starejših filozofsko-rehgioznih predstav in magičnega razumevanja obrednega zvoka. O rabi bmivk ne vemo veliko tudi zato, ker jih ikonografski viri ne izpričujejo. So bile bmivke sveti predmeti pozabljenih šeg in verovanj in skritih vedenj ali le manj pomembne zvočne igrače? Tudi dmgi tip bmivke, "bmeči gumb" ali vrtavke iz kosti - cevaste kosti ati živalskega prstnega členka - z luknjo ah dvema v sredini kosti,'* je znan od starejše kamene dobe.'^ Švicarji so pripravljali bmivke iz svinjskih kosti še do leta 1960,'^ pa tudi bmivke iz skodel in gumbov z eno ati dvema luknjama, skozi katere so diagonabo potegrtiti vrv in konce zopet zavezati tako, da je vrv oblikovala osmico s kostjo na sredmi. Obe zanki so si natakniti na oba sredinca (velike kosti pa tudi na obe nogi) in z natezanjem in popuščanjem vrvi ustvarjati vrtenje predmeta na vrvi in bmeče zvoke, ki so sicer tišji in zamolklejši od zvoka bmivk tipa bullroarer. Zato so zvočno pripravo uporabljati tudi podokručarji in z njenimi zvoki tinitirati dekletu "razpoznavne zvoke vetrovnega vremena". Tudi Madžari so še v prvi polovici 20. stoletja poznati brneče kosti kot otroške igrače.'^ Bmivka tipa bmeči gumb je na Slovenskem znana kot otroška igrača, vendar je pripravljena iz vrvice in gumba. Koščene bmivke tega tipa Slovenci v drugi polovici 20. stoletja nismo več poznati.'** Napeta vrv bmivk je prototip stmne in posredno torej prednik vseh stranskih glasbil. Glasbeni lok je prvič razpoznan na paleolitski razsežni risbi v jami Les Trois Freres v Pirenejih; med tridesethni bizoni, desetimi konji, štirimi kozorogi in enim jelenom je pod nenavadnim obrazom "paleolitskega božanstva" (?)" narisan mož v profilu, oblečen v živalsko kožo, z naglavno masko bizona in z lokom (glasbenim?)'™ v ustih. Lahko bi šlo za šamana pri delu (?), v ritualu lovske magije, ki s plesom"" "slavi" tiansformadjo zavesti in odpira svoj um misteriju življenja in smrti. Skahia risba, štiri mehe nad tlemi, bi po J. Campbellu mogla voditi mlade iniciante v nadčutne efekte iniciacijskih obredov.'"^ Problematiko idiofonov, drgal in brnivk (prostih aerofonov) ter samozvenečih aerofonov na tem mestu le odpiram in opozarjam na potrebo po 93 Werner Meyer, 1969, Str. 38. 94 Glej na primer B. Bachmann-Geiser, 1981, str. 72. 95 Beri tudi Cajsa Lund, 1985. 96 V kantonu Valais (Wallis). 97 Glej BâlintSârosi, 1967, Str. 68. 98 Glej Zmaga Kumer, 1986, Str. 29. 99 V levem kotu Zgoraj. 100 Gre za najstarejši tip loka - ustni lok. Glej tudi Alexander Buchner, 1981, str. 20-21. 101 Znan tudi kot plešoa gospodar živali ali Čarodej iz Les Trois Freres, risba pa kot God of Les Trois Freres. 102 Glej Joseph Campbell, 1983, str. 75-77. 175 Mira On\erzel Terlep natančnejšem pregledu in študiju tovrstnih glasbü od prazgodovine dalje. Glasbü, katerih dedič je tudi sodobni instrumentarij, ljudski in umetni. OD NARAVNEGA ODMEVNIKA K ROGOVOM Poleg naravnih tolkal, kamnov in kosti, naravnih piščati iz votlih kosti in čeljustnic ter preprostih ropotulj, samozvenečih amuletov, visečih okoh vratu ati drugih delov telesa, moramo omeniti še eno naravno glasbilo: fosilnega prednika sodobnih rogov. Školjko - rog poznajo skoraj vse civilizacije, ki jim je bila školjka dosegljiva, od paleolitika dalje. Glasbilo ima ob stiani v steni pogosto manjšo luknjo, kar mu omogoča lepše intoniranje in tvorbo višjih delnih tonov. Školjka in živalski rog sta najstarejša naravna odmevnika in ojačevalca glasu, prototipa trobent in sodobnih rogov. Po C. Sachsu'"^ je potekal počasen razvoj od megafonov ah ojačevalcev glasu h glasbenim inštrumentom. Naravne "trobente" - školjke omogočajo tvorbo le enega ati dveh tonov. Po C. Sachsu naj bi naravne odmevnike in rogove sprva uporabljati za maskiranje glasu,'"* pri školjkah - rogovih pa naj bi trobili na luknjice ob straneh"" ali na ožjem odrezanem koncu. Trobilni ustnik je seveda poznejša iznajdba. Glasbilom brez ustnika ati z njim lahko sledimo povsod po svetu od prazgodovinskih obdobij dalje. Če sije ledenodobni prednik že izdelal izboljšave naravnega glasbila tako, da je ob strani školjko navrtal, mu moramo priznati že visoko stopnjo tehničnega znanja in zvočne zavesti. "Ves mlajši paleohtik zavzemajo luknje v zobeh in v školjčnih lupinah, ki pa niso sporne," piše M. Brodar.'* Večinoma so te luknje sicer na izredno majhnih školjčnih lupinah, ki so za glasbilo premajhne, vendar je treba natančno pregledati prazgodovinske arheološke najdbe in kasnejše zgodovinske vire. Od školjke, živalskega roga, trobljenja na votel zob, votio olesenelo cev (bambus, votlo drevesno vejo, kanelo,...) aU kost vodi razvojna pot k zapletenejšim inštrumentom iz lesa in kovine tudi sestavljenih obhk ter k velikim in umetelnim alpskim rogovom, rogovom iz lubja, rogovom iz dveh lesenih polovic, kakršne najdemo v ljudskih inštrumentarijih tudi na Slovenskem. 103 Curt Sachs, 1940, Str. 47. 104 Prav tam, str. 48. 105 Prav tam. 106 Mitja Brodar, 1985, str. 45. 176 Od kamna in školjke do striin VIRI IN LITERATURA BUDJA, Mihael 1993: Neolitizacija Evrope. Slovenska perspektiva. Poročilo o raziskovanju paleoUta, neolita in eneolita v Sloverüji, XXVI, str. 163 -193, Ljubljana BACHMANN - GEISER, Brigitte 1981: Die Volkmusikinstrumente der Schweiz, HEVI1/4, Leipzig BRODAR, Srečko in Mitja 1983: Potočka zijalka visokogorska postaja aurignadenskih lovcev. Potočka zijalka eine hochalpine Aurignacienjägerstation, Ljubljana BRODAR, Mitja 1985: Luknje v fosilnih kosteh. Zbornik Ivana Rakovca, SAZU XXVI, str. 29 - 47 in tabele, Ljubljana 1993: Paleolitske in mezolitske najdbe iz jame Špehovke pri Zgornjem Doliču, Arheološki vestnik 44, str. 7 - 28, Ljubljana BÜCHNER, Alexander 1981: Bunte Welt der Musikinstrumente, Praga CAMPBELL, Joseph 1983: The Way of the Animal Powers, Historical Atlas of World Mythology, Vol. 1, London CLARK, Royston 1989: Towards the Integration of Social and Ecological Approaches to the Study of Early Agriculture, the Begitming of Agriculture, Intemational Series 496 (Symposia of the Association for Envirorunental Archaeology, No. 8) COLLAER, Paul 1974: Ozeanien, MGB I/l, Leipzig 1979: Südostasien, MGB 1/3, Leipzig DANIÉLOU, Alain 1978: Südasien, MGB 1/4, Leipzig DOBOSI, Viola T. 1985: Jewelry, Musical Instnmients and Exotic Objects from the Hungarian Paleolithic, Folia Archaeologica XXXVl, str. 7 - 29, Budapest ENCIKLOPEDIJA Slovenije 6,1992, Ljubljana GALIN, Krešimir 1988: Archeological Findings of Musical Instruments in Yugoslavia, Narodna imtijetnost, S. 1.2, str. 123 -148, Zagreb GRAZIOSI, Paolo 1975: Nuove maiüfestazione d' arte mesoUtica e neohtica nel riparo Gaban presso Trento. Rivista di scienze preistoriche XXX, 1 - 2, str. 237 - 278 HAHN, Joachim in MUNZEL, Susanne 1995: Eine Knochenflöte aus dem Aurignacien des Geißenklösterle bei Blaubeuuren, Alb - Donau - Kreis, Fundberichte aus Baden - Wurtemberg, Band 20, str. 1 - 20, Stuttgart HORUSrrZKY, Z. 1955: Eine Knochenflöte aus der Höhle von Iställöskö, Acta Archaeologica V, str. 133 - 140, Budapest KOROŠEC, Paola in KOROŠEC, Josip 1969: Najdbe s koliščarskih naselbin pri Igu na Ljubljanskem barju. Arheološki katalogi Sloverüje, Vol. in, zv. 3, Ljubljana KOROŠEC, Paola 1975: Poročilo o raziskavah v Ajdovski janü 1967. leta. Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloverüji IV, str. 170 - 209, Ljubljana KUMER, Zmaga 1983: Ljudska glasbila in godci (Systematik der Musikinstrumente iwch Sachs - Hornbostel, str. 206 - 218), Ljubljana 1986: Die Volkmusikinstnmiente in Slowerüen, Ljubljana 177 Mira Omerzel Terlep LEBEN, France 1988: Novoodkrite prazgodovinske plasti v jamah na BCrasu, Poročilo o raziskovanju paleoUta, neoHta in eneoUta v Sloveniji XVI, str. 65 - 76, Ljubljana 1986: Kraševci srednje kamene dobe. Teleks L. 42, št. 19 (8.5.86), str. 20 - 22 LUND, Cajsa 1985: Kindergeräte und Musikarchäologie, SIMP VIT, str. 18 - 23, Stockholm MARTI, Samuel 1970: Alt Amerika, MGB n/7, Leipzig MEYER, Wemer 1969: Von Maultrommeln, Flöten vmd Knochenschwirren, Ein Beitrag der Mittelalter Archäologie zur Geschichte Volksmusikinstrumente in der Schweiz, SIMP I, str. 33 - 38, Leipzig OMERZEL - TERLEP Mira 1996: Koščene piščali, (Pričetek slovenske, evropske in svetovne inštrumetnalne glasbene zgodovine). Etnolog 6/1996, str. 235 - 294, Ljubljana 1997^: Prazgodovinske koščene piščali. Kultura, februar, LI/1, str. 61 - 62, Ljubljana 1997': Tipologija koščenih žvižgavk, piščaU in flavt ter domnevna paleoUtska pihala Sloverüje / Typology of bone whistles, pipes and flutes and presumed paleoUthic wind blowing instruments of Sloverda, Mousterienska "koščena piščal" in druge najdbe iz Divjih bab I Slovenija / Mousterian "Bone Flute" and other Finds from Divje babe I Cave Site - Slovenija, ed. Ivan Turk, Opera Instituti archaeologici Sloverüae, Vol. 2, str. 199-218, Ljubljana 19973. paleoHtska umetnost in filozofija prvega zvoka, Muzikološki zbornik, Musicological Aimual XXXIII, str. 23-47, Ljubljana POHAR,Vida^ 1988: Živalski kostni ostanki kot pridatki prazgodovinskih grobov v Ajdovski jami pri Nemški vasi. Poročilo o raziskovanju paleoUta, neoUta in eneoUta v Sloveniji XVI, str. 85 - 102, Ljubljana SACHS, Curt 1940: The History of Musical Instruments, New York 1962: Reallexikon der Musikinstrumenten, Hildesheim SArOSI, Bâlint 1967: Die Volksmusikinstrumente Ungarns HEVI I/l, Leipzig SREJOVIČ, Dragoslav 1979: ProtoneoUt - kultura Lepei\skog vira, Praistorija jugoslavensküi zemalja II, Neolit, Str. 33 - 79, Sarajevo TURK, Ivan 1988: Razmišljanja o bližnjih srečanjih med neandrtalcem in jamskim medvedom v Divjih babah (I. del). Idrijski razgledi XXXIII/1, str. 73-80, Idrija TURK, Ivan, DIRJEC, Janez, KAVUR, Boris 1997: Opis in razlaga nastanka domnevne koščene piščaU/Description and explanation of the Origin suspected bone Flute; Mousterienska "koščena piščal" in druge najdbe iz Divjih bab I v Sloveiuji/ Mousterian "bone Flute" and other Finds from Divje babe I Cave Site in Slovenia, Opera Instituti archaeologici Sloveniae, Vol. 2, str. 157-178, Ljubljana 1988: VUČEDOL treče tisučlječe p.n.e./VUČEDOL three thousand years b.c., (razstavni katalog), Zagreb HEVI - Handbuch der europäischen Volksmusikinstrumente SIMP - Studia Instrimaentorxm\ Musicae Popularis MGB - Musikgeschichte in Büdem 178 Od kamna in školjke do stnm BESEDA O AVTORICI Mira Omerzel Terlep. dr., etnologinja in muzikologinja, deluje kot umetnica in razi- skovalka slovenske kultume dediščine. Njeno raziskovalno delo in razprave so posvečeni zlasti ljudskim glasbilom in pesmim, zvočni identiteti slovenstva (serija člankov v reviji Etnolog), vplivu zvoka na človeka in odnosu med človekom in živaljo (Konji naše pravljice, 1996). Njena doktorska disertacija (1998) nosi naslov Zgodovinski razvoj "predklasičnega" ljudskega inštrumentarija od paleolitika do našega časa na slovenskem etiučnem ozemlju. ABOUT THE AUTHOR Dr. Mira Omerzel Terlep. ethnologist and musicologist is an artist and researcher of the Slovene cultural heritage. Her research work and treaties are primarily dedicated to folk instruments and songs, the sound identity of the Slovenes (a series of articles in the journal Etnolog), the influence of soimd on man and the relation between man and animal (Konji naše pravljice, 1996). Her doctoral dissertation (1998) is entitled Zgodovinski razvoj "predkla- sičnega" ljudskega inštrumentarija od paleoli- tika do našega časa na slovenskem etničnem ozemlju. ("The historical development of "pre- classical" folk instruments from the Palaeolithic to the present in the Slovene ethnical territory") SUMMARY PREHISTORIC STONE AND BONE PERCUSSION INSTRUMENTS, SCRAPERS, IDIOPHONES, RATTLES AND BULLROARERS From stone and shells to strings One of the tasks of ethnomusicology or the as yet young science of archaeethnomusicology in the future will certainly be to elaborate an accurate survey and the detailed study of prehistoric percussion instmments, scrapers, rattles, idiophones and buUroarers, made of stone or bone and later also of clay and metal. The oldest bullroarers and scrapers are made of bone or stone and in Europe date from the Palaeolithic onwards (Pekama and Moravia - a toothed scraper; Geissenklösterle - a flute with incisions, a scraper?), and from the Bronze Age onwards they are especiaUy numerous in the Balkans. Specimens from the present-day Slovene ethnical territory that are of special interest are bone buUroarers from the PaleoHthic (a perforated phalaru, a stone point with a hole, which is perhaps the oldest bullroarer in the Balkans, a big left bear mandible from Potočka zijalka and the crown of a mandible with a hole from the same site) and scrapers (especiaUy a bone scraper from the biu-ial-place and temple of Ajdovska jama with sixteen cross incisions which in shape is identical with the Balkan Bronze Age and Aztec scrapers datmg from the 13* to 15* century; most probably it was used in the funeral soimd -rituals of the local population. Ahnost identical scrapers, percussion instmments and buUroarers stiU figure as present- days foUc instmments in Ausfralia, New Guinea, Melanesia, Polynesia, South America, Asia, Africa and Europe. EspeciaUy buUroarers and scrapers dating from the PalaeoUthic Age are associated with the shape or symbol of a fish. 179 Mira Omerzel Terlep Precious is also the fmd of a small bone fish from the Mala Triglavca Cave m the Karst, which is most probably a sonorous and magical bullroarer from the Mesohthic Age, as are the httle fish, scraper and bone flute from the Riparo Gaban site in Trento (Italy). Both scrapers and flutes are phaUic-shaped and were in various historical periods ages used in erotic or fertUity rites and also in funeral rituals, in which the scraping of bones was to ensure the continuation of life and rebirth. This is the domain of cult and magical soimd amulets. Instnunents in the form of longish flat objects with cords - "strings" - of various lengths are also the oldest predecessors of string instnunents and analogous to the holy objects of the Austrahan Aborigines, the "speaking" churmgas (bulhoarers) which have theh own spiritual content and special value for the tiving, especiaUy in communicating with dead ancestors and with the transcendental worlds (also as "the voice of the ancestors"), associated with totemic beliefs. Beside natural percussion instruments, bullroarers are ranked among the oldest musical instruments in the world and are even today known on aU continents. AU this indicates archetypal general human considerations and a sound-producing awareness in different ages, from the oldest hiunan cultural history and in different regions of the world down to the Atomic Age. And down to the Atontic Age also survived soimd- producing toys that are common in Europe as well as m Sloverüa (tiny plarücs, rulers or buttons on a string) or implements to scare away chicken.. Scrapers and buUroarers are also foimd on aU continents in the shape of a fish or featuring a fish symbol. The analogy fish-water-rain-fertUity or roaring -thunder-rain- fertihty locates the instrument in fertihty cults and weather magic (today stUl ahve in Üie island of Krk, where a buUroarer is caUed "grmavica" or "thunderer"). Among the earhest idiophones we may cormt arranged rows of shells, teeth and perforated bones. To the prehistoric idiophones also belong rattles of different shapes, perhaps the most tiiteresting among them is the anthropomorphic clay rattle from the Ljubljana Marsh which dates from the 3"* miUermium BC. Iron- Age and Bronze-Age rattles are also the prehistoric predecessors of a range of historical rattles and clay instruments, for instance clay chirpers, and also beUs. PracticaUy no research has been carried out on these issues and they deserve to be the subject of research in the future. 180 Od kamna in školjke do strvm RESUME INSTRUMENTS PREHISTORIQUES A PERCUSSION EN PIERRE ET EN OS, RACLEURS, IDIOPHONES AUTOSONNANTS, HOCHETS ET RHOMBES De la pierre et de la coquille a la corde Une des principales tâches de l'ethnomusicologie et de la jeune science qu'est l'archéoethnomusicologie seront sans doute l'examen précis et l'étude des percu- ssions préhistoriques, des racleurs, des hochets, des idiophones autosonnants et des rhombes, en pierre ou en os, ainsi que des instruments a percussion plus récents en argile ou en métal. Les rhombes et les racleurs les plus anciens sont faits en os et en pierre et on les rencontre sur le territoire européen depuis le paléohthique (Pekama en Boheme - racleur denté; Geissenklösterle - chalumeau mortaise, racleur?). A partir de l'âge de bronze, ils sont de plus en plus nombreux aussi siu- le territoire des Balkans. On a trouvé sur le territohe ethnique slovene actuel de tres intéressants rhombes en os, qui datent du paléolithique (une phalange percée, un bout de l'os avec un trou, qui est peut-etre le rhombe le plus ancien aux Balkans; une grande mandibule gauche d'ours, trouvée a Potočka zijalka et l'embout de mandibule a im trou, du meme heu) et les racleurs (surtout le racleur en os trouvé dans le sanctuahe d'Ajdovska jama, qui présente six entailles transversales et dont la forme est identique a celle des racleurs balka- niques de l'âge de bronze et des racleurs des Azteques entre le 13eme et le 15eme siecle; il a probablement été utilisé dans les rites posthumes des habitants de ces lieux). Aujourd'hui encore, on peut trouver presque les memes racleurs, mstru- ments a percussion et rhombes parmi les instrimients populaires d'Austrahe, Nouvelle Guinée, Mélanésie, Polynésie, Amérique du Sud, Asie, Afrique, et Euro- pe. Surtout les rhombes et les racleurs sont hés, depuis l'âge du paléolithique, a la forme ou au symbole du poisson. La découverte du petit poisson en os de la grotte de Mala Triglavica a Karst est tres précieuse: c'est tres probablement un rhombe au son magique du mésolithique, comme le sont également le poisson, le racletu et le chaltmneau en os trouvés a Riparo Gaban/Trento. Tant le racleur que le chalimieau sont de forme phaUique et étaient utilisés a travers les différentes périodes historiques lors de rites erotiques et de fécondité, ainsi que dans les cérémonies fiméraires pendant lesquelles le raclement des os devait assurer la contmuité de la vie et une nouvelle naissance. Il s'agit d'amulettes sonores cultuelo-magiques. Les instnunents consistant en objets plats et oblongs munis des cordelettes de longueurs variables - «la corde», sont les prédécesseurs les plus anciens des mstruments a cordes; ils sont analogues aux objets sacrés des Aborigenes austrahens, les tschouringas «parlants» (buUroarers), qui ont un contenu spirituel et une valeur particvdiere pour les vivants, surtout dans levu- commvmication avec les ancetres et les mondes transcendantaux («comme la voix 181 Mira Omerzel Terlep des ancetres aussi») liés aux conceptions totémiques. Outre les instruments a percussion naturels, les rhombes sont les instnunents les plus anciens du monde: ils sont connus jusqu'a présent sur tous les contments. S'agit-il donc d'un archétype humain de penser et d'une conscience sonore qui a parcouru des époques différentes, depuis la plus ancienne histoire cultiu-eUe de î'honune, aux différents coins du monde? Et jusqu'a l'ere atomique, on les connaît en Europe et en Slovénie sous forme de jouets sonores d'enfants (plaques, regles, boutons sur une corde) ou comme objets destinés a effrayer les poules. Les racleurs et les rhombes sous forme ou comme symbole du poisson sont connus sur tous les continents. Les analogies poisson-eau-pluie-fécondité ou bien bourdonnement- tormerre-pluie-fécondité menent cet instnunent musical au culte de la fécondité et a la magie du temps (cela se perpétue aujourd'hui encore sur l'île de Krk ou le rhombe s'appelle «grmavica» - fr. tonnerre). Les idiophones les plus anciens sont les coquilles enfilées, ou les dents, ou les os percés. Les instruments idiophoniques les plus anciens sont également des hochets de différentes formes, dont l'exemplaire le plus intéressant est peut etre le hochet d'argile des marais de Ljubljana ( Ljubljansko barje ) du 3eme millénaire av.J.-C. Les hochets des âges de fer et de bronze sont également les prédécesseurs de toute une gamme de hochets historiques et d'instnrments en argile, par exemple les gazouilleurs et les cloches en argile. Ce sont des themes tout a fait non élaborés qui exigent toute notre attention dans l'averür. 182 POBOČJA ETIČNE PIETETE IN IDEALIZIRANIH PROCEDUR V ETNOLOŠKIH RAZISKAVAH (s posebnim ozirom na zbirko Tako smo živeli: življenjepisi koroških Slovencev 1-5) Mojca Ramšak IZVLEČEK Avtorica v članku razmišlja o možnosti vzpostavljanja etnološke profesionalne etike, predvsem pa o etiki pri zbiranju življenjskih zgodb. Tuje izkušnje in etične dileme primerja z domačimi, predvsem tistimi, ki so se porajale m avstrijskem Koroškem pri zbiranju gradiva za knjižno zbirko Tako smo živeli. Življenjepisi koroških Slovencev. Splošna etična vprašanja v etnologiji, kot so odgovornost etnologa do pripovedovalcev, odgovornost do drugih etno- logov pri skupinskem delu in odgovornost do sponzorjev raziskave, obravnava na področju življenjepisov predvsem skozi prvo točko na podlagi lastnih ter tujih terenskih izkušenj. Ob tem se dotakne vloge etnologa na terenu, prostovoljnega sodelovanja oziroma privoljenja pripovedovalca, tajnosti zasebnih podatkov, moralne in druge škode, avtorskih pravic, ano- nimnosti ter razžalitve osebne časti. ABSTRACT In this article the author reflects on the possibility of establishing professional ethics in ethnology and especially on ethics in collecting life stories. Foreign experience and ethical dilemmas are compared with domestic ones, especially with those gathered in Carinthia (Austria) in the course of collect- ing material for a series of volumes entitled "The way we lived. Life stories of Carinthian Slovenes." The article deals with general ethi- cal questions in ethnology like the ethnolo- gist's responsibility to the narrator, his respon- sibility to other ethnologists in the context of teamwork, and his responsibility to the sponsors of the research. These topics are exa- mined in the area of life stories with emphasis on the first mentioned responsibility and based on the author's own field experience and that of others. In the process the author also tackles the role of ethnologists in field work, the voluntary collaboration of the narrator or his consent, the privacy of personal information, moral and other damages, copyright issues, anonymity and possible libel. 1. Stališče Kakor če bi mačka hotela stopiti na dvorišče polno psov, stopimo previdno tudi nü na področje etnološke etike in etike zapisovanja življenjskih zgodb. Morda se ta primerjava zdi prehuda, še posebej če pomislimo, da je človekova 183 Mojca Ramšak individualna etika obenem družbena etika. Toda v današnjem nemirnem obdobju "prevrednotenja vrednot" iz prakse vemo, da vsi posamezniki niso vedno nujno neposredno odgovorni za svoje besede in dejanja in s tem niso več subjekti etike, ker včasih preprosto ne vedo, kaj je prav in kaj ne, ter se zanašajo na zunaj sebe kodifidrano etiko (če ta obstaja), ki zakohčuje meje njihovega etičnega delovanja. Tudi če gre za pokhcno etiko, mnenja o tem, kaj sodi vanjo in kaj ne, pogosto niso enotna. Kljub temu pa za izhodišče razprave o etnološki profesionalni in etiki življenjskih zgodb vzemimo Predlog etičnega kodeksa slovenskih etiiologov,' sestavljen na podlagi slovenskih in tujih humarustično-družboslovrtih etičnih kodeksov ter njegova dopolnila.^ Za področje življenjskih zgodb pa naj bodo osnova specifično tej vrsti raziskave prirejeni etični kodeksi iz tujine,' ker ustreznega slovenskega kodeksa še nimamo. V besedilu poskušam prepletati vsaj dve razsežnosti etike. Prva sodi med tako imenovano imiverzalno etiko, kjer velja Kantov kategorični imperativ, ki pravi, da naj drugega človeka nikoli ne uporabljamo kot sredstvo za dosego kakršrtihkoh ciljev. Druga razsežnost pa je bolj praktične narave, saj je neke vrste zbir napotkov za vedenje. Prav tako se v besedilu prepletajo aplikacije etičnih pravil znotraj etnološke stroke, humanistike m sodobne civihie družbe nasploh, te pa so usmerjene predvsem na neposredno razmerje med raziskovalcem in informatorji. Ob tem neizogibno trčim na epistemološko vprašanje trdnosti znanja ob dartih etičnih omejitvah, na uporabnost znanja in njegove meje (kot so na primer delovanje za ah proti skupnosti m posamezrtikom, ki jih raziskujemo, neodvisnost raziskave od naročnika) ter na vprašanje znanstvenega imperializma. Že takoj na začetku je potrebno poudariti, da za zapisovalce življenjskih zgodb v državah, ki unajo razvejano mrežo usposobljenih zapisovalcev in obsežne arhive življenjskih zgodb dostopne vsem zamtereseiraitim, etika raziskovanja ni le postranska tema, ampak da tam obstajajo točno določena pravUa in etične norme, po katerih se morajo ravnati zapisovalci življenjskih zgodb. Pri zapisovanju življenjskih zgodb ni nič prepuščeno zgolj naključju, instinktom, presoji in nareku lastne vesti, pač pa tudi vedenju na podlagi izročila, predvsem pa vedenju zaradi osebnega spoznanja in odločitev, ki temeljijo na etični pokticni zavesti. Napačno je mišljenje, da je dovolj iti na teren, vključiti kasetofon ah diktafon m pustiti, da se trak med pogovorom vrti. Profesionalci, ki zapisujejo 1 Prim.: Mojca Ramšak, Etični kodeks slovenskih etnologov (predlog). Glasnik Slovenskega etnološkega društva 36/1996, št. 1, str. 33-37. 2 Dopolnila k predlogu sem izdelala na prošnjo Izvršnega odbora Slovenskega etnološkega društva in jih predložila v javno obravnavo na seji januarja 1997. V času pisanja tega poglavja do javne obravnave še ni prišlo. 3 Code of ethical and teclmical practise. National Oral History Association of New Zealand; Andrea Hirsch, Copyrighting Conversatior\s: Applying the 1976 Copyright Act to Interviews. American University Law Review 31/(1982), str. 1071-1093; John Neuenschwander, Oral History and the Law. Denton, Texas, 1985; isti. Oral History and the Law. Albaquerque, 1993 (dopolnjena verzija); Oral history evaluation guidelines. New York, 1980 (in dopolnila); Shirley E. Stephenson, Protect Your Collection: Oral History and Copyright. The Public Historian 9/(1987), str. 21-33; Alan Ward, Copyright ethics and oral history. Colchester, 1995. 184 Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah Življenjske zgodbe iz kateregakoli vidika v tujiru, morajo biti predhodno podučeni tako o zakonih in etičnih obrazcih kot o nravstveni drži na sploh, s tem si prihranijo ure skrbi - morda pa tudi tožbo. Dileme, ki se nanašajo na pravice in odgovornosti pripovedovalcev, spraševalcev in ustanov, razrešujejo nevarnost prevar aH škode, ki jo (hote aU nehote) povzročimo intervjuvancem v prizadevanju, da bi dobih verodostojne informacije, hkrati pa povečujejo občutljivost za etična vprašanja v vsakodnevnem življenju. Javno izpostavljanje posameznikovih življenj lahko najlažje razimiemo, če upoštevamo in ponotianjimo demokratične vrednote, po katerih ljudje morajo biti vsaj zadostno obveščeni, da bi lahko ohraniti svojo svobodo. V praktičnem izvajanju teh in še drugih vrednot se razkrivata bistvo in vsebina vsake državne ureditve. Etnološke življenjske zgodbe so (ponavadi) študij še živih oseb ki redkeje nastanejo na podlagi sekimdamih virov, kot so dnevniki, pisma ki podobno. Ker so množice ljudi po svetu vedno bolj pismene, je zelo verjetno, da bodo življenjske zgodbe dostopne ati da jih bodo brati ljudje, družine ki potomci, ki so blizu pripovedovalcu ali ga poznajo. Zato je potiebno prentistiti, kako lahko javen dostop in objava življenjepisneca gradiva vptivata na te ljudi, tudi če se njkn samim to sploh ne zdi vprašljivo. Čeprav verjetno vsake objavljene življenjske zgodbe ne bodo brale množice ljudi in torej te zgodbe ne bodo knele velikega vpliva na javnost, pa je tieba predpostaviti, da se to lahko zgodi. Ohranjanje pripovedovalčeve zasebnosti in dobrega glasu je verjetno najpoglavitnejši etični problem pri raziskavi življenjskih zgodb. Ni dvoma, da bi pod določenimi pogoji ob odkritju pripovedovalčeve identitete lahko bila ogrožena njegova služba, bili v nevarnosti družinski odnosi, da lahko družba pripovedovalce stigmatizira aH da lahko zaradi svojih izjav pridejo celo pred sodišče. Zato bomo na tem mestu poskušati slediti ravnovesju med resničnim poročanjem o življenjih ljudi in potiebi po zaščiti posameznikov in njihovih družin pred motečo vsiljivostjo in škodljivo izpostavljenostjo. 2. Splošna izhodišča osnovnih etičnih principov in njihova aplikacija v etnološki praksi ter pri zapisovanju življenjskih zgodb Etične in poHtične dileme pri etnološkem raziskovalnem delu niso omejene le na posamezne stopnje raziskovakiega dela, ampak so prisotne v celotnem raziskovalnem procesu ki deloma tudi pri aplikaciji rezultatov. Nački, s katerim etnolog razrešuje tovrstne probleme, naj bi vodil do resničnega spoznanja in do sodb o družbeno-kulturnih pojavih, hkrati pa upošteval tri osnovne etične principe.* ¦* Prim.: Mojca Ramšak, Poklic in poklicanost. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 36/1996, št.l, str. 32; podrobneje o treh izhodiščnih točkah v etnologiji pa: ista. Etični kodeks slovenskih etnologov (predlog). Glasnik Slovenskega etnološkega društva 36/1996, št. 1, str. 33-37. 185 Mojca Ramšak 1. Odgovornost etnologa do pripovedovalcev in drugih udeležencev - nosilcev mformacij. (Ljudem, ki jih preučujemo, moramo razkriti cilje naše raziskave, metode m sponzorje. Udeležba informatorjev mora biti prostovoljna. Čimbolj moramo zmanjšati možnosti, da bi zaupne informacije prišle v javnost.) 2. Odgovornost do drugih etnologov pri skupinskem delu. (Ne ovirajmo profesionalnih aktivnosti svojih kolegov. O svojem delu moramo poročati natančno in ne smemo dopuščati m oproščati panaredkov ah izkrivljanj podatkov drugih raziskovalcev. Iz osebnih razlogov ne smemo razsojati in presojati skupnosti v prid ah proti kolegom.) 3. Odgovornost etnologov do sponzorjev raziskave. (Skupnosti, katero raziskujemo, smo dolžni izkazovati spoštovanje. O delu je sponzorju potrebno poročati natančno in dosledno. Ne sodelujemo v raziskavi, Id jo določi sponzor in ki bi lahko bila škodljiva za interese skupnosti.) Znotraj teh posamezrüh izhodišč pa obstaja še več posameznih razločevalnih značilnosti, ki v celoti etimološkega raziskovalnega dela predstavljajo še naslednja vprašanja: - privoljenje pripovedovalca, - tajnost zasebitih podatkov, - morahia škoda, - izkoriščanje, - posledice neetičnega obnašanja za nadaljnje raziskave...^ Okrog triade raziskovalec - intervjuvanec - pokroviteljska ustanova se vrti tudi večma etičnih kodeksov in napotkov za raziskovanje. Vprašanje pa je, kako dobro in natančno jih lahko apticiramo v konkretnih situacijah ter ali lahko z njhiti pokrijemo tudi hitro spreminjanje tehnik raziskovalnega dela. Podobni principi veljajo tudi pri zapisovanju življenjskih zgodb, le da imajo posebne poudarke. Intervjuji, ki predstavljajo življenjske zgodbe, so intervjuji posebne vrste. Z njimi vstopamo v posebne medčloveške odnose ah se z njimi vsaj spremenijo že obstajajoči odnosi. Ti odnosi so izmenjava informacij med spraševalcem m pripovedovalcem, izmenjava, ki lahko marsikaj spremeni, ker vključuje najbolj osebne izkušnje, perspektive in čustva. Etika pri takšnem intervjuju je v tem, da smo kot spraševala pošteni, iskreni, jasni in neposredni. To je odnos, ki temelji na moralni odgovornosti, prvenstveno zaradi informacij, ki so nam zaupane. Spraševale! tudi sami želijo imeti odgovor na vprašanje o tem, kakšna je njüiova moralna vloga pri tovrstnem mtervjuvanju. In kakšne so morabie posledice tega, kar naredijo z zgodbo po intervjuju? Vse kar se zgodi med mtervjujem, od tega kaj spraševalec pove pripovedovalcu in zakaj, do tega, kaj se zgodi z kitervjujem potem, kdo ima dostop do njega, vse to vključuje 5 Martyn Hammersley - Paul Atkinson, Ethnography. Principles and practise. London, New York, 1995, Str. 264. 186 Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah etiko.* Glavne etične probleme pri raziskovanju življenjskih zgodb lahko razdelimo v dva sklopa. Prvi se nanaša na pravo in zakone, drugi pa na splošna pravila. Med legakio-pravnimi etičnimi vprašanji so najpomembnejša: - avtorske pravice, - objava klevetiuškega spisa in - upoštevanje zasebnosti. Pri splošnih etičnih vprašanjih zapisovanja življenjskih zgodb pa velja izpostaviti: - privoljenje pripovedovalca, - ceno in koristi od raziskave življenjskih zgodb, - anontinnost in zaupnost, - odnose na terenu in dober glas pripovedovalca, - profesionalno etiko in splošna humanistična načela, - resrüco in sponzoriranje raziskave, - moč intervjuja, - etiko odnosov neenake moči in - korektno predstavitev pripovedovalčevega življenja.' Vidimo, da se našteta področja etičnih vprašanj pri zapisovanju življenjskih zgodb v marsičem prekrivajo s splošnimi etičnimi vprašanji humanističnih in družboslovrtih disciplin, v mnogočem pa so še obširneje razčlenjena. Poglejmo si podrobneje nekaj etičnih vprašanj in njihove rešitve v humanistiki nasploh in še posebej na področju ustne zgodovine oziroma pri zbiranju, hranjenju, obdelavi in pubhciranju življenjskih zgodb. Pred tem pa se spomnimo, kakšne "vloge" igrajo etnologi in drugi raziskovalci na terenu, kar nam bo pomagalo pri nadaljnjem razimievanju etičnih problemov pri delu z ljudmi. Ko govorimo o vlogah, govorimo o stopnjah odtujenosti in bližine med pripovedovalcem in spraševalcem. Te v grobem skicirajo naslednji tiije modeli raziskovalnih odnosov, ki jih prevzemajo in igrajo etinologi na terenu, ko prevzamejo vlogo raziskovalca. 1. Oddaljeni opazovalec opazuje, deluje, sprašuje, beleži in snema, prikriva svoje namere, kontiolira svoje izbruhe empatije in naklonjenosti, brez prestanka išče resnico ati kolikor le-te mu je pač nudijo informatorji. Tako delo vključuje intenzivne odnose proste igre na tigu informacij, kjer je dominantiia tiansakcijska norma "caveat emptor" - sum zmote ati neresnice predstavlja splošno bojazen, 6 Prim.: Robert Atkinson, The Life Story Interview. Thousand Oaks, London, New Delhi, 1998, sh. 36. 7 Prim.: Valerie Raleigh Yow, Recording oral history. A practical guide for social scientists. Thousand Oaks, London, New Delhi, 1994, str. 84-115. 187 Mojca Ramšak to povzročajo tudi morebitni poskusi pripovedovalcev, da bi manipulirali z nečlanom njihove združbe, pri tem pa se poskusi manipuliranja obiskovalca - raziskovalca smatrajo za profesionaljno sprejemljive. 2. Živeti blizu ali samo dobri prijatelji je naslednji model, kjer opazovalec stopi v skupnost in poskuša pustiti zadaj vso kultumo prtljago, ki vključuje predstave o superiomosti, višjih resnicah, distanci, sodbah in upih. Skratka, naredi nekatere najboljše prijatelje za najboljše informatorje. Ta prijateljstva lahko tako zelo prevzamejo (nosilno) vlogo raziskave, da postane zapuščanje terena boleče in ga raziskovalec obžaluje, namesto da bi obžaloval strokovno in strateško nevključevanje. Povratek na teren je mešanica kulturnega šoka in izgube intimnosti. Transakcijske norme prežema opazovalčeva pripravljenost ljubiti, ki jo spremlja duh altmističnega dajanja in želja po maksintiranju prijateljevih zadovoljstev. Mnogi mladi raziskovalci delajo na terenu ravno na ta način. 3. Model zaupnega pogajanja. Obe strani se druga drugi previdno približata, oziroma raziskovalec se skupnosti previdno približa in domačini ga zelo pozorno motrijo. Raziskovalec se boleče zaveda, da imajo domačini skrivnosti, ki bi jih želeti obdržati zase. Raziskovalcu povejo samo to, kar žetijo, pri tem pozomo pretehtavajo načine, kako bi se dobro predstaviti. Transakcijske norme vplivajo na kompleksnost srečanja, kjer ne dominirata niti povpraševanje niti odgovori, pač pa je v središču uravnotežena konverzacija.* Vsekakor se postavlja vprašanje, ati ni morda prevzemanje vloge, s katero želimo opraviti raziskavo ne terenu, že neke vrste prevara. Ali ni morda nepošteno, da raziskovalec kaže na začetku interes za jezik domačinov, ki je samo del njegovega raziskovalnega plana? Ah ni morda hcememo začeti razgovor hi ne povedati, da bodo dobljene informacije zapisane in objavljene? Vse to je očitno vprašanje osebne zavesti raziskovalca. Seveda to ne pomeni, da je raziskovalčevo poštenje le osebna stvar in da je na terenu možno govoriti in delati vse, kar se raziskovalcu zahoče.' Da se to ne bi zgodilo, normirajo obnašanje raziskovalcev etični kodeksi, ki natančno določajo ravnanja v določenih situacijah, etični vodiči pa še dodatno ostrijo raziskovalcev občutek za takt m diplomacijo. Poglejmo jih v nekaj poglavitnih točkah, ki spadajo pod prvi odstavek splošnih načel o odgovomosti raziskovalca do pripovedovalcev. 2.1. Privoljenje pripovedovalca O tem načelu so raziskovalci pogosto razpravljati in poskušati razrešiti dilemo, ati naj obšimo in natančno seznanijo svoje pripovedovalce o raziskavi m od njih dobijo neprisiljeno privoljenje ah ne. Največ pozornosti je pri tem zbujala metoda prikritega opazovanja z udeležbo, kjer etnolog raziskuje, ne da bi biti večina 8 Prim.: Peter Loizos, Cor\fessions of a Vampire Anthropologist. Anthropology and Ethics, Anthropological Journal on European Cultures, 3/1994, št. 2, str. 40-41. 9 Prim.: Benjamin D. Pol, Tehnike vodenja razgovora (intervjua) i odnosi na terenu. Antropologija danas. Beograd, 1972, str. 388-389. 188 Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah ali vsi udeleženci seznanjeni z raziskavo. Nekateri to metodo razlagajo kot neopravičljivo in analogno infiltraciji provokatorskih agentov ali vohunov.'" Ti ugovori izvirajo iz prepričanja, da je taka raziskava v nasprotju s človekovhni pravicami o neodvisnosti in dostojanstvu ah pa iz strahu pred posledicami. Menijo, da se s pomočjo takih raziskav, ki vključujejo prevaro in manipulacijo, v družbi proizvajajo ciniki, lažnivci in manipulatorji in da se s tem sesuva zaupanje, ki je bistveno za pravičen družbeni red. Drugi spet zastopajo prav nasprotno stališče in kažejo na razlike v namenu med metodo prikritega opazovanja in vohimjenjem ter poudarjajo stopnjo, do katere omejujemo razkrivanje informacij o zadevah iz vsakdanjega življenja. Zagovorniki te metode nanügujejo, da je ta dosti blažja v primerjavi z vsakodnevno prakso uradnih in poslovnih organizacij Radikalni zagovorniki in nasprotniki metode prikritega opazovanja so formaliziran postopek pridobivanja ustnih informacij in standardizirah etičen protokol, ki ga je potrebno prebrati in podpisati pred začetkom intervjuja/ pogovora in eno kopijo pustiti pripovedovalcu. Taka izjava naj bi vsebovala vsaj naslednje irvformacije:'^ Raziskovalec.............................. zaposlen pri (v, na) ..... raziskujem na projektu ki ga financira ..................... Strokovni vodja raziskave je .......................................................................................................................................... in je dosegljiv na naslovu/številki ........................................................................................................................... Zahvaljujemo se vam za vašo pripravljenost sodelovati pri projektu. Vaša udeležba je zelo dobrodošla. Preden začnemo z intervjujem, bi vas radi seznaniti z vasmi pravicami. 1) Vaša udeležba pri intervjuju je popolnoma prostovoljna. 2) Kadarkoti lahko odklonite katerokoti vprašanje. 3) Kadarkoli se lahko umaknete iz intervjujske situacije. 4) Intervju je stiogo zaupen in bo dosegljiv samo raziskovalcem v skupini. 5) Deti intervjuja bodo lahko del končnega poročila, toda pod nobenimi 1" Ta primerjava je precej pretirana, saj je jasno, da so motivi za špijoniranje drugaöü od motivov za etnološko delo. Najpogostejši motivi za vohunjenje so: patriotizem, denar, izsiljevanje, razredna pripadnost, ideologija, sovraštvo, maščevanje, strah, privUegiji in avanturizem (prim.: Lukič 1981:309-324), medtem ko bi pri etnologih našli te motive le v sledeh in z drugačno naperjenostjo. Seveda pa tudi med etnologi najdemo take, ki so v hmkdji obstoječe politične ideologije, v bližnji preteklosti pa se je ponekod etnologija afirmirala s služenjem nacionalističrum političrum interesom in poveličevanjem kulture lastnega naroda (prim.: Sklevicky 1991:62-63). ti Martyn Hammersley - Paul Atkinson, Ethnography. Principles and practise. London, New York, 1995, sti. 264. 12 Grant David Mc Cracken, The long Interview. Newbury Park, London, New Delhi, 1988, sti. 69. 189 Mojca Ramšak pogoji ne bo razkrito vaše ime ali druge prepoznavne značilnosti. Podpis intervjujanca.................................................................................................................................................. Kraj in datum....................................................................................................................................................................... Prosimo, da obkrožite, če želite biti seznanjerü z zaključnim poročilom. DA NE Primer splošnega obrazca za privoljenje pripovedovalca. Toda ali ni na nek način razdiralno za samo raziskavo, če etnologi na terenu ves čas opozarjajo svoje pripovedovalce: "Vse kar boste povedali ali naredili, bo zapisano in uporabljeno kot podatek." In četudi etnolog deluje popolnoma javno, v resnici redko pove vsem ljudem, ki jih preučuje, vse o raziskavi. Za to obstajajo števihii razlogi. Eden je ta, da raziskovalec v začetni "pogajalski" fazi, s katero si utira dostop do hiformacij, pogosto še ne ve, kako bo potekalo delo, vsaj ne v podrobnosti. Toda tudi kasneje, ko sta raziskovalni problem in strategija že jasna, obstajajo razlogi, zakaj se lahko udeležencem pove le določene in omejene informacije. Npr. ljudi, ki jih raziskujemo, morda ne zanima raziskava in vztrajanje na tem, da morajo o njej vse vedeti. Prav tako nekatere informacije lahko vplivajo na njihovo obnašanje na način, ki lahko pohabi raziskavo (to ne velja za tiste raziskave, kjer žehmo določiti in zvedeti ravno skrajno mejo, do katere se spremeni obnašanje). Pri vsaki raziskavi je potrebno pretresti obe možnosti: popolnoma javno in odprto ter prikrito, stopnja odprtosti pa naj se spreminja glede na različnost ljudi na terenu." Nesmiselno bi bilo raziskovalni postopek tako formalizirati, da bi bilo opravljanje raziskave brez možnosti za empatijo in odtujeno od človeka, ki nam nudi ustne informacije. Tudi pri raziskavi življenjskih zgodb nekateri raziskovalci menijo, da pripovedovalca ne moremo seznartiti z vsemi podrobnostmi v zvezi s projektom. V teh kvahtativnih raziskavah se pogovor lahko nepričakovano obrne, informacije iz več intervjujev se lahko končajo z novo hipotezo, ki delno ati v celoti preusmeri raziskavo. Toda če žehmo, da je pripovedovalec življenjske zgodbe iskren z nami, ga moramo verodostojno in popolnoma seznaniti z raziskovalnimi dlji in metodami. Nikakor ne smemo zlorabiti pripovedovalčevega zaupanja s tem, da ga prizadenemo. Raziskovalci ne bi smeh napačno tolmaati svoje vloge ah pomena raziskave samo zato, da bi si omogočiti dostop do pripovedovalčeve zasebnosti. Pri procesu zapisovanja življenjske zgodbe se med spraševalcem in pripovedo- valcem navadno vzpostavijo izredno intenzivni medsebojni odnosi in zato razkrivanje podrobnosti o posameznikovem življenju zahteva kar največjo 13 Martyn Hammersley - Paul Atkmson, Ethnography. Principles and practise. London, New York, 1995, str. 264-265. 190 Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah zapisovalčevo iskrenost. Včasih je morda res boljše, da o raziskavi pripovedovalcu posredujemo le splošne in ne podrobnejših opisov. To velja v primerih, ko ne želimo vplivati na pripovedovalčeve odgovore. Toda če v teku zapisovanja pripovedovalec izrazi željo po podrobnejšem opisu projekta, mu ga moramo podati. Vsekakor pa mora biti privoljenje pripovedovalca prostovoljno." Problem povezave med resnico, po kateri teži raziskovalec, in pripovedovalčevo zasebnostjo je na vidnem mestu, kadar govorimo o prostovoljni privotitvi pripovedovalca. Problem zasebnosti v življenjski zgodbi pa seže onkraj problema prikrivanja identitete pripovedovalcev pri drugih etimoloških raziskavah, ker je subjekt hkrati tudi objekt raziskave. Zato rti prav nič neobičajno, da so objavljene življenjske zgodbe brez poskusov skrivanja pripovedovalčevega pravega imena. Pri tem je potrebno razbrati stopnjo zaupanja. O pogojih sodelovanja, pod katerimi bo opisano in morda objavljeno pripovedovalčevo življenje, se obe stiani pogovorita pred aH med raziskavo samo. Glede na to, da so pripovedovalci ponavadi poHtično in javno nemočni in zato manj osveščeni glede možnosti objavljanja gradiva, ki se nanaša na njihova življenja, lahko na splošno rečemo, da vodi večina zapisovalcev življenjskih zgodb svoje raziskave z občudujočo stopnjo poštenosti in odgovornosti. V nasprotju s tem se sodobno novinarstvo precej vampirsko loteva pisanja o posameznih življenjih, vse zato, da bi čimbolj zabavalo svojo pubHko. Kar se tiče etnološkega pisanja, Hnajo pripovedovalci pravico, da ostanejo anordmrü, če se skhcujemo na Načela profesionalne odgovornosti Ameriškega antropološkega društva iz leta 1973. To pravico je potiebno upoštevati v vseh ozirih pri objavljenih raziskavah, razen kadar gre za jasen dogovor, da ostane pripovedovalčeva identiteta znana. Pripovedovalcem je potiebno razložiti tudi posledice uporabe audiovizualmh pripomočkov. Vsekakor imajo pravico zavrniti tak način dokumentiranja in nekateri se tudi odločijo za to. KakršenkoH način zapisovanja in dokiimentiranja življenjske zgodbe že uporabimo, podatkov nikoH ne smemo uporabiti na način, ki bi ogrozil pripovedovalca fizično, družbeno aU psihično. Toda kljub najboljši zaščiti je lahko pripovedovalčeva anortimnost nenamerno izdana, še posebej v manjših skupnostih, kjer uporaba psevdonima ne more dovolj zaščititi osebe, da je ne bi prepoznati družinski člani, prijatelji, sosedje, sodelavci, socialni delavci aH policija. Pravica po zasebnosti mora imeti prednost pred zahtevami znanosti po dobri dokumentiranosti. Poudariti pa velja, da mnogi pripovedovalci izrecno želijo biti imenovani, čeprav je prav v konkretnem primeru anonimnost zaželjena. Ponavadi so to ljudje z obrobja, ki z objavo svoje življenjske zgodbe s polnim imenom dokazujejo svetu, da so büi priče dogodkom, ki so obtikovah njihova življenja. Seveda pa je tieba poudariti, da je odločitev, kaj je zasebno in kdaj, večkrat odvisna od konkretne situacije. O tem govori tudi javna orgartizirana diskusija o zasebnosti in behaviorističnih znanostih iz leta 1967, ki na str. 8-9 pravi: "Pravzaprav se zasebnost razlikuje od posameznika do posameznika, od dneva do dneva in od situacije do situacije. Bistvo tega koncepta je pravica vsakega 191 Mojca Ramšak posameznika, da zase ugotovi (določi), v kateri življenjski situaciji ali delu življenja bodo njegova verovanja, vedenje in obnašanje razkrita. Vsaka oseba živi v različnih svetovih in zato so tudi načuii njenega reagiranja razhčni. Vloge očeta, moža, uradnika, soseda, shidikalnega delavca, ravnatelja šole, brezposehiega, notarja,... khčejo k razhčnim odgovorom. Pravica do zasebnosti vključuje pravico do življenja v katerikoh od teh razhčnih vlog." Diskusija je zaključena z besedami, "da vsaka splošna prepoved raziskave določenega območja obnašanja popolnoma zgreši bistvo zasebnosti; neuspešna je pri varovanju pred izpostavljenostjo tistih ljudi, ki jih izpostavljenost najbolj vznemiri, medtem ko ščiti tiste, ki so pripravljeni dati informacije." Zato je nujno tesno sodelovati s pripovedovalci življenjskih zgodb in si zagotoviti njihovo izrecno odobritev publichanja. Povedano drugače: etnološki podatki ne smejo biti pridobljeni skrivaj ali publicirani brez pripovedovalčevega dovoljenja, tudi če se zdi, da bi to povzročilo samo neznatno škodo. Še več: pripovedovalčevo strinjanje, da razkrije nekatere informacije, rti hkrati hcenca za pubhchanje drugih podatkov, ki jih pove. To je neudobno dejstvo, ker vsaka etična drža temelji na vrsti vrednot, za katere pa ni nujno, da se ljudje z njimi strinjajo. Zato je včasih težko uporabljati etične standarde, še posebej kadar raziskujemo drugo kulturo.'^ Zelo blizu nakazanemu problemu o varovanju zasebnosti je tudi pripovedovalčeva pravica kontrohranja informacij, ki se nanašajo nanj, in v zvezi s tem dovoljenje za nadaljnjo uporabo. Ta pravica o lastništvu podatkov pa se razširi iz intervjujske rabe še na vse ostale podatke, kijih dobimo z opazovanjem.'^ Vsekakor se lahko v zvezi z lastništvom podatkov vprašamo, kje sploh postaviti mejo in kako jo, če je to sploh možno, normirati. Kritika pravice o lastništvu se nanaša na raziskovalni proces, ki je na komtmikacijskem nivoju zaradi tega lahko moten, poleg tega pa bi ob striktrü uporabi etičnega protokola lahko prišlo do tega, da bi raziskovalci pri svoji strategiji lahko iznašh m izvajah druge vrste pritiska na svoje pripovedovalce, da bi dobih želene informacije. Navedimo dva primera - modela obrazcev, kakršne uporabljajo v ZDA in Veliki Britaniji za dokumentiranje pripovedovalčevih pisnih privoljenj za shranjevanje in uporabo življenjskih zgodb v raziskovalne, izdajateljske in izobraževalne namene ter za predavanja ki radijsko predvajanje.'^ S takimi pogodbami o prenosu lastrtištva informacij ne moremo govoriti niti o moteni komimikaciji niti o zlorabi. Prim.: Valerie Raleigh Yow, Recording oral history. A practical guide for social scientists. Thotisand Oaks, London, New DeM, 1994, str. 90-91. 15 Prim.: Lives: an anthropological approach to biography. Ur. L. L. Langness, Gelya Frank. Novato, California, 1981, Str. 120-129. 16 Prim.: Martyn Hammersley - Paul Atkii\son, Ethnography. Principles and practise. London, New York, 1995, Str. 267-268. 17 Prim.: Valerie Raleigh Yow, Recording oral history. Apractical guide for sodal scientists. Thousand Oaks, London, New Delhi, 1994, str. 272-273; Clearance note and deposit iiistructions. The British Library National Sound Archive (fotokopija). Zadnji obrazec je objavljen tudi v brošuri: Robert Perks, Oral History. Talking about the Past. London, 1995, Str. 24. 192 Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah Spodaj podpisani ta in ta dovoljujem Univerzi na Rhode Islandu, da ta posnetek življenjske zgodbe uporabi v javne in izobraževalne namene, če arhivisti ali direktor programa ustne zgodovme menijo, da je to potrebno. Pripovedovalec............... Naslov.......................................... Datum.......................................... Spraševalec........................... Naslov......................................... Datum.......................................... Posebne omejitve........ Glede na delo Arhiva za folkloro in ustno zgodovino Univerze v Mainu, ki zbira m ohranja gradivo za študij načina življenja v preteklosti in danes, želim shraniti za arhivske namene življenjsko zgodbo pod spodaj navedeno akcesijsko številko. Posnetek ah več njih s spremljajočimi prepisi so nastah v enem aH več prostovoljnih intervjujih z menoj. Uporabnike opozarjam, da berejo prepis moje govorjene in ne zapisane besede in da je posnetek (posnetki) primaren vir, njegov prepis pa sekundaren. Seznanjen sem z dejstvom, da Arhiv za folkloro in ustno zgodovino dovoljuje kvahficiranim strokovnjakom poslušanje posnetkov in branje prepisov, če jih potrebujejo pri raziskavi ali v izobraževalne namene na Univerzi. Prav tako sem seznanjen, da Arhiv ne bo nikoU naredil kopije posnetkov ah prepisov in da ne bodo objavljeni razen s pisrüm dovolje- njem direktorja. Podpis............................................................................ Datum............................................................................ V razumevanje in dovoljenje: Spraševalec............................................................. Direktor...................................................................... Akcesijska števuka.................................... 1. primer obrazca prostovoljnega privoljenja in predaje avtorskih pravic pripovedovalca življenjske zgodbe za njeno shranjevanje in uporabo. 193 Mojca Ramšak POJASNILO IN NAVODILA ZA SHRANJEVANJE Namen te pogodbe je zagotovilo, da bo vaš prispevek dodan zbirkam Nacionalnega zvočnega arhiva pri Britanski knjižnici v skladu z vašimi željami. Vse gradivo bo shranjeno kot stalen javni referenčni vir za potrebe raziskovanj in publiciranja, izobraževanja, predavanj in radijskega oddajanja. Če želite omejiti javni dostop do svojega gradiva za določeno število let (maksimalno do 30 let), prosimo, da navedete pogoje: S podpisom predajam avtorske pravice svojega prispevka Nacional- nemu zvočnemu arhivu pri Britanski knjižnici. Podpis..................................................................................... Naslov.................................................................................... Podpis (Nacionalni zvočni arhiv) Izpolni ustanova: Polno ime........................................................................... Št. akcesije......................................................................... Št. playbacka................................................................. Naslov serije................................................................. 2. primer obrazca prostovoljnega privoljenja in predaje avtorskih pravic pripovedovalca življenjske zgodbe za njeno shranjevanje in uporabo. 2.2. Tajnost zasebnih podatkov V Sloveniji osebne podatke varuje Zakon o varovanju osebnih podatkov, toda če se samo spomnimo na čisto vsakdanje primere, kako nam nekatere uradne ustanove (na primer zdravstveni domovi, davčni uradi in podobno) pošiljajo dopise in vabila na odprtih dopisnicah aH kuvertah s štampiljkami, iz katerih so delno razvidna vsebina in naši podatki, potem vidimo, da je že pri takih "malenkostih" zakon velikokrat papirnati tiger. V vsakodnevnem življenju pač ločimo med javnimi in zasebnimi prostori (parki, spalnice), prav tako pa tudi med Hiformacijami za javnost in drugimi, ki so zaupne. Kako pa je z zaupnostjo v etnologiji in pri raziskavah življenjskih zgodb? Prva je na ta problem opozorila Marija Makarovič, ki je predstavila dileme v zvezi z zbiranjem, hranjenjem in izpostavljanjem podatkov zaupnejše vsebine.'« Poudarila je, da je v etnologiji potrebno raziskovati tudi dehkatne teme, kot so neurejeni medsebojni odnosi v družini in širši skupnosti, da pa je potrebno 18 Marija Makarovič, Način in pomen zbiranja etnoloških podatkov zaupnejše vsebine. Kako hraniti takšne podatke in kako jih izpostavljati? Glasnik Slovenskega etnološkega društva 18/1978, št. 4, sti. 65. 194 Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah podatke zaupnejše narave spraviti v zaupni muzejski arhiv. Raziskovalec, ki je v sebi razklan med danim zaupanjem na terenu in stroko, pa lahko posplošeni del podatkov izpostavi tako, da ne bodo v nepopravljivo škodo ljudem in da ne izkrivlja resnične podobe načina življenja. Najpogostejši strah pri etnoloških raziskavah je v tem, da omogoča potencialno izrekanje javnih stvari na način, ki je omejen le na privatno rabo, kar ima lahko daljnosežne posledice. Obstaja namreč nmenje, da humanistične in družboslovne raziskave dopuščajo veliko možnost vdora v zasebnost in posameznikovo avtonomnost in so strelivo za tiste, ki že posedujejo moč ter so temelj za opresivno državo. Tako kot je kompleksna sintagma privoljenje pripovedovalca, tako je razdelan tudi koncept zasebnosti, meja med javnim in privatnim pa je le redko natančno določena (in določljiva)." Včasih raziskovalci vdor v zasebnost pripovedovalcev opravičujejo s tem, da bodo izsledki raziskave namenjeni izključno za specializirane bralce, dertimo raziskovalce, ne pa za raziskovane ljudi ali kogarkoh, ki jih pozna. Toda ali to drži? In četudi drži, ali to opravičuje vdor v zasebnost? Da bi lahko odgovorih na to vprašanje, je potrebno defmirati, kaj zasebnost sploh je. Kratenje zasebnosti je opredeljeno kot javno izpostavljanje tistih škodljivih informacij, ki zmanjšujejo posameznikovo obvladovanje lastne svobode, hkrati pa je kratenje zasebnosti tudi vdor v posamezrtikovo zasebno območje. Skrito prisluškovanje z elektronskimi napravami je vdor v zasebnost. In snemanje brez govorčevega vedenja in privoljenja je druga oblika vdora v zasebnost. Intervjuji življenjske zgodbe, vsaj v ustni zgodovini, se zato morajo začeti z vprašanjem, ah pripovedovalec dovoh snemanje. Izrečeno privoljenje mora biti posneto. Druga oblika vdora v zasebnost je javno razkritje informacij o posameznikovem intimnem, zasebnem življenju. Take informacije so sicer lahko resnične, so pa izjemno osebne narave in ni potrebno, da je javnost z njimi seznanjena. V raziskavah družmskega življenja pa intimne podrobnosti nimajo teže za raziskovalne izsledke. Vsakdo ima sicer pravico razkrivati in objavljati lastne tiitimne podrobnosti, toda potrebno je biti previden, ko govorimo o kom drugem. Razpravljanje o tujih intimnih podrobnostih v javnosti je vdor v zasebnost, ki se hitro lahko konča s tožbo. Tudi Kazenski zakonik Republike Slovertije ima glede tega dva člena, ki se nanašata na kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščtiie. 148. člen govori o neupravičenem prisluškovanju in zvočnem snemanju, 149. člen pa o neupravičenem slikovnem snemanju. Obe kaznivi dejanji sta sankcionirarti z denarno kaznijo ati zaporom.^' 19 Tu bi lahko nanizala cel kup odprtih vprašanj, ko te meje ne moremo točno definirati. Cerkveni prazniki in njihova pojavna manifestacija npr., so tako javno kakor zasebno dejanje, saj je (vidna) simbolika teh pojavov izraz notranje potrebe, združene s cerkvenim ritualom. 20 Valerie Raleigh Yow, Recording oral history. A practical guide for social scientists. Thousand Oaks, London, New Delhi, 1994, sti. 88-89. 21 Prim.: Kazenski zakonik Repubhke Slovenije. Ljubljana, 1995, sti. 158-159. 195 Mojca Ramšak 2.3. Škoda Etnološke raziskave po vsej verjetnosti redkeje povzročijo take vrste škodo, ki nastane pri medicinskih poskusih na pacientih aH pri jedrskih eksperimentih, včasih pa so posledice vendarle neprijetne za ljudi, ki jih preučujemo. Škodljive posledice lahko nastanejo v samem raziskovakiem procesu aH pa kasneje pri pubhciranju rezultatov. Raziskava lahko pri sodelujočih sproži neke vrste tesnobo aH jo poslabša in če so ljudje že v stresnih situacijah, je na vsak način neetično nadaljevati z raziskavo.^^ V tem smislu so lahko vprašljive vse vojne, taboriščne in begunske raziskave, ki (zgolj) odpirajo rane žrtvam vojne in jih pustijo razbolene, namesto da bi raziskovalec hkrati nastopil tudi kot človek in kolikor je v njegovi moči poskušal pri reševanju težav.^^ Tu je mogoče slediti tezi zdravorazumske morale, da je potrebno pomagati z dejanji in ne z besedovanjem in obratno, da tehtna beseda in tudi molk na pravem mestu in v pravem trenutku lahko pomoreta človeku. V to kategorijo sodijo tudi raziskave bokükov v zadnjem stadiju bolezni (na primer AIDS, rak) aH starostnikov, ki želijo prikazati, kako se unurajoči in njegovi sorodniki spoprijemajo z boleznijo in kako sprejemajo nastalo situacijo oziroma vse tiste raziskave, ki so opravljene v času, ko je pripovedovalec v robni življenjski situaciji. Daljši kot je časovni odmik od ekstremnih stanj človeka, ki ga preučujemo, manj škode lahko naredimo z raziskavo. Sicer pa etična načela, veljavna za terapevtski odnos med terapevtom in pacientom nasploh, veljajo tudi za izjemne okoHščine, le da se pri delu v vojnih ki begunskih okoliščinah zastavljajo za situacijo specifična etična vprašanja. Temeljna vprašanja pri takem delu so: Raziskovati aH ne raziskovati? Kateri temeljni varovalni dejavniki omogočajo večini travmatiziranih ljudi, da delujejo ustrezno, ali preprečujejo trajne neugodne posledice? Kdo naj ima korist od raziskave - preučevana populacija, aH pa je korist lahko daljnoročna? Čigavim interesom služi raziskava? Kaj in kako raziskujemo ter kako in komu predstavljamo svoje izsledke? S tem ko pade mk o nevtralnosti raziskovanja, izstopijo z vso ostrino številna vprašanja, ki so v normalnem življenju povsem na robu. Refleksija vojne in begunske etike se odraža predvsem na področju sociahie odgovornosti strokovnjakov, iz nje pa se lahko marsikaj naučimo tudi za nevojne čase.^* Govorimo pa lahko tudi o škodi, ki nastane z objavo etnološkega prispevka ali prikazom v množičnih medijih in ki se nanaša na ugled posameznika, lahko pa ima tudi čisto materialne posledice. Neprimerna pubhciteta pa ne ogrozi 22 Prim.: Martyn Hammersley - Paul Atkinson, Ethnography. Principles and practise. London, New York, 1995, Str. 268. 23 O tem so na Oddelku za etnologijo in kultumo antropologijo govorili v okviru splošnega seminarja za etnologijo Balkana januarja 1994, ko so udeleženi Ognjen Tvrtkovič, Esad Ajeti, Anica Mikuš Kos, Natalija Vrečer in Rajko Muršič z več vidikov predstavili begunsko problematiko in nakazali škodo, ki jo lahko povzročijo tovrstne etnološke vojne raziskave. 24 Prim.: Anica Mikuš Kos, Etika, duševno zdravje in vojna. Razgledi 21.2.1996, št. 4 (1059), str. 15. 196 Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah samo Ugleda, pač pa pripovedovalca lahko üxdi užah m prizadene njegova čustva/^ Kadar pa gre za intervjuje, ki bodo kot posnetki m transkripti na voljo v kaki javni ustanovi, se škodi lahko izognemo tako, da določene dele mtervjuja zapečatimo in jih seveda ne objavimo. Še posebej pri raziskavah družme se lahko pokaže, da so informacije enega člana družine lahko šokantne za druge. Kadar spraševalec vidi, da bi pogovor lahko potekal v smeri, ki bi povzročala težave, naj spremeni temo. Če je za to že prepozno, je najbolj etično, da po intervjuju ostane z družino (če je bUa prisotna med intervjujem ali brala njegov prepis, op. M. R.) in se poskuša soočiti z njihovhiti čustvi. Tudi pri anortimnem pubhciranju rezultatov se lahko zgodi, da bi se pripovedovalci sami ali da bi jih skupnost vseeno prepoznala po vlogah, v katerih nastopajo. Takega rezultata raziskave sicer ne moremo vnaprej predvidevati, toda v primerih, ko obstaja najmanjša možnost, da bi se to zgodilo, je bolje, da raziskovalec podatkov, čeprav so anonimni, sploh ne objavi.^*" 2.4. Avtorske pravice Česa takega, kot je varovanje avtorskih pravic življenjskih zgodb, v Zakonu o avtorskih pravicah in sorodnih pravicah ne bomo našh. Varstvo avtorskih in sorodnih pravic na kazenskopravnem in civilnopravnem področju je sicer zagotovljeno, toda ne dosega želenega učinka, kar smo predhodno že ugotovih za Zakon o varovanju osebnih podatkov. Razlog in smisel za spodnje navajanje nekaterih točk Zakona pa je v tem, da takoj na začetku razčistimo z osnovnim vprašanjem; Komu pripada življenjska zgodba? Ah pripovedovalcu, ker je to njegova duhovna stvaritev; ah zapisovalcu/snemalcu m/ah transkriptorju; ah ustanovi, za katero raziskovalec dela? In če ne dela za nobeno ustanovo, ampak raziskuje za lastne potrebe, denimo pri pedagoškem procesu ah ker zbira gradivo za sintetično študijo na podlagi ustnih virov in podobno, čigava je potem zgodba? Odgovor na to vprašanje povejmo takoj, da se kasneje ne zamegli v razlagi. Življenjska zgodba je pripovedovalčeva last in iz nje tudi izhajajo vse z zakonom določene avtorske pravice. Zakon pa določa naslednje: Avtorska pravica je enohia pravica do avtorskega dela, iz katere izvirata osebnostna (moralne avtorske pravice) in premoženjska upravičenost (materialne avtorske pravice). Na temelju avtorske pravice ima avtor izključno oblast, da odloča o svojem delu in prepove posege vsakogar v svoje delo. Med moralnimi avtorskimi pravicami, ki varujejo avtorja glede njegovih duhovnih in osebnostnih vezi z delom, kaže našteti predvsem: pravico do prve objave, pravico priznanja avtorstva in pravico spoštovanja dela. Med materialnimi avtorskimi pravicami pa izpostavimo: pravico reproduciranja, distribuiranja, dajanja v najem, javno 25 Prim.: Martyn Hammersley - Paul Atkinson, Ethnography. Principles and practise. London, New York, 1995, str. 269. 26 Valerie Raleigh Yow, Recording oral history. A practical guide for social scientists. Thousand Oaks, London, New Delhi, 1994, sti. 92. 797 Mojca Ramšak priobčitev dela in uporabo dela v spremenjeni obliki.^' Kršitev avtorske pravice po 158. členu in neupravičeno izkoriščanje avtorskega dela po 159. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije je kaznivo dejanje in se sankcionira z denarno kaznijo ali zaporom.^« Kot določa zakon, si torej nihče ne sme lastiti nečesa, kar ni njegovo. Čeprav imajo raziskovalci največkrat avtorske pravice nad gradivom, ki so ga dobili od drugih - na primer nad ljudskimi pesmimi, pripovedkami, baladami in včasih celo osebnimi zgodbami (za katere pravijo, da so v domeni širših množic)^', pa to ne velja v primeru življenjskih zgodb. Te pripadajajo le osebam, ki so jih pripovedovale. Spraševalčeva naloga pa je, da zaščiti pravice pripovedovalcev. Zato je intervju, ki predstavlja življenjsko zgodbo, sodelujoče partnerstvo v vseh pomenih. To je neponovljiv odnos med spraševalcem in pripovedovalcem. To je odnos, pri katerem mora biti vse popolnoma jasno od samega začetka, kjer mora pripovedovalec absolutno soglašati z nadaljnjo usodo življenjske zgodbe in kjer se mora spraševalec vestno držati dogovora. Niz etičnih pravil, ki jih moramo aplicirati v tovrstnem intervjuju, mora vključevati vsaj naslednje točke: 1. Najprej je potiebno upoštevati pripovedovalca. Kadar se moramo odločati med razhčnimi interesi, je spraševalčeva dolžnost, da najprej upošteva interese, pravice in zasebnost pripovedovalca. 2. Spraševalčeva odgovornost je, da zaščiti pripovedovalčeve pravice med raziskavo samo in v primeru objave gradiva. Pripovedovalcu je treba dati možnost, da v primeru objave sodeluje pri urejanju gradiva, spremembah, izpuščanju in dodajanju. Če je objava honorirana, potem pripovedovalec mora dobiti svoj delež. Če je pripovedovalcev več, so pravila nagrajevanja enaka kot pri knjigi z več avtorji. Spraševalec se nikakor ne sme okoristiti z njihovimi honorarji. 3. Namene in cilje raziskave mora spraševalec jasno razložiti že na samem začetku. Če se v teku raziskave spremenijo, ima pripovedovalec pravico izvedeti za spremembe. 4. Pripovedovalec ima pravico ostati anonimen. Sam naj odloči, ali bo njegovo ime dodano zgodbi ati ne, ali naj se shrani v arhivu ter ali naj bo objavljeno, če do tega pride. Kljub vsem pomislekom pri anonimnosti je za arhiv vseeno bolje, da hrani anonimne življenjske zgodbe kot pa nobenih.^" V Sloveniji traja avtorska pravica na anonimnih in psevdonimnih delih 70 let po zakoniti objavi dela. Če avtor med rokom odkrije svojo identiteto, velja avtorska pravica 27 Mirjam Pandel, Varstvo avtorskih in sorodnih pravic. Predlog zakona. Marketing magaztn. April 1994, str. 36. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah je začel veljati 29.4.1995 (Uradni list 21/95,14.4.1995). 28 Prim.: Kazenski zakonik Republike Slovenije. Ljubljana, 1995, sti. 162-163. 29 Ljudske književne in umehiiške stvaritve spadajo po 9. členu slovenskega Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah med nevarovane stvaritve. Prim.: Predpisi o avtorskih in sorodnih pravicah. Ur. Miha Trampuž, Maribor, Ljubljana, 1995, sti. U. 30 Prim.: Robert Atkinson, The Life Story Interview. Thousand Oaks, London, New Delhi, 1998, sti. 37-38. 198 Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah za avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti.'' 2.5. Anonimnost Poskušajmo razčistiti še dilemo o legitimnosti navajanja anonimnih intervjujev. Anonimni ushii viri so pogosti v novmarstvu m novinarji vedo, da nekaterih občutljivih informacij ne bi mogli nikoh dobiti, če bi zahtevah od intervjujancev, da se razkrijejo. V družboslovju uporabljamo psevdonime, ki zavarujejo zasebnost intervjuvanca. Antropologi, lingvisti in sociologi raje intervjujajo ljudi kot predstavnike določenega tipa kot pa točno določene posameznike. Njihove terenske tehnike dovoljujejo uporabo fiktivnih identitet ljudi in krajev. Za tako anoninmost verjamejo, da spodbuja pripovedovalce k večji iskrenosti, hkrati pa njih, njihove družine in službe varuje pred morebitnim maščevanjem ah celo kaznijo. Ta vphv seže tudi v ustno zgodovino (in etnologijo) m potreba po zaščiti pripovedovalčevega blagostanja se izraža z zakrivanjem njihovih imen. Včasih ima globalno sporočilo večjo težo kot pa posamičen pripovedovalec. Toda uporaba anonimnosti je v protislovju z osnovnim načelom v ustni zgodovini, namreč "dati glas neslišnemu". Ustni zgodovinarji, ki zapisujejo življenjske zgodbe, vidijo v vsakem posamezniku ravno njegov individualen pomen in želijo zabeležiti njegove neponovljive življenjske izkušnje in zaznave. Prav tako bodo raziskovalci, ki bodo v prihodnosti uporabljati te intervjuje, želeli preveriti točnost vira, želeli bodo vedeti, od kod je prišla informacija in kaj vse je vptivalo na izpoved. Zato naj bi prihodnji raziskovalci imeh dostop do imen, da bi lahko ponovno preučih podatke, metode in zaključke raziskave. Ce je vir anonimen in ga lahko identifichamo le pod psevdonimom, se zastavlja vprašanje, kako naj potem prihodnji raziskovalci presojajo o resničnosti navedenega. Tako kot kritiki anortimnosti v novtiiarstvu opozarjajo, da nebrzdana anonimnost omogoča izogibanje odgovomosti za izrečena stahšča, so tudi ushii zgodovinarji prepričani, da morajo biti njihovi pripovedovalci odgovorni za to, kar izrečejo med snemanjem intervjuja. Neznani pripovedovalci pa lahko puščajo meglen odnos do dogodkov, ki jih opisujejo, in raziskovalec se znajde na spolzkem terenu. Anortimne vire je težko ah nemogoče preveriti, in evidenca ostane na ravni govoric in namigovanj. Kadar vir sam želi ostati anonimen, bodisi zaradi zaščite zasebnosti, skromnosti ali strahu, pričevanje ne trpi le zaradi izgube zaupanja, ki spremlja taka pričevanja, pač pa se izgubi tudi primama izpoved posameznika, ki pa v ustni zgodovini največ šteje. Problem anonimnosti povzroča številna nasprotujoča stališča tudi v mednarodnih zvezah ustne zgodovine, na primer v ameriški zvezi ustne zgodovine (Oral History Association). Po številnih debatah je OHA pri reviziji stališč, standardov in napotkov za vrednotenje življenjskih zgodb leta 1991 sprejela smemico, da je potrebno preveriti, ati mtervjujanec res dobro razume 31 Prim.: 61. in 59. člen o avtorskih in sorodnih pravicah. Predpisi o avtorskih in sorodnih pravicah. Ur. Miha Trampuž, Maribor, Ljubljana, 1995, str. 25. 199 Mojca Ramšak pravico do zavrnitve pogovora o določenih temah. Če jo, lahko zapečati del intervjuja aH v izjemno občutljivih okoliščinah tudi ostane anorümen. S sprejetjem te smernice ameriški ustni zgodovinarji nakazujejo, da ustna zgodovina nikakor ne more biti rutinska praksa. Toda če vir žeU ostati anonimen, potem je potrebno uporabiti psevdonime tudi na traku in izpustiti podrobnosti, ki bi lahko pripovedovalca identificirale. Ko pa predamo posneto gradivo ustanovi v hranjenje, se je potrebno zanesti, da bo tudi pri njih varnostni sistem deloval. Morda je najbolj vama zaščita, da hermetično zapremo spome odlomke in javnosti, ki bi poslušala izpoved, dovolimo vpogled le v že urejeno kopijo. Pomembno je opozoriti tudi osebje, ki sodeluje v projektu, na primer druge spraševalce, prepisovalce in pisamiško osebje, da molči o zaupnih informacijah. Dokler intervjuvana oseba ne prekhče anorümnosti, o njej ne smemo prenašati nobenih informacij niti ustno. Iz povedanega lahko tudi sklepamo, da kadar avtorji knjig tidijo (ponavadi v spremni besedi, uvodu aU zaključku, op. M. R.), da njihove knjige temeljijo na številnih intervjujih in nikogar od pripovedovalcev ne navedejo (ali pa navedejo le število pripovedovalcev), lahko posumimo, da je anonimnost le del njihovega raziskovalnega vzorca ter da svojih pripovedovalcev nikoti dovolj dobro ne spodbudijo k javrü besedi. Uporaba "prazne, nepopisane" anonimnosti postavlja tudi vprašanje konca anonimnosti. AU je anonimnost "večna" aU lahko pripovedovalec svojo identiteto "shrani" do določene točke v prUiodnosti?^^ V tujini je pri zbiranju življenjskih zgodb praksa, da intervjuvanec podpiše izjavo, za kakšen časovni interval žeti hermetično zapreti del aU celoto podatkov. Pri koroških življenjskih zgodbah iz zbirke Tako smo živeh pa pripovedovalci denimo podpišejo (obkrožijo), da se stiinjajo z objavo njihove izpovedi. Poglejmo še podrobneje razloge za anortimnost v knjižni zbirki Tako smo živeh.^^ Glede na dejstvo, da je v prvih petih knjigah predstavljenih 76 koroških Slovencev z jezikovno najbolj ogroženega južnega območja avstiijske Koroške, ki so bih rojeni tja do 30. let 20. stoletja, kmečkega porekla in v večini primerov z največ poklicno šolo, se razlogi za odločitev o neimenovanosti sučejo okoti: - izpostavljanja slovenske etnične identitete (in etnične različnosti glede na večinski narod), - jezikovne drugačnosti (in s tem marginahztianosti glede na večino v smislu komunikacije), 32 Prim.: Donald A. Ritchie, Doing Oral History. New York, 1995, str. 100-101; Valerie Raleigh Yow, Recording oral history. Apractical guide for social scientists. Thousand Oaks, London, New Delhi, 1994, sti. 93-95. 33 Slovenski del tega poglavja je bil objavljen v zborniku: Vrednotenje življenjskih pričevanj. Zablatnikov dan in mednarodni etnološki simpozij. 24.-25. 5. 1997 Tmje/Tainach, Avstiija - Evaluation of biographies. Ethnological conference in honour of Pavle Zablatnik - Die Bewertung von Lebenszeugnissen. Internationales Ethnologisches Symposiimi zum Gedenken an Pavle Zablatnik. Ur. Marija Makarovič, Mojca Ramšak, Celovec, 1997, sti. 131-139 in kasneje nekoliko predragačen predstavljen v Amsterdamu na 2. evropski konferenci družbenih znanosti (2 nd European Social Science History Corü^erence, 5. - 7. 3.1998). Ta verzija dodatno vključuje tudi anonimne zgodbe iz pete knjige Tako smo živeli in dodaja nekatera novejša teoretična spoznanja o anonimnosti. 200 Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah - osebnih razlogov. Ob tem moram opozoriti, da so zbhralci koroškega biografskega gradiva upoštevati osnovna etična načela dela z ljudmi, da so izbrane osebe prostovoljno pristopüe k pisanju ah pripovedovanju in da so büe obveščene o bistvu in namenu zbiranja, ki je imelo za cilj objavo v tej poljudni seriji. Življenjski prikazi v knjižni zbirki Tako smo živeli so subjektivni in retrospektivni in so biti zmeraj pripovedovani ah zapisani tako, da so izključevati vse, kar je bilo moteče za pripovedovalca/zapisovalca osebnega življenjepisa. Na to dejstvo način zapisa življenjepisa (avtobiografija, biografija) in spol pripovedovalca/zapisovalca nimata večjega vpliva. Na prvi pogled pregled anonimnih življenjepisov iz zbirke Tako smo živeh ovrže to trditev, saj denimo v prvi knjigi, edini, kjer je nekaj zgodb anonimnih (5 zgodb od skupaj 76 iz vseh petih knjig in ena anonimna iz pete, to je 7,89%), niso podpisani štiri ženske in dva moška. Toda če pogledamo spolno sestavo življenjepisov, vidimo, da je moških življenjepisov znatno manj (24 v vseh petih knjigah ah 32%) kot ženskui (52 v vseh petih knjigah ah 68%). Tabela o spolni strukturi in anonimnosti v Tako smo živeh 1, 2, 3, 4, 5 Osebe so želele ostati anonimne, da bi ostale v zvezi s kako zadevo ne(po)znane. Pri tem ne gre za anonimnost, ki reziütira v koncentraciji in ekstenziji vubanega prostora. Na Koroškem podeželju ta fenomen še ne izstopa. Ljudje se na podeželju poznajo med seboj, kar na nek način prinaša tudi več družbenih in materialnih koristi kot pri nepoznanih. Neimenovani so želeli ostati anonimni zaradi posebnih sporočilnih namenov, namreč iz narodnostnih vzrokov: da ne bi škodili otrokom, bodisi zavednim Slovencev ah tistim, ki to (več) rüso, saj pripovedovalci z objavo svojega življenjepisa niso hoteli razburjati svojih domačih. Nekateri so biti celo mnenja, da bi s svojo zavednostjo lahko škodovah svojim otrokom,'* in to je dovolj dober razlog, da ravno zato ne moremo dvomiti o pristnosti in odkritosrčnosti odgovorov. O situacijski in eksistencialni stiski, ki je nastala ob prikritju slovenske etnične identitete, bodisi zaradi bolečega spoznanja o ponemčevanju ožje 34 Prim.: Marija Makarovič (ur.), Življenjepisom na pot. Tako smo živeli 1. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec - Trnje, 1993, sti. 9; Janko Svetina, Življenjepisi koroških Slovencev. Zadnja generacija na starih narodnostnih obronkih. Delo, 24.3.1994, sti. 13; H. St. „Da se z njihovo smrtjo ne bi pokopalo enkratno, neponovljivo bitje!" Naš tednik, 3.12.1993, Celovec, sti. 5. 201 Mojca Ramšak skupnosti in odpovedi jezikovni lojalnosti bodisi zaradi "koristi" otrok, pričata izbrana odlomka. Pri njih ne gre samo za odpoved identiteti na osebni ravni, kot je na primer zatajitev slovenskega imena in prtimka, pač pa tudi na obči, ko gre za zatajitev imena rojstnega kraja. Dvakratno zanikanje korenin in dvojna bolečina. Tako hudo je bilo, ko je spoznala, da so se sošolke ponemčile in se začele sramovati materinega jezika, in takrat, ko je sina šolarja njegov vrstnik psovah "Du windisches Schwein." In še huje je zdaj, ko z glasom, ki zadržuje solze, strto reče, naj ne napišem njenega imena: "Moji otroci ne govorijo več slovensko."^^ Sedeminosemdesetletna ženica ni napisala svojega imena in priimka, niti rojstnega kraja. Zakaj ne, lahko zaslutimo iz naslednjega stavka, ki ga je napisala v svoji jedrnati življenjski pripovedi: "Ko je prišel plebiscit leta 1920, so nas začeli sovražiti. Mi smo bili Slovenci, oni pa deutschgesinnte Slowener."^ Zgodovinski spomin, ki med drugim tudi označuje slovensko narodno identiteto, še posebej pa spomin na plebiscit, je tista točka v življenjskih zgodbah, ob kateri so se pripovedovalci najbolj razgovorih/razpisati o slovenstvu. Pohtično- zgodovinski in gospodarski razvoj, predvsem prehod z ročnega na stiojno delo na Koroškem ni brez posledic na subjektivno pripovedno strukturo. Prepleta se z osebno pripovedno orientacijo, ki jo določajo kraj bivanja, delo, poklic in konzum, ter s samim potekom življenja od otroštva, mladosti, opisi družine, dela, bolezni in sedanjosti. O slednji so se anonimni pripovedovalci najmanj razgovorili, svojo starost so opisati najbolj na kratko. To je delno povezano z dojemanjem časa in z drugačnim tempom mišljenja, a te značilnosti zasledimo tudi v podpisanih zgodbah. Konec koncev je naslov zbirke Tako smo živeli in ne Tako živimo. Sicer pa v mladosti človek vedno nekaj pričakuje in po nečem hrepeni, z leti in z glavnino življenja za sabo pa se upočasni, pričakovanj je manj in sprijaznjenje z življenjem je večje. Večina anonordmnih zgodb je celo brez opisov sedanjosti. Edino pri erti zapisovalki, rojeni leta 1911, ki se je pri pisanju tudi sicer zelo disciplinirala in je odgovarjala po točkah, beremo: Moje življenje je umirjeno, vsak dan grem k sveti maši. Dolgčas mi pa še nikdar ni bilo. Prej sem veliko delala, zdaj imam pa knjige na razpolago. Slišim slabo, zato veliko berem - in poslušam radio, gledam televizijo, da mi izpolnita čas in da sem o vsem poučena. Smrti se ne bojim preveč, saj so naši najbližji že vsi v večnosti.^'' Nato, čez nekaj vrstic zapiše spet besedo, dve o sedanjosti. Zadnja leta se je zelo zelo veliko spremenilo. Po mojem je šport najbolj kriv za razposajenost mladine. Potem sledi primerjava z njeno mladostjo. M/ v naših letih smo morali veliko 35 Marija Makarovič (ur.), Tako smo živeli 1. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec - Trnje, 1993, str. 67 (iz predstavitvene besede urednice, s katero pred vsako zgodbo oriše pripovedovalca/zapisovalca). 36 Isto, sh. 74. 37 Iz zapisa anonimne pripovedovalke. Tako smo živeli 1. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec - Trnje, 1993, str. 129. 202 Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah delati in ni bilo časa za to, čeprav je bil že v modi, kakor je zdaj - in tudi denarja ni bilo - gotovi čas smo še s kravami delali, kasneje s konji. Zdaj je že vse strojno, zaslužek mora biti zdaj še posebej, da zmorejo?^ Kakšna zgodba je anonimna tudi zato, da ne bi škodila pripovedovalcem samim oziroma še poslabšala neugodnih družinskih razmer, ki koreninijo v odtujenosti, predvsem pa je v teh prispevkih razlog za anonimnost isti: pripadnost slovenski etitični skupnosti in tudi tu gre za dvojno bolečmo. Biti Slovenec ati ne, ostati del družine ati ne. Tretje možnosti, kompromisa, pri tem ni, alternativa je izrazito izključena. Pripovedovalec, ki je bü naprošen, da pregleda prepisan in in že podnaslovljen intervju z njim, pravi, da ga je skuril iz strahu, da ga domači ne bi našli. Doma bi me zastrupili kot podgano, saj z mano tudi sin, ki živi doma, ne govori več slovensko.^'' Doma se sploh ne smem tako (slovensko) pogovarjati, tudi z vnučko ne. Ne pustijo, da bi jo imel rad, ker se bojijo, da bi jo poslovenil. Včasih pa razlogi za anonimnost niso narodnostni ati jezikovni. V prvi knjigi Tako smo živeli, kjer je objavljenih pet anonimnih zgodb (v drugi, tretji in četrti denimo, ni nobene), je razlog za odločitev o prikritju identifikacijskih znakov lahko tudi neizoblikovan. Ko je štiriinosemdesetletni pripovedovalec razgrnil svojo življenjsko zgodbo, je ponovno dejal: "Ne pišite mojega imena." Nisem ga napisala niti ga nisem spraševala, zakaj se je tako odločil. Vem le, da bi bilo prav, če bi z imenom in priimkom živel v pripovedi.*^ Prva knjiga iz zbirke Tako smo živeti je prinašala nek nov vzorec in nekateri ljudje so büi previdnejši in niso zeleh razkriti svojega imena hi priimka, medtem ko drugi v tem niso videli nič ogrožujočega. Ko se je zbirka že uveljavila in je njena razprodanost pričala o popularnosti, se je situacija spremenila. Ljudje so se počutili počaščene, če so bih izbrani ravno oni, da smejo aktivno sodelovati pri popisovanju načina življenja, drugi so meniti, da njihove izkušnje utegnejo koristiti tistim mlajšim ljudem, ki bi jih hoteh poslušati in stišati, čeprav njihove besede, namenjene mladim, včasih zazvenijo kot "moralizirajoč očitek". To lahko pojasnimo tako, da pripovedovalci/zapisovalci pripadajo času, za katerega je značilna manjša notranja ekspresivnost in samorefleksija, ko so tudi biografije in avtobiografije imele predvsem morahio-didaktični pomen. Upoštevati je pač potrebno, da so se v svoji mladosti manj pogovarjati o sebi, kot je danes v navadi, da so v primerjavi s sodobnim človekom sploh manj govorili. Zato zgodb ne moremo presojati z današnjimi meriti. Primerjava enostavno ni možna, ker je bil njihov horizont drugačen. 38 N. d., Str. 131. 39 Mojca Ramšak, Koroški etnološki dnevnik, 4.11.1996. Tipkopis. « N. d., 8.10.1996. Tipkopis. 41 Marija Makarovič (ui.), Tako smo živeli 1. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec - Trnje, 1993, str. 37 (iz predstavitvene besede urednice, s katero pred vsako zgodbo oriše pripovedovalca/zapisovalca). 203 Mojca Ramšak Glede dajanja nasvetov pa Anton Trstenjak opozarja, da je človeku že "prva" življenjska izkušnja dovolj, da daje drugim nauke, morda boljše kot sam sebi in da vsaka oporoka mladku s strani starejših vsebuje vsaj tri sestavine: samohvalo, samoobrambo in samodarovanje.^^ Pripovedovalci/zapisovalci so včasih sami cenzuriraH dele svojega življenja, v drugih primerih so jim zapisovalci njihovega življenja svetovali, da je bolje, da ostanejo neimenovani. Vprašam ga, če bi se strinjal, da je njegova zgodba objavljena anonimno. Brez imen ljudi, krajev in tistih identifikacijskih znakov, ki bi ga utegnili razkriti. Brez pretvarjanja mu razložim, da bi bilo škoda, če za to zgodbo ne bi zvedeli še drugi. Ne zato, ker sem se trudila z njo in še manj zaradi senzacije. Resnica mora na dan in stvari je treba postaviti na svoje mesto. Drznem si uporabiti primerjavo z nacističnimi zločinci. Če jih ne bi razkrinkali, svet nikoli ne bi izvedel za njihove zločine. Če zgodbe ne objavimo, ljudje nikoli ne bodo izvedeli, da v njihovi neposredni bližini živijo ljudje s takimi usodami. Da ga pa zaščitimo pred nasiljem domačih, zbrišemo imena, kar zgodbi in njeni resničnosti ne odvzame njene teže. Pripovedovalec je z rešitvijo zadovoljen.*^ Neimenovanost v zbirki Tako smo živeh ne zajema celotnega spektra razlogov za anonimnost.** Prikrivanje identitete je, kot smo videli, povezano pretežno s posledicami izpostavljanja narodne identitete in razHčnosti glede na večino, jezikovne drugačnosti ter občutka marginaliziranosti slovenske jezikovne skupnosti. Ta občutek je (verjetno) večji prav pri ljudeh z nižjo izobrazbo, ah vsaj tistih, ki jim življenje ni ponudilo dovolj možnosti za samoizobraževanje. Taki pripovedovalci iz zbirke Tako smo živeli imajo ožji manevrski prostor za uveljavitev lastnih stahšč in obnašanja ter ohranjajo svojo etnično avtonomnost na način, ki je nemško govoreči večini, Avstrijcem, (socialno) manj opazen, saj se izvaja v krogu družine in sorodnikov, ne pa javno (če javno, potem le na prireditvah, ki so namenjene samo Slovencem). Tudi neštevilni družbeni pritiski s strani večinskega naroda rahljajo konsistentno prepoznavnost Slovencev kot manjšine, s tem pa slabijo tudi njihovo samozavest. To pa je lahko eden od glavnih izvorov potrebe po neimenovanosti. Neimenovani so na začetku zgodbe predstavljeni s praznim okvirčkom, v katerem bi sicer moral biti njihov fotografski portiet, zgodb ne dopolnjujejo fotografije, v prvi knjigi Tako smo živeti so namesto teh le risbe slikarke Jane Dolenc. Urednica Marija Makarovič se je za prazne okvirčke odločila, ker je menila, da je to bolje kakor spreminjanje tinen ali objava zgolj ilustiativrüh fotografij iz družinskih albumov. 42 Prim.: Ko bi še enkrat živel ali psihologija življenjske modrosti. Celje, 1994, str. 217-218. 43 Mojca Ramšak, Koroški etnološki dnevnik, 4. U. 1996. Tipkopis. 44 Ki lahko segajo od prikrivanja najboljšega (npr. neimenovanost zaradi dobrotljive skromnosti, nesebične pomoči, plemenitega odrekanja) ali najslabšega (maska roparja, terorista, vohuna); prim.: Vlado Sruk, Morala in etika. Ljubljana, 1986, str. 33. 204 Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah Ker je bila prva knjiga Tako smo živeli ugodno sprejeta v časnikih*^ in med bralci in ker je akcija zbiranja biografskega gradiva na Koroškem dobivala vedno več sodelavcev - zbiralcev/zapisovalcev, ki so znali motivirati ljudi, so bili ti vse bolj pripravljeni sodelovati z imenom in priimkom. Smisel svojih pripovedi so videli v tem, da lahko tudi drugi berejo o njihovih življenjskih izkušnjah in jih primerjajo s svojimi. Tudi iz tega razloga so se lažje odločah, da se njihova zgodba objavi z imenom in priimkom. Da pa to ne bi kar tako viselo v zraku, so svojo odločitev vseeno potrdui s podpisom pod anketo o njihovih glavnih biografskih podatkih.**- Odgovori na odprta vprašanja, ki ne morejo vnaprej nakazovati možnih odgovorov, ampak dopuščajo šhoko razlago z individualno noto, imajo predvsem projektivno vrednost. To velja za vse zgodbe, ne glede na to, ali so anonimne, podpisane, avtobiografske, biografske, moške, ženske... Vsak se je izpovedal in v odgovore položu totiko sebe, kolikor je mislil, da je prav. Tudi nepodpisane zgodbe so lahko plastično razgrnjene pred bralčevimi očmi, predvsem pa pred avtorjevinti lastnimi, saj lahko v zgodbi vidijo podobo svojega življenja kot odsev v zrcalu. Prikrito je samo to, kar je tudi za njih preboleče, da bi se spominjali. Ena od teh bolečm je med drughn zavest, da morajo zaradi tega, ker so manjšina, živeti kot da so drugorazredrti, manjvredni ljudje, kar jim navsezadnje zmanjšuje ne samo človeško, ampak tudi manjšinsko konsistentnost. Slednje dejstvo ni vedno jasno artikulirano, toda iz njihovih zgodb prej razberemo občutek nemoči kot pa verjetno možnost, da bi, s precej truda sicer, tudi orti lahko vplivali na večinski narod. Drugi pripovedovalci, ki sicer niso govorih o teh problemih, so po očiščevalni izpovedi svoje notranjosti meniti, naj se njihovo ime ne zapiše, naj se ne razkrije njihova identiteta. A ti so redkejši. Razkritje imena pomeni torej razkrije identitete. S tem ko so se pripovedovalci/zapisovalci odločili, da bodo prepoznavrti, da se sme zapisati njihovo tine (in objaviti portret), so drugim sporočiti, da obstajajo, da želijo biti socialno opazni. Drugi so se zaradi nesovpadanja vrednostnih, moralnih in drugih stališč odločili, da svoje različnosti (osebne, narodne, jezikovne) ne bodo izpostavljah in da ne bodo javno izražali svoje narodne pripadnosti, kar kaže na izrazit pomen m povezanost imena s skupinsko pripadnostjo, s poreklom. Pravzaprav na dvojezičnem ozemlju avstrijske Koroške v zvezi z življenjepisi ne moremo govoriti samo o osebnih razlogih za anonimnost, saj zmeraj trčimo na 45 Prim.: H. St. „Da se z njihovo smrtjo ne bi pokopalo enkratno, neponovljivo bitje!" Naš tedrük, 3.12. 1993, Celovec, str. 5; Marija Inzko, Najdragocenejša knjiga leta! Tako smo živeli. Priloga Dialog Sodalitas, Trnje (b. n. 1.); J. Z., Besede z nabojem labodjega speva. Narodopisni inštitut „Urban Jamik" v Celovcu piše nekrolog slovenski besedi. Družina, 27. 2.1994, str. 10; Knjiga proti pozabi. Nedelja, 28.11.1993, Celovec, sti. 13; Janko Svetina, Življenjepisi koroških Slovencev. Zadnja generacija na starih narodnostnih obronkih. Delo, 24.3.1994, sti. 13. 46 Ime, priimek (dekliški priimek), leto in kraj rojstva, domače ime, sedanje bivališče, telefon, izobrazba (osnovna šola - koliko razredov, srednja, višja, visoka šola), poklic, poklic očeta in matere, dovoljenje (podpis) za objavo imena. Ankete hrani arhiv Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jamik v Celovcu. 205 Mojca Ramšak t.i. etnično anksioznost, na strah pred izpostavljanjem, ki je odvisen od bolj ah manj izdelane pripadnostne zavesti in strpnosti okolja v katerem bivajo. Kot biografski žanr razumemo način zapisovanja življenjepisov v smislu njihovega avtorstva, torej ah gre za lastne življenjepise ah avtobiografije, ali pa za tuje življenjepise ali biografije. Število nepodpisanih biografij in lastnih življenjepisov v petih knjigah zbirke Tako smo živeli je izenačeno, zato iz njega ne moremo sklepati na značilnosti, ki bi vplivale na anonimnost. Tabela o anonimnosti zgodb glede na način zapisovanja (biografije/avtobiografije) v Tako smo živeli 1,2,3, 4,5. Pri avtobiografskem gradivu vidimo, da so se za anonimnost odločile samo ženske, ki so bile rojene leta 1905 in 1911. Ena anonimna ženska avtobiografija vsebuje le štiri kratke odstavke, pri drugi odgovori disciplinirano sledijo vprašakiiku ki so celo oštevilčeni, pri tretji si je avtorica dovohla več svobode in je izpustila vprašanja, ki se nanašajo na sedanjost, doživljanje sprememb, slovenstvo. Sebi v opravičilo in bralcem v pojasnilo je zapisala: Oprostite, vem, da hoste težko brali. Vendar v začetku ne vemo, kako bomo končali, ker jaz sem kar naprej pisala, kot sem se spomnila.*'' Morebiti je razlog za to "opravičilo" v tem, da je svojo zgodbo pisala v Tinjah, tako rekoč čez noč, na seminarju o življenjskih zgodbah. Njena izjava je pravzaprav lahko zelo ilustrativna za sam avtobiografski žanr v etnologiji. Zapisovalec sam nikoli točno ne ve, kje bo končal, kam bo zablodil, ko ga bodo preplavih t.i. neprostovoljni spomkii,*** medtem ko tisti, ki zapisuje tujo zgodbo, ponavadi dobro ve, kaj sme pričakovati in kam mora usmerjati pogovor. In če avtorja lastnega življenjepisa spomkii zanesejo predaleč proč od tega, kar je nameraval in kar bi smel zapisati, potem je najlažje, da ostane neimenovan, če svoje zgodbe že prej ne cenzurna. Pri anonimnih biografijah iz zbirke Tako smo živeli sta se dva pripovedovalca (moški in ženska) odločila za neimenovanost, na ljubo in zaradi želje svoje družine, eden pa "zaradi" etnologinje, ki je zapisovala življenjsko zgodbo in presodila, da je bolje ne izdati osebne identitete zaradi družinskih Tako smo živeli 1, Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec - Trnje, 1993, str. 139. 48 O prostovoljnih in neprostovoljnih spominih glej poglavje o ponovljivosti intervjuja v članku Emme Liv Thorsen, Espionage and the Subjective. Reflections on Life-Course Interwiews as Source Material. Ethnologia Scandinavica 1990, str. 73-74. 206 Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah nesoglasij.*' Vmes imamo tudi primer, ko se je pripovedovalka'" z ostrim zgodovinskim spominom zopet na pobudo skupnosti (natančneje domačega slovenskega duhovnika) premislila, in je njena zgodba namesto anonimno objavljena s pohiim imenom, fotografijami itd. Anonimnost večine življenjskih zgodb v zbirki Tako smo živeh je predvsem posledica občutljivosti zaradi (ne)formalnih pritiskov na slovensko manjšino v Avstriji, ki so ji s tem omajah zaupanje vase in vero v možnost njene večje konsistentnosti. Proces družbenega vphvanja med večinskim in manjšinskim narodom namreč ne poteka nujno zgolj enosmerno, od zgoraj navzdol, pač pa tudi obratno. Na prvi pogled se sicer zdi, da ima slovenska manjšma le malo možnosti, da njena jezikovna in narodna drugačnost pridobita na veljavi, ne da bi za to morala plačati ceno izobčenosti in stigmatiziranosti. Toda njena čvrstost in stabibiost pozitivne samopodobe rtista odvisrti samo od povečanja števua Slovencev na Koroškem, pač ça tudi od ohranjanja trdnih stališč in dejavnosti skozi daljše časovno obdobje. Sele tedaj bo večinski avstrijski narod pripravljen priznati Slovence kot upoštevanja vredne. Ena od teh dejavnosti, ki manjšino naredijo družbeno opazno, je tudi pubhciranje knjig. In delno lahko prav take poljudne izdaje, kot je zbirka življenjskih zgodb Tako smo živeli, pomagajo premagati strah in krepiti zavest o nujnosti suverenega dolgotrajnega nastopanja slovenske manjšine v avstrijskem okolju. 2.6. Razžalitev osebne časti Tema je preveč domača, da ne bi obstajala tudi v raziskovalnem delu. Opravljanje in klevete se ne ustavijo niti pred posvečenimi dvoranami znanosti, saj ta zvrst komunikacije nosi predvsem funkcijo neformalne družbene kontrole. Tu sploh ne mislim razpravljati o odgovornosti raziskovalcev do drugih raziskovalcev, ker to ni predmet tukajšnje diskusije, čeprav se posvečene dvorane znanosti (navidez) lesketajo in bleščijo zgolj zato, ker se umazano perilo pere nekje drugje. Zakaj naj bi torej pričakovali, da bodo pripovedovalci m zapisovalci življenjskih zgodb imuni pred tem sejmom opravljivosti? Zato ker prizadeta oseba lahko vloži tožbo za razžahtev osebne časti ah zato ker se sme moralizirati ah zato ker se ne sme kritizirati ad personam? Ne, pač pa zato, ker mora prav znanost gojiti sistematičen dvom, razkrivati zmote in protislovja. Zato sta tudi preverjanje in kritika virov orodji, ki (delno) preprečujeta, da bi do razžahtve osebne časti sploh prišlo. Še posebej je to pomembno pri tako subjektivnih in po tej plati spornih virih, kot so ustiii. Previdno pretehtavanje pred objavo življenjskih zgodb, katerih deh lahko včasih navdihuje gibalo "baba cula - baba rekla", ni odveč. Kaj pa pojmujemo kot žalitev osebne časti? Žalitev osebne časti bi lahko imenovah tudi kleveta, ki pomeni objavljeno neresnično m zlonamerno izjavo, 49 Zgodba je izšla v peti knjigi obravnavane zbirke. 50 Njena zgodba je objavljena v četrti knjigi Tako smo živeli, Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec, 1996. 207 Mojca Ramšak ki ima namen škoditi ugledu posameznika. Če je tovrstno obrekovanje v pisni obliki, je kleveta, če je ustno, je opravljanje. Mislimo si lahko, da je to, kar pove pripovedovalec, njegova stvar, toda ni čisto tako, saj lahko postane tudi naš problem, če neresnično in zlonamerno izjavo objavimo ali drugače razširimo. Sodišče v anglosaksonskem svetu v takem primeru ugotavlja na podlagi tožbe oškodovanega razžahtev osebne časti in raziskovalce bremeni za naslednje: 1. napačna (lažniva), nepoštena aH prevarantska izjava, 2. izjava, ki dolži koga za kriminal in nemoralnost, 3. žaljenje poslovnega in profesionalnega ugleda, 4. namigovanje na nesposobnost vodenja in na kriminalna dejanja uslužbenca. In če se po nesreči raziskovalec vseeno znajde na sodišču, mora tožilec dokazati, da je lagal in to sporočil najmanj še dvema osebama, da je bUo v lažnivi izjavi mogoče identificirati prizadetega, kar je negativno vpHvalo na njegov dober glas, dokazati pa mora tudi stopnjo krivde. Sintagma stopnja krivde je stišati problematično; in tudi je problematična. Stopnja krivde se določa glede na to, ati je tožruk javna oseba ali ne. Če je javna oseba, sodišče upošteva, da tolike obtožbe ne bodo uničile njenega ugleda, ker se o tej osebi itak že precej ve. Tudi namera obtoženega je izredno pomembna. Če ta lahko dokaže, da se je preprosto zmotil ati da ni imel slabih namenov, potem ga sodišče ne obsodi. Seveda pa je odsobiost zlonamemosti izredno težko dokazati. Žalitev osebne časti se ne more nanašati na mrtvo osebo.'' Kadar imamo torej opraviti z besedami in ugledom živih ljudi, moramo biti kot raziskovalci izredno pozorni in previdni. Slovenski Kazenski zakonik obravnava kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, med katera med drugim štejejo členi od 169. do 172. člena, ki govorijo o razžahtvi, obrekovanju, žaljivi obdolžitvi in opravljanju.'^ Primeri tožbe zaradi razžatitve časti so v ustni zgodovini sicer izjemno redki. Najboljši nasvet, da se jim izognemo, je uporaba zdrave pameti. Če pripovedovalec denimo navaja nekaj izredno negativnega o živi osebi, nekaj, kar še ni splošno znano ati kar še ni bilo prej objavljeno, in še posebej, če ta oseba rü javna oseba, naj raziskovalec preprosto omeji dostop do gradiva za določen čas, na primer do takrat, ko razžaljeni ni več med živimi. Mrtvih po zakonu ne moremo razžaliti. Še bolje pa je, če za določen čas izločimo le tisti del zgodbe, v katerem je zahtev.'^ 51 Valerie Raleigh Yow, Recording oral history. A practical guide for social scientists. Thousand Oaks, London, New Delhi, 1994, sti. 86-87. 52 Prim.; Kazei\ski zakonik Republike Sloverüje. Ljubljana, 1995, sti. 165-168. 53 Donald A. Ritchie, Doing Oral History. Toronto, New York, Oxford, Singapore, Sydney, 1995, sti. 54. 208 Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah 3. Za konec Izhodišče vsake profesionahie etike je tisto, čemiir pravimo moralna drža človeka in šele na njeni podlagi so etični kodeksi smiselni. Če človek ni moralen kot Človek, potem tudi ne more biti kot znanstvenik. Moralnost lahko samo bolj ati manj uspešno hlini, toda ta ne postane del njegovega bistva. Zato se mora etična vzgoja začeti pri Človeku, ne pa šele v poklicnem delu. Etični kodeksi, smernice, sankcije za neetično ravnanje in poklicna združenja, ki jih izvajajo, ne morejo biti zadostni motivi za poklicno (in človeško) etično ravnanje, če za njtini ne stoji posamezrük s svojim prepričanjem, govorjenjem in dejanji, da je biti dober, pošten, ljubezniv in podobno edma prava pot do etične znanosti. Šele zavesfaia etična usmerjenost posameznika, njegovo znanje, spodbudno okolje m čista vest ga naredijo etičnega. Toda brez nenehnega hotenja biti moralen človek, je vsaka profesionalna etična dresura v preskriptivni obliki neuspel poskus, tako nekako, kot če bi osat želel postati marjetica. Če poskusimo povezati življenjske zgodbe in etiJico kot filozofsko disdphno, imajo na prvi pogled življenjske zgodbe le malo pomena za etike, ker pripovedujejo o konkretnih dogodkih in izkušnjah, medtem ko etiki iščejo imiverzalna pravüa. Še več, zgodbe so deskriptivne, medtem ko so etične norme preskriptivne. Seveda pa etiki pogosto kažejo interes za življenjske zgodbe. Uporabljajo jih za ilustracijo k splošnim pravilom in da povečajo njihovo veljavnost, jim dajejo še zgodovinsko osnovo. Etiki ugotavljajo, da se z etičitimi problemi rti možno ukvarjati, če ne poznamo situacije in pomena problema za pripovedovalce same, pomena, ki ga utrjujemo tudi v sami interpretaciji zgodb. To nenadno zarümanje etikov za življenjske zgodbe je pripovedni obrat v etiki. Filozofski pripovedni obrat pa postavlja številna vprašanja, med drugim, kako nam lahko življenjske zgodbe pomagajo pri etičnem vrednotenju. Na kakšen nački nam lahko izkušnje ljudi, ki so vključeni v problematično situacijo, govorijo o pravilnem poteku dejanj?^ O tem so se spraševali številni avtorji, povečanemu zanimanju za etiko in življenjske zgodbe pa je slediti od sedemdesetiüh let naprej. Dihotomija med deskripcijo in preskripcijo vsekakor ni uporabna za označevanje zgodb. Zgodbe so vmes med deskripcijo in preskripcijo, ker opisujejo dogodke in jim dajejo pomen.Ti opisi niso samo naštevanje dogodkov. Zgodbe kažejo, da so dogodki del vzorca z določenim pomenom. Zgodbe govorijo o dejanjih ljudi na način, da vidimo bistvo njihovega ravnanja. Zgodbe ne govorijo o ločenih dejanjih, pač pa o življenjskih praksah in nam kažejo, za kaj pri teh praksah gre. To pomeni, da zgodbe kažejo dejanja in jih opisujejo kot del širšega projekta, katerega namen je neko dobro. Praksa ni nekaj, kar bi posameznik počel zaradi samega sebe. Prakse so skupna prizadevanja, ki se jih posameznik mora naučiti in izvajati v povezavi z drugimi. Zgodbe torej osvetljujejo širšo. 54 Prim.: Guy A. M. Widdershoven, Marie-Josée Smits, Ethics and Narratives. Ethics and Process in The Narrative Shidy of lives 4. Ur. Ruthelen Josselson. Thousand Oaks, London, New Delhi, 1996, sti-. 275. 209 Mojca Ramšak univerzalno razsežnost opisanih dejanj in njihovo vlogo v skupnem človekovem načinu življenja. Zgodbe uresničujejo določen cüj praks kot skupnih tradicij. Teleološka narava prakse je temelj za etiko. Cilj praks je etičnost v tistem pomenu, ki je usmerjena k nepokvarjenemu (krepostnemu) življenju z drugimi ljudmi in pravnimi ustanovami. Teleološka narava prakse je temelj moralnim obligacijam. Moralna pravila temeljijo na konkretni recipročnosti dejanske usmerjenosti h krepostnemu življenju. Po drugi strani pa moralne norme izražajo živo recipročnost na bolj izdelan način. Opozarjajo nas na potrebo, da upoštevamo perspektivo vseh vpletenih. Pripovedništvo je središče med teorijo dejanja in teorijo etike. Zgodbe pojasnjujejo teleološko naravo dejanja in pripravljajo teren za etiko, osnovano na namerüh prakse, ki se trudi in teži h krepostnemu življenju. Tako zgodbe lüso etično nevtialne. Odnos med pripovedništvom in etiko je hkrati ideja, da zgodbe niso samo literarne kreacije, pač pa osrednji element samega življenja. Ljudje pogosto predstavljajo drugim sebe in svoja dejanja skozi pripovedovanje zgodb. Tako je teleološka narava dejanj odvisna od zgodb. Zgodbe predstavljajo tudi konkretne primere skrbi za druge, s tem pa dobijo moralen pomen. Nazadnje zgodbe poosebljajo normativne obtigacije. Zgodbe so bistvene sestavine prakse, saj razkrivajo etično orientacijo do krepostnega življenja, življenja, ki naj bi ga živeti z drugimi v pravičruh družbenih pogojih. Zaključimo lahko, da življenjske zgodbe niso samo zbirke podatkov, ampak povezujejo dogodke širšega projekta, ki ima za cilj splošno dobro. Skozi pripovedovanje zgodb ljudje interpretirajo svoja dejanja in jih opravičujejo pred drugimi. S tem je pripovedovanje zgodb tudi etično prizadevanje, saj vsaka zgodba vrednoti dogodek, ki ga opisuje.'' LITERATURA IN VIRI ATKINSON, Robert: The Life Story Interview. Thousand Oaks, London, New Delhi, Sage, 1998. Mc CRACKEN, Grant David: The long Interview. Qualitative Research Methods vol. 13. Newbury Park, London, New DeUii, Sage publications, 1988. H. St.: „Da se z njihovo smrtjo ne bi pokopalo enkratno, neponovljivo bitje!" Naš tednik, 3.12. 1993, sti. 5. HAMMERSLEY, Martyn - ATKINSON Paul: Ethnography. Principles and practise. London, New York, Routledge, 1995. INZKO, Marija: Najdragocenejša knjiga leta! Tako smo živeli. Priloga Dialog Sodalitas, Trnje (b. n.L). J. Z.: Besede z nabojem labodjega speva. Narodopisni inštitut „Urban Jamik" v Celovcu piše nekrolog slovenski besedi. Družina, 27. 2.1994, sti. 10. KAZENSKI zakonik Republike Slovenije z uvodnimi pojasnili prof. dr. Ljuba Bavcona, prof. dr. Ivana Beleta, mag. Mitje Deisingerja, mag. Draga Demšarja, mag. Zvonka Fišerja, Milana Kosterce, Pavla Martonošija, prof. dr. Alenke Šelui in stvarnim kazalom dr. Vida Jakulina. Ljubljana, Časopisni zavod Uradni list Republike Sloverüje, 1995. KNJIGA proti pozabi. Nedelo, 28. U. 1993, sti. 13. 55 Prim.: Guy A. M. Widdershoven, Marie-Josée Smits, Ethics and Narratives. Ethics and Process in The Narrative Shidy of Lives 4. Ur. Ruthelen Josselson. Thousand Oaks, London, New Delhi, 1996, sti. 278-280. 210 Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah LIVES: an anthropological approach to biography. Ur. L. L. Langness, Gelya Frank. Novato, California, Chandler & Sharp Publishers, Inc. 1981. LOIZOS, Peter: Confessions of a Vampire Anthropologist. Anthropology and Ethics, Anthropological Journal on European Cultures 3/1994, št. 2, str. 39-53. LUKIČ, Dragutin: Savremena špijunaža. Šabac, RNIRO "Glas Podrinja", 1981. MAKAROVIČ, Marija (ur.). Tako smo živeli 1. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec, Trnje, Krščanska kulttuma zveza. Slovensko narodopisno društvo Urban Jamik, 1993. MAKAROVIČ, Marija (ur.): Tako smo živeli 2. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec, Krščanska kultuma zveza. Slovensko narodopisno društvo Urban Jamik, 1994. MAKAROVIČ, Marija (ur.): Tako smo živeli 3. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec, Krščanska kultuma zveza. Slovensko narodopisno društvo Urban Jamik, 1995. MAKAROVIČ, Marija (ur.): Tako smo živeli 4. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec, Krščanska kultuma zveza. Slovensko narodopisno društvo Urban Jamik, 1996. MAKAROVIČ, Marija (ur.): Tako smo živeli 5. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec, Krščanska kultuma zveza. Slovensko narodopisno društvo Urban Jamik, 1997. MAKAROVIČ, Marija: Življenjepisom na pot. Tako smo živeli 1. Življenjepisi koroških Slovencev. Celovec, Tinje, Krščanska kultuma zveza. Slovensko narodopisno društvo Urban Jamik, 1993, str. 7-10. MAKAROVIČ, Marija: Način in pomen zbiranja etnoloških podatkov zaupnejše vsebine. Kako hraniti takšne podatke in kako jih izpostavljati? Glasnik Slovenskega etnološkega dmštva 18/1978, št. 4, str. 65. MIKUŠ, Kos Anica: Etika, duševno zdravje in vojna. Razgledi 21. 2. 1996, št. 4 (1059), sti. 14-15. PANDEL, Mirjam: Varstvo avtorskih in sorodnih pravic. Predlog zakona. Marketing magazin. April 1994, sti. 36-37. PERKS, Robert: Oral History. Talking about the Past. London, The Historical Association, Oral History Society, 1995. POL, Benjamin D.: Tehnike vodenja razgovora (intervjua) i odnosi na terenu. Antiopologija danas. Beograd, Vuk Karadzic, 1972, sti. 384-403. PREDPISI o avtorskih in sorodnih pravicah - Regulations on copyright and related rights - Vorschriften über Urheberrecht und verwandte Schutzrechte. Ur. Miha Trampuž. Maribor, Ljubljana, Rotiš, Avtorska agencija za Slovenijo, 1995. RAMŠAK, Mojca: „Ne zapišite mojega imena, prosim!" Razlogi za anortimnost v knjižru zbirki Tako smo živeh, življenjepisi koroških Slovencev. Vrednotenje življenjskih pričevanj. Zablatnikov dan in mednarodni etnološki simpozij. 24.-25. 5.1997 Tmje/Tainach, Avstrija - Evaluation of biographies. Ethnological conference in honour of Pavle Zablatnik - Die Bewertimg von Lebenszeugnissen. Intemationales Ethnologisches Symposium zum Gedenken an Pavle Zablatrük. Ur. Marija Makarovič, Mojca Ramšak. Celovec, Pisa, Dipartimento di Linguistica, Université degli Studi, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jamik, Krščanska kultuma zveza, 1997, ste. 131-139. RAMŠAK, Mojca: „Please, don't write down my name!" The reasons for the anonymity in the book collection That's how we lived, biographies of carinthian Slovenes. Vrednotenje življenjskih pričevanj. Zablatnikov dan in mednarodni etnološki simpozij. 24.-25. 5. 1997 Tmje/Tainach, Avstrija - Evaluation of biographies. Ethnological conference in honour of Pavle Zablatnik - Die Bewertung von Lebenszeugrüssen. Intemationales Ethnologisches Symposium zum Gedenken an Pavle Zablatnik. Ur. Marija Makarovič, Mojca Ramšak. Celovec, Pisa, Dipartimento di Linguistica, Université degli Studi, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jamik, Krščanska kultuma zveza, Celovec, 1997, sti. 140-148. RAMŠAK, Mojca: Etični kodeks slovertôkih etnologov (predlog). Glasnik Slovenskega eb:ioIoškega društva 36/1996, št. 1, sti. 33-37. RAMŠAK, Mojca: Koroški etiiološki dnevnik od 5. 8.1996 do 30. 5.1998. Tipkopis. RAMŠAK, Mojca: PokUc in poklicanost. Glasnik Slovenskega etimološkega društva 36/1996, št. 1, ste. 31-33. RITCHIE, Donald A.: Doing Oral History. Toronto, New York, Oxford, Singapure, Sydney, Twayne, Maxwell, 1995. 211 Mojca Ramšak SKLEVICKY, Lydia; Profesija etnolog - analiza pokazatelja statusa profesije. Simboli identiteta (študije, eseji, grada). Ur. Dimja Ribtman Avguštin. Zagreb, Hrvatsko etnološko društvo, 1991, str. 45-67. SRUK, Vlado: Morala in etika. Ljubljana, Cankarjeva založba, 1986. SVETINA, Janko; Življenjepisi koroških Slovencev. Zadnja generacija na starih narodnostnih obronkih. Delo, 24. 3.1994, sti. 13. THORSEN, Liv Emma; Espionage and the Subjective. Reflections on Life - Course Interwiews as Source Material. Ethnologia Scandinavica 1990, str. 63-84. TRSTENJAK, Anton: Ko bi še enkrat živel ali psihologija življenjske modrosti. Celje, Mohorjeva družba, 1994. WARD, Alan; Copyright ethics and oral history. Colchester, The Oral history society. Department of sociology University of Essex, 1995. WIDDERSHOVEN, Guy A. M. - SMITS, Marie-Josée; Ethics and Narratives. Ethics and Process in The Narrative Study of Lives 4. Ur. Ruthellen Josselson. Thousand Oaks, London, New Delhi, Sage, 1996, str. 275-287. YOW, Valerie Raleigh; Recording oral history. Apractical guide for social scientists. Thousand Oaks, London, New Delhi, Sage, 1994. BESEDA O AVTORICI Mojca Ramšak, mag., asistentka, zapo- slena kot mlada raziskovalka na Oddelku za etnologijo in kultumo antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Pripravlja doktorsko disertacijo z naslovom Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji - na primeru koroških Slovencev. Etnološka etika sicer ni njeno primarno področje raziskovanja, a vanj vlaga precej svoje raziskovalne energije. Tako poleg zbiranja, transkribiranja, urejanja in interpre- tiranja življenjepisnega gradiva odkriva tudi logoterapevtsko vrednost pripovedovanja, zapisovanja in objavljanja življenjskih zgodb in poskuša izslediti pasti škodljivih delovnih razvad pri tem delu. K praktičnemu delu etnološke etike je leta 1996 prispevala etični kodeks slovenskih etnologov, ki ga je predložila v obravnavo Slovenskemu etnološkemu društvu (prim.: Glasnik Slovenskega etno- loškega društva 36/1996, št. 1) in Evropskemu centru za tradicionalno kulturo v Budimpešti (European Center for Traditional Culture). Področje praktične etike pokriva tudi njena razprava o vzrokih anonimnosti koroških pripovedovalcev življenjskih zgodb (prim, mednarodni zbornik: Vrednotenje življenjskih pričevanj/Evaluation of biographies/Die Bewertung von Lebenszeugnissen, 1997). ABOUT THE AUTHOR Mojca Ramšak, M.A., assistant professor, employed as junior researcher at the Depart- ment of Ethnology and Cultural Anthropology of the Faculty of Arts in Ljubljana. Mrs. Ramšak is preparing her doctoral dissertation entitled "The research of life stories in ethnology in the case of Carinthian Slovenes". Though ethnologi- cal ethics are not the primary field of her resear- ch, she devotes considerable research energy to the issue. Beside collecting, transcribing and interpreting autobiographic material she also traces the logotherapeutic value of narrating, recording and publishing life stories and she attempts to pin down the traps which stem from counterproductive working habits in this kind of work. Her contribution to the practical contents of ethnological ethics is the ethical codex of Slovene ethnologists which she submitted for discussion to the Slovene Ethnological Society in 1996 (see: Glasnik Slo- venskega etnološkega društva 36/1996, št. 1) and to the European Centre for Traditional Culture in Budapest. She also exposes aspects of the area of practical ethics in her treaty on the reasons for the anonymity of the Carmthian narrators of life stories (see the international collection: "Vrednotenje življenjskih pričevanj/ Evaluation of biographies/Die Bewertung von Lebenszeugnissen, 1997). 212 Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah SUMMARY AREAS OF ETHICAL RESPECT AND IDEALISED PROCEDURES IN ETHNOLOGICAL RESEARCH (With special reference to the collection The way we lived: Life stories of Carinthian Slovenes 1-5) The areas of ethical issues in recording hfe stories and general ethical questions connected with the humanities and social sciences overlap in many aspects, though with different emphases. Interviews related to life stories are interviews of a distinct kind. Through such interviews we enter particular interpersonal relations or at least change a given relation. These relations consists of the exchange of information between the interviewer and the narrator, an exchange which can cause considerable changes because it involves a person's intubate experiences, views and feelings. Every coUecting of life stories consists of at least three phases: planning the interview (this includes an understanding why the life story is useful at aU), the interview itself, m which we lead a person through the principal periods of his life, and, last but not least, the transcription and interpretation of the interview. All these procedures involve workmg with and about people and it is therefore necessary to exert profoimd judgement as weU as to renounce counterproductive work habits. The ethics of an mterview related to a hfe story means that the interviewer has to be honest, frank, clear and straight. This is an attitude based on moral responsibility, primarily because of the information that is entrusted to him. The interviewer himself also wants to know the answer to the question what his moral role is in recording a life story. And what are the moral consequences of what happens to the story after is has been taken down? Everything that occurs during an interview - ranging from what the interviewer teUs the narrator and why he does so to what happens with the interview later, when he has access to it - aU this involves ethics. The principal etiiical problems m researchhig life stories can be divided into two groups. The first group is connected with legislation in general and with specific laws, while the other is related to generally accepted rules. Within the first group of legal ethical problems the most important issues are copyright, pubtication of libellous texts and respect of privacy. Within the general ethical questions of recording live stories the foUowing deserve major atiiention: the narrator's consent to the interview, the cost and usefulness of the research of life stories, anonymity and confidentiatity, the relations in the field and the good name of the narrator, professional ethics and general human principles, the truth in a sponsored research, the power of the interview, the ethics of a relationship in which the participants do not have the same power, and the correct presentation 213 Mojca Ramšak of the narrator's hfe. The protection of the narrator's privacy and of his good name are probably the principal ethical issue in the research of life stories. There is no doubt that if the identity of the narrator is disclosed he may, under certain conditions, lose his job, the relations in his family may be threatened or society may stigmatise him and in other countries he may even be indicted because of his statements. Life stories are not only collections of data, but they connect events within a wider project aimed at the general benefit. While telling the stories of their lives people (re)interpret their own actions and try to justify to others. In this sense felling life stories is also an ethical effort since every story evaluates the events it describes. RESUME LES PENTES DE LA PIETE ETHIQUE ET DES PROCEDURES IDEALISEES DANS LES RECHERCHES ETHNOLOGIQUES (avec la considération particuliere portée sur la collection La maniere dont nous avons vécu: les curricula vitae des Slovenes de Carinthie, tomes 1-5) Les domaines des questions éthiques concemant les enquetes a propos des histoires personneUes coincident généralement avec les questions éthiques des disciplines humaines et sociales, mais s'en distinguent par quelques accents particuliers. Les interviews a propos d'histoires personnelles ont leur propre spécificité. Ils représentent un moyen d'entrer dans des relations humaines particulieres ou de modifier des relations déja existantes. Ces relations sont un échange d'informations entre l'enqueteur et le sujet, un échange qui risque d'altérer bien des choses, parce qu'elle imphque des expériences personnelles, des perspectives et des émotions. Toute enquete sur des histoires personnelles contient au moins trois phases: préparation de l'interview (y comprise une considération des raisons et de l'utilité de l'histoire personnelle particuUere), l'interview lui-meme ou le sujet est mené a travers les périodes principales de sa vie, et, néanmoins, la transcription et l'interprétation de l'interview. Tous ces procédés imphquent un engagement humain ce qui exige de l'enqueteur une sensibilité bien réfléchie. L'éthique de l'interview sur une histoire personnelle consiste en l'honneteté et la sincérité de l'enqueteur qui doit mener l'enquete clairement et directement, sans détours. C'est un rapport de responsabilité morale, étant donné l'intimité des informations confiées. L'enqueteur lui-meme demande des réponses a propos de l'éthicité de son propre rôle dans l'interview sur une histoire personnelle. 11 214 Pobočja etične pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah doit s'interroger sur les conséquences morales de ce qu'il fait de l'histoire apres l'interview. Tout ce qui se passe en cours de l'enquete, tout ce que l'enqueteur dit a l'mterviewé, tout ce qui concerne l'exploitation de l'interview, la question d'acces a l'histoire, tout cela implique des questions d'éthique. Les problemes éthiques concernant les recherches sur une histoire personnelle peuvent etie regroupés en deux sous-ensembles. Le premier est relatif au droit et aux lois, l'autre concerne les regles générales. Les questions éthiques juridiques les plus hnportantes sont: les droits de l'auteur, publication de récit diffamatoire et respect de droit privé. Les questions éthiques générales peuvent en principe se résumer en termes de: l'autorisation du sujet, cout et profits de la recherche d'histoires personneUes, anonjonat et confidence, relations sur le terrain, bonne réputation du sujet, éthique professionnelle et principes généraux d'humanisme, vérité et recherche sponsorisée, pouvoir de l'interview, éthique des relations de puissance inégale, présentation correcte de la vie du sujet. La préservation de l'intimité et de la bonne réputation de l'mterviewé représente probablement le probleme éthique prmcipal dans la recherche d'une histoire personnelle. 11 n'y a pas de doute que - au risque de voir malgré lui se dévoiler son identité - le sujet pourrait se retrouver en danger de perdre ses positions sociales (emploi, famille, stigmatisation sociale); dans certains pays, les interviewés identifiés, par suite de leurs déclarations, peuvent meme se faire convoquer par les tribxmaux. Les histoires personnelles ne sont pas de simples collectes d'informations; elles s'associent a im contexte plus large d'événements relatifs a im projet tout entier dont l'objectif est le bien commun. Par leurs récits, les sujets interpretent leurs propres actes en les justifiant par rapport aux autres participants. Les récits sont donc un effort éthique car toute histoire valorise l'événement qu'eUe décrit. 215 216 "DELAJ MI POŠLIČEK..." Izdelovanje papirnatih cvetlic v Porabju Marija Kozar Mukič IZVLEČEK „Delaj mi pošliček, té boš ti moja vsikdar" - obljublja fant dekletu v porabski ljudski pesmi. Če je dekle naredilo šopek in se je tudi fant držal obljube, sta se o pustu poročila. Sorodnice obeh so izdelovale šopke za svate. Izdelovanje papirnatih cvetlic je bilo značilno za ljudsko umetnost slovenskih vasi v okolici Monoštra do 70. let. ABSTRACT „Make me a bunch of flowers, and you'll be mine forever" - a lad promises his girl in a Porabje folk song. If the girl did make the bunch and if the lad kept his promise, they were married at Shrovetide. The female relatives of both made the bunches for the wedding guests. Making paper flowers was characteristic of folk art in the Slovene villages in the environs of Monaster (Hung.: Szentgothard ) up to the 1970s. Izdelovanje umetnih rož sega baje časovno v obdobje kralja Salomona (ok. 965 do 926 pr. n. š.). Po legendi je že tudi kraljica iz Sabe tako preizkušala modrost kralja Salomona, da ga je vprašala, aH lahko loči prave lilije od umetaih. Modremu kralju je uspelo žive cvetlice izbrati le s pomočjo čebel. Predelava in umetniško obhkovanje papirja na Daljnem vzhodu, predvsem pri Japoncih in Kitajcih, ima večstoletno tradicijo. Od Kitajcev - ki so predelavo papirja odkrili - je prišel papir v Evropo s posredovanjem arabskega sveta v začetku srednjega veka. Prvotno so uporabljah papk v praktične namene (zavijanje, pisava, pokrivanje oken ipd.), od 16. stoletja pa ga uporabljajo tudi v okrasne namene. Pod perzijskim ali turškim vptivom je prihajalo v modo v uglednih krogih, da so pisah ljubezenska sporočila na papirje, katerih robove so krasih s škarjami izrezaiti vzorčki. Izdelovanje umetnih cvetHc lahko zasledujemo v samostanih od 17. stoletja naprej, in sicer predvsem v Avstriji, v katoliških kantonih Švice, na Tirolskem in v pokrajuti ob Renu, v Belgiji, Franciji, Špartiji in Italiji. Umetne cvettice so izdelovati tudi na območju nekdanje Avstio-Ogrske - na Češkem, Madžarskem, 217 Marija Kozar Mukič Bogkov kot (köut). Muzej Avgusta Pavla, Monošter (foto M. Kozar). ¦ House altar (köut). Avgust Pavel Museum, Monošter (photo M. Kozar). ¦ «Coin de Dieu» ( köut ). Musée d'Avgust Pavel, Monošter (photo M. Kozar). Mrliški venec (korona). Muzej Avgusta Pavla, Monošter (foto M. Kozar). ¦ Funeral wreath (korona). Avgust Pavel Museum, Monošter (photo M. Kozar). ¦ Couronne funéraire (korona) Musée d'Avgust Pavel, Monošter (photo M. Kozar). Slovaškem in v Sloveniji - pa tudi na Poljskem in v Litvi. Najbolj znani samostani po izdelovanju umetnih cvetlic so samostan sv. Klare v kraju Nola pri Neaplju in samostani sv. Nikolaja, sv. Jerneja in sv. Duha v Genovi. Z izrezovanjem različnih motivov iz papirja so nastale tudi samostojne slike. To se pojavi tudi v ljudski umetnosti 19. stoletja, predvsem na nemškem jezikovnem območju. Medtem ko je bila ta dejavnost v zahodni Evropi razširjena poldrugo stoletje, je bilo v vzhodni in severni Evropi za izrezovanje papirja komaj kaj zanimanja. Edino na Poljskem se je razvilo v samostojno ljudsko obrt. Do prve svetovne vojne so izrezovali papirje predvsem na podeželju, danes se ti izdelki prilagajajo bolj potrebam in okusu mestnega prebivalstva. Na Madžarskem je znanih nekaj primerkov iz 19. stoletja. Danes le Slovaki na Madžarskem izdelujejo senčnike za svetilke iz papirja v okolici mesta Békéscsaba (blizu romimske meje).' Cvetlice in šopki - kot simboli ljubezni - se pojavijo v ljudski umetnosti Madžarov v motivu »ljubezenski par s cvettico". Šopek, cvettičrti lonec je med 1 Verebélyi Kincsô, Ollomuvészet. (Umetnost škarij.) - V: A hagyomâny képei. Folklor es Etaogrâfia 74. Debrecen 1993, str. 43-48. 218 "Delaj mi pošliček..." Izdelovanje papirnatih cvetlic v Porabju Šopek (korina) na klobuku zvača. Muzej Avgusta Pavla, Monošter (foto M. Kozar). ¦ Bunch (korina) on a wedding guest's hat. Avgust Pavel Museum, Monošter (photo M. Kozar). ¦ Bouquet (korina) sur le chapeau de «zvac». Musée d'Avgust Pavel, Monošter (photo M. Kozar). Družičin šopek (pagejt) in znački (korinice) za družico in druga. Muzej Avgusta Pavla, Monošter (foto M. Kozar). ¦ Bridesmaid's bunch (pagejt) and badges (korinice) for the bridesmaid and best man. Avust Pavel Museum, Monošter (photo M. Kozar). ¦ Bouquet de la demoiselle d'honneur (pagejt) et les décorations de poitrine (korinice) de la demoiselle et le garçon d'hormeur. Musée d'Avgust Pavel, Monošter (photo M. Kozar). fantom in dekletom, nad njuno glavo ali pred nogami. Dekle pogosto drži cvetlico tudi v roki. ^ Domače izdelovanje papirnatega cvetja na podeželju se je tako na Madžarskem kot Slovenskem razširilo iz nunskih samostanov. Njegov namen je bil dekoracija bivalnega prostora, okraševanje hišnih bogkovih kotov, predmetov, ki so jih uporabljah pri najrazličnejših šegah in navadah. ^ V Porabju so papirnate cvetlice nadomeščale vrtne cvetlice od jeseni do spomladi. Iz cvetlic so sestavljati šopke za krst, za vojaški nabor, poroko, pogreb. S papirnatimi cvetlicami so krasiti svoje domove, cerkve in obcestne križe. Skupaj so jih izdelovale ženske in dekleta iz krep papirja (rülpapir). Ene so cvetiice rezale (rezale), druge z nožem oblikovale (vövlekle), sukale (sukale), sestavljale (vkiiprédle), ovijale žico z zelenim papirjem za steblo (povivale) ati robile (dôjrobue) trakove. 2 Verebélyi Kincsô, A szerelem kertje. (Vrt ljubezni.) - V: Ahagyomâny képei. Folklor es Etnogrâfia 74. Debrecen 1993, str. 116-120. 3 Verebélyi Kincsô, Tiirelem rôzsât terem. (Kdor rad potrpi, si rože sadi.) - V: A hagyomâny képei. Folklor es Etnogrâfia 74. Debrecen 1993, str. 121-127. 219 Marija Kozar Mukič Demonstratorki izdelovanja papirnatih cvetiic Helga Škaper in Ema Vogrinčič. Muzej Savaria, Szombatiiely (foto M. Kozar). ¦ Helga Škaper and Ema Vogrinčič demonstiate how paper flowers are made. Savaria Museum, Szombathely (photo M. Kozar). ¦ Démonstiatiices de la fabrication des fleurs en papier, Mmes Helga Škaper et Ema Vogrinčič. Musée Savaria, Szombathely (photo M. Kozar). 220 "Delaj mi pošliček..." Izdelovanje papirnatih cvethc v Porabju Za poroko (zdavanje) so glavnim svatbenim parom (svatba) izdelovali: šopke (pagejte) za nevesto (snéjo) in družice (svâbice), majhne značke (kormice) za nevesto in ženina, za druge (družbam) in družice (svabice), za priče (staršine i starške) ter šopke za klobuk in pahco pozvačma (zvdča). Nevestin šopek je bil bel, sestavljen iz vrtnic (trnovi rouž), marjetic (Djoužefovi rouž), kal (kal), drobnih rožic (mäli drouvni rouž) m zeleitih asparagusov (asparatusofi. Družičm šopek je bü lahko rožnate ah modre barve, sestavljen iz nageljnov (kltnčecofl, plavic (pšenični modrijačofi, spominčic (spominčic), brogovit (kröflovi rouž), zvezdic (zvejzdic), potonik (risouski rouž) in asparagusov (asparatusof). Le malo žensk ah deklet je znalo izdelovati šopke (kortne) za klobuk pozvačina (zvača), vojaških novincev (regrutof) in za god ter s šopkom, ruto ali trakovi okrašeno pozvačmovo palico (rougefi. Šopki so sestavljeni iz 3-6-12 vej (vejk). Cvettice so izdelane iz svetlikastega papirja. Zvač je imel klobuk s šopkom na glavi le takrat, ko so svatje (svatba) plesati. * Ta šopek so si potem ljudje sposojati. Ko je nekdo imel god, so mu zimaj na oknu — na pisani ruti (törski vacalejk) — pripravili šopek (korino), dva litra vina in dva kolača (bejkli). Nato so zavriskali in zbežali. Ko je slavljenec odkru, kdo mu je prinesel darilo, ga je povabü na pijačo (korino so zapäjali). V prvi polovici 20. stoletja so v sobah še imeli v kotu nad mizo bogkov kot (kout) z razpelom ah Marijhtim kipom, obdano z vencem iz papimatiih rož (venec)? (V srednjem veku so si redovnice postavljale v kot svoje sobe - kjer so mohle - Jezuščka, ki je bil oblečen v lepe obleke.) Domače izdelovalke papirnatega cvetja so krasüe tudi notranjščino cerkva ob slavnostnüi prüoznostüi (birma, zlata maša ipd.). Izdelovale so svetüke (lampaše), verige (lance), košarice (korble) in lončene cvetlice (tejgline). Pogrebne vence so nekoč izdelovati le iz papimatüi cvettic. Trakov z napisom ni büo, saj so vence nesti le sorodrtiki. Bel trak je bü le na majhnem vencu z belhiti cvetlicami, ki so ga položili na križ. Trakove robiti (dojrobiti) je znalo le malo žensk. Mrtiški venec (korono) so izdelovati za pogreb neporočenega dekleta ati fanta. Položili so ga na krsto in z njo vred pokopali.'' Izdelovati so tudi posamezne cvetove: astie (mesnice), krizanteme (vsisvécove rouže), marjetice (Djoužefove rouže), plavice (pšenične modrijače), nageljne (klinčece), narcise (narcise), popke (bombrike), tutipane (tulipane), vrtnice (trnove rouže). Papirnato cvetje so kombmirati tudi s svežtin zelenjem (rožmarin, asparagus). 4 Gda so na štolingo šli, so to korine meli na klobuki, pa dosta pantlikov. Steri je več pantlike emo, tisti je bole eričen (slaven) biu. Tou je pomenilo, ka dosta cüjvalon, dosta zlate ma. Klobuk je njava dekla mogla gorokinčati, sestra ali mati nej smejla tou narediti. Zato si je pojep na tisti čas mogo deklo spraviti." (Lnformatorka Helga Škaper, Gornji Senik) 5 Inda so v iži, v kauti meli dva posvečnjeka pa eno razpatké ali Marijino podoubo. Pa so tam ništemi to vence meli kouli. Tou katoličajnci." (lirformatorka Ana Unti, Gornji Senik) 6 Če je dekla mrla, prva Uki se je oženila, so ji napravili korono. S papira, da živi rouž nej bilau, ovak pa z muškatlove bejle rauže. Zato, ka je eške čista bila, nej je živejla v zakoni. Tisto je njeni slejdjen pagejt büu." (lnformatorka Ema Vogrinčič, Gornji Senik) 221 Marija Kozar Mukič V Sloveniji je bilo izdelovanje papirnatih cvethc do druge svetovne vojne značilna domača obrt, v Slovenskem Porabju na Madžarskem pa do 70. let. V Sloveniji so pri izdelovanju umehiih cvethc uporabljah specialno orodje, šablone. V Porabju tega niso poznali. Obhkovali so le z rokami, uporabljali so le škarje in nož za rezanje in obhkovanje papirja ter klešče za lomljenje žice. V Porabju izdelujejo cvethce iz krep papirja, povoščenih papirjev ne uporabljajo. Le redko namakajo že izdelane cvethce v vosek, da bi bile bolj trpežne (npr. pri pogrebnih vencih, cerkvenih okrasih). Papirja niso barvali, cvetje so izdelovah iz barvnega krep papirja. Najbolj pogosti izdelki so poročni šopki in šopki za priče ter svate. Naborniki so nosiU šopek na klobuku, ne pa na reverjih suknjičev kot v Sloveniji. Ti šopki so bili podobni šopku pozvačina in ravno tako okrašeni z dolgimi trakovi.^ Danes je le nekaj poznavalk oziroma izdelovalk, ki znajo iz krep papirja izdelati cvetove in jih nato oblikovati v šopke in druge cvetlične aranžmaje. Spomladi 1997 so Državna slovenska manjšinska samouprava. Zveza Slovencev na Madžarskem in Muzej Avgusta Pavla razpisali natečaj za izdelovanje papirnatih cvetlic in šopkov. Natečaja se je udeležilo šest žensk z Gornjega Senika (Elza Wächter, Ema Vogrinčič, Helga Škaper, Cecilija Lazar, Marija Cato in Ana Unti). Vse izdelke smo odkupih in razstavui v Muzeju Avgusta Pavla v Monoštru v okviru Porabskih dnevov in prvega Državnega srečanja Slovencev na Madžarskem konec maja 1997. Razstava je bila na ogled do 1. decembra 1997. Ob pustu 1998 smo razstavo preselili v Muzej Savaria, okoh kresa pa v Skanzen v Szombathel5m. Nekaj primerkov je na ogled tudi na razstavi „15 let miozeja" v Muzeju Avgusta Pavla v Monoštru od 3. juhja 1997 do spomladi 1999. LITERATURA BOGATAJ, Janez: Domače obrti na Slovenskem. Ljubljana 1989, sti. 183-184. SCHIER, Bruno: Die Krmstblume von der Antike bis zur Gegenwart. Berlin 1957. VEREBÉLYL Kincsô: OUômuvészet. (Umetiiost škarij.) - V: A hagyomâny képei. Folklor és Etiiogrâfia 74. Debrecen 1993, sti. 43-48. VEREBÉLYI, Kincsô: A szerelem kertje. (Vrt ljubezni.) - V:. A hagyomâny képei. FoUdor és Etirogrâfia 74. Debrecen 1993, sti. 116-120. VEREBÉLYL Kincsô: Türelem rôzsât terem. (Kdor rad potrpi, si rože sadi.) - V: A hagyomâny képei. Folklor és Ebiogrâfia 74. Debrecen 1993, str. 121-127. prim.: Janez Bogataj: Domače obrti na Slovenskem, Ljubljana 1989, sti. 183-184. 222 "Delaj mi pošUček..." Izdelovanje papirnatih cvethc v Porabju BESEDA O AVTORICI Marija Kozar M\ikič, diplomirana etno- loginja, kustodinja Muzeja Savaria v Szombat- helyu, v.d. ravnateljice Muzeja Avgusta Pavla v Monoštru na Madžarskem. Članica slo- venskega in madžarskega etnološkega društva. Objavila je približno 200 strokovnih in poljud- noznanstvnih spisov v slovenskem in madžar- skem jeziku, med njimi tri samostojne, dvoje- zične knjige o porabskih Slovencih: Slovensko Porabje=Szlovénvidék. Ljubljana-Szombathely 1984; Felsoszölnök=Gomji Serdk. Szombathely- Ljubljana 1988; Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem=A magyarorszâgi szlovének néprajzi szötara. Monoster-Szombathely 1996. ABOUT THE AUTHOR Marija Kozar Mukič is a graduated' ethnologist and curator of the Savaria Museum in Szombathely, deputy director of the August Pavel Museum in Monošter, Hungary. She is a j member of both the Slovene and Hungarian ethnological societies. Mrs. Kozar Mukič has published about 200 specialist and popular scientific articles in Slovene and Hungarian, among them are three independent, bilingual | books on the Slovenes of Porabje: Slovensko : Porabje=Szlovénvidék. Ljubljana-Szombathely 1984; Felsoszölnök=Gomji Senik. Szombathely- Ljubljana 1988; Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem=A magyarorszâgi szlovének néprajzi szötara. Monoster-Szombathely 1996. SUMMARY "MAKE ME A BUNCH OF FLOWERS..." Making paper flowers in Porabje The custom of making paper flowers at home spread in the countryside of both Slovenia and Hungary from nimneries. Their purpose is to decorate hving quarters, embellish house altars and objects used in a wide variety of traditions and customs. In Porabje paper flowers replaced garden flowers from autumn to spring. They were used to make bimches on the occasion of baptisms, departure for mihtary service, weddings and funerals. Paper flowers were also used to decorate homes, churches and wayside crosses. They were made from crepe paper by women and girls. In Slovenia making paper flowers was a typical domestic craft untu the Second World War, in Slovene Porabje in Hungary up to the 1970s. In Slovenia artificial flowers were made with the use of special tools - dies. These were not known in Porabje where the flowers were shaped by hand and only scissors and knives were used to cut and shape the paper as weU as phers to cut pieces of wire. In Porabje flowers were made from crepe paper and waxed paper was not used. On rare occasions shaped flowers were dipped in wax to make them more durable (e.g. for funeral wreaths and church ornaments). The flowers were not patiited because coloured crepe paper was used. The most frequent products were wedding bunches and bouquets for the best men and wedding guests. Boys leaving for their ntilitary service wore bunches on their hats, not in the 223 Marija Kozar Mukič lapels of their jackets as was the custom in Slovenia. They were similar to the bunches of wedding guests and similarly embelhshed with long ribbons. Today there are only a few women left who know the craft and are still capable of making flowers from crepe paper, arrange them into bunches and other flower arrangements. RESUME "FAIS-MOI UN BOUQUET..." La fabrication des fleurs en papier dans la vallée de la Raba La fabrication domestique des fleurs en papier s'est répandue dans la campagne slovene et hongroise a partir des monasteres occupés par les rehgieuses. On la destinait a la décoration de l'intérieur, des petits autels domestiques («coins de Dieu»), des objets divers, utilisés dans de différents us et coutumes. Dans la vallée de la Raba, les fleurs en papier remplaçaient les fleurs du jardin de l'automne jusqu'au printemps. On faisait avec ces fleurs des bouquets a l'occasion des baptemes, des conscriptions, des noces, des funérailles. On décorait avec eux les maisons, les éghses et les croix au bord des chemins. C'étaient les femmes et les jeimes filles qui les fabriquaient avec du papier crépon. La fabrication des fleurs en papier était un artisanat domestique particulier en Slovénie jusqu'a la deuxieme guerre mondiale, et dans la vallée de la Raba jusque dans les années 70. En Slovénie, on utilisait pour la fabrication de ces fleurs artificieUes des patrons spéciaux, tandis que dans la vaUée de la Raba on ne les cormaissait pas et on créait tout a la main, en n'utitisant que les ciseaux et le couteau a couper et transformer le papier et les pinces a tordre le fil métallique. Dans cette vaUée, on faisait des fleurs en papier crépon, on n'utilisait pas de papier ciré. On trempait, mais tres rarement, les fleurs ainsi fabriquées dans de la cire pour les rendre plus résistantes (pour les couronnes funéraires ou pour la décoration d'église). On ne peignait pas le papier, on utitisait du papier crépon de différentes couleurs. Les articles les plus courants étaient les bouquets de mariage ainsi que les bouquets pour les témoins et les invités. Les recrutés militaires portaient leurs bouquets sur leurs chapeaux et non sur le revers de veston, comme en Slovénie. Ces bouquets était semblables a celui «pozvacin» (ou «zvac» - personnage qui mvitait les gens aux noces): ils étaient également décorés de longs rubans. De nos jours, il n'y a que quelques femmes qui sachent encore f ahe des fletus en papier crépon ainsi que les bouquets et auties décorations florales. 22A BOHINJSKO LJUDSKO PRIPOVEDNIŠTVO V DELIH JANEZA JALNA Marija Cvetek IZVLEČEK Razprava je posvečena jalnovemu bohinjskemu opusu, v katerega je pisatelj vtkal žanre bohinjskega ljudskega pripovedništva. V njegovih dveh kmečkih povestih - Cvetkova Cilka in Trop brez zvoncev - najdemo ljudske povedke, ki še danes živijo v bohinjskem ustnem izročilu. In prav te narečne variante smo primerjali s povedkami v jalnovih povestih ter ugotovili, da so pisatelju pomagale pristneje predstaviti specifične značilnosti bohinjskega človeka in njegovega okolja. ABSTRACT The article deals with Jalen's Bohinj- related work into which the author wove motifs from Bohinj folk narratives. Two of his peasant tales - Cvetkova Cilka and Trop brez zvoncev - contain folk tales which have survived in Bohinj oral tradition of today. These dialect versions were compared with the tales in Jalen's tales and it was established that the writer made use of them to more genuinely present the specific characteristics of the people of Bohinj and their environment. Tokrat bo tekla beseda o ljudskem slovstvu v Jalnovih delih, natančneje: o žanrih bohinjskega ljudskega pripovedništva, ki jih je pisatelj presadil v svoje povesti. V njegovem bohinjskem opusu je seveda še mnogo drugih folklornih motivov, ki pričujejo o bohinjski duhovrti in materialni kulturi in nas opozarjajo, da je pisatelj Janez Jalen vreden etnološke pozornosti in raziskave. Folklorni motivi so najpogostejši elementi kmečke povesti in zato razpoznavna značitiiost tega žanra. Kmečko povest štejemo med najpomembnejše žanre v slovenski pripovednoprozni tiadiciji, toda titerama zgodovina in kritika sta jo do nedavnega obravnavali le mimogrede. Šlo je za "elitistično" podcenjevanje žanrske literature in nič bolje se ni godilo pisatelju Janezu Jalnu, ki velja za enega najpopularnejših piscev kmečke povesti. A ga začuda ne najdemo v ničkolikokrat dopolnjerti izdaji Janeževih Vsebin slovenskih hteramih del in tudi ne v Slovenskem biografskem leksikonu, čeprav se je v času izida 1. zvezka (1925-1932) že uveljavil kot uspešen ljudski dramatik. Kljub temu da slovenska 225 Marija Cvetek literarna zgodovina in kritika že nekaj časa zastavljata dobro besedo za žanrsko literaturo, in sta Jalna že postavili na uglednejše mesto, je v Leksikonu slovenske književnosti, ki je izšel v Ljubljani 1996. leta, še vedno predstavljen s preskopo bio-bibliografijo. Usojeno mu je živeti tudi v Finžgarjevi senci, ker oba izhajata iz brezniške župruje, takorekoč iz iste etnije, ki ju je zaznamovala in navdihovala z isto regionalno specifiko. Gre torej za etnično identiteto in ne za epigonstvo, kar so Jalnu pogosto očitah. Prav gotovo pa je bil Finžgar svojemu mlajšemu stanovskemu kolegu tudi vzornik v zdravih mejah "vplivov in odmevov". Med bralci pa so bile Jalnove povesti vseskozi zelo popularne, toda hterama zgodovina in kritika se premalo zanimata za njihovo mnenje. Večkrat sta bih ponatisnjeni tudi povesti, ki popularizirata bohinjske "hribe in doline": Cvetkova Cilka je prvič izšla kot 100. knjiga Mohorjeve knjižnice pri Družbi sv. Mohorja v Celju (1938), in Trop brez zvoncev, ki je prvič izšla kot prva knjiga Slovenčeve knjižnice pri Konzorciju Slovenca (1941). Obe povesti nadaljujeta tradicijo gorenjske povesti; gre za regionalni povesti v pozitivnem pomenu besede in kot "regionalna" bralka z veseljem prepoznavam, da se je Jalnu v polni meri posrečilo podati pristno specifiko bohinjskega človeka in njegovega okolja. Srednja vas v Bohinju je bila Jalnovo prvo kaplansko delovno mesto, kamor je prišel takoj po novi maši 1915. leta. Kakšne motivacije je dobival v bohinjskem svetu za svoje pisanje in da je imel intimen odnos do tega ustvarjanja, nam dovolj prepričljivo govori odlomek iz jubilejnega članka, ki ga je napisal Jože Dolenc ob pisateljevi sedemdesetletnici: Lepote bohinjskega sveta je Jalen prav tako vzljubil, kot je ljubil Stol in njegove planine. Zato je kaj nerad šel na svetega Florijana dan 1917 za vojnega kurata. Vendar se je v Bohinju oglašal med vojsko ob vsakem dopustu, kot katehet je pozneje vsake počitnice odšel najprej v Bohinj, na Triglav, kamor je hodil vsako leto po večkrat, je kar redno vsaj na eno stran hodil skozi Bohinj. Iz te navezanosti na Bohinj, na jezero, na Triglav in Savico ter na okoliške planine in hribe, na bohinjsko zemljo in njene ljudi se je Jalenu poleg Cvetkôve Cilke in Tropa brez zvoncev porodilo tudi več krajših njegovih povesti in novel.^ Od Jalnovih krajših bohinjskih zgodb sta za nas zanimivi še: idila Pogoni in humoreska Koluti, ki sta izšli v knjigi Previsi (1940), za katero je dobil Jalen celo nagrado ljubljanske mestne občine. Citat nam dovolj markantno sporoča o Jalnovi navezanosti na Bohinj in o poznavanju bohinjskega planinskega in dolinskega sveta ter njegovih prebivalcev. Zato ni čudno, da je tako mojstrsko predstavil specifične značilnosti in probleme ljudi, ki se gibljejo v tem svetu. To pa so tudi inovacije, ki jih je Jalen uvedel v kmečko povest, saj zanjo niso ravno značilna psihološka razglabljanja in tako fihgransko izpiljeni opisi narave. Tak je svet planinske lovsko-planšarske povesti 1 Jože Dolenc: Janez Jalen - sedemdesetletnik. - V: Koledar Mohorjeve družbe za leto 1962. - Celje 1961, str. 88. 226 Bohinjsko ljudsko pripovedništvo v delih Janeza Jalna Janez Ceklin - Šmonc, Stara hižina v Bohinju (foto J. Čop). 227 Marija Cvetek Trop brez zvoncev, kjer narava ob ljubezenski zgodbi glavnega junaka, zaprise- ženega lovca Hribarjevega Petra, igra glavno vlogo. Prav tako je psihološko dognana ljubezenska tragika Cvetkove Cilke, ki ima tudi simbohčne odmeve v opisih narave, v kmečkih opravilih, v ljudskih šegah in navadah. Najbolj pa je Jalen prepričljiv za lokalnega bralca, ker je ves ta pisani rastlinski in živalski svet, vsa naravna in človekova zakotja, ki odmevajo v žitju m bitju bohmjskega domačina, označil z njegovim jezikom. Ta je še najbolj pomemben segment njegove identitete. Lahko bi naredih cel slovarček bohmjskih narečnih izrazov, ki poimenujejo predmete materiahie kulture od kmečkega orodja do planšarskih prebivališč in ki zaznamujejo različna kmečka opravila z njihovo značilno tehnologijo vred. Zraven spadajo še najrazUčnejše ljudske fraze, ekspresivni izrazi hi imena živah ter rastlin. Take izraze najdemo tudi v drugih Jalnovih delih, ki se ne dogajajo v Bohinju. Namen pričujočega prispevka je, kot že rečeno, predstaviti bohinjske ljudske povedke v Jalnovih delih m jih vzorčno primerjati s še živečimi variantami v bohinjskem ljudskem izročilu, ki sem jih zbirala in zapisala v knjigi Naš voča so včas zapodval (1993). Pri Jalnu sem našla več variant bohinjskih povedk, ki sem jih tudi sama zapisala, in še nekaj drugih, ki se jih bomo dotaknih v obravnavi. Izbrane povedke je bilo včasih kar težko ločiti od drugih pripovedi, ki tudi v neki zgodovinski m zgodbeno zaokroženi obliki podajajo obeležja najrazličnejših kmečkih opravil, šeg, navad in celo nesreč. Vsa ta opravila, podana v naravnem zaporedju dogajanja, so pravzaprav že neke vrste zgodovinske povedke za današnjega meščana in tudi vaščana. Ta se je v desetletjih, odkar sta izšli obravnavarü povesti, že močno oddaljü od preprostih tehnologij najrazhčnejšega kmečkega dela. To nam lepo ponazarja Jalnov opis oranja v času po prvi svetovni vojni, ko je železen plug predstavljal že veliko modernizacijo v bohinjskem kmečkem gospodarstvu: Na Cvetkovi njivi je bil gnoj že tretji dan raztrošen. Janeza je jezilo, da seje sušil na soncu, reči pa ni maral nič, da ne hi vznejevoljil Cilke. Raztrosila je gnoj brez njegove vednosti. Hotela mu je pač prihraniti delo. Preorati pa ječmenišča ni maral. Čakal je na novi železni plug, ki ga je bil naročil. Dve leti se je bil ubijal z lesenim drevesom, pa ni mogel doseči z lemežem dovolj globoko pod korenine, da bi udušil plevel; /.../ Plug ni nič ril zemlje. Še poznalo se je komaj, kje je drsel. Stari Cvetek je stopil za konji in tako pohitel, da ni kar nič zaostajal. Na ozarah je Janez postavil plug na prav. Prepel je spredaj verigi in zastavil konja v njivo. Črna brazda je zazevala za plugom. Blaž je videl, da Janez komaj drži za ročici, da kar nič ne trpi, pa črtalo in lemež vendarle režeta zemljo tako ravno, kakor še nikoli ni videl. Nazaj grede je orataj sredi njive ročice celo spustil in je plug kar sam oral. Blaž se kar načuditi ni mogel? Motiv oranja je pogost v ljudskem pripovedništvu in seveda tudi v kmečki povesti. Ima tudi simbolne pomene, prav tako kot na primer motiv žetve. Gre 2 Janez Jalen: Cvetköva Cilka. - Ljubljana 1973, str. 185-186. 228 Bohinjsko ljudsko pripovedništvo v delih Janeza Jalna predvsem za žetev pšenice, ki ni samo navaden poljski pridelek, pač pa pšenica simbolizira človekov vsakdanji in tudi nebeški kruh v smislu krščanske evharistije. Zato ni čudno, da so se ob tako pomembnih opravilih ohranile najrazličnejše šege in navade ter verovanja. V Cvetkovi Cilki najdemo nazoren opis delovne šege ob žetvi pšenice: Prišla je Cilka, kije prinesla tudi osehdk in oslo, da bo vsaka mogla brusiti, kadar se ji skrha ostrina. S Cilko je hodila teta Jera, pokrita v pikčasto ruto. "Veš, Cilka, res je, da si se težko odtrgala od doma, pa ni lepo, če gospodinja sama ne nažanje prvega snopa zrele pšenice. In le zapomni! Vsako leto, kadar boš to staro navado opustila, ti kolač v veliki noči ne bo dobro vzhajal. Saj ni treba dolgo ostati. Kopo snopja nažanji pa pojdi spet domov." /.../ Cilka je vrgla povreslo na ozare. Kakor zlat križ z nenavadno dolgo prečko je blestel na zeleni travi. /.../ Cilka je nažela in zavezala prvi snop. Po stari šegi je dvignila snop visoko nad glavo in naredila z njim križ proti njivi zrele pšenice.^ K tako pomembnemu kmečkemu "prazniku" je spadala tudi praznična mahca z značilnimi kmečkimi dobrotami in kar prazničen oblačUni videz: Po bregu navzdol je prihajala Cilka. Pisan jerbas, pregmjen z belim prtom, je nesla na glavi. Levico je uprla v bok, z desno je ob vsakem koraku narahlo zamahnila. Svetlomodro krilo, ukrojeno po šegi gorenjskih deklet, bel predpasnik in bleščeči se životnik so ji pristajali, kakor bi ji za tak dan nobena druga obleka ne mogla lepše. Rdečo ruto sta ji večji del zakrivala svitek in jerbas.* Poleg oranja in žetve v Jalnovih dveh povestih kar mrgoli folklornih motivov, ki s svojimi šegami, navadami in vražami spremljajo še druga neobhodno potrebna opravila in dogodke v življenju kmečkega človeka. Šege življenjskega kroga se zlivajo s šegami letnega delovnega in prazničnega cikla ter si podajajo roke z veselimi in žalostnimi trenutki v človekovem življenju, ki pa so povezani tudi z vraževerjem. Vsi ti folklorni motivi pa dajejo kmečkima povestima Cvetkova CiUca m Trop brez zvoncev izrazit lokalni kolorit. V povesti Izpodkopana cesta (1960), ki se ne dogaja v Bohinju, in je tietji del tiilogije Vozarji (1960), najdemo specifično bohinjsko šaljivo povedko o Bohinjcu, ki je s svedrom kravo drl. Jalen jo "izzove" v nebohinjskem gostilniškem ozračju, kjer se znajdeta dva bohinjska študenta. Srenjan' Janez se samozavestno pošah na svoj račun, ko ga točajka Lojzka ogovarja z gospodom: "Kakšen gospod," se je na štioko zasmejal Srenjan. "Bohinjec sem, ki je s svedrom kravo drl." In tako je izzval svojega rojaka, Gorjušca Joža, da je radovednemu omizju povedal to šaljivo zgodbo'': "Je stavil Bohinjec z Borovcem," je pričel Joža in se zraven skušal resno držati, 3 Janez Jalen: Cvetkova Cilka, Str. 33-35. 4 Janez Jalen: Cvetkova Cilka, sti. 40-41. 5 Prebivalec Srednje vasi. 6 Janez Jalen: Izpodkopana cesta. - Celje 1960, sti. 45-46. 229 Marija Cvetek "da bo prej kravo odri s svedrom kakor pa klavec s figo. Pa sta pobila vsak svojo kravo. Bohinjec je vzel nož, da ji spusti kri. Borovec je pa oporekal: 'Ti jo pa s figo zahodi,' se je posmehoval Bohinjec Borovcu. In sta oha rabila nože, kakor vsak drugi, da sta vsak svojo kravo začela dreti. Le po vampu doli, kjer se krava brez noža dere, če pomagač kožo podrži, mesar pa z mesarico potolče, ali pa s stisnjeno pestjo s figo suje za kožo. Bohinjec je vzel težki sveder, takega, ki je za kamenje vrtati. Borovcu pa ni pustil vzeti mesarice. S figo jo je moral dreti, da se je ves prepotil, pa še stavo je zgubil."'^ S to povedko se je hotel Hribarjev Peter, glavni junak povesti Trop brez zvoncev, znebiti žandarja Krambergerja, ki ga je gnjavil zaradi "stavbnega" dovoljenja: Raztogoten, ker se ni mogel znesti, je pokazal s prstom na razo na razstreljeni skali v ozadju: "Od česa pa je tole?" "Od svedra." Peter je vrgel kamen na kup. "Od kakšnega?" Petru je bilo preveč. Vtaknil je roke v hlačne žepe, se ustopil pred žandarja in zasmehljivo povedal: "Od takega, s kakršnim je Bohinjec kravo drl, pa prej kakor mesar "Kaj? Še norčeval hi se rad." "Prav nič. Če je bilo pa res." In Peter je na dolgo in na široko pripovedoval, kako je Bohinjec stavil z mesarjem, da bo prej odri kravo s svedrom kakor on s figo. Mesar je mislil na sveder za les, Bohinjec je pa vzel takega za vrtanje kamenja in je kravi čez bočnik kožo kar odtolkel, kakor ponavadi naredi mesar z mesarico. Tokrat je pa ni smel vzeti v roke. Pa je Bohinjec stavo dohiU Za raztiko od prejšnje tu pisatelj zgodbo obnavlja in pove, da gre za skrčeno obnovo tistega, kar je Peter "na dolgo in na široko" pripovedoval žandarju. Eno izmed variant te povedke sem zapisala v govoru Srednje vasi v Bohinju: zdej tok rečejo: "Vsak po soje, Bohinjc pa s svedram." To j pa skoz to, k jdankret an Bohinjc šov z anhm masarjam neče stavt, da pred odere kravo s svedram kst z nožam. Pa še kože na bo tam, čer bo s svedram da rov, nx prerezov. Am se pa smejajo, kuj jd biv čudašča, k mislajo, da mo j svedar za nož vodgovarjov. Al pa mislajo, da j tok navijov kožo na sveder kdt tam, k se navija pleh vod kozerve, k se ribce vodperajo. Von jo biv pa le hudirjov kunštm. To j biv tak sveder za kamnje vrtata. Von jo le m tistdh mestdh, čer se koža rada majs, vodtokov preč s tistem svedram. Ša mdsar tud povsod na dere z nožam, ponekod kožo vôhka kar z mesarico vodtslče. No, ta Bohinjc jo j pa s svedram vodtokov, j pa stavo dohiv, zato k se niso nac zgövarld, če pa koko. Von je samo rekov, da jo s svedram hitrše vodere, s tam pa ni ho rečeno, da jo pa z nožam nač na sme. Od tistga cajta pa pravjo, da smo Bohinjc čist ane soje sorte Idje, da šd kravo 7 Janez Jalen: Izpodkopana cesta. - Celje 1960, str. 45-46. 8 Janez Jalen: Trop brez zvoncev. - Ljubljana 1988, str. 147-148. 230 Bohinjsko ljudsko pripovedništvo v delih Janeza Jalna namdst z nožam s svedrom deremo? (skoz to: zaradi tega; neče: nekje; pred: prej; pleh: pločevina; kunštan: bister; maja: odstranjuje, lupi; vodtökov: odtolkel; če pa koko: kje pa kako; namast: namesto) Izven Bohinja te povedke najbrž podrobneje ne poznajo, a na Slovenskem se je uveljavila njena poučna "morala" kot reklo: Vsak po svoje, Bohinjc pa s svedrom. Kar naj bi pomenilo, da ima vsak kraj svoje navade, Bohinjci pa še prav posebno ekskluzivne. V vseh treh variantah povedke gre za stavo, ki je pogost folklorni motiv šaljive povedke in seveda tudi kmečke povesti. Bohinjski klavec je šel stavit z nebohinjskim, ki so mu neznani "čudaški" tehnološki prijemi mesarske obrti v zakotiii etniji. Ker ne verjame v uspešnost takega početja, pač pa v svojo premoč nad nespametaiim izvajalcem, stavi z njun, prepričan v svojo zmago. A prav ti prijemi se izkažejo ne le za praktične, pač pa tudi za koristne, saj iznajdljivi domačin ne reši le svoje kože, temveč tudi kravjo, ki ostane nepoškodovana. Tudi narobe "razumljeno" orodje spada k motivom besedne igre iznajdljivega in zvitega junaka, ki v šaljivi povedki pretenta nadutega nasprotnika. Jalnu je bila ta povedka očitno všeč, saj jo je v dveh povestih vključil v življenjski kontekst svojih prekanjenih bohinjskih jimakov, ki so jo ponovno samoti-onično vnovčiti v svojo korist. Da v povedki "nastopa" prav krava namesto, denimo, prašiča, je še en dokaz več, kako pomembno vlogo je igrala govedoreja v gospodarskem in družbenem življenju Bohinja. Z zornega kota domačtiia je pomenilo imeti kravo, imeti že pravo bogastvo in z njim višji družbeni status kot tisti, ki so si lahko privoščili samo koze. V očeh prezirljivih tujcev pa je lahko pomenilo biti zagoveden prebivalec demografsko ogroženega območja. Zato ni presenetljivo, da v Izpodkopani cesti najdemo še eno šaljivo povedko o bohinjskih kravah. Lahko bi jo označili tudi za zgodovinsko, saj govori o fevdalnih časih briksenških škofov, katerim so bili podložni Bohinjci, ki so morali tudi k birnti hoditi na Bled. Z blejskimi sosedi pa so si bih večno v laseh, m prav ta druga zgodba, ki jo pripoveduje Gorjušec Joža, ponazarja, kako piker je lahko bohinjski humor, če se hoče znebiti vzvišenega zafrkljivca: "Veste, ljudje božji, kar se tiče bohinjskih krav in kdo je prvi za njimi." Joža se je kaj težko držal resno. "V tistih časih, ko so bili ljubljanski škofje kar zapovrstjo sami grofje in zadnji izmed njih celo baron^°in ko še ni bilo prave poti skozi sotesko v Bohinj, je le redko kdaj kakšen škof zašel v kravjo dolino, kakor so po latinsko rekli temu koščku čudapolne kranjske zemlje. Še birmat niso radi šli tja. Tako je tudi eden izmed teh visokih gospodov naročil, naj pridejo Bohinjci na Bled k birmi. Pa je po pridigi, ko je dajal navodila za delitev svetega zakramenta, ki te potrdi za vojščaka Kristusovega, rekel, da naj Blejci Bohinjce, ko imajo daleč domov, spuste naprej, da bodo prvi. Je pa nekdo izmed Blejcev na pol glasno zamrmral: "Pa prav Bohinjce, ki so prvi za kravami." 9 Bohinjc ja s svedram kravo darov. - V: Naš voča so včas zapodval. - Ljubljana 1993, str. 314. Baron je za stopnjo nižji plermč od grofa. 231 Marija Cvetek Tisti, ki je stal pred njim, bil je iz Zgornje doline, se je pa obrnil in ga zavrnil: "Smo prvi za kravami, kadar greste Blesce spreda."^^ Zgodbo Jalen omenja tudi v povesti Trop brez zvoncev: Peter se je hudomušno nasmejal in si popravil brke. Privoščil je Blejcem, ki so oponesli Bohinjcem, da so prvi za kravami, pa so jim Bohinjci odgovorili: "Kadar ste Blejci spredaj."'^^ Tudi spori med sosednjimi etrdjami so večno aktualni, zato je ta povedka še živo prisotna v bohinjskem ustnem izročilu. In eno izmed variant sem 1987. leta zapisala v govoru Srednje vasi: "Blescd pa Bohinjca se včasdh niso mogle, ša zdej s adm z drujga rad norca devamo. Ankräja bva na Bledo berma. Včaseh so mogle tud Bohinjce tja k berms; /a bo praveč odročno, da b škofa v Bohdnj vozila. So večinoma Udje peš skoz Stenje hodila. No, takret je pa župnik na Bledo s prižmce rekov, da na/ Bohinjce napre spestejo, k majo še dčgo pot prM sabo. Sej pa an Blesc obrnov k anmo Bohinjco koj mM mašo, pa rekov je: "Kar napre pojta, se ste taprve za kravame." Bohinjc pa na bod navumm, ;a pa še bUj nagvas rekov: "Smo ja, če greste Blésca spredö."" (Blésca: Blejci; se niso mogla: se niso prenašah) Jasno je, da tudi v narečju zapisane povedke izgubijo precej svojega sijaja, saj so najžlahtnejše v svojem prvohiem mediju. Še tesnejša imiforma pa je zanje knjižni jezik. Jalen se je gotovo tega dobro zavedal in zato je prav v teh vložruh zgodbah manj posnemal narečje v leksikakiem in tudi sintaktičnem smislu. Veliko več narečnih izrazov je uporabü pri opisih bohinjskega okolja z ledinskimi imeni vred, pri opisih rastlinskega in živalskega sveta, materialne kulture, v ekspresivnih izrazih in frazah itd. A vendarle je v omenjenih povedkah uporabü narečne izraze, kadar so bistveno vphvah na pomen zgodbe. S tako narečno začimbo je zaključu prav povedko o Blescü\, ki gredo spréda pred bohinjskimi kravanti. Seveda bi büo točneje, če bi büi Blesce zapisarti s polglasrdkom: Blesca, a tega si Jalen v takratni leposlovrti ortografiji ni mogel privoščiti, možno pa je, da je polglasrdk tudi tako stišal v svojem "glasoslovnem" sistemu. V zgodbi je uporabü tudi citat iz začetka Bohinjske hinme: "Čudapobia kranjska zenüja..." V drugi omembi te povedke pa pisatelj uporabi knjižni izraz za prebivalca Bleda: Blejec, ki tudi nima slabšalnega prizvoka. Že v stari železni dobi so vodüe živahne tovorne poti iz Bohinja, posebno v Posočje in Furlarüjo, manj pa skozi Stenge ah Stenje, kakor so imenovati prvotno pot skozi Sotesko proti Bledu. To je büa pravzaprav težavna tovorna steza, ponekod celo v obliki stopnic vsekana v skalo, odtod tudi etimologija imena štenge (iz nem.): stopnice. Ta pot je celo Turke odvmüa od Bohinja. Aitiološko 11 Janez Jalen: Izpodkopana cesta, str. 46. 12 Janez Jalen: Trop brez zvoncev, str. 33. 13 Bohinjc so ta prva za kravama. - V: Naš voča..., str. 215. 232 Bohinjsko ljudsko pripovedništvo v deKh Janeza Jalna povedko o Turkih, ki razlaga, od kod ime zaselka Obrne, je Jalen poznal, saj jo omenja zgovorni drug v ženitovanjski šegi ob prihodu po nevesto: "Vam nič kaj prav ne verjamemo. Saj dobro veste, da Turki v starih časih nikoli niso mogli v Bohinj, in da so se vselej na Obmah obrnili. Od kod pa naj bi sedaj prišli, vas vprašam?"'^* Tudi Janez Mencinger v svojem spisu Bohinjsko jezero ki Savica razlaga, od kod ime bohinjskega zaselka Obrne: "Obrnje pa komaj zapaziš, ker ima samo dve hiši. Ime je neki dobila od tod, ker so se Turki tukaj obrnili, ko so menili, da so prišli do konca sveta."^^ Razlagalna povedka o Turkih na Obmah je še danes znana v Bohinju (zapisana v govom Srednje vasi): Včas?ih od Bleda sem za v Bohmj ni bo ceste; ;a bva le skoz Stenje pot, da se j mogvo an del le po štapah v skal ita. Čist taprav Bohmj ja do Vôbarn. To se pa zato tok reče, k so se tam Turkd vobrnila, k napre niso mogla. Se j konjam udérovo pa drčovo, da se ša dons v skal konjšče kopita poznajo. Turšč konj niso bli navajen po tačdm hodite. Turšk paša se j zaklev, da prédm bo podan zazvonvo, do njegov konj jedle vovs z otarja svetga Janeza cérkle. Pa j bva božja volja taka, da jem ni ratovo, dab v Bohmj pršld. So se mogld vobrnite.*^ (po štapah: po stopnicah; drčovo: drselo; podan: poldan; vovs: oves; otar: ohar; ni ratovo: ni uspelo) Ta povedka je tudi poučna za vse tiste, ki nimajo prave geografske predstave o Bohinju, saj jim slikovito prikazuje, do kod sega meja "čist taprave" bohinjske pokrajine. Dokler na začetku 20. stoletja ni skozi Bohinj stekla železnica, so Bohkijci v nujnih primerih veliko prepešačili v smeri proti Bledu in Radovljici. Zato ni čudno, da so na teh poteh nastajale zgodbe ki med njkni tudi tista o Bohinjcu, ki se je čudil, da je izven Bohkija še toliko sveta. O tej "špasljivi" povedki je razmišljal tudi Hribarjev Peter, ko je moral peš na glavarstvo v Radovljico prisegat za poklicnega lovca: Peter se je namuznil. Spomnil se je pripovedovanja o bohinjskem fantu, ki je prvič prišel skozi Sotesko šele, ko je moral v Radovljico na nabor. Bil je zraščen kakor gora. Mater je pa strašno skrbelo, če bo potrjen. Seveda je bil. K težkim topovom. Dobre volje se je vrnil domov. Da bi materi prihranil prvo bridkost, se je razkoračil pred njo, na široko razprostrl roke in razposajeno, trdo po bohinjsko povedal: "Maaamal koliko sem videl sveta in koliko ga je bilo še naprej." Mati, ki ji je šlo na jok, se je na vsa usta nasmejala. 14 Janez Jalen: Trop brez zvoncev, str. 78. 15 Janez Mencinger: Zbrana dela : knjiga 1. - Ljubljana 1961, str. 304. 16 Turka na Vobamah. - V: Naš voča..., str. 186. 233 Marija Cvetek Drugega Bohinjca je zanesla prva pot prav do Ljubljane. Doma se je pohvalil očetu: "To so se odpirale doline pred mano."" V tej zgodbi r\astopa za takratnega Bohinjca oddaljen "svet", ki je v primerjavi z ljubhn domačim okoljem tuj in neobvladljiv. V narečni varianti povedke o Bohinjcu, ki je šel po svetu (govor Srednje vasi), se podira njegova nerealna predstava o "končnosti sveta", ki ga navdaja z začudenjem in negotovostjo: Star dldje so rekle kar, da j šov gun po sveto, dab s mav svet ogledov. Potle j pa šov ta Bohinjc peš skoz Stenje. Pa ca / dalj šov, dUj so mo kazalk Pa nač ni bo konca. Potle jd pa nazaj pršov, /a pa Idem zapodvov: "To j veldk svet, pa kuj se ga j še napre vidlol K sam pršov v an breh deleč gora, sam mislov, da j ža konc svata, da bom ža dol padov, jd bva pa na vrho ša njiva. Pa pogledam dol, pa vidam, kuj /a ša sveta. Pa to so se še napre doline vodperalel"^^ (gun: oni, nekdo; kuj: koliko; breh: breg) Prav tako so büi divji lovci večkrat prisüjeni spoznavati "svet", ker so zaradi prepovedanega lova morati peš zastaviti pot v Radovljico na sodnijo. Motiv divjega lova je pogost v bohinjskem folklornem slovstvu. V Jalnovi lovski povesti Trop brez zvoncev pa sploh bistveno vpliva na potek njenega dogajanja. V povesti se seznanimo z mojstrskimi zvijačami "ravbšicov", ki so jih pogosto reševale pred pokhcrtimi lovci m sodnijo: V veseli druščini, tudi žandar Kramberger je bil vmes, so si pripovedovali, kako znajo Bohinjci svoje prepovedane love skriti in tajiti. Najbolj všeč mu je bil tisti, ki pred sodnikom ni hotel kar nič govoriti. Bil je oproščen. Ko so ga vprašali, kako je opravil, se je pohvalil: "Tiha beseda je zmogla."'^'^ Tako dvoumno in seveda bistroumno se je zagovarjal tudi neki Podjeljec (prebivalec Podjelja), ko ga je sodnik zasliševal zaradi "ravbšicanja": "Oče, vi imate pa puško?!" Podjevc mo j pa spet na dva kraja vodgovorov: "Težk sam brsz nje." To se prav, da j tdžko, da b jo na imov, al pa, da j tdžko, k jo nima."^° Bohinjcem divji lov ni pomenil le drzne preizkušnje svojih moči v spopadu z divjo naravo in oblastmi, pač pa tudi dejavnost za preživetje. V skupino šaljivui pripovedi lahko uvrstimo tudi take, ki še posebno poudarjajo vzajemno nespoštovanje med domačinom in tujcem. Slednji gleda na domačina večkrat kot na primerek iz rezervata in ga vzvišeno ogovarja. Prav tak je bü tudi odnos med izobraženim gospodom, za katerega je büo fizično delo sramotilo, in neukim domačmom, kije opravljal "umazana" dela. Tudi s sodnijo in ostalo birokracijo so imeti slabe izkušnje: 17 Janez Jalen: Trop brez zvoncev, str. 32-33. iSBohinjc ja šov po sveto. - V: Naš voča..., str. 261. 19 Janez Jalen: Trop brez zvoncev, str. 60-61. 20 Težk sam braz nje. - V: Naš voča..., str. 257. 234 Bohinjsko ljudsko pripovedništvo v delih Janeza Jalna Uradnik je pa hotel, da se mora parcela najprej prepisati nazaj na umrlega lastnika, potem pa njegovega sina Tomaža in nazadnje šele na vnuka Petra. Bohinjci so se trojnemu prepisu in trikratnim stroškom uprli in se rajši odpeljali domov, ne da bi bili kaj opravili. Čudnik se je čudil, kako more biti šolan dovek tako zabit. Stric Tomaž je sodil, da nalašč nagaja, Peter se je pa jezil na pritepence, ki se priklatijo od kdo ve kod in skušajo s svojo nadutostjo prelisičiti domačine in jim prizadejati škodo.'^^ Tako ravnanje se zdi praktičnemu kmečkemu človeku skregano z zdravo pametjo, od tod Cudnikovo začudenje v povesti: kako more biti šolan človek tako zabit. Še danes v Bohinju rečejo nadutemu in nepraktično "učenemu" tujcu ali domačinu, da je kunštno navuman (učeno netunen) aH naviimno kunštan (neumno učen). Jalen je v svoji lovski povesti zapisal šaljivo povedko o bohinjski drznosti, ki še danes kroži po Bohinju in kaže na lahkovernega gosposkega "odjemalca": "Gospod!" Martinčje dvignil nenavadno dolgo bukovko. "Če mi daste goldinar, pa ga denem za srajco." Klemen je obstrmel. Kar verjeti ni mogel, da bi si kdo upal spustiti gada na goli život. Denarja se mu ni zdelo škoda. Rad bi bil dal celo več, da bi videl tako drznost. Bal seje pa nesreče. Ni maral, da bi mu kasneje kdo kaj očital. Celo z oblastmi bi utegnil priti navzkriž. Obotavljal seje, ker si ni hotel nakopati odgovornosti: "Pa če te piči?" je pomišljal. "Nič se ne bojte. Ne bo me. Ga bom prav obrnil. Kar sem z goldinarjem!" Znojev je že nastavil dlan. "Če smem?" Radovljičan je vprašujoče pogledal stražmojstra. "Kar. Zakaj pa ne?" Korene se za Martinča ni nič bal. Bil je že sam radoveden, kako jo bo izpeljal. Prav tako tudi Peter. Klemen pa je že oddrgnil mošnjo in položil Znojevemu srebrnik na roko. Vsi so nestrpno čakali. Martinč je pa stisnil pest, prav počasi dvignil roko, si odpel gumb pod vratom in spustu goldinar za srajco. Peter in Korene sta se glasno zasmejala. Klemen pa z njima vred. Samo zavoljo lepšega je ugovarjal, da ne velja. Martinč je pa trdil, da je do pičice izpolnil, kar je obljubil. Razložil je: "Rekel sem: 'Če mi daste goldinar, ga pa denem za srajco. In sem ga. Vi ste mislili gada, jaz pa goldinar. Nikar me pa ne dolžite, da se kač bojim." Znojev je odložil preklo, stopil do razdraženega gada, ga ročno ujel za rep, zavihtel okrog sebe in vrgel v jezero. "Tudi ta drznost je bila vredna tega denarja," je potrdil Radovljičan.^ Varianto te povedke mi je povedal Alojz Korošec iz Bohinjske Bistrice: Hribarjov Jake s Koprivnjek /a pasov. Zravm je pa modrase loviv. Ankret so pa pršld turista mémo, pa vidjo, da ma modrasa v prdcépo. Pa prav: "Gospodje, čem daste jurja, ga dém pa za srajco." 21 Janez Jalen: Trop brez zvoncev, str. 144. 22 Prav tam, str. 228-229. 235 Marija Cvetek Seveda fa hitro zberejo pa dajo. "Hvala, gospodjd," prav Jake za jurja pa ga de brž za srajco.^ (pasov: pasel; ankrat: nekoč; memo: mimo) V narečni povedki je goldinar posodobljen v jurja, gad pa zamenjan za modrasa, tako namreč posebno v Zgornji bohinjski dohni imenujemo vse kače. Povedka je kratka in jedrnata, brez razlage nagajivih miselnih prenosov. Tudi pripoved o zlati verigi iz Jalnovega Tropa brez zvoncev spada k tovrstnim povedkam, kjer se domačini v nadrejenem položaju posmehujejo lahkovernemu in strahopehiemu tujcu: Studorci sami se pa iz tujca, ki ga zaskrbi varnost njihovega življenja, radi ponorčujejo, da se počutijo popolnoma varne, ko imajo vendar skalo z verigo priklenjeno. Kdor koj ne prepozna bohinjske prevejanosti in se začudi, mu skušajo še natvesti, kako skrbno morajo paziti, da veriga ne zarjavi. Večkrat da jo morajo prebarvati. Kar gledat naj pride, kako zvežejo vse lestve iz vasi in si jih še od Srenjanov sposodijo, da morejo doseči verigo, ki je zabita prav v teme nevarne skale in z žveplom zalita.'^'^ Te povedke, ki je tudi nekakšna parodija na poetiko neresničnega, nisem našla pri zapisovanju folklornega slovstva med Bohinjci. Pač pa Janez Mencinger v svoji bohinjski povesti Zlato pa sir govori o podobnih predsodkih, ki jih ljudska domišljija v svoji pravljični resrtičnosti še bolj zasuče v "krhkejšo" smer: Njegova vas je pa pod goro Studorom. Ta gora je močno strma, da skoraj na vas visi, in že davno bi se bila na vas zvrnila, ako bi ne bila s slamo priklenjena na Triglav, tako mi je pravil star čevljar.^ Taka pretiravanja so sploh značilna za ljudsko izročilo, kadar hoče nekaj prav posebej poudariti. V Bohtiiju se je ohrardla prispodoba s slamo tudi za porodničino zdravje: Votročmca se more ahtata, zato k jd njena postlja tri mesce s slamco podprta. (votročanca: porodnica; ahtâta: varovati se, paziti) Zanimive so tudi variante razlagalne povedke o studencu Kuharici. Jalen v svoji mačici (Trop brez zvoncev) narobe izvaja ethnologijo tega imena, saj trdi, da je Kuharica ledeno mrzla: Iz zadrege ga je rešil stric sam: "Ne veš, kajne?" Nisi nikoli pomislil, čeprav si leta in leta vsak dan hodil mimo šole. Ti bom jaz povedal: Ob poti vrh dveh klancev izvira tale studenec. Marsikdo se je že pregret, preznojen in ves vroč napil ledeno mrzle vode iz njega. Takrat mu je dobro delo. Kasneje, čez dan, dva, morebiti se je celo ves teden upiral, je pa moral leči in ga je kuhalo. Kuhalo! Kriva je bila pa Kuharica. Si razumel?"^'' 23 Informator Alojz Korošec, Objanov Lojz (Bohinjska Bistrica 1988). 24 Janez Jalen: Trop brez zvoncev, str. 29. 25 Janez Mencinger: Zbrana dela..., str. 101. 26 Votročanca se more ahtata. - V: Naš voča ..., str. 70. 27 Prav tam, str. 136. 236 Bohinjsko ljudsko pripovedništvo v delih Janeza Jalna Küharca je tudi ledinsko ime in celo pri hiši, ki je zgrajena zraven, se reče po domače na Kuharca. Gospodar mi je povedal "pravo" resnico o tem studencu: Točno na veš, če se Küharca začne. Mi račemo, da j na Kuharce tie gor, mav nad koritam gora, pa tjale do Plesma, k p ovink, pod Plesmam p pa na Goričcd. Tud per naš hiš se reče na Küharca, pred so pa tie rekld na Bitdršck Ta korit so narediš takrét, k so cesto dévala. Ta prav izvir p pa na Kromflčovam. Voda j zato bdlj topva, k prteče z več globine. Voda ma enake stopinje pozim an polet, zato se pozim ša kadi. Pozim še zdej anl tie hodjo čeva prat, koder prašiča koljejo. Včasdh je pa vsa vas, stddorška m srénjska, hodiva tie čeva prat, pa tud pranje so spvakväld, pa za kuho so jo tud nucalk Pozim je tud več vode. Tie j naredov an ta prejšnja Podravnjekar hišo, k /a mislov, da bo to vodo koristov, pa ni potle do tga pršlo. Küharca se reče zato, k j ta voda topva, pa pozim izpareva, kuha, k gre para ven.^^ (če: kje; mav: malo; ana: nekateri; čeva: čreva; stadorška: studorška, nanašajoč se na vas Studor; nucala: uporabljah) Torej nimajo prav tudi tisti, ki trdijo, da se Kuharca imenuje tako zato, ker so v njeni okolici kuhah oglje. V povesti Cvetkova Cilka pa naletimo na pripoved o razlagalni povedki, ki pojasnjuje, kako je izginilo Koprivniško jezero: Minca pa je hitela pripovedovati, daje bilo nekdaj na Koprivniku jezero, tam, kjer so sedaj Ravne njive, in še tam, kjer stoji cerkev. Pa to je bilo že davno, davno. Jezero se je odteklo proti Nomenju in še naprej po Savi skozi Sotesko. Zaželela si je jezera nazaj. Zamrzlo bi bilo v tem času in ona bi se drsala...^"^ Te povedke se mi do sedaj ni posrečilo najti v zgodbeno zaokrožerti obliki. Marsikdo ve samo, češ da j "biv ankret na Koprivnjeko jezero". V isti povesti gozdar Mihej pripoveduje legendno povedko o duhovrtiku Honoriju, ki naj bi bil prišel iz rimskih šol nazaj na Koroško, da bi si okrepil zdravje. To naj bi bilo v času, ko so se po Pokljuki "sprehajah še medvedje in jeleni." Zgodba se dogaja v dobi fevdalizma, saj govori o gradovih, kjer so bili "od kmečkih žuljev vsega presiti." To skoraj preveč obsežno vložno zgodbo pisatelj posveča svojemu nenadoma umrlemu prijatelju Janezu Sadarju, ki je bil koprivniški župnik in tudi pesitik. Položi jo v usta gozdarju Miheju, ki jo pripoveduje ob Sadarjevem rrutvaškem odru. Z vrlinami nenadoma od mrtvih vstalega hribovskega duhovnika Honorija poudarja tudi Sadarjevo priljubljenost med farani. Hkrati pa izraža nemočno željo, da bi se tudi njim zgodil podoben čudež kot v tej stari legendi. Legenda je pomembna tudi zato, ker Jalen v njej poudarja pomen prvotnega matemega jezika, to je narečja, ko pravi, da je Honorij v govorici gorjancev "ujel neoblizano modrost v pogovorih in lepoto besede".^" Hkrati je to prav gotovo kompliment starim bohinjsktin modrostim, ki jim je 28 Informator Peter Gašperin (Srednja vas 1995). 29 Janez Jalen: Cvetkova Cilka, str. 78. 30 Janez Jalen: Cvetkova Cilka, str. 90-91. 237 Marija Cvetek pisatelj rad prisluhnil in jih zapisoval. Ta legendna povedka pa razlaga, da je Honorij v zahvalo za povrnjeno zdravje dal sezidati tudi novo cerkev. Gradnja cerkva je pogost motiv v ljudskih povedkah in v kmečki povestih. V noveli Pogoni, ki se dogaja v Bohinju, je Jalen posvetil vehko pozornost zapisu razlagalne povedke o zidanju cerkve sv. Martina v Srednji vasi: Pred več sto leti je bilo v Bohinju ljudi komaj za eno župnijo. Pa so se dogovorili, da si postavijo vsi skupaj cerkev na vrhu Senožeti. Bitenjci in Nomenjci, Studorci in Poljci so lomili kamen, kuhali apnence in sejali pesek. Koprivnikarji in Gorjušci so podirali les. In Rovtarji in Podjelci in še vsi drugi. Ves Bohinj, stari in mladi so prijeli za delo, in vsak otrok je vedel povedati: "Čez leto dni ho cerkev stala." Pa-! Kar so med tednom v tlaki za temelje izkopali, je bilo v nedeljo zjutraj na grob zasuto, orodje pa preneseno s Senožeti na Ravni nad Srednjo vasjo. Vse do zadnjega kamna in lopate. Po vaseh je zašumelo. Sama od sebe je zrasla govorica, da je svetnik kakor s prstom pokazal, kje hoče, da mu zidajo cerkev. "Sveti Martin!" "Da bi orodje sam prenašal?" "Počemu sam! Lastnega konja ima. Očitno jezdari na njem na oltarjih. Pretovoril je orodje." "Pretovoril? Z enim samim konjem v eni sami noči?" "Dokaj jezdnih konj zna tudi voziti. Bi pa svetega Martina konj ne znal. Kaj pa mislite! Aaa?" "Že. Konja ima, da hi za par naših ne menjal. Samo, voza nima. Tri sto kosmatih!" "je pravil Tomaževec, da je sinoči svoj voz pod stog zapeljal. Davi ga je pa tokraj tretje hrane dobil. Pa še leva ojnica je nalomljena." "Ojnica nalomljena? Pa sveti Martin. Naka." "Dobrega srca vojak je bil in doher škof. Če se mu je pri vožnji kaj malega potrlo, ni zato nič manjši svetnik." "Morebiti je pa namenoma naredil. Kolar je bolj potreben zaslužka kakor Tomaževec denarja." "Pot čez Blata je pa tudi tako razdrapana, da hi jo bilo treha prej pošteno nasuti preden bi mogli cerkev na Senožetih naprej zidati."^^ Zanimivo je to dramatično prikazano povedko primerjati z narečno (govor Srednje vasi), ki našteva tri lokacije za gradnjo cerkve sv. Martina: Za cerkov svetga Martina v Srenjo vsd jd bo taprvo mišljeno, da ho na MâM Rämljah, to j nad Šoštarjam gor v Češdnjcd. Koj to, k prideš na to rôvm, so imel že vorodje prpravljen, da do začel fondo kopata. Druj dan so pa vorodje dobil na snazéteh. 31 Janez Jalen: Pogoni. - V: Previsi. - Ljubljana 1940, str. 80-81. 238 Bohinjsko ljudsko pripovedništvo v delih Janeza Jalna pa rekle so, da j božja volja taka, da bo tam cerkov. Da so angUjne ponoč ta vorodje prmesle . Potle so ža na snažeta začel matarjal vozite, s célga Bohinja so pomagale. So mislU, da b bva na snažetahfara za cev Bohmj. Ani so ža les tdsäld. Anem pa tud ni bo všeč, da b bva tam cerkov; pozim b bo pa prov narodno hodit tja k mašd . So pa spet vorodje v Srenjo vsd na Ravnat dobila. Ani so spet rek% da so vse angUjne prmesla s treskam vred sam, ta druj pa, da j svet Martm ves vorodje z matarjalam vred ponoč s konjam zvozov tja, čer b rad imov cerkov?'^ (rôvan: raven; fondo: temelj zgradbe; na snažetah: na senožetih) Jalen v svoji povedki z naštevanjem prebivalcev vasi obeh bohinjskih dolin (Bitenjci, Koprivnikarji, Studorci, Nomenjci itd.) stopnjuje delovno vzdušje Bohinjcev pri tako pomembni skupni akciji, kot je zidanje cerkve. Pri tem je pisatelj mislil tudi na bralce; v narečni varianti, ki je namenjena domačinom, pa pove pripovedovalec samo, da so "s celga Bohinja pomagala." Mimogrede povedano, je Jalen narobe poimenoval prebivalce vasi Bitnje z Bitenjci namesto Bitnjani. Srednja vas je bila nekoč pomembno središče Bohinja in zato ni čudno, da je zmagala volja svetega Martina, da stoji prav tam njemu posvečena cerkev. Narečna varianta pove tudi praktične vzroke z zornega kota družbeno močnejših vaščanov, češ da bi bilo pozimi težko hoditi na Senožeta k maši. Hkrati pa za nočnim zaviranjem dela, dokler ni nekomu po godu, slutimo tudi aluzijo na pradavna predkrščanska verovanja v zvezi z gradnjo objektov. Kar so podnevi zgradili, so jim ponoči podrle zle sile, ki so se v krščanstvu "pokristjanile" v hudiča. V bohinjski povedki je ta problem prijaznejše in bolj praktično rešil sveti Martin skupaj s svojim konjem in pa še z angeti. Pa tudi zaslužiti je dal kolarju, ki je bil najbolj potreben zaslužka. V Cvetkovi Cilki je kot obsežna vložna zgodba zapisana tudi bohinjska legendna povedka o sveti Hemi, ki naj bi imela svoj plavž na Nomenju, v cerkvi sv. Ahacija na Nemškem Rovtu pa ima svojo podobo: "Blažena Hema je vseh Slovencev priprošnjica. Med Kranjci bi jo prav posebno morali častiti ravno Bohinjci. V naših krajih so ji rudo topili in večkrat je tudi sama prijezdila s Koroškega čez gore in skozi Sotesko v Bohinj. Na oltarju v Nemškem Rovtu stoji tabla, na njej pa je v les vrezano, kako svetnica jemlje na vrhu Bače slovo od svojega moža, ko je odhajal v južne kraje. Kakor bi bila slutila, da se na domu nikoli več ne bosta videla, zato je tudi grofica Hema dobrotljiva priprošnjica vseh tistih žena, ki se boje, da zgube svoje može. Prevariti se pa ne da, kakor ve povedati zgodba."^^ To legendno povedko na dolgo in široko pripoveduje Cilkina teta in Čuka je prepričana, da ji z njo hoče pokazati zgled zakonske ljubezni in zvestobe. Kajti Cilka ima bolnega moža, ki ga ne ljubi, prav tako kot Hemina dekla Monika, ki se je poročila s kovačem Ještinom, ljubila pa je Heminega stražarja Gorazda. Ještin je nevarno zbolel in sv. Hema je Moniki naročila, naj mu vsak dan "naveže 32 Koko so cerkov svetga Martina devala . - V: Naš voča..., str. 191. 33 Prav tam, str 129,131. 239 Marija Cvetek na levo zapestje svež listič gorskega pelina." Za čez zimo pa ji je naročila, naj pelinove korenine nasadi v lončke in zaliva s toplo vodo. Monika pa jih je zahvala z ledeno mrzlo in osoljeno vodo, ker bi se bila rada znebila moža. Svetnica je s tremi križi blagoslovila pelin, ki je pri priči ozelenel. Ješthi in Morüka sta se spreobrnila in sta bila zgled zakonske zvestobe in ljubezni. Prav tako je Cilka svojega tuberkuloznega moža zdravila s pelinom, zato jo je ta zgodba v samospoznanju pretresla. Za bralca pa sta obe vložni zgodbi, o svetem Honoriju m o sveti Hemi, preobsežni in preveč "literarno" prikrojeni po življenjskih zgodbah jimakov v povesti. Teta Jera Cilki s povedko o sveti Hemi dobesedno žuga s poučno moralnimi prijemi. Z identifikacijo med legendno ki stvarno situacijo pisatelj osmišlja določena krščanska moralno- etična načela. Obe povedki kažeta tudi na to, da so biti Bohinjci precej povezani s Koroško. O tem priča tudi ena izmed variant legendne povedke o sv. Emi, napisana v bitenjskem govoru (Bitnje v Bohinju, 1987), izraža pa tudi vetiko simpatijo do te slovenske svetnice: Sveta Ema je bva rojena pred letam tavžmt. Poročiva se je, potle j pa toko prevzemava. Tie so bli gospodje, /a pa še vdna pršla v Bohmj. Potlej pa tie obobožova. Na Noménjo jd imeva plavž. Par Grmečic je žaga od svete Eme. Grmdčica se prav zato, k grmi, koder jd pohna. Pa kopiša so ble tam, k so tist rotjd. Žaga pa tam, k jd šd zdej okldsän, pa an mostičkjd biv. Addn jd tam ankrdt anmo feštnarjo zasekov, da h se biv ubov. Potle j pa ana dekva, ana Ahčičova z Rot, padva, k jd nesva kešt v pvanino. Sveta Ema j vse razdava. Za Grascam jd imeva ano voliko rôvdn, zdej jo ma pa Šumska, pred jd bva pa Blpénarjova. Za tri hlebe kruha j šla tista rôven. Blponarjov so dal svet Eme tri hlebe kruha, jd pa blagosloviva hišo pa rekva, da per td hiš na bo dnkol kruha manjkovo. Pa kar jest pomnem, ga res ni. Jest sdm šov ža na Koroško gledat. Tam jd kamdn, k jd sddeva na njemo, k jd pvačvava sôjdm devovcam. Vsak jd samo tkuj vzev, kar jd zaslužov. Čd j več zagrabov, jd biv pa tist dnar menj vreddn. Tam jd šd tist slamnjek pa gvant en berth, s kérga so dnar vdn jemald.^ (pöhna: polna; kopiša: kopišča; rôtja: rovti; feštnar: logar; Grase: Ajdovski gradeč; Šumska: Šumska uprava, danes je to Gozdno gospodarstvo; kešt: hrana v nahrbtniku; berth: predpasnik) Med legendne povedke lahko uvrstimo tudi razlagalno povedko o pticah križokljunih, ki jo najdemo v Jahiovi povesti Trop brez zvoncev.'' Ta pripoveduje o umirajočem Jezusu na križu, ki mu je sočutna ptica hotela izpuliti žebelj iz roke, a ji ni uspelo. Le kljun si je ukrivila križno navzgor in navzdol, po glavi in prsih pa je bila vsa krvava. Pripoved je pisatelj položU v usta češkemu profesorju Novaku, ki je hodil v bohinjske hribe proučevat smrekarje, kot naj bi se prvotno imenovale te ptice. 34 Sveta Ema. V: Naš voča.... Str. 204. 35 Janez Jalen: Trop brez zvoncev, str. 210. 240 Bohinjsko ljudsko pripovedništvo v delih Janeza Jalna V Cvetkovi Cüki teta Jera pove še dve didaktični povedki; Jalen ju imenuje povesti. To sta pravzaprav dve basni, v katerih nastopajo rastline, ki poosebljajo določene človekove lastnosti oziroma slabosti. Povedka o pšenici in slaku^ govori o slaku, ki se je dobrikal pšertici, da se je lahko ovU okrog njenega stebelca. Pšenica je začela zaostajati v rasti in njena drobna semena, ki so padla skozi rešeto, itiso bila več posejana. Povedka o ovsu in trici^^ pa ponazarja, kako se je plevel, ki se imenuje trica, oprijel ovsa kakor smola. Ko je oves plevelovo ukano sprevidel, je bUo že prepozno. Povedki spominjata tudi na svetopisemsko priliko o ljuljki in pšerud, ljuljka simboliztia slabo, pšeruca pa dobro v človeku. S podobno simboliko je Jalen že zastavil povest Cvetkova Čuka, kjer začenja s slikovitim prizorom pletve na Cvetkovi njivi. Tri Cvetkova dekleta v zadaj zavezanih rdečih rutah plevejo pšenico in njihove rute žarijo v soncu kot veliki makovi cvetovi. Tu se srečamo s celo vrsto razhčnih plevelov, ki so odganjah na njivi, med njimi tudi ovijajoči se slak in smolnata tiica, ki prispodabljata zlo v omenjenih zgodbah. Med plevel sodi tudi divja mačeha, o kateri je teta Jera povedala zgodbo, ki jo tudi lahko uvrstimo k razlagalnim povedkam. Pripoveduje, od kod ime mačehi, ki se s tiemi tisti svojega cveta šopiri, dva pa se stiskata na enem "stolčku", to sta njerti pastorki. Zato ponekod tem rožam rečejo sirotice. To je spet prispodoba, pisana na "situacijo" Cvetkove družine, ki jim je imirla mati in hkrati opomin najstarejši hčeri Cilki, naj se vendar odloči za ženina, da se navsezadnje oče ne bi v stiski drugič poročil. Pri zbiranju ljudskega pripovedništva po Bohinju nisem našla nobene povedke, kjer bi büe rastline persortifictiane. Morda sta se Jalnu basrti o žitih in plevelih porodili kot prispodobi za fante in dekleta, saj je pri svojem dušnopastirskem delu bü vajen v taki obHki izpostavljati določena moralična pravüa in nauke. Tudi glavna junakinja Cilka, ki govori o teh dveh zgodbah kot o pravljicah, tako sprejema tetino pripoved: "da je z obema pravljicama namigovala prav na Cükine težave.^ In še: /.../ "Samo pravljica mi je pridržala ogledalo pred obraz, kakor ga skoraj vsakomur."^' Gornji citat nam lahko pomaga razmišljati o vprašanju, ki smo si ga zastavili na začetku pričujoče obravnave. Takoimenovane vložene zgodbe iz bohinjske ljud- ske zakladnice so pomagale pisatelju Janezu Jalnu "pridržati" ogledalo hteramim junakom in seveda pri bralcüi doseči določen učtiiek. V svoji dve povesti, Cvetkova Cüka in Trop brez zvoncev, ki popularizirata bohinjsko regijo, jih je pisatelj vgradü "na pravem mestu in v pravem tienutku". Z njimi je tako ponazoril značaj Bohinjca v tipičnih življenjskih situacijah in v njegovem okolju. Z bohinjskimi povedkami se mu je posreolo predstaviti del bohinjske duhovne kulture, ki se koherentno spaja z duhovitim in misehtim svetom Jalnove povesti. 36 Janez Jalen: Cvetkova Cilka, str. 37-40. 37 Prav tam. 38 Prav tam. 39 Prav tam. 241 Marija Cvetek Pisatelj je prav gotovo tudi iz svoje osebne izkušnje črpal motivacije za tak način aktualiziranja folklornega pripovedništva. Najuspešnejši nosilci folklornega izročila so svoje pripovedi vseskozi posredovali v primernih situacijah, kar je bilo tudi najbolj učinkovito. S temi pripovedmi rüso samo kratkočasili poslušalcev, pač pa so z njimi izpostavljah nenapisane "zakone" in etična ter morah\a načela, s katerimi so poudarjali določene vrednote, ki so usmerjale način življenja neke etnije. Jalen je najučinkovitejši in najbolj provokativen prav v šaljivih povedkah, v katerih Bohinjec vedno pokaže odklonüen odnos do zafrkljivega tujca m do vsega tujega nasploh. Zato v teh šaljivih vloženih zgodbah in v siceršnjih povestih etnonim Bohinjec izzveni kot prispodoba trmastega, drüiovitega ter prekanjenega posebneža, saj vse negativne oznake, ki letijo na njegov račun, "vnovči" v svojo korist. Prav te variante šaljivih povedk pa so še danes živo prisotne tudi v bohinjskem izročilu. Na začetku obravnave smo si zadali nalogo, da bomo poiskali žaiue bohinj- skega ljudskega pripovedništva v Jalnovih delih m jü\ primerjah s še živečhni variantami v bohkijskem ljudskem izročuu. Nekatere pripovedi je büo težko odbrati od ostalih zgodb, ki tudi v zgodbeno zaokroženi obliki podajajo najrazličnejša kmečka opravila, šege in navade, ki so za današnjega bralca že neke vrste zgodovinske povedke. V povestih Cvetköva Čuka in Trop brez zvoncev, ki popularizirata bohinjsko regijo, se je Jahiu posrečilo predstaviti del bohtiijske duhovne kulture, kamor spada tudi ljudsko pripovedništvo. Slednje najdemo še v drugih Jahaovüi delih, kjer "nastopajo" Bohinjci in bohkijska pokrajma. Janez Jalen je bü vseskozi navezan na bohinjske naravne lepote in na duhovite Bohinjce, saj je imel tudi sam podobne značajske poteze, kakor o njem pričajo mnoge anekdote. Tako mu je uspelo prodreti v misehti in čustveni svet samozavestno trmastega bohinjskega domačina, ki se je znal postaviti tudi v stereotipno pozo posebneža ati nevedneža, če je büo potrebno. Takšen je na primer tudi bohinjski župan v Jalnovi kratki zgodbi Koluti, ki se dogaja med prvo svetovno vojno. Vojska naj bi začela pobirati celo medeninaste kolute s konjskih oprem, a stari čevljar jih je za majorjev ogled tako prišu k dvema starima komatoma, da jih živ krst ne bi mogel brez škode odstraniti: Majorju samemu se je oprema kaj čudna zdela, pa mu je župan dal vedeti po kaplanu, da je Bohinj čuden svet}° In: I ...j da ima vsak kraj svoje posebnosti, Bohinj pa še prav posebne}^ Majorja so seveda ukaniti, v županovi gostilni pa je še dolgo "bučal glasen smeh." Tako svojsko držo "vnovči" prekinjeni Bohmjec tudi v povedki o kravi, ki jo je s svedrom drl. Jalnu se je očitno zdelo, da ta povedka kaže na specifične značunosti bohinjskega značaja, zato jo je uvrstil kar v dve svoji povesti (Izpodkopana cesta in Trop brez zvoncev). V zadnji glavrti jimak Peter samoiro- nično izpostavlja Bohinjca s svedrom, da bi zafrkrtil in odvrnil birokratskega « Janez Jalen; Koluti. - V: Previsi. - Ljubljana 1940, str. 71-72. 41 Prav tam. 242 Bohinjsko ljudsko pripovedništvo v delih Janeza Jalna tujca. Prav v take namene v povestih uporabi šaljivo zgodovinsko povedko o Bohinjcih, ki so po mnenju Blejcev prvi za kravami. Iz obeh povedk odsevajo tudi gospodarske in družbene razmere, saj je bila govedoreja v Bohinju stoletja pomembna gospodarska panoga, Bohinj pa je še posebno v očeh prezirljivih sosedov in tujcev spadal med demografsko ogrožena območja. Ti dve povedki kažeta tudi na večno aktuahie spore med sosednjimi etnijami. Razlagalna povedka o Turkih na Obmah kaže na tedanje prometne razmere, çrav tako tudi tista o Bohinjcu, ki je šel po svetu. Tudi divji lovci so pešačih skozi Stenge, saj so imeH pogostokrat "opravke" na sodiuji. Bohinjci m sodniki so se imeh največkrat vzajemno za neumne, zato so njihovi pogovori izzvenevah v šaljivih besednih igrah, saj se je Bohinjec branil dvoumno in zafrkljivo. Prav motiv divjega lova je pogost v bohinjskih povedkah in seveda tudi v lovski povesti Trop brez zvoncev. Lovske pravice so bile povezane z zakupom lova in plačilom. Zato revnejšim Bohinjcem ni preostalo dmgega, kot da so poštah divji lovci, kajti bohinjskemu "ravbšicu" je lov pomenil tudi dejavnost za preživetje. Tudi gradnja cerkva je pogost motiv v ljudskih povedkah. Bohinjska razlagalna povedka o gradnji cerkve svetega Martina, ki jo je Jalen zapisal v noveh Pogoni, kaže naprevejane Bohinjce, saj so ponoči zvozüi gradbeni material tja, kjer jim je najbolj ustrezalo. Čudež pa so pripisah angelom, sv. Martinu in še njegovemu konju. Z legendno povedko o sveti Hemi in z basrtima oziroma prilikama o pšertici in slaku ter o ovsu in tiici se Jalen nagiba v poučno in vzgojno smer, kar rti tipično samo za omenjena zaru'a, pač pa tudi za kmečko povest in nenazadnje je povezano tudi z avtorjevim dušnopastirskim poklicem. Močno lokatiio barvo dajejo kmečki povesti narečni izrazi, ki jih je Jalen vehko vpeljal v svoje bohinjske pripovedi in jih je le redko kdaj narobe uporabljal. Na primer samostalnik srda, ki pomeni ogon, je narobe sklanjal: nekaj srd*^ namesto: nekaj srda. Predloge pri krajevnih imenih je uporabljal po bohinjsko: pri Fužini, na Nomenju, pod Stodorom itd. Včasih je seveda zapisal tudi v Nomenju*^ kar pa je prav tako pravilno. Narečne izraze je samo toHko "poknjižil", da jih je laže zapisal; odpravljal je vokalno redukcijo, švapanje, palataHzacije itd. Tako jih je napravil razumljivejše slovenskim bralcem. Iz množice Jalnovih narečnih izrazov sem nekaj značilnih združila v kratek slovarček in ob njegovih primerih za ilustracijo v oklepaju navajam še besede v govom Srednje vasi: bititica (bivanca) ž -e vrsta visoke tiave burja (burja) ž -e sleč, rododendron čimovje, čumovje (čmovje) s -a gosto zaraščeno grmovje greha (gréba) ž -e ovalno oblikovano maslo, oblikovano v grebarici, to je leseni skledi ovalne obHke grob (grof) m -a ena vrsta posajenega krompirja, navadno že obsutega s prstjo 42 Janez Jalen: Trop brez zvoncev, str. 17. « Janez Jalen: Cvetkova Cilka, str. 111. 243 Marija Cvetek igla (jagva) ž -e zaradi pretiranega brušenja preveč stanjšan klep na kosi, ki se zvija in krha koleštra (kleštra) ž -e leseno ukrivljeno ogrodje pri komatu; neroden človek krada (krâda) ž -e skladovnica drv, desk itd. majiti (mâjta) lupiti krompir, koruzo (ličkati), odstranjevati lubje z debla meja (meja) ž -e grmovje muhovati se (muhvat se) obotavljati se, obirati se murava (murova) ž -e nizka mehka trava okrog hiš in planinskih stanov nastopiti si (nastopit sa) na ostro kovana vprežna živina se rani, kadar zadene z eno nogo v drugo čenčati (očenčata) razbobnati, raztrobiti ograbek (ografk) m -bka pokošena trava, zgrabljena na manjšo površmo peta (péta) ž -e krajec kruha požagovati (požagvata) z žago podirati stoječa drevesa pritikljaj (prtikalj) m -a vzdevek seči (seča) kositi senosek (snasak) m-a kosec shalj (shav) ž -h suho drevo srda (srda) ž -e leha, ogon stog (stoh) m -a kozolec (toplar) štremelj (štremalj) m -mlja ostanek od posekanega zelja ah požete koruze (korerdna s štorom) tožiti se (tožit se) biti zaspan učertik (vučamk) m -a učitelj uhane (uhane) m -a zelje, ki ne naredi prave glave zadrlešniti (zadarlešnata) zaloputniti Tudi v drugih Jabiovih povestih in novelah, ki se ne dogajajo v Bohinju, najdemo bohinjske dialektizme (kampa -e ž: zanka pri pletenju ati kvačkanju; tjavan: tja, ven iz Bohinja; stopljeno mleko: skuhano mleko; seči: kositi), frazeologeme (iti z ertim samim zapiranjem: več ljudi gre naenkrat skozi vrata, da jih ni treba večkrat zapirati), domača hišna imena (Fehtar, Brdar, Podlipnik, Podrobar, Vršičrtik, Skočir, Bajtnik itd.) Celo naglase je postavljal v primerih, kjer gre za neobičajno naglaševanje: Gregorjeve, Cvetköva itd. Nekaj oblik ženskega domačega imena pa je po svoje izpeljal: Žvanovka, Marjetnica, namesto: Žvanja, Marjetčovka. Jalen je ekspresivno rabil izraze, ki so še danes aktuahti kot bohinjske zmerljivke: buča, golida, glavt bohinjska itd. Prav tako je upošteval navado, da ženske govorijo na fanta ah na moškega, kar je značilno za Zgornjo bohinjsko dolino. Temu primerna je tudi moška oblika ženskih imen: Franck, Minčk, Ančk; 244 Bohinjsko ljudsko pripovedništvo v delih Janeza Jalna Jalen jih piše brez vokalne redukcije: Franček, Minček, Anček. Anček je še šolarka.'^ "In preden so se čakovci vrnili, sem jaz že zibal," ji je ušlo na fantovsko izreko po navadi veselih bohinjskih dekličev.*^ V Jalnovih bohinjskih povestih najdemo najrazičnejše vraže in bajeslovna bitja, ki pa ne posegajo tako usodno v žitje in bitje Bohinjcev, kot je o tem razglabljal bohinjski pisatelj Janez Mencinger. Naj naštejem nekaj nižjih bajeslovnih bitij iz obravnavanih Jakiovih povesti, ki so še danes prisotna v življenju Bohinjcev: divji mož, bele žene, vue, triglavske žene, gorske vile itd. "Divji mož je prišel pome, ker nisem bogal mame," se je posvetilo Petrčku v otroški pameti.*^ "Nisem bil revež. Lepo je bilo. Bela žena me je spremljala."*'^ Kakor lastovičja gnezda so bili pripeti seniki v strmo Javornico, na kateri so v starodavnih časih triglavske žene platno belile.*^ Pragmatični Bohinjec težko prenaša pravljično resničnost, kije značilna za kla- sične pravljice. Zato tudi v Jalnovih deUh, ki so predmet te obravnave, ne najdemo "pravih" bohinjskih pravljic, pač pa šaljive, zgodovinske in razlagalne povedke. In pa seveda legende, ki imajo namen etično vzgajati, kar je značilno za kmečko povest, saj je po vsebkti didaktična in krščansko etična. Zato je Jalen tudi vraže- verje prikazal brez kakšnega poglobljenega psihologiztianja; jasno in enostavno, kot samo po sebi umevno ljudsko vero v usodo: "Skovik, skovik, skovik, vik, vik," se je oglasil pod oknom skovir, ki ga je privabila luč. Oče in Cilka sta se spogledala. Rekel ni nobenden nič, mislila sta pa oba, da je prišla sova kobili napovedat konec.*^ Preželj je svareče dvignil kazalec: "Vsa divjad, kar jo je lovec po nepotrebnem ustrelil, hodi strašit na njegov grob, če je ob pogrebu tovariši s streli ne zastraše."^ Marsikakšna vraža je služila kot nenapisan pradavni zakon, ki je varoval živah in naravo pred neustiašninti pokončevalci. Skozi Jalnove bohinjske povesti spoznamo, da se je pisatelju posrečilo prikazati temeljno držo bohinjskega človeka, ki je s svojim hiunorjem, iroitijo in tudi pokončno samotionijo zmogel odgnati vsiljivega tujca, vzvišenega gospoda, posmehljivega soseda in tudi nespametno učenost. To pa se je pisatelju Janezu Jabiu posrečilo tudi zato, ker je Bohinj in njegove prebivalce dobro poznal. Še več. Kot bi dejal Jakob Šolar, iz vseh njegovih bohinjskih del veje prijateljski odnos med pripovedovalcem in ljudstvom, o katerem pripoveduje. 44 Janez Jalen: Cvetkova Cilka, str. 76. 45 Janez Jalen: Cvetkova Cilka, str. 35. 4* Janez Jalen: Trop brez zvoncev, str. 12. 47 Janez Jalen: Trop brez zvoncev, str. 14. 48 Janez Jalen: Trop brez zvoncev, str. 106. 49 Janez Jalen: Cvetkova Cilka, str. 22. 50 Janez Jalen: Trop brez zvoncev, str. 23. 245 Marija Cvetek LITERATURA BAŠ, Angelos: Lov in ribolov. - V: Slovensko ljudsko izročilo. - Ljubljana 1980. BAŠ, Angelos: Poljedelstvo. - V: Slover\sko ljudsko izročilo. - Ljubljana 1980. BEZLAJ, France; Etimološki slovar 1-3. - Ljubljana 1976,1982,1995. CVETEK, Marija: Bohinjski govor. - V: Jezik in slovstvo 34, št. 1-2. - Ljubljana 1988. CVETEK, Marija: Naš voča so včas zapodval : bohinjske pravljojce. - Ljubljana 1993. - (Zbirka Glasovi ; 5). DEBENJAK, Tme: Janez Jalen: Cvetköva Cilka. - V: Dom in svet, letn. 51. - Ljubljana 1939. DOLENC, Jože: Janez Jalen - sedemdesetletrük. - V: Koledar Mohorjeve družbe za leto 1962. - Celje 1961. HLADNIK, Miran: Slovenska kmečka povest. - V Ljubljarü 1990. JALEN, J.: Cvetköva Cilka. - Ljubljana 1973. JALEN, J.: Trop brez zvoncev. - Ljubljana 1988. JALEN, J. : Tri zaobljube. - Celje 1959. - (Vozarji ; 2). ^s' JALEN, J.: Izpodkopana cesta. - Celje 1960. - (Vozarji ; 3). JALEN, J.: Ovčar Marko. - Ljubljana 1988. - (Knjižna zbirka Hram). JALEN, J.: Previsi. - Ljubljana 1940. - (Naša knjiga ; 3). KARNIČNIK, Ludwig: Der Obir-Dialekt in Kärnten. - Wien 1990. KMECL, Matjaž: Mala literarna teorija. - Ljubljana 1976. KROPEJ, Monika: Ljudska kultura v slovenskih pravljicah in povedkah : doktorska disertacija. - Ljubljana 1992. LITERATURA. - Ljubljana 1977. - (Leksikoni CZ). LOGAR, Janez: Janez Jalen: Cvetköva Cilka. - V: Dejanje, leto 2, št. 3. - Ljubljana 1939. MATIČETOV, Muko: Ljudska proza. - V: Zgodovina slovenskega slovstva I. - Ljubljana 1956. MENCINGER, Janez: Zbrano delo : knjiga 1. - Ljubljana 1961. NARODOPISJE Slovencev 1-2. - Ljubljana 1944,1952. NOVAK, Vdko: Slovenska ljudska kultura. - Ljubljana 1960. SLOVAR slovenskega knjižnega jezika 1-5. - Ljubljana 1970-1991. ŠOLAR, Jakob: Kaj je z našo ljudsko povestjo. - V: Književru glasnik Mohorjeve družbe. - Celje 1938, št. 2-4. TRDINA, Silva: Besedna umetnost 2. - Ljubljana 1969. VODNIK, France: Janez Jalen: Ovčar Marko. - V: Dom in svet, letn. 43. - Ljubljana 1930. V. N.: Janez Jalen, "Previsi". - V: Čas, letn. 34-35. - Ljubljana 1939/40. ETNOLOGIJA in domoznanstvo. - Ljubljana 1989. - (Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva ; 19). SNOJ, Marko: Slovenski etimološki slovar. - Ljubljana 1997. BEAUGRANDE, Robert Alain de & Wolfgang Ulrich DRESSLER: Uvod v besediloslovje. - Ljubljana 1992. PATERNU, Boris: Folklorizacija Uterature in literarizacija folklore. - V: Glasrük Slovenskega etnološkega društva 20,1980, št. 2. STANONIK, Marija: ModeU razmejevanja slovstvene folklore in literature. - V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 20,1980, št. 2. ŽAVBI, Avgust: Janez Jalen: Ovčar Marko, Trop brez zvoncev. - V: Dom in svet, letn. 55. - Ljubljana 1943. 246 Bohinjsko ljudsko pripovedništvo v delih Janeza Jalna BESEDA O AVTORICI Marija Cvetek, diplomirala iz sloven- skega jezika in primerjahie književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam je tudi zaposlena kot bibliotekarka v knjižnici Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Ukvarja se z zapisovanjem folklornega pripovedništva v Bohinju; del tega gradiva je objavila v knjigi Naš voča so včas zapodval, ki je izšla v zbirki Glasovi leta 1993. Napisala je nekaj znanstvenih in strokovnih prispevkov in več kot devetdeset poljudno znaiwtveiüh člaiucov, recenzij, ocen in poročil. Svoje prispevke objavlja v raznih slovenskih revijah in časopisih. Na Oddelku za etnologijo in kultumo antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani pripravlja magistrsko delo o bohinjskem ljudskem pripovedništvu. ABOUT THE AUTHOR Marija Cvetek graduated in the Slovene language and comparative literature at the Faculty of Arts in Ljubljana. She is employed at the Faculty as librarian in the Department of Slavic languages and literatures. Her main interest is recording (in writing) folk tales from the Bohinj area; part of the recorded material has been published in the book" Naš voča so včas zapodval", published in the collection "Glasovi" in 1993. Mrs Cvetek has written several scientific and specialist articles and over ninety popular scientific articles, book reviews, and reports. Her articles are published in various Slovene joumals and newspapers. She is presently preparing her master's dissertation on Bohinj folk tales at the Department of Ethnology and Cultural Anthropology of the Faculty of Arts in Ljubljana SUMMARY BOHINJ FOLK NARRATIVES IN THE WORKS OF JANEZ JALEN In two Bohinj peasant tales, Cvetköva Cilka and Trop brez zvoncev, writer Janez Jalen presents a part of Bohmj spiritual culture to which folk narratives belong. Folk narratives are also found in other Jalen's works m which the people and landscape of Bohinj "feature". Most tales incorporated by Jalen in his literary work have stuvived in Bohinj oral tradition and the author of this article compared Jalen's texts with these dialect versions. In Jalen's works we find no Bohinj fairy tales in the classical sense since the pragmatic people from Bohinj have no interest in the poetry of the imreal which is characteristic of fairy tales. They are much more familiar with superstition which, however, m the studied tales does not have such a tragic and fatal impact on the life of the people of Bohinj as in the reflections of Bohinj writer Janez Menctiiger. Jalen's Bohinj tales are witty, humorous, exegetic, historical and accompanied by legends and animal fables whose purpose is etiiical education - an mtention characteristic of peasant tales. Jalen's Bohinj tales reflect the actual economic and social conditions and especiaUy the fundamental attitude toward tife of Bohinj people who tiirough himiour, hony and straight self-hony manage to faces aU the troubles which beset them in life. The writer succeeded in capturing the mind and feehngs of the Bohinj people because he was weU acquainted with Bohinj and its inhabitants. His narratives reflect his friendly attitude toward the area and the people he narrates about. 247 Marija Cvetek RESUME RECITS POPULAIRES DE BOHINJ DANS L'OEUVRE DE JANEZ JALEN Dans ses deux nouvelles de moeurs paysannes de Bohinj, intitulées Cvetkova Cilka et Le troupeau sans cloches, l'écrivain Janez Jalen présente une partie de la culture spiritueUe des habitants de Bohinj: leurs récits populaires. On les retrouve aussi dans d'autres oeuvres de Jalen, ou les habitants de Bohinj et son paysage «entrent en scene». La plupart des récits que Jalen a incorporés dans sa aéation httéraire, sont encore vivants dans la tradition orale des habitants de Bohinj. Nous avons comparé les versions des récits en dialecte avec les textes de Jalen. Dans ses oeuvres on ne retrouve pas les contes de fée de Bohinj dans leur sens classique. Les habitants de Bohinj sont pragmatiques et n'ahnent pas la poétique de l'irréel, caractéristique des contes de fée. Ils sont plus proches de la superstition. Pourtant, cette derniere, dans les textes mentionnés ci-dessus, ne marque pas la vie des habitants de Bohinj de maniere aussi fatale et tragique que le démontrent les oeuvres de Janez Mencinger, écrivain originaire de Bohinj. Les récits provenant de Bohinj et racontés par Jalen sont hiunoristiques, exphcatifs, historiques, accompagnés de légendes et fables, dont le but est tme éducation éthique, propre aux nouvelles de moeurs paysannes. Ces récits refletent la vie sociale et économique et, avant tout, le comportement de l'habitant de Bohinj, qui sait affronter toutes les difficultés de la vie avec humour, ironie et autodérision. L'écrivain a réussi a pénétrer dans le monde spirituel et émotiormel des habitants de Bohinj, parce qu'il les a tres bien connus. On sent a travers ces récits que l'auteur a cultivé ime relation anticale avec ce tieu et ses habitants. 248 BARAGOV RAZDELEK BARAGA'S DEPARTMENT Alojz Rebula Irenej Friderik Baraga kot človek Irenej Friderik Baraga as a n:ian Marija Mojca Terčelj Baragova zbirka in njen pomen za neevropsko etnologijo v Slovenskem etnografskem muzeju The Baraga collection and its significance to non-European ethnology in the Slovene Ethnographic Museum Christian F. Feest The native American collection of Friderik Baraga: Comparative and contextual aspects Zbirka indijanskih predmetov Friderika Barage: Primerjalrü in kontekstualni vidiki Sylvia S. Kasprycki The native American collection of Friderik Baraga: The missionary as ethnographic collector Indijanska zbirka Friderika Barage: Misijonar kot etnografski zbiralec 249 250 IRENEJ FRIDERIK BARAGA KOT ČLOVEK Alojz Rebula IZVLEČEK ii Avtorja v tem prispevku Friderik; Baraga specifično zanima s svojim človeškim • profilom, ki ga skuša osvetliti z vidika'^ njegovega značaja in njegovega odnosa do^ raznih življenjskih danosti. ABSTRACT In this article the author is particularly interested in Friderik Baraga's profile as a man which he tries to establish through Baraga's character and through his attitude towards various conditions of life. Prikazati Friderika Baraga kot človeka je zahtevneje kot prikazati tega velikega sina slovenskega naroda kot misijonarja, čeprav sta seveda ta dva aspekta v njem težko ločljiva. Vendar je v pojmu misijonar neka pomenska omejitev, ki je v pojmu äauek ni. Človek - ta pojem vključuje praktično vse, od telesnosti do značaja, od duhovnosti do zunanje dejavnosti, od odprtosti kulturi do potitičnega m estetskega čuta. A preden pristopim k poskusu podrobnejše razčlenitve tega človeškega lika, naj anticipham temeljni vtis, ki naj bi, kot domnevam, izšel iz tega prikaza, s tremi značihtimi drobci iz njegove biografije, in sicer iz njegovih misijonarskih let. „0, kako lepo je bilo tiste dni, ko je bil tukaj škof Baraga!" je zapisal mladi misijonar Lavtižar, potem ko je Baraga obiskal njegov misijon pri Krivem drevesu. Beseda bi bila manj zanimiva, ko je ne bi bil izrekel podrejeni o predstojniku, ki je znal biti tudi predstojniško zahteven. Drugi drobec je še krajši: besedni binom, s katerim je Baraga označil njegov sodobnik. „Castit gentleman", tako je - če hočemo skrčiti daljšo naklonjeno izjavo - tega katoliškega misijonarja označil protestant, še več, metodistični pastor Pitezel, s katerim sta si büa soseda v L'Ansu.' 1 "Friderik Baraga je bil ob našem prihodu stalrü duhovnik v L'Ansu, takrat približno petdesetletnik... Bil je uglajenih manir, pobožen in spoštovan od Indijancev in od rudarske družbe, prisrčno ljubljen od onih, ki so mu bili bližji... Ime tega častitega gentlemana je v krajih, kjer je s toliko vnemo deloval za spreobrnjenje domačinov in rudarjev pionirjev, v častnem spominu." (A. Rebula: Duh velikih jezer, str. 161-164). 251 Alojz Rebula Tretji je zapis ameriškega geologa Ducatela, ki je na otoku La Pointe ganjen občudoval Baraga, kako je stregel bolnim Indijancern: „Misijbnar Baraga streže bolnim Indijancem, kakor ne bi mogel zdravnik, nastavljen zanje." Mislim, da ni pretirano že iz teh fragmentarnih pričevanj domnevati v Frideriku Baragu žlahtno človeško pojavo. To anticipacijo pa sem si privošču, da ne bi vsiljeval vtisa, da sem prepričan, da je vsak svetrtiški kandidat katotiške Cerkve - to je Baraga že nekaj desetletij - obenem tudi očarljiv človek. Tudi svetniški kandidat ni nujno očarljiv človek, kakor ni nujno očarljiv človek niti svetrtik. Da človek nosi svojo dušo na obrazu, je zelo tvegana domneva: obraz svetnika je lahko včasih manj prikupen od obraza zločinca. Vendar mm obraz nekega človeka zaradi tega rü manj zanimiv. Od Friderika Baraga nam je ohranjena ena sama fotografija - dagerotipija, narejena dva meseca pred smrtjo, ko je blagoslavljal temeljni kamen rudarske cerkve v Negaimeeju pri Marquettu. To bi bü lahko tudi obraz starega, bolno zabuhlega Indijanca, z grenkim zavojem ustnice. Seveda oni sedemdesetletnik ni bü niti senca mladega škofa Baraga z znane Langusove kopije Kriehuberjeve - vsekakor idealizirane - podobe, z aristokratsko gosposkim izrazom, kaj šele nekdanjega mladega, zdravega in postavnega sina frebanjskega gradu. Saj je Baraga, velika izjema v tiadiciji klasičnega slovenskega študenta, imel za sabo tako rekoč komfortno mladost brez stiadanja, lovljenja kosu na samostanskih portah in inštrukcijske Üake. In glede na to, da se je pozneje sproščeno siücal od vatikanskih dvoran do dunajske cesarske palače, lahko sklepamo na uglajeno in prikupno zunanjost slokega in dinanučnega moškega. Ko je bü ta sestavek že napisan, sem dobü po pošti iz Amerike zadnjo števuko glasüa Baragove zveze The Baraga Bulletin, kjer me je, razumljivo, pritegrül članek The humanity of Frederic Baraga. Avtorica Regis Walling je v kratkem prispevku z ameriško pragmatičnostjo in nor\šalanco nanizala vrsto anekdotičnih drobcev, izhajajoč iz predpostavke, da „Frederic Baraga was a man of intense feeling and sensitivity - da je Friderik Baraga bü človek močne čustvenosti in občut- ljivosti." Nekaj anekdot iz njegove biografije - Baraga v tienutküi prisrčnosti, razbmjenja, razočaranja, sreče, potrtosti - naj bi velikega misijonarja prikazalo kot predvsem emotivno naturo. „If emotions are characteristic of the human species, then Frederic Baraga was surely very human, - če je čustvenost značuna za človeško vrsto, potem je bü Baraga gotovo zelo človeški," - zaključi avtorica svoj prispevek. Celovitejši pogled v biografsko gradivo, predvsem v korespondenco m dnevnik, navaja človeka k drugačnemu, če že ne nasprotnemu vtisu, da smo sicer pred občutljivo, a vendar bolj racionalno kot emotivno naturo, bolj odprto stvarnosti kot inttini. Ta človek, ki se v določeru dobi svojega življenja zapiše Nevidnemu, je v bistvu le zdrav eksfrovertnež, kar frdno doma na zemlji, med ljudmi in dejstvi, med številkami in mniki. Naj se je kakšen njegov misijonar, kakor je to naredU veliki praktik Pire, še tako ponorčeval nad njegovim gospodarskim talentom, ostaja Baraga v bistvu uravnovešeno realen človek. Če se na primer zatopiš v njegove dnevnike, boš komaj našel kakšen zapis, ki se ne 152 Irenej Friderik Baraga kot človek bi tikal imen pamikov, njihovih urrükov, številk z denarnimi zaznambami, skratka, samih suhih realij, zapisanih z nekakšno račrmovodsko, človek bi rekel habsburško natančnostjo. V tem človeku, ki je ves izgorel za Absolutno, je sicer čustvenost, včasih velika čustvenost, od izhvov prekipevajoče misijonarske sreče tja do kakšne jobovske kletve na račim svojega škofovskega posvečenja. Toda v bistvu ostaja realno uravnovešena natura. Dejansko Baraga ni bil rojen za kontemplativno življenje, čeprav v nekem pismu svojemu škofu Lefeveru izrazi domotožje po samostanu." V resnici je bil to človek dejanja, in sicer ne kakršnegakoh, ampak odločnega, velikopoteznega in neodjenljivega dejanja. V nekem smislu bi lahko izpostavüi Baraga kot primer človeka, ki s svojo vehkopoteznostjo izstopa iz slovenske značajske normale in slovenske psihološke skromnosti. Že zanos, s katerim nastopi kot kaplan na svojih služberuh mestih v Šmartnem pri Kranju in pozneje v Metliki, kaže na apostolskega vehkopotezneža, ki s svojo gorečnostjo vznemiri tedanje jožefinsko cerkveno imlvüo. „Bog te nesi, sveti Fric!" - s tem pozdravom, ki ga je za njegovo odhajajočo kočijo izrekel njegov sokaplan v Metliki, je dejansko spregovorila slovenska provinca, ki tistega svetrtiškega zaleta ni bila zmožna sprejeti. Tudi odločiti se za indijanske misijone v času, ko je bU tisti poganski svet še terra incognita, še malo ni bila vsakdanja odločitev. Kakšne razsežnosti pa je dosegla njegova misijonarska akcija ob Velikih jezerih - predvsem ob Gornjem in Michiganskem -, pove dejstvo, da je büo tisto misijonsko območje po obsegu enako tedanjemu avstrijskemu cesarstvu. Tudi odločiti se za evangelizacijo Indijancev v njihovem jeziku, v izredno težkem jeziku s šestinpetdesetimi spregatvami, je bila kretnja nenavadne velikopoteznosti. Za drugo veliko odločitev, za premestitev škofijskega sedeža iz Saiüt Saint Marie v Marquette, pa je imel ne samo podporo, ampak tudi spodbudo svoje duhovščine. Svojevrstno, rekel bi ksaverijsko velikopoteznost pa kaže njegov misijonski slog, saj za Baraga praktično ni büo ne letnih časov ne razdalj, sredi polarrtih zim in pragozdnih prostranosti. To je bila, bi človek rekel, inženirska velikopoteznot človeka, ki je svojemu življenju zastavil prav tako jasen kakor neizpodmakljiv cüj. Ta cilj je bü nadnaraven, se pravi nadčasoven, in da je temu dlju ostal zvest do konca, v tem je dokaz Baragove ne samo moralne, ampak tudi psutične moči. Kako se je znal ne samo odločiti, ampak pri svoji odločitvi tudi vztrajati do konca, je na primer dokazal z doživljenjsko odpovedjo alkoholu v dramatični noči na Vehki reki, ko je pijana indijanska drhal naskakovala njegovo kočo. Pozneje je sledüa še odpoved mesu. Baraga je bü torej - in tiücaj na čistem antipodu modernega brezcüjnega nihilizma - človek Cüja. Kakšnega, je neštetokrat izpovedal v svoji korespondenci, če pustimo ob strarti bivanjski dokaz njegovega življenjskega pričevanja. Ta cüj 2 "Od prvega začetka svojega duhovnega življenja sem imel vedno in še zdaj imam veliko željo, da bi iz ljubezni do svete pokorščine stopil v kak samostanski red; toda to mi je bilo vedno onemogočeno in moja vest mi to brani..." (J. Gregorčič: Baragova misijonska pisma, str. 160). 253 Alojz Rebula je izhajal iz njegove granihie vere, ki je, kot kaže, nikdar ni oplazil najmanjši dvom (kakor ni oplazil njegovega škofovskega sobrata Slomška) o večni namembnosti človekovega bitja. Človek je nesmrten! Ta vera je vredna posebnega občudovanja danes, ko vera v preživetje upada celo med verujočimi, čeprav dejansko prav na tej veri stoji in pade krščanstvo. Pri Baragu neštetokrat naletimo na misel, ki jo je na primer izrazil v pismu dunajskemu nadškofu Mildeju s stavkom: »Rešitev ene same neumrljive duše, za večno bivanje namenjene, je vredna, da se vse življenje zanjo trudimo." Rešitev neumrljivih duš, ta ideja, ki v njej modemi cinični nihilizem ne more videti drugega kot halucinacijo, je tisti kraljevski cüj, ki usmerja vso Baragovo misijonsko stiategijo in njegovo apostolsko dejavnost. Ta ideja ostaja zvezda stalnica na njegovem nebu, tako v njegovi dvajsetletni misijonarski kakor v njegovi petnajstletni škofovski dobi. Ta ideja stoji nad njim v nekakšni metafizični oddaljenosti, brez romantike in mistike, moška ideja vodnica uravnovešeno realnega diüia. To temeljno potezo svojega značaja, realnost, je do neke mere - pravim do neke mere, ker je isto stroko izbral za svoj študij tudi njegov sodobrtik, kot pesitik manj harmonični Prešeren - pokazal tudi z izbiro svoje študijske usmeritve, namreč pravoznanstva, kakor je sicer to odločitev pogojevala tudi domača premoženjska perspektiva dediča gradu. Tudi za irtisijone se ni odloču čez noč, ampak, kot je zapisal v prošnji ljubljanski škofiji za odpustnico, „po zrelem večletnem preudarjanju in po skrbnem raziskovanju Božje volje". In čeprav so bih ntisijorti njegov življenjski sen, se je zadnjega decembra 1830 vkrcal v Le Havm brez kakih romantičnih pričakovanj, kaj šele v kakšni avanturistični vročici. Sicer bi človek utegnil dobiti takšen vtis, ko ga po prihodu v New York vidi, kako v pismu sestri Amatiji 2. januarja 1831 omenja Ameriko kot „dezelo svojega prihodnjega presrečnega poklica". Dejansko ga stvamost, v katero po nekaj mesecüi pride ta sin gradu in diplomiranec cesarskega velemesta, se pravi indijanska primitivnost, ki se je praktično büa komaj prebila iz kamene dobe, niti malo ne razočara. V kočici pri Krivem drevesu, kriti z drevesnim lubjem, mora ob dežju razgrniti plašč čez mizo s paptiji, da mu jih ne zahje voda, a vendar ni bü nikoh v življenju tako srečen kakor takrat. „0, kako sem vendar neskončno srečen!" se mu izvije vzkhk - tu smo na nekem drugem antipodu modeme tesnobe in brezupa - v pismu, ki ga 2. januarja 1832 piše sestii Amaliji. Tako srečnega ga najdemo še neštetokrat. Nekaj razočaranja ne nad misijonsko izkušnjo, ki ga popolnoma potešuje do konca življenja, ampak nad indijanskim človekom lahko opazimo šele v zadnjih letih njegovega življenja. V svoj rešitveni cüj je Baraga vpregel vso odločnost, ki jo je njegova volitivna narava zmogla. „Trdno sem prepričan, da bom do svojega zadnjega diha neprenehoma ostal med Indijanci," je zapisal isti sestii Amatiji že iz Krivega drevesa 10. avgusta 1831. Dejansko nikdar ne zasačimo Baraga, da bi hotel zvrniti plug v brazdo in oditi. Kaj je to pomerdlo, si lahko predstavljamo iz dejstva, da se je mnogo 254 Irenej Friderik Baraga kot človek misijonarjev razočaranih vračalo in da tej skušnjavi le za las ni podlegel takšen jimaški blagovestnik, kakršen je bü njegov diüiovnik in poznejši naslednik na škofijskem sedežu Mrak. Tudi velja poudariti čudoviti fizücmn, ki je bü Baragu dan, s čudovitim živčium ustrojem. To mu je, ob prav tako izrednem pogumu, omogočalo, da so njegovi napori šli v nadčloveško. Vzemimo na primer neko njegovo oranje visokega snega s krpljami nepretrgoma 24 ur skozi gozdne samote brez človeka. Prav tako moramo občudovati hladnokrvnost, s katero se je prebü skozi vrsto najbolj dramatičnih tienutkov - na primer hojo čez brv iz debla nad deročo reko, ko so celo Indijanci zavpüi v grozi. Ali naj omenimo udor ledu pod kočijo na Michiganskem jezeru. Ati dramatično vožnjo v čohiu na zahod Gornjega jezera... Nič manj ni vredna občudovanja hladnokrvnost, s katero je sredi kužnega mesta, ko so pred njegovimi očmi umirati stavci v tiskarni, urejal natis svojüi očipvejskui knjig. Tako fizično in živčno močan ustanavlja misijonsko postojarüco za ntisijon- sko postojanko (od Krivega drevesa do Velüce reke na območju Michiganskega jezera, od La Pointa do L'Ansa na območju Gornjega jezera), se naua indijanščine, hodi krščevat bolnega otroka sto kilometiov daleč s krpljami po snegu, se pre- pušča lupinastim indijanskim čohiom iz brezovega lubja, prenočuje na prostem v snegu sredi gozdov. Resrtici na ljubo je treba reči, da novi katoliški pokoncüski čut le ne more v celoti sprejeti Baragove teologije, ki je tudi pogojevala to njegovo gorečnost, kolikor gre za usodo nekrščenih otrok. Krščevati je zanj pomertilo trgati duše večnemu pogubljenju, kakor se večkrat bere ta izraz v njegovi kore- spondenci. Baraga se pač v tem pogledu iti mogel iztrgati teološki ozkosrčnosti tistega časa, časa papeža Gregorija XVI. Ni bü teolog, bü je misijonar, teološko uglašen s svojim časom. Bü je predvsem človek dejanja. A še prej človek, ki je znal gledati v svet okoli sebe. „Obhodil sem sicer skoraj vse mesto in si ogledal njegove zunanje znamenitosti, lepe stavbe in prelepe mojstrske kipe na javnih trgüi itd.", piše 18. novembra 1830 sestri Amatiji iz Strassburga, na svoji prvi poti v Ameriko. Podobno zapisuje svoje vtise iz Rouena. Občuduje urejenost New Yorka in njegovo pristanišče. Podrobno opiše Cincinnati. V zvezi s tem mestom omeni podnebje, število prebivalstva, cestni sistem, prodajahie in delavnice. Doda, da mesto premore štiri knjigame in tri časopise. V nekem drugem pismu z natančnostjo geografa predstavi Gornje jezero. Ko se prvič vrača v Evropo, ne vzame pamika za Le Havre, ampak za Liverpool, ovinek pa naredi zato, da bi spoznal Angtijo. To lepo deželo, kakor pravi, preseče počez od zahoda do vzhoda. Sestri Amatiji se takole oglasi iz Londona: „To pismo začenjam v največjem in najbolj obljudenem evropskem mestu, v katero me je pripeljala želja, da vidim to svetovno znano mesto, in namen, da se izpopohtim v angleščini, ki mi je v Ameriki zelo koristna." Razumljivo je, da njegovo največje zanimanje velja indijanskemu svetu. Tudi ko ne bi vedeti za njegovo knjigo o Indijancih, bi že v njegovi korespondenci našh strani, napisane z natančnostjo ehiografa. Prav tako najdemo v njej navedke. 255 Alojz Rebula ki dajejo misliti na pozornega potopisca. Nekatera pisma pa sploh dosežejo s svojo opisno svežino pravo hteramo očarljivost: tako na primer najbolj poetično med njuni, opis prve plovbe na Bobrov otok, ko misijonarska zastava s križem naznanja njegov prihod, na poti nazaj pa se lačen otešča z galebjinti jajci, ki mu jih je Previdnost, kot pravi, nastavila v nekem skalovju... V drugih spet vzdrhtijo momenti največje dramatičnosti, kakor na primer v opisu nesreče na ledu Michiganskega jezera na poti v Detioit. Škoda, da po obisku Niagare rti zapisal svojih vtisov, ampak obljublja sestii ustno pripoved. Skratka, Baraga se izkaže kot dojemljiv popotnik, pohi zanimanja za pokrajtiio in človeka. To je bü čas, ko je mlada Amerika v piortirski opojnosti že prevzemala žezlo tehnike od Evrope in je odpirala rudnike, gradua železrtice, izumljala telegraf. Pri Baragu, tem sicer povsem duhovno usmerjenem Evropejcu, je zaznati neko zadržano, a simpatično spremljanje njenega tehničnega napredka: tako je na primer v New Yorku navdušen nad prometnimi sredstvi in nad štiokinti, ravnimi, dolginti ulicanti. „Dokler sem bü v Evropi," piše sestii ob prihodu v Ameriko, „si ne bi bü mogel nikoh ntistiti, da so tukaj dosegti že takšno stopnjo kulture (toda žal samo v svetni kulturi)." V Ameriki Baraga tudi z veseljem - kako ne bi, ob neznanskih razdaljah - doživi čudo stoletja: vlak. Prvič v življenju sede nanj, ko se v novembru 1836 (do železrtice med Ljubljano in Trstom bo tieba čakati še dvajset let!) odpelje iz Detioita v New York. Z uro v roki izračunava fantastično naglico, s katero ga nosi čez Pensilvartijo: 48 kilometiov na uro! Zapreden v takšno tehnološko ozračje je lahko brez kompleksov hodu okrog s torbo za popravüa, kakor si je v svoj dnevnik zapisal škof Eis 18. oktobra 1861: „Kadarkoh je škof Baraga na svojih pasttiskih vizitacijah videl, da je potiebno kakšno tesarsko popravüo, je to opravü tako v cerkvi kakor v župrtišču. S sabo je nosu nekaj malega orodja. Videl sem ga, ko je pripravljal okvirje za 14 postaj križevega pota za katedralo sv. Petia v Marquettu." Ko je povečeval cerkev v La Pointu, je zaradi zanikmosti indijanskih delavcev moral vskočiti ne samo kot delovodja, ampak tudi kot tesar. Nekoč je tako nevarno padel z odra, da je njegova sestra Antonija zbolela od stiahu. Naj si dovolim avtocitat iz biografije o Baragu: „Tesarü je tudi kot škof, čeprav ob kakšnem njegovem še ohranjenem izdelku podvomiš, ah je njegovo mizarstvo doseglo raven njegove svetosti." Baraga nikakor ni bü brez juridičnega in diplomatskega talenta. To dokazuje njegova uradna korespondenca s škofovskimi kolegi, s katerimi je prihajalo tudi do tienj, zlasti pa z ameriškimi oblastmi, posebno v začetku - na primer v času misijona pri Veliki reki - malo naklonjenimi njegovim misijonom. Pri tem mu je seveda pomagala njegova pravniška formacija. Naj v tej zvezi omenimo obsežno okrožnico, ki jo je poslal Superintendanturi za indijanske zadeve v Detioit, ko je ta na pobudo metodističnega pastorja Browna izdala odločbo, ki je hotela spodnesti katoliški ntisijon v L'Ansu. V spomerüd si je Baraga privošču tudi kakšno širšo potezo, za katero je bü potieben tudi potitični čut, na primer stavek, da je büa za „štiokosrčne, svobodne in zato srečne Združene države okrožnica pravo presenečenje". 256 Irenej Friderik Baraga kot človek Govoriti o Baragu kot poKtičnem človeku pa je komaj mogoče. Njegova politika je bila, če citiramo Pavla, dejansko v nebesih. A da ni bil brez političnih stahšč, dokazujejo mesta v njegovi korespondenci. Iz njih lahko sklepamo na nekakšno umirjeno konservativnost, v iskrenem avstrijskem domoljubju, ki spomtiija na Slomškovega. Vsekakor je treba reči, da čopovsko-prešemovska renesansa Baraga ni oplazüa. Prostorsko in duhovno je bil daleč od nje. A prav tako stoji dejstvo, da je tinel svojo rodno domovmo iz srca rad. Do kakšne ganjenosti se je lahko povzpela njegova misel na „več kot dva tisoč ur", kot pravi, oddaljeno Slovenijo, je pokazal z uvodom („Moji preljubi Kranjci!..."), s katerim je pospremü knjigo - napisano zanje, sredi zim Gornjega jezera - Premišljevanje štirih poslednjih reči. Svojhn rojakom torej piše knjige v slovenščini. Dvakrat obišče Slovenijo, najprej kot misijonar in pozneje kot škof. Vendar mu je Slovertija Kranjska, Slovenci Kranjci, slovenščtiia pa kranjščina. Ko ga kakšen nemški tist ima za „nemskega škofa", se mu to zdi, kakor je videti, naravneje, kakor bi se zdelo njegovemu sodobniku Slomšku. Tudi val nacionalnega prebujenja, ki je vzviharilo prvo polovico prejšnjega stoletja, od Grčije do Poljske m Itahje, se ga ni dotakrtil. Še manj se ga je mogla dotakniti revolucionarna mitologija. Njegova blaga konservativnost je ostala zgrožena, ko je 1830 moral skozi Francijo z revolucionarno kokardo - zanj „semarijo" -, zataknjeno na klobuku. Pariz, ki mu je dal vtis razkristjanjenosti m podivjanosti, mu je sploh bil „nesrecno mesto". Novice, ki so prihajale iz Avstrije v letu 1848, so mogle tega avstrijskega domoljuba samo žalostiti, kakor je videti iz korespondence. Manj se da razbrati njegovo stahšče do ameriške secesijske vojne, kije divjala v zadnjem desetletju njegovega življenja (1861-1865). Vojne operacije so potekale stotine kilometrov pod njegovim Michiganom in zato v njegovi korespondenci odmevajo manj, kakor bi pričakovah. Enkrat samkrat je vojna pobliže omenjena, ko gre Baraga v glavno mesto Ohia, Cincinnati, kjer v pričakovanju južne ofenzive vidi mesto polno vojaštva, konj m topov. A sicer je to dogajanje v njegovih spisih komaj zaznavno. Ob spopadu med prosvetljenim Severom in suženjskim Jugom, med Združenimi državanti Amerike in Konfederiranimi državami Amerike bi človek brez nadaljnjega postavil Baraga, tega velikega civilizatorja, med stinpatizerje Severa. A kako si potem razlagati stavek, ki ga najdemo v pismu Leopoldinini ustanovi 22. decembra 1863, z jasno simpatijo do Juga: „Nase sedaj nezdružene države kažejo žalostno podobo. Že tretje leto divja tukaj ta skrajno imičujoča državljanska vojna. Sever hoče podjarmiti Jug, ki pa se ne da podjarmiti, ker je preveč pogumen in se za svojo stvar bojuje z velikim navdušenjem." Še bolj nedvoumen je, ko malo pozneje v istem pismu zapiše: „Dokler bo vladal ta trmasti Abraham Lincoln, ni mishti na mir." Sledijo vrstice: „Jug zatrjuje, da ne bo sprejel noberuh drugih pogojev razen priznanja svoje neodvisnosti. Sever pa prav tako trdovratno zatrjuje, da neodvisnosti Juga ne bo nikoh priznal." To daje vtis nekega prevagnjenja v smer nevtralnosti. Toda v pismu, ki ga piše 257 Alojz Rebula isti ustanovi slabo leto pozneje, 18. septembra 1864, jasno pokaže svoj odpor do Lincolna. „Nasa skrajno rmičujoča državljanska vojna še kar naprej divja, celo srditeje kot kdajkoli. Naš predsednik noče slišati o nobenih mirovnih pogajanjih in je pred kratkim ukazal nabor pol milijona vojakov." Gre tukaj za odpor evangeljsko miroljubnega človeka do državnika, ki ga je povlekla za sabo vojna brezkompronüsnost? AH pa je morda v tem refleks tu-adne drže avstrijske pohtike do ameriškega dogajanja? Problem še čaka razčiščenja. Vsekakor ima človek vtis, da je Baraga do Avstrije, ki jo ima za svojo domovino, tudi pohtično lojalen. Za takšnega ga je moral uneti tudi Dunaj, sicer ga ob njegovem prvem obisku v Evropi ne bi bili sprejeh po vrsti vsi člani dvora: cesar, cesarica, cesarica mati, nadvojvoda Ludvik, Franc Karel s soprogo ter Ivan, kakor je slovenski misijonar ponosno naštel v pismu sestii Amaliji. A še najmanj bi ga bil povabil na večerjo - „odlikovanje, ki so ga le redki deležni," kot je pripomnil - Metternich. Stavek „obedoval sem pri velikem, zares velikem in plemenitem knezu Mettemichu" se je mogel zapisati le svetniški odmaknjenosti človeka, ki je sicer lahko videl v znamertitem politiku očarljivega gostitelja, ne pa tudi oblastniškega tisjaka, virtuoza v policijskem vladanju. Vsiljuje se vprašanje, ati je veliki mogočnik res hotel osebno spoznati Kristusovega misijonarja med Indijanci ati pa je imel za bregom še kaj, kar bi utegnilo podpreti sum, ki ga je Samuel Morse, izuntitelj telegrafa, izrekel v nekem newyorskem časopisu, ko je napadel Leopoldinino ustanovo kot orodje Mettemichovega vpliva v Severni Ameriki. Takšne namere pri kanclerju ne bi smeti izključiti. A če jo je že tinel, je šinila v astionomski dalji mimo Baraga, ki nikdar in itikjer v svojem štiridesetietnem misijonarjenju ni pobudil sumnje kakšnega političnega agentstva. Te sumnje si, kolikor vem, ni predrznilo niti slovensko marksistično zgodovinopisje, kolikor ga je Baraga sploh zanimal. To je pač čistost, absolutna čistost svetosti, ki ji je zares šlo za to, kar si je bila zapisala v škofijski grb - za Edinopotrebno. Realen človek torej, tidno usidran v življenjski stvarnosti in v njenih pojavih, denarnih, tehničnih, geografskih, še najmanj političnih. Preko dunajske Leopoldinine ustanove, tega njegovega ntisijonskega oporišča v Evropi, pa tudi iz zasebnih donacij se je v njegove roke steklo veliko denarja. S svoje prve poti v Evropi se je na primer vračal s kar 6000 goldinarji. Dejstvo, da je v njegovi biografiji sicer govora o dolgovih, posebno proti koncu življenja, a ne o kakšrtih finančnih polomijah, govori za njegovo previdnost. Dolgovi sami ne smejo čuditi, če pomislimo na njegovo nepomirljivost v gradnji cerkvertih objektov - tri cerkve samo v La Pointu, v celoti pa jih je zgradil trinajst! -, pa tudi če se spomnimo finančne predrznosti nekaterih njegovih svetitiških sodobnikov, na primer Janeza Bosca. Vse kaže, da je Baraga znal do denarja priti, a tudi ravnati z njim, čeprav brez špekulativnega talenta. V prvi dobi svojega misijonstva, ko je bil v La Pointu, je celo, čeprav z ne povsem mimo vestjo - šlo je vendar za šampanjec! - poskusil svoj prerevni ntisijon 258 Irenej Friderik Baraga kot človek podpreti z nekim trgovskim zastopstvom. Prvi ponudbi francoskega vinotržca Loissona za trgovsko zastopstvo je sicer rekel ne, drugi pa se je njegovo skrajno pomanjkanje uklonilo. Baragov newyorski znanec Ramsay Crooks naj bi vino razprodajah Toda vino ni büo za ameriški okus in Baraga je moral drezati, da Loissonovi sodi lüso ostajali v skladiščui, ter - on , apostol treznosti! - dajati Crooksu nasvete za am ugodnejšo prodajo. Mučnega zastopstva je büo po sedmih letih konec m Baraga je tvegal nov poskus, ki ne bi vznemirjal njegove vesti: povsem nedolžen poskus, kakor ga predstavlja kmetijica z nekaj kravami in kokošmi. Šlo je torej za eksperiment z malim kmečkim gospodarstvom, pri katerem naj bi pomagala ovdovela sestra Antonija (nesojena ljubezen Matije Čopa...), ki se mu je sama vsitila za pomočnico, sicer ženska z večjim smislom za gosposke salone kakor za kmečka opravila. A ocena kompetentnega ocenjevalca, ntisijonarja Ptica, ki je prišel na obisk, se je glasüa: gospodarska situacija zanič! „Njuno gospodarstvo: dva vola, dve kravi, šest kokoši, ena mačka, miši nobene," tako, z ironijo rojenega praktika, kakršen je ta vetiki sadjar bü, je ocertil tisto ekonomijo v pismu Baragovi sestii Amaliji. Sklenü pa ga je s pol občudujočo pol resigrdrano, a psuiološko brezhibno ugotovitvijo: „Friderik je preveč dtüioven, da bi mogel veliko drugega delati kakor to, kar pelje naravnost proti nebesom." Realizem, smisel za stvarnost, racionalen odnos do stvari - to samo na sebi še ne daje prikupnosti nekemu značaju. Tudi še ne dela iz človeka gentlemana, za kakršnega je Baraga označil ameriški pastor v že navedeni izjavi. K tisti uravnovešenosti je treba dodati še kaj. Recimo nekaj srca, nekaj miline, nekaj kulture, nekaj poetičnosti, predvsem pa nekaj ljubezni. Do kam je lahko segla srčna mehkoba Friderika Baraga, o tem nam priča njegova korespondenca s sestro Amahjo. Nekaj nam povesta že skoraj standardni začetek m zaključek pisem: „Moja preljuba Amalija. - Tvoj večno te ljubeči brat Friderik." V sestri ne vidi tohko sorodnice kolikor sodelavko pri rasti svojüi misijonov m tako jo tudi primemo informira, večkrat z isthn besedüom kot vodstvo Leopoldinine ustanove (tej pošilja trimesečna poročua za njene Berichte). Njegova nežnost do sestre bi utegnila biti manj neskaljena, če upoštevamo njeno nezakonsko materinstvo v času njegovüi dimajsküi študijev, kar je v tistem času in še posebej v tistem gosposkem okolju pomenilo hudo družabno neprimemost. Podoben je bü njegov odnos do sestre Antonije, čeprav je vprašanje, koliko mu je ta genialoidna in muhasta ženska s svojim vprašljivim misijonskim poklicem büa v Ameriki v dejansko pomoč. Ko je po enem letu odšla, željna novih daljav, jo je v sedmih jezikih, verjetno da bi ugodil njeni potiglotski mahnjenosti, priporoču angelu varuhu, začenši s slovenščino: „Angel Božji naj te vedno spremlja." Vendar mehkoba v njem ni sentimentalnost. Tudi ob tem slovesu ni kakšnega čustvarjenja. Ko pozneje, v šestdesetih letih, zve od nečakinje Marije za smrt sestre Amalije, pokaže manjšo pretresenost, kot bi pričakovati glede na dolgo in ljubečo zvezo z njo. Svoje solze je Baraga pač hranU za dmga doživetja - ko je na pruner prvič stopü v misijonsko cerkvico pri Krivem drevesu, ko je v La 259 Alojz Rebula Pointu videl v zimi tekati okrog nage indijanske otroke, ko je v Marquettu zvedel, da bodo sestre sv. Jožefa prišle učit njegove Indijančke... Vsekakor je v tem blagem človeku, tako ljubeče navezanem na svojce, težko domnevati neko ostrino do tujcev, razen če je šlo za stvari, ki so bile Baragu svete, kakor kadar je bilo na primer treba prijeti belega trgovca, ki je prihajal s svojim žganjem ugonabljat Indijance. A vtis, ki ga daje s svojhn ravnanjem, je, da imamo v tem sinu takratne Slovenije uravnovešenega, dostopnega, ljubeznivega človeka, s katerim je moralo biti lepo živeti m delati. Tak vtis človek dobi tudi iz odnosa, ki ga je imel do svojih duhovnikov, do katerih je bil razumevajoč in očetovski. V svojih pismih jih rad pohvali. Zomu svetuje, naj pri misijonskem delu ne pretirava in naj čuva svoje moči. Vendar ga prirojena uravnovešenost spet čuva pred tem, da bi izpadel kot dobričina. Kot predstojnik se zna razburiti. Tako na primer, ko v Mackinacu najde neprimerno izpolnjen krstni register. „Ponovno in ponovno smo odrediti, da misijonarji, ki služijo v tem misijonu pri Sv. Ani, morajo vpisovati imena v ta register razločno in skrbno, ne pa, kakor so narediti nekateri, katerih pisanje je mogoče brati s težavo ati z vehko težavo, kar je znamenje zanikmosti in nemarnosti." Kakšen vtis je dajal Baraga s svojim človeškim kontaktom, je bilo nakazano z nekaj pričevanji. Kakšen pa je bil dejansko do sočloveka, je posebno razvidno iz njegovega občevanja z Indijanci, o čemer bo nekaj besed pozneje. Že njegova ntisijonarska vloga ga je navajala k priljudnosti, zgovomosti in družabnosti, kakšen drobec pa daje slutiti tudi, da temu Dolenjcu ni manjkal smisel za humor. Naj navedem redek primer, ko se mu v dnevnik, pisan v nemščini ali angleščini (v indijanščini samo kakšen izraz, kakšen srčni izliv) ukrade slovenska beseda. Na ladji se mu je pritaknil neznanec in ga dolgočasil s čudaškim besedovanjem. Baragov zapis: „Er ist ein prismojenec." Kaj reči o tem človeku, katerega življenjsko zanimanje ni veljalo temu svetu, glede njegovega odnosa do kulture, umetnosti, znanosti? Poliglot se je najavti v njem že v študentski dobi, ko je, kot vemo iz njegovega dnevnika, na Dimaju študiral kar štiri jezike: francoščino, angleščino, italijanščino in španščino. Ko je bil misijonar, je po potrebi pridigal isti dan v francoščini, nemščini, angleščini in indijanščini, če pa je bil zraven še Slovenec, tudi v „kranjščini". To potiglotstvo je bilo tako rekoč del njegovega običajnega apostolskega menuja. Eno od obžalovanj, ki se ponavljajo v njegovi korespondenci, je, da ne more dobiti v svojo škofijo duhovnikov, ki bi poznati, če že ne indijanščine, vsaj tii jezike, ki so se govorüi v njegovi škofiji, se pravi francoščino, nemščino in angleščti^o. Večino svojih kultumih energij - nešteto noči in nešteto potov - je Baraga posvetil indijanščini, od otavanščine do očipvejščine: gre, kot je znano, poleg raznih verskih publikacij, za očipvejsko slovrtico^ in očipvejski slovar^ knjigi z 3 A theoretical and practical grammar of the Octchipwe Language, Detroit 1850. 4 A Dictionary of the Otchipwe Language, explained in English, Cincinnati 1853. 260 Irenej Friderik Baraga kot človek več kot 500 stranmi vsaka.Vendar je v tem intelektualcu jezikoslovca presegal izobraženec s širšim kulturnim obzorjem: to je dokazal z nemško knjigo Zgodovina, nravi in šege severnoameriških Indijancev. Potem ko je doma izdal tri publikacije v rodnem jeziku (Opominjevanje enega duhovnega pastirja za svoje ovčice sredi svetega leta 1820, Dušna paša 1830 in prevod Od počeščevanja in posnemanja Matere Božje 1830), je Baraga vztrajal pri slovenščini tudi pri Velikih jezerih (Obiskovanje Jezusa Kristusa v presvetem rešnjem Telesu - prevod knjige Alfonza Ligvorijskega, 1832, Premišljevanje štirih poslednjih reči 1837, Zlate jabelka 1844, Nebeške rože 1846). Temu plemenitemu vztrajanju pri tedaj družbeno in kultmno inferiomem jeziku je vsekakor morala botrovati želja, da bi si ohranil svoje dragoceno misijonsko zaledje. A obenem je v tej navezanosti na slovenščino dokaz njegove ukoreninjenosti v jezikovnem in kulturnem prostoru domovine. To so pisanja brez vsake Uterame ambicije, kakor tudi sicer moramo ob tem piscu pozabiti na hteraturo. S tem pa nikakor ni rečeno, da njegovo delo ne zasluži globljega jezikovno-stilnega pretresa. Težko si je predstavljati Baraga z romanom ah pesniško zbirko v roki. Celo do svoje poklicne stroke, teologije, je videti distanciran. Edmi teološki problem, ki ga v svojem dnevniku^ omeni, je znana crux theologorum - usoda nekrščenih otrok, kar je razimüjivo glede na njegovo vzneseno gledanje na zakrament krsta. Teolog, ki ga najdemo omenjenega v njegovi korespondenci, je Leopold Stolberg. Sestro Amalijo namreč prosi, naj mu pošlje izvod njegovega dela Geschichte der Religion Jesu Christi. Med njegovimi lektirami najdemo tudi avtorje, kot so Butler - Življenjepisi svetnikov, Gury - Teologija, Reeve - Zgodovina Cerkve. Da ga je zanimala filozofija - morda bolj filozofi sami kot njihove feorije - daje mishti podatek, da si je jemal na ladjo Življenjepise filozofov starega, anekdotično prikupnega Diogena Laercija. Nagnjenost do likovne umetnosti je pokazal že kot študent na Dvmaju, ko ga je nekaj let strastno prevzemalo risanje, da mu je posvečal do šest ur na dan. Kot duhovnik je bü nadvse občutljiv za cerkveno estetiko. V misijonih je sanjal čim lepše slike za svoje cerkve. Prva pošujka Langusovüi slü< ga je spravüa tako rekoč v ekstazo. „0h, preljuba Amahja, kakšno darilo!" je pisal sestri 29. julija 1833. „V svojem življenju nisem imel nič lepšega in dragocenejšega, kot imam sedaj po goreči dobrotljivosti teh šest Langusovih slik. Z gotovostjo lahko rečem, da v Združenih državah nikoti nisem videl kaj vetičastnejšega. Bü sem ravno v Mackinacu, ko sem prejel ta zaboj. Te čudovite stike sem torej pokazal več gospodom, ki so že daleč okoti potovati in nmogo videti, pa so priznati, da te shke prekašajo vse, kar je v tej dežeh mogoče lepega videti..."*" Tudi za svojo cerkev v La Poüitu je hotel imeti slike Mateja Langusa, tega takrat najbolj renontiranega ljubljanskega stikarja, in jih je naročil kar osemnajst. 5 "...Glede otrok, ki umrejo brez krsta, rečem: Quo non eant, scio; quo eant, nescio. Da ne gredo v nebesa, to vem, to je gotovo. Kam pa dejansko gredo, tega ne ve ruhče. Mnenja cerkverüh očetov in teologov se v tej točki zelo razhajajo..." (A. Rebula: EXih Velikih jezer, str. 222). 6 J. Gregoric: Baragova misijonska pisma, str. 82. 261 Alojz Rebula Ko SO prišle, jih je prav tako občudoval in razkazoval. V novi cerkvi v La Pointu si je od kiparja, Kanadčana, želel, kot je rekel, „ lep umetniški oltar". Prav tako je Baraga, tega lunetniškega občutljivca, že kot študenta prevzemala glasba. Za cerkev v La Pointu si je priskrbel zvon kar iz New Yorka. Pravi praznik je bü zanj, ko so v cerkvi misijonarja Foxa zabobnele orgle, „prve orgle v moji revni misijonski škofiji, kajti tukaj v moji stolnici kot v drugih cerkvah tinamo samo tistim orglam podoben instiument, ki mu pravijo melodeon," kot je zapisal v poročilu Leopoldinini ustanovi.^ V Baragu torej lahko prepoznavamo široko kultiuno odprtost z izrazitim estetsldm čutom. Kadar potuje po Evropi, ga povsod spremlja kultumi spontin. Ko na poti v Ameriko potuje skozi Francijo, se v Meauxu spomni nekdanjega škofa tistega mesta, velikega Bossueta. V tem intelektualcu lahko zasledimo tudi znanstveno razpoloženost. Omenjeno je bilo njegovo etnografsko zanimanje, ki je rodüo knjigo o Indijancih. Omenjena je büa kar stiokovna natančnost njegovih opisov, ko ga je mlada Amerika prevzemala s svojo dirjajočo civitizacijo. Res je tieba priznati, da do etnografskega gradiva ni tinel tistega kulta, ki bi ga imel sodoben stiokovnjak, sicer ne bi bil kar z lahkim srcem nekajkrat požgal „vrazarsko šaro", kakor jo je imenoval, ki so mu jo spreobmjeni Indijanci izročati. Dejstvo pa je, da do tistega gradiva povsem ravnodušen nikakor ni mogel biti, saj je zaboje indijanskih predmetov poslal ne samo svojemu svaku Gresslu, ampak tudi grofu Hohenwartu za ljubljanski muzej. Vendar pa ni Baraga nikjer tako pokazal svojega znanstveno racionalnega duha kot v pismu, ki ga je iz La Pointa napisal nadškofu Mudeju o vprašanju izvora ameriških Indijancev. Pismo je v bistvu kratka razprava in obračrm s teorijo, po kateri naj bi bih Indijanci potomci onih desetih izraelskih rodov, ki se po babilonskem suženjstvu niso več vrrtili v Obljubljeno deželo. Baraga v kar sedmih točkah prav tako argumentirano kakor odločno, s superiornostjo poznavalca, drugega za drugim ovrže domnevne dokaze zadevne teorije.* Še en dokaz za temeljno uravnovešenost, racionalnost in kritičnost tega človeka. Baraga kot sočlovek. Baragova človeška substanca se je najbolj pokazala v njegovem odnosu do ljudi. Če se ozremo v njegovo mladost, je značilna ljubeznivost, s katero v svojem študentskem dnevniku omenja svojega sošolca Jovana Vesela, poznejšega titerata dvonüjivega slovesa Koseškega. Kar zadeva njegov odnos do cerkvenih ljudi, je prav tako značikia naklonjenost, s katero govori o njih, tudi kadar bi zaslužui manj razumevajoče oznake. „Gospod dekan in moja dva častita tovariša so dobri, prijaziti in dobrohohti gospodje," je na primer v nekem pismu sodu o svojih sobratih v Metliki, čeprav je bü dekan Derganc malerücosten in grob predstojnik, enemu od „castitih" sokaplanov pa je moral Baraga sezuti škomje, ko se je vmU pijan od nekod. MiJiasti in nekorektni 7 J. Gregoric: Baragova msijonska pisma, str. 221. 8 J. Gregoric: Baragova misijonska pisma, str. 165-166. 262 Irenej Friderik Baraga kot človek Rese je bil zanj „moj dobri škof". Vendar je temu človeku, ki je prestrezal denarne pošiljke iz Evrope, namenjene njegovemu misijonu, znal pokazati tudi svoje dostojanstvo, ko se je po vrsti neučinkovitih protestov na koncu dopisa podpisal „z obveznim spoštovanjem"... Baraga je šel v misijone tako nadnaravno naravnan, da se je civüizatorski vzgib v njem prebujal le polagoma, šele po prihodu v Ameriko. V pismu Leopoldinini ustanovi z dne 10. marca 1832, torej dobro leto po prihodu, je označil Indijance s svojega območja kot „srecno, mimo in svobodno ljudstvo". To je bila tudi doba njegove prekipevajoče misijonarske sreče.'^ Vendar se mu je kmalu, ko je začel prodirati v širše indijansko ozemlje, indijanska stvamost pokazala v vseh svojih negativnih plateh. Tako na prhner v nomadstvu, ki tistim ljudem ni dajalo obstanka in jih je delalo odvisne od lova m ribolova (dodatni vh preživljanja je bilo varjenje javorovega sladkorja). Položaj je še zaostrila namera vlade Združeruh držav pod dvakratnim predsednikom Jacksonom, da Indijance preseh na Divji zahod, onkraj Misisipija. A še posebej je ta narod ogrožal alkoholizem, katerega je prinašal evropski trgovec, ki je za dragocena krzna iz indijanskega pragozda ponujal svojo perverzno valuto - žganje. Baraga v nomadstvu rti videl prihodnosti za Indijance: rešua bi jih lahko samo poljedelska navezanost na zemljo. „Dokler Indijanci raztreseno v gozdu živijo v svojih kolibah," je 12. februarja 1844 zapisal iz L'Ansa nadškofu Müdeju, "jih je težko civüizhati in navaditi dela in snage. Zato sem naredU načrt, da po zgledu dobrih starih jezuitov v Paragvaju napravim majhno redukcijo in jih vse zberem v erti vasi okoh cerkve..."'" Pol leta pozneje je bU načrt uresničen: na zelenem pobočju nad jezerom 496 akrov zemlje - Baraga jih je bü kupu od vlade -, razdeljenih v parcele, petnajst enodmžinskih hišic s cerkvijo in stanovanjem za misijonarja, s prodajalno, irüinom in žago... Težje se je büo spopadati z alkoholizmom. Indijanski element je bü nezadržno dovzeten za žgano pijačo. Toda Baraga je prišel v L'Ans tudi s priglasnicanti za Dmžbo treznosti. In uspel mu je čudež, večji od redukcije: med slovesnim obredom v cerkvi so drug za dmgim stopati pred škofa Indijanci in prebrati zaobljubo, da se za vselej odpovedujejo uživanju opojrtih pijač. Reševati Indijanca ne samo versko, ampak tudi civüizacijsko in nacionalno - za to vizijo je Baraga izgorel. A če bi büo treba iz njegovih misijonskih analov izbrati stran, ki naj bi ga najpretresljiveje pokazala v tej vlogi, v vlogi razdajajočega se človekoljuba, se ne bi büo težko odločiti za dokument, katerega avtor je ameriški geolog Ducatel. Ta se je med svojimi znaristvenimi potini ustavü v La Pomtu prav v času, ko je otok mrgolel od indijanskih množic, ki so prihajale tja na letno izplačuo, s katerim je angleška vlada nagrajevala zadržanje Indijancev med minulo angleško-ameriško 9 "O, kako sem vendar neskončno srečen!" je pisal 2. januarja 1832 sestri Amaliji, medtem ko si je misijonar Mazzuchelli po obisku pri njem 26. julija 1833 zapisal: "Baraga sem našel srečnega kakor v raju." 10 J. Gregoric: Baragova misijonska pisma, str. 168-169. 263 Alojz Rebula vojno. Sredi poletja je tam nmogo tistih ljudi zaradi vročine in nesnage razumljivo zbolelo in Ducatel je poln občudovanja našel slovenskega misijonarja sredi njih, ko jim je stregel z vdanostjo in natančnostjo, kakor ne bi bil bolje mogel posebej zanje nastavljen zdravnik. Ta izredni dokument je priložen novi izdaji Baragove biografije, ki je izšla pri Mohorjevi družbi. Tudi ko ne bi imeH drugega pričevanja o Baragovem civilizatoričnem in človekoljubnem delovanju med severnoameri- škimi Indijanci, kakor nam ga je v svojem članku v časopisu posredoval ta geolog, človek z evropsko izobrazbo (toda o Baragovem delu je z istim občudujočim priznanjem pisal tudi protestantski New-York Observer), bi nam ta dokument zadostoval za izmero človeških razsežnosti tega sina Slovenije. Kdor v Frideriku Baragu ne bo mogel občudovati svetnika, bo moral občudovati himianista, civüizatorja in človekoljuba. BESEDA O AVTORJU Alojz Rebula, po študijah klasični filolog, a njegovo kultumo zanimanje velja predvsem ustvarjalni literaturi (novele, romani, drame, eseji). Posveča se tudi prevajanju in biografijam (Baraga, Slomšek, Ukmar). ABOUT THE AUTHOR Alojz Rebula studied classical philology but his main cultural interest has always been creative writing (novellas, novels, plays, essays). He also engages in tianslating and writing biographies (Baraga, Slomšek, Ukmar). SUMMARY IRENEJ FRIDERIK BARAGA AS A MAN EspeciaUy if we study Friderik Baraga's correspondence he appears to have a harmonious disposition with balanced emotions and rationatity, a man of clear- cut choices in Hfe and tion determination. His vitaHty and its magnitude, however, exceed the average Slovene psyche. The Church's Josephinism of the period could not accept a man of Baraga's magnantinity. In his attitude to reatity Baraga proves to be reahstic in his moderate attitude towards the conditions of life in spite of his tmcompromising orientation toward the supematural. His attitude towards the technical progress of tiie young American nation is one of affection. His ideal in hfe was not only to christianise the Indians but also to enhance theti civilisation; Baraga saw the solution for them in giving up theti nomadic hfe and the abuse of alcohol. In his attitude to the Austiian fatherland Baraga proves to be a genuine patriot and though isolated from the ciütural renaissance 264 Irenej Friderik Baraga kot človek brought about by the great poet France Preöeren, he is deeply devoted to his native Slovenia and its language. Baraga is a gifted polyglot, a sensitive nature with a sense of art and music. But he is also a well-read inteUectual with a sense of scientific truth. Though one can hardly refer to Baraga as a homo politicus he can be best described as "a moderate conservative". In his references to the American Secession War one feels that he had his reservations about Lincoln. According to statements by competent contemporaries Baraga as a man must have given ti:ie impression of a well-bred gentieman and ardent humartitarian. RESUME IRENEJ FRIDERIK BARAGA, HOMME C'est surtout dans sa correspondance que Friderik Baraga montre un caractere harmonieux, sorte d'équilibre entre émotion et raison; il donne l'impression d'un homme aux choix clairs dans la vie et inébranlablement décidé. Son élan vital et son entiiousiasme dépassent la moyerme des Slovenes de sa génération. Le catholicisme de l'époque sous l'empereur Joseph II n'était pas capable de l'accepter. Son attitude vis-a-vis de la réatité est réatiste, ses rapports au monde matériel sont mesurés, malgré son inébranlable penchant pour le surnaturel. Il approuve le progres technique de la jevme Amérique. L'idéal de sa vie n'est pas seulement l'évangélisation des Indiens, il souhaite également la progression de leur civilisation: ü voit leur libération dans le renoncement a la vie nomade et a l'alcool. Vis-a-vis de l'Autriche, son pays d'origine, il est \m patiiote honnete, hé de tout coeur a sa Slovértie natale et a sa langue, bien qu'il n'assiste pas a la renaissance culturehe a l'époque de Prešeren. Baraga est tm polyglotte ties doué; homme sensible ayant du sens pour l'art: de l'art plastique a l'art musical. C'est aussi im intellectuel ayant de larges horizons culturels et le sens de la vérité scientifique. Baraga fut absent de la scene pohtique de l'époque, cependant, on peut le définir comme étant im conservateur modéré. Pendant la guerre de sécession américau\e, on note sa réserve vis-a-vis de Luicoln. D'apres les témoignages de ses contemporains, Baraga donnait l'impression d'un gentleman élégant et d'un philanthrope fervent. 265 266 BARAGOVA ZBIRA IN NJEN POMEN ZA NEEVROPSKO ETNOLOGIJO V SLOVENSKEM ETNOGRAFSKEM MUZEJU Marija Mojca Terčelj Izvleček Prispevek govori o prihodu in obliko- vanju neevropskih zbirk v Slovenskem etno- grafskem muzeju. Podrobneje je predstavljena Baragova zbirka, ki obsega predmete vsakdanjega življenja Indijancev Otazva in Ojibiua. Avtorica utemeljuje tezo, da je bil Friderik Baraga v prvi vrsti misijonar, da pa njegovo znanstvenoraziskovalno delo na etnološkem področju daleč presega religiozne okvire. Značaj muzejske zbirke to nedvomno dokazuje. ABSTRACT The article drescribes the acquisition and formation of non-European collections in the Slovene Ethnographic Museum. It deals in greater detail with the Baraga Collection of objects from the everyday life of the Ottawa and Ojibwa Native Americans. The author advances the thesis that Frederic Baraga was in the first place a missionary, but that his scientific and reasearch work in the field of ethnology goes far beyond a religious context. The nature of the collection proves this beyond any doubt. Slovenski etnografski muzej se danes lahko pohvah ne le z bogatim fondom zbirk slovenske kulture, ampak z zelo pestrim in muzejsko cenjenim izborom neevropskih zbirk, zlasti zbirk iz 19. in začetka 20. stoletja. Zbirke obsegajo vse kontinente, zlasti bogate pa so azijske in afriške. Če jih delimo po kronologiji prihoda v muzej, lahko rečemo, da imamo': 1. Zbirke, ki jih je Slovenski etnografski muzej podedoval od Kranjskega deželnega muzeja. Etnografski muzej jih je pridobil med letoma 1823 in 1923. To so zbirke iz čme Afrike misijonarja m raziskovalca Ignacija Knobleharja (200 predmetov), kapitana Perčiča (pribl. 50 predm.). Mladiča, Lista, Laurina, Flereta 1 Boris Orel, O etnografskih zbirkah iz Afrike, Amerike in Azije v Etnografskem muzeju v Ljubljani. Slovenski etnograf 6-7 (1953-1954), Ljubljana 1954, str. 139-144. 267 Marija Mojca Terčelj in Baumgartnerja, ki obsegajo donacijo majhnega števila izbranih predmetov; zbirke iz severne Afrike, zlasti Egipta, C. Vetterja, Zupančiča, DroUa, Pirschitza, Smoleta in Laurina z nad 90 predmeti; zbirke iz Azije, med katerimi je tieba posebej omeniti kitajsko zbirko misijonarja Turka iz Hankova s 163-imi predmeti, ntisijonarja Šu-ja, itd. Tuje bilo tudi več donatorjev manjšega števua predmetov. V to obdobje spadajo predmeti iz Severne Amerike, ki so jih muzeju darovali slovenski misijonarji med Indijanci Ojibwa in Otawa, misijonar Irenej Friderik Baraga - 47 predmetov, Ivan Čebul - 8 predmetov in M. Topolansky 1 predmet. V Baragovi zbirki je en predmet - kanmita sekira - ki jo je Baragi ob odhodu v Evropo daroval misijonar Franc Pire. 2. Zbirke, ki jih je Slovenski etnografski muzej pridobil med letoma 1923 in 1945 (161 predmetov). Med njimi je ena najpomembnejših tii muzejsko najvrednejših - zbirka predmetov Pigmejcev iz Centialne Afrike, ki jo je leta 1930 muzeju daroval dr. Lambert Ehrhch. Dr. Ehrlich je zbirko dobil v dar od Paula Schebeste, enega poglavitnih predstavnikov dimajske antiopološke šole, s katero je imel slovenski etnolog neposredne stike. Zbirka obsega 96 predmetov, relativno dobro ohranjenih, in ima toliko večjo muzejsko vrednost, ker jo podptia znanstveno bogat opus Schebestovih antropoloških študij. Druga zbirka je Naglasova (60 predmetov) in tietja je zbirka dr. Ivana Švegla, diplomata v razhčnih državah; zato zajema predmete različnih kultur, več ati manj zbranih ad hoc, vendar muzejsko obdelanih. Tako je na primer Šveglovo donacijo ekvadorske chance študijsko podrobno opisal dr. Božo Škerl v Slovenskem etnograful 3. Zbirke, ki v muzej prihajajo po letu 1945. Te bi lahko razdeliH v tri skupine: a. Zbirke, ki so jih posamezniki, ki so büi po nacionalnem poreklu aH delu povezani z oddaljeninti kulturanti, muzeju darovati ali prodali in ki predstavljajo starejše predmete: npr. Skuškova kitajska zbirka, ki je zelo kompleksna in sistematična; Le Cottova zbirka iz Oceanije, ki zajema predmete iz začetka 20. stoletja; Codelhjeva zbtika iz Afrike; sem bi všteli tudi fotografski prispevek njegovega uslužbenca Poljanca. Naštete zbirke imajo precejšnjo muzejsko vrednost: zaradi svoje raziskovalne in estetske sistematike. b. Zbtike, ki so jih muzeju darovah ati prodali posameznUci, ki so živeti v tujini, se podrobneje seznanili s tamkajšnjinti kulturami in sistematično zbirali predmete: lep primer je bogata in sistematična zbirka dr. Aleša in Vere Bebler ati pa Petkovškova afriška zbirka. c. Državne donacije neuvrščenih in posamezrü darovi, ki povedo več o 2 Božo škerl, Čanca v zbirkah Ijubljariskega Etnografskega muzeja. Slovenski etnograf 6-7 (1953-1954), Ljubljana 1954, s. 147-156. 268 Baragova zbira in njen pomen za neevropsko etnologijo v SEM odnosu darovalcev do različnih kultur kot o kulturah samih, saj zaradi nesistematičnosti nimajo večje muzejske vrednosti. Čeprav dozdajšnja stiokovna titeratura omenja, da je zbirka predmetov severnoameriških Indijancev Otawa in Ojibwa iz prve polovice 19. stoletja ena prvih neevropskih zbhk v Slovenskem ehiografskem muzeju, takrat še Kranjskem deželnem muzeju', želimo explicite poudariti, da je kar njegova prva neevropska zbirka. To poudarjamo, ker je prav Baragova zbirka pripomogla k oblikovanju Oddelka za neevropske kulture v Slovenskem etnografskem muzeju ki ker predstavlja lep zgled pravilnega znanstvenega muzeološkega pristopa tako etnologije Slovencev kot etnologije tujih kultur. Zbirka je najverjetneje nastala leta 1835 ali pa 1836. O tem pričajo zgodovinski in pisarti viri, zlasti Baragova korespondenca z Leopoldinino ustanovo na Ehmaju in s sestro Amatijo v Sloveniji.* Kaj je Barago vzpodbudilo k zbiranju predmetov? Irenej Friderik Baraga je bU v prvi vrsti duhovnik, misijonar ki kot tak predan eshatološkim ciljem svojega pokhca. Med letoma 1831 in 1835 je služboval med Indijanci Otawa na območju Dolnjega Michigana, leta 1835 pa je bil prestavljen na sever, med Indijance Ojibwa ob Gornjem jezeru. Z Ikigvistiko in etimologijo se je začel ukvarjati iz praktičnih razlogov svojega pokhca, vendar pa bi njegovo delo ne imelo znanstvenega pomena, če ne bi bil intelektualec kompleksnega značaja, mnogoterih duhovnih sposobnosti in eruditske izobrazbe. Najprej se je naučil indijariskih jezikov Otawa in Ojibwa, da je lahko prevajal rehgiozne tekste. Tako je lahko že v tridesetih letih 19. stoletja izdal indijanske slovnice in slovarje. In ko ga je Leopoldinina družba z Dimaja, ki je ntisijonarjem omogočala materialno in moralno podporo, zaprosüa, da napiše knjigo o navadah kidijancev, se je dela lotil s profesionalno natančnostjo pravega znanstvenika. Pozkni 1835/36 je napisal etnološko monografijo Geschichte, Character, Sitten und Ge- bräuche der nord-amerikanischen Indier. Delo, ki je pisano po zgledu Heckewel- derjevega Poročua o zgodovini, nraveh in šegah indijanskih ljudstev (Account of History, Manners und Customs of the Indian Nations. Philadelphia, 1819), je več kot zgledno. V njem je uporabil najsodobnejše znanstvene pristope: terensko opazovanje in lashme izkušnje, upoštevanje pismenih vkov ki hterature. Pri tem se je oprl na pionirje ameriške etnologije: Heckewelderja, Thatcherja, Schoolcrafta in Carverja. Baragova etnološka monografija je sistematična in objektivna. 3 Boris Orel, O etnografskih zbirkah iz Afrike, Amerike in Azije v Etnografskem muzeju v Ljubljani. Slovenski etnograf 6-7 (1953-54), Ljubljana 1954, str. 141. Dr. Pavla Štrukelj, Etnološka zbirka severnoameriških Indijancev Ojibwa iz 19. stoletja v Slovenskem etnografskem muzeju. Slovenski etnograf 25-26 (1972-73), Ljubljana 1973, str. 109. ¦1 Baragova misijonska pisma. Zbral in prevedel, uvod in opombe napisal Jože Gregoric. Ljubljana: Dnižina, 1983, str. 130-32. 269 Marija Mojca Terčelj Istočasno, pozimi 1835/36, je Baraga napisal dve deli z religiozno vsebino: molitvenik Otchipwe Anarrüe-Masinaigan in Jesus Obimadisiwin oma aking, knjigo evangeljsküi tekstov. Odločil se je, da bo tako monografijo kot rehgiozne tekste natisnil v domovini. O tem priča pismo sestri Amaliji z dne 24. februarja 1836' iz ntisijonske postaje pri Sv. Jožefu ob Gornjem jezeru, v katerem pravi: "Če dam ti dve knjigi tiskati v Detroitu, ...bodo stroški za tisk in vezavo znašali okoli sedemsto tolarjev (nad 14U0 goldinarjev).. .Ljubljanski tiskar bo pod mojim vodstvom lahko ravno tako natisnil indijansko knjigo, kakor jo je tiskar v Detroitu, saj tudi tam ne razumejo niti ene indijanske besede." Skoraj gotovo se je Baraga podal na naporno pot čez Atiantik, da bi v domovini pridobil materialno podporo za svoj misijon. Po zgledu ostalih evropskih misijonarjev se je odločil, da v Slovertiji poišče sredstva za nadaljnje delo. Med obiskom v domovini, leta 1836-37, se je med drugim posvetil ustanavljanju tako imenovane Jožefove družbe. Tako je razmišljal Baraga. Kako pa so razmišljali takratni slovenski intelektualci? Filozofske ideje in socialne spremembe 18. stoletja, nacionalna gibanja tostran in onstran Atiantika ter nagel razvoj tiidustrijske revolucije so v Evropi oblikovali koncept novonastajajočih muzejev, ki so z znanstvertimi metodami podpirali vsesplošen družbeno-gospodarski razvoj, vzpodbujali bogato kulturno in razsvetljensko miselnost in pomagati pri porajajočem se narodnostnem prebujanju. V Sloveniji se je ideja modernega muzeja rodila leta 1809, ko so bile razmere zanjo dovolj zrele. Takratna francoska uprava je namreč podpirala napredno miselnost, razvijala šolstvo in znanost, Ljubljano pa prvič v zgodovtiti postavila za središče pomembne provtiice. Kranjski deželni muzej je bil uradno ustanovljen leta 1821. Njegovi ustanovitelji so poudarjali kulturni in izobraževalni pomen ustanove in zahtevati znanstveni pristop pri hranjenju, vzdrževanju in prikazovanju zbirk. J. C. Schmidburg, predsednik deželnih stanov, se je leta 1823 s posebno spomenico obrrtil na domače prijatelje znanosti: "Naš domovinski muzej naj bi zajel prvenstveno vse s področja nacionalnega slovstva in narodne ustvarjalnosti. Prav tako naj združi vse, kar je ustvarila narava in človeška pridnost. Shrani naj vse spontine na usodo dežele in zasluge njenih prebivalcev." Grof Franc Jožef Hanibal Hohenwart, prvi upravitelj Kranjskega deželnega muzeja in predsednik Kranjske kmetijske družbe, je tej muzejski vsebini dodal še eno razsežnost, ko je Friderika Barago, slovenskega misijonarja med Indijanci Otawa in Ojibwa, poprosil za njegov ameriški prispevek. Ta zamisel je rodila zgodovinske posledice, saj se istovetnosti dodobra zavemo šele ob primerjavi 5 Prav tam, s. 123-24. 270 Baragova zbira in njen pomen za neevropsko etnologijo v SEM Z drugimi in drugačnimi kulturami. Stik in srečevanje z drugačnostjo nam pomagata pri izoblikovanju samorefleksije. Čeprav je prezaposleni misijonar še leta 1833 napisal svoji sestri: "Če bi gospod grof Hohenwart vedel ah vsaj hotel verjeti, da hnam spomladi, poleti in jeseni v svojem misijonu ves čas toliko dela, da rtikoh rtiti četrt ure rtisem prost, razen ponoči, bi mi rad oprostil, da mu ne pošljem nobenih prispevkov za ljubljanski muzej,"*" pa je že na svoji poti v Ljubljano, 3. decembra 1836, iz Londona sporočU: "Ko boš dobila to pismo, povej Jožefu, da sem iz Liverpoola v Trst na njegov naslov poslal zaboj, v katerem prinašam različne indijanske predmete."^ Baraga je kljub pomanjkanju časa predmete vendarle zbral. Zakaj? Prav verjetno je poleg domovinske dolžnosti čutil tudi hvaležnost za gmotno in moralno podporo, podobno kot v odnosu do Leopoldinine družbe - pri pisanju etimološke monografije Geschichte, Character, Sitten und Gebräuche der nord- amerikanischen Indier. Strokovno nepravilno in krivično do velikega znanstvenega potenciala bi bilo sklepanje, da je büa hvaležnost za podporo edirti razlog tako velikemu znanstvenemu prispeveku misijonarja Friderika Barage. Čeprav je bü Baraga v prvi vrsti misijonar, njegovo znanstvenoraziskovalno delo na etnološkem področju daleč presega rehgiozne okvire, tako pri pisanju monografske študije o zgodovini, značaju in šegah severnoameriških Indijancev kot pri zbiranju predmetov, sistematičnem urejanju in inventariziranju zbirke. V svojem etnološkem delu je znanstveno objektiven. Uspe mu potegniti mejo med misijonarskim odnosom hm osebno prizadetostjo do nekaterüm značajskum značilnosti in navad Indijancev ter treznim znanstvenim prikazom njihove kulture. Sistematizacija njegovega raziskovalnega dela je jasna in notranje utemeljena; prav po tem se razlikuje od podobnih etnoloških del tistega časa, ki svoje študije tako drobijo, da izgube rdečo nit, preglednost in berljivost. Enak pristop ima Baraga pri zbiranju predmetov indijanskih kultur Ojibwa in Otawa, kjer ga vodi notranja sistematizacija nastajajoče zbirke, oprta na predhodno znanstveno monografsko študijo, hm prav tu je največja vrednost njegove zbirke za nastajajoči ljubljanski muzej. Predmeti torej niso büi zbrani ad hoc, rtiti ne po zgledu tako imenovanih kabinetov čudes, kakor se je dogajalo z marsikaterimi prvimi muzejskimi zbirkami; Baragova zbirka je prava sodobna znanstvena muzejska zbirka, katere predmeti govorijo tako o: a. vsebini načina življenja Indijancev Otawa in Ojibwa iz prve polovice 19. stoletja (prav zaradi istočasne raziskave m pubtikacije monografske študije Geschichte, Character, Sitten imd Gebrauche der nord-amerikanischen Indier (Ljubljana, 1837), kot o b. notranjem znanstveno-sistematskem pristopu raziskovalca, saj je Baraga 6 Prav tam. Str. 84. 7 Prav tam, str. 131. 271 Marija Mojca Terčelj predmete razdelil glede na sistematiko notranje vsebine po določenih poglavjih, sodeloval pa je tudi pri prvi muzejski inventarizaciji predmetov. Po rokopisnem seznamu Heruika Freyerja, takratnega kustosa Kranjskega dežekiga muzeja, ki ga zdaj hrani knjižnica Narodnega muzeja, je bil 25. aprila 1837 v Ilirskem hstu št. 17/9 objavljen prvi uradni seznam novih muzejskih pridobitev: Verzeichniss der für das Landes-Museimi eingegangenen Beitrege. Pod zaporedno številko 213, ki oznanja predmete "prečastitega gospoda Friderika Barage, generalnega vikarja detroitskega škofa - Friderika Reséja, in misijonarja pri Svetem Jožefu ob Gornjem jezeru, Michigan (rojenega v Dobmiču na Spodnjem Kranjskem, 29. junija 1797 in izseljenega konec leta 1830 v Ameriko)", so navedeni naslednji predmeti: a. Obrtni predmeti, narejeni iz lubja severnoameriške breze. Izdelah so jih ameriški prebivalci iz rodu Otchipwe (izg.: otschipue aH v kranjskem jeziku ozh/ppe) z Gornjega jezera. Posoda imakak), napolnjena z drevesrüm sladkorjem sisibakwat, ki ga pridelujejo iz sokov ameriškega sladkornega drevesa; dve drugi prazni posodi razhčnih velikosti; četrta, prav takšna posodica, je napolnjena z divjim rižem, ki raste na močvirnih tleh ob Gornjem jezeru. Imenujejo ga manomin in je njihovo osnovno živilo; skodelici za juho ali pijačo (onagan); model kanuja izhiman) iz brezovega lubja - ogrodje je iz zelo lahke m trde ameriške cedrovine, z jadrom in dvema vesloma, v pomanjšani obliki; pet pomanjšanih kosov brezovega lubja za prekrivanje šotorske strehe. b. Hišna oprema in leseni izdelki: majhni otroški skodelici in tamkajšnja otroška žlica; leseni žlici za odrasle (emikwar), kakršne visijo poleg ognjišča v kočah domačinov, ki niso vajeni jesti ob določenih urah in skupaj. Nad ognjiščem visi kotel z rižem, ribanti ah divjačino, iz katerega si vsakdo kadar koli vzame hrano. Kotel napolnijo le zjutiaj, potem pa si vsakdo ves dan lahko jemlje hrano; manjši rogoznici iz ločja (anakan) - takšno rogozrtico ima vsakdo v koči, jemljejo pa jo tudi na potovanja, da ne sedijo m ležijo na gotih tleh; pomanjšana, iz tiave pletena vreča {mashkimod); zibelka ali otroška nosilnica (tikinagan), narejena za poglavarjevo družino - zgornji rob je umetelno izrezljan, na pregrinjalo so indijanska dekleta uvezla umetelen figurahti okras; krplje (agimag) z vezalkami in umetniško pleteno mrežo med okviri. c. Oblačila: par nevestinih čevljev (makisinan), ki so jih ustiojüe domačinke iz srnine kože, okrašertih z zelenimi svilenimi nitmi in vezenih s pobarvanimi hrbtnimi razcepljenimi ščetinarm ježevca; par napol izvezenih dekliških čevljev; par vsakdanjih ženskih čevljev. d. Moška bojna oprema: bakrena ost sulice (shimagan) - samorodrti baker je lahko dobiti na površini zemlje kot neobdelan kos ati tist, oblikovali pa so ga z brušenjem; glavi mirovne pipe (opwagan), umetelno rezljani iz rdečega glinavca - ena glava je okrašena s kositrnimi lističi; dolgi cevi za tobačno pipo - ena je do polovice umetelno ovita z ježevčevimi ščetinami in okrašena s 272 Baragova zbira in njen pomen za neevropsko etnologijo v SEM pisanimi ptičjimi peresi in zeleno obarvano konjsko žimo, druga je okrašena z razcepljenimi ježevčevimi hrbtnimi bodicami. Ti pipi se imenujeta pipi miru, saj take uporabljajo, ko pride do nesporazmna. Možje iz plemena, ki zazna napetost, predajo pipo nasprotnikom, da bi izvedeh, kaj lahko pričakujejo od njih. Če ti potegnejo nekaj dimov, je to znak miru in prijateljstva, če ne, pomeni, naj se pripravijo na sovražnost; mošnja za tobak (kichkibitagan) iz nestrojene cevaste kože rjave podlasice, ki se angleško imenuje fisher, francosko pecan. Konci štirih tačk so okrašeni s pisartimi trakovi. Prvotimi prebivalci Amerike nosijo tako okrašen tobačni meh za pasom; podobni mošnji za tobak iz nestrojene svetlorumene kurtine kože; torbica za tobak iz rdečih volnenih rtiti m nizi stekleitih biserov, delo ženske Ojibwe; usnjena nožnica (tnokontan), lično vezena in ovita z na drobno narezanimi in pobarvanimi bodicami ameriškega ježevca; osem puščic in loka (mitigwab); bojni kij (pagamagan), izdelan iz trde drevesne korenine. e. Prirodnine: košček cedrovine (gijik ah kot v francoščinig/s/î/fc); naravne in pobarvane ježevčeve bodice - ameriški staroselci krasijo z njimi predmete in vezejo oblačua; polovica rogovja (eshkan) vehkega ameriškega losa; več ahatov in kameolov; kroghca pirita, dobljena v Gornjem jezeru; peruti pisanega ptiča {moningivaneka), dobljeni na otoku Sv. Mihaela v glavrti misijonski postaji Svetega Jožefa. f. Knjige: 1. Jesus obintadisiwin orna aking (Jezusovo življenje na zemlji); 2. Ojibwe anatnie - masinaigan (mohtvenik). Avtor obeh je Friderik Baraga, makate-okwanaie (črna suknja - katoliški ntisijonar), izšti sta leta 1837 pri založbi BaiUy v Parizu. g. Bakrorez: Podoba nove katedrale Sv. Ane v Detroitu. h. Kovanci: dva srebrna in en bakren: 1 Thaler - Mehiška Republika 1834; pol dolarja - ZDA 1836; 1 cent - ZDA 1836. Prvo inventarizacijo predmetov Baragove zbhke hranijo inventame knjige Narodnega muzeja (1895-1914). Leta 1923 je bü ustanovljen Kraljevi etnografski muzej, ki je v letiih 1924 in 1925 od Narodnega muzeja prevzel narodopisni del zbirke (a. - d.). Z razdehtvijo predmetov prvotne zbhke med tri muzejske hiše (Narodni muzej. Etnografski muzej in Prirodoslovni muzej) je razpadla njena prvotna celovitost. Zbhka je bila po drugi svetovni vojni le občasno razstavljena (leta 1973 v razstavnih prostorih Oddelka za neevropske kulture v Goričanah in leta 1991 v okviru misijonarskih razstav po razhčnih krajü\ Slovenije). Baragova zbhka spada med najstarejše zbhke Kranjskega deželnega muzeja. V primerjavi z Zoisovo zbirko mineralov, Hohenwartovo zbirko školjk, Hradeckijevo zbirko starin, Repežičevo numizmatično zbirko, Zupanovim slovstvom in Hladnikovinti herbariji je büa neevropska zbirka po obsegu sicer majhna, po svoji znanstvenoraziskovalni in muzeološki vrednosti pa izredno pomembna. V takratni Kranjski deželni muzej, ki je nastajal na podlagi domačih zbirk, je vnesla nove geografske, kultume in tematsko-konceptualne 275' Marija Mojca Terčelj razsežnosti. Identiteta muzeja je tako že v zgodnjem obdobju začela preraščati regionalne okvire. Za Slovence je bUa vsekakor novost. Letos, dvesto let po rojstvu Ireneja Friderika Barage in v trenutku, ko odpiramo vrata novi muzejski stavbi Slovenskega etnografskega muzeja na Metelkovi 2 v Ljubljani, smo zbirko predmetov severnoameriških Indijancev Ojibwa in Otawa spet razstavih, in sicer kot vzorčni primer bodočih študijskih razstavnih postavitev.* Pri tem nas ni vodilo golo dejstvo obletnice misijonarjevega rojstva, kot tudi ne zgolj le razstavni prikaz (pokaz!) prve neevropske zbhke, ampak smo hoteh prikazati zlasti vzorec študijske zbirke. Baragova zbirka je za to primerna, ker ne govori le o kultumi vsebini predmetov ( tu o nam drugačnih, oddaljeruh kulturah), ampak o metodoloških smernicah etnologije in o muzejski sistematizaciji. Namen stalne postavitve študijskih zbirk v Slovenskem etnografskem muzeju je prav v prikazu razvoja in metodologije etnološke vede, v razvojnem vidiku strokovnega pristopa h kulturi in načinu življenja Slovencev in drugih, recimo temu, oddaljenih kultur. Prav zato Baragova zbirka predmetov indijanskih kultur Ojibwa in Otawa iz srede 19. stoletja v tej svoji zadnji razstavni obliki ohranja notranjo strukturo raziskovalca in zbiralca samega. Tako se je Baraga zapisal tudi v zgodovino slovenskega muzealstva, kjer ostaja lep zgled muzejskega načina zbiranja, študijske obdelave zbranega ter inventarizacije in predstavitve muzejskih predmetov. 8 Glej; Inja Smerdel, Projekt, imenovan Slovenski etnografski muzej. Etnolog 6/ 1996, str. 17-58. 274 THE BARAGA COLLECTION AND ITS SIGNIFICANCE TO NON-EUROPEAN ETHNOLOGY IN THE SLOVENE ETHNOGRAPHIC MUSEUM Marija Mojca Terčelj The Slovene Ethnographic Museum can pride itself today not only on its rich holdings of collections of Slovene culture, but also on a very varied and highly valued selection of non-European collections, particularly collections from the 19* and early 20* centuries. The collections include aU continents and the Asian and African ones are particularly rich. A chronological classification of tiie coUections, tiiat is according to when they were acquired by the museum, provides us with the foUowing survey': 1. Collections inherited by the Slovene Ethnographic Musemn from the Carniolian Provincial Museum. The Ethnographic Museum acquired them between 1823 and 1923. These are the Black African coUections of missionary and explorer Ignacij Knoblehar (200 objects), captain Perčič (approx. 50 objects). Mladič, List, Laurin, Flere and Baumgartiier - donations consisting of a few selected objects; the North-African coUections, m particular from Egypt, donated by C. Vetter, Zupančič, Droll, Pirschitz, Smole and Laurin witim over 90 objects; the Asian coUections, among which special mention must be made of the Chinese collection of ntissionary Turk from Hankow with 163 objects, of missionary Šu- ja etc. Here too there are several donors of smaU numbers of objects. To this period also belong the objects from North America, donated to the museum by Slovene missionaries who were active among the Ojibwa and Ottawa Native Americans: missionary Irenaeus Frederic Baraga - 47 objects; Ivan Čebul - 8 objects and M. Topolansky -1 object. The Baraga Collection also contams one object - a stone axe - that was given to Baraga upon his departure to Europe by missionary Franc Phc. 2. Collections acquired by the Slovene Etiinographic Museum between 1923 and 1945 (161 objects). Among them, tiie coUection of objects from the Cential African Pygmies, donated to the museum by Dr. Lambert Ehrhch in 1930, is 1 Boris Orel, O etnografskih zbirkah iz Afrike, Amerike in Azije v Etnografskem muzeju v Ljubljarü. Slovenski etnograf 6-7 (1953-1954), Ljubljana 1954, pp. 139-144. 275 Marija Mojca Terčelj particularly important and precious. Dr. Ehrlich was given the collection as a present by Paul Schebesta, one of the leading representatives of the Viennese anthropological school with whom the Slovene ethnologist was in direct contact. The coUection coimts 96 objects, is relatively well preserved and its museimi value is additionally enhanced because it is scientifically supported by Schebesta's extensive anthropological studies. The second collection is the Naglas Collection (60 objects) and the thtid the collection of Dr. Ivan Švegel, who was in diplomatic service in several countries and the coUection therefore contains objects of different cultures, more or less gathered ad hoc, but which have been tieated as museum objects. Svegel's donation of an Ecuadorian c/wnce has been described in a detaUed study by Dr. Božo Škerl and pubhshed in Slovenski etnograf. 3. Collections acqmred by the museum after 1945. They can be divided into three groups: a. CoUections donated by individuals who were connected with faraway cultures either by their origin or through their professional activities and who donated or sold the coUections to the museum. The coUections consist of older objects: e.g. The Skušek Chinese Collection, which is very complex and systematic; The Le Cott coUection from Oceania, which contains objects from the early 20* century; The CodeUi African collection which includes the photographic material provided by Codelli's employee Poljanec. The tisted coUections have a considerable museum value because of their systematic research and aesthetics; b. Collections donated or sold to the museum by individuals who tived abroad for some time, acqmred intimate knowledge of the local culture and systematically coUected items: perfect examples are the rich and systematic Bebler/ CoUection and the Petkovšek African CoUection; c. Official donations from non-atigned countiies and individual gifts which provide more information on the attitude of the donors to individual cultmes than on the cultures themselves since they lack a systematic approach and therefore have no major museiun value. Though the speciatist hterature of the past refers to ti:ie collection of objects from the North-American Ottawa and Ojibwa, gathered in the first half of the 19* century, as one of the first non-European collections in the Slovene Ethnographic Museimi - then stiU the Camiotian Provincial Museum^ - we would like to emphasise explicite that it is indeed the museum's very first non-European 2 Božo Škerl, Čanca v zbirkah ljubljanskega Etnografskega muzeja. Slovenski etnograf 6-7 (1953-1954), Ljubljana 1954, pp. 147-156. 3 Boris Orel, O etnografskih zbirkah iz Afrike, Amerike in Azije v Etnografskem muzeju v Ljubljaiu. Slovenski ehiograf 6-7 (1953-54), Ljubljana 1954, p. 141. Dr. Pavla Štrukelj, Etnološka zbirka severnoameriških Indijancev Ojibwa iz 19. stoletja v Slovenskem etnografskem muzeju. Slovenski etnograf 25-26 (1972-73), Ljubljana 1973, p. 109. 276 The Baraga Collection and its significance to non-european ethnology in the SEM collection. The reason for this emphasis is that it was precisely the Baraga Collection which was instrumental in the estabhshment of the Department of non-European Cultures in the Slovene Ethnographic Museum, and also because it is an excellent example of a correct scientific and museum's approach to the ethnology of the Slovenes as well as to the ethnology of foreign cultures. The collection most probably originates from 1835 or 1836. There are historical and written sources to confirm this, especially Baraga's correspondence witii the Leopoldma Foimdation in Vienna and witim his sister Amahja in Sloverüa.* What stimulated Baraga to collect the objects? Irenaeus Frederic Baraga was m time first place a priest and missionary and as such devoted to the eschatological goals of his calling. From 1831 to 1835 he served among the Ottawa in the area of lower Michigan, and was transferred to the North, to the Ojibwa on Lake Superior, m 1835. He started to occupy himself with hnguistics and ethnology for practical professional reasons, but his work would have no scientific significance, if he had not been an erudite and talented inteUectual endowed witii a complex nature. Baraga began by learning the Ottawa and Ojibwa languages in order to traimslate rehgious texts. This enabled him to pubhsh "Indian" grammars and dictionaries as early as the 1830s. And when the Leopoldina Foimdation in Vienna, which supported missionaries materiaUy and moraUy, asked hhn to write a book on the customs of the Native Americans he took to the task with the professional accuracy of a true scientist. In the winter of 1835/36 he wrote the ethnological monograph Geschichte, Character, Sitten und Gebräuche der nord-amerikanischen Indier. ModeUed after Heckewelder's Accojinf of History, Manners and Customs of the Indian Nations (Phüadelphia, 1819) Baraga's achievement is quite exemplary because he used the latest scientific methods - field observation and his own experiences and he also took account of written sources and hterature. His approach was based on timat of time pioneers of American ethnology: Heckewelder, Thatcher, Schoolcraft and Carver. Baraga's ethnological monograph demonstrates his systematic approach and objectivity. At about the same time - the winter of 1835/36 - Baraga also wrote two works of a rehgious nature: a prayer book - Otchipwe Anamie-Masinaigan and a compüation of biblical texts - Jesus Obimadisiwin oma aking. He decided to have both the monograph and the rehgious books printed in his native cotmtry. This is confirmed by his letter to his sister Amalija from February 24,1836^ sent from his missionary post at St. Joseph's on Lake Superior, in which he writes: "1 Baragova misijonska pisma. Zbral and prevedel, uvod and opombe napisal Jože Gregoric. Ljubljana; Družina, 1983, pp. 130-32. 5 Ibidem, pp. 123-24. 277 Marija Mojca Terčelj "If I have these two books printed in Detroit, the expenses for printing and binding will amount to approximately seven hundred dollars (more than 1400 guilders). A Ljubljana printer is skilled enough to print an Indian book under my direction as much as a Detroit printer because there too they do not understand a single Indian word." It is quite certain that Baraga decided to make the arduous journey across the Atlantic Ocean and to his native country in order to gather material support for his ntission. Insptied by other European missionaries he decided to gather the means to continue his work in Slovenia. During his visit to the Slovenia in 1836-37 he devoted htinself among others to the estabtishment of the so-called Joseph Society. So far Baraga. But what about the attitude of contemporary Slovene intellectuals? The philosophical ideas and social changes of the 18* century, the national movements in \he Old World as well as in \he New World, and the rapid spreading of the industiial revolution were in Europe instiumental in shaping the concept of a new museum, a museum which through scientific methods was to promote general social and economic development, stimulate a rich cultural and enlightened mentatity and uphold the growing national awakerting. In Slovertia, the idea of a modem museum was bom in 1809 when the conditions for it had matured. The then French government indeed supported progressive ideas, promoted education and science and made Ljubljana the centie of a important province for the ftist time in its history. The Camiotian Provincial Museum was officially foimded in 1821. Its foimders emphasised the cultural and educational significance of ti:ie u:\stitution and required from it a scientific approach to the preservation, conservation and presentation of its collections. J. C. Schntidburg, the president of the provincial government, addressed the domestic friends of science in a special memorandum in 1823: "Our museum of local history is to prtinarily comprise everything from the areas of national literature and national creativity. It shaU also combine everything created by natiue and by man's tirdustry. Let it preserve all memories of the fate of \his coimtry and of the merits of its inhabitants." Coimt Franz Joseph Hannibal Hohenwart, the ftist dtiector of the CamioHan Provincial Museum and chairman of the Camiotian Agricultural Society added another dimension to tiiose mentioned above when he asked Frederic Baraga, a Slovene missionary among the Ottawa and Ojibwa, to coUect an American contribution for ti:ie museum. This idea had historical consequences since we can only become tmly aware of our own identity through comparisons with other and different cultures. Contacts and encounters with "the different" help us to form our self-reflection. 278 The Baraga Collection and its significance to non-european ethnology in the SEM Though the missionary complams about bemg overburdened and m 1833 writes to his sister: "If count Hohenwart knew or at least wanted to beheve that in spring, summer and autumn I have so much work to do in my mission that 1 have no free time at all, except at night (I'm writmg this letter between eleven and twelve at night), he would certainly forgive me for not contributing objects to the Ljubljana Museum"^ he sends the foUowing message from London on December 3,1836 when he is already on his way to Ljubljana: "When you receive this letter, please tell Jožef, that I sent from Liverpool to his address in Trieste a crate which contains various Indian objects'"' Despite his lack of time Baraga thus had indeed collected objects. The question is why? It is very hkely that beside seeing it as a patriotic duty he was also grateful for the material and moral support as he was in his relations with the Leopoldina Foimdation - the ethnological monograph Geschichte, Character, Sitten und Gebräuche der nord-amerikanischen Indier was written on time foundation's initiative. But it would be professionaUy hicorrect and unjust toward ntissionary Frederic Baraga's high scientific potentials to presume that gratitude was the only reason for his major scientific contribution. Though Baraga was in the first place a missionary, his scientific research work in the ethnological field goes far beyond a rehgious context, both in writing the monograph on the history, character and customs of the North-American Indians as weU as in coUecting objects, arranging tiiem systematicaUy and assisting in making up an inventory of the collection. In his ethnological work Baraga is scientifically objective. He manages to draw a line between his attitude as a missionary attitude and his personal aversion agamst certain character traits and customs of the Native Americans on the one hand and his earnest scientific presentation of their culture. The systématisation of his research work is clear and coherent and that is what makes his work stand out among similar contemporary ethnological endeavours, in which the authors are so obsessed with detaU that there is no clear line or order in their works, making them hard to read. Baraga extends the same approach to the objects of the Ojibwa and Ottawa cultures which he collects: he is led by the internal systématisation of the growing collection, which is based on the prior scientific monograph. It are these quahties which make the coUection so highly valuable for tihe newly established museum in Ljubljana. The object were not coUected ad hoc nor did Baraga try to imitate the so-called cabinets of curiosities we fmd in so many early museum coUections. Baraga's collection is a authentic, modem scientific museum coUection, in which the objects inform us: a. On the content of the way of living of the Ottawa and Ojibwa in tihe first half of the 19* century (precisely because of Baraga's collateral research and 6 Ibidem, p. 84. 7 Ibidem, p. 131. 279 Marija Mojca Terčelj publication of tiie monograph Geschichte, Character, Sitten und Gebrauche der nord- amerikanischen Indier (Ljubljana, 1837), and also on the b. internal scientific systematic approach of the researcher since Baraga classifies the objects into certain chapters according to the systematic nature of theti content and, in addition, he also collaborates in making up the museum's first inventory of the objects. Based on a hand-written Hst from Henrik Freyer, the then curator of the Carrtiolian Provincial Museum, now in the hbrary of the National Musemn, Illyrisches Blatt (no. 17/9) pubtished on April 25,1837 the first official list of the museum's latest acquisitions: Verzeichniss der für das Landes-Museum eingegangenen Beitrege. Under successive number 213, which refers to objects (donated by) "Father Frederic Baraga, general vicar of the Detioit bishop Frederic Rese and missionary at St. Joseph's on Lake Superior, Michigan (bom in Dobmič m Lower Camiola on Jrme 29,1797, who went to America in late 1930)", the following objects are listed: a. handicraft objects, made of bark from the North-American btich. They were made by Native Americans from the Ochipwe tiibe (pron.: otschipue or in Carniolian /Slovene/ ozhipve) on Lake Superior. Vessel (makak), containing free sugar {sisibakwat); made of the juice of the American sugar free; two further tittle vessels of different sizes; a fourth stimlar titüe vessel, filled with wild rice which grows in the swamps of Lake Superior. They call it manomin and it is theti staple food; two cups used for soup or drinks (onagan); model of a canoe (zhiman) made of birch bark - the frame is made of the very light and hard American cedar, with a sail and two paddles, ki miniattue execution; five pieces of birch bark in miniature for covering the roofs of tents. b. House utensils and wooden objects: two small chüdren's cups and a local children's spoon; two wooden spoons for adults {emikwar), which hang beside the fireplace in the huts of the natives who are not used to eat at regular hours or together. Above the ftieplace hangs a kettle filled with rice, fish or game from which everybody who wants can take food whenever he wants. The kettle was füled only once, in the moming, and for the rest of the day eveybody coud help himself to food; two mats made of reed, miniatures {anakan) - everybody m the tent has such a mat and they also take it with them on theti tiavels so as not to sit or tie on bare ground; mirtiature woven bag {mashkimod) made of grass); cradle or baby carrier {tikinagan), made for the chief's family - the top edge is carved artistically, on the cloth Indian gtils embroidered an artistic figurai omament; snowshoes (agimag) with laces and artistically woven net m the frame. c. Clothes: pair of bride's shoes (makisinan), made of deersldn, farmed by the native women, decorated with green sUk threads and embroidered with painted cleft porcuptiie quills; one pair of half-embroidered girl's shoes; one pair of cormnon women's shoes. 280 The Baraga CoUection and its significance to non-european ethnology in the SEM d. Men's battle gear: copper spear point (shimagan) - native copper was available on the surface of the ground as rough pieces or sheets and were worked by grinding them; two heads of peace pipes (opwagan), artisticaUy carved from red (clay) stone - one head is decorated with tin foil; two long pipe-stems for tobacco pipes - one is half-way artisticaUy wrapped in porcupine quiUs and decorated with coloured bhd feathers and with horse hah, dyed green, the other one is decorated with cleft porcupine qitiUs. The pipes are caUed peace pipes because they were used in case of misunderstandings. The men from a tribe who sensed tension handed the (lit) peace pipe to their opponents to find out what they could expect from them. If they drew at the pipe, it meant peace and friendship, but if they did not, it was time to prepare for hostilities; one tobacco pouch (kichkibitagan), made from the raw tube-hke hide of a brown weasel, in Engtish caUed Fisher and m French pecan. The ends of the weasel's legs are decorated with multi-coloured ribbons; the Indians wore these decorated pouches fastened to theh belts; two similar tobacco pouches, made of the raw hght yeUow hide of a marten; one tobacco bag, woven from red wool threads with rows of glass beads, made by Ojibwa women; one sheath (mokoman), nicely decorated and wrapped in finely cut and dyed quiUs of the American porcupine; eight arrows and two bows {mitigwab); one battle club {pagamagan), made from a very hard tree root. e. Natural produce: one little piece of cedar wood (gijik or as in the French gishUc); natural and dyed porcupine quills; Indians used them to embroider clothes and decorate objects, - one half of the antlers {eshkan) of the big American elk (moose); - several agates and cornelians; one ball of pyrite from the waters of Lake Superior; two feathers of a multi-coloured bird {monengwaneka), foimd on the island of St Michael near the main missionary post of St Joseph. f. Books: 1.) Jesus Obimadisiwin Oma Aking (Jesus' Life here on earth); 2.) Otchipwe Anamie - Masinaigan (Ojibwa Prayer-book). The autiior of both books is father Frederick Baraga {mekate-okwanaie) ("Black Robe" or cathohc ntissionary). They were published by the Parisian pubhshing house Bailly m 1837. g. Copperplate engraving: View of the new cathedral of St Ann in Detroit h.) coins: two silver and one copper coin; - 1 Thaler - Mexican Repubtic 1834; half a dollar, USA 1836; -1 cent, USA 1836 This first inventory made up of the objects in the Baraga CoUection is preserved in the inventory books of the National Museum (1895-1914). In 1923 time Royal Ethnographic museum was founded which in 1924 and 1925 took over from the National Museum the ethnographic part of the coUection (a. - d.). This division of the objects from the original coUection between three musemns (tile National Museum, the Ethnographic Museum and the Natural History Museum) destroyed the origmal integral collection. Because of the lack of 281 Marija Mojca Terčelj exhibition space the collection was exhibited only occasionally after the Second World War (in 1973 m the exhibition premises of the Department of non-European Cultures in Goričane and in 1991 in the context of ntissionary exhibitions in various places m Slovenia). The Baraga collection belongs to the oldest collections of the Camiotian Provincial Museum. Compared with the Zois Collection of Minerals, the Hohenwart Collection of Conches, the Hradecki Collection of Antiques, the Repežič Numismatic Collection, the Zupan Literature Collection and the Hladnik Herbarium, this non-European collection is, though small in size, of exceptional significance because of its museum value, based on scientific research. To the then Carniolian Provincial Museum which was established on the basis of domestic collections it introduced new geographic, cultural, thematic and conceptual dimensions. The identity of the museum thus started to exceed its regional limits right from the beginning. And the collection was certainly a novelty for the Slovenes. This year, two himdred years after the birth of Irenaeus Frederic Baraga and at a time when were are arranging the new premises of the Slovene Ethnographic Museum in 2 Metelkova Street in Ljubljana, we exhibited the coUecton of objects from the North-American Ojibwa and Ottawa once more, this time as a model for the future study exhbitions.* We were motivated not just by the obvious fact of the ntissionary's anniversary or by a mere wish to present in an exhibition the first non-European collection, but our particular goal was to present a model of a study collection. The Baraga Collection is highly befitiing in this sense because it does not only witness to ihe cultural content of objects (in this case to different and faraway cultures), but also to the methodological guidelines of ethnology and to a museum's systématisation. The objective of the permanent display of study coUections in the Slovene Ethnographic Museum is indeed precisely to demonstrate the development and methodology of the ethnological discipline, the developmental aspects of a professional approach to the culture and on the way of living of the Slovenes and of other faraway cultures. For this very reason the Baraga Collection of objects from the Native American cultures of the Ojibwa and Ottawa from the mid-19* century in this latest exhibition preserves the internal stiucture given to it by the researcher and collector himself. It is tiideed in this way that Baraga's name survives in the history of Slovene museum because his collection is still a fine example of a professional approach to collecting items, study them, make up an inventory and present them to the public. 8 Cf.: Inja Smerdel, The project entitled the Slovene Ethnographic Museum. Etnolog 6/ 1996, pp. 17-58. 282 The Baraga Collection and its significance to non-european ethnology in the SEM BESEDA O AVTORICI Marija Mojca Terčelj. mag., etnologinja in filozofinja, je kustosinja Slovenskega etnografskega muzeja za stike Slovencev z neevropskimi kulturami. Kot nova raziskovalka Oddelka za etnologijo in kultumo antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je med letoma 1990 in 1993 v presledkih raziskovala kozmo- logijo, medicino in obredja rodovitnosti med Indijanci Zoques v Mehiki. V Slovenskem etnografskem muzeju je zaposlena od leta 1996. V letu 1997 je v muzeju pripravila študijsko razstavo z naslovom Baragova zbirka predme- tov iz Seveme Amerike, leta 1998 pa razstavo in obsežni katalog z naslovom Iz dežele sončnega sijaja in mesečevih senc : Beblerjeva indonezijska zbirka. Vzporedno pripravlja doktorsko nalogo z naslovom Sokejevska kozmologija kot interpretacijski model in kot predmet etnološke (antropološke) razlage. ^ ABOUT THE AUTHOR Marija Mojca Terčelj is an M.A. in ethnology and philosophy and curator at the Slovene Ethnographic Museum for the Relati- ons between the Slovene and Foreign Cultures. As a new resarcher at the Department of Ethnology and Cultural Anthropology of the Faculty of Arts in Ljubljana she studied with intervals from 1990 to 1993 the cosmology, medicine and fertility rites among the Zoques Indians of Mexico. She has been employed at the Slovene Ethnographic Museum since 1996. In 1997 she prepared in the museum a study exhibition entitled The Baraga Collection of objects from North America,and in 1998 the exhibition and extensive catalogue entitled From the land of sun shine and moon shadows: The Bebler Indonesian Collection. She is also working on her doctoral dissertation on the subject Zoques cosmology as an interpetation model and as the object of ethnological (anthropological) explanation. 283 284 THE NATIVE AMERICAN COLLECTION I OF FRIDERIK BARAGA: \ COMPARATIVE AND CONTEXTUAL ASPECTS- Christian F. Feest IZVLEČEK Etnografski predmeti, ki jih je Friderik Baraga leta 1837 podaril Kranjskemu dežel- nemu muzeju v Ljubljani, so bistvenega po- mena za krajevno in časovno opredelitev regionalnih stilov indijanske umetnosti na območju Velikih jezer v Severni Ameriki. Ker so Baragovi stiki z Otavci in Očipvejci v letih 1831-1836 dobro dokumentirani in ker lahko izluščimo dodatne informacije iz raznih seznamov teh predmetov, ki so jih sestavili v času njihove pridobitve v muzeju, zbirka lahko pomaga osvetliti drugo, slabše dokumentirano gradivo. Splošna obravnava problemov, ki so lastni interpretaciji zgodovinsko zbranih etnografskih primerkov in pomen teh predmetov za zgodovinsko etnografijo sta v tem äanku ponazorjena s primerjalno analizo izbranih predmetov iz Baragove zbirke. ABSTRACT The ethnographic artifacts deposited by Father Friderik Baraga in 1837 in the Carnio- lian Provincial Museum of Ljubljana is of substantial importance for the local and tem- poral attribution of regional styles of the Native arts in the Great Lakes region of North America. Since Baraga's contacts with Ottawa and Chippewa Indians between 1831 and 1836 are well documented, and since additio- nal information can be derived from various lists of the objects prepared at the time of their accession, the collection can help to shed light on other, less well documented materials. A general discussion of the problems inherent in the interpretation of historically collected ethnographic specimens and their importance for historical ethnography is illu- strated by comparative perspectives on selected artifacts from the Baraga collection. 1 An earlier version of this paper was delivered at the symposium "Slovenski misijonar Irenej Friderik Baraga (1797-1868) in njegov prispevek k etnologiji," Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, 16-20 June 1997. I wish to express my gratitude to Ralf Čeplak, curator of the SEM - Museum of Non-European Cultures in Goričane, for permitting me to study the North American material here discussed in December 1992.1 am also indebted to the various other museiuns and their persomiel, who over the years made available to me some of the comparative material presented below. Special thanks also to Sylvia S. Kasprycki, with whom the problems relating to the Baraga collection were thoroughly discussed, and to Professor Zmago Šmitek, who provided hints to and copies of secondary literature on Baraga. 285 Christian F. Feest Artifacts, collecting, and historical ethnography In the study of cultures, artifacts provide a major, but aU too often neglected source of information. As man-made forms, artifacts reflect culturally specific technical traditions, functional (and sometimes emotional) needs, and the variation represented by their makers' abilities to conform to socially accepted standards. As visual forms, they are not only an expression of cultural style, but also potential signs to which culturaUy specific meanings may be attributed. Created to help their users interact with the natural and social environment, they play an enormously important role in production, exchange, and consumption both in a primarüy economic and a wider social sense. In the history of European penetration and transformation of the cultures of time world in the modem age, the collectmg of artifacts as documents of cultural difference represents a tradition predathxg the rise of ethnography and cultural anthropology as disciplines of Westem scholarship, which attempt to catalog and explam the cultural variation of mankind. Since the sixteenth century, exotic artifacts were preserved in public and private collections of artificial and natural curiosities for a variety of reasons, including the value assigned to them because of their remote origm, the unusual nattu'e of their shapes and materials, and theh reflection of a generalized cultural othemess. They were regarded as trophies commemorating the subjection of faraway cotmtries, as proof of the existence of desirable natural resources, or as documents of the versatility and possible usefulness of the inhabitants, but also of the need to convert them to Christianity and to share with them the blessings of Westem civilization. Very often, the specific uses and meartings of such artifacts within their cultures of origin were disregarded, and often even the exact provenance of exotic objects was not timought of as essential for the esteem in which they were held by theh European collectors. With the appropriation of such artificial rarities by the Western culture of coUectmg, the uses and meanings assigned by theh crtiture of origin were replaced by different uses and meanings more appropriate for theh new owners. During the Age of the Enlightenment, ethnography was established according to a pattem originally conceived for natural history, and artifacts became part of the descriptive inventory used to define time characteristics of specific peoples or "races." Ideally, verbal and visual documents produced by European observers were to supplement the coUecthmg of material objects and to supply time contextual hmformation necessary for an tmderstandmg of theh role in their culture of origin. With this new goal in mind, separate ethnographic collections were estabhshed since the late eighteenth century, often as part of natural history museimms. One of the problems of these collections, however, was the absence of professional ethnographers who would be able to assemble artifacts and the related docimientary material according to the erdightened theory of ethnographic collecting. Instead, museums were happy and content to receive 286 The Native American Collection of Friderik Baraga exotic artifacts from whoever had come into contact with faraway peoples for professional or private reasons and had been curious enough to obtain specimens of local manufacture. By and large, these collections assembled by tiavelers, tiaders, missionaries, or government agents were lacking most of the essential information needed to explatii artifacts in terms of their culture of origtii. In fact, their collecting strategies did not significantiy differ from those of the pre- Enhghterunent collectors. Such coUections inspired by non-professional interests indeed continued to be accepted and preserved in museums even after the professionalization of anthropology in the late nineteenth century. Given the fact that these early coUections clearly do not meet the explanatory needs of anthropology, the question must be faced whether such materials serve any useful ethnographic purpose. As material documents, artifacts are vmmediated sources of information on their culture of origin. But as merely physical objects, they also only reflect purely physical properties of form, such as shape, color, or mass, and the technological means tiwolved in theti production. By analyzing \hese forms and theti patterns of wear in conjtmction with analogical reasoning, certain conclusions may be reached about their use and function. In the absence of an tiidependently tiarismitted knowledge of the culturally specific symbolic system, however, their original mearting must ultimately remain imknown. It should hkewise be borne in mind that artifacts only represent individual forms of cultural expression, and that witiiout further evidence there are severe problems in the assessment of their cultural representativity. Despite these limitations, there are several good reasons for seriously and criticaUy studytiig artifacts in non-professionaUy assembled coUections. One is the fact that certain types of culturally relevant information are hardly ever (and to some extent can even hardly be) documented in written or pictorial form, so that a disregard for artifacts also imphes a disregard for certain aspects of culture. At the same time, historicaUy collected artifacts must be seen as tireplaceable doooments of historical cultures (and consequently important evidence in studies of culture change). Since the early days of anthropology, when artifacts (and other cultural forms) of "primitive" peoples were regarded as windows aUowing us to look at a primeval past, we have learned that cultures are continuaUy imdergotiig change, even though some of their features may represent aspects of continuity. Without adequate historical tiiformation, there is ultimately no rehable method to predict the amoimt of continuity or the direction of changes. Cultural changes also mean that it is problematic to interpret artifacts dating from one period with contextual ethnographic information relating to another tune horizon. This is particularly true for regions tike northeastern North America, where inter\sive coUecting began long before the arrival of the first professional ethnographers. As it turns out, objects from periods significantly predating the standard ethnographic accounts often make little sense when viewed in the context of the latter. Wooden war clubs, such as the one collected by Friderik 287 Christian F. Feest Baraga in the early 1830s among the southwestern Chippewa/ were even then largely reduced to a ceremonial or symbohc function and had to some extent ceased to be used as fimctional weapons. Thus, Chippewa ethnography of the twentieth century has httie to offer that would explain the role of clubs in warfare. Even where artifact types or design patterns have persisted over the centuries, very often theh functions and meanings have either graduaUy shifted or abruptly changed by a process of substitution. Artifacts, in other words, are potential sources for the historical ethnography of a people that need to be looked at in the context of historical-ethnographic data. In order to make meardngful use of historically collected artifacts for the purposes here described and to interpret them in an appropriate cultural frame of reference, however, information on the time and the place of an object's manufacture and/or use are of vital importance. Unfortimately, these data are not always readüy avaüable, either because the collectors were not aware of their significance, or because such information was lost in the history of transfers from the original collector to the museum. Dating poses the lesser problem, because it is often known when a traveler made a frip (especially if it was to a faraway place), even if the exact place where he may have obtained a specific object remains rmknown. The accession date of an artifact by time museum always provides at least a terminus ante quern, which sometimes may be fairly close to the collecting date. Useful and reliable thne markers associated with the object itself are frade goods, such as silk ribbons or specific types of glass beads. It should nevertheless be obvious that a documented date is always preferable to one estabhshed by inference, and that every rehable date hnproves our knowledge of tiie temporal disfribution of artifact t^pes or styles, which in turn may be used to date undocumented objects. To firmly place an historically coUected artifact m space is altogether a much more difficuU matter. Some early objects come with information hardly more specific than, e.g., "North America," and even if they do, the question remains what this designation actually means. Artifacts were often not acquired from their makers or users, but through middlemen or fraders, who may or may not have been interested in conveying to the buyer even the mf ormation avaüable to them. Obviously, the market value of an object could be raised by associatmg Ü (correctly or not) with the name of a famous previous owner or with a people notorious in tiie hnagination of potential coUectors. As a result, artifacts of diverse origins are often attributed by coUectors to just a handful of better known peoples. Far more commonly, however, historically coUected ethnographic objects are not at aU associated with any cultural provenance, right or wrong. Attributions 2 This widely scattered indigenous population is today known under various names spelled in many different ways (cp. Golob 1997:215-216). It is here referred to as "Chippewa" (and the language as "Ojibwa") according to the standards established by the Handbook of North American Indians (Trigger 1978). 288 The Native American Collection of Friderik Baraga of origin found ir\ museum inventories and catalogs are habitually made by curators, dealers, and private cohectors alike on the basis of comparisons with other, similar items. The reliability of such secondary attributions obviously deaeases greatly if they are based on material that has no documented provenance of its own. The documentation of Friderik Baraga's ethnographic collection What has so far been said highlights the importance of the small number of reasonably well documented early collections and the artifacts they include. Many of these ethnographic type specimens, however, have never been properly identified, described, or published. Despite its modest size. Father Friderik Baraga's collection, assembled between 1831 and 1836 in connection with his missionary work among the Ottawa and particularly among the southwestem Chippewa could possibly quatify as such a landmark collection. Before explortiig on the basis of a few selected examples the contiibutions of this material to the historical ethnography of the western Great Lakes region of North America, we need to look at the documentation of Baraga's ethnographic collection and its problems. Until now, the Baraga collection (as well as the artifacts collected by other Slovenian ntissionaries in the Great Lakes region of North America) has attracted little attention other than those of local scholars. Since the 1950s, a series of increasingly sophisticated essays have been pubhshed by Orel (1954), Štiukelj (1974, 1979), and Golob (1997), which have presented the objects and their documentary background, and which have attempted to put the artifacts in a wider comparative perspective. While the success of their comparative discussions was severely limited by the availabüify of data on comparable artifacts, these publications have laid an important basis for a critical evaluation of the Slovertian missionary collections from North America. It should be noted at the outset that Baraga was not an ethnographer, even by the standards of his time. While his collection did serve, together with his book, to satisfy the curiosity of his readers, his intended audience was not the world of scholarship, but his compatriots in Slovenia, and more especially the pious contiibutors to his missionary efforts. As Kasprycki (1998) has indicated, Baraga's approach to material culture was decidedly informed by his missionary outlook. The collection is strong in documenting useful things, especially household utensils (such as btichbark containers, wooden bowls and ladles, mats), transportation, bows and arrows, etc. It is relatively weak in dress and omament, with moccasins betiig the major exception, in ceremonial items (except for pipes, which also had non-rehgious uses), and in leisure activities.^ Baraga's book on the history, character, customs and usages of the North- 3 Baraga 1837:60. 289 Christian F. Feest American Indians (1837), published at the same time he deposited his coUection in Ljubljana, illustrates another problem that also affects the assessment of the artifacts. In his book, the missionary freely combines his own observations among the Ottawa and Chippewa with what he had taken horn pubhshed sources on other tribes,* largely because for hhn (as for many of his contemporaries) "North American Indians" was a meaningful category of cultural classification.' Friderik Baraga's coUection appears to be weU documented. We know fiom his own writings about the exact locations of his missionary work among the Ottawa and Chippewa of Michigan, Wisconsin, and Minnesota between 1831 and 1836. In addition to scattered references to the artifacts in his History and a printed hst of the objects he donated to the Carniolian Provincial Museum which appeared in 1837 in the IU5Tisches Blatt, Golob has recently published two shghtly earlier manuscript lists, one of which was corrected and annotated by Baraga himself.'' Golob also svunmarizes what is known about the collection before it arrived in Ljubljana: When first approached in 1833 with a request to coUect for the newly established Provincial Museum, Baraga excused himself because of his lack of time for strictly non-missionary activities; by February 1836, when he had decided to return to Europe m order to raise money for the missions, Baraga may have realized that such a collection could indeed raise the interest at home for his transatiantic congregation. The collection must have been ready by the time he left his station at La Pointe on the south shore of Lake Superior, although it is first explicitly mentioned in a letter written fiom London on 3 December 4 Cp. Požar 1973. 5 To some extent this is also true for Golob (1997), who often adduces comparative evidence from indigenous peoples totally unrelated to the southwestern Chippewa, and whose uncritical use of unreliable sources mars an otherwise valuable and useful publication. 6 Unfortunately, Golob (1997: 220-221) in publishing Freyer's list (illustrated in Golob's ill. 4) has added the section lettering which appears only on Jerin's list (his ill. 3). Moreover, at least the English translation of the German text includes several misleading enors. Thus, the introductory paragraph (taken from Freyer) does not read: "Father Friderik Baraga, missionary of the highly honoured Bishop of Detroit in North America, brought the following objects from the (Indian) tribe of the Ocipwe" (Golob 1997:220), but rather: "Mr. Friedrich Baraga, missionary and vicar of the reverend Mr. Bishop of Detroit in North America, delivered the following objects from Ocipwe." This indicates that Freyer refers to "Ocipwe" as a place, rather than a people. In Golob's translation, the first entries read: "a) objects made of birch bark: one round vessel /MAKAK/ containing tree sugar; - two little empty vessels; - round vessel filled with wild rice /MANOMIN/; - two httle round vessels / ONAG AN/." A correct translation would read: "Industrial objects of the bark of the birch tree. One bark box / ¦Makak Indian:/ with tree sugar from North America. Two empty bark boxes. One bark box with Indian rice / Manomin:/. Two bark bowls / -.Onagan: /." Unfortunately, Golob does not offer a full transcript and translation of the Jerin hst, which not only has Baraga's annotations, but is in several respects more detailed and correct. The two sections corresponding to those quoted from the Freyer list read in translation: "From the Reverend Mr. Friedrich Baraga, missionary on the Lake Superior in the Northwest Territory in the United States of North America, Diocese Detroit, Michigan: 12 pieces industrial objects from the bark of the North American birch tree all of which produced by people from the American tribe of the Ocipwe on Lake Superior, namely, one Maha (bark box) filled with tree sugar, (Sinsibakwat,) which is made from the sap of the North American sugar tree; two other empty bark boxes of various sizes; - a 4th suchlike little box, filled with a kind of rice, which on Lake Superior grows wild on wet ground, and which is called in the language of there Manomin; - two soup or drink bowls (Onagan)." This also makes it clear that the list published in the lUyrisches Blatt (1837) was not based upon Freyer's, but upon Jerin's Ust (Golob 1997:222-224, especially note 72). Golob's translation of the published list is equally defective. 290 The Native American Collection of Friderik Baraga 1836. Golob's conclusion, however, that aU the artifacts (except for a few pieces that show signs of wear) were collected and even made between 24 February and 29 September 1836 by the Chippewa of La Pointe and/or Fond du Lac (Mirmesota) cannot be imcriticaUy accepted.^ Although Baraga was stationed as a missionary among the Chippewa of La Pointe in Wisconsin at the tune he donated his coUection (and the list pubhshed in the lUyrisches Blatt in 1837 identifies him as such), the several accession docvunents attiibute only a few of the objects specificaUy to the Chippewa: The "industrial objects of North American birchbark" are said to be from the Chippewa of Lake Superior and both the netting of a pair of snowshoes and a beaded bag are identified as the work of Chippewa women. But the ntissionary had spent a much longer period of time among the Ottawa of Michigan, and had also visited various Chippewa groups in this state. Since the first suggestion to assemble a collection for the Provincial Museum had reached him when he was still among the Ottawa, it cannot be precluded that some of the pieces in the Baraga collection could in fact be of Ottawa origin. A second problem is even more severe: Baraga was the ftist but not the only Slovenian missionary to work among the Ottawa and Chippewa and the Provincial Museum tii Ljubljana is known to have received artifacts from at least two others: Father Franc Fire is known to have donated one (or two) prehistoric artifact(s) from the Ottawa vülage of Arbre Croche in 1836, while in 1873 Father Ivan Čebul gave a smaU coUection of Chippewa artifacts from Wisconsin or Minnesota. The Pire items are easily identifiable, but for the Čebul material the avaüable documentation is stightly ambiguous; of the five items Usted in the year of acquisition, only three reappear in the 1888 catalog by Deschmann, but three new ones are mentioned. In addition, there are several other artifacts from the same general region without a documented coUection history, which originaUy may have been collected by either of the three or a number of other Slovenian missionaries who had foUowed in the footsteps of Friderik Baraga,* and who had worked among the Ottawa, Chippewa, and Menominee of the westem Great Lakes region. Father Pire is known to have sent several bark boxes decorated with porcupine quiUs made by the Ottawa women of Arbre Croche and Lacroix (Cross Village) (lllyrisches Blatt 1842), but others may also have shipped ethnographic material to their home coimtry. Although there are no accession records for these items, the undocumented artifacts most likely came from this general source. Because the ethnographic specimens at the museum in Ljubljana were renumbered several times, some doubts exist in the case of a few artifacts which pieces were coUected by whom. In addition, there are at least two artifacts that certainly did not come fiom the Great Lakes region, but which were later cataloged 7 Golob 1997:21&-219,233. 8 Cp. Golob 1997:237-239,242-245. 291 Christian F. Feest as Baraga objects instead of misplaced or lost objects which had appeared on the original list. Since a few other items known to have been donated by Baraga are also missing, there is room for speculation that such substitutions took place in other cases as well. Artifacts from the Baraga collection In view of the hnportance of the Baraga collection, it would be useful to offer a complete discussion of all of its artifacts in documentary, technical, cultural, and comparative perspective. Limitations of space make it impossible at this point to go beyond a brief and exemplary discussion of a few examples, which illustrate the problems discussed above in general terms. It has already been noted that two artifacts' attributed to the Baraga collec- tion are not from the Great Lakes region and are most tmlikely to have been donated to the museum by the missionary. One is a club (cat. no. E. 2866) of quadrangitiar cross-section with intricate incised designs, which Golob'" correctly identifies as South American or Brazilian. A fairly large number of examples of this general type are known from seventeenth- and eighteenth-century collections, most of them without adequate documentation; attributions range from the AntiUes through the Guyanas to northern Brazil," with the best evidence for a provenience from the Wapishana and their neighbors on the upper Rio Branco River in Brazil and in southern Guyana.'^ The specimen in the Slovenski etnografski muzej most likely dates from the second hah of the eighteenth century and must have been substituted before 1888" for the ball-headed club in the Baraga collection (cat. no. E. 2829; Fig. 1), which in turn had been misplaced among the museimi's African material." Golob correctly concluded tiiat the South American club should not be attributed to Friderik Baraga's collection.'' How it entered the museum, so far remams unknown. 9 A third artifact misattiibuted to Baraga is a European wooden horn (cat. no. E. 2901; Golob 1997; 295-297, no. 56), which Štrukelj (1974: 137) mistook for a sort of Chippewa courting flute. Golob (1997: 297) suggests it may have been made for Čebul according to a Carniolian pattern to call his Native congregation to mass. But Čebul actually used a Strombus shell for this purpose (which he donated to the museum in 1873), and the instiument called a "shawm" by Deschmann (1888) is attiibuted by him to the Baraga collection. If there ever was a Chippewa musical instrument in the collection (none is noted in the accession documents of 1837), it was a flute. The horn never had anything to do with Baraga, Čebul, or the Chippewa. The same is probably time for the basket (E. 2876; Golob 1997: 254-255, no. 11, attiibuted to the Čebul collection). It does not look like a Native American splint basket; in addition, the description given by Štrukelj (1974:130) is of a different basket, and it is quite possible that the two baskets have since been confused in the collection. 10 Golob 1997:286-288, no. 50, 11 In addition to the evidence presented by Golob, cp. Feest 1985:241-242; Dietschy 1939:166-173, pi. 4, figs. 21a-e. 12 The proper identification of this object was made by the present author in December 1992. 13 Deschmann 1888:156, no. 40. 14 Identified in the African collection in December 1992 by Sylvia S. Kasprycki. 15 Golob 1997:286. 292 The Native American CoUection of Friderik Baraga Figure 1: Ball-headed club ("pagamagan"), hickory. Length 65 cm. Southwestem Chippewa, collected in 1835-1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, cat. no. E 2829 (Friderik Baraga coll.) (photo F. Golob).¦ Slika 1: Bojni kij z okroglo glavo ("pagamagan"), hikori. Dolžina 65 cm. Jugozahodni Očipvejci, zbran 1835-1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, kat. št. E 2829 (zbirka Friderika Barage) (foto F. Golob). Figure 2: Ball-headed club, hawthorn (?), metal inlay, hot tile marks. Length 57 cm. Southwestem Chippewa, Mirmesota, collected in 1823. Civico Museo E. Caffi, Bergamo, cat. no. Beltiami 26a (G. Costantino Beltiami coll.) (photo C. E Feest).* Slika 2: Bojni kij z okroglo glavo, glog, kovinski vložek, vžgani znaki. Dolžina 57 cm. Jugozahodni Očipvejci, Minnesota, zbran 1823. Civico Museo E. Cafti, Bergamo, kat. št. Beltiami 26a (zbirka G. Costantina Beltiamija) (foto CE Feest). 293 Christian F. Feest The ball-headed club in the Baraga collection is described in the Illyrisches Blatt as "a battle club {Pagamagan) made of a very firm tiee root.""' In his book, Baraga noted that "the North American Indians" before the arrival of the Europeans had used "a short battle club ... which they used to crush the skulls of their wounded enemies. ... Of all their old weapons, they only have preserved the battle club, which they still make use of for \he same purpose as tiieti ancestors had done."''' From this description alone, which mentions neither the weapon's material, nor its form, it would be impossible to be sure which of the two types of club used by the Chippewa the missionary had in mind. Whtie the gunstock club was used primarily in the western Great Lakes region and to its west, the baU-headed club was widely distiibuted tiom the middle and northern Atiantic coast to the westem Great Lakes.'* Although there is substantial variation in the shapes and decorative features of this type, no useful typology has ever been attempted, and in many instances it is difficult to make a case for a plausible attiibution. Among the other documented southwestem Chippewa clubs, one in the collection assembled in 1823 among the southwestem Chippewa in Mirmesota by Giacomo Costantino Beltiami and now preserved in Bergamo" (Fig. 2) is stightiy shorter but similarly shaped, and is decorated with hot füe marks and metal inlays. Sintilar fire decorations and pictographic incisions appear on another item collected in the 1830s by Nathan Sturges Jarvis at Fort SneUing in Mtimesota.^" In the Peabody Essex Museum,^' there is a rather sintilar Chippewa example collected in 1825, which has a metal blade set into the ball. Metal blades may have replaced eartier hom or bone spikes, such as the one seen on a Plains Ojibwa example collected before 1825,^^ which Golob uses as a comparison to Baraga's club; the shaft of this piece is differently shaped (sHghfly ridged rather than flat, and with an excrescence on the upper half of the shaft), but the lower end and the curvatxire of the front end are tiideed simüar. Golob's second comparative example,^' while also attiibuted to the "Ojibwa," is rather different from those 16 niyrischesBlattl837:68,no.32. 17 Baraga 1837:148. 18 Cp. Dietschy 1939:122-134, pi. 2, figs. 12a-b, 13a-c. 15 Museo Civico E. Caffi, Bergamo (cat. no. 54; VigorelUi 1987:67,93, no. 54.; Feest and Kasprycki 1998: fig. 47). 20 Brooklyn Museum, Brooklyn, NY (cat. no. 50.67.84; Feder 1964:58, #49, fig. 49). 21 Peabody Essex Museum, Salem, MA (cat. no. E 6642, George Cutler coll.). 22 Museum ftir Völkerkunde, Wien (cat. no. 419, Joseph Klinger coll.; Feest 1968:68, no. 101, pi. 9c; Feest and Kasprycki 1993:76-77; Golob 1997:170,286, ill. 59). For a spiked ball-headed club with a similar excrescence, collected in 1832-1836 by Nathan Sturges Jarvis and attributed by him to the Menominee, see Feder (1964: 37, 54, fig. 19) 23 British Museum, London (cat. no. 1949 Am 22 146; ICing 1982: 83, 95; Golob 1997: ill. 58, caption tiansposed with that for ill. 60). For another type of Chippewa ball-headed club, see Hodge et al. 1973: 103. More closely related appear to be clubs without documented provenance in the Museum of Mankind, London, no cat. no. (King 1982:85, fig. 90c) and in the Museum flir Völkerkunde, Berlin (cat. no. IV B177, E Köhler coll., collected prior to 1845; Krickeberg 1954: pi. 39a). 294 The Native American Collection of Friderik Baraga Figure 3: Ball-headed club ("pagamagan"), wood (old damage on the ball), incised decoration. Ottawa, Arbre Croche or Cross Village, Michigan, collected in 1851-1853. Formerly in the collection of the Museum für Völkerkunde, Wien, deaccessioned in 1964 (Martin Pitzer coll.) (photo E. Mandl).* Slika 3; Bojni kij z okroglo glavo ("pagamagan"), les (stara poškodba na glavi), vrezano okrasje. Otavci, Arbre Croche ali Cross Village, Michigan, zbran 1851-1853. Prej v zbirki Etnološkega muzeja na Dunaju, odstopljen 1964 (zbirki Martina Pitzerja) (foto E. Mandl). Figure 4: Fiat bag, wrapped twirüng, rush, maidenhair fem, bear grass. Width 18 cm. Attributed to the Clatsop, lower Columbia River valley, ca. 1860. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, cat. no. E 2865 (misattributed to the Friderik Baraga coll.) (photo F. Golob).* Slika 4: Ploska torba, pletena z ovijanjem, ločje, Venerini lasci, medvedja tiava. Širina 18 cm. Pripisan Clatsopim v spodnji doline reke Columbie, ca. 1860. Slovenski etaografski muzej, Ljubljana, kat. št. E 2865 (zmotno pripisan zbirki Friderika Barage) (foto F. Golob). 295 Christian F. Feest noted above. On the other hand, the Ottawa clubs m the collection assembled in 1851-1853 in the mission settlements of Arbre Croche and Lacroix by Martin Pitzer" (Fig. 3) illustrate the fact that the cultural differences between the southwestern Chippewa and their Ottawa relatives were only gradual. The second item attributed to the Baraga collection but definitely not belonging to it, is a flat basketry bag (cat. no. E. 2865; Fig. 4) identified by Golob with an entry on the list pubhshed in the lllyrisches Blatt: "a sack woven of grass {machkimod), in smaU scale."^' While the description would seem to fit the artifact in general terms, it is certainly not a "mashkimod" (the general Ojibwa term for "bag"). There were several types of typical southwestern Chippewa (and Ottawa) fiber bags, which were woven in a variety of characteristic twining (and rarely also plaiting) techniques of native vegetal yams (apocyntmi, nettle fiber, basswood bark, cedar bark, etc.) and/or imported woolen yams and were decorated with the images of mythological beings or geometric patterns.^'^ These types were generally found in the westem Great Lakes region, and it is presently impossible to define specific tribal characteristics. It is, however, possible to state that the bag E. 2865 is not a product of the westem Great Lakes region, but was produced in the lower Columbia River vaUey on the southem Northwest Coast of North America. Avery simüar, shghtly larger rush bag with wrapped twining m maidenhair fem and bear grass in Rotterdam (Fig. 5)^^ is attiibuted to the Wasco (of the middle Columbia), but was apparently acquired without documentation in 1954. Wasco flat bags are very rare, but those that exist have straight to tapering (rather than flaring) sides and the style of their decorative designs is markedly different.^** Technically and styhsticaUy similar, on the other hand, are baskets of the Clatsop (Lower Chinook) near the mouth of the Columbia River and of theh Ttilamook neighbors to the south.^"* Designs include sawtooth bands and rows of quadrupeds, including deer and apparently also dogs. The animals on the obverse of E. 2865 may indeed be such dogs (and not "imderwater panthers," as Golob suggests). Based on a comparison with examples of Clatsop baskets coUected in the 1830s and 1840s, it is more likely that E. 2865 was made during the second half of the rdneteenth century. The partial confusion between the Baraga and Čebul coUections is Ulusttated by the cradleboard wrapper decorated with silk ribbon apphqué (E. 2869), which 24 Museum ftir Völkerkunde, Wien (cat. no. 131.731; Feest 1968:38, fig. 9c). Here illustrated is a second club from the Pitzer collection, deaccessioned by the Vienna museum in an exchange with Arthur Speyer, Jr. For another early 19th century Ottawa club, see Hodge et al. 1973:104. 25 Golob 1997: 256-257, no. 15; ülyrisches Blatt 1837: 68, no. 16. 26 Cp., e.g., Hodge et al. 1973:84-88; Brasser 1976: 64; Feest 1984:14-16,29-31,35-37; PhilHps 1986. 27 Museum voor Volkenkimde, Rotterdam (cat. no. 35.040). 28 Schlick 1994:68,167. 29 Man 1984:49-51, figs. 11-17. 296 The Native American Collection of Friderik Baraga Figure 5: Flat bag, wrapped twining, rush, maidenhair fern, bear grass. Width 28 cm. Attributed to the Clatsop, lower Columbia River valley, second half on the nineteenth century. Museum voor Volkenkunde, Rotterdam, cat. no. 35.040 (accessioned in 1954, no documented collection history) (photo C. F. Feest).* Slika 5: Ploska torba, pletena z ovijanjem, ločje, Venerini lasci, medvedja trava. Širina 18 cm. Pripisan Clatsopim v spodnji dolini reke Columbie, druga polovica 19. stoletja. Etnološki muzej, Rotterdam, kat. no. 35.040 (pridobljen 1954, ni dokumentiranega historiata o pridobitvi) (foto C. F. Feest). Figure 6: Cradle wrapper, cloth, silk ribbon appliqué. Length 134 cm, width 18 cm. Southwestem Chippewa, Green Bay Agency, Wisconsin, mid-nineteenth century. Museum für Völkerkunde, Beriin, cat. no. IV B 7611 (Walter Wyman coll.) (photo C. E Feest).* Shka 6: Preveza za zibelko, blago, apUke iz svilenih trakov. Dolžina 134 cm, širina 18 cm. Jugozahodni Očipvejci, Green Bay Agency, Wisconsin, sredina 19. stoletja. Etnološki muzej, Berlin, kat. št. IV B 7611 (zbirka Walterja Wymana) (foto C. F. Feest). 297 Christian F. Feest Golob attributes to the Čebul collection.'" While no such item is known to have belonged to the ethnographic material donated by Čebul, the account of the Baraga collection in the lllyrisches Blatt refers to a "wide wrapper of cloth, in which a girl from there has artificially embroidered figures" as belonging to the cradleboard.^' Deschmarm mentions it as number "22. Piece of cloth sewn with silk ribbons of various colors." While assigning his numbers 17 through 21 to the Čebul collection, 23 to Pire, and 24 through 40 to Baraga, 22 is not exphcitly identified, although if is listed at the end of the Čebul sequence.'^ There is, how- ever, no reason whatsoever to assume the loss of Baraga's wrapper and the appearance of an otherwise undocumented Čebul wrapper just to explain away Deschmann's mistake. A similar piece coUected in 1905 by Walter Wyman among the southwestern Chippewa of the Green Bay Agency in Wisconsin is now in Berlin (Fig. 6).^' There are no historical or stylistic reasons why this piece could not date to the 1830s, since ribbon appliqué was well established in the region by the early nineteenth century A slightly different problem is posed by the group of quill-decorated birchbark containers at the Slovenski etnografski muzej. The accession records list four such makaks in the Baraga collection and one in the Čebul collection. Deschmarm repeats this information, but does not specify the number of makaks in the Baraga coUection.^^ Today, however, there is a total of eight such containers. Of these, two (cat. nos. E. 2886,2890)'^ share the distinctive kind of quiU-wrapping of the edges also found on the two birchbark bowls in the Baraga coUection (cat. nos. E. 2826,2897)'^ and thus should have the same origin. E. 2894,'* whose edge is wrapped with roof spltiits (rather than brown quiUs, as Golob suggests), has the same basic cut and careful sewing with root splints as the two makaks previously mentioned, and thus may also safely be assigned to the Baraga collection. AU these items have indeed consistently been identified as Baraga pieces in the various inventories of the museum. The same is tiue as far as the 30 Golob 1997:294-295, no. 55. 31 Golob 1997: 243; lllyrisches Blatt 1837:68. 32 Deschmann 1888:155. 33 Museum für Völkerkunde, Berlin (cat. no. IV B 7611, Walter Wyman coll., Chippewa, Green Bay Agency, Wisconsin). Other silk ribbon appliqué cradleboard wrappers from the westem Great Lakes include the following: Denver Art Museum, Denver, CO (cat. no. 1939.9, ex A. G. Heath coll., attributed to "Ottawa, Ontario, 1810"; Conn 1980:13,22, fig. 15); State Historical Societjr of Wisconsin, Madison, WI (cat. no. 1954.1621, Walter Wyman coll. 1901, ex Grignon coll., Menominee, Butte des Morts, probably before 1850); Neville Public Museum, Green Bay, WI (Menominee). 34 Cp. Conn 1980:12-13. 35 lllyrisches Blatt 1837:67; Golob 1997:200,243; Deschmann 1888:155, no. 33. 36 Golob 1997:249-251, nos. 1-2. 37 Golob 1997: 253-254, nos. 7-8. For these vessels, compare the more crudely made southwestem Chippewa birchbark bowls collected in 1823 by Beltrami (Vigorelli 1987: 55-56, 84-86). Even more similar, including the quiU-wrapped rims, are two such bowls of undocumented provenance collected before 1835 in the Museum für Völkerkunde, Berlin (cat. nos. IV B 29, IV B 79, Nagler coll.). 38 Golob 1997:252-253, no. 6. 298 The Native American Collection of Friderik Baraga Čebul attribution of box E. 289P' is concerned, which is characterized by the use of thread both for the straight side seams and for the attachment of the wooden reinforcement at the rim. Of the remaining four birchbark contamers, two are similar in size and shape to E. 2891: Of these two, however, E. 2893''° has the same technical characteristics as E. 2891 with which it also shares certam styhstic features of the quillwork, while E. 2892"" differs strikingly in its basic cut and the use of root splints for sewing and wrapping. Although Golob only "attributes" (on the basis of an earlier inventory) E. 2892 to the Baraga coUection, and has no doubt that E. 2893 was part of it, it seems at least highly hkely that E. 2893 came from the same source as E. 2891. In aU likelihood, E. 2892 can be attributed to the Baraga coUection; in addition to the differences to the two other boxes, there are marked simUarities to a box collected among the southwestern Chippewa in 1830 in the Peabody Essex Museum,*^ which argue for this solution of the problem. The coUection of the Museum für Völkerkunde in Vienna contains a large number of simUar smaU makaks, which came from the same missions in which the Slovenian missionaries were working. While most of the boxes similar to E. 2891 and 2893 from the Johann Georg Schwarz collection*' are without documented provenance, a simüar set from the Martin Pitzer coUection was obtained hi 1851-1853 at the Ottawa viUages of Arbre Croche and Cross ViUage (Lacroix).** Whether the two boxes in Ljubljana were given to the museum by Ivan Čebul must remain in doubt. Although Čebul is not known to have worked in the Ottawa missions (and is said to have spent most of his time before 1873 in Wisconsin), it would nevertheless not be inconceivable for him to have brought these pieces to Europe. On the other hand, the style in which the two boxes are made seems too early for a collection assembled in the early 1870s. Of the remairung two birchbark vessels, E. 2945 is an eight-sided contahier with a roimd hd,*' whose edges are trimmed with silk and cotton ribbons hi a style that is weU documented (and even disthictive) for the Ottawa of the Arbre Croche region. A nearly identical example is found in the Pitzer collection of 1851-1853 in Vienna.*'' E. 2895 is a rectangular tidded box on a low pedestal with a short carrying strap of plaited porcupine quills (Fig. 7)f Golob compares it to a Menomhiee box in the Johann Georg Schwarz coUection hi Vienna, but simüar 39 Golob 1997:251, no. 3. « Golob 1997: 252, no. 5. « Golob 1997:251-252, no. 4. 42 Peabody Essex Musevim, Salem, MA (cat. no. 53456, ex Andover Newton Theological School coll., BoutwellcoU.). 43 Musemn für Völkerkunde, Wien (cat. nos. 12038-12041, Johann Georg Schwarz coll.). 44 Museum für Völkerkunde, Wien (cat. nos. 131742-131746, Martin Pitzer coU.). 45 Golob 1997 262-263, no. 21. 46 Museum für Völkerkunde, Wien (cat. no. 131765, M. Pitzer coll.; Graham 1983:35). 47 Golob 1997: 261-262, no. 20. 299 Christian F. Feest pieces are also documented for the Ottawa and Chippewa in the period around 1830 (Fig. 8)."'* A fairly imusual feature in this type of work is the addition of representations of four women on the small sides of E. 2895 contrasting with the predominantly floral designs. Perfectly identical female figures are shown on one side of an imdocumented makak attributed (for no apparent reason) to the Menominee of Wisconsin in the Canadian Museum of Civihzation in Hull.*^ Another unprovenanced birchbark box in the Linden-Museum in Stuttgart (Fig. 9) showing representations of women (in a shghtly different manner) in addition to men m canoes, conical lodges, and various animals is from the collection of Prince Maximilian of Wied, who traveled in the United States in 1832-1834.=^° While the date fits our ideas about the chronology of styles in western Great Lakes quillwork on birchbark, Maximilian never came near the region where such boxes were produced. We must therefore assume that he received it as a present either during his trip or after his return to Europe. The possibility that he obtained it when visiting Niagara Falls is much less likely, since the market there was dominated by the local Native population. Since those boxes decorated with other than floral or geometric designs were obviously designed for the sale to Whites, the prime candidates for their manufacture are those Native groups which had an easy access to the respective markets: the Ottawa of the Arbre Croche region (with both Mackinac and Detroit as their markets), the Menominee (with Green Bay), or the Chippewa living ki the area of Mackinac and Sault Ste. Marie. On the basis of this reasoning, the Chippewa of La Pointe or Fond du Lac may virtuaUy be excluded as producers at the time the boxes were made in the 1830s. It has already been noted that in 1841 Father Franc Pire sent quill-decorated bark boxes made by the Ottawa women of Arbre Croche and Cross Village to his faithful supporters in Slovenia. Theoretically, any of the four problematic boxes just described could have been part of this 1841 shipment, although E. 2895 may date a tittle eartier, and E. 2945 was probably made somewhat later. Baraga cannot be excluded as the source for E. 2895 and (less probably) for E. 2891 and 2893. Čebul is the least likely candidate to have collected any of the birchbark boxes now in the Slovenski etnografski muzej. A simüar problem exists with regard to the seven pairs and two single moccasins presently at the Slovenski etnografski muzej. Two pairs, which were 48 Museum für Völkerkunde, Wien (cat. nos. 11992, 11993, Ottawa, ca. 1830, Johann Georg Schwarz coll.; Graham 1983:29,34); Peabody Essex Museum, Salem, MA (cat. no. 53440, Chippewa, collected in 1831 by Miles Boutwell, ex Andover Newton Theological School coll.; Monroe et al. 1996: 22,33, fig. 13). Further such boxes are found in the Milwaukee Public Museum (cat. no. 352, ex Wisconsin Natural History Society coll., "Chippewa") and in the Bemisches Historisches Museum (cat. no. Ca 22, collected before 1845 by H. Morlot, "Canada"). 49 Canadian Museum of Civilization, Hull, PQ (cat. no. lll-N-37ab, ex Arthur Speyer coll.). The other side depicts a Calumet dance. 50 Linden-Museum, Shittgart (cat. no. 36054, Maximilian Prince of Wied coll.; Kussmaul 1982,1:244). There are at least three other quill-decorated birchbark items of a related style in the Maximilian collection. 300 The Native American Collection of Friderik Baraga Figure 7: Lidded birchbark box, porcupine quill embroidery. Height 19 cm. Westem Great Lakes, ca. 1830-1840. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, cat. no. E 2895 (no documented collection history) (photo F. Golob).* Slika 7: Škatla iz brezovega lubja s pokrovom, vezenje iz bodic ježevca. Višina 19 cm. Zahodno območje Velikih jezer, ca. 1830-1840. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, kat. št. E 2895 (ni historiata o pridobitvi) (foto F. Golob). Figure 8; Lidded birchbark box, porcupine quill embroidery, silk ribbon, paper. Height 11 cm. Ottawa, Arbre Croche, Michigan, c. 1830. '' Museum für Völkerkunde, Wien, cat. no. 11993 Qohann Georg Schwarz coU., probably ex Friedrich Résé coll.) (photo C. F Feest).* Slika i 8: Škatla iz brezovega lubja s pokrovom, i vezenje iz bodic ježevca, svilen trak, papir. Višina 11 cm. Otavci, Arbre Croche, Michigan, C. 1830. Etnološki muzej, Dunaj, kat. št. 11993 ^ (zbirka Johanna Georga Schwarza, verjetno iz zbirke Friedricha Réséja) (foto C. F. Feest). Figure 9: Lidded birchbark box, porcupine quill embroidery. Height 17 cm. Westem Great Lakes, probably 1832-1834. Lmden-Museum, Stuttgart, cat. no. 36054 (Maximilian Prince of Wied coll.) (photo U. Didoni).* Shka 9: Škatla iz brezovega lubja s pokrovom, vezenje iz bodic ježevca. Višina 17 cm. Zahodno območje Vehkih jezer, verjetno 1832-1834. Muzej Linden, Stuttgart, kat. št. 36054 (zbirka princa Maxinüliana von Wied.) (foto U. Didoni). 301 Christian F. Feest only recently cataloged (E. 18155,18156),'' can instantly be left out of considera- tion, because they combine quillwork with silk embroidery in a manner typical for Métis or northern Athapaskan work. They are unlikely to be, as Golob suggests, part of a donation by Franc Fire. On the other hand, the accession records document only three pairs of Chippewa women's moccasins as received from Friderik Baraga,'^ and (presumably one pair of) "sandals" (or moccasins) from Čebul." Deschmann'* repeats this information without further additions. The remaining specimens were thus probably received only after 1888, although they must have been collected at an earlier time. One of the pairs donated by Baraga is described as "Indian bridal shoes of deerskin decorated with green silk ribbons and embroidered with dyed split bird quills."" Although the green sük has now almost completely disappeared and the quills are porcupine quills rather than bird quills, the description is clear enough to aUow the identification of E. 2917"" as the pah in question. The Museum fih- Völkerkunde m Vierma has a very similar pair from the collection of Johann Georg Schwarz. The Schwarz material includes the former collection of Bishop Résé of Detroit, m whose diocese Baraga's missions were located.'^ Although the Schwarz moccasins are without documented provenance, the similarity with the Baraga pah suggests that it was also obtained by the Slovertian missionary, probably at La Pointe, and presented to his bishop.'* Two other pahs (cat. nos. E. 2914,2916)" have quillwork of superior quahty, but lack the sUk ribbon apphqué on cloth ankle flaps of the "bridal shoes"; one of the pairs is unfinished. There is httle doubt that these are the "half-embroidered girl's shoes" and the "pair of ordinary woman's shoes" of the Baraga donation.*^" The strong Métis influence in the quillwork may suggest a possible origin in Fond du Lac, Minnesota. In his book, Baraga*"' notes that moccasins were being 51 Golob 1997:272-273, nos. 36-37. 52 lllyrisches Blatt 1837:68. The Freyer Ust mentions only two pairs of moccasins. Since only part of the earlier Jerin list (upon which the pubhshed version is based) has been pubhshed, it is presently impossible to ascertain whether the third pair represents an addition or whether its omission from the Freyer Ust was a mistake. 53 Golob 1997:243. 54 Deschmann 1888:154-155. 55 lllyrisches Blatt 1837:68. 56 Golob 1997 271, no. 33. 57 Feest and Kasprycki 1993:16-17. 58 Museum für Völkerkunde, Wien (cat. no. 12022, Johann Georg Schwarz coll.; Feest 1968: 59-60, no. 74, fig. v/74, misattributed to the Miami). 59 Golob 1997:269-271, nos. 30,32. 60 Beltrami (1828,2: pl. 11, figs. 1,3) Ulustrates two broadly similar paU-s presumably collected in 1823 in Minnesota. One of them is identified as "Sioux," the other as a pair of (southwestern) Chippewa women's moccasins. Other comparable moccasins include: Brooklyn Museum, Brooklyn, NY (cat. no. 50.67.22ab, coUected by N. S. Jarvis, 1833-1836, attributed to the Chippewa; Feder 1964:49,51, fig. 31); Museo Luigi Pigorini, Rome (cat. no. 3645, ex Museo Kircheriano coU., "Canada"). 61 Baraga 1837:58,59,61. 302 The Native American Collection of Friderik Baraga made by the women from skins tanned by themselves, and that the moccasins of the men were heavily decorated with beads and ribbons. Interestingly, aU the moccasins in his coUection are those of women, of which he also says that they are decorated with a multitude of beads and ribbons. Quillwork, which is represented by all three pairs, is not even mentioned m the text. One simple and ahnost imdecorated pair (E. 2615)'^^ has consistently and credibly been identified as the pair donated by Ivan Čebul. This leaves for consideration one pair and two single moccasins without information on their provenance. AU three of them are possibly Ottawa, alti:\ough they may date from different periods and may have entered the museum at different times. E. lOSO*"' does not even have an inventory number of the old National Museima, the present museum's precursor, and seems to date from the 1850s, when Father Mrak, another Slovenian missionary and Baraga's successor as Bishop of Marquette, was stationed at Arbre Croche. If the two single moccasins (E. 2918,2919)'^ are indeed Ottawa and date from the 1830s, both may have been collected by Father Pire. E. 2918 (Fig. 10) is a particularly interesting piece which combines stylized floral quillwork''^ with line apphqué beadwork over sUk ribbon appliqué. The beadwork style, in which stiaight lines are outltiied with zigzag lines, is highly suggestive of Ottawa work. A beaded pair now in the Detioit Institute of Arts (Fig. 11) nicely illustiates this techitique.*'*' Unfortimately, the three animal skin tobacco pouches from the Baraga collection (and one from the Čebul coUection) have not survived,*^ but there is a fingerwoven yam and glass bead pouch, described in the lUyrisches Blatt as a "tobacco pouch woven from red wool threads with rows of glass beads; an artistic product of the Otchipwe women" (cat. no. E. 2868; Fig. 12).** Ftiigerwoven yam pouches with geometric designs in white glass beads dating from the late 62 Golob 1997: 270-271, no. 31. 63 Golob 1997:266-269, no. 29. 64 Golob 1997:271-272, no. 33-34. 65 A parr of moccasins (now fitted with hard leather soles) in the Peabody Museum of Harvard University, Cambridge, MA (cat. no. 27-15-10/98245; Isaac 1990:32-33) has a similar plaited square quilled on the center of the vamps. It is said to have been collected by Capt. William Phelps among the Chippewa in 1841, although the museum thinks that the artifact is of Iroquoian/Huron style and should date to after 1865, because of the use of an aniline dye. I believe that this argument is as invalid (because what appears to be an aniline dye may actually be a natural dye) as Golob's suggestion (1997: 272) that the gilt thread outlining the quilled design indicates a production of the artifact after 1850. 66 Dehoit Institute of Arts (cat. no. 81.64ab; collected by Mary Shurtleff at Cross Village; Penney 1992: 96-97, no. 32). Although collected at an Ottawa village and done in an Ottawa style of beadwork, the pair has been called "Chippewa" by Penney and by earlier authorities (Hodge et al. 1973:38-39, no. 143). The same style appears on a beaded beaver skin in the Pitzer collection (Museum für Völkerkunde, Wien, cat. no. 131734, collected in 1851-1853 among the Ottawa, probably at Cross ViUage; Feest 1968:47, pi. 5; 1984:40). 67 For descriptions, see lllyrisches Blatt (1837: 68) and (Golob 1997: 243). The fact that none of them appears in Deschmann (1888) may indicate that they were no longer m the collection by 1888. The Čebul pouch was apparently lost by 1876 (Golob 1997: 244). 68 lllyrisches Blatt 1837: 68; Golob 1997; 258, no. 16. 303 Christian F. Feest Figure 10: Moccasin, tanneci buckskin, cloth, silk ribbon, porcupine quill, and glass bead apphqué. Length 26.5 cm. Ottawa, Michigan, ca. 1840. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, cat. no. E 2918 (attributed to Friderik Baraga coll., but more likely Franc Fire coll.) (photo F. Golob).* SUka 10: Mokasin, strojena jelenova koža, blago, svilen trak, vezenje z bodicami ježevca, aplike iz steklenih biserov. Dolžina 26.5 cm. Otavci, Michigan, ca. 1840. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, kat. št. E 2918 (pripisan zbirki Friderika Barage, vendar je bolj verjetno, da je iz zbirke Franca Pirca) (foto F. Golob). Figure 11: Moccasins, tarmed buckskin, cotton fabric, silk ribbon and glass bead appliqué. Length 28 cm. Ottawa, Cross Village, Michigan, ca. 1850. Detroit Institute of Arts, cat. no. 81.64a-b (Richard A. Pohrt coll., ex Mary B. Shurtleff coll.) (photo Founders Society Purchase).* SUka 11: Mokasina, strojena jelenova koža, bombažna tkanina, svilen trak in aplike iz steklenih biserov. Dolžina 28 cm. Otavci, Cross Village, Michigan, ca. 1850. Detroitski Inštitut za umetnosti, kat. št. 81.64a-b (zbirka Richarda A. Pohrta, prej v zbirki Mary B. Shurtleffa) (foto Founders Society Purchase). 304 The Native American Collection of Friderik Baraga Figure 12: Shoulder bag, red and green wool yam, white glass beads. Width 22 cm. Southwestem Chippewa, La Pointe, Wisconsin, collected in 1835-1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, cat. no. E 2868 (Friderik Baraga coll.) (photo E Golob).* Slika 12: Naranma torbica, rdeča in zelena volnena preja; beh stekleni biseri. Širina 22 cm. Jugozahodni Očipvejci, La Pointe, Wisconsin, zbrana 1835-1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, kat. št. E 2868 (zbirka Friderika Barage) (foto F. Golob). eighteenth century are sometimes attributed to the Chippewa,*^' although none appears to be documented as such. The Baraga pouch, which technically and styhstically differs somewhat from these older examples may be the earliest such item to be definitely associated with the Chippewa. Its provenance from La Pointe is supported by the existence of a very similar pouch in the Indian Dormitory on Mackinaw Island, collected in La Pointe in 1854 (Fig. 13). Other comparable Chippewa pouches collected about twenty years later among the southwestem Chippewa of Minnesota^" have more complex beadwork designs and woven beadwork straps. The strap of the Baraga pouch, by contrast, has a design reminiscent of patterns commonly foimd on early nineteenth-century Chippewa and Ottawa garters.^' The extent to which individual pieces in single collections may add to our understanding of stylistic distributions and relationships is also illustrated by the krtife case tiom the Baraga collection (cat. no. 2879; Fig. 14). In European and 69 E.g., Benndorf and Speyer 1968:90-91, fig. 49. 70 Sammlung des Instituts für Ethnologie, Universität Göttingen (cat. no. Am 3138; collected between 1855 and 1862 by Hermarm Domeier among the Chippewa near Chengwatana, Mirmesota; Feest and Kasprycki 1998: fig. 87); Grand Rapids Public Museum, Grand Rapids, MI (cat. no. 37513; athibuted to "Chippewa; c. 1860"; Olson et al. 1977: 70, #83); Science Museum of Minnesota, St. Paul, MN (cat. no. A79:4:73; Bishop H. B. Whipple collection, Chippewa; ca. 1860; Casagrande and Ringherai 1980: 77, #73); Chandler-Pohrt collection ("Chippewa, c. 1860"; Hodge et al. 1973:55. no. 206). 71 E.g., Museum für Völkerkunde, Wien (cat. no. 131790, collected in 1851-1853 by Martin Pitzer among the Ottawa of Cross Village or Arbre Croche, MI; Feest 1968: 41, no. 11; 1984: 54); Detroit Institute of Arts, Dehoit, Ml (cat. no. 81.77a-b, collected among the Ottawa of Cross Village, Ml; Penney 1992: 80-81, no. 14); Dehoit InstiUite of Arts (cat. no. 81.294a-b, "Chippewa or Ottawa, 1820-1840; collected by Müford Chandler on Beaver Island, MI); Cranbrook InstiUite of Science, Bloomfield Hills, MI (cat. no. 4078, attributed to "Ojibwa, c. 1820" and collected by Milford Chandler on Walpole Island, ON; Olson et al. 1977:60, no. 48). The same style is found on a pair of leggings attributed to the southeastem Chippewa and collected on Walpole Island, Ontario (Cranbrook Instihite of Science, Bloomfield Hills, MI; cat. no. 4080; Penney 1992:92-93, no. 27), but note that the Native population of Walpole Island is made up of Chippewas, Ottawas, and Potawatonus. 305 Christian F. Feest Figure 13: Shoulder bag, red and green wool yam, white glass beads. Southwestem Chippewa, La Pointe, Wisconsin, collected in 1854. bidian Dormitory, Mackinaw Island (photo C. F Feest).* Slika 13: Naramna torbica, rdeča in zelena volnena preja; beli stekleni biseri. Jugozahodni Očipvejci, La Pointe, Wiscor\sin, zbrana 1854. Indian Dormitory, Mackinaw Island (foto C. F. Feest). 306 The Native American Collection of Friderik Baraga Figure 14: Knife case, tanned buckskin, porcupine quills. Length 21 cm. Southwestem Chippewa, collected in 1835-1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, cat. no. E 2879 (Friderik Baraga coU.) (photo F. Golob).* SUka ; 14: Nožnica, strojena jelenova koža, bodice ježevca. Dolžina 21 cm. Jugozahodni Očipvejci, ! zbrana 1835-1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, kat. št. E 2879 (zbirka Friderika Barage) (foto F. Golob). American collections, there are a few dozens of knife cases from the Great Lakes region of North America made of leather and ornamented with dyed porcupine quihs. The use of knife cases in North America probably originated during the late seventeenth or early eighteenth century as a result of the adoption of European steel knives, which were much sharper than the older stone, bone, or reed knives and therefore could not simply be carried without a sheath protecting the wearer. Two tjpies of knife cases can be distinguished accordmg to the manner in which they were worn. One type was suspended around the neck, is symmetrical in shape, and may be recognized by the strings or straps by which it worn suspended in front of the breast. Belt-worn knife cases represent the other and probably later type; they are asymmetrical and show different means of attachment to the belt. If we had only written evidence to rely upon, we would hardly know that knife cases were used at aU. The few descriptions that survive, barely describe the manner of wearing, but there are no indications of the many different shapes and decorative patterns which often are specific to certahi regions or cultural groups.''^ Father Baraga's Geschichte, Character, Sitten und Gebräuche der nord- amerikanischen Indier is one of the few sources which actually notes that knife cases were worn attached to the beh,^' and tiideed the knife case m his own coUection is also of this t3^e. It is largely because only one pubhshed report of belt-worn knife cases (which, moreover, was unknown to Baraga) exists prior to 72 Cp. Feest in preparation. 73 "They also have a large knife always suspended from their belt in a sheath" (Baraga 1837:61). 307 Christian F. Feest 1837/^ that we can infer that his description was based on personal observation. It is because we know that the knife case m his collection is not an Ottawa type, that we can safely assign his observation to the Chippewa. The only Ottawa knife cases that we can document are neck-worn, although this does not preclude the possibility that they had started to use belt-worn krtife cases by the 1830s. In some respects, the knife case tiom the Baraga collection is imique. It has long, quill-wrapped fringes ending in loops hanging in three sections from the top, center, and lower end of its curved side and from the lower border of a smaU decorative panel of woven quillwork sewn to the upper end of the knife case.^^ The closest similarities are with four examples whose decorative panels are of appliqué (rather than woven) quillwork. Three of them appear to come from much further west,''* have only two sections of long fringes at the top and bottom of the curved side, and two of them have further appliqué quUlwork along the edge or in the lower portion of the sheath. The fourth krtife case was collected in 1823 by Beltrami and is attributed by him to the "Sioux."^^ Unfortunately, some of Belframi's attiibutions are patently wrong, and it seems unlikely that he obtained this knife case among the Dakota of Minnesota, but either on the Red River or among the southwestern Chippewa of Minnesota. The eight-pointed star on the Baraga case appears in woven qmllwork on other artifacts as weU, such as, for example, a pouch from the Jarvis collection,'* attributed at the Brooklyn Museum to the Red River (Métis), or on a cradleboard collected by Mrs. William Boutwell in the 1850s among the southwestern Chippewa .'^ It is, however, also a common motif in southwestern Chippewa woven beadwork. There are indeed two possibly pre-1850 knife cases of the same general type with the eight-pointed star in woven beadwork, both of which may also be of southwestem Chippewa origin (Fig. 15).*° 7'' Weld's account (1807: letter 35) is apparently based upon observations among the Iroquois. An earlier reference to neck-, belt-, and leg-worn knife cases (B. 1978: 181), not published until recently, refers to the Native peoples of French Canada in general. 75 Golob 1997:260-261, no. 19. 76 Royal Ontario Museum, Toronto, ON (cat. no. 960.115.8; Best and McClelland 1977:10,18, no. 7) is attnljuted to the Crée or Blackfoot; Folkens Museum-etnografiska, Stockholm, cat. no. 1854.2.14 (collected in 1842-1844 on the Upper Missouri by Armand Pouche d'Otrante). John Painter collection, attributed to "Eastem Plains, c. 1840" (Painter 1992:35,37, no. 17); this has the same quill appliqué pattern as the case in the Royal Ontario Musexmt. The type is related to a symmetrical type with asymmetrical looped fringes and quill and/or bead appliqué; cp. Painter (1992: 35-37, no. 16) for references to seven examples; also Batkin (1995: 70-71) for an example with the quill-applique pattem of the Royal Ontario Museum and Painter cases noted above. These cases are generally attributed to the Crée or Métis. 77 Beltrami coUection, FUottiano (Lauiendch-Minelli 1990:246-247, figs. 11-12; cp. Beltiami 1828,2: pi. D, fig. 5). 78 Brooklyn Museum, Brooklyn, NY (cat. no. 50.67.16; Feder 1964:49, no. 15); attribution on exhibition label, 1991. 79 Peabody Essex Museum, Salem, MA (cat. no. E 25409, ex Andover Newton Theological School coU.; Momoeetal.1996:160,174). 80 Neville Public Museum, Green Bay WI, (cat. no. 11,214, attributed to "Opbwa, c. 1830"; Olson et al. 1977:68, no. 75). National Miiseum of Denmark, Copenhagen (cat. no. EHc 122; collected before 1850, probably in Wisconsin). Cp. also National Museum of Nahiial History, Washington, DC (cat. no. T1085; "Chippewa, c. 1835"; Hodge et al. 1973:91). 308 The Native American Collection of Friderik Baraga Figure 15: Knife case, tanned buckskin, glass beads. Length 32 cm. Southwestem Chippewa, collected before 1845. National Museum of Denmark, Copenhagen, cat. no. E.H.c. 122 (photo C. F. Feest).* Slika 15: Nožnica, strojena jelenova koža, stekleni biseri. Dolžina 32 cm. Jugozahodni Očipvejci, zbrana pred 1845. Narodni muzej Danske, Kopenhagen, kat. št. E.H.C. 122 (foto C. F Feest). 309 Christian F. Feest In summary, it may be said that despite some minor problems with the attribution of some of the objects, the Friderik Baraga collection provides interesting evidence for styles of artifacts among the southwestem Chippewa of La Pointe and Fond du Lac in the early 1830s, although it may mclude a few objects Father Baraga had obtained elsewhere. Although it is only a smaU group of highly selected items, it is one of a modest number of collections with reasonably accurate documentation that date from the first half the nineteenth century. It is therefore of substantial help in dating and placmg other artifacts from less well documented coUections and in helping to piece together some of the puzzles offered by the historical ethnography of material culture of Native North Amerj[ca. _ ... „ REFERENCES B., J.-C: Voyage au Canada fait depuis l'an 1751 jusqu'en l'an 1761/ ed. C. Manceron. Paris: Aubier Montaigne, 1978. BARAGA, Friedrich: Geschichte, Character, Sitten und Gebräuche der nord -amerikanischen Indier. Laibach: Joseph Blasnik, 1837. BATKIN, Jonathan (ed.): Splendid Heritage. Masterpieces of Native American Art from the Masco Collection. Santa Fe, NM: Wheelwright Museum of the American Indian, 1995. BELTRAMI, Giacomo Costantino: A Pilgrimage in Europe and America. London: Hunt and Clarke, 1828. [Vol. 2 reprinted as A Pilgrimage in America. Chicago: Quadrangle Books, 1962]. BENNDORF, Helga and Arthur Speyer: hidianer Nordamerikas 1760-1860. Aus der Sammlung Speyer. Offenbach a.M.: Deutsches Ledermuseum, 1968. BEST, Alexander and Alan McClelland: Quillwork by Native Peoples in Canada. Toronto, ON: Royal Ontario Museum, 1977. BRASSER, Ted J.: "Bo'jou Neejee!" Profiles of Canadian hidian Art. Ottawa, ON: National Museum of Man, 1976. CASAGRANDE, Louis B. and Melissa M. Ringheim: Straight Tongue. Minnesota Indian Art from the Bishop Whipple Collection. St. Paul, MN: The Science Museum of Minnesota, 1980. CONN, Richard: Native American Cloth Apphqué and Ribbonwork: Their Origin and Diffusion in the Plains. In: George P. Horse Capture (ed.). Native American Ribbonwork: A Rainbow Tradition (Cody, WY: Buffalo Bill Historical Center, 1980), 9-22. DESCHMANN, Karl: Führer durch das Krairüsche Landes-Musevun Rudolfinum in Laibach. Laibach: Landes-Museum, 1888. DIETSCHY, Hans: Die amerikanischen Keulen und Holzschwerter in ihrer Beziehung zur Kulturgeschichte der Neuen Weh. In: Internationales Archiv für Ethnographie 37/1939, 87-205. FEDER, Norman: Art of the Eastern Plains Indians. Brooklyn, NY: The Brooklyn Museum, 1964. FEEST, Christian P.: Indianer Nordamerikas. Wien: Museum für Völkerkunde, 1968. FEEST, Christian F.: Ottawa Bags, Baskets and Beadwork. In: Beadwork and Textiles of the Ottawa (Harbor Springs, MI: Harbor Springs Historical Commission, 1984), 12-28. FEEST Christian F.: Mexico and South America in the European Wunderkanuner. In: A. MacGregor, O. Impey (eds.), The Origins of Museums (Oxford: Clarendon Press, 1985), 237-244. 310 The Native American Collection of Friderik Baraga FEEST Christian F.: Quilled Knife Cases from Northeastern North America. In preparation. (To be published in an as yet untitled festschrift volume.) FEEST, Christian F. and Sylvia S. Kasprycki: Über Lebenskimst nordamerikanischer Indianer. Wien: Museum für Völkerkunde, 1993. FEEST, Christian F. and Sylvia S. Kasprycki: Peoples of the Twilight. European Views of Native Minnesota, 1823-1862. Alton, MN: Afton Historical Society Press, 1998. GOLOB, France: Misijonarji, darovalci indijanskih predmetov: zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 1997.- (Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja; 5) GRAHAM, Stephen B.: Ottawa Quillwork on Birchbark. Harbor Springs, MI: Harbor Springs Historical Commission, 1983. HODGE, G. Stiaart et al.: Art of ti:ie Great Lakes tadians. FUnt, MI: Flint Instihite of Arts, 1973. ILLYRISCHES Blatt Verzeichnis der für das Landes-Museum eingegangenen Beiträge. In: Illyrisches Blatt (Ljubljana) 1837, 67-68. Schreiben des Missionärs Franz Pierz aus Saut de St. Marie 1. Juh 1841, an Se. Hochwürden den Herm Canonicus Georg Pauschek in Laibach. In: lUyrisches Blatt (Ljubljana) 1842, 83-84. ISAAC, Barbara (ed.): HaU of the North American Indian. Cambridge, MA: Peabody Museum Press, 1990. KASPRYCKI, Sylvia S.: The Native American Collection of Friderik Baraga. The Missionary as Ethnographic Collector. In: Etiiolog (Ljubljana) 8/1998, 331-371. KING, J. C. H.: Thunderbird and Lightning. Indian Life in Northeastem North America 1600- 1900. London: British Museum PubUcations, 1982. KRICKEBERG, Walter: Altere Ethnographica aus Nordamerika im BerUner Museum für Völkerkunde. In: Baessler-Archiv, N.E 2/1954,1-280. KUSSMAUL, Friedrich (ed.): Feme Völker, Frühe Zeiten. Kunstwerke aus dem Lindenmuseum Stuttgart. 2 vols. Recklinghausen: Aurel Bongers, 1982. LAURENCICH-MinelU, Laura: G. C. Beltiami (1779-1855) and his Filottrano North American Indian Collection (Filottiano, Ancona). In: Museologia Scientifica 6/1990, 237-254. MARR, Carolyn J.: Salish Baskets from the Wilkes Expedition. In: American Indian Art Magazine 9/1984, 44-51, 71. MONROE, Dan L. et al.: Gifts of the Spirit. Works by Nineteenth-Century & Contemporary Native American Artists. Salem, MA: Peabody Essex Museum, 1996. OLSON, Gordon L. et al.: Beads: Their Use By Upper Great Lakes Indians. Grand Rapids, MI: Grand Rapids PubUc Museum, 1977. OREL, Boris: O etnografskih zbirkah iz Afrike, Amerike, Azije v Etnografskem muzeju v Ljubljani. In: Slovenski etiiograf 6-7/1954, 139-146. PAINTER, John W.: American Indian Artifacts. The John Painter Collection. Cincinnati, OH: George Tassian, 1992. PENNEY, David W.: Art of the American Indian Frontier: The Chandler-Pohrt Collection. Seattie, WA: Urtiversity of Washington Press, 1992. PHILLIPS, Ruth: Dreams and Designs: Iconographie Problems in Great Lakes Twined Bags. In: Bulletin of the Detioit histitute of Arts 62(1)/1986, 27-36. POŽAR, Breda: Frederick Baraga and his Book on the Manners of American Indians. In: Acta neophilologica 6/1973, 29-71. SCHLICK, Mary Dodds: Columbia River Basketiy. Gift of Ü\e Ancestors, Gift of tiie Eartii. Seattle, WA: University of Washington Press, 1994. ŠTRUKELJ, Pavla: Etnološka zbirka sevemoameriških Indijancev Ojibwa iz 19. stoletja v Slovenskem etnografskem muzeju - zbiralci Friderik Baraga, Franc Pire, Ivan Čebul. In: Slovenski etiiograf 25-26/1974, 109-142. ŠTRUKELJ, Pavla: Applied Art of the qibwa hidians (1830-1880). In: Justine M. CordweU (ed.). The Visual Arts. Plastic and Graphic (World Antlvropology, The Hague - Paris - New York: Mouton Pubhshers, 1979), 655-665. 311 Christian F. Feest TRIGGER, Bruce (ed.): Northeast. Handbook of North American hidians (W. C. Sturtevant, gen. ed.). Washington, DG: Smithsonian Institution Press, 1978. VIGORELLI, Leonardo: GU Oggetti Indiani. Raccolti da G. Costantino Beltrami. Bergamo: Civico Museo E. Caffi, 1987. WELD, Isaac: Travels through the States of North America, and the Provinces of Upper and Lower Canada, during Üie Years 1795, 1796, and 1797. 4th ed. London: J. Stockdale, 1807. 312 ZBIRKA INDIJANSKIH PREDMETOV FRIDERIKA BARAGE: PRIMERJALNI IN KONTEKSTUALNI VIDIKP Christian F. Feest Predmeti, zbiranje in zgodovinska etnograf i j a* Pri študiju kultur so predmeti pomemben, vendar prepogosto zanemarjen vir informacij. Predmeti kot človekovi izdelki zrcalijo tehnično izročilo in funkcionalne (ter včasih čustvene) pohebe, ki so značilne za neko kulturo. Hkrati poročajo o raznovrstnosti izdelovalcev in o njihovi sposobnosti, da se prilagodijo družbeno sprejetim normam. Kot likovne oblike niso samo izraz kulturnega stila, ampak tudi možni znaki, ki jim lahko pripisujemo svojstvene kultume vsebine. Ker so izdelani zato, da uporabrtikom pomagajo pri interakciji z naravnim m socialnim okoljem, igrajo tako v primarnem gospodarskem kot v širšem socialnem smislu izredno pomembno vlogo pri proizvodnji, izmenjavi in porabi. V zgodovini evropskega prodiranja v svetovne kulture in njihovega preobhkovanja v moderni dobi je bUo zbiranje predmetov kot prič kulturnih razlik tradicija, ki je cvetela pred vzponom etnografije in kultume anhopologije kot zahodnih znanstvenih strok, ki skušata razvrstiti in pojasniti kulturno raznolikost človeštva. Od 16. stoletja naprej so ekzotične predmete vključiti v javne in zasebne zbirke umetnih in naravnih čudes iz vrste razlogov. Med temi razlogi je bila vrednost predmetov zaradi njihovega daljnjega izvora, nenavadnost njUiovih obhk in materiala m podoba, ki so jo posredovah o neki posplošeni kultumi drugačnosti. Nanje so gledati kot na trofeje v spomm osvojitvi daljnih dežel, kot na dokaze, da so tam koristna naravna bogastva ah kot na dokaze o spretnostih domorodcev in o njihovem možnem izkoriščanju. Poleg tega so služiti * Termin zgodovinska etnografija je prevod besedne zveze historical ethnography, ki jo je uporabil avtor sam v prispevku, poslanemu uredništvu Etnologa v angleškem jeziku. (Op.ur.) 1 Prejšnjo verzijo tega članka sem predstavil na simpoziju "Slovenski misijonar Irenej Friderik Baraga (1797-1868) in njegov prispevek k etnologiji," Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, 16.-20. junij 1997. Rad bi se zahvaHl Ralfu Ceplaku, kustosu SEMa - Muzeja za neevropske kulture v Goričanah, ki mi je decembra 1992 dovolil, da sem preučil indijansko gradivo, ki ga tu obravnavam. Zahavljujem se tudi drugim muzejem in njihovemu osebju, ki mi je dalo na razpolago razno primerjalno gradivo o obravnavani temi. Posebna zahvala gre Sylvii S. Kasprycki, s katero sva problematiko Baragove zbirke temeljito predelala, in profesorju Zmagu Šmitku, ki mi je dal napotke za sekundarno literaturo o Baragi in kopije te literature. 313 Christian F. Feest kot dokaz, da je treba ta daljrija ljudstva spreobrniti h krščanstvu in z njimi deliti pridobitve zahodne civilizacije. Zbiralci so zelo pogosto zanemarjati posebno uporabo in pomen teh predmetov v njihovi izvirni kulturi, evropskim zbiralcem marsikdaj natančni izvor eksotičnih predmetov niti rti bU bistvenega pomena za oceno njihove vrednosti. S tem, ko si je evropska kultura zbiranja prisvajala te redkosti, so uporabe in vsebine, ki jim jih je dajala njihova izvirna kultura, zamenjali drugačni pomeni in uporabe, ki so se novim lastnikom zdeli bolj primerni. V dobi razsvetljenstva se je ehiografija oblikovala v skladu z vzorcem, ki so ga prvotno vzpostavili za naravoslovne vede in predmeti so postati del opisnega aparata, ki so ga uporabljati za opredeljevanje značilnosti določenih ljudstev ati "ras". Besedno in likovno gradivo evropskih opazovalcev je v najboljšem primeru dopolnjevalo zbiranje snovnih predmetov in nudilo kontekstualno informacijo, potrebno za razumevanje vloge predmetov v njihovi izvorni kulturi. Ob upoštevanju tega novega cilja so od poznega osemnajstega stoletja naprej ustanovili posebne etnografske zbirke, pogosto v okviru naravoslovnih muzejev. Eden izmed problemov teh zbirk pa je bilo pomanjkanje strokovnjakov - etnograf o v, ki bi bili sposobni povezovati predmete in dokumentarno gradivo v skladu z razsvetljensko teorijo ehiografskega zbiranja. Namesto tega so se muzeji zadovoljevali s tem, da so eksotične predmete sprejemah od kogarkoli, ki je iz poklicnih ah zasebnih razlogov prišel v stik z oddaljertimi ljudstvi m ki je bü dovolj radoveden, da je zbiral primerke domačui izdelkov. Zbirke, ki so jih zbrali popotniki, trgovci, misijonarji ali vladni uslužbenci, so večhioma brez ključnui podatkov, ki bi omogočih mterpretacijo predmetov v smislu njünove izvirne kulture. Tako se je načm zbiranja le neznatno razlikoval od pristopa zbiralcev v predrazsvetljenski dobi. Take zbirke, ki so nastale na osnovi neznanstvenih interesov, so muzeji namreč še najprej sprejemah in hranih tudi po uveljavitvi znanstvene antropologije proti koncu devetnajstega stoletja. Zaradi dejstva, da te zgodnje zbirke očitno ne ustrezajo pojasnjevahiim potrebam antropologije, se moramo soočati z vprašanjem, ah je gradivo te vrste kakorkoh uporabno za etnografijo. Kot materialne priče so ti predmeti neposredni viri informacij o posamezni izvorni kulturi. Vendar zgolj kot fizični predmeti so samo izraz povsem fizičnih lastnosti, tj. oblike, barve, teže hi tehnoloških sredstev, uporabljenih za njüiovo izdelavo. Z analizo obhk in vzorcev obrabe in z analognim sklepanjem lahko pridemo do določenih sklepov o njüiovi uporabi hi funkciji. Zaradi odsotnosti neposredno (samostojno) posredovanega znanja o sistemu simbolov, ki je značilen za določeno kulturo, nam njihov prvotni pomen vendarle ostane neznan. Poleg tega velja upoštevati, da predmeti predstavljajo samo posamezne oblike kulturnega izražanja in da se brez dodatnih dokazov soočamo s hudimi problemi pri ocenjevanju, kako značilen je določen predmet za neko kulturo. 314 Zbirka indijanskih predmetov Friderika Barage Kljub tem omejitvam nam vendar ostane vrsta dobrih razlogov za resno in kritično preučevanje predmetov, zbranih v nestrokovno obhkovanih zbirkah. Najprej je tu že samo dejstvo, da so kultumo pomembni podatki nekaterih vrst le redko dokumentirani v pisni ali tikovni obliki (in do neke mere nikoli ne bodo), tako da bi zanemarjanje predmetov pomenilo tudi zanemarjanje določenih vidikov neke kulture. Poleg tega moramo na zgodovinsko zbrane predmete gledati kot na nenadomestljive dokumente zgodovinskih kultur (in posledično kot na pomembne dokaze pri raziskavah kulturnih sprememb). Od začetka antropologije, ko so na predmete {m na druge obhke kulture) "primitivnih" ljudstev gledali kot na okna, ki nam omogočajo pogled v prapreteklost, smo spoznali, da se kulture stalno spreminjajo, čeprav nekatere lastnosti lahko pomenijo elemente kontinmtete. Brez primernih zgodovinskih podatkov nazadnje ni zanesljive metode, s katero bi lahko napovedovah obsega kontinuitete ah smeri sprememb. Kulturne spremembe tudi pomenijo, da je interpretacija predmetov iz ene dobe v okvtiu etnografskih podatkov, vezanih na dmg časovni horizont, dokaj vprašljiva. To velja posebno za območje severovzhodne Seveme Amerike, kjer se je intenzivno zbiranje začelo dolgo pred prihodom prvih pokhcnih etnografov. Posledica tega je, da predmeti, ki datirajo iz obdobij dolgo pred standardnimi etnografskimi poročili, pogosto nimajo posebnega pomena, če jih preučujemo v kontekstu poznejših obdobij. Leseni bojni kiji, ki jih je Friderik Baraga zbral med južnozahodnimi Očipvejci v zgodnjih tridesetih letih 19. stoletja,^ so takrat imeli samo še obredno ah simbolično funkcijo m njihova fimkcionatiia uporaba kot orožje je skoraj povsem izginila. Etiiografija Očipvejcev dvajsetega stoletja nam ne more povedati veliko v smislu vloge kijev pri vojskovanju. Celo kadar so tipski izdelki ali vzorci oblikovanja preživeti do današnjega dne, so se njihove funkcije in vsebine bodisi postopno spreminjale ah - zaradi procesa nadomeščanja - nenadoma spremenile. Z druginti besedami: predmeti so možrti viri za zgodovtiisko etnografijo nekega ljudstva, na katere je treba gledati v kontekstu zgodovinskih in etnografskih podatkov. Za koristno uporabo v preteklosti zbranih predmetov v tu navedenem smislu in za njihovo interpretacijo v ustieznem referenčnem kultumem okvim pa so vendar podatki o času in kraju izdelave nekega predmeta oziroma njegove uporabe nadvse pomembni. Na žalost pa ne razpolagamo vedno s temi podatki, bodisi zato, ker se zbiralci niso zavedali njihovega pomena ati zato, ker so se podatki izgubiti v toku historiata predmetov od prvotnega zbiralca do prihoda v muzej. Datiranje je pravzaprav manjši problem, ker je ponavadi znano, kdaj je 2 To zelo razpršeno prvotno prebivalstvo poznamo danes pod razlioiimi imeni v različruh pravopisnih oblikah (glej Golob 1997:215-216). V tem članku v skladu z normami, ki jih določa Handbook of North American Indians (Trigger 1978), uporabljam ime "Očipvejci" (za njihov jezik pa pojem "očipvejščina " ) (Op. prev.: v angleškem izvirniku Qiippewa za ljudstvo, Ojibwa za jezik). 315 Christian F. Feest nekdo potoval (zlasti če je šlo za daljnje kraje), tudi če ne vemo, kje je dobu določen predmet. Datum pridobitve nekega predmeta v muzeju vedno pove vsaj datum ante quem, ki je včasih lahko zelo bhzu dejanskemu datumu zbiranja. Koristne in zanesljive časovne kazalce, povezane s samim predmetom, nudi trgovsko (menjalno) blago, npr. svüeni trakovi ah stekleni biseri določene vrste. Kljub temu pa je vendar, jasno, da je dokumentiran datum boljši kot datum, izračiman s sklepanjem, in da vsak zanesljiv datum prispeva k našemu znanju o časovni razširjenosti tipov predmetov in stilov, ki ga nato lahko uprorabljamo za datiranje nedokumentiranih predmetov. Zanesljivo prostorsko lociranje zgodovinsko zbranih predmetov je znatno težji problem. Nekaj zgodnjih predmetov spremljajo podatki o izvoru, ki se omeji na "iz Seveme Amerike", m tudi takrat, ko je vsaj to navedeno, se moramo spraševati, kaj ta zemljepisna opredelitev pravzaprav pomeni. Predmeti so biti pogosto pridobljeni ne pri izdelovalcih ah uporabnikih, ampak preko posrednikov ah trgovcev, ki morda niso imeli interesa, da bi povedali prave podatke, če so jih sploh imeh. Očibio se je tudi tržna vrednost nekega predmeta lahko povečala, če so predmet povezovah (pravilno ali ne) z imenom slovitega prešjnjega imetnika ati z ljudstvom, ki ima v domišljiji možnih zbiralcev večjo veljavo. Zaradi tega so zbiralci predmete razhčnega izvora pogosto pripisati zgolj peščici bolj znanih ljudstev. Še bolj običajna pa je bUa praksa, da zgodovmsko zbranih predmetov sploh niso povezovali z nobenim kulturnim izvorom, ne s pravim in ne z napačnim. Podatki o pripisanem izvoru, ki jih najdemo v inventamih knjigah in katalogih, so običajno delo kustosov, trgovcev in zasebnih zbiralcev in temeljijo na primerjavah z drugimi, podobnimi predmeti. Zanesljivost takih sekundarnih opredetitev je seveda močno okrnjena, če temeljijo na gradivu, ki nima lastnega dokmnenthanega izvora. Dokumentiranost etnografske zbirke Friderika Barage Vse, kar smo zgoraj povedah, samo še poudarja, kako pomembne so maloštevilne relativno dobro dokumentirane zbirke in predmeti v njih. Mnogi etnografski tipski predmeti pa vendar nikoti rtiso biti ustrezno identificirani, opisani ati objavljeni. Zbhko gospoda Friderika Barage, zbrano v letih 1831-1836 med misionarskim delom pri Otavcih in zlasti pri južnozahodnih Očipvejcih, bi kljub skromnem obsegu lahko steh med zbhke - mejnike. Preden se bomo s pomočjo nekaj izbranih primerov lotili ocene prispevka tega gradiva k zgodovinski etnografiji zahodnega območja Velikih jezer v Severni Ameriki, si moramo najprej ogledati dokumentacijo Baragove etnografske zbirke in njene probleme. V preteklosti je Baragova zbhka (skupaj s predmeti, ki so jih zbrali dmgi slovenski ntisijonarji na območju Vetikih jezer v Severni Ameriki) pritegnüa zanimanje skoraj izključno domačih strokovnjakov. Od petdesetih let naprej je 316 Zbirka indijanskih predmetov Friderika Barage bila objavljena vrsta vse bolj temeljitih študij - Orel (1954), Štrukelj (1974,1979) in Golob (1997) - ki so predstavile predmete in njihovo dokumentarno ozadje in ki so skušale predmete umeščati v širšo primerjabio perspektivo. Čeprav je bü domet teh primerjalnih razprav močno omejen zaradi pomanjkanja podatkov o primerljivih predmetih, so te objave ustvarile pomembno izhodišče za kritično vrednotenje zbhk slovensküi misijonarjev iz Seveme Amerike. Takoj na začetku naj pripomnimo, da Baraga tudi po normah svoje dobe ni bü etnograf. Čeprav sta njegova zbirka in knjiga nedvomno ustrezaH radovednosti bralcev, Baragova ciljna publika vendarle niso büi znanstverti krogi, ampak njegovi rojaki v Sloveniji in zlasti pobožni darovalci njegovim misijonarskim prizadevanjem. Kot omenja Sylvia Kasprycki (1998), je bil Baragov pristop k materialni kulturi odločilno pod vptivom njegovega ntisijonarskega nazora. V zbirki so ustrezno, celo dobro dokumentirani uporabni predmeti, zlasti gospodinjski pripomočki (posode iz brezovega lubja, lesene sklede in zajemalke, rogoznice), prevozna sredstva, loki in puščice. Precej slabše so dokumenttiani oblačila in okraski (izjema so mokastiii), obredni pripomočki (izjema so pipe, ki so jih Indijanci uporabljah tudi v neobredne namene) in prostočasne aktivnosti.' Baragova knjiga o zgodovtiti, značaju, ru'aveh in šegah sevemoameriških Indijancev (1837), objavljena v istem času, ko je v Ljubljani svojo zbirko izroču muzeju, ponazarja drug problem, ki prav tako vptiva na oceno predmetov. Baraga v knjigi prosto povezuje lastno opazovanje Otavcev in Očipvejcev z znanjem, ki ga je jemal iz objavljentii virov o drugih plemenih,* v glavnem zaradi tega, ker je bü pojem "sevemoameriški Indijanci" zanj {in za mnoge njegove sodobnike) sntiselna kategorija kultume razvrstitve.' Za zbirko Friderika Barage bi lahko rekli, da je dobro dokumentirana. Iz njegovih del in korespondence zvemo za natančne lokacije njegovega misijonarskega dela med Otavci in Očipvejci v Michiganu, Wisconsinu in Minnesoti od 1831 do 1836. Poleg raztresenih omemb predmetov v njegovi Zgodovini in poleg tiskanega seznama predmetov, ki jüi je podarü Kranjskemu deželnemu muzeju, objavljenega 1837 v lltiskem listu, je Golob nedavno objavü dva nekoliko starejša rokopisna seznama, izmed katerih je Baraga enega popravü in opremü z opombami.* Golob tudi povzame, kar je o zbirki znano, preden je 3 Baraga, 1837:60. 4 Cf. Požar 1973. 5 Do neke meie velja to tudi za Goloba (1997), ki pogosto navaja primerjalno gradivo domorodnih ljudstev, ki nimajo nobene zveze z jugozahodnimi Očipvejci; njegova nekritična uporaba nezanesljivih virov pa nekoliko kvari sicer vredno in koristno knjigo. 6 Žal je Golob (1997: 220-221) pri objavi Freyerjevega seznama (Golob, slika 4) vključil označevanje s črkami ki se pojavi samo na Jerinovem seznamu (Golob, slika 3). Poleg tega je vsaj v angleškem prevodu nemškega besedila več zavajajočih napak. Tako na primer v uvodnem odstavku (Freyerjevega seznama) ne piše: " Gospod Friderik Baraga, misijonar od visokospoštovanega gospoda škofa iz Detroita v Severni Ameriki, je prinesel od (Indijancev) rodu Otchipwe (pravilno Otchipwe) naslednje predmete " (Golob 1997:220), ampak: "Gospod Friedrich Baraga, misijonar in vikar spoštovanega gospoda škofa Detroita v Severni Ameriki, je oddal naslednje predmete iz Ocipwe." To kaže na to, da Freyer omenja "Ocipwe" kot kraj(evno ime), ne kot ljudstvo.J 31Z Christian F. Feest prišla V Ljubljano. Ko so Barago leta 1833 prvič prosili za zbiranje predmetov za novoustanovljeni Deželni muzej, se je Baraga opravičeval, da nima časa za povsem nemisijonarske dejavnosti. Do februarja 1836, ko se je odločil za vrnitev v Evropo zaradi zbiranja sredstev za misijone, pa se mu je verjetno posvetilo, da bi taka zbirka lahko dejansko povečala zanimanje doma za njegovo čezmorsko versko skupnost. Zbirka je morala biti pripravljena, preden je zapustil postajo La Pointe na južni obati Gornjega jezera, čeprav jo prvič omenja šele v pismu, napisanem v Londonu dne 3. decembra 1836. Vendar Golobovega sklepa, da so biti vsi predmeti (razen nekaj primerkov, na katerih so sledovi obrabe) zbrani in celo izdelani med 24. februarjem in 29. septembrom 1836 pri Očipvejcih iz La Pointa oz. Fond du Laca (Minnesota), ne moremo nekritično sprejeti.^ Čeprav je Baraga deloval kot misijonar med Očipvejci v La Pointu v Wisconsinu v času, ko je zbirko podarü (seznam predmetov, objavljen v Ilirskem listu iz 1837, ga navaja kot donatorja), več tistin o pridobitvi samo nekaj predmetov izrecno pripisuje Očipvejcem: "Industrijski predmeti iz severnoameriškega brezovega lubja" so navedeni kot očipvejski (z Gornjega jezera) in tako mreža krpelj kot torba okrašena s steklenimi biseri sta opredeljena kot delo očipvejskih žensk. Vendar se je misijonar Baraga mudil precej dlje med Otavci v Michiganu, obiskal pa je tudi razne skupine Očipvejcev v tej državi. Ker ga je prva prošnja za sestavljanje zbhke za Dežehti muzej dosegla, ko je bil še med Otavci, ne moremo izključiti možnosti, da so nekateri predmeti v Baragovi zbirki dejansko otavskega izvora. Obstaja pa še bolj delikaten problem: Baraga je bU sicer prvi, vendar ne edini slovenski misijonar, ki je deloval med Otavci in Očipvejci in znano je, da je Dežehii muzej v Ljubljani prejel predmete najmanj dveh drugih misijonarjev: za gospoda Franca Pirca vemo, da je 1836 podaril en (ah dva) prazgodovinska predmeta iz otavske vasi Arbre Croche, 1873 pa je gospod Ivan Čebul podaril majhno zbirko očipvejskih predmetov iz Wisconsina ali Minnesote. Pirčeva donacija je zlahka prepoznavna, glede Čebulovega gradiva pa je razpoložljiva >v prevodu v Golobovi knjigi so prvi vpisi: "Izdelki, narejeni iz brezove skorje: okrogla posoda /MAKAK/, napolnjena z drevesnim sladkorjem; dve prazrü okrogli posodici; okrogla posoda, napolnjena z divjim rižem / MANOMIN/, dve okrogli posodici /ONAGAN/." Pravilno bi bilo: "Industrijski predmeti iz brezovega lubja. Ena škatia iz breze /-.Makak indijansko:/ z drevesnim sladkorjem iz Seveme Amerike. E>ve prazni brezovi škatli. Brezova škatla z divjim rižem /Manomin:/. Dve brezovi skledi /:Onagan:/." Žal Golob ne navaja dobesednega prepisa in prevoda Jerinovega seznama, na katerem ni samo Baragovih opomb, ampak je seznam z več vidikov bolj podroben in natančen. Odlomka, ki odgovorjata navedkoma iz Freyerjevega seznama, se v prevodu glasita: "Od očeta gospoda Friedricha Barage, misijonarja na Gornjem jezeru na severozahodnem območju Združenih držav Amerike, v detioitski škofiji, Michigan: 12 kosov industiijskih predmetov iz lubja severnoameriške breze, ki so jih vse izdelaU pripadniki ameriškega plemena Ocipwe na Gornjem ježem, namreč enMakak (brezova škatla) polnjen z drevesnim sladkorjem, (Sinsibakwat), ki ga delajo iz soka severnoameriškega sladkornega drevesa; dve dmgi prazni brezovi škatli razhčnih velikosti; - četrta podobna majhna škatla, polnjena z vrsto riža, ki raste divje na mokrih tleh in ki se v tamkajšnjem jeziku imenuje Manomrn; - dve jušni ah pitni** skledi (Onagan)." Iz tega je tudi jasno, da seznam, objavljen v Ilirskem listu (1837), ne temelji na Freyerjevem, ampak na Jerinovem seznamu (Golob 1997:222-224, zlasti opomba 72). V Golobu je prevod seznama podobno pomanjkljiv. 7 Golob 1997 218-219,233. 318 Zbirka indijanskih predmetov Friderika Barage dokumentacijia nekoliko dvoumna; izmed petih predmetov, navedenih v letu pridobitve, se samo trije ponovno pojavijo v Deschmannovem katalogu iz 1888, omenjeni pa so trije novi predmeti. Poleg tega je tu vrsta drugih predmetov iz istega širšega območja brez dokumentiranega historiata zbirke; te predmete pa je lahko kot prvi zbral kdorkoli izmed treh misijonarjev ali izmed drugih slovenskih misijonarjev, ki so slediti Baragovim stopinjam* in delovah med Otavci, Očipvejci in Menomini zahodnega območja Vehkih jezer. Za Pirca vemo, da je poslal več škatel iz lubja, okrašenih z bodicanti ježevca, ki so jih izdelale Otavke iz Arbre Croche m Lacroixa (Cross ViUage) (Ilirski hst, 1842), vendar je mogoče, da so tudi drugi misijonarji v domovino pošiljah etnografsko gradivo. Čeprav za te predmete ni tistin o pridobitvi in so torej nedokumenttiaiti, so najverjetneje istega širšega izvora. Ker so etnografske predmete v muzeju v Ljubljani večkrat preštevilčih, obstaja glede peščice med njimi vprašanje, ah je določenega zbral ta ah orti misijonar. Poleg tega vsaj dva predmeta gotovo nista z območja Velikih jezer, a so ju pozneje opredeUli kot Baragova v zamenjavo za založena ah izgubljena predmeta, ki sta navedena na izvirnem seznamu. Ker manjka še nekaj drugih predmetov, za katere vemo, da jih je podaril Baraga, ne moremo izključiti možnosti, da je tudi v drugih primerih prišlo do podobnih zamenjav. Predmeti v Baragovi zbirki Glede na pomembnost Baragove zbirke bi bilo koristno, če bi vse predmete v njej v celoti obravnavali z dokumentarnega, tehničnega, kulturnega in primerjalnega vidika. Zaradi pomanjkanja prostora se moramo za zdaj omejiti na kratko in ilustrativno obravnavo nekaterih predmetov v ponazoritev problemov, ki smo jih zgoraj obravnavah na splošno. Omenili smo že, da dva predmeta,' pripisana Baragovi zbirki, nista z območja Velikih jezer in da je zelo malo verjetno, da ju je muzeju podarU misijonar Baraga. Eden je kij (kat. št. E. 2866) pravokotnega prereza z umetetiio vrezanimi motivi, za katerega Golob" pravilno ugotavlja, da je južnoamerškega ati brazUskega izvora. Dokaj veUko števUo primerkov tega splošnega tipa poznamo iz zbirk sedemnajstega in osemnajstega stoletja, večinoma brez primerne 8 Cf. Golob 1997:237-239,242-245. 9 Tretji predmet, ki je zmotno pripisan Baragi, je evropski lesen rog (kat. št. E. 2901; Golob 1997:295- 297, št. 56), ki ga je Štrukljeva (1974: 137) pomotoma imela za očipvejsko snubilno flavto. Golob (1997: 297) meni, da je bil rog morda izdelan za Čebula po kranjskem vzorcu in da je z njim klical indijanske vernike k maši. Čebul pa je dejansko v ta namen uporabljal školjko vrste Strombus (in jo je 1873 podaril muzeju), instrument, ki ga Deschmann (1888) imenuje "šalmaj" in ga pripisuje Baragovi zbirki. Če je v zbirki kdaj bil kakšen očipvejski glasbeni instrument (dokumenti o pridobitvi iz 1873 ne omenjajo nobenega instrumenta), je gotovo büa flavta. Rog nikoli ni imel nobene zveze z Barago, s Čebulom aH z Očipvejci. Isto verjetno velja za košaro (E. 2876; Golob 1997:254-255, št. 11, pripisana Čebulovi zbirki). Ta ne izgleda kot indijanska košara, pletena iz viter; poleg tega gre pri opisu Štrukljeve za drugačno košaro (1974:130), zato je povsem mogoče, da sta od takrat naprej dve košari v zbirki zamenjaiü. 10 Golob 1997 286-288, št.50. 319 Christian F. Feest dokumentacije; pripisujejo jim zelo različne izvore - z Antilskih otokov, Gvajane in seveme Brazilije," najbolj zanesljivi dokazi pa obstajajo za izvor iz plemena Wapishana in njihovih sosedov na zgomejm toku Rio Branco v Braziliji in v južni Gvajani.'^ Primerek iz Slovenskega etnografskega muzeja verjetno datha iz druge polovice osemnajstega stoletja m so ga pred letom 1888" zamenjah s kijem z okroglo glavo iz Baragove zbirke (kat. št. E.2829; slika 1), ki so ga pomotoma dodali afriškemu fondu v muzeju." Golob pravilno sklepa, da južnoameriškega kija ni mogoče pripisati zbhki Friderika Barage." Kako je kij prišel v muzej, je za zdaj neznano. Bojni kij z okroglo glavo iz Baragove zbirke je v Ilirskem listu opisan kot "bojni kij {Pagamagan) iz zelo trde drevesne korenine."'*" Baraga v svoji knjigi omenja, da so "sevemoameriški Indijanci" pred prihodom Evropejcev uporabljah "kratke bojne kije, s katerimi so ranjenim sovražnikom razbili lobanjo. Izmed vsega starega orožaja so obdržah samo bojni kij in ga še vedno uporabljajo za iste namene kot njihovi predniki."" Iz samega opisa, ki ne navaja snovi, iz katere je orožje izdelano, niti njegove oblike, je nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri tip kija izmed dveh, ki so ju poznali Očipvejci, je imel v mislih misijonar Baraga. Medtem ko so ploski kij v glavnem uporabljali na zahodnem območju Velikih jezer in zahodno od njega, je bil bojni kij z okroglo glavo zelo razširjen med srednjo m sevemo obalo Atlantskega oceana in zahodom Velikih jezer.'** Čeprav obstaja vrsta različno oblikovanih in okrašeruh kijev tega tipa, še rdhče ni naredil ah skušal narediti uporabne tipologije, utemeljeno pripisovanje pa je pogosto zelo težavna naloga. Izmed dmgih dokumenthanih kijev jugozahodnih Očipvejcev je eden v zbirki, ki jo je 1823 med jugozahodnimi Očipvejci v Minnesoti zbral Giacomo Costantmo Beltrami in ga sedaj hranijo v Bergamu." (shka 2) Kij je nekohko krajši, vendar podobne obhke in je okrašen z vžganinti znaki m s kovinskimi vložki. Podobni vžgani okraski in piktografski vrezi so na dmgem predmetu, ki ga je v 30-ih letih 18. stoletja zbral Nathan Sturges Jarvis v Fort Snellmgu v Minnesoti.^" V muzeju Peabody Essex,^' hranijo precej podoben očipvejski primerek, pridobljen leta 1825, ki una v kroglo vsajeno kovinsko rezüo. Kovinska " Poleg dokazov, ki jih navaja Golob, glej Feest 1985:241-242; Dietschy 1939:166-173, pl. 4, slike 21a-e. 12 Pravilno je ta predmet opredelil avtor tega članka decembra 1992. 13 Deschmann 1888:156, št. 40. !¦* Pripis Sylvie S. Kasprycki Afriški zbirki, decembra 1992. 15 Golob 1997 286. 16 Ilirski list 1837:68, št. 32. 17 Baraga 1837:148. 18 Cf. Dietschy 1939:122-134, pl. 2, sl. 12a-b, 13a-c. 19 Museo Civico E. Caffi, Bergamo (kat. št. 51; VigorelUi 1987:67,93, št. 54.; Feest in Kasprycki 1998: slika 47). 20 Brooklinški muzej, Brooklyn (kat. št. 50.67.84; Feder 1964:58, št. 49, slika 49). 21 Muzej Peabody Essex, Salem, Massachusetts (kat. št. E 6642, zbirka Georga Cutlerja). 320 Zbirka indijanskih predmetov Friderika Barage rezila so lahko zamenjala starejše suhce iz rogovine ah kosti, kot jo lahko vidimo na primerku prerijskih Očipvejcev, zbranem pred 1825,^ ki ga Golob uporablja za primerjavo z Baragovim kijem; držaj primerka je drugačne obhke (je rahlo grebenast, ne pa raven, in ima odebelino na zgornjem delu držaja), vendar sta spodnji del in krivina prednjega dela dejansko podobna. Golobov drugi primerjalni primerek,^' ki je ravno tako pripisan Očipvejcem, pa se znatno razlikuje od zgoraj omenjenih. Na drugi strani otavski kiji v zbirki, ki jo je v letih 1851-1853 v misijonskih naselbinah Arbre Croche in Lacroix zbral Martin Pitzer^* (slika 3), ponazorujejo dejstvo, da so kulturne razlike med jugozahodnimi Očipvejci in njihovtini otavsktini sorodniki bile skoraj neznatne. Drugi predmet, pripisan Baragovi zbtiki, ki gotovo ne sodi vanjo, je ploska pletena torba (kat. št. E. 2865; slika 4), ki jo Golob opredeh z vpisom s seznama, objavljenega v Itirskem tistu : "Ena vreča /MACHKIMOD/, narejena v pomanj- šanem merüu iz trave."^^ Čeprav se zdi opis na splošno primeren za ta predmet, gotovo ne gre za "mashkimod" (splošni očipvejski pojem za "torbo"). Jugozahodni Očipvejci (tii Otavci) so poznati več vrst tipičnih torb iz vlaken, izdelanih z razrtimi značtininti tehrtikami pletenja naravnih rastlinskih prej (tiajnic, koprivnih vlaken, lubja ameriške lipe, cedrinega lubja itd.) oz. uvoženih votiienih prej, okrašene pa so bile s podobairti mitoloških bitij ati z geometričnimi motivi.^* Torbe teh vrst so büe splošno razširjene na zahodnem območju Velikih jezer, za sedaj pa je nemogoče opredeliti plemenske značihiosti. Kljub temu je mogoče tiditi, da torba E. 2865 ni izdelek z zahodnega območja Velikih jezer, ampak da je bila narejena v dolini spodnjega toka reke Columbie na jugu severozahodne obale Seveme Amerike. Zelo podobna ji je za malenkost večja torba iz ločja, pletena z ovijanjem Venerinih lascev in medvedje tiave v Rotterdamu (stika 5)^^ ki jo pripisujejo Indijancem plemena Wasco (iz srednje Columbie), pridobljena pa je büa menda brez dokumentacije leta 1954. Ploske torbe Indijancev Wasco so zelo redke, tiste, ki jih poznamo, pa tinajo ravne do prikonične (ne pa spodaj rahlo razširjene) stianice tii stü okrasnih motivov je precej drugačen.^* Tehrtično in tudi stilsko podobne pa so na dmgi stiani torbe 22 Etnološki muzej, Dunaj (kat. št. 419, zbirka Josepha Klingerja; Feest 1968: 68, št. 101, pl. 9c; Feest in Kasprycki 1993:76-77; Golob 1997:170,286, sl. 59). Za kij z okroglo glavo, s sulico in s podobno odebelino, ki ga je 1832-1836 zbral Nathan Sturges Jarvis in ga pripisal Menominom, glej Federja (1964: 37,54, slika 19). 23 Britanski muzej, London (kat.št. 1949 Am 22 146; King 1982: 83,95; Golob 1997: sl. 58, podnapis je zamenjan s tistim za sl. 60). Za drugi tip očipvejskega kija z okroglo glavo glej Hodge et al. 1973:103. Zdi se, da so s tem hpom tesneje povezani kiji brez dokimientirane provenience v Muzeju človeštva, London, brez kat. št. (King 1982:85, slika 90c) in v Etnološkem muzeju, Berlin (kat. št. IV B177, zbirka E Köhleija, zbrani pred 1845; Krickeberg 1954: pl.39a). 24 Etaološki muzej, Dunaj (kat. št. 131.731; Feest 1968:38, slika 9c). Na tej sliki je dmgi kij iz Pitzerjeve zbirke, ki ga je dunajski muzej odstopil oz. zamenjal z Arthurjem Speyerjem, Jr. Za dmgi otavski kij z začetka 19. stol. glej Hodge et al. 1973:104. 25 Golob 1997: 256-257, št. 15; Birski list 1837: 68, št. 16. 26 Cf. npr. Hodge et al. 1973: 84-88; Brasser 1976: 64; Feest 1984:14-16,29-31,35-37; Phillips 1986. 27 Etnološki muzej, Rotterdam (kat. št. 35.040). 28 Schlick 1994:68,167. 321\ Christian F. Feest Indijancev Ciastop (Spodnji Chinook) bhzu ustja reke Columbie in njihovih južnih sosedov Tillamook?' Motivi vključujejo nazobčane pasove in razne štirinožce, med drugim jelene in menda tudi pse. Živah na averzu predmeta E. 2865 so morda res psi (in ne "podvodni panterji", kot meni Golob). Če torbo primerjamo s primerki Clatsopovih košar, zbranih v 30-ih in 40-ih letih 19. stoletja, je bolj verjetno, da je büa torba E. 2865 izdelana v drugi polovici 19. stoletja. Dehio pomešanje Baragove m Čebulove zbhke je očitno tudi iz primera preveze za zibelko, okrašene s svüenimi aphkami (trakovi) (E. 2869), ki jo Golob pripisuje Čebulovi zbirki.'" Za noben tak predmet ni znano, da bi pripadal etnografskemu gradivu, ki ga je muzeju podarü Čebul, poročuo o Baragovi zbhki v Ilirskem tistu pa omenja "široko prevezo iz blaga, v katero je tamkajšnje dekle imietelno uvezla podobe", ki da sodi k zibelki.'' Deschmann jo omenja kot številko "22. Kos blaga, obšh s svüenimi trakovi raznih barv". Deschmann številke 17 do vključno 21 pripisuje Čebulovi zbhki, št. 23 Phcu m števuke 24 do vključno 40 Baragi, številka 22 pa ni izrecno opredeljena, čeprav je navedena na koncu tistega dela seznama, v katerem so naštete Čebulove donacije.'^ Kljub temu ni nobene osnove za domnevo, da se je Baragova preveza izgubila in da se je od nekod pojavila sicer nedokumentirana Čebulova preveza samo zato, da bi pojasnüi Deschmannovo pomoto. Podobno prevezo je Walter Wyman 1905 pridobil med jugozahodhni Očipvejci v Green Bay Agency (Wisconsin) m jo hrartijo v Berhnu (shka 6)." Ni zgodovmskih ne stüsküi razlogov, zakaj ta primerek ne bi mogel dathati iz 30-üi let 19. stoletja, ker so se aphke iz trakov na tem območju uveljavüe že na začetku 19. stoletja.'* Nekohko drugačen problem pomeni skupina posod iz brezovega lubja, okrašenih z bodicami, ki jih hranijo v Slovenskem etnografskem muzeju. Poročua o pridobitvah navajajo za Baragovo zbirko štiri take makake in eno za Čebulovo. Deschmann te podatke sicer povzame, ne da bi navedel števua makakov v Baragovi zbirki." Danes pa imamo skupaj kar osem takih posod. Dve izmed njih (kat. št. E. 2886, 2890)"^ imata značilne z bodicami ovite robove, kot jih lahko vidimo 29 Man 1984:49-51, slike. 11-17. 30 Golob 1997:294-295, št. 55. 31 Golob 1997: 243; Ilirski list 1837: 68. 32 Desdmiann 1888:155. 33 Etnološki muzej, Berlin (kat.št. IV B 7611, zbirka Walterja Wymana. Očipve, Green Bay Agency, Wisconsin). Druge preveze za zibelke z aplikami iz svilenih trakov, ki izvirajo z zahodnega območja Velikih jezer, so v naslednjih muzejih: Denverski muzej umetosti, Denver, Columbia (kat. št. 1939.9, prej v zbirki A. G. Heatha, pripisana "Otavcem, Ontario, 1810"; Connecticut 1980: 13, 22, slika 15); State Historical Society of Wisconsin, Madison, Wisconsin (kat. št. 1954.1621, zbirka Walterja Wymana. 1901, prej v Grignonovi zbirki, Menomini, Butte des Morts, verjetno pred 1850); Neville Public Museum, Green Bay, Wisconsin (Menominee). 34 Cf. Conn 1980:12-13. 35 Ilirski list 1837: 67; Golob 1997:200,243; Deschmann 1888:155, št. 33. 36 Golob 1997:249-251, št. 1-2. 322 Zbirka indijanskih predmetov Friderika Barage tudi na dveh skledah iz brezovega lubja v Baragovi zbirki (kat. št. E. 2826,2897)''', in vse štiri naj bi torej bile istega izvora. E. 2894,'* na kateri je rob obvit s trskami korenin (in ne z rjavimi bodicami, kot meni Golob), ima isti osnovni kroj in enako skrbno našite trske korenin kot oba makaka, ki smo ju zgoraj omenili, in jo torej lahko mirno pripisujemo Baragovi zbirki. Vsi ti predmeti so biti v raznih inventarrtih knjigah muzeja dosledno opredeljerti kot Baragove donacije. Enake značihiosti pa ima tudi Čebulu pripisana škatla E. 2891", za katero je značilna uporaba niti tako za ravne stianske šive kot za pritrditev lesene ojačitve na robu. Izmed ostalih štirih posod iz brezovega lubja sta dve po vetikosti in po obtiki podobni kat. št. E. 2891. Prva izmed slednjih dveh, E. 2893*', kaže iste tehnične značilnosti kot E. 2891 in ima nekatere podobne stilske lastnosti krašenja z bodicami. Druga, E. 2892*', se od E. 2891 jasno razlikuje po osnovnem kroju in po uporabi tisk korenin za šivanje in ovijanje. Čeprav Golob (na osnovi prejšnjega inventamega seznama) Baragovi zbtiki "pripisuje " samo E. 2892 in ne dvomi v to, da tudi E. 2893 sodi vanjo, se zdi vsaj zelo verjetno, da sta E. 2893 in E. 2891 istega izvora. Predmet E. 2892 se po vsej verjetnosti lahko pripisuje Baragovi zbirki; poleg razlik v primerjavi z dvema drugtina škatlama, je predmet izrazito podoben škath, ki je bUa leta 1830 pridobljena pri jugozahodnih Očipvejcih in jo zdaj hrarti Muzej Peabody Essex.*^ Ta podobnost pa govori v prid naši rešitvi problema. Zbtika dimajskega Enološkega muzeja tina večje števUo podobnih majhnih makakov, ki izvtiajo iz misijonov, v katerih so delovah slovenski misijonarji. Čeprav je večina škatel iz zbirke Johanna Georga Schwarza*', ki so podobne E. 2891 in E. 2893, neznane provertience, je bil podoben komplet škatel v zbtiki Martina Pitzerja pridobljen v letih 1851-1853 v otavskih vaseh Arbre Croche in Cross Village (Lacroix).** Ati sta obe škatti v Ljubljani v resnici donaciji Ivana Čebula muzeju, je vendar še dvomljivo. Čeprav za Čebula vemo, da rti deloval v otavskih misijortih (pravijo, da je večtiio časa pred letom 1873 preživel v Wisconsinu), ni povem izključeno, da je ta dva predmeta prinesel v Evropo. Na drugi stiani pa se zdi, da je stil izdelave teh škatel prezgoden za zbirko, ki naj bi büa zbrana na začetku 70-ih let devetnajstega stoletja. Izmed ostahh dveh posod iz brezovega lubja je E. 2945 osmerokotna z 37 Golob 1997: 253-254, nos. 7-8. Za te posode glej bolj surovo izdelane sklede iz brezovega lubja jugozahodrüh Oapvejcev, ki jih je 1823 zbral Beltrami (Vigorelli 1987 55-56,84-86). Celo bolj podobiü, vključno z robovi, ovitimi z bodicami, sta dve skledi nedokumentiranega izvora, zbrani pred 1835, ki sta v Etnološkem muzeju v Berlinu (kat. št. IV B 29, IV B 79, Naglerjeva zbirka). 38 Golob 1997:252-253, št.6. 39 Golob 1997:251, št. 3. « Golob 1997:252, št. 5. « Golob 1997:251-252, št.4. 42 Muzej FeabcKly Essex, Salem, Massachusetts (kat. št. 53456, prej v zbirki Andover Newton Theological School, BoutweUova zbirka). 43 Etnološki muzej, Dunaj (kat. št. 12038-12041, zbirka Johanna Georga Schwarza). 44 Etnološki muzej, Dunaj (kat. št. 31742-131746, zbirka Martina Pitzerja). 323 Christian F. Feest okroglim pokrovom/' z robovi, ki so okrašeni s svilenimi in bombažnimi trakovi v stilu, ki je dobro dokumentiran (in celo značilen) za Otavce na območju Arbre Croche. Skorej enak primerek najdemo v Pitzerjevi zbirki iz 1851-1853 na Dunaju.** E. 2895 je pravokotna škatla s pokrovom na nizkem podstavku, s kratkhn nosilnim trakom iz pletenih bodic ježevca (slika 7)f Golob jo primerja z menominsko škatlo iz zbirke Johanna Georga Schwarza na Dimaju, vendar so podobni primerki dokumentirarh tudi za Otavce in Očipvejce v obdobju okrog 1830 (shka 8). Dokaj nenavadna značilnost izdelkov te vrste so dodane podobe štirih žensk na ožjih stranicah E. 2895, ki odstopajo od prevladujočih cvethčnih motivov. Povsem identične ženske podobe so na eni strani nedokumentiranega makaka, ki se (brez vidnega razloga) pripisuje Menomhiom iz Wisconsina in ki ga hrani Kanadski muzej civilizacije v HuUu.*' Druga škatla iz brezovega lubja neznane provenience je v muzeju Linden v Stuttgartu (shka 9) in kaže (na nekoliko dugačen način sicer) podobe žensk poleg podob moških v kanujih, koničastih šotorov in razrüh živah; škatla je iz zbirke princa Maximihana von Wied, ki je po Združenih državah potoval v letih 1832-1834.'° Medtem ko časovna opredelitev ustreza našim predstavam o kronologiji stilov krašenja z bodicami ježevca na brezovem lubju na zahodnom območju Vehkih jezer, pa Maximihan vendar nikoh rü bil blizu območju, kjer so take škatle izdelovah. Zato lahko domnevamo, da jo je prejel kot daruo bodisi med potovanjem po ZDA ah po vmitivi v Evropo. Možnost, da jo je dobu pri obisku Niagarskih slapov, je manj verjetna, ker je tamkajšnji trg bil v rokah lokalnih plemen. Ker so škatle okrašene z drugimi motivi kot s cvethčnimi ati z geometričrtinti, so bUe očitno namenjene prodaji belcem in je torej najbolj verjetno, da so jih izdelale tiste skupine Indijancev, ki so imele lahek dostop do ustreznih trgov: to so Otavci z območja Arbre Croche (njihova glavna trga sta büa Mackinac in Detroit), Menomirü (trg: Green Bay) ati Očipvejci, ki so živeti okrog Mackinaca in Saulta Ste. Marie. Po drugi shani Očipvejce iz La Pointa ah Fond du Laca takorekoč lahko izključhno kot izdelovalce škatel, ki so nastale v 30-ih letüi 19. stoletja. Omenili smo že, da je gospod Franc Pire leta 1841 svojim zvestim podpornikom v Slovertiji poslal škatle iz brezovega lubja, okrašene z bodicanti, « Golob 1997:262-263, št. 21. 46 Etnološki muzej, Dunaj (kat. Št.l31765, zbirka M. Pitzerja.; Graham 1983:35). 47 Golob 1997:261-262, Št. 20. 48 Etnološki muzej, Dunaj (kat. št. 11992, 11993, Otavci, ca. 1830, zbirka Johanna Georga Schwarza; Graham 1983:29,34); Muzej Peabody Essex, Salem, Massachusetts (kat. št. 53440, Očipvejci, 1831 zbral Miles Boutwell, prej v zbirki Andover Newton Theological School; Moru-oe et al. 1996:22,33, shka 13). Druge podobne škatle najdemo v Milwaukee Public Museum (kat. št. 352, prej v zbirki Wisconsin Natural History Society, "Očipvejci") in v Bemisches Historisches Museum (kat. št. Ca 22, pred letom 1845 zbral H. Morlot, "Kanada"). 49 Kanadski muzej civilizacije, Hull, PQ (kat. št. III-N-37ab, piej v zbirki Arthurja Speyerja). Na drugi strani je podoba pipinega (kalumetovega) plesa. 50 Muzej Linden, Stuttgart (kat. št. 36054, zbirka princa Maximihana von Wied; Kussmaul 1982,1:244). v Maximihanovi zbirki so vsaj trije drugi predmeti iz brezovega lubja, okrašeni z bodicami podobnega stUa. 324 ¦ Zbirka indijanskih predmetov Friderika Barage izdelke Otavk iz Arbre Croche in Cross Village. Teoretično bi lahko bila vsaka izmed štirih spornih škatel, ki smo jih zgoraj opisah, del te pošiljke iz 1841, čeprav je škatla E. 2895 lahko starejšega izvora in čeprav je bila škatla E. 2945 verjetno izdelana nekoliko pozneje. Barage pa ne moremo izključiti kot vira za E. 2895 in (manj verjetno) za E. 2891 ter 2893. Najmanj verjetni zbtialec katerekoh izmed škatel iz brezovega lubja, ki jih sedaj hrani Slovenski etnografski muzej, pa je Čebul. S podobnim problemom se srečujemo v zvezi s sedmimi pari in z dvema posameznima mokastiioma, ki ji hrani Slovenski etnografski muzej. Dva para, ki so ju šele nedavno vpisah v katalog (E. 18155,18156),^' lahko takoj izločimo, ker gre pri njiju za kombinacijo krašenja z bodicami in vezenja s svilo na način, ki je značilen za Métise ati za delo severnih Athapaskanov. Malo verjetiio je, da so, kot meni Golob, del donacije Franca Ptica. Na drugi stiani listine o pridobitvi dokumentirajo samo tri pare ženskih očipvejskih mokasinov kot donacijo Friderika Barage" in (domnevno: par) "sandalov" (ali mokasinov) kot Čebulovo donacijo.^' Deschmann^ te podatke povzame brez dodatnih informacij. Ostati primerki so bUi torej verjetno pridobljeni šele po letu 1888, čeprav so jih morah zbrati pred tem časom. Eden izmed parov, ki jih je podarü Baraga, je opisan kot "en par indijanskih nevestinih čevljev iz smje kože z zelenimi svüeninti tiakovi, vezeni s pobarvantini razcepljenimi (ptičjimi?)hodicami ježevca."^^ Čeprav je zelena svüa že skoraj popolnoma izginüa m čeprav gre za bodice ježevca ne pa za ptičje, je opis dovolj jasen, da nam omogoča identificirati predmet E. 2917^* kot zadevni par. Etnološki muzej na Dunaju hrarti zelo podoben par iz zbtike Johanna Georga Schwarza. Schwarzov fond vključuje gradivo iz prejšnje zbirke detioitskega škofa Réséja, poglavarja škofije, v kateri so büi Baragovi misijoni.^' Čeprav so Schwarzovi mokasini brez dokumentirane provenience, njihova podobnost z Baragovim parom nakazuje, da je ta par prav tako pridobü slovenski misijonar v La Potiitu in ga podarü škofu.'* Dva druga para (kat. št. E. 2914 in E. 2916)^' imata bolj kakovostiio izdelane okraske iz bodic, vendar so brez svüene aplike na blagu manšef "nevestinih 51 Golob 1997:272-273, št. 36-37. 52 Ilirski list 1837: 68. Freyerjev seznam navaja samo dva para mokasinov. Ker je objavljen samo del prejšnjega Jerinovega seznama (na katerem temelji sedaj objavljeni seznam), je za sedaj nemogoče ugotoviti, ali gre pri tretjem paru za dodatek, oziroma aH je bila izpustitev s Freyerjevega seznama pomota. 53 Golob 1997:243, 54 Deschmann 1888:154-155. 55 lUrski list 1837: 68. 56 Golob 1997:271, št. 33. 57 Feest in Kasprycki 1993:16-17. 58 Etnološki muzej, Dunaj (kat. št. 12022, zbirka Johanna Georga Schwarza; Feest 1968: 59-60, št.74, slika v/74, pomotoma pripisan Miamom). 59 Golob 1997: 269-271, št. 30,32. 325 Christian F. Feest Čevljev"; en par pa je nedokončan. Skoraj ni dvoma, da so ti "polvezeni dekliški čevlji" in "par navadnih ženskih čevljev" del Baragove donacije.^ Močan vpHv Metisov na okraske iz bodic kaže na možen izvor iz Fond du Laca v Minnesoti. Baraga v svoji knjigi" omenja, da so ženske te mokasine izdelale iz kož, ki so jih same strojile in da so mokasini moških bih izdatno okrašeni s steklerümi biseri m s trakovi. Zanimivo je, da so vsi mokasini v njegovi zbirki ženski, za katere tudi piše, da so okrašeru s številnimi steklenimi biseri in s trakovi. Vezenje z bodicami, ki ga kažejo vsi trije pari, pa niti ni omenjeno v knjigi. En par preprostih in skoraj povsem neokrašenih mokasmov (E. 2615)" je bil dosledno m verodostojno identifichan kot par, ki ga je podaril Ivan Čebul. Tako nam za obravnavo ostane en par in dva posamezna mokasina, za katere ni podatkov o njihovem izvoru. Vsi so verjetno delo Otavcev, čeprav lahko izvhajo iz različnih obdobij m so lahko prišli v muzej ob različnih časih. E. 1030" niti nima inventame številke prejšnjega Narodnega muzeja, predhodnika sedanjega muzeja, in zdi se, da izvira iz časa okrog 1850, ko je duhovnik Mrak, slovenski misijonar in Baragov naslednik kot škof v Marquettu, deloval v Arbre Croche. Če sta oba posamezna mokasina (E. 2918,2919)^ zares otavskega izvora m če datirata izpred leta 1830, potem ju je lahko zbral duhovnik Pire. E. 2918 (shka 10) je posebno zanimiv primerek, ker združuje stiliziran cvetlični motiv bodic''' s črtasto apliko iz steklenih biserov čez apliko iz svilenih trakov. Pri okrasnem vezenju iz bodic so ravne črte uokvirjene s cikcakastami črtanti, kar močno podpira sklep, da gre za delo Otavcev. Par mokasinov s steklenimi biseri, ki ga hrani Detroitski Zavod za umetnost (slika 11), lepo ponazarja to tehniko.*^ Treh mošenj za tobak iz živalske kože v Baragovi zbhki (m ene v Čebulovi 60 Beltramijeva (1828,2: pl. H, sliki 13) zbirka ima dva v grobem podobna para, domnevno zbrana 1823 v Miimesoh. En par je opredeljen kot "Sioux," drugi kot par (jugozahodnih) očipvejskih ženskih mokasinov. Druge podobne mokasine hranijo Brooklinški muzej, Brooklyn, (kat.št. 50.6722ab, zbral N. S. Jarvis, 1833-1836, pripisan Očipvejcem; Feder 1964:49,51, slika 31, Muzej Luigija Pigorinija, Rim (kat. št. 3645, prej v zbirki Museo Kircheriano., "Kanada"). 61 Baraga 1837:58,59,61. 62 Golob 1997:270-271, št.31. 63 Golob 1997:266-269, št.29. 64 Golob 1997:271-272, št.33-34. 65 Par mokasinov (sedaj s podplati iz trdega usnja) v muzeju Peabody harvardske imiverze, Cambridge, Massachusetts (kat .št. 27-15-10/98245; Isaac 1990:32-33) ima podobno pleteno polje bodic v sredini oglava. Za ta par pravijo, da ga je 1841 pri Očipvejcih zbral kapetan William Phelps, vendar v muzeju menijo, da je irokeškega/huronskega stila in da zaradi uporabe anilinske barve najbrž datira iz časa po letu 1865. Menim, da ta argument ne drži (kar izgleda kot anilinska barva, je lahko dejansko naravno barvilo), tako kot ne drži Golobova navedba (1997:272), da zlata obroba motiva iz bodic govori v prid nastanku po letu 1850. 66 Detioitski Zavod za umehiost (kat. št. 81.64ab; zbrala Mary Shurtleff v Cross Village; Penney 1992: 96-97,št. 32). Čeprav je bil par zbran v otavski vasi in je izdelan v otavskem stilu vezenja s steklenimi biseri, so ga tako Penney kot stiokovnjaki pred njim imeh za "očipvejskega" (Hodge et al. 1973: 38-39, št. 143). Isti stil vidimo na bobrovi koži, okrašeni s steklenimi biseri v Pitzerjevi zbirki (Etnološki muzej, Dunaj, kat. št. 131734, zbrana 1851-1853 pri Otavcih, verjetao v Cross Village; Feest 1968: 47, pl. 5; 1984:40). 326 Zbirka indijanskih predmetov Friderika Barage zbirki) žal rü več*', vendar je ohranjena mošnja, s prsti stkana iz preje in z vpletenimi steklenimi biseri, opisana v Ilirskem Hstu kot "mošnja za tobak, tkana iz rdečih vokierdh niti z vrstami steklenih biserov; umetniški izdelek očipvejskih žensk" (kat. no. E. 2868; sHka 12).** Mošnje iz preje, tkane s prsti, z geometričnimi motivi in z belimi steklenimi biseri iz poznega devetnajstega stoletja včasih pripisujejo Očipvejcem*', čeprav menda še nobena ni bila dokumentirana kot taka. Baragova mošnja, ki se tehnično in stilsko nekoliko razlikuje od starejših primerkov, je morda najstarejši tak primerek, ki ga lahko nesporno povezujemo z Očipvejci. Za to, da izvira iz La Pointa, govori obstoj zelo podobne mošnje v Indian Dormitory na otoku Mackinaw, zbrane v La Pointu leta 1854 (slika 13). Druge primerljive očipvejske mošnje, zbrane približno dvajset let kasneje med jugozahodnimi Očipvejci iz Minnesote™, imajo bolj zapletene vzorce iz steklenih biserov in tkane obranmice, izvezene s steklenimi biseri. Obramnica Baragove mošnje za razliko od njih kaže vzorce, ki spominjajo na tiste, ki so običajni za očipvejske in otavske podveze iz zgodnjega devetnajstega stoletja.'' Koliko posamezni predmeti iz posameznih zbirk lahko prispevajo k našemu razumevanju razširjenosti in povezav med raznimi stiH, ponazarja tudi nožruca iz Baragove zbirke (kat. št. 2879; sHka 14). V evropskih in ameriških zbirkah je ohranjenih nekaj ducatov nožnic z območja Vehkih jezer v Severni Ameriki, ki so izdelane iz usnja in okrašene z barvanimi bodicami ježevca. Uporaba nožnic v Severni Ameriki verjetno datira iz poznega sedemnajstega ali zgodnjega osenmajstega stoletja in je sledila prevzemanju evropskih jeklenih nožev, ki so bih mnogo ostrejši kot starejši kamniti, koščeni aH trsrü noži in jih že zaradi tega preprosto ni bilo mogoče nositi brez nožnice, ki je ščitila nosilca. Ločujemo lahko dva tipa nožnic glede na način, na katerega so jih nosih. V prvega sodijo nožnice, ki so jih nosih obešene okoH vratu; zanj je značuna simetiična oblika in ga lahko 67 Za opise glej Ilirski list (1837: 68) in Goloba (1997 243). Dejstvo, da Deschmann (1888) ne navaja nobene izmed njih, lahko pomerü, da jih že takrat ni bilo več v zbirki. Čebulova mošnja se je baje izgubila 1876 (Golob 1997:244). 68 lUrski hst 1837:68; Golob 1997:258, Št.l6. 69 E.g., Benndorf in Speyer 1968:90-91, slika 49. 70 Zbirka Inštituta za etnologijo, Univerza v Göttingenu (kat. št. Am 3138; zbral Hermarm Domeier med letoma 1855 in 1862 pri Očipvejcih blizu Chengwatane, Minnesota; Feest in Kasprycki 1998: slika 87); Grand Rapids Public Museum, Grand Rapids, Minnesota (kat. št. 37513; pripisana Očipvejcem; okrog 1860"; Olson et al. 1977:70, št 83); Minnesotski muzej znanosti, St. Paul, (kat. št. A79:4:73; zbirka škofa H. B. Whipple, Očipvejci; ca. 1860; Casagrande in Ringheim 1980:77, št. 73); zbirka Chandler-Pohrta (Očipvejci, ca. 1860; Hodge et al. 1973: 55, št. 206). 71 Npr. v Etnološkem muzeju na Dunaju (kat. št.l31790, zbral 1851-1853 Martin Pitzer pri Otavcih v Cross Village ali Arbre Croche, Minnesota ; Feest 1968: 41, št.U; 1984: 54); Dehoitski inštitut za umetnost, Dehoit, Minnesota (kat. št. 81.77a-b, zbran pri Otavcih v vasi Cross Village, MI; Penney 1992: 80-81,št. 14); Detroitski inštitut za umetnost (kat. št. 81.294a-b, Očipvejci ali Otavci, 1820-1840; zbral Milford Chandler na Beaver Islandu, Minnesota I); Cranbrook Institute of Science, Bloomfield Hills, Minnesota (kat. št. 4078, pripisan "Očipvejcem ca. 1820" zbral Milford Chandler na Walpole Islandu; Olson et al, 1977:60, št. 48). Isti stil najdemo na pam gamaš, ki ga pripisujejo jugovzhodnim Očipvejcem, zbran pa naj bi bil na Walpole Islandu, Ontario (Cranbrook Institiite of Science, Bloomfield Hills, Ml; kat. št. 4080; Penney 1992:92-93, št. 27), vendar velja pri tem upoštevati, da na Walpole Islandu živijo tako Očipvejci in Otavci kot Potawatomi. 327 Christian F. Feest prepoznamo po vrvi ali jermenu, ki je segal na prsi. Nožnice, obešene za pasom, predstavljajo drugi in verjetno poznejši tip; so asimetrične oblike in poznamo več načinov pritrditve na pas. Če bi se zanašali zgolj na pisne dokaze, morda niti ne bi vedeli, da so Indijanci uporabljali nožnice. Peščica opisov, ki se je ohranila, kvečjemu opisuje način nošenja, ni pa podatkov o številnih razhčnih obhkah in okrasruh motivih, ki so pogosto značilni za določeno območje ali kulturno skupino.''^ Knjiga škofa Barage Geschichte, Character, Sitten imd Gebräuche der nord- amerikanischen Indier je eden izmed redkih vhov, ki dejansko omenjajo, da so bile nožnice pritrjene na pas^'; nožruca v Baragovi zbhka pa je prav te vrste. Predvsem zaradi dejstva, da je bilo o nožnicah, nošenih za pasom, objavljeno samo eno poročilo pred 1837,^* (Baraga pa tega poročila ni poznal), lahko sklepamo, da njegov opis temelji na lastnem opazovanju. Ker vemo, da nožnica v Baragovi zbirki ne sodi v otavski tip, njegovo opazovanje lahko mirno pripisujemo Očipvejcem. Edine otavske nožnice, ki jih lahko dokumenthamo, sodijo v tip nožnic, ki so jih nositi okrog vratu, čeprav to samo po sebi ne izključuje možnosti, da so nožnice za pasom začeh uporabljati pred 1830. Z nekaterih vidikov je nožnica v Baragovi zbirki edinstvena. Ima dolge rese, ovite z bodicami, ki se končujejo v zankah in ki visijo v treh ločenih delih z vrha, s sredine in s spodnjega konca zavite strani nožnice ter s spodnjega roba drobnega okrasnega polja iz tkanih bodic, ki je prišit na zgornji konec nožnice.^' Nožnica je najbolj podobna štirim primerkom z okrasnimi polji iz aplik iz bodic (ne pa s tkaninti polji). Za tri izmed njih menijo, da izvhajo iz področij, ki so bolj na zahodu''*'; imajo samo po dva okraska iz dolgih res na vrhu in na dnu zavite strani nožrtice, dve izmed njih imata aplike iz bodic ob robu ah v spodnjem predelu nožnice. Četrto nožnico je proti koncu 1823 zbral Beltrami hi jo pripisal "Siouxom"^. Beltramijevi pripisi so žal pogosto očitno zmotni in malo verjetno je, da je to nožnico dobU med Dakotami iz Mirmesote; bolj verjetno jo je pri reki 72 Cf. Feest, V pripravi. 73 "Imajo tudi velik nož, ki ga vedno nosijo v nožnici za pasom" (Baraga 1837:61). 74 Weldovo poročilo (1807: letter 35) menda temelji na opozovanjih pri Irokezih. Starejše poročilo o nožnicah, nošenih okoh vratu, za pasom in na nogi (B. 1978:181), ki je bilo objavljeno šele pred kratkim, se nanaša na Indijance v Francoski Kanadi na splošno. 75 Golob 1997:260-261, št. 19. 76 Kraljevi Ontario Museum, Toronto (katit. 960.115.8; Best in McClelland 1977:10,18,št. 7) je pripisana Creejem ah Blackfootom; FoUcens Museum-etnografiska, Stockholm, kat. št. 1854.2.14 (zbral Armand Fouché d'Otrante 1842-1844 na zgornjem Missouriju). Zbirka Johna Painterja, nožnica je pripisana "Vzhodnim prerijam, ca. 1840" (Painter 1992:35,37, št. 17); ta nožnica ima isti vzorec aplik iz bodic kot tista v Kraljevem ontarijskem muzeju. Tip je povezan s simetričnim tipom z asimetričnimi zankami iz res in z aplikami iz bodic ah iz steklenih biserov; gl. Painter (1992:35-37, št. 16) za opombe o sedmih primerkih; in Batkina (1995:70-71) za primerek, ki ima isti motiv aphk iz bcxiic kot nožnice iz Kraljevega ontarijskega muzeja in Painterjeve nožnice. Te nožnice se na splošno pripisujejo Creejem ah Métisom. 77 Beltiamijeva zbirka, Filottiano (Laurendch-Minelli 1990:246-247, sliki 11-12; cp. Belti^ 1828,2: pl. n, slika 5). 328 Zbirka indijanskih predmetov Friderika Barage Red River ali med jugozahodnimi Očipvejci iz Minnesote. Osmerokraka zvezda na Baragovi nožnici se na vezenju iz bodic pojavlja tudi na drugih predmetih, na primer na mošnji iz Jarvisove zbirke,'* ki jo v brooklinškem muzeju pripisujejo območju Red Riverja (Métisom), aU na zibelki, ki jo je ga. WiUiam Boutv^^eU v petdesetih letih 19. stoletja zbrala pri jugozahodnih Očipvejdh.'' Vendar je ta motiv zelo razširjen tudi na tkanih okraskih iz steklenih biserov pri jugozahodnih Očipvejcih. Obstajata nanu-eč dve nožnici, ki sta morda iz prve polovice 19. stoletja in ki sta istega splošnega tipa z osmerokrako zvezdo, tkano iz steklenih biserov, obe pa lahko izvtiata od jugozahodnih Očipvejcev (shka 15).*° Iz te razprave bi lahko povzeli, da zbirka Friderika Barage kljub nekatertin manjšim problemom pri opredehtvi izvora predmetov vsebuje zartimivo gradivo o stihh predmetov jugozahodnih Očipvejcev iz La Pointa in Fond du Laca na začetku tietjega desetletja 19. stoletja ne glede na to, da je med njtini morda peščica predmetov, ki jih je škof Baraga dobü drugod. Kljub temu, da gre za majhno skupino zelo izbranih predmetov, je Baragova zbtika ena izmed redkih iz prve polovice devetnajstega stoletja, ki je dokaj natančno dokumenttiana. Zato je lahko pomemben pripomoček pri datiranju in lociranju drugüi predmetov iz slabše dokumenttianih zbtik in pripomoček pri sestavljanju koščkov, ki skupaj tvorijo zgodovinsko etiiografijo materialne kulture sevemoamerišldh Indijancev. LITERATURA: glej sti. 310. 78 Brooklinški muzej, Brooklyn, New York (kat. št. 50.67.16; Feder 1964:49, št. 15); pripis je na razstavni nalepki, 1991. 79 Muzej Peabody Essex, Salem, Massadiusetts (kat. št.E 25409, prej v zbirki Andover Newton Theological School.; Momoe et al. 1996:160,174). 80 Neville Public Museum, Green Bay, Wisconsin, (kat. št. 11,214, pripisana "Oäpvejcem, ca. 1830"; Olson et al. 1977: 68, št. 75). Narodni muzej Danske, Kopenhagen (kat. št. EHc 122; zbrana pred 1850, verjetno v Wisconsinu). Glej tudi: Narodni naravoslovrü muzej, Washington, DC (kat. št. T1085; "Očipvejci, ca. 1835"; Hodge et al. 1973:91). 529; Christian F. Feest BESEDA O AVTORJU Christian F. Feest je 1969 doktoriral iz antropologije na dunajski univerzi. Preden je 1993 postal profesor antropologije na univerzi v Frankurtu na Maini, je bü kustos Sevemo in srednjeameriških zbirk v Etnološkem muzeju na Dunaju od 1963 do 1993, na dunajski uni- verzi pa je predaval od 1975. Feestove raziskave so predvsem posvečene indijanski likovni umetnosti in materialni kulturi, zgodovini etno- grafskega zbiranja, etnozgodovini vzhodnega dela Severne Amerike ter antropologiji in likovnim upodobitvam. Izmed preko 170 objav na tem področju velja posebno omeniti Das rote Amerika (1976), Native Arts of North America (1980, 1993), Lidians in Europe (1987) in več muzejskih katalogov. Dr. Feest je tudi iirednik European Review of Native American Studies.. ABOUT THE AUTHOR Christian F. Feest received his Ph.D. in anthropology from the University of Vienna in 1969. He was curator of the North and Middle American collections of the Museum für Völkerkunde in Vierma from 1963 to 1993 and was teaching at the University of Vierma since 1975, before becoming Professor of Anthropo- logy at the University of Frankfurt am Main in 1993. His research interests focus on Native American visual arts and material culture, the history of ethnographic collecting, the ethno- history of eastern North America, and the anthropology of visual representation. Among his more than 170 publications in this field are Das rote Amerika (1976), Native Arts of North America (1980, 1993), Indians and Europe (1987), and various museum catalogs. He is also editor of the European Review of Native American Studies. i 330 THE NATIVE AMERICAN COLLECTION OF FRIDERIK BARAGA: THE MISSIONARY AS ETHNOGRAPHIC COLLECTOR! Sylvia S. Kasprycki IZVLEČEK Kot utelešenje kulturnih pomenov in vrednot so predmeti vedno igrali pomembno vlogo pri interakciji med Indijanci in krščan- skimi misijonarji, ki niso hoteli doseči samo verske, ampak tudi kulturno spreobrnitev. V tem prispevku raziskujem razmerje med misijonarskim delom in etnografskim zbira- njem in skušam umestiti zbirko Friderika Barage v širšem kontekstu misijonarskega diskurza o materialni kulturi, s poudarkom na Baragovem odnosu in na odnosu drugih misijonarjev do indijanske umetnosti in materialne kulture, s katero so se srečali. Prispevek išče vzporednice z gradivom v drugih misijonarskih zbirkah in z gradivom z zahoda Velikih jezer v depojih evropskih muzejev; tako bi Baragovo zbiranje lahko ocenili v primerjavi s podobnimi prizadevanji drugih misijonarjev. ABSTRACT As embodiments of cultural meanings and values, artifacts have always played an important role in the interactions between Native peoples and Christian missionaries, who not only aimed at religious but also at cultural conversion. This paper explores the relationship between missionary work and ethnographic collecting and attempts to place Friderik Baraga's collection in a broader context of missionary discourse on material culture by focusing on his and other missionaries' attitudes toward the indigenous arts and material culture they encountered. Parallels are also drawn to other nineteenth- century missionary collections of western Great Lakes material in European repositories in order to evaluate Baraga's collecting activities by comparison with similar missionary efforts. Objects created by humai\ hands are much more than simply things to satisfy physical needs or to serve the specific purposes they were made for. They may be regarded as statements about how people conceive the universe around them, how they define theh place and that of others within this universe, and 1 Earlier versions of this paper were presented at the Third North Americanist Conference, Museum für Völkerkimde, Berlin, 28 to 30 September 1996, and at the symposium "Slovenski misijonar Irenej Friderik Baraga (1797-1868) in njegov prispevek k etnologiji," Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, 16 to 20 June 1997. Thanks to Christian F. Feest for his critical comments and for providing some of the photographs used in this article. 331 Sylvia S. Kasprycki how they interact with their natural environment, their fellow beings, and the supematural world. As such, artifacts are visible and tangible expressions of personal and cultural identities. It is not surprising therefore that material things have always played an important role in cross-cultural encoimters, and especiaUy so in the interactions between Native peoples and Christian missionaries. Missionary writings provide ample evidence for the significance attributed to the material manifestations of retigious betiefs and cultural practices by the messengers of Christianity (both Cathohc and Protestant). Material symbols functioned as potent sources of information on the "Other" and were interpreted by each party according to theti own cultural codes. Thus, missionaries perceived and judged many aspects of Native culture on the basis of their artifactual expressions and shaped their efforts accordingly. They aimed at religious conversion, but since theti ideological categories were identified with specific material forms (or the absence thereof), it is not surprising that the changes they effected manifested themselves most often and most visibly in the material domain. Christianity was inseparable from a "civitized" lifestyle and its atiributes, and indeed, the success of missionary endeavors was often measured by the extent to which Native peoples had appropriated Westem forms of dress, houses, or subsistence technologies. Missionary collecting activities can be imderstood as one aspect of Ms continuous and intensive concem with indigenous material culture. One has to keep til mind that to collect objects always means to exfract them from their origtiial contexts of use and meaning in order to make them serve one's own interests and needs - whether it be curiosity, science, or missionary propaganda. WhUe it is tme that some missionary coUections were professedly assembled in the interests of scholarship, tiieir composition and the subsequent use made of them often reveal imderlying motives, especially when viewed within the broader context of the missionary discourse on Native material culture. As a number of recent theoretical studies on the role of material culture in the processes of missionization have demonstrated, missionary collecting activities and attitudes toward Native manufactures cannot be divorced from the wider agendas of evangelization, nor from existing relations of power in a colonial setting. Missionary rhetoric can be shown to oscillate between two imperatives: to represent indigenous peoples as caught in a state of "savagery" and "heathen darkness" and thus in need of missionary intervention, but also to porfray them as potentially capable of spiritual improvement and progress in civihzation, thus justifytiig missionary efforts on their behalf. Representations of tiidigenous material culture are made to serve both these ends. On the one hand, we find praise of all those t3^es of artifacts which for the ntissionaries documented Native ingenuity, tiiteUigence, industry, or simply creativity - in a word, aU those things which coiUd be subsumed under the categories of "beauty" or "usefulness." Such objects were often put forward as basic proof of tiie Native 332 The Native American Collection of Friderik Baraga peoples' ability to learn and to be "civilized." Other classes of artifacts, on the other hand, were described as evidence of "printitive" or "barbaric" customs (as, for example, in the case of weapons) or "pagan" practices (as in the case of rehgious paraphemaha). For Üve missionaries, these artifacts represented cultural domains which needed to be transformed by Christianity. Once this goal was achieved, such objects figured as rehcs of a past eventually overcome with the help of the missionaries and could thus be valued as some sort of "tiophies" of missionary success. In the final analysis, both positive and negative evaluations served to legitimize the missionary project: They "proved" that Native peoples were evidently in need of the double benefits of Christiartity and civUization, but also that they were worthy of them.^ It is imder these aspects that 1 would tike to discuss the smaU but important ethnographic coUection acquired by the Slovenian missionary Friderik Baraga m the early 1830s among the Ottawa and Chippewa of the westem Great Lakes region and today preserved at the Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana.' By situating Baraga's coUecting activities withm the context of the prevailmg missionary discourse on Native material culture, insights may be gleaned into Baraga's own appreciation of tine artifacts assembled as weU as mto the principles guiding his selection of objects. This analysis, which aims at a fresh perspective on the quality, composition, and motivation of Baraga's ethnographic collection, draws on an exantination of written records and theh reflection of missionary attitudes toward indigenous artifacts and the cultural domains represented by them, as weU as on comparisons of this particular material with other rüneteenth- century missionary coUections fiom the westem Great Lakes region. As one of the missionary pioneers in the vast regions west of the American Great Lakes, then only sparsely populated by White settlers, Friderik Baraga became a role model for successions of missionaries who foUowed in his footsteps. Bom in 1797 and ordained a priest at the age of twenty-six, Baraga arrived in the Uitited States early in 1831. After spending several months in Cmcinnati (then seat of the diocese comprising the present states of Ohio, Michigan, and Wisconsin), he was sent in May of the same year to take charge of the Ottawa mission, where he served fhst in Arbre Croche and later at Grand River in Michigan. A man of exttaordmary ambition and missionary zeal, he saw his caUing more in the chaUenges of converting the Native peoples to the Christian faith than m the routine tasks of a backwoods parish, and he was soon eager to expand his field of labor. Only four years later, in July of 1835, he moved further west to estabhsh a mission among the Chippewa at Lapointe, and later at L'Anse, 2 Cp., for example, Thomas (1991: 151-162), Lawson (1994), Kasprycki (1996), and Eves (1998) for more elaborate presentations of these arguments. 3 On Baraga's ethnographic collection, cp. Orel (1954), Štrukelj (1974,1979), Golob (1997). Feest (1998) provides a critical evaluation of the collection in comparative perspective and discusses problems of attribution not considered here. 333 Sylvia S. Kasprycki Figure 1: Map of ihe westem Great Lakes region, showing the locations of Friderik Baraga's mission stations among the Ottawa and Chippewa of present-day Michigan, Wisconsin, and Mirmesota. ¦ Slika 1: Zemljevid zahodnega območja Vehkih jezer z lokacijami misijonarskih postaj Friderika Barage pri Otavcih in Očipvejcih v današjnjem Michiganu, Wisconsinu in Mirmesoti. on Lake Superior (qp. Fig. 1). Since Baraga's ethnographic coUection was acquired during the first five years of his ntissionary activity and was shipped to Europe in 1836 to be donated to the predecessor of today's Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana, I need not be concerned here with Baraga's subsequent career, which, as is weU known, culminated in his becoming bishop of Sault Ste. Marie and later Marquette.* The history of Baraga's coUecting activities, recently summarized by Golob and also critically discussed by Feest, can be traced through a number of documents.' Although his collection is first mentioned in a letter written by the missionary to his sister AmaHa Gressel on 3 December 1836, when he had already arrived in Europe to gather financial support for his mission, we know that the first impetus for collecting Native American ethnographic objects for the Carrtiolan Provincial Museum estabhshed in 1821 had come as early as 1833 through a request by Count Franz Joseph von Hohenwart, chairman of the yoimg museum's board of trustees. WhUe Baraga initiaUy pleaded lack of ttine and pastoral priorities to excuse himself from this responsibility, it carmot be nüed out that one or the other artifact came into his possession before he decided to act upon Hohenwart's request. Immersed in the daily life of their Native conmnmities, missionaries acqutied artifacts for a nmnber of different reasons: 4 DetaUed information on Baraga's biography and clerical career can be foimd, for example, in Jezemik (1968); cp. also Golob (1997: 210-211). 5 Cp. Golob (1997:218-228); Feest (1998). 334 The Native American Collection of Friderik Baraga Apart from intentionally collecting them, they often received objects as presents from their converts, or they utilized Native manufactures for their own convenience. It can be doctmiented, moreover, that Baraga provided his superior Vicar-General and later Bishop Frederick Résé with ethnographic objects for the latter's collection.* For the purposes of the present paper it should be emphasized, however, as Feest has aheady pointed out, that Baraga's decision to donate a collection of artifacts to the Camiolan Provincial Museum coincided with his mtended fund-raising trip to Europe and thus reflects motivations shared by many other missionary coUectors: to promote evangeUcal work by drawing pubtic attention to the hfe-ways of indigenous peoples and the achievements of the missionaries in theh midst.^ Of immediate interest not only for the cultural contextuatization of the objects but also for clues to Baraga's own categorization of the artifacts are the two surviving manuscript inventories of the coUection drawn up in 1837, one of which was annotated by Baraga himself and served as the basis for a hst of acqmsitions published only slightly later in the lllyrisches Blatt.* Baraga's book History, character, manners, and customs of the North American Indians likewise appeared in 1837 in a German, French, and Slovertian edition,' and whUe some of the ethnographic descriptions contained in it are not based on personal experience but hfted from the pubhshed literature, the book is a valuable source reflecting Baraga's general attitudes toward the indigenous cultures he encountered. Closer to his personal observations are his many letters pubhshed in the Reports of the Leopoldine Foundation in Vienna, which financially supported his and other missions in North America. Even though edited for pubhcation and designed to represent his activities to his benefactors in the best possible light, these letters provide a wealth of ethnographic information and convey a detaUed picture of daüy life m the mission stations. Apart from these and other writings, Baraga also became known for his linguistic works: He produced a prayer-book and catechism m Ojibwa and Ottawa, followed by an Ojibwa grammar and an Ojibwa dictionary, which were pubhshed in various editions.'" The foUowing discussion of Baraga's coUectmg activities wUl draw paraUels 6 Frederick Résé (or Friedrich Rese), who had been instrumental in the establishment of the Austrian Leopoldine Foundation for the financial support of the Catholic missions in the United States, systematically encouraged the nüssionaries in his diocese to send him ethnographic items and is known to have collected objects himself during his visits to Native commimities. Some of the artifacts acquired by Résé in this way ended up in the collection of Johann Georg Schwarz, the first American consul in Vienna and secretary of the Leopoldine Foundation, and are today preserved in the Museum für Völkerkunde in Vienna; cp. Kasprycki and Krpata (1988); Feest and Kasprycki (1993:16-17). 7 Cp., e.g., Kasprycki (1994:95); Lawson (1994:32-33); Eves (1998:50-51). 8 Cp. Golob (1997:219-224); Feest (1998: esp. note 6); lUyrisches Blatt (1837). 9 Cp. Baraga (1837a, 1837b, 1837c). 10 Cp., e.g., Baraga (1850,1853,1973). For a comprehensive bibHography of the huge corpus of Baraga's pubhshed and unpublished writings, see Ceglar (1991-1992); cp. also Šmitek (1993). 335 Sylvia S. Kasprycki to siinilar efforts of other nineteenth-century missionaries in the westem Great Lakes region, and will attempt to evaluate them in the context of his and other missionaries' writings. In this connection, reference wülbe made to a substantial coUection of Ottawa material in the Museiun für Völkerkunde in Vienna, which, whUe not compUed by a missionary, at least derived from a missionary context. It was acquired by the Austrian church painter Martin Pitzer, who visited the Ottawa villages of Arbre Croche and Cross Vulage in the early 1850s (about two decades after Baraga had been stationed there), at a time when the Slovenian Fathers Franc Pire (Franz Pierz) and Ignac (Ignaz) Mrak were the resident priests. Employed to embeUish the Native churches with his art, Pitzer also found the time to coUect a considerable number of artifacts which he displayed back home in a travelmg exhibition in order to collect money for the Ottawa mission. He also published a catalog to accompany the show, which offered additional information on the cultural context of the objects as weU as their indigenous terms, which were actually provided for him by Baraga." A collection of ethnographic objects resembling Baraga's in terms of size and content was acquired between 1859 and 1862 by the Swiss Capuchin ntissionary Antoine-Marie Cachet among the Menomtiiee of Wisconsin. The Cathotic mission among the Menontinee, who are culturaUy related to the Ottawa and Chippewa, had been established about a quarter of a century earher by the Italian Dominican priest Samuele MazzucheUi, for whom Baraga had been a role model. During the three years of his missionary labors among the Menormnee, Cachet systematicaUy coUected ethnographic information and, like Baraga, also devoted htinseU to linguistic studies and the drafting of a Menominee grammar. In a book pubtished late in his tife and in part based on his diaries, he provides extensive commentaries on Menominee tife and material culture and also detaUs some of the actual circumstances of his coUecting activities. His coUection of Menontinee artifacts was donated to the municipal museum of his native city of Fribourg in Switzerland and is today preserved in the Ethnographic Museum of the University of Fribourg.'^ Cachet was not the first ntissionary among the Menominee, however, to coUect ethnographic objects. One of his predecessors, tiie Belgian priest Horimond Bonduel, who served the Catholic Menominee congregation between 1846 and 1853, had atieady assembled a smaU coUection of mostly retigious paraphemaha, of which only a few artifacts have survived and are presently housed in the Vatican Museum." Decidedly smaller in scope than either of the previously mentioned collections, these artifacts reflect Bonduel's somewhat different approach to collecting. Salvaged from among the ceremonial objects surrendered " Cp. Pitzer (1854); Feest and Kasprycki (1993:17). 12 Cp. Cachet (1890); for a summary account of Cachet's mission among the Menominee and the history of his collection, cp. Kasprycki (1994:94-96). 13 On Bonduel's biography and the fate of his collection, cp. Kasprycki (1994:94-95). 336 The Native American Collection of Friderik Baraga to him by his Native converts, as was the usual and widespread practice, these artifacts were explicitly regarded by Bonduel as tangible proofs of the victory of Christianity and civilization over the Menonünee's former "superstitions" and "heathen" practices." While Bonduel is perhaps more articulate in relating his coUection to the missionary agenda, the present paper mtends to demonstrate that a sirmlar (if less obvious) rhetoric is underlying Baraga's and other missionary collections of this period. The first group of artifacts mentioned in the 1837 inventory of Baraga's collection" are "objects of industry, aU made of the bark of the North American bhch tiee."'* Birchbark furnished the raw material for a variety of household articles and utilitarian objects used in the daily life of the Native peoples in the western Great Lakes region. SmaUer birchbark objects of various kinds, carefully decorated with dyed porcupine quiUs in geometric or representational designs, were, however, predominantly made for sale to Whites. They were produced in huge quantities and are frequently fotmd m missionary and other collections from the area. A fairly common type of artifact were the smaU boxes folded from a piece of birchbark, ornamented with quillwork, and filled with maple sugar, of which there are several examples in Baraga's collection (Fig. 2)." Mostly sold as souvenir items, they were sometimes also given away as presents to family and friends within the Native community. Missionary appreciation of such quUl-decorated objects was generally quite pronoimced. They commended the artistic creativity displayed in tihe manufacture of these artifacts by the Native women, and they usually encouraged their production. Cachet, whose collection tikewise contains two maple sugar boxes, described Menominee quill embroidery as having a "particular charm" and stressed the visual appeal of these objects: "Nothing more pleasant than the httie boxes of maple sugar which they cover with embroideries of this kmd to make presents of them."" Such praise was, however, not solely based on the artifacts' aesthetic qualities. While favorably impressed with their workmanship, missionaries especially applauded the patience and ditigence required by their manufacture - virtues that were not only valued in Native culture but were considered 14 Cp. Bonduel (1855); Kasprycki (1996:46). 15 In the following, I will refer only to the published list of artifacts (lll5aTsches Blatt 1837), since neither of the manuscript lists was available to me at the time of the writing of this paper. 16 "a) lndustrial=Objecte, sämmthch aus der Rinde des nordamerikanischen Birkenbaumes" (Illyrisches Blatt 1837: 67). 17 Cp. Golob (1997: 249-252, figs. 1-6). There is some confusion today as to which of the various quül- decorated bark vessels in the collection of the Slovenski etnografski muzej was collected by whom, a problem Feest (1998) has tiled to sort out. 18 "Rien de plus gentU que les petites boites a sucie d'érable qu'elles couvrent de broderies de ce geiue pour en faire des cadeaux" (Cachet 1890: 261); cp. also Pitzer (1854:18). 337 Sylvia S. Kasprycki Figure 2: Small birchbark box decorated with porcupine quills. Height 5.5 cm, length 7.5 cm. Southwestem Chippewa, collected in 1835- 1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, cat. no. E 2892 (Friderik Baraga coll.) (photo F. Golob). ¦ Slika 2: Majhna škatla iz brezovega lubja, okrašena z bodicami ježevca. Višina 5,5 cm, dolžina 7,5 cm. Jugozahodni Očipvejci, 1835-1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, kat. št. E 2892 (zbirka Friderika Barage) (foto F. Golob). Christian virtues as well. Thus, missionaries often presented objects like these to visitors to the mission or to their superiors as tokens of the accompUshments of their charges.*' Skills of this kind were moreover directly related to the Native peoples' potential for progress in "civilization." This mference is made very explicit in the following quotation from Pitzer's little catalog: "These present works of birchbark [...] immistakably reveal their sharp intelligence and patience at monotonous work, which makes one wish to do the utmost to furnish them with schools as the means to achieve a better lot."^° In addition, the small maple sugar boxes were representative of a branch of Native economic activity which met the missionaries' decided approval. Detailed explanations of the procedures in maple sugar production are seldom missing in missionary accounts.^' Indeed, they could hardly fail to comment on this important part of indigenous subsistence, since the Native people left their villages in early spring to move for a few weeks to their maple sugar camps, so that this season usually constituted a kind of hoHday for the missionaries who were left behind. Maple sugar was produced by making incisions in the trees, collecting the sap, and boihng it down to granulated sugar. WhUe the missionaries generally attempted to change the Native subsistence pattern of hunting, fishing, gathering, and horticulture to large-scale agriculture, which they considered indispensable for sedentary, stable, and independent communities, they w Cachet, for example, once sent a maple sugar box made by a Menominee woman of his congregation to his superior Bishop Martin Henni (Cachet 1861). 20 "Die hier vorliegenden Arbeiten aus Birkenrinde durch Ausschmückung von Weißfedem, den Stacheln des Stachelschweines &c. vereinigt mit ihrer Weise, ohne alle Kenntniß von Chemie aus gesottenen Steinen, Wurzeln imd Kräutern glänzende Farben und Farbenmischungen auf Binsen zu Matten &c. überzutiagen, lassen unverkennbar ihren Scharfsirm und eine Ausdauer bei einförmiger Arbeit erblicken und den Wunsch entstehen. Alles aufzubieten, um ihnen durch Schulen das Mittel zur Erreichvmg eines besseren Looses zu verschaffen" (Pitzer 1854:10). 21 Cp. Baraga (1837a: 72-75); Pitzer (1854:16-17); Cachet (1890:224^225). 338 The Native American Collection of Friderik Baraga Figure 3: Feather fan with birchbark handle, decorated with porcupine quills. Length 57 cm. Ottawa, Michigan, collected in 1851-1853. Museum für Völkerkunde, Wien, cat. no. 131.766 (Martin Pitzer coll.) (photo S. S. Kasprycki). ¦ Slika 3: Pahljača iz perja z ročajem iz brezovega lubja, okrašenim z bodicami ježevca. Dolžina 57 cm. Otavci, Michigan, 1851-1853. Etnološki muzej, Dunaj, kat. št. 131.766 (zbirka Martina Pitzerja)(foto S. S. Kasprycki). Figure 4: Lidded birchbark box decorated with • porcupine quills and velvet and silk ribbons. | Height ca. 17 cm. Menominee, Wisconsin, ^ collected around 1860. Musée d'Ethnographie, Université de Fribourg, cat. no. 2008 (Antoine- j Marie Cachet coll.) (photo C. F. Feest). ¦ i Slika 4: Škatla iz brezovega lubja s pokrovom, i okrašena z bodicami ježevca, žametom in svilenimi trakovi. Višina ca. 17 cm. Menomini, 1 Wisconsin, okrog 1860. Etnografski muzej i univerze v Fribourgu, kat. št. 2008 (zbirka , Antoine-Marie Cacheta) (foto C. F. Feest). i recognized maple sugar production as a labor-intensive pursuit and valued it for this reason. The sometimes enormous amounts of sugar produced in one season were often brought forward by the missionaries in evidence of Native industriousness and work morale .^^ Since the maple sugar surplus was sold or exchanged for food and other goods, missionaries likewise perceived and encouraged its production as a means for Native people to become integrated in a market economy. Missionary judgments on the culinary attraction of maple sugar differed; while Baraga thought that Europeans needed to get accustomed 22 Cp., e.g., Baraga (1837a: 73). 339 Sylvia S. Kasprycki to it because it caused stomach burn and a bitter aftertaste when consumed in pure form, Cachet, whose collection also contains several pieces of maple sugar formed in a mold, favorably compared it even to Swiss candy?' Whüe the smaU, quUl-omamented birchbark boxes correspond in their form and construction to the larger, mostly undecorated bark containers used for storage of maple sugar or wüd rice, the function and shape of other types of quitied artifacts specifically designed for sale to White tourists more obviously reflect Euroamerican expectations. Pin-cushions, needle books, feather fans, bags, trays, or cigar cases made favorite souvenir items by adding a semblance of practicality to their aesthetic appeal. Apart from two nicely made but comparatively simple bark bowls," Baraga's coUection does not include any such artifacts, but numerous examples of this sort were collected, for example, by Pitzer (Fig. 3). A lidded birchbark box acquired among the Menominee by Cachet can likewise be regarded as fairly typical and indicative of the endeavor to adapt the outward form of these objects to Euroamerican tastes (Fig. 4).^' Missionary appreciation of this branch of Native manufacture is perhaps best reflected in the use they made of it for the embeUishment of their churches and in the context of Christian rituals. Articles of church equipment and the material apparatus required by the Cathotic hturgy were often difticult to procure in the frontier settlements. Since the missionaries prided themselves m their "holy religion, which tries so hard even in outward things to do due honor to our Lord and God,"^* indigenous materials and techniques were employed to make up for this lack. Thus, the missionaries encouraged the emergence of a specific material culture of Native Christianity, one of the most intriguing examples of which certainly is the magnificent altar arrangement made of birchbark and lavishly decorated with porcupine quUls used by the Catholic Ottawas of Cross VUlage m Michigan and collected by Martm Pitzer.^^ Holy water containers of birchbark, of which there are two in Pitzer's collection, were at the time in use in the Catholic Ottawa households (Fig. 5).^' The above mentioned Italian missionary Samuele MazzucheUi is even known to have sent a Chippewa bark box designed to hold communion wafers to the Pope.^' Next to birchbark products, the male domahi of woodcarving was a craft highly praised by the ntissionaries, especially in view of the often very simple 23 Cp. Baraga (1837a: 72); Cachet (1890: 225). 24 Cp. Golob (1997: 253-254, figs. 7,8). 25 Cp. also two comparable bark boxes of mrclear collection history in the Slovenski etnografski muzej (Golob 1997:261-263, figs. 20,21); Feest (1998:301, fig. 7). Cachet's collection also contains hvo quill-decorated pincushions and originally included a feather fan now lost. 26 "Welch eine hohe Idee wird ihnen alles dieses von unsrer heiligen Religion geben, die sich sogar in allem Äußeren so sehr bemühet, unserem Herrn und Gott die gebührende Ehre zu bezeugen" (Baraga 1836:52). 27 Cp. Feest (1968:53-54, pl. 6). 28 Cp. Pitzer (1854:23); Feest and Kasprycki (1993:70, flg. 55). 29 Cp.Crepeau(1932:73). 340 The Native American Collection of Friderik Baraga Figure 5: Holy water container of birchbark, decorated with porcupine quills. Height 28.5 cm. Ottawa, Michigan, collected in 1851-1853. Museum für Völkerkunde, Wien, cat. no. 131804 (Martin Pitzer coll.) (photo S. S. Kasprycki). ¦ SUka 5: Posoda za blagoslovljeno vodo iz brezovega lubja, okrašena z bodicami ježevca. Višina 28.5 cm. Otavci, Michigan, 1851-1853. Etnološki muzej, Dunaj, kat. št. 131804 (zbirka Martina Pitzerja) (foto S. S. Kasprycki). Figure 6: Wooden spoon. Length 14.5 cm. Southwestem Chippewa, collected in 1835-1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, cat. no. E 2888 (Friderik Baraga coll.) (photo F. Golob). ¦ Slika 6: Lesena žhca. Dolžina 14,5 cm. Jugozahodni Očipvejci, 1835- 1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, kat. št. E 2888 (zbirka Friderika Barage) (foto E Golob). tools with which Native carvers achieved impressive results. Baraga, whose collection also comprises a group of wooden objects, remarks in his book that such artifacts were skillfully made by the Indians.'" Similar examples to the spoons and small wooden bowls collected by Baraga'' can also be found in Pitzer's and Cachet's collections (Figs. 6, 7). Pitzer stressed in his catalog that these nicely made objects were created merely with the help of an old knife; Cachet likewise commended the skills of the Menominee carvers and mentioned that much of their woodcarving was still made with a tool consisting of a beaver tooth .'^ It has to be emphasized, though, that this recognition of manual skiUs applied to the manufacture of "useful" artifacts only and usually had in mind the advance of the Native craftsmen in "civilized" trades as carpenters, tool makers, and the like. Religious sculpture, for example, though often of remarkable 30 "b) Haus= und Holzgeräthe" (lllyrisches Blatt 1837: 68); cp. Baraga (1837a: 67). 31 Cp. Golob (1997: 254-256, figs. 9,10,12,13,14). 32 Cp. Pitzer (1854:19); Cachet (1890: 261). 341 Sylvia S. Kasprycki Figure 7: Wooden bowl. Length 20.5 cm. Ottawa, Michigan, collected in 1851-1853. Museum für Völkerkunde, Wien, cat. no. 131.787 (Martin Pitzer coU.) (photo S. S. Kasprycki). ¦ Slika 7: Lesena skleda. Dolžina 20,5 cm. Otavci, Michigan, 1851-1853. Etnološki muzej, Dunaj, kat. št. 131.787 (zbirka Martina Pitzerja) (foto S. S. Kasprycki). workmanship, was usually condemned by the missionaries because of its "heathen" connotations and could not be jugded according to the same criteria. Thus, while articles of daily use hke bowls, ladles, or cradleboards, of which Baraga's collection likewise contains a specimen (Fig. 8), could be considered "artfully carved," religious sculpture was mostly rejected as "hideous."'' Baraga, whose ethnographic interest in indigenous retigion was virtually non-existent and who was content to tiidiscrimtiiately characterize such beliefs as "absurdities" and "sUly nonsense," did not care to collect any artifacts relating to Native religious practices, even though scattered references to "wooden idols" and other "superstitious things" can be found in his writings.'* That this is not necessarily typical of the missionary outlook is documented by the sometimes profound fascination with Native belief systems voiced by some of his fetiow workers in the field. Since converts were generally expected to surrender all their ritual paraphernalia before or after baptism, missionaries, moreover, had ample opportunities to get hold of such artifacts. There are numerous references in Baraga's writings to the ritual burning of ceremonial paraphernalia brought to him by his converts; other than some of his colleagues, however, Baraga did 33 In connection with the wooden dishes and ladles it is interesting to note, however, that in the inventory of his collection Baraga could not refrain from adding a critical conunent on indigenous eating customs, which he perceived as irregular and lacking proper ceremony (lllyrisches Blatt 1837; 68). Cp. Golob (1997:293-294, fig. 54). 34 Cp. Baraga (1832:11; 1834b: 21; 1837a: 132). 342 The Native American Collection of Friderik Baraga Figure 8: Detaü of wooden cradleboard, chip-carved, painted, and decorated with file brand marks. Height 64.5 cm. Southwestem Chippewa, collected in 1835-1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, cat. no. E 2948 (Friderik Baraga coll.) (photo C. F. Feest). ¦ SUka 8: Detajl lesene zibelke, zrezljane, pobarvane in okrašene z vžganimi znaki. Višina 64, 5 cm. Jugozahodni Očipvejci, 1835-1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, kat. št. E 2948 (zbirka Friderika Barage) (foto C. F. Feest). not choose to rescue any of them from destruction." Other missionaries preserved some of the material expressions of Native rehgious hfe, if for differing reasons. It has already been mentioned that the small ethnographic coUection assembled around 1850 by the Belgian missionary Florimond Bonduel is almost exclusively made up of Menominee ceremonial objects, including various anthropomorphic and zoomorphic figures carved of wood (Fig. 9). Bonduel's primary goal in coUecting these "hideous objects" seems to have been his desire to display them as tangible evidence of the vast progress the Menominee had made from being "committed to magic and all the superstitions of paganism" to representing true "models of virtue and Christian piety," thus underscoring "the force of grace" as weU as his own achievements.'* Another conspicuous object in Bonduel's collection (and one of the very few still extant today) is a wooden board, whose engravmgs relate to the personal vision of a Menominee religious specialist. A simUar board was also coUected by Cachet, whose interest in Menomhiee ceremonial art was apparently inspired by curiosity and a desire to better understand tineir rehgious views and customs.'^ This interest 35 Cp., e.g., Baraga (1832:11; 1833:16). 36 Cp. Bonduel (1855: 6). 37 Cp. Kasprycki (1994). 343 Sylvia S. Kasprycki Figure 9: Ceremonial objects carved of wood. Menominee, Wisconsin, collected by Florimond Bonduel around 1850. After Bonduel (1855: pi. facing 7). ¦ SUka 9: Obredni predmeti, izrezarü iz lesa. Menomini, Wisconsin, Florimond Bonduel okrog 1850. Po Bonduelu (1855: plošča nasproti 7). 344 The Native American Collection of Friderik Baraga did not, however, favorably influence his aesthetic judgments, nor can it be separated from his missionary priorities, since it has to be borne in mind that knowledge about indigenous cultures was one of the most important prerequisites for changing them?* The Pitzer collection tikewise includes a few items of retigious significance, among them an Ottawa medicine bag used for storing various medicines and paraphernalia and related to the rituals of the Medictiie society; obviously alienated from its original purpose by its Cathohc owner, this object had come into Pitzer's possession as a "arrow quiver" or "storage bag."'' A segment of Native material culture which tinpressed missionaries and other White visitors to the area alike were means of tiansportation. While quilled birchbark manufactures or carved wooden objects were appreciated for their beauty or skUlful making, indigenous means of tiansportation were admired simply for their practicality or their ingenuity in coptiig with environmental conditions, and they were often also adopted by White people who recognized their superiority. Listed under the category of "household and wooden utenstis," Baraga's collection includes a pair of Chippewa snowshoes of the "swallow tail"- type, the construction of which is also described in his book.*" Baraga availed himself of this "ingenious and useful invention" on his winter tiavels, and that his example was followed by his successors is documented by a pati of snowshoes in the Pitzer collection, which had been used by the Slovenian missionary Ignac Mrak.*' Both Baraga and Pitzer commented on the ease and speed with which Native people covered long distances on snowshoes, even though Baraga had to admit that effective walking on snowshoes required a lot of practice and severely taxed his sfrength. Similar descriptions of the manufacture of snowshoes among the Menominee (including their abüify to construct provisional ones when surprised by snow on their travels) are likewise offered by Cachet, who was especially taken by Native survival sküls.*^ Another means of tiansportation widely used in the eastem Woodlands were the birchbark canoes, whose advantages were also valued by many White people on the frontier. These boats combined considerable carrytiig capacity and speed with light weight, which made them easy to tiansport over portages and thus optimally suited to the terratii. Missionaries seldom faüed to describe the constiuction of birchbark boats, and Baraga, who termed them an "artistic production," declared that they would "arouse admiration in any stianger who saw them for the first time."*' 38 Cp. also Eves (1998; 52-53). 39 Cp. Pitzer (1854; 15); Feest (1968; 46, pi. 5). « Cp. Golob (1997; 292-293, fig. 53); Baraga (1837a; 84-85). « Cp. Pitzer (1854; 17); Feest and Kasprycki (1993; 66, fig. 50). 42 Cp. Baraga (1834a; 5; 1837a: 85); Cachet (1890:264); cp. also comparable descriptions by MazzucheUi (1967; 77). 43 "...eine Art von Kähnen, welche, wenn ein Fremder sie zum ersten Mahle sieht, Bewunderung in ihm errregen" (Baraga 1837a; 82). Cp. Baraga (1837a: 80-84); Cachet (1890:225-226,264). 345 Sylvia S. Kaspiycki Figure 10: Miniature birchbark boat. Length 64 cm. Menominee, Wisconsin, coUected in 1860. Musée d'Ethnographie, Université de Fribourg, cat. no. 2066 (Antoine-Marie Cachet coU.) (photo C. F. Feest). ¦ SUka 10: Miniaturni čoln iz brezovega lubja. Dolžina 64 cm. Menomini, Wisconsin, 1860. Etnografski muzej univerze v Fribourgu, kat. št. 2066 (zbirka Antoine-Marie Cacheta) (foto C. E Feest). Models of such boats, like the one in Baraga's collection, were produced in great quantities for the tourist trade and are present m many collections.** Apart from lackmg the saU with which Baraga's model is equipped, a Menominee miniature bark canoe coUected by Cachet bears a shong resemblance to the former; it was given him as a present by one of his converts (Fig. 10). While both of these miniatures correspond in the details of their construction to the large boats, the model canoes m Pitzer's coUection are less reatistically made and decorated with colored quills, and thus maybe more typical of the average tourist item. Cachet's collection also contains a model of the other boat type in use among Native peoples of the region, a dugout canoe made from a hoUowed tree trunk. The dugout model is also furnished with a jacklight, i.e., a device for holding a torch by the light of which one could spear fish m the dark. Paul Kane painted such a scene in 1845 among the Menominee; its picturesque aspect was much admired by Cachet, who also praised the dexterity which the Menominee displayed at spearmg fish in this way.*' In stark contrast to the admiration for Native means of transportation expressed by missionaries and other Whites, indigenous house forms usually came under severe attack and constituted a focus of Euroamerican assimUation projects. Next to subsistence patterns and forms of clothing, houses and building techrtiques were considered important markers of the extent of the Native peoples' progress in "civUization." Baraga's harsh criticism of Native dwellings is quite « Cp. Golob (1997:289-292, fig. 52). « Cp. Cachet (1890:233,234,245,274). 346 The Native American Collection of Friderik Baraga Figure 11: Miniature wigwam covers of birchbark. Ca. 47 cm x 13 cm and 36 cm x 13.5 cm. Southwestem Chippewa, coUected in 1835-1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, cat. nos. E 2870, E 18151, E 18152, E 18153, E 18154 (Friderik Baraga coll.) (photo E Golob). ¦ Slika 11: Miniatume kritine za wigwam iz brezovega lubja. Okrog 47 cm x 13 cm in 36 cm x 13,5 cm. Jugozahodni Očipvejci, 1835-1836, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, kat št. E 2870, E 18151, E 18152, E 18153, E 18154 (zbirka Friderika Barage) (foto F Golob). t3rpical of missionary civilization programs, which ahned at persuadmg the local people to give up their traditional homes in favor of European-style houses. This part of indigenous material culture figures in Baraga's collection in the form of five pieces of birchbark representing miniature wigwam covers, which were used for the conical as well as for the dome-shaped structures built by the Chippewa (Fig. 11).** In his book, Baraga commented on the difference between traditional house forms and the dweUings built by the Christianized Indians and described the former thus: "The only difference is that the Indians already converted to Christianity, whom one guides m every way to a decent and civilized life, buUd themselves decent houses like the civilized country folk in this part of the world. Only the pagan Indians still make for themselves very miserable little huts, in the way of their forebears. They plant long thin poles in a circle in the ground, and bend and bind them together in the form of arches; then they cover this weak structure with large pieces of birchbark or mats, which they manufacture from a kind of rushes, or with buffalo hides, and fasten them aU around to the poles. On top they leave an opening, which serves them at the same time as window and « Cp. Golob (1997:264-266, figs. 24-28). 347 Sylvia S. Kasprycki chimney. On one side they leave another opening, through which they go in and out. In the middle of the hut a fire is kept burrüng constantly, around which the Indians sit or lie on mats or on birchbark, smoking tobacco. In these miserable huts the smoke is often so strong that one can hardly see the other."*' Among the Ottawa of Michigan, Baraga's instructions quickly brought on results and in 1833, he proudly reported his successes in a letter to the Leopoldine Foundation in Vienna: "The way of Hfe of the converted savages of this mission station, especiaUy in parish village itself, now resembles very much the way of Hfe of the Whites. In the parish vUlage of Arbre Croche, there are already 36 finished houses, which are only of wood, but very soHd and habitable. [...] In the branch viUages, the converted Indians likewise beghi to buUd comfortable houses instead of their miserable huts, and in this way, the temporal blessmgs which Christianity gives to humankind become more and more visible."** Thus, the presence of this object Hi Baraga's coUection represents a kind of irony: the attempt to preserve Hi a glass case an aspect of Native life and material culture, which missionary and government programs for the "improvement" of the Native populations in real life tried very hard to replace with Euroamerican standards of living. Baraga's group of "household and wooden utensUs" also comprises a number of textile products: a cradle wrapper of cloth, decorated with silk ribbon apphqué in an early, geometric style, a twmed bag (apparently lost today), and two smaU rush mats. A Chippewa bandoleer bag, of interest because it combmes the two techniques of finger-weaving and heddle-weaving, is identified by Baraga as a "tobacco pouch" and as such included in the category of "men's and war implements."*' Textile techniques, like ribbon-work, embroidery, basketry, or weaving and twining were usually regarded in a favorable light by the ¦47 "Der einzige Unterschied besteht darin, daß die bereits zum Christenthume bekehrten Indier, die man in jeder Rücksicht zu einem ordentlichen und civilisirten Leben anleitet, sich ordentliche Häuser machen, wie das civilisirte Landvolk diese Welttheils. AUein die heidnischen Indier machen sich noch immer, nach Art ihrer Vorfahren, sehr elende kleine Hütten. Sie stecken lange dünne Stangen in der Runde in die Erde, und biegen und binden sie bogenförmig zusammen; dann bedecken sie dieses schwache Gerüst mit großen Birkeru-inden oder mit Matten, die sie aus einer Art von Schilf verfertigen, oder mit Büffelhäuten, und binden sie rundherum an die Stangen. Am Gipfel lassen sie eine Öffnung, die ihnen als Fenster und zugleich als Rauchfang dient. An einer Seite lassen sie eine andere Öffnung, durch die sie aus und eingehen. In der Mitte der Hütte wird ein beständiges Feuer unterhalten, um welches die Indier auf Matten oder auf Baumrinden sitzen oder liegen, und Taback rauchen. In diesen armseligen Hütten raucht es oft so stark, daß kaum einer den andern sieht" (Baraga 1837a: 64-65). 48 "Die Lebensweise der bekehrten Wilden dieser Missionsstation, besonders im Pfarrdorfe selbst, gleicht nun sehr viel der Lebensweise der Weißen. Im Pfarrdorfe Arbre=Croche gibt es bereits 36 vollendete Häuser, die zwar nur von Holz, jedoch sehr solid und gut bewohnbar sind. [...] Auch in den Filial=Dörfem fangen die bekehrten Indier schon an, gut bewohnbare Häuser an die Stelle ihrer elenden Hütten zu bauen, und so werden auch hier die zeitlichen Segnungen, die das Christenthum den Menschen gibt, immer sichtbarer" (Baraga 1834b: 20). 49 Cp. Golob (1997:256-258,263-264,294-295, figs. 15,16,22,23,55); cp. Feest (1998) for comparative notes and a discussion of various problems of attribution. 348 The Native American Collection of Friderik Baraga Figure 12: Rush mat. 77 cm x 35.5 cm. Southwestem Chippewa, collected in 1835-1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, cat. no. E 2864 (Friderik Baraga coU.) (photo F. Golob). ¦ SUka 12: Rogoznica iz ločja. 77 cm x 35.5 cm. Jugozahodni Očipvejci, 1835-1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, kat. št. E 2864 (zbirka Friderika Barage) (foto F Golob). missionaries and promoted as appropriate and useful female occupations. Of these objects in the collection, the two rush mats are particularly intriguing (Fig. 12). The manufacture of such mats was a labor-intensive process, startmg in early summer, when the rushes were gathered, dried, bleached, and dyed m preparation of weaving, which combined plaiting and twining techniques and was sometimes done in cooperation by several women. Apart from simple striped designs, the center panel of these mats sometimes figured complex geometric or representational motifs. Missionaries generally held these artifacts in high estimation, especially since they were usually not aware of the fact that in Native culture such mats functioned not merely as simple household articles but also fulfilled various ritual purposes. Some of these mats, for example, were used as wrappers for ceremonial bundles and occasionally displayed images of supernatural beings. Given these symbohc associations, the use of rush mats in the Christian churches as floor coverings, wall hangmgs, or even altar cloths decidedly favored the "indigenization" of the Catholic ritual.'" A mat collected by Martin Pitzer, which had served as an altar decoration in the Ottawa church of Cross Village, aptly illustrates this pohit: Obviously unnoticed by the priests, the design panel of this mat shows rows of Thunderbirds, the powerful supernatural beings of Algonquian mythology, thus indicating a blend of traditional and Christian concepts in the practice of Native Catholicism.'' 50 Cp. Kasprycki (1996: 47-49) for an extensive discussion of the role of rush mats in the practice of CathoUcism among the Menominee of Wisconsin. 51 Cp. Fitzer (1854:12); Feest and Kasprycki (1993:64, fig. 48). 349 Sylvia S. Kasprycki Figure 13: Moccasins of tanned buckskin and cloth, decorated with porcupine quill, silk ribbon and glass bead appliqué. Length 24 cm. Southwestem Chippewa, collected in 1835-1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, cat. no. E 2917 (Friderik Baraga coll.) (photo F. Golob). ¦ Slika 13: Mokasini iz strojene jelenove kože in blaga, okrašeni z bodicami ježevca, svilenimi trakovi in aplikami iz steklenih biserov. Dolžina 24 cm. Jugozahodni Očipvejci, 1835-1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, kat. št. E 2917 (zbirka Friderika Barage) (foto F. Golob). Baraga's category of "clothing" comprises only three pairs of moccasins (Fig. 13).'^ As has already been mentioned briefly. Native forms of dress, like house forms, were a part of indigenous material culture heavily influenced by the missionaries, who expected their converts to exchange their Native garments for European-style dress. In this way, Western clothes quickly became a characteristic feature of the Native Christian communities. Baraga's decidedly critical attitude toward Native dress and personal adornment alternates between accusations of vanity displayed by some of the women and "Indian dandies" and reproaches for negligence of decency and hygiene on the part of others. He hastens to add, however, that this was only true for the "pagans": "The Christian Indians are carefully encouraged to cleanliness and decency in their dress, and they are strictly forbidden all vanity. As soon as an Indian who owns silver earrings, nose rings, and armbands is being converted to the Christian religion, he has to exchange them at once for more useful articles of 52 "c) Kleidungsstücke" (lllyrisches Blatt 1837: 68). Cp. Golob (1997: 266-273, figs. 29-37); a correct attribution of the various moccasins in the Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana to Baraga's collecting activities is again difficult and has been attempted by Feest (1998). 350 The Native American Collection of Friderik Baraga Figure 14: Detail of pipe-stem, wrapped with plaited porcupine quills. Length 100 cm. Southwestem Chippewa, collected in 1835- 1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, cat. no. E 2875 (Friderik Baraga coll.) (photo F. Golob). ¦ Slika 14: Detajl pipine cevi, ovite s pletenimi bodicami ježevca. Dolžina 100 cm. Jugozahodni Očipvejci, 1835-1836. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, kat. št. E 2875 (zbhka Friderika Barage) (foto F. Golob). dress, must never again paint his face, and put no more feathers in his hair."'' The fact that Baraga would have had to obtain indigenous items of dress and ornament from the non-Christian faction of the tribe may perhaps explain the lack of such objects in his collection. However, even those who had already taken over Euroamerican forms of dress usually still favored moccasins over European shoes. Interestingly enough, moccasins are also the only example of dress in Cachet's collection (with the exception of a pair of beaded mittens). That missionary collections do, however, sometimes contain items of dress, is demonstrated by various specimens in the coUection of Johann Georg Schwarz in the Museum für Völkerkunde in Vienna. Schwarz himself was not a missionary, but he was the first secretary of the Leopoldine Foundation, and a greater part of his large collection derived from the missions supported by this organization. A 53 "Jedoch muß bemerkt werden, daß alles dieses nur von den Heiden gilt. Die christhchen Indier werden sorgfältig zur Reirüichkeit und Anständigkeit in der Bekleidung angehalten, und alle Eitelkeit wird ihnen stienge verbothen. Sobald sich ein Indier, welcher sUbeme Ohrgehänge, Nasenringe und Armbänder besitzt, zur christlichen Religion bekehrt, muß er sie sogleich gegen nützlichere Kleidungsstücke umtauschen, darf sich rüe mehr sein Gesicht bemahlen, und keine Federn mehr m seine Haare stecken" (Baraga 1837a: 60). Cp. Baraga (1837a: 57-64). 351 Sylvia S. Kasprycki Figure 15: BaU-headed club. Length 52 cm. Menominee, Wisconsin, collected around 1860. Musée d'Ethnographie, Université de Fribourg, cat. no. 2041 (Antoine-Marie Cachet coll.) (photo C. F. Feest). ¦ Slika 15: Kij z okroglo glavo. Dolžina 52 cm. Menomini, Wisconsin, okrog 1860. Etnografski muzej univerze v Fribourgu, kat. št. 2041 (zbirka Antoine-Marie Cacheta) (foto C. F. Feest). few pieces of dress decorated with silk ribbon apphqué, for example, were very likely given to Schwarz by Bishop Frederick Résé, who had probably coUected them on a visit to the Menominee mission in the early 1830s.'* Weapons and related objects, subsumed in Baraga's inventory under the heading of "men's and war implements,"'' represented a "savage" side of Native culture which definitely had to be replaced with (ideal) Christian ways of life and which therefore featured strongly in missionary rhetoric. Even if objects like the ball-headed club from the Baraga collection were no longer used in actual combat and mostly served ceremonial functions, missionaries seldom missed the opportunity to dweU in detail on Native warfare and cruelty, or on practices of scalping and ritual torture, sometimes regardless of whether such customs were practiced by the group they were staying with or not.'* A weapon similar to the club in Baraga's collection was acquired by Cachet among the Menominee (Fig. 14); even though Cachet notes that such clubs were no longer actively used in war but rather functioned as symbols of authority for the chiefs, he does not f aü to draw attention to the marks on the handle of this club denoting the number enemies tis owner had slain. Comparable clubs are also foimd among the artifacts coUected by Pitzer, who tikewise refers to a similar custom of marking the number of killed enemies." 54 Cp. note 6; Kasprycki and Krpata (1988); Feest and Kasprycki (1993: 59, fig. 43). 55 "d) Manns= und Kriegsgeräthe" (lUyrisches Blatt 1837:68). 56 Cp. Golob (1997:284-286, fig. 49); Baraga (1837a: 147-164). 57 Cp. Cachet (1890:271-272); Pitzer (1854:14-15). 352 The Native American Collection of Friderik Baraga Bows and arrows likewise belong to this group of artifacts;'* while either used in war (a pursuit contrary to Christian values) or in hunting (often denounced as a "lazy pasthne" by nüssionaries trying to hitroduce European- style agriculture), even the missionaries were impressed by Native marksmanship, which hardly ever nüssed a shot and which was a skiU practiced from a very early age." The almost complete lack of artifacts relating to Native rehgious or ceremonial practices has already been discussed earher; as the only exception can be considered the two "peace pipes" related to the instnunents of warfare and included in this group of objects.*" While Baraga personally considered smokmg a "disgusting custom," he nonetheless described in some detaü tiie various ceremonial functions of pipe smoking in Native culture.*' Cachet differed from Baraga in this respect: A smoker himself, he did not refuse a pipe when offered one and, indeed, declared that the Indian "kinnikinnic" he had smoked with the Menominee chief lometah was the best tobacco that he had ever tasted.*^ Three types of Menominee pipe-stems are represented in his coUection: a flat stem with cut-out designs, a stem decorated with file brand marks; and one ornamented with quiU-wrapping, horse hair, and silk ribbons; another pipe stem originaUy owned by a Chippewa religious speciahst is unfortimately lost today. While Cachet's stems are missing the corresponding pipe bowls, the two pipe heads in Baraga's coUection can be regarded as very fhie examples of Native stone carving. Of the two stems, the round one wrapped with quiUs features a simple banded design; the flat stem, on the other hand, is wrapped with plaited quüls in such a way as to form hnages of the most important supernatural powers of the Algonquian cosmos: Thunderbirds and Underwater Panthers (Fig. 15). In this way. Native cosmology and retigious iconography are at least involuntarily iUustrated in Baraga's coUection. As a representative survey of Native life, Baraga's coUection is certainly not exhaustive. Apart from retigious paraphemaha (as featured, for example, m the Bonduel collection), many other cultural domains are missing, among them that of games and pastimes (reflected m Cachet's coUection by the presence of a lacrosse stick) or that of music (represented by a flute m the Pitzer coUection). The picture of Native life and culture emerghig from the selection of artifacts, however, can demonstrably be linked to the aims and processes of evangehzation by analyzing it in the context of the missionary discourse of Baraga's time. In keeping with missionary agendas, they emphasize deficiencies of indigenous 58 Cp. Golob (1997: 278-284, figs. 41^8). In addition, Baraga also collected a quill-omamented knife sheath (Golob 1997 260-261, fig. 19) and a spear head of copper apparently lost today (lllyrisches Blatt 1837:68). 59 Cp. Baraga (1837a: 87-88); Pitzer (1854:14). 60 Cp. Golob (1997: 274-277, figs. 39,40). 61 Cp. Baraga (1837a: 6,50,167); lllyrisches Blatt (1837:68). 62 Cp. Cachet (1890:149). 353 Sylvia S. Kasprycki beliefs and customs, while pointing out the Native peoples' intellectual and physical abilities. They advocate missionary efforts and seek to win moral and financial support for missionary ventures among peoples not only so desperately in need of them, but also so deserving. REFERENCES BARAGA, Friedrich: 1832 [Letter to Zentraldirektion der Leopoldinenstiftnng, Arbre Croche, MI, 22 August 1831]. In: Berichte der Leopoldinenstiftung 4: 5-12. 1833 [Letter to Zentraldirektion der Leopoldinenstiftung, Arbre Croche, MI, 1 July 1832]. In: Berichte der Leopoldinenstiftung 5: 11-18. 1834a [Letter to Zentraldirektion der Leopoldinenstifhmg, Arbre Croche, MI, 3 June 1833]. In: Berichte der Leopoldinenstiftung 7: 5-10. 1834b [Letter to Zentialdirektion der Leopoldinenstiftimg, Arbre Croche, MI, 25 August 1833]. In: Berichte der Leopoldinenstiftung 7: 17-22. 1836 [Letter to Zentialdirektion der Leopoldtiienstiftiing, Detioit, MI, 13 March 1835]. tii: Berichte der Leopoldinenstiftung 9: 51-53. 1837a Geschichte, Character, Sitten und Gebräuche der nord=amerikanischen Indier. Theils aus zuverlässigen Quellen, theils aus eigener Erfahrung gesammelt und herausgegeben. Laibach: Joseph Blasnik. 1837b Popis navad in sadershanja Indijanov Polnozhne Amerike. Ljubljana: Joshef Blasnik. 1837c Abrege de l'histoire des indiens de l'Amérique septentrionale. Paris: E. J. BaiUy. 1850 A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language [...]. Detioit: Jabez Fox. (2nd ed., Montieal 1878: Beauchemin & Valois.) 1853 A Dictionary of the Otchipwe Language [...]. 2 vols. Cincinnati, OH: Joseph A. Hermann. (2nd ed., Montieal 1878: Beauchemin & Valois.) 1973 A Dictionary of the Otchipwe Language, Explained in EngUsh. 2 vols. [1878] Minneapolis, MN: Ross & Haines. BONDUEL, Florimond:Tableau comparatif entie la condition morale des tiibus indiennes de l'état du Wisconsin. Tournai: J. Casterman et fils, 1855. CEGLAR, Charles A.: Baragiana Collection: 1. The Works of Bishop Baraga; 2. Bibliography. Hamilton, ON: Baragiana Publishing, 1991-1992. CREPAU, Rosemary: Un apôtie dominicain aux Etats-Unis. Le pere Samuel-Charles-Gaétan MazzucheUi. Paris: de Gigord, 1932. EVES, Richard: Missionary or Collector? The Case of George Brown. In: Museum Anthropology 22(1)71998, 49-60. FEEST, Christian p.: 1968 Indianer Nordamerikas. Wien: Museum für Völkerkunde. 1998 The Native American CoUection of Friderik Baraga: Comparative and Contextual Aspects. In: Etiiolog 8/1998, 285-330 FEEST, Christian F. and Sylvia S. Kasprycki: Über Lebenskunst nordamerikanischer Indianer. Wien: Museum für Völkerkvmde, 1993. CACHET, Antoine-Marie: 1861 Letter to Bishop Martin Henni, Keshena, WI, 4 April 1861. Archives of the Archdiocese of Milwaukee, Milwaukee, WI. 1890 Cinque ans en Amérique. Journal d'un missionaire. Fribourg: Imprimerie Suisse CathoUque. GOLOB, France: Misijonarji, darovalci indijanskih predmetov: zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 1997. (Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja; 5). 354 The Native American Collection of Friderik Baraga ILLYRISCHES Blatt 1837 Verzeichnis der für das Landes-Museum eingegangenen Beiträge. Illyrisches Blatt 1837: 67-68. JEZERNIK, Maksimilijan: Frederick Baraga, a Portrait of the First Bishop of Marquette Based on the Archives of the Congregatio de Propaganda Fide. In: Studia Slovenica (New York, NY - Washmgton, DC) 7/1968. KASPRYCKI, Sylvia S.: 1994 Sirens, Tapirs, and Egyptian Totems: Toward an Interpretation of Menominee Rehgious Iconography. In: Archiv für Völkerkunde 48: 93-120. 1996 Matters of Faith: Notes on Missionaries and Material Culture, hi: European Review of Native American Studies 10(2): 45-50. KASPRYCKI, Sylvia and Margit Krpata: Hildesheim - Detroit - Wien. Bischof Rese als Sammler indianischer Ethnographica. In: Hildesheimer Heimatkalender 1989,1988, 49-53. LAWSON, Barbara: Missiorüzation, Material Cultirre Collecting, and Nineteenth-Century Representations in the New Hebrides. In: Museum Anthropology 18(1)/1994, 21-38. MAZZUCHELLI, Samuele: The Memoirs of Father Samuel Mazzuchelli, O.P Chicago, IL: The Priory Press, 1967. OREL, Boris: O etnografskih zbirkah iz Afrike, Amerike, Azije v etnografskem muzeju v Ljubljarü. h\: Slovenski etnograf 6-7/1954,139-146. PTTZER, Martin: Verzeichrüß der Gegenstände und Arbeiten eines Indianer=Stammes im nördlichsten Amerika nebst einer Charakteristik desselben. München: J. G. Weiß'sche Universitäts-Buchdruckerei, 1854. ŠMITEK, Zmago: Baraga, Schoolcraft, and the Beginnings of American Ethnology. In: European Review of Native American Stijdies 7(2)/ 1993, 39-41. ŠTRUKELJ, Pavla: 1974 Etnološka zbirka sevemoameriških Indijancev Ojibwa iz 19. stoletja v Slovenskem etnografskem muzeju - zbiralci Friderik Baraga, Franc Pire, Ivan Čebul. In: Slovenski etiiograf 25-26: 109-142. 1979 Applied Art of the Ojibwa hidians (1830-1880). hi: Justine M. CordweU (ed.). The Visual Arts. Plastic and Graphic (World Anthropology, The Hague - Paris - New York: Mouton Pubhshers), 655-665. THOMAS, Nicholas: Entangled Objects. Exchange, Material Culture, and Colonialism in the Pacific. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1991. 355 356 INDIJANSKA ZBIRKA FRIDERIKA BARAGE: MISIJONAR KOT ETNOGRAFSKI ZBIRALEC^ Sylvia S. Kasprycki Predmeti, ki jih ustvarjajo človekove roke, so mnogo več kot zgolj stvari za zadovoljevanje fizičnih potreb ah stvari, ki samo služijo posebnim namenom, za katere so bih izdelani. Nanje lahko gledamo kot na izjave o tem, kako ljudje dojemajo svet okrog sebe, kako opredeHjo svoje mesto in mesto drugih v tem svetu in o njihovi interakciji z naravnim okoljem, s soljudmi in z nadnaravnim svetom. Kot taki so predmeti vidni in otipljivi izrazi osebne in kultume identitete. Zato je povsem razumljivo, da so materiakie stvari vedno igrale pomembno vlogo pri srečanjih med kulturami in zlasti pri srečanjih med Indijanci in krščanskhni misijonarji. V pisanju misijonarjev je veliko dokazov o pomenu, ki so ga poslanci (kato- hškega in protestantskega) krščanstva pripisovati materialnim manifestacijam verovanj in kultiunim običajem. Materialni simboti so büi bogati vtii informacij o "drugem" in vsaka stian jih je interprettiala v skladu z lastntini kultumimi normami. Zato so misijonarji mnoge vidike indijanske kulture dojemati in o njih sodui na osnovi njihovega načtiia izražanja v predmetih in so svoja prizadevanja temu ustiezno prüagodih. Njüiov cüj je bü verska spreobrnitev, ker pa so svoje ideološke kategorije istovetili s specifičnimi materialnimi oblikami (ali z odsotnostjo takih obtik), je razumljivo, da so se spremembe, ki so jüi prinesli, pokazale večinoma in najbolj izrazito na materialnem področju. Krščanstvo je bUo neločljivo povezano s "civiliziranim" načinom življenja in z njegovimi atiibuti, uspeh ntisijonarjevih prizadevanj pa so dejansko pogosto merili po tem, do kakšne mere so Indijanci sprejeli zahodne oblike oblačenja, bivanja ali tehnologije preživetja. Misijonarjevo zbiranje predmetov lahko imamo za en vidik tega stalnega m interizivnega ukvarjanja z indijansko materialno kulttuo. Upoštevati moramo, da zbrati predmete vedno pomerti iztigati jih iz njihovega izvimega konteksta 1 Prejšnji verziji tega članka sem predstavila na Tretji konferenci seveme amerikanistike, Etnološki muzej, Berlin, 28.-30.9 1996, in na simpoziju "Slovenski misijonar Irenej Friderik Baraga (1797-1868) in njegov prispevek k etnologiji," Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, 16.-20.6.1997. Zahvaljujem se Christianu F. Feestu za kritične opombe in za nekaj izmed fotografij, ki jih v tem članku uporabljam. 357 Sylvia S. Kasprycki Uporabe in pomena za to, da služijo našim lastnim interesom in potrebam - pa naj gre za radovednost, za znanost ali za misijonarsko propagando. Čeprav je res, da so bile nekatere misijonarske zbirke zbrane na strokovni način in v interesu znanosti, njihova sestava in naknadna uporaba pogosto razkrivata drugačen temeljni motiv, posebno če jih gledamo v širšem kontekstu misijonarskega diskurza o materiahü kulturi Indijancev. Kot dokazuje vrsta novejših teoretičnih študij o vlogi materialne kititure v misijonarskem procesu, zbiralnih aktivnosti ntisijonarjev in njihovega odnosa do izdelkov Indijancev ne smemo gledati ločeno od širšega programa evangelizacije ah od obstoječega razmerja moči v kolonialnem okolju. Za retoriko ntisijonarjev lahko ugotovimo, da niha med dvema imperativnima zahtevama: predstavljati indijanska ljudstva kot ujeta v "divjaštvu" ah "poganski temi", kar pomeni, da potrebujejo pomoč misijonarjev in, na drugi strani, prikazovanje Indijancev kot potencialno sposobne duhovnega in civilizacijskega napredka, kar opravičuje misijonarjeva prizadevanja v njihovo korist. Predstavitve indijanske materialne kulture služijo obema ciljema. Na eni strani najdemo pohvalo za vrsto predmetov, ki jih imajo misijonarji za dokaz iznajdljivosti, pameti, marljivosti ati preprosto ustvarjalnosti Indijancev. To so skratka vse stvari, ki bi jih lahko uvrstiti v kategorijo "lepega" ali "koristnega". Take predmete so pogosto izpostavljati kot temeljni dokaz sposobnosti Indijancev, da se učijo in da postanejo "civilizirani". Predmete drugih vrst pa so opisah kot "primitivne" ati ""barbarske" šege (npr. v zvezi z orožjem) ah "poganske" prakse (npr. v zvezi z verskhrti pripomočki). Za misijonarje so ti predmeti predstavljati področja kulture, ki naj bi jih preoblikovalo krščanstvo. Čhn je bü ta cilj dosežen, so ti predmeti bili zgolj ostanki preteklosti, ki so jo Indijanci s pomočjo misijonarjev pustih za sabo, hi nanje je büo torej mogoče gledati kot na "trofeje" in priče misijonarjevega uspeha. V končni analizi sta tako pozitivno kot negativno vrednotenje sluzih legitintiranju ntisijonarskega programa: ocene misijonarjev so "dokazale", da so indijanska ljudstva očitno potrebna dvojnih koristi, tj. krščanstva m civüizacije, ampak tudi to, da so büa vredna obojega.^ S teh zgoraj navedenih vidikov bi rada obravnavala majhno, vendar pomembno etnografsko zbhko, ki jo je slovenski misijonar Friderüc Baraga na začetku tretjega desetietja osemnajstega stoletja zbral med Otavci in Očipvejci z zahodnega območja Velikih jezer in ki jo danes hrani Slovenski etnografski muzej v Ljubljani.' Z umeščanjem Baragovih zbiralnih aktivnosti v kontekstu prevladujočega misijonarskega diskurza o mdijanski materialni kulturi bomo morda dobih vpogled v Baragovo lastno oceno zbranhi predmetov, pa tudi v načela, ki so ga pri izbiranju predmetov vodila. Cilj te analize je svež pogled na 2 Glej npr. Thomas (1991:151-162), Lawson (1994), Kasprycki (1996) in Eves (1998) za bolj temeljite predstavitve teh argumentov. 3 O Baragovi etnografski zbirki. Glej Orel (1954), Štmkelj (1974,1979), Golob (1997). Feest (1998) podaja kritično oceno zbirke s primerjalnega vidika in obravnava nekatere sporne pripise, ki rüso predmet pričujočega članka. 358 Indijanska zbirka Friderika Barage kakovost, na sestavo in na motive Baragove etnografske zbirke, temelji pa na preučevanju pisnih virov in na tem, kaj povedo o odnosu misijonarja do indijanskih predmetov in do področij kulture, ki jih predstavljajo, ter na primerjavah tega specifičnega gradiva z drugimi zbirkami misijonarjev iz devetnajstega stoletja z zahodnega območja Velikih jezer. Kot eden izmed prvih misijonarjev v prostranstvih zahodno od ameriških Velikih jezer, kjer so bih belci še redko naseljeni, je Friderik Baraga postal zgled za vrsto misijonarjev, ki so šli po njegovih stopinjah. Rojen 1797 in posvečen duhovnik pri šestindvajsetih letih je Baraga prispel v Združene države Amerike leta 1831. Potem ko je več mesecev bival v Cincinnatiju (takratni sedež škofije, ki je skrbela za današnje zvezne države Ohio, Michigan in Wisconsin), so mu maja istega leta dodelili otavski misijon, najprej v vasi Arbre Croche, pozneje pa v vasi Grand River v Michiganu. Kot človek izrednih ambicij in misijonarske vneme je na svoje poslanstvo gledal bolj kot na izziv pri spreobračanju Indijancev h krščanski veri kot na rutinsko vodenje zakotne župnije ki kmalu je želel razširiti svoje delovno območje. Že po štirih letih se je julija 1835 odpravil naprej proti zahodu in ustanovil misijon med Očipvejci v Lapointu, pozneje pa še v L'Ansu na Zgornjem jezeru (gl. sl. 1). Ker je bila Baragova etnografska zbirka zbrana v toku prvih pet let njegovih misijonarskih aktivnosti in ker so jo leta 1836 poslah v Evropo kot donacijo predhodniku sedanjega Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani, tu ni potrebno, da bi se ukvarjala z Baragovo poznejšo kariero, ki je, kakor vemo, dosegla višek z njegovim imenovanjem za škofa Saulta Ste. Marie in pozneje Marquetta. Poteku Baragovega zbiranja predmetov, kot ga v novejši knjigi povzame Golob in ki ga kritično obravnava Feest, lahko sledimo skozi vrsto dokumentov.' Čeprav ntisijonar zbirko prvič omenja v pismu sestri Amaliji Gressel z dne 3. decembra 1836, ko je že prispel v Evropo, da bi zbiral finančno pomoč za njegov misijon, vemo, da je prvo pobudo za zbtianje indijanskih etnografskih predmetov za Kranjski deželni muzej, ustanovljen 1821, dal že leta 1833 grof Franz Joseph von Hohenwart, predsednik kuratorija mladega muzeja. Čeprav se je Baraga najprej izgovarjal na pomanjkanje časa in na prednost njegovih dušnopastirskih nalog, da bi se tako izognil tej dodatrti zadolžitvi, ni izključeno, da je kakšen predmet ati več predmetov prišlo v njegove roke, preden se je odločU ustiezati Hohenwartovi prošnji. Misijonarji so sredi vsakdanjega življenja indijanskih skupnosti pogosto dobivah ah pridobivati predmete. Zato je bUo več razlogov: poleg namenskega zbiranja so jih pogosto dobivali kot darila od svojih spreobrnjencev ati pa so indijanske predmete uporabUi za lastno udobje. Mogoče je tudi dokumentirati, da je Baraga svojemu nadrejenemu vikarju generalu in poznejšemu škofu Fredericku Réséju poslal etnografske predmete za njegovo 4 Podrobne informacije o Baragovem življenjepisu in duhovniški karieri so npr. v Jezemik (1968); Glej hidi Golob (1997:210-211). 5 Glej Golob (1997:218-228); Feest (1998). 359 Sylvia S. Kasprycki zbirko.* V smislu tega prispevka moramo vendar poudariti, tako kot je storil že Feest, da je Baragova odločitev o donaciji zbirke predmetov Kranjskemu deželnemu muzeju sovpadala z njegovim nameravanim potovanjem v Evropo zaradi zbiranja sredstev in da ta odločitev priča o istem motivu kot pri mnogih drugih misijonarjih zbhalcih: pospešiti evangelijsko delo z opozarjanjem javnosti na način življenja Indijancev in na dosežke misijonarjev med njimi.^ Neposrednega pomena, ne samo za kulturno kontekstualizacijo predmetov, ampak tudi za indice o Baragovi lastni klasifikaciji predmetov, sta dva preživela mventarna seznama zbirke v rokopisu, oba sestavljena leta 1837, izmed katerih je enega Baraga sam opremil z opombami in je služil kot osnova za seznam pridobitev, ki ga je kmalu zatem objavil Ilirski hst.* Baragova knjiga Zgodovina, značaj, nravi in šege severnoameriških Indijancev je ravno tako izšla leta 1837 v nemški, francoski hi slovenski izdaji,' in čeprav nekateri etnografski opisi v njej ne temeljijo na osebnih izkušnjah, ampak so povzeti iz objavljene literature, je knjiga vreden vir o Baragovem splošnem odnosu do indijanskih kultur, s katerimi se je srečal. Bhžja njegovim osebnim opazovanjem so številna njegova pisma, objavljena v poročilih Leopoldinini ustanovi na Drmaju, ki je finančno podpirala njegovega in druge misijone v Severni Ameriki. Čeprav so jih pred objavo uredüi in čeprav so bila namenjena temu, da dobrotnikom predstavljajo njegove aktivnosti v kar najlepši luči, nudijo ta pisma bogate etiiografske informacije in rišejo podrobno sliko vsakdanjega življenja na misijonarskih postajah. Baraga se je poleg s knjigo, s pismi in z drugim pisanjem uveljavil tudi zaradi jezikoslovnega dela: napisal je mohtvenik in katehizem v očipvejščirti in otavščtiii, temu pa sta sledila očipvejska slovnica in slovar očipvejščine, ki sta doživela več izdaj." Spodnja razprava o Baragovem zbiranju skuša ugotoviti vzporednice s podobnimi prizadevanji drugih misijonarjev devetnajstega stoletja na zahodnem območju Velikih jezer in jih skuša oceniti v kontekstu Baragovega pisanja in pisanja drugih misijonarjev. V tej zvezi bom večkrat za primerjavo omenUa obsežno zbhko otavskega gradiva v Etnološkem muzeju na Dunaju, ki ga sicer rti zbral misijonar, vendar izvha iz misijonarskega konteksta. Zbral jo je namreč 6 Frederick Résé (ali Friedrich Rese), ki je odločilno pripomogel k ustanovitvi avstrijske Leopoldinine ustanove za finančno podporo katoUških misijonov v Združenih državah, je načrtno spodbujal misijonarje v svoji škofiji k pošiljanju etnografskih predmetov in znano je, da je tudi sam zbiral predmete med vizitacijami indijanskih skupnosti. Nekaj predmetov, ki jih je Résé na ta način pridobil, je končalo v zbirki Johanna Georga Schwarza, prvega ameriškega kor\zula na Dunaju in tajnika Leopoldinine ustanove. Danes jih hraiü Etnološki muzej na Dunaju. Glej Kasprycki in Krpata (1988); Feest in Kasprycki (1993:16-17). 7 Glej med drugim Kasprycki (1994: 95); Uwson (1994:32-33); Eves (1998:50-51). 8 Glej Golob (1997:219-224); Feest (1998: zlasti opombo 6); Ilirski list (1837). 9 Glej Baraga (1837a, 1837b, 1837c). 10 Glej med drugim Baraga (1850,1853,1973). Za izčrpno bibliografijo ogromnega Baragovega opusa objavljenih in neobjavljenih del glej Ceglar (1991-1992); glej tiidi Šmitek (1993). u Glej Pitzer (1854); Feest in Kasprycki (1993:17). 360 Indijanska zbirka Friderika Barage avstrijski cerkveni slikar Martin Pitzer, ki je na začetku druge polovice 19. stoletja (tj. približno dve desetletji po Baragovem službovanju tam) obiskal otavske vasi Arbre Croche in Cross Village, v času, ko sta tam službovala slovenska duhovrüka Franc Pire (Franz Pierz) in Ignac (Ignaz) Mrak. Pitzerjeva naloga je bila s svojo umetnostjo olepšati indijanske cerkve, vendar je našel tudi čas za zbiranje precejšnjega števila predmetov, ki jih je doma razkazoval na potujoči razstavi in tako skušal zbirati denar za otavski misijon. Objavil je tudi katalog k razstavi oz. predstavi, ki vsebuje dodatne informacije o kultumem kontekstu predmetov in o njihovih indijanskih imenih, ki mu jih je povedal prav Baraga." Zbirko etnografskih predmetov, ki spominja na Baragovo v smislu obsega in vsebine, je v letih 1859 - 1862 med Menomini v Wisconsu zbral švicarski kapucinski misijonar Antoine-Marie Cachet. Katohški misijon pri Menominih, ki so v kulturnem sorodstvu z Otavci in z Očipvejci, je približno četrt stoletja prej ustanovil itahjanski dominikanec Samuele MazzucheUi, ki mu ji bU Baraga za zgled. V treh letih misijonarskega dela med Menomini je Cachet sistematično zbiral etnografske podatke in se kot Baraga posvetil tudi jezikoslovju in napisal osnutek slovnice za menominščtiio. V knjigi, ki jo je objavU kasneje in ki delno temelji na njegovih dnevnikih, so obsežni komentarji o življenju in o materiatiti kulturi Menominov in tudi podrobnosti o dejanskih okohščinah zbtianja. Zbirko menominskih predmetov je podarU mestnemu muzeju v rojstnem kraju Fribourg v Švici in jo danes hrani Etnografski muzej imiverze v Fribourgu.'^ Vendar Cachet ni bU prvi misijonar med Menontini, ki je zbiral etnografske predmete. Eden njegovih predhodnikov, belgijski duhovnik Florimond Bonduel, ki je v katohški menonimski skupnosti služboval od 1846 do 1853, je že zbral majhno zbtiko zlasti verskih pripomočkov, izmed katerih je preživelo le nekaj predmetov, ki jih sedaj hrani vatikanski muzej." Čeprav je precej manjša od katerekoh izmed omenjenih zbirk, predmeti v njej pričajo o tem, da je bil Bonduelov pristop k zbtianju nekoliko dmgačen. Obredne predmete, ki so mu jih njegovi indijanski spreobmjenci podarUi oz. izročili v skladu z običajno in razširjeno prakso, je Bonduel imel za izrazite in otipljive dokaze o zmagi krščanstva in civilizacije nad prejšnjim praznoverjem in nad "poganskimi" šeganti Menominov."^ Čeprav je Bonduel morda še najbolj odkrit glede povezanosti svoje zbirke z ntisijonarskinti nalogami, bom v pričujočem prispevku skušala pokazati, da so podobni (čeprav manj očitni) motivi biti izhodišče tudi za Baragovo in dmge zbtike ntisijonarjev njegove dobe. Prva skupina predmetov, omenjertih na inventamem seznamu Baragove 12 Glej Gachet (1890); za kratko poroälo o Gachetovem misijonu pri Menominih in o historiatu njegove zbirke, glej Kasprycki (1994:94-96). 13 O Bonduelovem življenjepisu in o usodi njegove zbirke, glej Kasprycki (1994:94-95). i3a Glej Bonduel (1855); Kasprycki (1996:46). 361 Sylvia S. Kasprycki zbirke iz leta 1837^*, so "industrijski predmeti, vsi izdelani iz lubja sevemoamerške breze."" Brezovo lubje je bilo surovina za vrsto različnih gospodinjskih in uporabnih predmetov v vsakdanjem življenju Indijancev na zahodnem območju Velikih jezer. Vendar so Indijanci razne manjše predmete iz brezovega lubja, skrbno okrašene z barvanimi bodicami ježevca in z geomehičnimi motivi ah podobami, izdelali predvsem zaradi prodaje belcem. Izdelali pa so jih v velikanskih količinah in jih pogosto najdemo v misijonarskih in drugih zbhkah s tega območja. Dokaj splošen tip izdelka je bila majhna škatla, zvita iz kosa brezovega lubja, okrašena z bodicami ježevca m polnjena z javorjevhn sladkorjem; takih škatel je v Baragovi zbirki kar nekaj (sl. 2)." Indijanci so jih večinoma prodajali kot spominke, včasih pa so bila darÜa, ki so si jih izmenjah sorodrtiki in prijatelji v indijanski skupnosti. Misijonarji so o teh predmetih, okrašenih z bodicami ježevca, na splošno imeli izrazito pozitivno mnenje. Pohvahli so umetniško ustvarjalnost, ki so jo Indijanke pokazale pri izdelovanju teh predmetov in so jih celo spodbujah k izdelovanju. Cachet - v njegovi zbirki sta prav tako dve škath z javorjevim sladkorjem - je opisal menontinsko vezenje z bodicanti kot "posebno ljubko" in je poudarU zimanjo privlačnost teh predmetov: "Nič ni bolj ljubko kot te drobne škatle z javorjevhn sladkorjem, ki jih krasijo s tovrstnim vezenjem m tako naredijo darüa iz njih."" Vendar pohvala ni veljala zgolj estetskemu videzu predmetov. Poleg tega, da so büi navdušeni nad njihovo natančno izdelavo, so misijonarji zlasti hvahli potrpežljivost in marljivost, s katerima so jih izdelovah - tj. vrlini, ki nista bih cenjeni samo v ündijanski kulturi, ampak sta veljah tudi za pravi krščanski vrhni. Misijonarji so take predmete pogosto podarih obiskovalcem misijona ah svojim nadrejenim kot dokaze o uspehih, ki so jih dosegh pri izpolnjevanju nalog." Tovrstne spretnosti Indijancev so tudi neposredno povezovali z njihovo sposobnostjo za napredek h\ "civüizacijo". Ta sklep je je zelo odkrito povedan v naslednjem odlomku iz Pitzerjevega skronmega kataloga: "Ti predmeti iz brezovega lubja [...] nedvomno pričajo o njihovi bistri pameti m o potrpežljivosti pri enoličnem delu. Zaradi njüi si želimo napeti vse sile za V nadaljevanju bom izključno omenjala objavljeni seznam predmetov (v Ilirskem listu 1837), ker v času, ko sem ta prispevek pisala, nisem imela na razpolago omenjenih rokopisruh seznamov. 15 "a) Industrial=Predmete, sänuntlich aus der Rinde des nordamerikarüschen Birkenbaumes" (Ilirski list 1837:67). 16 Glej Golob (1997: 249-252, slike 1-6). Obstaja nekaj dvoma o tem, kdo je zbral posamezne posode, okrašene z bodicami, ki so v zbirki Slovenskega etnografekega muzeja. Feest (1998) skuša razvozlati ta problem. 17 "Rien de plus gentil que les petites boites a sucre d'érable qu'elles couvrent de broderies de ce gerue pour en faire des cadeaux" (Gachet 1890: 261); glej tudi Fitzer (1854:18). 18 Gachet je nekoč poslal škatlo z javorjevim sladkorjem, ki jo je naredila Menonraka iz njegove verske skupnosti, škofu Martinu Henniju (Gachet 1861). 362 Indijanska zbirka Friderika Barage tO, da bodo s šolami dobili sredstvo za doseganje boljše usode."" Poleg tega so majhne škatle z javorjevitn sladkorjem bile značilne za vejo gospodarske aktivnosti Indijancev, ki so jo misijonarji močno odobravah. Takorekoč v vsakem misijonarjevem poročilu najdemo podroben opis postopkov pridobivanja javorjevega sladkorja.^" Res pa je, da bi misijonarji težko spregledati to pomembno sestavino preživetja Indijancev, ker so ti zgodaj spomladi zapustüi svoje vasi in se podati v tabore javorjevega sladkorja, kar je pomenilo, da je büo to obdobje za misijonarje, ki so ostati doma, nekakšen dopust. Javorjev sladkor so pridobivati tako, da so v drevesa naredüi zareze, zbirali sok tii ga kuhali, dokler ni ostal sladkor v zrruh. Čeprav so ntisijonarji na splošno skušati spremeniti tiidijanski način preživljanja z lovom, ribolovom, nabiralništvom in vrtnarjenjem v poljedelstvo na velikih površinah, ki so ga imeti za nujrti pogoj za stalne, stabune in neodvisne skupnosti, so na proizvodnjo javorjevega sladkorja gledati kot na delovnointenzivno opravüo in jo prav zato certiti. Misijonarji so včasih ogromne količine javorjega sladkorja, pridobljene v eni sezoni, navajali kot dokaz marljivosti tii delavnosti Indijancev.^' Ker so presežek javorjevega sladkorja prodali ati zamenjati za hrano ali za drugo blago, so misijonarji v proizvodnji sladkorja videli sredstvo za integracijo Indijancev v tižno gospodarstvo in jo zato podpirati. Ocene misijonarjev o kultiiaričnui lastnosti javorjevega sladkorja so se razlikovale: medtem ko je Baraga mertil, da se morajo Evropejci najprej navaditi nanj, ker je povzročal zgago in imel gorak priokus, če so ga jedti v čisti obliki, ga je Gachet - v njegovi zbirki je več kosov javorjevega sladkorja, oblikovanih v modelu - celo primerjal s švicarsko čokolado.^^ Majhne škatle iz brezovega lubja, okrašene z vezenjem iz bodic, po obliki in načinu izdelave ustiezajo večjim, večinoma neokrašenim posodam iz lubja, ki so jih Indijanci uporabljah za shranjevanje javorjevega sladkorja ah divjega riža. Funkcija tii oblika drugih izdelkov, okrašenih z vezenjem iz bodic, ki so jih namensko izdelah za prodajo turistom, pa veliko bolj očitno skušajo ustiezati pričakovanjem Evroameričanov. Blazinice za igle, posodice za igle, pahljače iz perja, torbe, pladnji ati škatle za cigare so postali priljubljeni spominki, ko so njihovi estetski privlačnosti dodati videz praktičnosti. V Baragovi zbirki takih predmetov, z izjemo dveh lepo izdelartih, vendar dokaj preprostih skled iz brezovega lubja,^' ni, številne podobne primerke pa je med drugim zbral Pitzer 19 "Die hier vorliegenden Arbeiten aus Birkenrinde durch Ausschmückung von Weißfedem, den Stacheln des Stachelschweines &c. vereinigt mit ihrer Weise, ohne alle Kenntniß von Chemie aus gesottenen Steinen, Wurzeln und Kräutern glänzende Farben und Farbermüschungen auf Binsen zu Matten &c. überzutragen, lassen unverkennbar ihren Scharfsinn und eine Ausdauer bei einförmiger Arbeit erblicken und den Wunsch entstehen. Alles aufzubieten, um ihnen durch Schulen das Mittel zur Erreichung eines besseren Looses zu verschaffen" {Pitzer 1854:10). 20 Glej Baraga {1837a: 72-75); Pitzer (1854:16-17); Gachet (1890: 224-225). 21 Glej npr. Baraga (1837a: 73). 22 Glej Baraga (1837a: 72); Gachet (1890: 225). 23 Cp. Golob (1997:253-254, sliki 7,8). 363 Sylvia S. Kasprycki (si. 3). Škatlo iz brezovega lubja s pokrovom, ki jo je pri Menomirüh dobil Gachet, imamo prav tako lahko za precej tipično in povedno za prizadevanje Indijancev, da so zunanjost teh predmetov skušati čimbolj prilagoditi okusu Evroameričanov. (sl. 4)." Kako zelo so ntisijonarji certiti to vejo indijanskih izdelkov, morda še najbolj potrjuje dejstvo, da so te predmete uporabljah za olepšanje cerkev m v kontekstu krščanskih obredov. Do predmetov cerkvene opreme in pripomočkov za katohško bogoslužje so v mejnih naseljih pogosto težko prišh. Ker so misijonarji büi tako ponosni na svojo "sveto vero, ki se celo v zimanjüi stvareh tako trudi častiti našega Gospoda hi Boga"^', so namesto manjkajočih stvari uporabljali domače materiale m tehrüke. Na ta način so misijonarji torej spodbujah nastajanje posebne materialne kulture indijanskega krščanstva: eden najbolj očarljivih primerov je gotovo čudoviti oltarski komplet iz izdelkov iz brezovega lubja, bogato okrašeruh z vezenjem iz bodic ježevca, ki so ga uporabljah katohški Otavci v vasi Cross VUlage v Michiganu in ki ga je zbral Martin Pitzer.^* Posode za blagoslovljeno vodo iz brezovega lubja - v Pitzerjevi zbriki sta dve - so takrat uporabljah v katoliških otavskih gospodinjstvih (sl. 5).^^ Za zgoraj omenjenega italijanskega misijonarja Samuela Mazzuchellija celo vemo, da je papežu poslal očipvejsko škatlo iz brezovega lubja, izdelano za hostije.^* Poleg predmetov iz brezovega lubja so biti misijonarji zelo navdušeni nad moško domeno rezbarjenja, zlasti zaradi pogosto izredno preprostega orodja, s katerim so indijanski rezbarji dosegh odlične rezultate. V Baragovi zbirki je tudi skupina lesenih predmetov in v knjigi pravi, da so jih spretno izdelati Indijanci.^' Primerke, podobne žticam in majhnim lesenim skledam, ki jüi je zbral Baraga'", najdemo tudi v Pitzerjevi in Gachetovi zbirki (sl. 6,7). Pitzer v katalogu poudarja, da so bih ti lepo izdelani predmeti narejeni s pomočjo starega noža. Gachet podobno hvah spretnosti menominsküi rezbarjev in omenja, da vetiko rezbarij še vedno izdelajo z najbolj preprostim orodjem - z bobrovim zobom.'' Poudariti pa vendar moramo, da so te pohvale ročnim spretnostim veljale izključno izdelavi "koristnih" predmetov in so ponavadi izhajale iz mish na napredovanje indijanskih obrtnikov v "civihzhane" pokhce - v tesarje, izdelovalce 24 Glej tudi dve primerljivi škatli iz lubja z nejasnim historiatom v zbirki Slovenskega etnografskega muzeja (Golob 1997:261-263, sliki 20,21); Feest (1998:301, slika 7). V Gachetovi zbuki sta tudi dve blazinici za igle, okrašeni z bodicami, in nekoč je bila v njej tudi pahljača iz perja, ki je sedaj izgubljena. 25 "Welch eine hohe Idee wird ihnen alles dieses von unsrer heiUgen ReUgion geben, die sich sogar in allem Äußeren so sehr bemühet, unserem Herrn und Gott die gebührende Ehre zu bezeugen" (Baraga 1836:52). 26 Glej Feest (1968:53-54, pl. 6). 27 Glej Pitzer (1854:23); Feest in Kasprycki (1993:70, slika 55). 28 Glej Crepeau (1932:73). 29 "b) Haus= und Holzgeräthe" (Ilüski list 1837: 68); Glej Baraga (1837a: 67). 30 Glej Golob (1997:254-256, figs. 9,10,12,13,14). 31 Glej Pitzer (1854:19); Gachet (1890:261). 364 Indijanska zbirka Friderika Barage orodja in podobno. Tako so misijonarji verske rezbarije, četudi so bile izredno natančno izdelane, običajno obsojali, ker so bile povezane s "poganstvom" in jih zaradi tega ni bilo mogoče soditi z istimi merih. Medtem ko so torej za predmete za vsakdanjo rabo, kot so sklede, zajemalke aU zibelke - en primerek je tudi v Baragovi zbirki (sl. 8) - govorili, da so "umetniško izrezane", so verske skulpture večinoma zavračaH kot "ostudne".'^ Baragi, ki ni kazal skoraj nobenega zanimanja za vero Indijancev z etnografskega vidika in ki je njihova verovanja počez označil kot "absurdna" in "neumnosti", ni hnel interesa zbirati predmetov, povezanih z njihovimi verskimi običaji, čeprav v njegovih pisanjih najdemo posamezne raztresene omembe "lesenih idolov" in drugih "praznoverrüh reči".'' Da tak odnos ni nujno tipičen za pogled misijonarjev, dokazuje včasih globoka prevzetost s sistemi indijanskega verovanja, ki so ga izražah nekateri njegovi kolegi duhovniki na terenu. Ker se je od spreobrnjencev na splošno pričakovalo, da pred krstom ali po njem izročijo vse svoje obredne pripomočke, so imeh misijonarji več kot dovolj možnosti, da so prišti do teh predmetov. V Baragovih pisanjih najdemo števitiie omembe obrednega sežiganja pripomočkov, ki so mu jih prinesh njegovi spreobmjenci, vendar se Baraga za raztiko od nekaterih kolegov duhovnikov ni odloču za to, da bi jih vsaj nekaj rešil pred uničenjem.'* Drugi misijonarji so shrartiti nekaj osnovnih opredmetertih izrazov verskega življenja Indijancev, pa čeprav iz razHčrtih razlogov. Omentii smo že majhno etnografsko zbtiko, ki jo je okrog 1850 sestavU belgijski misijonar Florimond Bonduel. Sestavljajo jo skoraj izključno menominski obredni predmeti, vključno z raznimi antiopomorfitimi in zoomorfninti figurami, izrezantini iz lesa (sl. 9). Bonduelov glavni cüj pri zbiranju teh "ostudrdh predmetov" je menda büa njegova želja, da jih razkazuje kot otipljive dokaze za ogromen napredek Menontinov od "zavezanosti magiji m vsemu poganskemu praznoverju" v prave "zglede vrltii in krščanske pobožnosti" in tako podčrta "moč müosti" in obenem tudi lastne uspehe." Dmgi predmet v Bonduelovi zbtiki, ki zbuja pozomost (in ki je eden izmed redkih danes še ohranjenih) je lesena tabla, v katero so vgravtiane osebne vizije menontinskega verskega izvedenca. Podobno tablo je zbral tudi Gachet, ki se je zelo zanimal za menonunsko obredno umetnost, ker sta ga voditi radovednost in želja bolje razumeti njihove verske poglede in običaje." Vendar zaradi tega zanimanja ni popravil svoje ocene glede estetskega videza teh predmetov; prav tako zaradi tega ne smemo pozabiti na njegove prednostne ntisijonarske naloge, pač pa moramo upoštevati, da je büo poznavanje indijanske 32 V zvezi z lesenimi skledami in zajemalkami je zanimivo, da je Baraga v inventarju svoje zbirke zapisal kritične opombe o prehranjevalnih navadah Indijancev; menil je, da se prehranjujejo neredno in da so pri tem brez primerne olike (Ilirski hst, 1837,68). Glej Golob (1997:293-294, slika 54). 33 Glej Baraga (1832:11; 1834b: 21; 1837a: 132). 34 Glej npr. Baraga (1832:11; 1833:16). 35 Glej Bonduel (1855:6). 36 Glej Kasprycki (1994). 365 Sylvia S. Kasprycki kulture eden glavnih predpogojev za spremmjanje te kulture.'^ Pitzerjeva zbhka prav tako vključuje nekaj predmetov verskega pomena, med njimi je otavska medicinska torba, ki so jo uporabljali za shranjevanje raznih zdravil in pripomočkov in ki je bila povezana z obredi vračev; ker jo je katohški lastnik očitno uporabljal v povsem druge namene, se je ta predmet znašel v Pitzerjevi zbhki kot "tulec za puščice" ah "torba za shranjevanje."'* Segment Indijanske materialne kulture, ki je naredil globok vtis na nüsijonarje in na druge belce, ki so obiskovali to območje, so büa prometna sredstva. Z bodicami okrašene izdelke iz brezovega lubja in izrezane lesene predmete so cenih zaradi njüiove lepote ah spretne izdelave, indijanska prometna sredstva pa so preprosto občudovali zaradi njihove praktičnosti ah domišljenega načm premagovanja pogojev v okolju, v katerem so Indijanci živeli; belci so jih pogosto prevzeh, ker so spoznah, da so boljša. V skupino "gospodinjskih in lesenih pripomočkov" je v Baragovo zbirko razvrščen par očipvejskhi krpelj tipa "lastovičji rep", v knjigi pa tudi opisuje njihovo izdelavo." Baraga si je nabavU to "domišljeno in koristno iznajdbo" za zimska potovanja; da so njegovemu zgledu sledih tudi nasledniki, pa dokazuje par krpelj v Pitzerjevi zbirki, ki jih je uporabljal slovenski misijonar Ignac Mrak.*" Tako Baraga kot Pitzer hvalita lahkoto m hitrost, s katerhna so Indijanci na krpljah premagovah vehke razdalje, čeprav je Baraga priznal, da učinkovita hoja na krpljah zahteva vehko vaje in veliko moči. Podobne opise izdelave krpelj pri Menominih (vključno z njihovo sposobnostjo, da so naredih provizorične krplje, kadar jih je na potovanjih presenetü sneg), najdemo tudi pri Gachetu, ki ga je zelo očarala indijanska spretnost preživljanja.*' Drugo prometno sredstvo, ki je büo zelo razširjeno v Vzhodnih gozdovih, je bü kanu iz brezovega lubja, katerega prednosti so zelo cenui mnogi belci z mejnega območja. Te čohie so odhkovale precejšnja nosilnost, hitrost in majhna teža. Tako so bili optimalno prüagojerü terenu, saj so jih lahko tam, kjer plovba rü büa mogoča, zlahka prenašah ob reki. Skoraj vsi misijonarji so opisah izdelavo čolnov iz brezovega lubja in Baraga, ki si je zanje izmislil pojem "umetniška izdelava", je izjavil, da se jim "tujec, ko jih prvič vidi, ne more dovolj načuditi".*^ Modele čolnov, kot je tisti v Baragovi zbirki, so v veliküi kohčinah izdelah za prodajo turistom in jih najdemo v mnogih zbirkah.*' Z izjemo jadra, s katerim je opremljen Baragov model, mu je zelo podoben model menominskega kanuja 37 Glej tudi Eves (1998:52-53). 38 Glej Pitzer (1854:15); Feest (1968: 46, pl. 5). 39 Glej Golob (1997:292-293, slika 53); Baraga (1837a: 84-85). « Glej Pitzer (1854:17); Feest in Kasprycki (1993:66, slika 50). « Glej Baraga (1834a: 5; 1837a: 85); Gachet (1890:264); Glej hidi primerljive opise pri MazzucheUiju (1%7:77). 42 "...eine Art von Kähnen, welche, werm ein Fremder sie zum ersten Mahle sieht, Bewunderung in ihm errregen" (Baraga 1837a: 82). Glej Baraga (1837a: 80-84); Gachet (1890: 225-226,264). 43 Glej Golob (1997:289-292, slika 52). 366 Indijanska zbirka Friderika Barage iz lubja, ki ga je zbral Gachet; podaril mu ga eden izmed njegovih spreobrnjencev (sl. 10). Oba miniaturna izdelka sicer glede izdelave ustrezata pravim velikim čolnom, vendar je model kanuja v Pitzerjevi zbirki manj reahstično izdelan in je okrašen z barvrdmi bodicami, tako da je morda bolj značilen izdelek povprečnega spominka za turiste. V Gachetovi zbirki je tudi model čokia drugega tipa, ki so ga uporabih Indijanci tega območja, in sicer drevaka. Drevak je tudi opremljen z držalom za luč, tj. z napravo, na katero so nasadih baklo in ponoči v njeni svetlobi lovih ribe s kopjem. Paul Kane je 1845 naslikal prizor takega ribolova pri Menominih; njegovo slikovost je zelo občudoval Gachet, ki je tudi pohvalil spretnost, ki so jo Menomini pokazaU pri ribolovu s kopjem.** V popolnem nasprotju z občudovanjem indijanskih prometnih sredstev, ki so ga izkazah misijonarji in drugi belci, so bila indijanska bivahšča običajno tarča hudih napadov in so bila osrednji dlj asimilacijskih načrtov Evroameričanov. Poleg evropskega načina preživljanja in oblačil so imeh hiše in gradbeno tehniko za pomembne mejnike v napredovanju Indijancev proti "civilizaciji". Baragovo ostro zavračanje indijanskih bivališč je zelo značilno za civihzacijske načrte misijonarjev namenjenih prepričevanju lokalnih ljudstev, da opustijo svoja tradicionalna bivališča v zameno za hiše evropskega stila. Ta segment indijanske materialne kulture je v Baragovi zbirki prisoten v obhki petih kosov brezovega lubja, ki v pomanjšani obliki predstavljajo kritino za wigwam, ki so jo Očipvejci uporabljah tako za stožčaste kot za kupolaste gradnje (sl. 11).*' Baraga v svoji knjigi razpravlja o razliki med tradicionalnimi oblikami bivahšč in domovanji, ki so jih gradili spreobmjerü Indijanci; prve opisuje takole: "Edina razhka je, da Indijanci, ki so že sprejeli krščanstvo in ki jih v vsakem pogledu navajamo na spodobno in civilizirano življenje, gradijo primerne hiše tako kot civilizirani prebivalci tega dela sveta. Samo pogani med njimi še vedno gradijo zelo bedne majhne koče na način svojih prednikov. Dolge tanke drogove zasadijo v zemljo v obhki kroga, jih upognejo in zvežejo v obliki loka; potem to šibko ogrodje pokrivajo z velikimi kosi brezovega lubja, z rogoznicami, ki jih izdelajo iz vrste ločja, aH z bivoljHni kožami in jih vse naokrog pritrdijo na drogove. Na vrhu pustijo odprtino, ki jHn služi hkrati kot okno in kot dimnik. Na eni strani šotora pustijo še drugo odprtino, skozi katero vstopajo in izstopajo. V sredini koče stalno gori ogenj, okrog katerega Indijanci sedijo ali ležijo na rogoznicah aH na brezovem lubju Hi kadijo tobak. V teh bednih kočah je dim pogosto tako gost, da se ljudje komaj vidijo."** 44 Glej Gachet (1890: 233,234,245,274). 45 Glej Golob (1997:264-266, flgs. 24-28). 46 "Der einzige Unterschied besteht darin, daß die bereits zum Christenthimie bekehrten Indier, die man in jeder Rücksicht zu einem ordentlichen und civilisirten Leben anleitet, sich ordentliche Häuser machen, wie das civilisirte Landvolk diese Welttheils. Allein die heidnischen Indier machen sich noch immer, nach Art ihrer Vorfahren, sehr elende kleine Hütten. Sie stecken lange dünne Stangen in der Rimde in die Erde, und biegen und binden sie bogenförmig zusammen; dann bedecken sie dieses schwache Gerüst mit großen Birkenrinden oder mit Matten, die sie aus einer Art von Schilf verfertigen, oder mit Büffelhäuten, und bindent 367 Sylvia S. Kasprycki Pri Otavcih iz Michigana so Baragova navodila kmalu učmkovala in 1833 je Leopoldinini ustanovi na Dimaju ponosno poročal o svojem uspehu: "Način življenja spreobmjenih divjakov v tej misijonarski postaji, zlasti v sami župnijski vasi, je sedaj zelo podoben načinu življenja belcev. V župnijski vasi Arbre Croche je zgrajenih že 36 hiš, ki so iz samega lesa, vendar so zelo čvrste in primerne za bivanje [...] Tudi v podružničnih vaseh začenjajo Indijanci graditi primerne hiše namesto bednih koč in na ta način se vse bolj kažejo časni blagri, ki jih krščanstvo daje ljudem."*^ Prisotnost tega predmeta v Baragovi zbhki je torej neke vrste honija: poskus ohraniti v steklenem stolpu značilnosti indijanskega življenja in materialne kulture, čeprav so si misijonarji in vlada v težnji "izboljšati" življenje Indijancev v resnici močno prizadevati, da bi jih zamenjah z evroameriškimi standardi bivanja. Baragova skupina "gospodinjskih in lesenih pripomočkov" vsebuje tudi vrsto tekstilnih izdelkov: prevezo za zibelko iz blaga, okrašeno z aphko iz svüenih trakov v starem geometričnem stUu, pleteno torbo (danes je menda ni več) m dve majhni rogoznici iz ločja. Za očipvejsko naramno torbo, ki je zanimiva, ker združuje tehniko pletenja s prsti s tkanjem na statvah, pravi Baraga, da je "mošnja za tobak" in jo zato vključi v skupino "moške h\ bojne opreme".** TekstUne tehnike, kot so uporaba trakov, vezenje, pletenje, tkanje in podobne, so misijonarji običajno odobravali in jih spodbujali kot primerna in koristna ženska opravila. Izmed tekstilnih predmetov v zbirki sta dve rogoznici iz ločja posebno zanimivi (sl. 12). Izdelava takih rogoznic je bU delovnointenzivrti postopek, ki se je začel zgodaj poleti, ko so Indijanke zbrale, posušile, behle in barvale ločje pred tkanjem, ki je združevalo tehniko pletenja in ovijanja in so se ga ženske včasih lotevale v skupinah. Poleg preprostih črtastih motivov so osrednje polje teh rogoznic včasih okrasih z zapletenimi geometričnimi ati likovnimi motivi. Misijonarji so te izdelke običajno visoko cenui, zlasti ker se ponavadi niso zavedati dejstva, da rogoznic v indijanski kulturi niso uporabljati samo kot preprostih gospodinjskih predmetov, ampak tudi v razne obredne namene. Nekaj teh rogoznic so na primer uporabljali za ovijanje obrednih (svetih) svežnjev in včasih so na njih podobe nadnaravnih bitij. Zaradi teh simboličnih asociacij je büa sie rundherum an die Stangen. Am Gipfel lassen sie eine Öffnung, die ihnen als Fenster und zugleich als Rauchfang dient. An einer Seite lassen sie eine andere Öffnung, durch die sie aus und eingehen. In der Mitte der Hütte wird ein beständiges Feuer unterhalten, um welches die Indier auf Matten oder auf Baumrinden sitzen oder liegen, und Taback rauchen. In diesen armsehgen Hütten raucht es oft so stark, daß kaimi einer den andern sieht" (Baraga 1837a: 64-65). 47 "Die Lebensweise der bekehrten Wilden dieser Missionsstation, besonders im Pfarrdorfe selbst, gleicht mm sehr viel der Lebensweise der Weißen. Im Pfarrdorfe Arbre=Croche gibt es bereits 36 vollendete Häuser, die zwar nur von Holz, jedoch sehr solid und gut bewohnbar sind. [...] Auch in den Filial=Dörfem fangen die bekehrten Indier schon an, gut bewohnbare Häuser an die Stelle ihrer elenden Hütten zu bauen, und so werden auch hier die zeithchen Segnungen, die das Christenthvim den MeiKchen gibt, immer sichtbarer" (Baraga 1834b: 20). 48 Glej Golob (1997:256-258,263-264,294-295, shke. 15,16,22,23,55); Glej Feest (1998) za primerjalne opombe v razpravi o nekaterih problemih pripisovanja. 368 Indijanska zbirka Friderika Barage uporaba rogoznic iz ločja kot talnih aH stenskih oblog aH celo kot oharrdh prtičev v krščanskih cerkvah vsekakor v korist "podomačenja" katoliškega obreda.*' Rogoznica, ki jo je zbral Martin Pitzer ki ki je služila kot okras oHarja v otavski cerkvi v vasi Cross VUlage, odlično ponazarja to tezo: duhovniki se očitno niso zavedali, da so na okrasnem polju rogoznice vrste ptic gromovnic, močnih nadnaravnih bitij iz algonkinske nütologije, kar kaže na stapljanje tradicionahuh m krščanskih pojmov in praks v indijanskem katoHcizmu.'" V Baragovi skupini "oblačU" so samo trije pari mokasinov (sl. 13).'' Kot smo zgoraj že na kratko omenUi, so oblačUne navade Indijancev tako kot njihova bivahšča tvorile segment njihove materiahie kulture, ki so ga misijonarji najbolj napadah: od spreobrnjencev so zahtevah, da indijanska oblačUa zamenjajo za evropsko garderobo. Na ta način so zahodna oblačUa kmalu postala značikiost indijanskih krščanskih skupnosti. Baragov odločno odklonilni odnos do indijanskih oblačil in do osebnega nakita niha med tem, da ženskam in "indijanskim gizdalinom" očita nečimrnost, drugim pa pomanjkanje spodobnosti in higiene. Vendar ne pozabi dodati, da to velja samo za "pogane": "Krščanske Indijance skrbno spodbujamo k čistosti in spodobnosti pri oblačenju in jim prepovedujemo vsakršno nečimrnost. Čim se Indijanec, ki ima srebrne uhane, nosne obroče ah zapestnice, spreobrne h krščanski veri, jih mora takoj zamenjati za bolj koristna oblačila, nikoli več si ne sme barvati obraza in vtikati perja v lase."'^ Dejstvo, da bi moral Baraga indijanska oblačUa in nakit, če bi jih hotel zbrati, dobiti od nekrščanskega dela plemena, je lahko razlog, zakaj takih predmetov v njegovi zbkki ni. Vendar so si tudi tisti Indijanci, ki so že prevzeh evroameriški način oblačenja, še vedno raje obuvaH mokasine kot evropske čevlje. Zanimivo je, da so tudi v Gachetovi zbkki mokasini edini primer oblačU (z izjemo enega para palčnikov s steklenimi biseri). Da pa zbirke misijonarjev vendarle kdaj vključujejo tudi oblačihie predmete, dokazujejo razni primerki v zbkki Johanna Georga Schwarza v Etnološkem muzeju na Dunaju. Schwarz sam rü bU misijonar, ampak je bU prvi tajnik Leopoldinme ustanove in večji del njegove zbirke izvka iz misijonov, ki jih je ta organizacija podpkala. Nekaj kosov oblačil, okrašenih z aphkami iz svUenih trakov, je Schwarzu najbrž dal škof Frederick 49 Glej Kasprycki (1996:47-49) za obsežno razpravo o vlogi rogozrüc iz ločja v katoliških obredih pri Menonimih v Wisconsinu. 50 Glej Pitzer (1854:12); Feest in Kasprycki (1993: 64, slika 48). 51 "c) Kleidungsstücke" (Ilirski list 1837:68). Glej Golob (1997 266-273, sUke. 29-37); pravilno pripisovanje raznih mokasinov v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljaiü Baragovim zbiralrum aktivnostim je problematično in ga skuša razvozlati Feest (1998). 52 "Jedoch muß bemerkt werden, daß alles dieses nur von den Heiden gilt. Die christlichen Indier werden sorgfältig zur Reinlichkeit und Anständigkeit in der Bekleidung angehalten, und alle Eitelkeit wird ihnen stienge verbothen. Sobald sich ein Indier, welcher silbeme Ohrgehänge, Nasenringe und Armbänder besitzt, zur christlichen Religion bekehrt, muß er sie sogleich gegen nützlichere Kleidungsstücke umtauschen, darf sich nie mehr sein Gesicht bemahlen, und keine Fedem mehr in seine Haare stecken" (Baraga 1837a: 60). Glej Baraga (1837a: 57-64). 369 Sylvia S. Kasprycki Résé, ki jih je verjetno zbral med obiskom menominskega misijona na začetku tridesetih let 19. stoletja.'' Orožje in sorodrü predmeti, ki jih Baragov seznam uvršča v kategorijo "moške m bojne opreme"'* so predstavljati "divjo" plat indijanske kulture, ki jo je bUo tieba vsekakor zamenjati z (idealnim) krščanskim načmom življenja, in so zaradi tega bUi posebna tarča retorike misijonarjev. Tudi če predmetov kot kija z okroglo glavo v Baragovi zbhki niso več uporabljah v boju, ampak večinoma samo v obredne namene, so misijonarji izkoriščati tako rekoč vsako priložnost, da so podrobno opisovah indijanski način vojskovanja in krutosti ati prakso skalphanja in obrednega mučenja, ponekod ne glede na to, ati so ti običaji sploh še biti živi v skupini, pri kateri so misijonarji živeh." Orožje, podobno kiju v Baragovi zbhki, je Gachet pridobil pri Menominih (sl. 14); čeprav celo Gachet omenja, da teh kijev niso več uporabljali v boju, ampak kot simbole moči za poglavarje, vendarle opozarja na zareze na ročaju kija, ki označujejo števuo sovražnikov, ki jih je lastnik kija ubil. Primerljive kije najdemo tudi med predmeti, ki jih je zbral Pitzer, ki prav tako opozarja na podoben običaj "zapisovanje" števUa ubitih sovražnikov.'* Tudi loki in puščice pripadajo tej skupini predmetov;'^ čeprav so jih uporabljali bodisi v boju (kar ni bUo v skladu s krščanskimi vrednotami) ali pri lovu (ki so mu misijonarji pogosto očhali, da je zgolj "preganjanje dolgčasa", ker bi raje videti, da bi se Indijanci lotiti poljedelstva na evropski način), so büi celo misijonarji osupti nad natančnim streljanjem Indijancev, ki so redko zgreših cüj, saj so se spretnosti rokovanja z lokom naučili že v zgodnji rrüadosti.'* Skoraj popolno odsotnost predmetov, povezanih z indijanskimi verskimi ati obredrtimi običaji, smo obravnavah že zgoraj; edino izjemo morda tvorita dve "pipi miru" (kalumeta), povezarti z bojno opremo in vključeni v to skupino predmetov." Čeprav se je Baragi osebno zdelo kajenje "odvratni običaj", vendarle dokaj podrobno opisuje razne obredne hmkcije kajenja pipe v indijanski kulturi.*" Gachet je bü glede tega drugačnega mnenja: ker je bü sam kadüec, nikoh ni zavrml pipe, kadar so mu jo ponudüi, in je celo izjavil, da je indijanski "kinnikhinic", ki ga je kadü pri menominskem poglavarju lometah, najboljši tobak, ki ga je kdaj okusu.*' V pričujoči zbirki so trije tipi menominskih piphtih cevi : ploska cev z izrezanimi motivi, cev okrašena z vžganimi znaki in cev ovita z 53 Glej opombo 6; Kasprycki in Krpata (1988); Feest in Kasprycki (1993: 59, slika 43). 54 "d) Manns= und Kriegsgeräthe" (Ilirski list 1837: 68). 55 Glej Golob (1997:284-286, slika 49); Baraga (1837a: 147-164). 56 Glej Gachet (1890:271-272); Pitzer (1854:14-15). 57 Glej Golob (1997: 278-284, figs. 41-48). Poleg tega je Baraga zbral tudi nožnico za nož, okrašeno z bodicami (Golob 1997:260-261, slika 19) in bakreno ost kopja, ki je danes menda ni več (Ilirski list 1837:68). 58 Glej Baraga (1837a: 87-88); Pitzer (1854:14). 55 Glej Golob (1997: 274-277, sHki 39,40). 60 Glej Baraga (1837a: 6,50,167); lUrski Hst (1837:68). 61 Glej Gachet (1890:149). 370 Indijanska zbirka Friderika Barage bodicami, s konjsko žimo in s svilenimi trakovi; druga pipina cev, katere prvotni lastnik je bü oapvejski verski izvedenec, je žal danes izgubljena. Medtem ko so Gachetove pipine cevi brez pripadajočih glav, sta dve pipini glavi v Baragovi zbirki lepa primerka indijanske obdelave kamna. Od dveh cevi je okrogla ovita z bodicami v preprostem pasovnem motivu; ploska cev, na drugi stiani, pa je tako ovita s pletenimi bodicami, da tvorijo podobe glavnih nadnaravnih sü algonkinskega kozmosa: ptice gromovnice in podvodne panterje (sl. 15). Tako sta v Baragovi zbtiki, pa čeprav nehote, ponazorjeni tiidijanska kozmologija in verska ikonografija. Kot reprezentativen pregled indijanskega življenja Baragova zbirka gotovo ni popolna. Poleg versktii pripomočkov (kot jtii npr. vidimo v Bonduelovi zbtiki) manjka še vrsta drugüi področij kulture, med njtini igre in kratkočasenje (v Gachetovi zbtiki nanje spominja vsaj patica za lacross), glasba (v Pitzerjevi zbtiki je flavta ). Vendar podobo indijanskega življenja tii kulture, ki jo kaže izbor predmetov, lahko dokazljivo povezujemo s cUji in postopki evangelizacije, če izbor analiziramo v kontekstu misijonarskega diskurza Baragove dobe. Ker so se misijonarji držali misijonarskega načrta, so na eni strani poudarjali pomanjkljivosti tiidijansküi verovanj in šeg, na drugi stiani pa opozarjati na inteligenco in na fizične sposobnosti indijanskih ljudstev. Zagovarjali so misijonarska prizadevanja in iskah moralno in finančno podporo za ntisijonarske podvige med ljudstvi, ki tega niso samo obupno potrebovala, ampak so büa tega tudi vredna. LFIERATURA: glej str. 354 BESEDA O AVTORICI Sylvia S. Kasprycki je študirala antropo- logijo na dunajski univerzi in sedaj končuje svojo doktorsko disertacijo o kultumi interakciji med katoliškimi misijonarji in menominskimi Indijanci v devetnajstem stoletju. Od leta 1989 opravlja intenzivne raziskave v arhivih in mu- zejih v ZDA in v Evropi in je pomočnica ured- nika European Review of Native American Studies od ustanovitve revije 1987. V svojih objavljenih delih se ukvarja predvsem z raznimi vidiki materialne kulture, likovne umetnosti m etnozgodovine območja Velikih jezer. Pred kratkim je objavila knjigo IroquoisART: Visual Expressions of Contemporary Native American Artists (Frankfurt 1998: ERNAS), sodelavala pa je tudi s Christianom F. Feestom pri knjigi Peoples of the Twilight: European Views of Native Minnesota, 1823-1862 (Afton, MN 1998: Afton Historical Society Press). ABOUT THE AUTHOR Sylvia S. Kasprycki has studied anthro- pology at the University of Vienna and is current- ly completing her Ph.D. thesis on the cultural interaction between Catholic missionaries and Menominee Indians in the nineteenth century. She has undertaken extensive archival and museum research in the United States and Europe since 1989 and has been Editorial Assis- tant of the European Review of Native American Studies since the journal was established in 1987. Her publications focus on various aspects of the material culture, visual arts, and ethnohistory of the Great Lakes region. Recently she has edited IroquoisART: Visual Expressions of Contempo- rary Native American Artists (Frankfurt 1998: ERNAS), and she is co-author with Christian R Feest of Peoples of the Twilight: European Views of Native Minnesota, 1823-1862 (Afton, MN 1998: Afton Historical Society Press).] 371 372 ETNO MUZEJSKE STRANI MUSEUM NEWS MUZEJI MUSEUMS RAZSTAVE, DELAVNICE EXHIBITIONS, WORKSHOPS NOVE PRIDOBITVE NEW ACQUISITIONS POROČILA REPORTS OBVESTILA CURRENT INFORMATION JUBILEJI ANNIVERSARIES 373 374 ETNO MUZEJSKE STRANI MUSEUM NEWS V sedmi številki Etnologa smo poročali o rednem letnem sestanku nadonaMi in regionalnih dopisnih članov NET-a (Network of Eurpean Ethnography and Social History Museimis), ki je potekal septembra 1997 v Ljubljani in na Bledu, in bralcem obljubih objavo prispevkov udeležencev na temo Stahie postavitve v etnografskih muzejih na pragu novega tisočletja (vključno z neevropskimi zbhkami). To temo smo namreč izbrah za uvodni del sestanka z namenom, da bi se seznanili z razhčnimi izkušnjami, ki jih hnajo sorodni muzeji v Evropi, čeprav se zavedamo, da gre pri njih za drugačna teoretična izhodišča, z drugačno tradicijo, ki se zrcah tudi na povednosti stalnih razstav. Če etnografske muzeje definiramo kot muzeje identitet - nacionalnih, regionalnih, lokalnih in osebrtih, potem se moramo zavedati ogroženosti obstoja kulturnih razlik na vseh nivojih zaradi tendenc, ki se kažejo prvenstveno na potitičnem in gospodarskem področju. Kulturne identitete, ki jih evropski etnografski muzeji hranijo, proučujejo in preko razstav posredujejo javnosti, postajajo predmet vse večje pozornosti. Zato smo tudi povabili kolege iz evropskih etnografskih muzejev, ki sodelujejo pri NET-u, da predstavijo svoje muzeje ozhoma njihovo videnje stalnih razstav na pragu tretjega tisočletja. Danes, ko smo priče kompleksnim procesom integriranja v Evropi in globalizaciji zlasti na gospodarskem področju, se zdi, da je ohranjanje, kaj šele razvijanje nacionalne identitete, nepotrebno. V današnjem času, ko govorimo npr. o svetovni civilni družbi ali o evropskem državljanstvu, učinkuje neka nacionalna identiteta kot anahronizem. Ne bi pa smeh spregledati, da jezik in kultura v najširšem smislu predstavljata močno družbeno vezivo, ki je potrebno modernemu človeku. Poleg tega je velik pomen nacionahie identitete tudi v tem, ker v nas krepi občutek, da sodelujemo pri medgeneracijskem projektu (tako z generacijami, ki so živele pred nami, kot tudi s tistimi, ki se še niso rodile), torej pri projektu, ki povezuje daljnjo preteklost s sedanjostjo in tudi s prihodnostjo. (R. Rizman, 1998). 375 STALNE POSTAVITVE V EVROPSKIH ETNOGRAFSKIH MUZEJIH NA PRAGU NOVEGA TISOČLETJA Irena Keršič Irena Keršič Zato je tudi tako potrebno pri Slovencih vzbuditi zavest, da je Slovenski etnografski muzej muzej osrednjega nacionalnega pomena (D. Hribar,1993), za kar namreč doslej ni imel objektivnih možnosti. Zgoditi se mora tisti predpogoj, na katerega Slovenski etinografski muzej čaka že celih petinsedemdeset let, torej od ustanovitve - dobiti mora prostor, prenovljeno muzejsko palačo, v kateri se bodo sanje številnih etnologov prizenüjUe, kjer bomo z dobrimi, obiskovalcem prijaznimi razstavanti zainteresirali širšo javnost, ki se bo, tako upamo in želimo, na naše delo tudi odzivala. Ko bo razstavna palača na red, bomo lahko prikazati sintetično etnološko identiteto tii sodobne identitete slovenskega etničnega ozemlja in slovenskega nacionalnega ozemlja. Na stalni razstavi pa želimo predstaviti tudi medkulturne in medetične vplive slovenske z drugimi evropskimi in neevropskimi etničrtimi kulturami. V njegovi sodobni kultumi identiteti pa predstaviti predvsem narodno identiteto. Za uvod letnega sestanka NET-a smo kolegom iz evropskih etnografskih muzejev predstavili projekt, imenovan Slovenski etiiografski muzej, kot ga je predstavUa naša direktorica mag. Inja Smerdel. (1. Smerdel, 1996). Kolege smo seznanili s svojimi načrti za muzejsko razstavno palačo na Metelkovi, s svojimi osnutki in zantislinti za stalno razstavo, ki bo sestavljena iz več enot in jih bo mogoče obiskati ločeno ati pa si jih ogledati v celoti v določenem zaporedju. Vsebinska zasnova prvega dela stalne razstave je idejna zamisel zgodbe o človeku oziroma bolje - o imaginamem paru - ženi in možu in njunih družbenih vlogah, ki jo je domislUa mag. Janja Žagar. (J. Žagar, 1996). Znotraj te zgodbe o ljudeh se bo obiskovalec seznanil še z naravnim letrtim in letnim delovnim ciklusom ter naravnim dnevnim in dnevrtim delovrtim ciklusom. Vsebinska opredetitev drugega dela, ki jo je zasnoval mag. Andrej EKtiar, ima povsem dmgačno stiukturo in zajema: • prikaz regionalnih značilnosti, • razstavo posameznih muzejskih zbirk, • razstavo nepremične dediščine, • abecedarij gospodarskih in drugih dejavnosti, • razstavo Slovenci in svet ter • raziskovalno sobo za "raziskovalno" delo in razvedrüo mlajših muzejskih obiskovalcev. (A. Dular, 1996). Kolege iz evropskih etnografskih muzejev smo popeljah skozi razstave, ki smo jih pred prenovo razstavne palače začasno postaviti v naši upravni stavbi; predstaviti smo jim razstavni triptih, ki na simbolni ravni nakazuje našo bodočo razstavno potitiko v dmgi muzejski stavbi, namenjeni predvsem stalni in občasnim razstavam ter pedagoškemu in andragoškemu delu. Skupaj smo se najprej spreho- dih skozi eno najstarejših zbtik našega muzeja, t. tin. Kabinet čudes - Baragovo zbtiko iz seveme Amerike: korak od kabineta čudes k modemi znanstvenorazisko- valni zbtiki (avtorica: mag. Mojca Terčelj, obtikovalec: Jurij Kocbek). 376 Stalne postavitve v evropskih etnografskih muzejih na pragu novega tisočletja Okna zbirk. Pogled v muzejski thesaurus (idejna zamisel: mag. bija Smerdel, oblikovalka: Mojca Turk) je bila druga predstavitev. Z njo želimo nakazati identiteto in vsebmo naših zbirk in tudi vsebino naše bodoče stahie razstave; predstavitev pa ne pomeni koncepta bodoče razstave. Sledila je zadnja od treh predstavitev, imenovana Vrata kroga, ki govori o prvem dejanju stahie razstave, o rojstvu m zgodnjem otroštvu na Slovenskem (avtorica: mag. Janja Žagar, oblikovalec: Tomaž Marolt). V vse hi pripovedi, prikazane na simbolnih razstavah, so se kolegi zlahka vživeti, saj smo jtin predhodno poslali separat Etnologa št. 6, v katerem so dhektorica mag. Inja Smerdel, mag. Janja Žagar in mag. Andrej Dular dvojezično predstavili naše vizije za stalno razstavo, ter dvojezični brošuri avtoric mag. Mojce Terčelj o Baragovi zbhki in mag. Janje Žagar o rojstvu in zgodnjem otioštvu. Po sprehodu skozi razstavni triptih m predstavitvi naših načrtov ter diskusiji smo sedli za skupno mizo in kolegi iz evropskih muzejev so predstavüi svoje prispevke, ki jih z njihovhn prijaznim privoljenjem danes objavljamo v Etnologu. VIRI IN SLOVSTVO Dular, Andrej: Idejna zasnova stalne postavitve SEM - galerijski del.- V: Etnolog 6 (LVII). Ljubljana 1996, str. 71-78. Hribar, Daša: O simbolnem pomenu Slovenskega etnografskega muzeja.- V: Etaolog 3 (LIV). Ljubljana 1993, str. 279-281. Rizman, Rudi: Multikulturalizem in izzivi globahzacije.- V: XXXIV. seminar sloveriskega jezika, literature in kulture. 29. 6. -18. 7.1998. Zbornik predavanj. Ljubljana 1998, str.125-135. Smerdel, Inja: Projekt, imenovan Slovenski etaografski muzej.- V: Etaolog 6 (LVII). Ljubljana 1996, str.17-58. Žagar, Janja: Podobe neke kulture aH predmeti o ljudeh - idejni osnutek razstavne zgodbe.- V: Etaolog 6 (LVII). Ljubljana 1996, str. 59-70. 377 ETHNOGRAPHIC MUSEUMS AND PERMANENT COLLECTIONS AT THE THRESHOLD OF THE NEW CENTURY Irena Keršič In the seventh volume of Etnolog we reported on the regular annual meeting of the national and regional correspondmg members of NET (Network of European Ethnography and Social History Museums), held in Ljubljana and Bled m September 1997, and promised our readers that we would publish the papers of the participants on the theme "Permanent exhibitions in ethnographic museums at the threshold of the new millermium (including non-European collections)". The reason we chose this topic for the introductory part of the meeting was to become better acquainted with the different experiences of related museums in Europe, though we are aware, that they are based on different theoretical premises and have different tiaditions which are so eloquently reflected in their permanent exhibitions. If we define ethnographic museimis as museums of (national, regional, local and individual) identities we have to be aware that the survival of cultural differences is tiireatened at aU levels by certain tendencies prevaüing primarily in the potitical and economic fields. Cultural identities, preserved, studied and - through exhibitions - presented to the pubHc are the subject of increasing attention. For this reason we invited our colleagues from various European ethnographic musemns who coUaborate with NET to present theti museums and theti views on permanent exhibitions at the threshold of the new miUennium. Now that are witnessing a complex integration process in Europe and progressive globalisation, especially in the economic fields, it appears as if there is no need at all the preserve, let alone develop national identities. Now that we are tiicreastiigly considerti:\g a global civU society or a European nationality, particular national identities seem to be anachronistic. We should not, however, overlook that language and culture in their widest sense function a stiong social connective tissue, which modem man needs. Moreover, the aspect of national identity is also important because it stiengthens our feeling that we collaborate til a cross-generation project (with the generations that preceded us as weU was with those yet unbom), or, in other words, in a project which connects the remote past with the present as weU as with the future. (R. Rizman, 1998) 378 Ethnographie museums and permanent collections at the threshold of the new century It is therefore also necessary that the Slovene Ethnographic Museum estabhshes itself in the minds of the Slovenes as a museum of primary national significance (D. Hribar,1993), a goal for which the objective means were not given in the past. A precondition has to be fulfiUed for which the Slovene Ethnographic Museum has been waiting no less than seventy-five years, that is from its foimdation: the museum must acquire suitable premises, a renovated museum palace, in which the dreams of numerous ethnologists can be reahsed, and in which we shaU be able to stimulate, through exemplary visitor-friendly exhibitions, the interest of the general pubhc which we would hke to respond to our work. When the exhibition palace wiU be ready, we shaU be able to present a synthesis of both the ethnological and modem identity of the Slovene ethnic as weU as national territory. The permanent exhibition wUl also manifest the cultural and etiinical interac- tion of the Slovene culture with other European and non-European ethnic cultures, and it wiU above all present the national identity in its modem cultural form. To introduce the annual meeting of NET we presented to our colleagues from various European etiinographic museums the project, entitied tine Slovene Ethnographic Museum, elaborated by our director Inja Smerdel. (I. Smerdel, 1996). We informed our coUeagues on our plans for the museum's exhibition palace in Metelkova, our concepts and ideas for the permanent exhibition which wiU consist of several units to be visited either separately or viewed in theh entirety in a certain order. The concept of the contents of the first part of the permanent exhibition was the idea to teU the story of man, or better that of an hnaginary couple - a man and a woman - and their social roles. The concept was elaborated by Janja Žagar. (J. Žagar, 1996). In the context of this story about people the visitor wiU become acquainted with the natural annual and daüy workhig cycle. The concept of the second part was elaborated by Andrej Dular, has a completely different stmcture and consists of: • a presentation of regional characteristics • an exhibition of individual museum collections • an exhibition of the immovable heritage • an ABC of economic and other activities • an exhibition "The Slovenes and the world", and • a research room for "research" work and amusement by tine younger visitors of the museum. (A. Dular, 1996). We guided our colleagues from various European etinnographic museums tinrough the exhibitions which we had set up temporarily - that is until tine exhibition palace is renovated - hn our adntinistrative buUdhng and presented them an exhibition biptych which on a symbohc level prefigures our future exhibition pohcy in the second museum buüdmg, which will be intended primarily for the permanent 379 Irena Keršič exhibition, for occasional exhibitions and for pedagogic and adult education activities. To begin with we ftist visited together one of the oldest coUections in our museum, tiie so-called cabinet of curiosities - the Baraga CoUection from North America: tiie progress from a cabtiiet of curiosities to a modem scientific research coUection (author: Mojca Terčelj, design: Jurij Kocbek). Windows to the coUections, a view of the museum's thesaurus (concept: Inja Smerdel, design: Mojca Turk) was the next presentation. Through it we wanted to indicate the identity and contents of our collections and also the contents of our future permanent exhibition, but the presentation does not mean that this is the final concept of the future exhibition. Then f oUowed the last of the three exhibitions, caUed door to a circle, which relates on the first act of tiie permanent exhibition, that is about btitii and early chUdhood tii Slovenia (author: Janja Žagar, design: Tomaž Marolt). Our coUeagues easUy related to the three narrations, shown in symbohc exhibitions, because we had sent them tii advance an offprint of Etnolog, volume 6 , til which director Inja Smerdel, Janja Žagar and Andrej DiUar in bUingual texts presented our visions of the permanent exhibition and a bitingual brochme Witten by Mojca Terčelj (the Baraga CoUection) and Janja Žagar (on birth and early chUdhood). Following our stroll through the exhibition triptych and after the presentation and discussion of our plans, our colleagues presented theti papers, which they kindly aUowed us to pubUsh in this volume of Etnolog. REFERENCES: see p. 377 BESEDA O AVTORICI Irena Keršič. dipl. etnologinja in umet- nostna zgodovinarka, višja kustodinja za naselja, stavbarstvo in stanovanjsko kulturo v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani (od 1980). Poleg revialnih objav o stanovanjski kulturi je pomemben tudi njen prispevek k vedenju o teoretičnih in praktičnih vidikih muzejev na prostem. Je nacionalna dopisnica NET-a za Slovenijo. , ABOUT THE AUTHOR Irena Keršič is a graduated ethnologist and art historian, senior curator for settlements, architecture and living culture at the Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana (since 1980). Beside articles in joumals on living culture she has made a significant contribution to the knowledge about the theoretical and practical aspects of open-air museums. Mrs. Keršič is net's corresponding member for Slovenia. , 380 CROSS-CULTURAL ITINERANT EXCHANGE EXHIBITIONS OF EUROPEAN ETHNOLOGY Proposal project for a NET European network of ethnographic and social history museums Klaus Beitl The periodisation of the "paradigm of turns of centuries" has recently been generally accepted as being valid for the history of the academic discipline of ethnography/European ethnology. This paradigm is based on the view that the beginning and development of this discipline are apparently accepted to have taken place in chronological steps that ran paraUel to the turns of the past two centuries. The earhest development of ethnography can be haced to the turn of the 18* and 19* centuries and was at that time, on the one hand, connected with the tradition of an mterest in "the land and its people", influenced by the Age of Enhghtenment as is documented everywhere m Europe in the "descriptions of the cotmtry" of this epoch which were pohticaUy and administratively motivated, and, on the other hand, it was also influenced by romantically idealising movements aimed at tiie determination of a "national spirit" ("Volksgeist") after J. G. Herder. At the turn of the 20tii century ethnography (Volkskunde) developed withm the domains of national phüology, pre-history, physical anthropology, geography and ethnology (Völkerkunde) into an autonomous academic discipline. At first, this process mamly involved the foimdation of academic societies (e. g. Vienna 1894), the field of museums and the estabhshment of special periodicals (Vienna 1895). Ethnography was, however, not established as an independent discipline at universities imtü tiie twenties and tiiirties. Regarding its contents, ethnography matiitained - from an Austrian point of view - during the years of the later monarchy and of the Fhst Republic a supranational comparative position (M. Haberlandt), and to some extent, especially in the time between the two World Wars, it pursued a romantic-nationatistic stance. While rejecting the politicaUy compromishig premises of folklore and continuity imder the rule of National Sociatism, after World War 11 ethnography was primarüy conceived to be the "science of lue according to traditional rules" (L. Schmidt), based on historical criticism of sources. Today ethnography which 381 Klaus Beitl since the seventies has also been referred to as "European Ethnology" at universities has developed a tendency towards becoming a rather sociologically oriented discipline. As such it today parallels - again at the threshold of a new century and at the same time of the next miUermimn - an extended conception of culture which also takes into account everyday cultural and behavioural patterns, apphes itself increasingly to problems of topical mterest and includes long neglected urban areas. For example: the visitor of the "Schausammlung zur historischen Volkskultur" (Exhibition of historical folk culture) - re-conceived and designed on the occasion of the centenary of the Austrian Museum of Ethnography in 1994 and continuously open to the pubhc - is referred to such, seemingly secular, points of view and patterns of interpretation in the room which intioduces the exhibition and is entitied "Der voUcskundtiche Buck" (The ethnographic view), before the issues "1. Man and Envtionment"; "11. Man and Economy"; "HI. Man and History"; "IV. Man and Society" are revealed to him in the following four-part discotirse on cultural- anthropological and everyday-historical exhibition themes. One aspect of our considerations at the roimd table "The permanent exhibitions of ethnographic and social history museimis are facing the challenges of the new millennium" should undoubtedly be a critical self-examination of national ethnographies and their musetmns regarding theti historical and topical paradigms within the European context, and, further, to find, based on the result of this examination, answers to the problem of a concept for their permanent exhibitions ethnographic museums face because of the social and cultural challenges at the threshold of the new ntiUennitmi. 1 assume that the task of re-orienting the permanent exhibitions of ethnographic museimis - a problem many ethnographic museums in Europe are confronted as appears from several recent intemational conferences (Bertin 1994, Bmo 1996, Paris 1997) - wiU have to be and should be solved individuaUy. In my opinion, the function of our network in this context can obviously only be to coUect and impart our varied experience without, however, wishing to impose compulsory suggestions or recommendations. The work of our network, however, need not be resfricted to more or less effective rhetoric. It shoiUd rather take an active part in preparing the urgent tasks of the national and regional etiinographic museums and in tackling the problems connected witii them. This process has now arrived at a turning point because of the project of experimental "itinerant exchange exhibitions of European ethnology". In this connection I would tike to make the foUowing suggestion: The project is planned to consist of a certain number of independent exhibitions, which can be individually elaborated nationally and beyond that, can also be thematicaUy moulded into a common comprehensive conception which tianscends the national borders. These exhibitions are organised by a larger number of the 42 countries presently represented in the "European Network 382 Cross-cultural itinerant exchange exhibitions of European ethnology of Ethnographic and Social History Museums" (cf. hst in "NET" 3/1996, pp. 22-23) which have agreed to take part in such a co-ordmated operation. Responsible for the project are the "national or regional correspondents" of the network m the above mentioned tist of countries and the experts nominated by these coimtries. Each of the participating coimtries is responsible for the concept, musemn preparation, arrangement and financing of the exhibition imit it has taken charge of. A working group of the network would have to be estabhshed to edh the complete project. Later on, the individual exhibition xmits wiU be supptied to the other participating coimtries by means of exchange with the aim that aU partners of the project wUl finaUy receive all the exhibitions initiated in this way as part of the project. The individual exhibitions principally consist of pictorial documents which the individual edhors of the various countries receive proportionally from the participating partners of the project; e.g. 10 participating countries each supply 25 pictorial documents for a total pictorial documentation of 250 mdividual documents. Only these pictorial documents, accompanied by and commented on by written documents, constitute the section of exhibitions which by means of exchange are passed on to the other participating countries. Moreover, each of the organising and recipient countries supplements documentary objects to this itmerant basic equipment which they are to select from theh own general holdings. Because of Ms method the combmed two-dhnensional photographic and archival exhibhs are given a three-dhnensional component varying from place to place. The transport and insurance costs are reduced to a minimum in this project. As a general topic for this common project of European ethnographic museums and foUowing a literary impulse given by social and cultural scholars (H. G. Haupt (ed.): Places of Everyday Life. Mhtiatures from European Cultural History. Munich 1994) a theme to be considered could be "Places of Everyday Life. Aspects of Austrian Folk Culture". This means places and scenes in which everyday life took place as a manifestation of folk culture in the past and is stUl taking place in the present. The museum presentation would show the cultural diversity in common aspects of everyday European hfe. What makes this exhibition project and its presentation so particularly tiiteresting is the richness of contents and the variety of inteUectual concepts on which the ethnographic preparation of individual topics can be based. A wide variety of themes is avaüable for interdisciplinary co-operation, focusing on relevant related sciences: The Ploughed Field, The Mine, The Mill, The Harbour, The Oftice of a Shipping Company, The Shop, The Workshop, The Factory, The Courtyard, The Drawmg- Room, The Club, The Coffee House, The Fountain, The Living-Room, The Kitchen, The Nursery, The Office, The Town HaU, The Reading Chcle, The Theatre, The Festivity, The School, The University, The Barracks, The Court of Justice, The Prison, The Hospital, The Cemetery... 383 Klaus Beitl The project of "itinerant exchange exhibitions of European ethnography" can be seen as a co-operation of ethnographic sub-exhibitions resulting m a presentation of European ways of life with man's life at its centie. Such a general view woitid in the end find its lasting hterary expression by joining in one volume the various sub-catalogues, written in various languages and published separately. The organisers hope that these exhibitions of the network wül demonstiate not ortiy the professional fetiowship of the experts and institutes involved, but will also prove the correctness of the philosophical school which advocates the imique European character of folk culture and aftirm the idea that folk culture does not separate people by state borders or language. On the contiary, folk culture unites them and expresses the quahty every individual has, namely that he can found his actions on commortiy accepted rules and that he is able to make the self-created environment more beautiful and suitable. 384 INTERKULTURNA IZMENJAVA POTUJOČIH RAZSTAV EVROPSKE ETNOLOGIJE Predlog za evropsko mrežo etnografskih in socialnozgodovinskih muzejev v okviru NET Klaus Beitl Za periodizacijo "paradigme preloma stoletja" je že nekaj časa na splošno sprejeto, da velja za zgodovino znanstvene stroke etnografije/evropske etnologije. Paradigma temelji na stališču, da začetki in nadaljnje faze razvoja stroke časovno sovpadajo s prelomom zadnjih dveh stoletij. Zgodnje začetke razvoja etnografije lahko najdemo na prelomu med 17. in 18. stoletjem in so bili povezani s tradicijo zanimanja za "deželo in njene prebivalce" pod vplivom dobe razsvetljenstva. Ti začetki so dokumentirani za vso Evropo v "opisih dežele" tega obdobja, ki so bili pohtično in upravno motivirani. Podoben močan vpliv na začetke etnografije so imela romantična, idealistčna gibanja, ki so bila usmerjena v opredeljevanje narodnega duha {Volksgeist) po J. G. Herderju. Ob prelomu med 19. in 20. stoletjem se je "narodopisje" (etnografija, Volkskunde) v okviru nacionalne filologije, prazgodovine, fizične antiopologije, zemljepisa in etnologije (Völkerkunde) razvilo v avtonomno znanstveno stioko. Sprva je ta razvoj pomenil predvsem ustanavljanje znanstvenih društev (npr. na Dtmaju leta 1894), muzejev in stiokovnih revij (Dunaj, 1895). Na drugi stiani pa se "narodopisje" na univerzah ni uspelo uveljaviti kot avtonomna stioka vse do dvajsetih in tridesetih let tega stoletja. Glede na svojo vsebino je narodopisje (etnografija) v času pozne monarhije in prve republike obdržalo (vsaj z avstiijskega vidika) nadnacionalen primerjalen položaj (M. Haberlandt) in je do neke mere, posebno v času med obema vojnama, zasledovalo romantične nacionalistično težnje. Potem ko je narodopisje v času nacionalnega sociatizma zavračalo pohtično kompromitirana folklorna izhodišča, so nanj po drugi svetovni vojrti gledali pretežno kot na "znanost o življenju po tiadicionalrtih običajih" (L. Schmidt), ki temelji na zgodovinski kritiki vtiov. Danes se "narodopisje" - od sedemdesetih let naprej na univerzah uporabljajo tudi pojem "evropska etnologija" - razvija v dokaj sociološko usmerjeno stioko. V tem smislu se - ponovno ob prelomu stoletja in hkrati tisočletja - ujema z razširjenim pojmovanjem kulture, ki upošteva tudi 385 Klaus Beitl vsakdanje kultume in vedenjske vzorce, ki se vse bolj ukvarja tudi z aktualninü problemi in ki sedaj zajema tudi dolgo zanemarjena urbana območja. Tako se na primer obiskovalec "Razstave zgodovinske ljudske kulture" {Schausammlung zur historischen Volkskultur) - zasnovana in postavljena ob stoletnici Avstrijskega etnografskega muzeja leta 1994 in kot stalna odprta občinstvu - najprej srečuje z vidiki in vzorci interpretacije v dvorani, ki uvaja razstavo in ki nosi naslov "etnografski pogled". Šele potem v štiridelnem diskurzu o kulturnih, antropoloških in vsakdanjih zgodovinskih temah razstave sledijo sklopi "1. Človek in okolje", "11. Človek in gospodarstvo", "111. Človek in zgodovina" in "IV. Človek in družba". Poseben vidik naših razprav na okrogli mizi "Stalne razstave etnografskih in socialnozgodovinskih muzejev se soočajo z izzivi novega tisočletja" bi nedvomno moral biti kritično (samo)spraševanje nacionalnih etnografij in njihovih muzejev glede zgodovinskih in aktualnih paradigm znotraj evropskega konteksta. Na tej osnovi naj bi skušah najti odgovore na konceptuahie probleme stalnih razstav v etnografskih muzejih, ki se na pragu novega tisočletja soočajo s socialninti in kulturnimi izzivi. Domnevam, da je treba nalogo preusmeritve stalnih razstav v etnografskih muzejih - problem, s katerim se sooča nmogo etnografskih muzejev v Evropi, kot kaže več mechiarodnih srečanj v zadnjih letih (Berlin 1994, Brno 1996, Pariz 1997) - rešiti razhčno v različrtih ustanovah. Po mojem mnjenju je jasno, da je naloga naše mreže v tem okviru predvsem v zbiranju in posredovanju različnih izkušenj, ne da bi hotela vsiliti obvezna navodila ali priporočua. Vendar ni nujno, da je delo naše mreže omejeno na bolj ati manj učinkovho retoriko. Prej bi morala aktivno sodelovati v pripravah na nujne naloge nacionalnih in regionalnih etnografskih muzejev in pri problemih, ki so s tem povezani. Ob sedanji prelomnici lahko pomaga projekt "eksperimentalne izmenjave potujočih razstav evropske etnologije". V tej zvezi bi rad predlagal naslednje: Projekt je zasnovan tako, da zajema določeno števuo neodvisrtih razstav, ki jih je mogoče posamezno izdelati na nacionalni ravrü in potem tematsko združiti v skupni vsestianski koncept, ki presega državne meje. Te razstave orgarüzha večje število izmed 42-ih držav, ki imajo sedaj predstavnike v "Evropski mreži etnografskih in socialnozgodovinskih muzejev" (glej seznam v "NET" 3/1996, sti. 22-23), ki so dale svoje soglasje, da sodelujejo v koordinhani akciji te vrste. Za projekt so odgovorni "nacionalni ah regionati korespondenti" mreže v zgoraj omenjenem seznamu držav in stiokovnjaki, ki so jih imenovale posamezne države. Vsaka država udeleženka je v celoti odgovoma za koncept, muzejsko pripravo, ureditev in financhanje razstavne enote, za katero prevzame odgovomost. Treba je ustanoviti delovno skupino rareže, ki bi hnela vlogo urednika celotnega projekta. Pozneje naj bi se posamezne razstavne enote posredovale drugim državam udeleženkam na osnovi izmenjave in s ciljem, da naj bi vsi partnerji v projektu na 386 Interkultuma izmenjava potujočih razstav evropske etnologije koncu prejeli vse na osnovi tega projekta nastale razstave. Posamezne razstave v glavnem tvori slikovno gradivo, katerega količina, ki jo posamezni uredniki prejmejo, je v sorazmerju s številom sodelujočih držav v projektu: npr. 10 držav udeleženk daje na voljo po 25 shkovnih dokumentov za skupno slikovno gradivo, ki obsega 250 posameznih dokumentov. To slikovno gradivo s spremnimi besedili in z dokumentacijo sestavlja tisti del razstave, ki se v okviru izmenjave pošilja drugim državam udeleženkam. Poleg tega vsaka država organizatorka in prejemnica daje na voljo dokumentirane predmete za osnovno potujočo opremo, ki jih izbere iz svojega lastnega splošnega fonda. Na ta način dobiva celota dvodimenzionalnih in arhivskih predmetov tiidimenzio- nalno sestavino, ki se razlikuje od kraja do kraja. Stioški prevoza in zavarovanja se v takem projektu zrtižajo na ntinimum. "Prizorišča vsakdanjega življenja. Vidiki avstiijske ljudske kulture" je tista tema, ki bi prišla v poštev kot splošna tema za skupni projekt evropskih etnografskih muzejev glede na literarno pobudo, ki so jo dati znanstveniki družbenih in kidtuntih ved (H. G. Haupt (ed.): Prizorišča vsakdanjega življenja. Miniature iz evropske kultume zgodovine. München 1994). To pomeni mesta, na katerih se je vsakdanje življenje kot izraz ljudske kulture odvijalo v preteklosti in se odvija še danes. Muzejska predstavitev bi prikazala kultumo raznolikost in skupne vidike vsakdanjega življenja v Evropi. Projekt razstave in njena predstavitev pa sta tako zanimiva zaradi bogate vsebine in raznolikosti intelektualnih konceptov, na katerih bi lahko temeljila etnografska priprava posameznih tem. Na voljo je velika izbtia tem za multidisciplinamo sodelovanje z osredotočenjem na sorodne stioke: zorano polje, rudnik, mlin, pristanišče, pisama pomorske agencije, tigovina, delavrtica, tovama, dvorišče, risatitica, klub, kavama, vodnjak, dnevna soba, kuhinja, otioška soba, pisama, mestna hiša, bralni krožek, gledališče, praznovanje, šola, imiverza, kasama, sodišče, zapor, botitišrtica, pokopatišče itd. Na projekt izmenjave "potujočih razstav evropske etnografije" lahko gledamo kot na sodelovanje etnografskih podrazstav, ki skupaj tvorijo predstavitev evropskih načinov življenja s človekovim življenjem v središču. Splošni projekt te vrste bi na koncu dobü tudi tiajno besedno obliko, ko bi v erti knjigi združiti razne podkataloge, napisane in objavljene posebej in v raznih jezikih. Organizatorji upajo, da bodo te mrežtiie razstave potidile poleg poklicnega tovarištva sodelujočih stiokovnjakov in ustanov tudi korektnost statišča füozofske šole, ki zagovarja edinstveni evropski značaj ljudske kulutie, tii dokazale, da ljudska kultura ne ločuje ljudji z državnimi mejami ali z jezikom. Nasprotiio, ljudska kiütura ljudi združuje tii poudarja sposobnost vsakega posameznika, da pri svojüi dejanjüi izhaja iz splošno sprejetih pravu, ter da grajeno okolje naredi lepše in primernejše. 387 Klaus Beitl BESEDA O AVTORJU Klaus Beitl, dr., je dvorni svetnik, upokojeru direktor Avstrijskega etnografskega muzeja, častiu profesor Univerze v Gradcu in lektor na Inštitutu za etnologijo Urüverze na Dunaju, direktor Etnografskega muzeja Schloss Kitsee (Gradiščanska), urediuk revij Österreichi- sche Zeitschrift für Volkskunde in Volkskunde in Österreich. ABOUT THE AUTHOR Klaus Beitl. Ph.d., Hofrat, retired director of the Austrian Ethnographic Museum, hono- rary professor of the University of Graz, lecturer at the Institute for Ethnology of the Uruversity of Vieima, director of the Ethnographic Museum Schloss Kitsee (Burgenland), editor of the joumals Österreichische Zeitschrift für Volks- kunde and Volkskunde in Österreich. ' 388 THE PERMANENT EXHIBITIONS OF ETHNOGRAPHIC AND SOCIAL HISTORY MUSEUMS IN WALLONIA-BRUSSELS Damien Watteyne Regarding the issue of ethnographic and social history museums the same general situation exists in Wallonia and Brussels (Belgium's French Community) as in many other European coimtries or regions. The recently pubhshed "Guide des Musées Wallonie-BruxeUes" hsts 405 museums and museological institutions (museums, ecomuseums, "economuseums", heritage coUections, interpretation, experimentation and exhibition centres). Two aspects are simUar as in other European regions or countries: the increase of the number of museums and the diversification of the museological/ heritage backgroimd. The increase in museums which is close to 15 "museums" a year may be partly explained by the cultural crisis m our modem society: confronted with the general globahsation of economic, social and cultural tife people need an "anchorage", something they can beheve in. Heritage could be the rehgion of next century. More than ever events and institutions involve the athaction of the heritage: "pahimony" or heritage days, museums days, intemational councils (1C0M/ ICOMOS, European Museum of the Year Awards, the European Commission's and Council's actions,...). Public authorities increasingly pay attention to the heritage and to museums. Consequently, citizens too take more account of the heritage. This increasing attention has its analogy in the diversification of the nature of the heritage and in the types of expression. HistoricaUy (that is in past centuries), museums were classified into different disciplines: art, archaeology and ethnography, natural history. They were scientific institutions, places of research, temples of knowledge hke the universities... WhUe these disciplines still exist in museum classifications, other disciplines have appeared in the last decades: tine technical sciences, folk art or folklore, hterature,... The famous institution of the heritage - "the museum" - has thus become more democratic: people are expected not only to visit the exhibition rooms but also to equally participate in coUecting and preservation conservation policies. 389 Damien Watteyne This is the origin, of the ecomuseum. Ecomuseums are often connected with the "great old" / national museums. Such branches are more and more the result of individual or local preservation or coUecting actions. Closer to the citizen, \he democratic or popular museum follows the diversity of personalities/ individualities. If these himdreds of local museums are stiU heritage tiistitutions, certainly not aU of them carry out the three principal tasks of a museum: to preserve, study and exhibti. These institutions tend to take ihe different forms I tisted above: museums, ecomuseums, "economusemns", heritage collections (for a complete definition, see the "Gitide des musées WaUonie-BruxeUes").' And what about ethnographic and social history museums? They present a paradox as they result from a social and subconscious balance. Closer to and estabhshed by the citizens, these museums take away the sacred aura of the heritage and are no longer the exclusive domain of the scientific estabtishment. But they nevertheless faU to meet the citizen's concerns. Above 1 mentioned the society's crisis: imemployment, re-locahsation of factories, poUution, landscape and nature destruction, new technologies, genetics manipulations... At the same time, we are witnessing new types of social approaches: the decline of totahtarian potitical systems, tendencies towards general démocratisation, pedagogical reforms, more attention to different forms of (physical or social) handicaps, peace and humanitarian operations. But do we see aU these changes or chaUenges in museums, are they part of the coUecttiig, studytiig and, above aU exhibition and tiiterpretation policies of museums? Only a few museums have made these changes or rather metamorphosis (Musée Ethnographique in Neufchâtel, Musée de la Civitisation m Québec, Musée Dauphinois in Grenoble). In other museums aU 1 can see of these changes are tiaces here and there. Of the 405 "institutions museales" in Wallonia and Brussels, 149 have coUections about crafts and manufacturtiig techniques, 116 have ethnographic/ foUc art collections. The largest group of museums is that of "ethnological and social history" issues. The four biggest ones are: • Musée Royal d'Afrique centiale in Tervuren (the "African Museum"), • Musée intemational du Camaval et du Masque in Binche, • Musée de la Vie WaUonne in Liege (ATP Museum), • Musée de la Vie Rural en WaUonie in Foumeau Sant-Michel and ti\ Saint- Hubert (Open Air Museum). Because it depends on another autiiority (the Federal Government) 1 wiU leave out the Musée Royal d'Afrique cential. Just one thing: the museum wavers it is divided between an aesthetic approach (see the exhibition "Trésors cachés") and an ethnic approach (see the exhibition "Ethiopia"). There is nothing about 1 Damien Watteyne, Guide des musées Wallonie-Bmxelles. Bnixelles : Ministere de la Communauté française, 1997, pp. 5-8. 390 The permanent exhibitioi« of ethnographic and social history museums in Walloiüa-Brussels the chaUenges of nature, pohtic or mihtary revolutions, the relationship between North and South, or about coloniahsm which continues in some coimtries. The same observation could be made about the Musée intemational du Camaval et du Masque in Binche. Beyond its nice aesthetic approach of the Rio Carnival (for instance) the staff does not engage in research or interpretation of the social background of these famous collective processions which take the local people of Binche a whole year to prepare. When the Museum organised an exhibition about tiie Indians in the Amazon basin, nothing was said about the continuing deforestation. The same observation can be made about the Musée de la Vie Wallonne tii Liege and the Musée de la Vie Rural en WaUortie in Saint-Hubert. The enthe economic and social life of WaUonia is changing: once mighty mdustries are disappearing, agriculture has become pure busmess, the natural landscape is metamorphosed (enormous plastic-covered balls of hay weighing 400 kg instead of sheaves weighing a maximum of 20 kg), animals are geneticaUy manipulated... Exhibition and collecting pohcies are still looking for artefacts from the previous century or from the early 20* century. There is nothing about tiie 60s or 90s. 1 think that the challenge that faces ethnographic and social history museums in the new millennium is quite important for the progress and survival of this kind of museums. Instead of talking about the past through the past, the same museums of the past cottid be used to interpret the present. 391 STALNE RAZSTAVE ETNOGRAFSKIH IN SOCIALNOZGODOVINSKIH MUZEJEV V VALONIJI IN BRUSLJU Damien Watteyne Glede vprašanj etnografskih in socialnozgodovinskih muzejev je splošni položaj v Valoniji in Bruslju (tj. v Francoski skupnosti v Belgiji) podoben kot v mnogih drugih evropskih državah in regijah. Nedavno je izšel Vodič po muzejih Valonije in Bruslja ("Guide des Musées Wallonie-Bruxelles"), ki našteva 405 muzejev in muzeoloških ustanov (muzejev, eko muzejev, podjetniških muzejev {"économusées"), zbirk dediščine in centrov za interpretacijo, eksperimente in razstave). Dva vidika sta podobna kot v drugih evropskih regijah in državah: povečanje števila muzejev in diverzifikacija muzeološkega ozadja ah dediščine. Povečanje števila muzejev se približuje številu 15 na leto in ga lahko delno pojasnimo s krizo kulture v sodobni družbi: soočeni s globalizacijo gospodarskega, socialnega in kultumega življenja ljudje potrebujejo "sidrišče", nekaj, v kar lahko verjamejo. Dediščina bi lahko postala vera naslednjega stoletja. Bolj kot kdajkoh prej se dogajanje v ustanovah vrti okoli privlačnosti dediščine: dnevi dediščine aH "patrimonija", muzejski dnevi, mednarodni forumi (ICOM/ICOMOS, Evropski muzej leta, aktivnosti Evropske komisije in Evropskega sveta itd.). Oblasti vedno več pozomosti namenjajo dediščini in muzejem. Zaradi tega se tudi občani vedno bolj zanimajo za dediščtiio. Večja pozomost ima svojo analogijo v oblikovanju raznolikih vrst dediščtiie in v vrstah izražanja. Zgodovtiisko (tj. v zadnjih stoletjih) so muzeje razvrščaH po razhčnih stiokah: umetnostni, arheološki, etnografski in naravoslovni muzeji. Muzeji so bili znanstvene ustanove, središča raziskovanja, svetišča znanosti tako kot univerze. Ta strokovna delitev še vedno velja pri razvrščanju muzejev, vendar so se v zadnjih desetletjih pojavile še druge stroke: tehnične vede, ljudska umetnost aH foUdora, Hteratura,... Muzeji kot ugledne ustanove, ki hranijo dediščino, so tako poštah bolj demokratičrti. Od ljudi se ne pričakuje samo, da obiskujejo razstavne dvorane. 392 Stalne razstave etnografskih in socialnozgodovinskih muzejev v Valoniji in Bruslju ampak tudi, da enakovredno sodelujejo pri oblikovanju politike zbiranja in varovanja. Tu je izvor okoljskih muzejev. Okoljski muzeji so pogosto podružnice "veUkih" / nacionalnih muzejev. Take podružnice so vse bolj pogosto plod posameznih ah lokahdh zbiralnih in varovalnih ukrepov. Ker so bližje ljudem, se ti demokratični ali ljudski muzeji pogosto oblikujejo po okusu posameznikov. Če so ti lokahd muzeji, ki jih je na stotine, še vedno ustanove za varovanje dediščine, je vendar gotovo, da mnogi izmed njih ne opravljajo treh glavnih nalog vsakega muzeja: hranjenje, preučevanje in razstavljanje. Tovrstne ustanove imajo različne oblike, ki sem jih že zgoraj navedel: muzeji, okoljski muzeji, podjetniški muzeji, zbhke dediščine itd. (za podrobne definicije glej omenjeni Vodič po muzejih Valonije m Bruslja).' Kaj pa etnografski in socialnozgodovinski muzeji? Ti pomenijo paradoks, ker so posledice socialnega in podzavestnega ravnovesja. Ker so bhžje ljudem, ki so jih tudi ustvarili, dediščini jemljejo sveto avreolo in niso več izključna domena institucionalne znanosti. Vendar kljub temu niso odgovor človekovi stiski. Zgoraj sem omertil krizo družbe: brezposelnost, setitve tovarn, onesnaženje, imičevanje pokrajine in narave, nove tehnologije, genetske manipulacije itd. Vendar smo hkrati priče tudi pozitivnih sprememb: padec totahtarrdh političnih sistemov, gibanja za splošno demokratizacijo, pedagoške reforme, večja pozornost razhčnim oblikam (telesne ah socialne) prizadetosti, ntirovne in humanitame akcije. Ati te spremembe in izzive lahko srečamo tudi v muzejih, ah so vključeni v muzejsko pohtiko zbiranja, preučevanja in predvsem razstavljanja v muzejih? Za zdaj je le peščica muzejev zmogla sprejeti te spremembe oziroma te metamorfoze (Etnografski muzej v Neufchâtelu, Muzej civilizacije v Quebecu, Muzej Dauphinois v Grenoblu). V drugih muzejih kvečjemu najdemo nekaj sledi. Izmed "muzejskih ustanov" v Valoniji in Bruslju jih ima 149 zbirke o obrtniških in proizvodnih tehnikah, 116 jih ima etnografske zbirke oz. zbirke ljudske lunetnosti. Večja skupma muzejev je tista z "etnološko in socialno zgodo- virisko" tematiko. Štirje največji muzeji so: • Kraljevi muzej Centialne Afrike v Tervurenu ("Afriški muzej"), • Mednarodni muzej pusta in mask v Binchu, • Muzej življenja v Valoniji v Liegeu (Muzej ATP), • Muzej podeželskega življenja v Valoniji v Fourneau Sahit-Michelu in v Saint-Hubertu (muzej na prostem). Ker je pod drugo oblastjo (zvezne vlade), tu ne bom obravnaval Kraljevega muzeja Centrahie Afrike. Samo tole: muzej rdha med estestkim (razstava "Skriti zakladi") m etničnim pristopom (razstava "Etiopija"). Ničesar pa ni o izzivih narave, pohtičnih ah vojaških revolucijah, o odnosih Sever-Jug, o kolortializmu, 1 Damien Watteyne, Gmde des musées Wallonie-Bnixelles. Bruxelles : Ministere de la Communauté française, 1997, str. 5-8. 393 Damien Watteyne ki se V nekaterih državah še vedno nadaljuje. Isto opombo bi lahko navedU za Mednarodni muzej pusta in mask v Binchu. Poleg mikavnega estetskega pristopa v stilu karnevala v Riu se muzejski delavci ne ukvarjajo z raziskovanjem ah z interpretacijo sociahiega ozadja teh slovitih množičnih sprevodov, ki jih prebivalci Bincha pripravljajo vse leto. Ko je muzej organiziral razstavo o amazonskih Indijancih, rü bilo nič rečenega o uničevanju gozdov. Enako velja za Muzej življenja v Valoniji v Liegen in za Muzej podeželskega življenja v Valoniji v Samt-Hubertu. Celotno gospodarsko in socialno življenje v Valoniji se spreminja: izginjajo nekoč močne industrije, kmetijstvo postaja zgolj "posel", naravna pokrajina se spreminja (ogromne bale sena, ovite s plastiko, ki tehtajo 400 kg, namesto snopov, ki tehtajo največ 20 kg), z živalmi se genetsko manipulira itd. Vodüo razstav m zbiranja je še vedno iskanje izdelkov prejšnjega stoletja ah z začetka 20. stoletja, ničesar pa ni iz petdesetih aH devetdesetih let. Menim, da je izziv, s katerim se soočajo etnografski ki sociakiozgodovinski muzeji v novem tisočletju, zelo pomemben za razvoj in za preživetje muzejev te vrste. Namesto da o preteklosti govorijo skozi preteklost, bi morah ti isti muzeji uporabljati preteklost za interpretacijo sedanjosti. BESEDA O AVTORJU | Damien Watteyne, umetnostni zgodovi- ' nar in arheolog, prvi ataše za kultumo dediščino j v Generalni direkciji za kulturo ministrstva i Francoske skupnosti Valonija-Bruselj v Belgiji., Je svetovalec za oblikovanje, posodabljanje inj vodenje muzejev. Sodeluje pri pripravi in; izvedbi programov na področju dediščine, ki i jih financira Evropska komisija (npr. pris Raphaelu). ; ABOUT THE AUTHOR Damien Watteyne. art historian and archaeologist, first attaché for the culture heritage at the General Directorate for Culture of the Ministry of the French Community Wallonia-Brussels in Belgium. Mr. Watteyne is a consultant for museums on design, moderni- sation and management. He co-operates in the preparation and execution of programmes in the field of heritage, financed by the European Commission (e.g. on Raphael). 394 ETHNIC IDENTITY THROUGH ETHNOGRAPHIC MUSEUMS AND EXHIBITIONS (IN THE NEW MILLENNIUM) Vesna Marjanovič Approaching the new minennium the antagonisms and general social, political, economic and cultural crises perturbing European and other societies lead to a revision of the identity of every ethrüc community, ethnic group or nation within a coimtry or region. The universal nature of culture or of the mass culture of the 60s are making way for the entity of cultural features of nations, ethnic communities and groups (which manifest themselves in differences, shnilarities and coimterparts). In this atmosphere of historic, sodal and economic transformation of the late twentieth century we tend to see museums as places which spread culture and identity, but also as places where other cultures and cultural differences are preserved and fostered and compared with one's own. Who are we in the global society? More than ever what we need is our own "identity card". We may possibly find it in the thematic and, perhaps even better, in the permanent exhibition of a museum. But is this the right way of preservmg our cultural identity? We shaU try to answer this question below. In the past the Voivodina Museum, for example, started by presenting Serbia's identity through a modest coUection gathered by Matica Srpska in Novi Sad (under the rule of the Austio-Hungarian Emphe). Nowadays the museum has expanded and become a multinational (multi-ethnical) museum in which s variety of nationalities try to find themselves within as heterogeneous area. "The impact of the region's geographic position on man's aeativity in shaping, changmg and passing on culture in Voivodina consists fhst of aU of the awareness that there is something spedal, unique in the nature of the geographic location as weUs as of the specific nature of its cultural and historical development. This is the highest level of abstracting notions and ideas of the real world which are faced with".' • Example 1. On the permanent exhibition and on the ethnological section within the permanent exhibition of the complex museum: 1 Dragoslav Antonijevic, Uvod, Etnološki deo stalne postavke. Muzej Vojvodine, Novi Sad 1997, p. 265. 395 Vesna Marjanovič In the region of Voivodina which is rich with archeological sites and places of significant cultural interest we find ourselves in precisely such a place determined by nature, culture and civilization which cannot fail to generate associations and ideas about "connecting geographic features with historical facts" as part of a wide range of fine and subtle links between Slavic, Hungarian and Germanic peoples with their wealth of related ethnic communities and groups whose classes and successors have played a role in the turbulent and complex ethnic and cultural processes which shaped Voivodina's ethnic features.^ The basic methodological approach of the exhibition's ethnologic section is to exhibti objects and theti functional use. The function of the objects is presented within the overall context of life and of the ethnos while emphasizing as much as possible their interconnections and interrelations with the stiucture of the population and geographic area. In that way every ethnic commimity represent only one section of a whole which is determined in place and time. The objects were selected based on aesthetic criteria and they tell us the story of the chronological development of material culture in Voivodina over a period which tiicludes the 19* century and the first half of the 20* century. We have to remind ourselves, however, that the cultural genesis of the objects is much more remote in time and that they contain elements from ancient eras. The peoples which migrated to this area brought with them elements of ancient times which survived in eclectic European styles.' The ethnographic exhibition in the Museimi of Voivodina primarily presents the past and refers to issues of ethnology and anthropology. This actually means that it presents tiie values cultures and communities which are tii tiie process of disappearing and that it draws attention to timeless values which are endangered by modem progress. Owtiig to this approach many visitors are able to estabhsh a close relationship with the objects and can attempt to reconstruct their personal cultural identity amidst a multi-ethnic population. Through tiie seven thematic sections - Vemacular Architecture, Agriculture, Weaving, Carpets, House fumishing. Customs, Folk Dresses - presented in a horizontal historical cross section the exhibition "narrates" the global identity of the region. • Example 2. The interaction of culture in a heterogeneous area (spiritual culture - fantily customs): In the process of acculturation people adopted elements from the rich cultural environment which, at first, were not part of their own culture, but in the course of time were included in it for the simple reason that they continued to place in theti everyday life and gradually became part of it. Leach's theory of communication may provide us with insight is this process. According to Leach human beings establish communication through expressive actions which 2 Ibidem. 3 Ibidem. 396 Ethnic identity through ethnographic museums and exhibitions function as signals, signs and symbols. Such signs simply existed in the common area and generated a certain communication between different ethnical commimities. Consequently, Leach's main thesis is that regardless of cultural particularities at some level tine "mechanisms" of various forms of communication must be the same, that every such form is "tiansformed"* in our consciousness, that man's life depends on symbols and that in an interactive sense the system of symbols depends on different creations of society itself.' This is to be understood in that some objects from the collections are separated and treated hke symbols of the global system witiiin the society. Easter eggs, for example, are part of the relevant collection in the museum, but they are also part of certain rituals and of people's religious conviction. Moreover, they also represent ethnic characteristic (according to the specific styles of decorating and dyeting them or specific motifs etc.). Family customs and particularities in Voivodina presented in the exhibition carry with them the characteristics of the spiritual aspect of the traditional cultures of aU ethrüc groups in the region. The co-existence of so many groups in the same area meant many specific, cultural features of sphitual identity were lost, but on the other hand also contributed to the manifestation of customs as specific cultural features.* The research of the co-existence of different ethnic communities in a geographic area has its impact on the specific work in complex museums and requires certain elements of approach to tine presentation: a) cultural features are to be preserved as special symbols of identity, b) for some elements it can be estabhshed that they are the same m the aüture of each ethnic community and tinat the only difference is of a linguistic nature, c) dedicate more attention to the process of acculturation, d) interdisciplinary research of some thematic collections or cultural phenomena. By preserving the mtegrity and identity of every nation and ethnic minority through ethnological work it is possible for every ethnic community to reconstruct its traditional past - that of its home or viUage in its native region and also much wider. Etinnographic collections presented to the scientific and general public play a major role in preserving the identity of minorities. Though there exist tendencies toward acculturation, tinere is also a reverse process of isolation within one's ovm micro-community. Nevertheless, we continue to be convhnced that it is of major significance to present all these smaU communities in a horizontal cross-section which enables us to really understand their meaning in time and space. 4 E. Leach, Teorija i komunikacija. Biblioteka XX, Beograd 1983. 5 C. Geertz, The hiterpretation of Cultures. New York 1973, p. 99. 6 Vesna Marjanovič, Customs. The Voivodina Museum, Novi Sad 1997, p. 351. 397 ETNIČNA IDENTITETA SKOZI ETNOGRAFSKE MUZEJE IN RAZSTAVE (V NOVEM TISOČLETJU) Vesna Marjanovič Ko se približamo novemu tisočletju, nas globoka socialna, politična, gospodarska in kultuma kriza v evropskih in drugih družbah sUi v revizijo identitete vsake etitične skupnosti, skupine in naroda. Globalno gledano je kultura ali množična kulture zbledela od šestdesetih let naprej, ker je prenehalo veljati, da tina vsak narod, etnična skupina ati sorodna kategorija svojo lastno kulturo in kultume značilnosti. V tem ozračju zgodovinskih, sociatitih in gospodarskih sprememb poznega 20. stoletja bi na muzeje radi gledah kot na prostor, ki širi kulturo, m identiteto in tudi kot na ustanove, ki hranijo razhčne kulture in jih med seboj primerjajo. Kdo smo v tej globatiti družbi? Bolj kot kdajkoti prej protiebujemo lastno "osebno izkaznico". Naša identiteta je verjetno nekaj, kar lahko najdemo v tematskih ali celo bolje v stalnih razstavah. Vendar bi si morali najprej odgovoriti na vprašanje, če je to prava pot za varovanje naše kultume identitete. Muzej Vojvodine, na primer, je v preteklosti začel s predstavljanjem srbske identitete skozi skromno srbsko zbtiko, ki jo je zbrala Matica Srpska v Novem Sadu (v času avstroogrske monarhije). V zadnjUi letih se je muzej razvil v večnacionalni muzej, v katerem se razhčne narodnosti skušajo najti znotraj heterogenih področij. "Vpliv zemljepisne lege Vojvodine na človekovo ustvarjalnost pri oblikovanju, sprentinjanju in prenašanju kulture te pokrajine se kaže predvsem v zavesti, da je ta prostor in njegov kultumi in zgodovtiiski razvoj nekaj povsem svojstvenega tii edinstvenega. To je najvišja raven abstiaktnih pojmov in zamish resničnega sveta, ki se rojeva pred nami"\ • Prvi primer: v zvezi s stalnimi razstavami in z etnološktini oddelki stalnih razstav v kompleksnih muzejih: V regiji Vojvodina, ki je bogata z arheološkimi najdišči in s kraji velikega kultumega pomena, se znajdemo na prav takem mestu z naravo, kulturo in civilizacijo, ki same od sebe rojevajo asociacije in misti o "povezanosti zemljepisnih značilnosti z zgodovinskimi dejstvi" širokega spektia, od drobnih in subtititih 1 Dragoslav Antonijevic, Uvod, Etnološki deo stalne postavke. Muzej Vojvodine, Novi Sad 1997, s. 265. 398 Etnična identiteta skozi etnografske muzeje in razstave povezav med slovanskimi, madžarskimi in germanskimi narodi z mnogimi povezanimi etničnimi skupinostmi in skupinami, ki so igrale pomemembno vlogo v burnih m zapletenih etničnih m kulturnih procesih, ki so oblikovah etnične posebnosti Vojvodine? Osnovni metodološki pristop etnološkega dela razstave je predstaviti predmete in pokazati na njihovo funkcijo. Uporabnost nekega predmeta je predstavljena v globalnem okviru časa in etnosa in čimbolj poudarja tudi njegovo povezanost in povezave s strukturo prebivalstva v prostoru. Na ta način postane vsaka etnična skupnost del celote, ki je prostorsko in časovno opredeljena. Razstavljeni predmeti so bih tudi izbrani v skladu z estetskimi merili. Pripovedujejo zgodbo o časovnem razvoju materiahie kulture v Vojvodini v obdobju, ki zajema 19. stoletje in prvo polovico 20. stoletja. Kljub temu ne smemo pozabiti, da je kulturna geneza razstavljenih predmeti mnogo starejša. V njih so nakopičeni sledovi davnih časov. Narodi, ki so se presehh v ta prostor, so s sabo prinesh elemente davnih časov, ki so preživeli v eklektičnih evropskih stilih.' Etnografska razstava v Muzeju Vojvodine predstavlja preteklost predvsem v vidika etnologije m antropologije. To pomeni, da prikazuje vrednote kultur in skupnosti, ki izginjajo, m da opozarja na trajne vrednote, ki jih ogroža sodobni napredek. Zaradi tega načma predstavitve se mnogi obiskovalci lahko istovetijo s predmeti in skušajo rekonstruirati svojo osebno kulturno identiteto v večnacionahiem prebivalstvu. Skozi horizontalni zgodovinski prerez sedmih sklopov - ljudsko stavbarstvo, kmetijstvo, tkanje, preproge, hišna oprema, šege in narodne noše - se nam prikaže globalna identiteta regije. • Drugi primer: interakcija kultur na heterogenem območju (duhovna kultura - družinske šege): V procesu akulturacije so ljudje iz bogatega kulturnega okolja sprejeli tudi tisto, kar, pogojno rečeno, najprej ni sodUo v njihovo lastno duhovno kulturo, vendar se je sčasoma v praksi uveljavilo, ker se je preprosto okrog njih dogajalo in se postopno vključevalo v vsakdanje življenje. Tu si lahko pomagamo z Leachevo teorijo komunikacije, po kateri "ljudje komunichajo z značihtimi dejanji ki delujejo kot signali, znaki in simboh." Ti znaki so preprosto obstajah v skupnem prostoru m so ustvarjali določeno komunikacijo med različnimi etničnimi skupnosbni. Zato je Leacheva glavna teza, da morajo biti ne glede na kultume posebnosti na določerti ravni "mehanizmi" razhčnih oblik komuniciranja enaki m da se vsaka v naši zavesti "pretvori".* To pomeni, da smo ljudje vse življenje odvisni od simbolov in da je v interakcijskem smislu sistem simbolov odvisen od raznih ustvarjenih obhk same družbe.' Nekateri predmeti v zbirkah so zato oddvojeni m obravnavani kot simboh globalnega sistema znotraj družbe. Tako so na primer pirhi del ustrezne zbirke v 2 Ibidem. 3 Ibidem. 4 E. Leach, Teorija i komunikacija. Biblioteka XX, Beograd 1983. 5 C. Geertz, The Interpretation of Cultures. New York 1973, s. 99. 399 Vesna Marjanovič muzeju, vendar so tudi del določenih obredov in del verske opredehtve. Poleg tega sodijo tudi k etničnim značilnostim (zaradi posebnih in različnih načinov krašenja, barvanja ah motivov itd.). Družinske šege in posebnosti v Vojvodini, ki jih prikazujemo na razstavi, imajo v sebi značihiosti duhovnega vidika tiadicionatiie kulture vseh etničrdh skupin, ki živijo v Vojvodini. Skupno življenje tako številnih skupin na istem območju je pomentio izgubo nekaterih arhaičnih in ozkih posebnosti, predvsem v kultumih oblikah duhovne identitete, vendar je to skupno življenje na drugi strani tudi prispevalo k uveljavljanju šeg kot posebne kultume identitete.^ Preučevanje skupnega življenja različnih etrtičnih skupnosti na določenem območju vpliva na specifično delo v kompleksnih muzejih in zahteva določene oblike pristopa k predstavitvi: a) ohrartiti kultume značtinosti kot posebne simbole identitete, b) ugotavljanje enakih sestavtii v kulturi vseh etrtičnih skupnosti, ki se razlikujejo samo jezikovno, c) posvetiti več pozomosti procesu akulturacije, d) multidisciptinamo raziskovanje posamezne zbtike ati kultmnega pojava. Z varovanjem integrtiete in identité vsakega naroda in narodne manjšine skozi etnološko delo si vsaka etrtična skupnost lahko rekonstmira tiadicionatiio preteklost svojega doma ah naselja tii širše. Etnografske zbirke, predstavljene stiokovrti tii širši javnosti, igrajo vodilno vlogo pri varovanju identitete manjšin. Res je, da poteka proces akulturacije, vendar poteka hkrati tudi obratni proces zapiranja v lastno majhno skupnost. Še naprej menimo, da je pomembno predstaviti vse te majhne skupnosti v horizontalnem prerezu, tako da lahko zares spoznamo njihov pomen v času in prostoru. BESEDA O AVTORICI Vesna Marjanovič je diplomirala iz etnologije na Filozofski fakulteti v Beogradu. Od 1979 je zaposlena v Muzeju Vojvodine v Novem Sadu kot kustodinja za socialno življenje in običaje. 1992 je postala višja kustodinja, februarja 1997 pa je bila imenovana za vodjo Oddelka za etnologijo. Ga. Marjanovič je predstavnica Jugoslavije v Evropskem projektu - Mreža etnografskih in socialnozgodovinskih muzejev - in je urednica Muzejskih novosti za Srbijo. Objavila je vrsto člankov in razprav, povečini o šegah in folklori narodov v Vojvo- diiü. ABOUT THE AUTHOR Vesna Marjanovič, graduated in ethno- logy from the Faculty of Arts in Belgrade. Since 1979 she has been employed at the Voivodina Museim\ in Novi Sad as curator for social life and customs. She became a senior curator in 1992 and in February 1997 she was appointed head of the Department of ethnology. She is Yugoslavia's representative in the European project of a network of ethnographic and social history museums and editor of Museum News for Serbia. She has published many articles and tieaties, mostly about the customs and folklore of the peoples of Voivodina. 6 Vesna Marjanovič, Customs. The Voivodina Museum, Novi Sad 1997, s. 351. 400 IN HOW FAR WILL ETHNOGRAPHIC MUSEUMS DIFFER FROM SOCIAL HISTORY MUSEUMS IN THE NEW MILLENNIUM? The case of two museums in Antwerp, Belgium Jan Van Alphen For nearly a cenhiry now, Antwerp has had a museum of social history or local folklore and a collection of non-European etimographic art. The latter became the Ethnographic Museum in 1952. The Folklore Museum collected objects referring to local traditions in the town of Antwerp, like traditional puppet theatres, giant processional effigies of local heroes and mythic figures, objects of religious devotion etc. Most of the objects refer to the social hfe in a big harbour town. The Ethnographic Museum shows the material culture of African, Asian, American and South-Sea cultures and tribes mostly through art objects. Owing to the cormtless ships from aU over the world which entered the port of Antwerp in the course of several centuries, exotic objects of art arrived to the town and the collection constantly grew in importance. During the colonisation of Congo by Belgium the African coUection of the museum acquired international significance. Nowadays the Social History or Folklore Museum contains nearly 200.000 objects, tine Ethnographic Museum about 30.000. By coincidence the newly erected buildmg of the Ethnographic Musetrai which opened in 1988 hes next to the Folklore Museum. They share a conmion garden. Both mstitutions developed in theh own way. The Folklore Musemn became one of the biggest folklore collections in the coimtry. The Etimographic Museum went in an anthropological direction and gained a reputation by exhibitmg masterpieces of art from the four non-European continents. In 1995 the newly elected alderman for culture in Antwerp launched the idea of fusing both museums on the basis of cross-cultural terms. Since that thne there has been a continuous discussion between the expert on local folk-art, social history, cross-ailtural ideas, cultural anthropology and non-western tribal art. Irtitially, tine discussion was perhaps purely theoretical: -Why is it that so few examples exist of a fusion of non-western ethnographic and European social history coUections? -Should local European foUc-art be heated in the same way as 'tribal' art or ethnographic art from other continents? 401 Jan Van Alphen - Is there a difference between the "ethnographic" art of important non- European cultines and the art of the so-caUed "great ancient civüisations". For example: classical Indian Art (from India) is mostly treated as ethnic art, whue classical Egyptian, Greek or Roman art are treated on another level. - Now that cultures are increasingly close to each other and frontiers fading, wül museiuns in the new millennium have to treat the art of the world's cultures in a more comparative way. But in the end we also arrived at some practical findings: - One has to know the collections concerned. For instance, since the ethnographic coUection is mainly an art coUection, the market value of the objects is usually much higher than the local objects in a social historical context. - One has to take into consideration that both museums historically grew separately and were influenced by different scientific approaches, atins and cticumstances. Moreover, each museum's pubhc of interested visitors seems to be quite different. - A study showed that of the 200,000 objects in the Folklore Museum, a maximum of 1,000 objects can be tieated in a cross-cultural or anthropological way: for example by placing them in the comparative context of a 'life cycle', or of 'magic and witchcraft'. The remaining 199,000 objects are connected with the social and rehgious history of the town of Antwerp itself. Another "coincidence" is the fact that the Vleeshuis (Butcher's Hall) Museum and its impressive 16*-century building wiU soon be tumed tiito a new Museum of the History of Antwerp. Up to now it housed archaeological findings from Antwerp and historical musical instiuments. If no substantial arguments come up in order to link, or on the contiary, to break up the links of non-European ethnography or anthropology with Antwerp's social history or local folk art, the Folklore Museum's collections wiU probably join the ethnographic coUections and become mixed with them in the presentations of the Ethnographic Museum. This was the situation just before the annual meeting of NET til September 1997. The evolution after the meeting The meettiig in Ljubljana contributed to maktiig it clear that the 'Folklore Museum' in Antwerp has aU the characteristics of a social history museum. The scientific, ideological, presentational and managing approach is totaUy different from that of non-westem ethnographic museums. The several outstanding and beautiful Slovenian coUections we visited with the NET-representatives convinced me that much more can be realised in a logicaUy planned, stiategicaUy homogenous and budgetary weU-defined museum project. The preparation of the new 'Museum of the history of Antwerp' shed new 402 In how far will ethnographic museums differ from social history museums in the new millermium light on the discussion. The staff of the Folklore Museum itself was much more inclined to hnk its collection with the new History Museum instead of with the Ethnographic Museum. A mmiber of taU<:s m which the alderman for culture, the responsible staff of the Folklore Museum and the author of this article participated finally led to an agreement. Our johit conclusion was that the collections, scientific approach and museological rationale of the Folklore Museum is much more in tune with the new History of Antwerp Museum than with the Ethnographic Museum. The idea of joining non-western ethnography with Antwerp folklore was aborted. At the moment both museums continue their activities in their own way. The Folklore Museum wants to pay more attention to the impact of immigrants on the culture and social life of Antwerp. The Ethnographic Musemn will extend its activities to 'non-western' cultures tiving in Europe or to European ethnic groups with distinctly non-European roots and remnants hke the Finno-Ugrian or Ural-Altaic peoples. Whenever we shall wish to organise a cultural or comparative exhibition with European and non-European cultures, we can always rely on ow own FoUdore Museum and on many others and vice-versa. An exhibition project can be worked out in perfect co-operation without having to mix both museum coUectioris on a permanent basis. 403 KOLIKO SE BODO V NOVEM TISOČLETJU ETNOGRAFSKI MUZEJI RAZLIKOVALI OD SOCIALNOZGODOVINSKIH? Primer dveh muzejev v Antwerpnu v Belgiji Jan Van Alphen, Antwerpen se že skoraj stoletje ponaša z muzejem socialne zgodovine oz. lokalne folklore in z zbirko zimajevropske ljudske umetnosti. Slednja je leta 1952 postala Etnografski muzej. Folklorni muzej je zbiral predmete povezane z lokalno tradicijo v mestu Antwerpen, npr. o tradiconalnih lutkovnih gledališčih, o ogromnih lutkah lokalnih jimakov in mitskih oseb v sprevodih, o pobožnih predmetih itd. Večina predmetov je povezana s socialnim življenjem v velikem pristaniškem mestu. Etnografski muzej povečini prikazuje afriško, azijsko, ameriško in južnomorsko materialno kulturo in plemena z umetniškimi predmeti. Zaradi neštetih ladij, ki so stoletja pristajale v antwerpenskem pristanišču, je v mesto prišlo nešteto eksotičnih umetniških predmetov in pomen zbirke je ves čas naraščal. V času belgijske kolonizacije Konga je afriška zbirka muzeja postala mednarodno pomembna. Danes hrani Socialnozgodovinski ah Folklorni muzej bhzu 200.000 predmetov. Etnografski muzej pa okrog 30.000. Po naključju so novo stavbo Etnografskega muzeja zgradili poleg Folklornega muzeja, tako da si delita vrt. Obe ustanovi sta se razvijati po svoje. Folklorni muzej je zrasel v eno največjih etnografskih zbtik v Belgiji. Etnografski muzej se je bolj usmerjal v antiopologijo in pridobival ugled z razstavljanjem mojstrovin umetnosti s štirih zimajevropskih celin. Leta 1995 je novoizvoljeni svetnik za kulturo v Antwerpnu sprožu pobudo, da bi muzeja združiti na interkultumi osnovi. Od takrat stalno potekajo razprave med strokovnjaki za lokalno ljudsko umetnost, za socialno zgodovtiio, za interkultume koncepte, za kultumo antiopologijo in za zunajevropsko ljudsko umetnost. Na začetku je bila razprava morda čisto teoretične narave: - Zakaj je tako malo primerov združitve zimajevropskih Ijudskoumetnostitih in evropskih socialnozgodovinskih zbtik? - Ali naj evropsko ljudsko umetnost obravnavamo na isti način kot "plemensko" ah ljudsko umetnost drugih cehn? - Ati obstaja razlika med ljudsko umetnostjo pomembnih zimajevropskih 404 Koliko se bodo v novem tisočletju etnografski muzeji razlikovali od socialnozgodovinskih? kultur in umetnostjo tako imenovanih "velikih starih civüizacij"? Na prhner klasično mdijsko umetnost običajno obravnavamo kot umetnost etničnih skupin, medtem ko klasično egipčansko, grško ali rimsko umetnost obravnavamo na drugi ravrü. - Bodo muzeji sedaj, ko so si posamezne kiütme vse bližje in ko izginjajo meje, v novem tisočletju morah obravnavati umetnost svetovnih kultur bolj primerjalno? Na koncu smo pa vendar prišh tudi do nekaj praktičnih ugotovitev: - Potiebno je temeljito poznavanje zbirk. Ker je, recimo, zimajevropska zbirka v glavnem umetnostna zbhka, je tržna vrednost predmetov v njej običajno mnogo višja kot vrednost lokalnih predmetov v socialnozgodovinskem okviru. - Upoštevati je treba, da sta se oba muzeja zgodovmsko razvijala ločeno in pod vptivom raztičnih znanstvenih pristopov, cüjev in okohščin. Poleg tega se zdi, da je cUjna publika obeh muzejev zelo različna. - Raziskava je pokazala, da izmed 200.000 predmetov v Narodopisnem muzeju največ 1.000 predmetov lahko obravnavamo z interkulturnega ali antropološkega vidika: na primer tako, da bi jih postavui v primerjalni kontekst "življenjskega kroga" ah "magije in čarovruštva". Ostalih 199.000 predmetov je povezanih s socialno in versko zgodovino samega mesta Antwerpna. Drugo "naključje" je dejstvo, da se bo muzej Vleeshuis (Cehovska dvorana mesarjev) v mogočni stavbi iz 16. stoletja kmalu pretvoril v novi Mtizej zgodovine Antwerpna. Do sedaj so v njej hranUi arheološke najdbe iz Antwerpna hi zgodovinske glasbene instrumente. Če ne bo tehtnih argumentov ne za povezovanje in ne za prekinitev povezav zunajevropske etnologije ali antropologije s socialno zgodovino ah z lokalno ljudsko umetnostjo Antwerpna, se bodo zbirke Narodopisnega muzeja verjetno pridružile zunajevropskim zbirkam m se pomešane z njhni predstavüe v razstavah Etnografskega muzeja. Tako je büo stanje tik pred letnim sestankom NET septembra 1997. Razvoj dogodkov po sestanku Po sestanku v Ljubljani je postalo precej bolj jasno, da ima Narodopisni muzej v Antwerpnu vse značunosti socialnozgodovinskega muzeja. Znanstveni, ideološki, predstavitveni in upravni pristop se popolnoma razlikuje od pristopa neevropskih etnografskih muzejev. Številne izredne in čudovite slovenske razstave, ki smo jih obiskah s predstavTÜki NET-a, so me prepričale, da lahko dosežemo veliko več v logično načrtovanem, strateško homogenem in proračunsko natančno opredeljenem muzejskem projektu. Priprave za novi Muzej zgodovine Antwerpna so prispevale nove vidike k razpravi. Strokovrti delavci Narodopisnega muzeja so biti bolj nagnjeni k temu, da svoje zbirke združijo z novim zgodovinskim muzejem kot z zbirkami 405 Jan Van Alphen Etnografskega muzeja. Vrsta razgovorov, ki so se jih udeležih svetnik za kulturo, odgovorni delavci Narodopisnega muzeja in podpisani, so končno privedU do sporazvuna. Skupni sklep je bü, da so zbirke, znanstveni pristop in muzeološka logika Narodopisnega muzeja veliko bolj usklajeni z novim muzejem zgodovine Antwerpna kot z Etnografskim muzejem. Zamisel o združitvi zunajevropske etnologije z antvverpensko folkloro je büa opuščena. Trenutno oba muzeja nadaljujeta svoje aktivnosti vsak po svoji poti. Narodopisni muzej žeH posvečati več pozomosti vplivu priseljencev na kulturo in na sociatiio življenje mesta. Etnografski muzej namerava razširiti svoje aktivnosti na zunajevropske kiüture, ki živijo v Evropi, ah na evropske etrtične skuptiie z očitno neevropsktini koreneninanti in ostanki, npr. na ugro-finske, na uralske in altajske narode. Kadarkoli bome želeti organizirati kultumo ali primerjalno razstavo evropskih in zunajevropskih kultur, se lahko vedno zanašamo na Narodopisrti muzej in na števitiie druge muzeje in obratno. Projekt razstave se lahko izdela v popolnem sodelovanju, ne da bi morati za stalno pomešati zbirke obeh muzejev. BESEDA O AVTORJU Jan van Alphen, indolog in etnolog, podiplomski študij iz sanskrta in indijske umetnosti je opravil na univerzi v Bombayu v Indiji. Je kustos azijskega oddelka Antwerpen- skega narodopisnega muzeja od 1985 in kustos direktor od 1995. Napisal je številne članke o etničnih skupinah srednje Indije (Bastar) in o indijskih umetnostnih temah. Je tudi avtor večih razstav in katologov, med njimi so Korejska keramika (1993), Medicina Vzhoda (1995) ter Šamanizem v Tuvi (1997-1998). ABOUT THE AUTHOR lan van Alphen, indologist and ethnolo- gist, post-graduate studies of Sanskrit and Indian art at Bombay University, India. Curator at the Asian department of the Antwerp Ethno- graphic Museum since 1985 and curator-direc- tor since 1995. He is the author of many articles on Central-Indian tribes (Bastar) and on other Indian art themes. He is also the author of several exhibitions and catalogues including Korean ceramics (1993), Oriental medicine (1995) and Shamanism in Tuva (1997-1998). 406 ETHNOLOGY IN MUSEUMS IN ICELAND - A GENERAL VIEW Hallgerdur Gisladottir In this paper two themes wUl be treated roughly: the material collections on folk life in Iceland and the institutions which keep them - with special emphasis on the Etiinological Department of the National Museum - and the development of ethnological museums m Iceland. The coUecting of folktales and folklore material began in Iceland in the mid-19* century, following a simüar development in its neighbouring countries. At first collecting involved primarUy aU kinds of stories, riddles and old poehy. In the late 19* centiuy and in the fhst half of tiie 20* century major coUections of Icelandic folklore were published. The fhst decades of the 20* century saw the beginning of recording foU< songs (e.g. hymn tunes and runur - a distinctively Icelandic form of narrative poetry, half-srmg when presented). This was mostly done by enthusiastic mdividuals and societies but also with foreign support. In 1930, The Icelandic State Broadcasting Service (RÜV) started its operation and on their initiative a considerable amount of material has been collected and is kept in the archives of RÜV. In the Manuscript CoUection of the National Icelandic Library and in some of the local museums there are considerable coUections of written ethnological material. The National Museum started its systematic collecting of folklore items and data on material culture in tiie late fifties, hi 1963 tiie Ethnological Department of The National Musemn was founded and at about the same thne The Icelandic Manuscript Institution (a museimi of medieval Icelandic manuscripts, now named The Amamagnaen Institute) also started recording foUdore material. The division of areas of work between these two institutions is roughly as follows: the A. I. focuses more on music, poetry and narrative whUe the National Museum centtes on material culture - according to the informative use it makes of the material for exhibitions. But the archives of both institutions overlap each other considerably, e.g. m the coUections on dreams, rhymes, verses and supernatural phenomena. The mterest dedicated to collecting folklore material and the foimdation of The National Museum in 1863 were strongly insphed by the nationatist campaign 407 Hallgerdur Gisladottir ii\ Iceland, which was at that time part of Denmark. The Ethnological Department was established in 1963 to mark the Museum's Centenary. The first director was lor Magnussen who was appointed State Antiquarian and has occupied the function ever since. He is presently writing a book on silver and silversmiths in Iceland which is partly based on the department's coUections. After 1968 the department was headed by Ami Bjömsson, Ph. D., who has made good use of the Archives in writing several books and articles on feasts and hohdays in Iceland. UntU 1979, Ludvik Kristjânsson, Ph.D., was a member of the staff and he produced a five-volimie work on aU aspects of fishing and on the uses of coastal resources in Iceland. After the retirement of Ludvik Kristjânsson, HaUgerdur Gisladottir , M.A., joined the department's staff and has been its head for the last two years. Her specialist field is Icelandic food and she has written several articles and produced radio and TV programs on the topic. The department gathers information through tape-recorded interviews and questionnaires distributed by radio and television, but chiefly by means of questiormaires sent out to informants in aU parts of the coimtry. The density of coverage is close to one informant per thousand inhabitants of the total population of around 270,000. HistoricaUy speakmg, there were 100,000 mhabitants m 1900, when 80% of them lived in mral areas. Nowadays, less than 10% do so and Iceland's society has undergone profound changes in a very short period. The scattered nature of the population and the difficult communications due to tiie country's geography, have led to individual developments of different kinds in different places - and these differences show clearly in the Ethnological Department's research. The subjects of the questionnaties cover topics such as the slaughtering of animals, fertilising meadows, death and burial, fuel, milk and mUk products, the btitii of a chud and its ftist years, the visti of a guest to a farm, home-made shoes, wool-working crafts, turf-cutting, walls around homesteads, the first day of summer, the hay harvest, heavenly bodies, horse medicine, games, superstitions relating to the appearance of special distinguishing marks in individual persons, seasonal festivities and customs, weatiier and its prediction, sheep shelters and the feeding of animals, skating, skting, beds and sleeping customs, processing horse-hati, chüdren's games and toys, church life, the search for and the use of water, horse riding and tiansportation, sntithies, road-making, kitchen and kitchen work, food and drink, bread-baking and the grindtiig of flour, the use of hom and bones, btid catching, riddles and jingles, dreams and omens, personal and home hygienics, dogs, naming of domestic animals, popular music life, learning to read and write, home-made clothes and fashion, evü animals, embroidery, the use of eider down, engagement and marriage, gardening and vegetables, fairies, feasts and hotidays cormected with historical nationalist meetings and tiie establishment of the Repubtic, poultry, folk medicine, fishing in lakes and rivers and Thorrablot (tiaditional feasts in the old winter month Thorri). 408 Ethnology in museums hi Iceland - a general view Durir\g the first two decades, the emphasis of the collectors was mainly on the 1890-1930 period which preceded the so-called "technical revolution" and the inhoduction of radio, machinery, electricity etc. In this period, Iceland had an unusual community structure consisting of farmers with a remarkably thorough and up-to-date knowledge of hterature and human sciences, but whose economic hfe and working methods also had an almost medieval character. After 1980 more emphasis has also been laid on collecting mformation about life in towns and villages and on the period up to 1950. Questionnaires have been issued about tine migration from the coimtryside to the town and about the experience of growing up in a town, becoming a wage worker, of moving to a new home and estabtishing one's own family, social life and forms of entertainment there. The department has also been asking for information on the fhst cars in Iceland and in 1990 sent out elaborate questions about the 1940- 1945 occupation period. In addition, the work of Ludvik Kristjânsson has been continued by sending out questionnaires about fishery on saUing vessels, motor boats, and trawlers. In his five volumes Ludvik Kristjânsson's had reached the period when fishing in oared boats ended, that is around 1900. The department usually sends out two questionnaires a year and the average expansion of the archives in the last 5 years has been 438 manuscripts per year. More and more scholars and students have been using the Archive of the Ethnological Department, which now consists of some 13,000 manuscripts created by over 2,000 informants. Several academic papers and theses have been based on these resources, eitiier entirely or to some extent. University students are the major users of the archive. For some years now a programme has been running in the Department of Social Sciences at the Urtiversity of Iceland which confers a degree in Folk-hfe studies. The emphasis in this programme is distinctly more on folklore than on material cititure. Over the last years computerisation of the entire archive has been in progress, including a text retrieval software which enhances the options to search and access items. More than 80% of the materials in the archive is already computerised. Due to financial reasons the ethnological departinent has only one permanent employee - its head. The use of temporary employees, e.g. to hanscribe material, depends upon fimd-raising. This has resulted in an increased emphasis on coUecting material in co-operation with institutions capable of co- financing projects. A recent example was the sending out of questionnaires on road conshuction, m which ftmds from the Road Adminisfration were used to finance the transcription of the collected material. We are now gathering information on people's perceptions of the forces of nature hi action (Iceland is a land of avalanches, earth slips, earthquakes, eruptions, glaciers etc.). The Icelandic Meteorological Office provides fimds for the programme. Throughout the coimtry there are also local museums, varying in size, which mostly concentrate on local folklore and material culture. They primarily collect 409 Hallgerdur Gisladottir and exhibit items from the 19* and 20* centuries and most of them are open only during the tourist season in summer. During the winter many of them are used by the local elementary schools. Some of these museums are located in traditional farmhouses, gabled stone-and-sod buüdings, others are housed in more modem buüdings, but only a few are purpose-designed to house a musetun. Although the local museums are as a rule owned by the local distiicts, many of them have actually up to now been run by a single individual, usuaUy an old folklore enthusiast who has httle or no scholarly education in the field. He (or she) has probably nm the museum for little or no money in his spare time. Both the housing and the education of the staff is rapidly changing in recent years and young, academically trained people are joining the staff of museums. Museology, folk-hfe studies and archaeology are mostly studied abroad. The official education system provides no programmes for museum staff but the Icelandic Association of Museums (whose members are almost exclusively staff members of ethnological museums) organises ittiierant 2-3 day courses every year, in which concrete themes are studied. Exhibitions, computerisation, conservation and marketing are some of the themes that have been discussed in the association's courses. Everyone who is employed tii a museum has to carry out a great variety of tasks due to the lack of staff and the shortage of speciatists. Untu recently the Municipal Museimi of Reykjavü< was the only open-ati ethnological museum tii Iceland, but several historical houses and monuments have now been moved to the locations of other museums in the countiy and new open-air museums are emerging witii new exhibitions. We are witnessing a rapid growth in the museum sector in recent years, concomitant with the growing tourist tiidustry. The role of etiinological museums as educational institutions, especially for elementary schools, has also gained in importance. This progress in the museum world has been rather slow compared to our neighbours, and they delay is perhaps bigger than in other sectors of culture. A partial explanation may be found in the rapid tiansformation of the country's economy in the past decades. People who have hved through a era of poverty do not like to be reminded of it. Too tittle time has passed since we crawled out of our turf houses - although these houses are, on tiie other hand, Iceland's highly remarkable and particular contiibution to world architecture. From its beginnings the National Museum has been coUecting things people used til everyday hfe and to a great extent it can be seen as an ethnological museum, hke aU other national museums which deal with the history and culture of individual countries. It is by far the biggest cultural museum in the coimtry and its duty is to set up exhibitions on Iceland's history from the period of settlement to the present. The permanent exhibitions are mostly arranged in the same way as when tiiey were first estabhshed in the ntid-20tii century when the museum was moved to its current buUding - they provide a rough chronological order, grouping simUar objects togetiier with relatively spare written information. 410 Ethnology in museums in Iceland - a general view Ten years ago a committee was foimded to prepare radical changes for the permanent exhibitions. But the future location of the National Museum has been uncertain and the staff has been hving under the threat of moving for many years. Pohticiaris seem to be unable to find a solution and this imcertamty has been a major problem. Orüy moderate changes in the rather old fashioned permanent exhibitions have so far resulted. But tinere are also frequent special exhibitions of a more modem nature. In the local museums most permanent exhibitions were qitite old-fashioned. They often presented Iceland's history in general, local history and the history of the fotmders and benefactors of the museum with a mixture of objects and pictures. Preferably, tine enthe holdmgs of a museum were exhibited. But, as said above, this is now rapidly changing with tine generation shift of the staff. Even so rapidly that in a recent museum meeting the idea was put forward, that it might be a good idea to preserve some of these "old" exhibitions because tiney will soon become extinct. The division of areas of work between the museums has been thoroughly discussed in recent years and an acquisition poticy had been adopted. Specialised museums seem to be the trend in Iceland's museum world these days - a trend which is met by the above mentioned wide range of occasional exhibitions. It is quite exciting to witness these changes hn our smaU Icelandic museum world and 1 hope this conference wül provide me with a lot of stimulating ideas to spread them at home. It is something we certainly need. 411 ETNOLOGIJA V ISLANDSKIH MUZEJIH - SPLOŠNI PREGLED Hallgerdur Gisladottir Pričujoči prispevek obravnava dve temi: zbirke narodopisnega gradiva na Islandiji in ustanove, ki jih hranijo - s posebnim poudarkom na Oddelku za etnologijo v Narodnem muzeju - in razvoj etnoloških muzejev na Islandiji. Zbiranje ljudskih pripovedk in folklore se je na Islandiji začelo v sredini 19. stoletja po vzoru podobnega razvoja v sosednjih državah. Najprej so predvsem zbirah pripovedke, uganke in stare pesmi vseh vrst. Proti koncu 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja so objavüi obsežne zbhke islandske folkore. V prvih desetletjih 20. stoletja se je začelo zapisovanje ljudskih pesmi (npr. himničrdh napevov m "rimur" - svojstvene islandske oblike pripovednega pesništva, ki se deloma poje). Delo so povečini opravih posamezni ljubitelji m društva, büo pa je tudi nekaj tuje pomoči. Leta 1930 je začel oddajati Islandski državni radio (RUV) hi na njegovo pobudo so zbrati vetiko gradiva, ki ga zdaj hranijo v arhivih RÜV. V Zbhki rokopisov Islandske narodne knjižnice in v nekaterih krajevnih muzejih so obsežnejše zbhke pisnega etimološkega gradiva. Narodrti muzej je s sistematičnim zbiranjem ljudskega gradiva hi podatkov o materialni kulturi začel proti koncu petdesetih let našega stoletja. Leta 1963 so v Narodnem muzeju ustanovih Oddelek za etnologijo in v istem času je tudi Islandski mštitut za rokopise (muzej srednjeveških islandskih rokopisov, ki se je medtem preimenoval v Inštitut Amamagnaean) začel zapisovati ljudsko gradivo. Delitev dela med tema dvema ustanovama je v grobem taka: Inštitut Amamag- naean se predvsem osredotoča na glasbo, pesništvo hi pripovedništvo, medtem ko se Narodni muzej ukvarja predvsem z materialno kulturo v zvezi z uporabo gradiva za razstave. Arhivi obeh ustanov se precej prekrivajo npr. na področju zbirk sanj, pesmi m nadnaravnih pojavov. Prizadevanja za zbiranje folklomega gradiva hi ustanovitev Narodnega muzeja leta 1863 je močno spodbujala nacionalna kampanja za neodvisnost Islandije, ki je büa takrat še del Danske. Oddelek za etnologijo so ustanovüi leta 1963 ob stoletnici Narodnega muzeja. Prvi dhektor je bü Tor Magnüsson, ki je bü imenovan za državnega antikvarja, tj. za funkcijo, ki jo opravlja še danes. Trenutno piše knjigo o srebrn in o kovačih srebra na Islandiji, ki delno temelji na zbirkah 412 Etnologija v islandskih muzejih - splošni pregled oddelka. Od leta 1968 je oddelek vodU doktor filozofije Ami Bjömsson, ki so mu arhivi oddelka precej pomagaH pri pisanju več knjig in člankov o praznovanjih m praznikih na Islandiji. Do leta 1979 je bü na oddelku zaposlen tudi doktor filozofije Ludvik Kristjânsson, ki je napisal delo v petih zvezkih o vseh vidikih ribištva in o vrstah uporabe priobalnih naravnih vhov na Islandiji. Po njegovi upokojitvi se je na oddelku zaposlila mag. Hallgerdur Gisladottir, ki ga zadnji dve leti tudi vodi. Specializtiala se je za islandsko hrano, o kateri je napisala več člankov in pripravüa radijske in televizijske oddaje. Oddelek zbira podatke s posnetimi pogovori in z vprašalniki, ki jih razpošilja islandski RTV, vendar v glavnem z anketami, ki jih pošilja informatorjem po vsej državi. Gostota zajetosti prebivalstva znaša skoraj en informator na tisoč prebivalcev ob skupnem prebivalstvu okrog 270.000. Z zgodovinskega vidika moram omeniti, da je država leta 1900 štela 100.000 prebivalcev in da jih je 80% živelo na podeželju. Dandanes predstavlja prebivalstvo na podeželju samo še 10% in islandska dmžba je v kratkem obdobju doživela velike spremembe. Razpršenost prebivalstva in težavne komunikacije zaradi geografskih posebnosti dežele so povzročale različen razvoj v različnih krajih in prav te razlike ugotavljajo raziskave Oddelka za etnologijo. Ankete zajemajo celo vrsto tem: zakol živah, gnojenje pašnikov, smrt in progreb, goriva, mleko in mlečni izdelki, rojstvo otroka in njegova prva leta, obisk gosta na kmetiji, doma izdelani čevlji, pridelava in predelava volne, rezanje šote, zidane ograje okrog domačij, prvi dan poletja, košnja, nebesna telesa, zdravljenje konj, igre, praznoverje povezano s pojavom posebnih znamenj na posameznikih, praznovanja in šege letnih časov, vreme in napovedovanje vremena, zavetišča za ovce in krmljenje živali, drsanje, smučanje, postelje in spalne navade, uporaba konjske žime, otioške igre m igračke, cerkveno življenje, iskanje tii uporaba vode, jahanje in prevozna sredstva, kovačije, gradnja cest, kuhinja in kuhinjska opravUa, hrana in pijače, peka kruha, mletje moke, uporaba roževine tii kosti, lov na ptice, uganke in rime, sanje tii znamenja, osebna in hišna higijena, psi, imenovanje domačih živah, ljudska glasba, učenje branja in pisanja, domača oblačtia in moda, zle živali, vezenine, uporaba puha, zaroke tii poroke, vrtnarjenje in zelenjava, vile, praznovanja in prazniki v zvezi z zgodovinskimi narodnimi tabori in z ustanovitvijo republike, pemtitina, ljudsko zdravilstvo, ribarjenje v jezerih in rekah ter Thorrablot (tiadicionalno praznovanje starega zimskega meseca Thorri). V prvih dveh desetletjih so se zbtialci posvetiti predvsem obdobju 1890- 1930, tj. času pred tako imenovano tehnično revolucijo tii pojavom radia, stiojev, elektrike tid.. V tem času je Islandija imela nenavadno strukturo skupnosti: sestavljali so jih kmetje z izjemno temeljitim in tekočim znanjem književnosti, ki pa so gospodariti in delali na skorajda srednjeveški način. Po letu 1980 je bU večji poudarek tudi na zbiranju podatkov o življenju v mestih in vaseh, predvsem v obdobju 1930-1950. Ankete so potem vključevale tudi setitev s podeželja v mesta 413 \ Hallgerdur Gisladottir in vprašanja o doživljanju odraščanja v mestu, o izkušnjah, ko postaneš mezdni delavec, o sehtvi v nov dom in o ustvarjanju lastne družine in družabnega življenja ter o oblikah zabave v mestu. Oddelek je zbiral tudi podatke o prvih avtomobilih na Islandiji in leta 1990 razposlal zelo podrobna vprašanja o času okupacije (1940- 1945). Poleg tega so na oddelku nadaljevah delo Liidvika Kristjanssona z anketami o ribištvu na jadrnicah, na motornih ladjah in na ladjah z vlečno mrežo. V petem zvezku svojega dela je Kristjânsson namreč prišel do obdobja, ko se je končalo ribištvo v čolnih na vesla, tj. okrog leta 1900. Oddelek običajno razpošuja dve anketi letno m njen arhiv se je v zadnjih petih letih v povprečju povečal za 438 izpolnjeruh anket letno. Vedno več strokovnjakov in študentov si pomaga z arhivom Oddelka za etnologijo, ki sedaj obsega okrog 13.000 anket, ki jih je izpobntio več kot 2.000 informatorjev. ŠtevUne znanstvene razprave in diplontska (m druga) dela temeljijo na teh virih, bodisi v celoti ati deloma. Univerzitetni študenti so glavni uporabniki arhiva. Že nekaj let poteka na Oddelku za družbene vede Islandske univerze program, ki podeljuje diplomo iz narodopisja. V programu je poudarek bolj na folklori kot na materialni kultmi. V zadnjih letih poteka pretvarjanje celotnega arhiva v elektronsko obhko skupaj s programsko opremo za iskanje podatkov, kar močno poveča možnosti iskanja in dostopa. Več kot 80% gradiva je sedaj že v elektionski obliki. Lz finančnih razlogov ima Oddelek za etnologijo samo enega redno zaposlenega - vodjo oddelka. Honorarno zaposlovanje za prepisovanje gradiva je odvisno od dodatno zbranih sredstev. Zaradi tega je sedaj pri delu večji poudarek na zbhanju gradiva v sodelovanju z ustanovami, ki lahko sofinancirajo projekte. Nedaven primer tega je büa anketa o gradnji cest, pri kateri smo za prepisovanje zbranega gradiva uporabüi sredstva Uprave za ceste. Sedaj zbiramo podatke o tem, kako ljudje dojemajo delovanje naravnih sü (Islandija je dežela snežnih plazov, zdrsov zemlje, potresov, izbruhov, ledenikov itd.). Program financha Islandski meteorološki zavod. Po vsej dežeh so tudi različno veliki krajevni muzeji, ki se v glavnem rücvarjajo z lokalno folkloro in materialno kulturo. Povečini zbhajo in razstavljajo predmete iz 19. in 20. stoletja hi večina teh muzejev je odprta samo v poletni turistični sezoni. Pozinti nmoge izmed njih uporabljajo lokalne osnovne šole. Nekateri domujejo v tradicionahuh domačijah s hišno čelo, v stavbah zgrajenih Lz kamna in pokritih z rušami, drugi so v sodobnejšui objektih, vendar je le peščica namensko zgrajenih. Čeprav so krajevni muzeji pravüoma v lasti lokalnih okrajev, so jih do sedaj pogosto upravljah posamezrtiki, običajno ljubitelji folklore z malo strokovne izobrazbe ah brez nje. Delo so ponavadi opravljah v prostem času in proti skromnemu plačuu ati zastonj. V zadnjih letih je v teh muzejüi zaposlenih vedno več mladüi strokovnjakov z visoko izobrazbo. Muzeologijo, narodopisje in arheologijo so povečini študirali na tujem. Uradni izobraževalni sistem namreč nima programov za muzejske delavce, vendar Islandsko združenje 414 Etnologija v islandskih muzejih - splošni pregled muzejev (njegovi člani so skoraj izključno zaposleni v etnoloških muzejih) vsako leto organizira dvo- ah tridnevne tečaje, na katerih obravnavajo konkretne teme. Razstave, oblikovanje računalniškega arhiva, konzerviranje in trženje je le nekaj tem, ki so jih obravnavah na tečajih združenja. Vsakdo, ki je zaposlen v nekem muzeju, mora zaradi pomanjkanja kadrov in strokovnjakov po sih razmer opravljati vrsto razhčnih nalog. Se nedavno je bil Mestni muzej Rejkjavika edini etnološki muzej na prostem na Islandiji, vendar so sedaj že preselili več zgodovmskih hiš in spomenikov na lokacije drugih muzejev v dežeh in pojavljajo se novi muzeji na prostem z novimi razstavami. V zadnjih letih smo priče hitiega razvoja muzejske "sfere", ki sovpada z rastjo turistične industiije. Tudi vloga etnoloških muzejev kot izobraževalrtih ustanov, zlasti za osnovne šole, je sedaj bolj pomembna. Napredek v svetu muzejev je bü dokaj počasen, če ga primerjamo z razvojem v sosednjtii državah in zamuda je morda večja kot v drugih segmentih kititure. Dehio razlago lahko iščemo v hitii gospodarski preobrazbi države v preteklih desetletjih. Ljudje, ki so dolgo živeti v revščini, se tega neradi spominjajo. Premalo časa je minilo od takrat, ko smo "prilezti" izpod ruš svojüi hišk, čeprav moramo na drugi stiani poudariti da so prav te stavbe izjemen in svojstven prispevek Islandije k svetovrti arhitekturi. Narodni muzej že od začetka zbira predmete, ki so jüi ljudje uporabljah v vsakdanjem življenju in v veliki meri na ta muzej lahko gledamo kot na etnološki muzej, ki je takšen kot vsi drugi narodni muzeji, ki obravnavajo zgodovino in kiüturo posameznih držav. Narodni muzej je zdaleč največji muzej v državi in njegova naloga je pripravjanje razstav o islandski zgodovtiti od selitve do današnjega časa. Stalne razstave so povečini postavljene tako, kot so jüi postaviti prvič, tj. v petdesetih letih tega stoletja, ko so muzej preselih v sedanjo stavbo: razstave okvirno predstavljajo posamezna obdobja s skupinami podobnüi predmetov in z dokaj skromnimi pisnimi razlagami. Pred desetimi leti so ustanoviti koirtisijo, ki bi naj pripravüa korertite spremembe za stalne razstave. Vendar je bila bodoča lokacija Narodnega muzeja negotova tii njen stiokovrti kader je dolga leta živel pod pritiskom možne setitve. Zdi se, da potitiki niso biti sposobrü najti rešitve in ta negotovost je muzej sprenüjala ves čas. Zato je v dokaj zastaretih postavitvah prišlo le do skromnih sprememb. So pa na drugi stiani pogoste posebne razstave, ki so oblikovane bolj sodobno. Tudi v lokalnih muzejih so bile stalne razstave povečini zastarele. Pogosto so splošno zgodovino Islandije, lokalno zgodovino in zgodovino ustanoviteljev ti\ dobrotrtikov muzeja predstavljale z mešanico predmetov in slik. Veljalo pa je tudi načelo, da so razstavljati celotni muzejski fond. Vendar se položaj, kot smo že omeniti, sedaj hitio spreminja z zamenjavo generacij v muzejih. Razvoj gre tako hitio, da se je na nedavnem sestanku muzeologov celo pojavu predlog, da bi büo dobro ohrartiti nekaj teh starinskih razstav, ker jih kmalu ne bo več. Detitev dela med muzeji je büa zadnja leta predmet temeljitih razprav tii sprejeti smo 415 Hallgerdur Gisladottir skupno politiko pridobivanja gradiva. Zdi se, da so danes na Islandiji v modi specialni muzeji in na ta trend se odzivamo z zgoraj omejenim širokim spektrom občasnih razstav. Zelo prijetno je spremljati vse te spremembe v našem majhnem islandskem svetu muzejev in upam, da bom na tej konferenci shšala vehko spodbudnih zamish, ki jih bom lahko doma širUa. Idej namreč ni nikoli preveč. BESEDA O AVTORICI Hallgerdur Gisladottir, mag., vodja Oddelka za etnologije v Narodnem muzeju Islandije od 1995. Pred tem (od 1981) je bUa kustodinja na tem oddelku in se je predvsem ukvarjala z zbiranjem narodopisnega gradiva s pomočjo anket in z organizacijo razstav. Z dve- ma kolegoma strokovnjakoma je v devetdesetih letih sodelovala v projektu o umetnih jamah na Islandiji, iz katerega sta nastala knjiga in televizijski film za I. kanal Islandske državne televizije. Napisala je več člankov in scenarijev o islandskih prehrambenih navadah za radio in televizijo. Skoraj vsa njena objavljena dela so v islandščini z izjemo The Use of Whey in Islandic Households, v : Milk in Milk Products from Medieval to Modern Times. Uredila Patricia Lysaght. Edinburgh 1994; in Kvinner og matstell paa Island I middelalderen Kvinne- arbeid I Norden fra vikingtiden tu reforma- sjonen. Bergen 1985. Od leta 1992 predava o prehrambenih navadah na tečajih Univerze Islandije. V letih 1992 in 1993 je büa predsednica Islandskega združenja muzejev. ABOUT THE AUTHOR Hallgerdur Gisladottir, M.A., Head of The Department of Ethnology at The National Museum of Iceland since 1995. Earlier (i.e. from 1981) she was a curator in the department, engaged mostly in collecting material on folk life by means of questionnaires but also in preparing exhibitions. Together with two other scientists she participated in a project on man- made caves in Iceland which in the 1990s resulted in a book and a fihn for channel I of the Icelandic State Television. She has written several articles and programs on Iceland's food traditions for radio and TV. Nearly all her works are written in Icelandic with the exception of The Use of Whey in Icelandic Households. Milk and MiUc Products from Medieval to Modem Times. Edited by Patricia Lysaght. Edinburgh 1994 and Kvinner og matstell paa Island I middelalderen Kvinnearbeid I Norden fra vikingtiden til reformasjonen. Bergen 1985. She has lectured in courses on food traditions at the University of Iceland since 1992. She was chairman of the Icelandic Association of Museums in 1992 and 1993. 416 EXHIBITIONS FOR THE YEAR 2000 Josef Kandert Over the last one-hundred years all "traditional" ways of exhibiting collections have been used or attempted in all European and overseas museums. At least six types established themselves in the "history" of museological imagination. 1. Halls which were full of objects, expressing the idea "we exhibit everything we have". This is probably the oldest way of exhibiting which originated in 16* and 17* century galleries and cabinets of curiosities. This "chaos" strongly appeals to chtidren and unsophisticated adults, to whom a museum is essentially a chamber of wonders and a romantic place which any scientific arrangement can only spoil. At present, we can still find such displays in small local museums. 2. Comparative displays which also make use of a myriad of objects. Their origin may go back to 19* century museums which were then magnificent strongholds of science and of generally orientated research. The Homiman Museum in London and some British university museums continue to be good examples of this way of displaying. 3. Art exhibitions or displays in an "art gallery fashion". Such exhibitions also became very popular in ethnographic museums during the 1960s. 4. Displays reconstiucting specific cultural and historical situations using cultural sets from a period which represented "typical" historical houses or rooms. When reconsfructing the cultural environment of a wider region the authors use "mosaic" or "case study" techniques. The mosaic technique enables the display of thtiigs from different regional locations which the author conceives as being "very characteristic", in order to give a visitor an idea of some characteristic features of regional culture, i.e. a reconstructed and fictional picture of regional cvilture. The case study method means that a complete set of cultural items (a cultural inventory) belonging to a single location in a single period is used to represent and demonstiate the culture of a wider area (in the autiior's view the set is highly characteristic). 417 Josef Kandert 5. Open-air museuii\s as a specific type of display in which the "old- fashioned" life is reconstructed. Reconstructions enable the visitors to acquaint themselves with the history of houses and their former inhabhants as weU as with the ways of everyday life, presented, that is acted, by the museum's employees or by the amateur "friends" of the open-ah museimi. Such museum spectacles are very successful and very popular with the public. 6. Exhibitions or museums which havel to the (possible) visitor - i.e. itinerant exhibitions displayed in exhibition halls, museimis and galleries, various museum buses which tiavel across the country to enable the mhabitants of "faraway places" to see the exhibition. Regardless of the variety of metiiods of exhibition tiie people which prepare them have been engaging in discussions on specific display techniques for the last century: the use of pictorial documentation (engravings, photos, maps, diagrams), the use of accompanymg texts, the replacement of "static" pictorial documentation by ftims, videos, etc. In the last two decades exhibitions using computers have appeared m museums (technology museums were usually the fhst to use them). They enable the visitor to look up further, additional data about the objects exhibited. Displays using computers allow visitors, first of all children, to learn more about a culture or historical period by means of a game. They also enable the vishor to participate in some way m the understanding of a culture or historical period. As the fashion changes in museums, people either support or reject the use of figures wearing period costumes. In the 1970s and 1980s figures exhibited m the USA and representing Native Americans had the facial features of actual persons - primarily the features of the local Native American people who supervised whether the museum's staffed acted correctly. Live actors in open-air museums have been a topic tii discussions for over half a century. At the turn of 20* century it is difficult to find something new. On the other hand, museums have to face the strong competition of television films, educational computer programs, computer games (some of them involve "historical" or "exotic" stories from different cultures), etc. It appears to me that museums and gaUeries are not capable of competing with television and software companies as far as technological hmovations are concerned. This means that it would be necessary to compete with the "mass media" of the late 20* century with very sophisticated exhibitions, enabling visitors to find answers (or to try to find answers) to the principal problems of contemporary life and human existence. Exhibitions wiU have to abandon tiieir scientific way of communicating witii visitors and to turn to a more philosophical way of communicating witii them. This mvolves among others a statement that exhibitions are not so much an expression of actual reality but more a reflection of the author's knowledge 418 Exhibitions for the year 2000 and opinions (just like a book, an article or painting) - i.e. a construction arrangement expressing the author's views on a region, species, nation, tiibe or historical period. In preparing such "constructions of reatity" and in expressing theti character through subjective imagination we can make use of a wealth of means which were not possible in "tiaditional" and "objective" exhibitions. A very important aspect of such exhibitions would also be their aesthetic content. In fact, these forms of displaytilg and imagination are used by the authors of gaUery exhibitions. But the principal positive aspect consists of the possibtiify to use three-dimensional objects to symbohse an issue, an idea etc. - i.e. to use them for the construction of a "problematic world/universe". It is in this way that the Naprstek Museum in Prague is preparing an exhibition for the year 2000. The working name is "A walk through time" and the main idea is the urtity of hmnan knowledge and experience. 419 RAZSTAVE ZA LETO 2000 Josef Kandert V preteklem stoletju so v vseh evropskih in neevropskih muzejih uporabih ali preizkusili vse "tradicionalne" načine razstavljanja zbirk. V zgodovini muzeološke domišljije se je tako uveljavilo šest vrst razstav. 1. Dvorane polne predmetov, ki obiskovalcem sporočajo: "Razstavljamo vse, kar imamo". To je verjetno najstarejši tip razstave, ki izvtia iz galerij in kabinetov čudes 16. in 17. stoletja. Tovrstni "kaos" močno privlači otioke in nezahtevne odrasle, ki jim je muzej predvsem romantični prostor čudežnih stvari, ki bi ga znanstvena ureditev gradiva samo pokvarUa. Danes take postavitve najdemo še v manjših krajevnih muzejih. 2. Primerjalne razstave, ki prav tako uporabljajo naštete predmete. Njihov izvor je morda v muzejih 19. stoletja, ki so bih takrat sijajne utidbe znanosti tii splošno usmerjenega raziskovanja. Muzej Homiman v Londonu in nekateri britanski rmiverzitetni muzeji so še vedno odličrti primeri tega načina postavitve. 3. Umetiiostiie razstave ati postavitve na način "umetnosbie galerije". Take razstave so v šestdesetih letih tega stoletja postale zelo priljubljene tudi v etnografskih muzejih. 4. Postavitve, ki rekonstmtiajo določena specifična kultuma in zgodovtiiska stanja z uporabo vrste kultumih predmetov, ki predstavljajo tipično zgodovinsko hišo ati sobo. Pri rekonstiiikciji kultumega okolja širšega območja avtorji uporabijo metode "mozaika" ah "študije primera". Mozaična metoda omogoča razstavljanja predmetov iz različnih regionalnih krajev, ki jih avtor ima za "zelo značtine" in ki naj bi obiskovalcu posredovati podobo nekaterih značUnih lastnosti regionalne kulture, tj. posredujejo rekonstmirano in izntišljeno podobo regionalne kulture. Metoda "študija primera" pomeni, da se celota kultumih predmetov (kultumi inventar), ki pripadajo posamezni lokaciji in določenemu obdobju uporablja za predstavitev in ponazoritev kititure štišega območja (avtor razstave meni, da je taka postavitev zelo značilna). 5. Muzej na prostem je posebna vrsta razstave; v njem se rekonstmtia "stari" način življenja. Rekonstrukcije omogočajo obiskovalcem, da se seznanijo z 420 Razstave za leto 2000 Zgodovino neke hiše in njenih prebivalcev in z načhu vsakdanjega življenja, ki jih predstavljajo, tj. igrajo, uslužbenci muzeja ali "ljubitelji" muzejev na prostem. Taki muzejski "spektakli" so zelo uspešru in prüjubljeni pri občmstvu. 6. Razstave ah muzeji, ki gredo k obiskovalcem, tj. potujoče razstave, ki gostujejo v razstavnih dvoranah, muzejih in galerijah in razni muzejski avtobusi, ki potujejo po dežeh in tako omogočajo ljudem v oddaljenih krajih, da si ogledajo razstave. Ne glede na raznolikost metod razstavljanja tisti, ki jih pripravljajo, že stoletje razpravljajo o posebnih tehnikah razstavljanja: o uporabi shkovnega gradiva (grafike, fotografije, zemljevidi, diagrami), o uporabi spremnih besedil, o zamenjavi "statičnega" slikovnega dokumentarnega gradiva s filmi, videoposnetki itd. V zadnjih dveh desetletjih so se v muzejih pojavile tudi razstave, ki uporabljajo računalnike (muzeji tehnologije so jih običajno prvi uvedli). Obiskovalcem omogočajo, da poiščejo širše dodatne podatke o razstavljenih predmetih. Postavitve z računalniki omogočajo obiskovalcem, predvsem ohokom, da se skozi igro naučijo več o neki kulturi ah zgodovinskem obdobju. Hkrati omogočajo obiskovalcem, da na nek način sodelujejo v razumevanju neke kulture ah zgodovhiskega obdobja. Tako kot se spreminja moda v muzejih, ljudje bodisi podpirajo ah zavračajo uporabo lutk, ki nosijo zgodovinska oblačua. V sedemdesetih m osemdesetih letih tega stoletja so v ZDA lutke, ki so predstavljale Indijance, hnele poteze živih oseb - zlasti poteze lokahtih Indijancev, ki so bedeti nad korektnim ravnanjem muzejskih delavcev. Živi igralci v muzejih na prostem pa so že več kot pol stoletja predmet diskusij. Na prelomu v 21. stoletje rti lahko najti karkoti novega. Na drugi strani se muzeji soočajo z močno konkurenco televizijskih filmov, izobraževalnih račtmalniških programov, računalniških iger (nekateri vključujejo "zgodovinske" ah "eksotične" zgodbe iz različnih kttitur) itd. Zdi se mi, da muzeji in galerije niso kos konkurenci televizije in izdelovalcev programske opreme, vsaj ne na ravni tehnoloških inovacij. To pomeni, da bi morali z množičnimi mediji dvajsetega stoletja tekmovati z zelo naprednimi razstavami, ki obiskovalcem omogočajo, da najdejo odgovore (ali jih skušajo najti) na bistvene probleme sodobnega življenja in človekovega obstoja. Razstave bodo morale opustiti znanstveno komunikacijo z obiskovalci m se posvetiti bolj füozofskemu načinu komimiciranja z njimi. Tak pristop med drugim zahteva opredelitev in izjavo, da razstave niso toliko izraz dejanske resničnosti, ampak bolj odraz avtorjevega znanja in stališč (tako kot velja za knjigo, članek ah umetniško sliko) - da so tvorbe, ki izražajo avtorjevo videnje nekega območja, vrste, naroda, plemena ah zgodovinskega obdobja. Pri pripravljanju take "skortstruhane resničnosti" in pri izražanju njihove narave skozi subjektivno dorrtišljijo lahko uporabimo množico sredstev, ki jih "tradicionalne" in "objektivne" razstave rtiso dopustile. Zelo pomemben vidik 421 Josef Kandert takili razstav je tudi njihova estetska plat. Dejansko take oblike postavitve in domišljije že uporabljajo avtorji galerijskih razstav. Vendar je glavni pozitivni vidik v možnosti uporabe tridimenzionalnih predmetov, ki shnbolizirajo neko temo, zamisel itd., tj. možnosti njihove uporabe za izgradnjo "vprašljivega sveta/ vesolja". Muzej Naprstek v Pragi na ta način pripravlja razstavo za leto 2000. Delovni naslov je "Sprehod skozi čas" in vodilna misel je enotnost človekovega znanja in doživetij. BESEDA O AVTORJU Josef Kandert, dr., je študiral etnografijo, narodopisje in afrikaiüstiko na Karlovi imiverzi v Pragi. Terensko delo je opravljal v Nigeriji, na Slonokoščeni obali, v Etiopiji, Zimbabveju, Maroku in na Slovaškem. Dr. Kandert je v Muzeju Naprstek v Pragi zaposlen kot kustos asistent in znanstveni sodelavec. Na oddelku za sociologije Karlove univerze predava o socialni antropologiji. ABOUT THE AUTHOR losef Kandert, Fh.d., studied ethno- graphy, folklore studies and African studies at the Charles University in Prague. He carried out field work in Nigeria, Ivory Coast, Ethiopia, Zimbabwe, Morocco, and Slovakia. Dr. Kandert is employed at the Naprstek museum in Prague as assistant curator and scientific fellow. He also lectures on social anthropology at the univer- sity's Department of Sociology. , 422 MUZEJI MUSEUMS O ETNOGRAFSKEM ZNANSTVENEM DELU V MUZEJIH Angelos Baš IZVLEČEK V pričujočem besedilu je objavljeno predavanje, ki je bilo prebrano na posveto- vanju slovenskih etnologov muzealcev v Ljubljani dne 30. marca 1957. Predavanje je natisnjeno brez vsakršnih sprememb zato, da se lahko uporabi kot znamenje časa o našem etnološkem muzejskem delu in etnologiji Slovencev v petdesetih letih. ABSTRACT The present article is the text of a paper presented at the symposium of Slovene museum ethnologists in Ljubljana on March 30, 1957. No changes have been made to the text so that it can be used as a signum temporis about the museum activities of ethnologists in Slovenia in the 1950s. Uvodno pojasnilo Spodnje besedilo je bilo od prve do zadnje črke napisano tako, kakor je bilo prebrano najposvetovanju slovenskih etnologov muzealcev v Ljubljani dne 30. marca 1957. Če je to besedilo tukaj natisnjeno do pike enako, kakor je büo napisano in prebrano leta 1957, ni to storjeno pa načelu tjMod scripsi, scripsi, temveč zato, da se takšno beseduo uporabi kot signum temporis o našem etnološkem muzejskem delu in etnologiji Slovencev v petdesetü\ letüi. Takrat in še precej pozneje so v slovenskih muzejüi (včasui tudi drugod) imenovah našo vedo etnografija. V petdesetih letih je bilo v slovenskih muzejih razmeroma malo diplomiranih etnologov, zato je büo še posebej potrebno sodelovanje amaterjev in zato v predavanju ne manjka beseda o tem sodelovanju. Spričo maloštevilruh diplomiranüi etnologov v krajevnih muzejüi so bile dovolj natančno pisane inventame knjige muzejskih predmetov ipd. v petdesetih letih redke, če ne izjemne, zato opozorüo na te vrzeH. Vzroki za te vrzeh so botrovah tudi premalo plodnemu zbiranju muzejskih predmetov v tistem času, poleg tega pa to zbiranje rü v zadostni meri upoštevalo prednoshüh ah najpomembnejših tem, katerih naj bi se lotevalo; zato ustrezna opomba. 423 Angelos Baš V petdesetih letih in še precej pozneje ni bü v vseh slovenskih muzejih sprejet aksiom, da lahko muzejske občasne razstave ali stalne zbirke opravljajo svoje poljudnoznanstvene naloge samo, če povzemajo spoznanja znanstvenih raziskav gradiva, ki je v njih na ogled. Pogrešah smo načelno stahšče o tem, delno pa je büo premalo tudi raziskovalnega dela, ki bi omogočalo nakazano razstavno dejavnost. Oboje se v petdesetih letih ni toliko nanašalo na Slovenski etnografski muzej, kolikor na večmo etnoloških oddelkov v krajevnih muzejhi. Predavanje je spregovorüo o teh pogledih. Etnologi v slovenskih muzejih v petdesetih letih niso načenjah teoretičnih vprašanj v etnologiji. Predavatelj je še sledu tako imenovani plastni teoriji. In natančneje je določil časovni razpon predmeta v etnologiji Slovencev. To je bü hkrati posredni ugovor zoper mnenje iz let 1955-1956, po katerem naj bi bila etnologija veda o tako imenovani sedanjosti. Predavanje je poudarüo, da mora etnologija Slovencev s svojimi raziskavami zajeti vsa obdobja v zgodovirti Slovencev, upoštevaje tudi kultume preostanke predslovenskega prebivalstva. Zato je treba pri etnoloških raziskavah uporabljati tudi pisne in upodabljajoče vire. Opisane usmeritve v etnologiji Slovencev pred predavanjem ni bilo, pravüoma pa tudi ne empirije, vključno tiste v muzejih. Naposled je predavanje utemeljevalo takrat zelo perečo zahtevo po števibiejšui objavah ehiološkui raziskav v naših muzejhi. Predavanje O etnografskem znanstvenem delu v muzejih Naslov pričujočega predavanja je morda malce preširok oziroma vsebina izvajanj v tem referatu ne bo obsegla vseh vprašanj, ki bi jih lahko pričakovali po naslovu. Zakaj pojem ehiografskega znanstvenega dela v muzejih vključuje tudi raziskovalna prizadevanja na preparatorskem in restavratorskem torišču etnografije, ki pa se jüi ta referat ne bo loteval, ker je to delo v slovenskih muzejih še hudo šibko zastavljeno in so izvirni prijenü in dosežki v tej muzejski etnografski panogi pri nas še tako zelo odmaknjeni, da jüi sedaj pač ne kaže obravnavati kot vprašanja, ki bi bila glede na današnjo stopnjo našega etnografskega preparatorstva in restavratorstva vredna upoštevanja z vidika samostojnega raziskovalnega dela. Misli, ki jih bo skušalo razpresti to predavanje, se bodo sukale okrog etnografskega znanstvenega ah raziskovabiega dela v muzejih, ki ga opravlja kustos ah pa kdo dmgi, ki je iz tega ah onega, utemeljenega ah manj utemeljenega razloga prevzel to dolžnost. Seveda bodo razložene sodbe opredeljene po osebnih prepričanjih referenta, ki izvirajo, kot se reče, iz nekakšne iluzije, se pravi vizije ah predstave, kako naj se zasnuje in izvaja etnografsko znanstveno ali raziskovalno delo v naših muzejih. - Spričo tega so misli, ki jüi bom tu razvijal, kajpak precej osebne, posebej še zato, ker gre v našem primeru za predmeta, ki nimata ne v mednarodnem merilu ne pri nas dodobra ustaljenüi ati priznanih vodu. Že površen pogled v slovstvo, ki se ukvarja z nalogami etnografije, nas 424 o etnografskem znanstvenem delu v muzejih lahko prepriča, da še dandanašnji ni splošno razjasnjeruh, kaj šele sprejetih pojmov o bistvu in metodah te vede, tako da si človek ne more kaj, da se ne bi ob tem spomiül nekega stavka Erazma Rotferdamskega, ki ga je zapisal sicer na rovaš filozofov, ki se pa sme v tej zadevi omejeno nasloviti tudi na etnografe: Zadosten dokaz, da ničesar ne razumejo, je že to, da so si glede teh reči sami med seboj večno navzkriž. In v tem posmehu je nedvonmo kanec resnice, saj sodi etnografija še sredi 20. stoletja med tiste redke humarustične znanosti, ki pogrešajo splošno dognane temelje. Prav tako je tudi z muzeologijo. Razprave v tej stroki po svetu ali pa doma spričujejo, da tudi v tej, predvsem ponazorjevalni panogi humanističnih in naravoslovnih ved manjka osnovnih načel, ki bi bila deležna širšega priznanja. Zavoljo vsega tega je razumljivo, da razmišljanja o etnografskem in muzejskem delu ne morejo izvirati iz kdo ve kakšnih izdelanih teoretičnih sestavov, ki jih je le bore malo, kolikor pa jih poznamo, si po navadi ostro nasprotujejo, temveč lahko izvirajo zlasti le iz lastnih študijskih in muzeoloških izkušenj, tako da so neogibno znatno osebna in da si bom zato močno laskal, če bo v diskusiji sprejeta vsaj srednja mera mojih sodb. Etnografsko kakor tudi vsako drugo znanstveno delo v muzejih ah kod drugod poteka v treh stopnjah, ki jih običajno imenujemo zbiranje virov, obravnava spoznanega gradiva in razhčne oblike pri posredovanju raziskovalnih uspehov strokovni ali širši javnosti. Prva stopnja etnografskega dela je nedvomno najhvaležnejša. Če odštejemo etnografe v osrednjem muzeju, ki je njihovo torišče vsa Slovenija, so etnografski kustosi ali njihovi razhčni namestniki po krajevnih muzejih pred precej lahko nalogo: spoznati na svojem, navadno manjšem ozemlju vse etnografsko gradivo, ki ga velja upoštevati za muzejske namene. Če pravim, da je to precej lahka naloga, sodtin tako zato, ker menim, da ne terja ne posebne izobrazbe ne posebnih študijskih talentov, ampak da ji je lahko v določenem obsegu kos tudi zadosti vesten in sistematično usmerjen amater. Pri tem je gotovo najbolje, če se kustos sam do pike natanko seznani z etnografijo svojega območja, vendar pa so to za zdaj povečini samo izjemni primeri in še ti so največkrat žetev šele dolgoletnih pregledovanj terena. Zavoljo tega je najbolj naravno, če se kustos hkrati s samostojnim študijem svojega ozemlja opira še na posamezne amaterje ati pa deloma etnografsko šolane ljudi, ki mu lahko koristno pomagajo pri terenskem delu. Če ima tak etnografski kustos dovolj organizacijskega daru, bo izbor takega pomočnika ali zaupnika, kakor ga pač krsti, skrbno preudaril glede na njegovo pokazano delo ali strokovno znanje, nato pa bo skušal svojega sotrudnika vpeljevati v strokovno slovstvo, ki je najbliže njegovemu zanimanju, obenem pa ga kar najbolj natančno poučiti o poglavitnih prijemih pri zbtianju etnografskega blaga po terenu. Pomoč takih amaterjev ah polamaterjev utegne biti za etnografa zelo dragocena. To potrjujejo terenske skupine naših muzejev ati njihovih etnografskih oddelkov, kjer so biti etnografi-nestiokovnjaki marsikdaj v večini in so svojim 425 Angelos Baš nalogam dobro ustrezali. Ob tem naj bo dovoljena pripomba, da je po moji sodbi etnograf amater prav tako študent etnografije s praviloma bornim znanjem in slabim poznanjem terena kakor kdo ve kateri učitelj, ki se že leta in leta ubada z zbiranjem ljudskega blaga ter svoj kraj ki njegovo okolje zares pozna, vendar pa mu manjka določenega in v neki sistem urejenega znanja. Ob kratkem: zbiranje terenskega etnografskega gradiva je naloga, ki se je lahko po pravihiih kustosovih napotilih polotijo tudi neetnografi, ki imajo za to delo dovolj neobhodnega znanja in ki so pri samem terenskem zbiranju dovolj skrbni in sistematični. To pa se pravi, da lahko vsak etnografski kustos krajevnega muzeja v doglednem času doseže najnujnejši pregled svojega območja. In to je naloga po reku bis dat, qui cito dat. Resda so že v Cezarjevih časih tamah v starem Rimu, da odtekajo v nepovrat stara izročua in da novotarije zatemnjujejo podedovane običaje. V renesansi so se spet enkrat vnemah za ohranjevanje določenih tradicij, medtem ko je od baroka dalje vseskozi znana bojazen pred izumrtjem starožihiosti, posebno še v ljudskem življenju. Pa vendar je bila kljub vsemu temu etnografska bera še na začetku tega stoletja prav bogata. In nedvomno ne bodo etnografi ostah na terenu praznih rok tudi na pragu tretjega tisočletja, toda obseg in značaj gradiva bo dotlej v temelju spremenjen. Zakaj sodobna civihzacija je predvsem s svojimi, iz motorizirane in elektrificirane tehrüke izvirajočimi pridobitvami tolikanj preosnovala vse življenje, da bije preprosti ljudski omiki vsaj pri nas tokrat v resnici že skorajda zadnja ura in da je pomembnejša žetev slovenske terenske etnografije že precej mimo. Čez desetletja bodo prüiodnji naši etnografi lahko po terenu študirali zlasti še usedline ljudske omike v takratnem gmotnem hi duhovnem življenju ah pa razmerja med komponentami ljudske hi višje omike v tedaj že splošno hi bistveno izenačeni modemi omiki. Zavoljo tega velja sedaj v etnografskem terenskem delu kljub nevšečni zavesti, da ta prizadevanja glede na možnosti pri odkrivanju tehtnejšega gradiva navadno ne morejo biti več kdo ve kako plodna, kar se dâ razpihovati vnemo za kolikor mogoče prizadevno hi pospešeno zbiranje zadnjega še preostalega in naglo pohajajočega terenskega ljudskega blaga. Kot je bila ta plat v delu etnografskih oddelkov po našhi muzejü\ ponekod zadovoljiva, marsikje pa tudi ne, je inventarizacija gradiva, ki je tesno povezana s terenskim delom, pri nas povečini malone porazna. Izjemo pomenita v tem menda edhiole Etiiografski muzej v Ljubljani in Pokrajmski muzej v Mariboru, medtem ko se pišejo, vsaj kolikor je merti znano, inventame knjige drugod le zelo klavmo. Ce je kustos s svojo podporno zbiralno skuphio zbral nemara še tako imenitno in obsežno gradivo, so ti viri za znanstvene obravnave povsem neporabni, če rüso dovolj natančno vneseni v inventamo knjigo, kartoteko hi fototeko.- Naj bo ob tem postavljena primera z arheologijo. Izkopanine, ki niso ob odkritju nadrobno določene po svoji legi h\ stratigrafiji, so za znanstvene tiiterpretacije skorajda neporabne m pomenijo zlasti le starinske zanimivosti. Po 426 o etnografskem znanstvenem delu v muzejih končanih izkopavanjih pa teh podatkov zvečine ni mogoče več dognati, ker so ob odkritju le enkrat ugotovljivi. Podobno si pač noben etnograf ne bo upal obdelovati predmetov, ki niso natančneje določeni po najdišču ati kraju nastanka, starosti, namenu, nadrobnejšem socialnemu okolju, z njim povezantini običaji tid. itd. Z drugimi besedami: če hočemo, da bodo naše etnografske muzejske zbirke kaj več kot samo skladišča gradiva, ki pa je za znanstvene obravnave morda v nekem pomenu odveč, je tieba virom, ki so bih pravilno in vestno nabrani, privoščiti tudi kar najbolj izčrpno inventarno knjigo, kartoteko in fototeko, kar pomeni pri strokovno zadosti podprtem terenskem zbiranju pravzaprav samo sestavljanje nadrobnega zapisnika o najdbi, z vsemi podatki, ki jih je mogoče v zvezi z njo pridobiti. Morda bo kdo ugovarjal, da ponavljam sto in stokrat povedane resnice. Prav bo imel. Vendar pa si domišljam, da je to kljub temu še vedno potiebno, saj so naši etnografski kustosi ati pa njihovi namestniki ne glede na sto in stokrat ugotovljene navedene resnice v znatni meri še zmerom - eni bolj, drugi manj upravičeno - daleč od tega, da bi pomenile te resrtice kaj dosti več kot zgolj besede v stavkih. Ne poznam namreč kustosa, ki bi obredel v svojem območju prav vsak kraj in vse domove v njem, in ne poznam kustosa, ki bi imel po svoji ati čigavi drugi zaslugi tiiventamo knjigo, kartoteko in fototeko urejeno tako, da bi bilo vse gradivo vsaj v poglavitnih potezah pripravno za študij. Kajpada so to ideah, ki pa se jtin je mogoče zelo približati, če je etnograf dovolj prizadeven in sistematičen hkrati. To so prozaične naloge v znanstveni etnografiji, kijih zmore, kot rečeno, tudi človek brez posebne nadarjenosti, pa tudi globljega znanja. In navztic temu je etnografska inventarizacija razen v omenjertih dveh primerih takšna, da si nemalokdaj pri še tako ihtavi raziskovalni gorečnosti ne moreš kaj dosti pomagati z zbrartim gradivom. To pa je zopet v osnovi sklenjeno z nemarnim zbiranjem gradiva, ki se pri nas še vselej in vse prepogosto nabira samo kot skupek posameznih kosov, brez zadostnih nakazanih podatkov o njem.- Ne glede na to, da je težavno pridobiti za muzej na vsakokratnem območju celotno etnografsko gradivo, ki bi sodUo v zavod, pa je tieba poudariti, da nekateri etnografski oddelki po naših muzejih še zdaleč nimajo v svojih zbirkah aH skladiščih tohkanj blaga, kolikor bi ga lahko imeli, če bi se na vsem svojem ozemlju lotih terenskega zbiranja z resnično živo podjetiiostjo. Če se spominjam etnografskih oddelkov v posameznih naših krajevnih muzejih, si kljub vsem priznanjem ne morem kaj, da ne bi podvontil, če je tamkajšnje precejkrat dokaj maloštevibio gradivo v resnici tudi celotno gradivo, ki ga je bUo mogoče na tem območju pridobiti za muzej. Iz tega se podaja otožna ugotovitev, da je osnovna naloga naše muzejske etnografije, zbiranje in dokumentacija gradiva, ponekod še nezapeta pesem. In če manjka večidel še temeljev, pač ne kaže pričakovati, da bi vzrasla stavba kar sama od sebe, posebej še zato ne, ker, kot se zdi, ni zbranih zadosti ali pa zmožrtih delavcev rtiti za najbolj težaška opravüa. 427 Angelos Baš Edini realen nasvet kadru, ki prihaja na etnografska mesta v naše krajevne muzeje, se zdi v tem pogledu stremljivo zgledovanje po terenskih metodah Etnografskega muzeja, ki razpolaga za zbiranje terenskega gradiva z zelo popolnimi napotki; nadalje z ustanovitvijo mreže zaupnikov po terenu, ki imajo pri zbhanju ljudskega blaga že določene izkušnje ah pa tudi nekaj strokovnega znanja za to delo, ki pa jih je treba z raznimi predavanji ali posvetovanji vzporedno z njihovimi lastnimi pripravami vpeljati v dovolj smotrno in natančno delo; in naposled sestava inventamih knjig, kartotek m fototek, za kakršne smo se odločili na našem lanskem, junijskem sestanku, ki pa se zanj bojim, da za zdaj še ni rodilo kaj dosti več kot samo sklepe. Za Etnografski muzej in Pokrajinski muzej v Mariboru si lahko ta napotüa prihranimo, saj je v teh zavodih terensko delo in tudi inventarizacija s kartotekanti in fototekami izpeljana v načelu pač neoporečno. Ob tem naj ne izostane pripomba, da je pri Etnografskem muzeju kot republiškem zavodu izbor terenov, kamor odhajajo njegove skupine, še bolj pa razdelitev nabranega gradiva vprašanje, ki naj ga - kljub temu, da je v bistvu jasno ko beh dan - spričo druge, praktične strani kolajne, ki utegne pokazati včasih ravno nasprotno podobo, sproti razsojajo osrednji muzejski etnografi skupno s predstavniki krajevnih muzejev, ki delujejo na njihovem ozemlju skupine Ehiografskega muzeja. Take so potemtakem osnovne naloge v etnografskem znanstvenem delu po naših muzejih. Vendar pa gre tu samo za prvi korak, kjer pomeni šele njegovo nadaljevanje raziskovalno prizadevanje v pravem pomenu besede.- Kdor je odkru in morda v poglavitnih potezah določil neko hstino, je resda storil dejanje, ki je lahko za zgodovtiiopisje bolj ali manj pomembno, ni pa se s tem polotil tudi že študija o tem dokumentu. Kdor je zasledil pod ometom ostanke stare freske in jo nemara tudi odkril, je za zgodovino umetnosti nedvomno zaslužen mož, toda s tem še ni ničesar pripomogel k sami opredehtvi spomenika, razen seveda, da jo je s svojim početjem sploh sprožil in prispeval v umetnostno zakladrtico novo gradivo. Enako velja za zbiranje m pa mventamo, kartotečno in fototečno delo v muzejski etnografiji. Z dobro organizacijo in ustrezno strokovno pripravo lahko uspešno in skoraj v zadostiiem obsegu zbirajo gradivo m opravljajo inventamo, kartotečno in fotečno delo prav tako amaterji, seveda izključno le pod vodstvom in nadzorstvom etnografskega kustosa. V delu teh amaterjev je mogoča večja samostojnost pri zbiranju kakor pa pri sestavi inventame knjige in kartoteke, kjer mora postaviti piko na i pač kustos, saj je treba pri tem marsikdaj pritegniti tudi slovstvene in druge primerjalne podatke, ki amaterji zanje največkrat ne morejo vedeti. Vsekakor pa utegnejo tudi ti v znatni meri sodelovati pri inventarizaciji in ureditvi kartoteke ah fototeke. In to je v bistvu zelo veliko. S takšno pomočjo si lahko kustos, kot je bUo že omenjeno, v dokaj doglednem času pridobi temeljni pregled o terenskem gradivu svojega območja, vrh tega pa lahko s podporo teh sodelavcev pospešeno opravlja 428 o etnografskem znanstvenem delu v muzejih drugo temeljno nalogo za svoje raziskave, narru'ec inventarizacijo nabranega gradiva. S tem se potemtakem lahko v že kar bližnji prihodnosti pridobijo in tudi pripravijo najnujnejši viri za etnografska preučevanja v muzejih. Ta pa so meja, do koder more segati sotrudništvo amaterjev. Ali tudi drugače: muzej ali oddelek brez etnografa praviloma ne zmore biti kos raziskovalnemu delu v tej stroki. Zakaj pravo preučevanje lahko izvira edinole iz potrebne izobrazbe ah znanja in obvladanja metodologije pri obdelavah vhov. Temu pa amaterji v načelu rüso kos. To je torej samostojna naloga kustosa. Glede na današnje precej večinske vidike v muzeologiji se prirejajo in odpirajo muzejske zbirke šele po prejšnjih obravnavah zbranega in razstavljenega gradiva. Z drugimi besedami: razstava je zgolj povzetek neke raziskave, ki se v tej obliki posreduje javnosti. Ati spet z drugimi besedami: šele ko je določeno gradivo v poglavitnih potezah obdelano, je zrelo za razstavno zbirko, prej pa ne. Se pravi, da morajo imeti muzejske zbirke trdne študijske temelje, nikakor pa ne smejo izhajati predvsem ah celo samo iz površnih aranžerskih nagibov, po geslu ut aliquid esse. Saj bi bih sicer raziskovalci v muzejsküi zavodih pač povsem odveč in bi se raznovrstno gradivo razstavljalo zlasti po svoji gmotni in redkostni ati kakšni drugačni ceni, ne pa po svoji stiokovrti vsebini. A takim namenom lahko ustiežejo tudi le ararižerji ati pa arhitekti. Če pa se pridružtino sodbi o prosvetni vlogi muzejskih zbirk, pritrjujemo hkrati tudi vodilu, da morajo izkazovati razstave v muzejih bolj ali manj zaokrožene podobe o posameznih stiokovnih vprašanjih, to pa je mogoče kajpak izključno le na podlagi obdelav ustieznega gradiva. Ali: muzeji so raziskovalni zavodi, ki jim pomenijo zbirke eno od obhk za posredovanje svojih preučevalnih uspehov štiši javnosti. V tem primeru se vsako muzejsko razstavno delo običajno precej zavleče, saj se urejajo po teh vodiltii razstave šele po skončanih obravnavah. V celoti je kaj takega seveda težko izvedljivo, ker so razstavno-prosvetne dolžnosti muzejev vezane tudi na razne ožje aktuah\osti, vendar pa bi se bUo tieba temu načelu kotikor se le dâ približati. Navedeni prijemi terjajo samoumevno le tematično raziskovalno in tako tudi razstavno delo. Drobnejše gradivo, ki se zanj izkaže, da ni prikladno za nobene pomembnejše osvetlitve katere koli veje v etnografiji, lahko zato pri tako zasnovanem muzejskem študiju v bistvu odpade. Obravnave gradiva, ki je zbrano v muzeju, pa si zamišljam takole: pridobljeni viri, ki naj bi biti izčrpno inventarizirarti in opremljeni s kar najbolj poučno kartoteko in fototeko, skorajda nikoti ne pomertijo celotne ah docela zadostne podlage za raziskave. Mnogo gradiva je propadlo in mimo terenskega blaga imamo za posamezna tema ta tudi še zadevne pisane in umetnostne vire. Preučevanja se zato ne smejo opirati samo na nabrano terensko gradivo, ki je za študijske namene domalega vedno le fragmentarno in nepopolno, temveč morajo 429 Angelos Baš neogibno upoštevati celotno gradivo o neki témi. Ali preprosteje: etnografu je neodpustljivo, če izrablja pri svojih raziskavah le nabrane podatke s terena, temveč mora ob tem spoznati prav tako še drugo ohranjeno gradivo o vprašanjih, ki se jhn je posvetu. S tem posledkom je povezan časovni okvh muzejske in sploh vse etnografije. Če je n.pr. slovenska umetnostna zgodovina veda, ki hoče do kraja raziskati vso našo umetnost in se dokopati do kar najbolj nadrobnega pregleda o njenih stvaritvah ter preko tega do osnovrtih potez ah značilnosti in zakonitosti v razvoju naše upodabljajoče omike, je dolžna slovenska etnografija, ki je veda o naši ljudski gmotni, družbeni in dttiiovni omiki, podobno ugotoviti vse dosegljive pojave s tega torišča ter na podlagi svojih virov opredehti značilnosti in zakoiütosti naše ljudske ontike v vsem njenem časovnem razponu, se pravi v vsej dobi po nasetitvi, ob tem pa takisto še upoštevajoč dediščino prazgodovinsko-antičnih ontik na slovenskem ozemlju. Tako prvi kakor drugi zahtevi ni btio v naši muzejski etnografiji doslej še skorajda nikjer zadoščeno. Določena temata se obravnavajo, kolikor sploh se, navadno samo na podlagi terenskega gradiva, ne da bi se dovolj upoštevali še drugi vzporedrti vhi o obdelovanih vprašanjih, tako da se malone vse raziskave ustavljajo že v 19. stoletju, do koder se je običajno najdlje ohrartilo terensko blago, a tudi tem, novejšim študijam manjkajo, kot rečeno, največkrat dopolnila iz neterenskega gradiva. Zmota je na dlani: za zadnje poldrugo stoletje se etnografi povečini ne potrudijo po gradivo še kam drugam kot na teren, češ to blago je zadosti zgovorno, drugega pa ali da rti (kar je v nekaterh primerih sicer res) ali pa ni tehtnejše. Kar pa zadeva starejša obdobja, slišiš in bereš, da so pred 18. stoletjem etiiografski vhi zelo redki, kohkor jih sploh kaj je (kar je v nekaterih primerih tudi res). A ti vidiki so v načelu zgrešeni in vredni zavrnitve. Pisani, zlasti arhivaliti viri pomenijo takisto v 19. in 20. stoletju posebno za gmotno omiko neprecenljivo gradivo. Pa tudi s posamezninti upodobitvami v tedanjem slikarstvu in z drugim slikovnim gradivom si lahko etnograf ponekod pomore. Ne glede na vso pomembnost istodobnega terenskega blaga, kajpada. Kar pa se tiče razdobij pred razsvetljenstvom, pomenijo pisani in umetnostni viri po navadi edino, čeprav včasih resnično le bomo etnografsko gradivo. A tudi tu ni vedno tako hudo, kot nekateri trdijo. V drugi knjigi Narodopisja Slovencev lahko tako npr. dobesedno berete, da so viri o slovenski ljudski noši pred 18. stoletjem silno skopi. Kljub temu pa se je v zadnjih letih posrečilo dognati prav za 15. in 16. stoletje blizu 200 upodobitev o gotski in renesančni oblačilni omiki pri nas in prav tako še na stotine arhivalnih zapisov o naši takratni noši. Ne glede na to, da razpolagamo za slovensko nošo še s starejšim, visokosrednjeveškim gradivom. Toda to ni edini primer te vrste. Precej podobno je z našim ljudskim stavbarstvom v širšem pomenu, s prehrano, orodji, običaji itii., čeprav izpovedi virov o teh vprašanjih za srednji vek in predrazsvetljensko dobo novega veka po števuu in tehtnosti ne 430 o etnografskem znanstvenem delu v muzejih velja izenačevati. Po vsem tem se mora naš sklep nedvomno glasiti samo tako, da je treba, četudi z različnimi možnostmi, usmeriti pozomost vse naše in tudi muzejske etnografije mimo 19. in 20. stoletja tudi še nazaj in zajeti v raziskavah slovensko ljudsko omiko v vsem njenem časovnem razponu, hkrati z omenjenim upoštevanjem tudi njenih staroselskih, predslovenskih sestavin. Ta zavračana omejena pozomost zgolj do najnovejšega ali terenskega gradiva ima razen že navedenih tudi še svoje druge, prav določene razloge. Zakaj ne odreka se le prava cena ah pa sploh obstoj neterenskih etnografskih vtiov, ampak sušiš in bereš tudi svartia pred večjirrti, sintetičntini raziskavanti nasploh, ki da so še prenagljene, ker da zanje še rti zbrano dovolj niti totikanj čislanega terenskega gradiva, tako da kaže zavoljo tega zazdaj ljudsko blago rajši še predvsem zbtiati, obsežnejše raziskave o njem pa prepustiti prihodnjim - rodovom, ki da bodo šele lahko zajemati iz zadosti polnih etnografskih skrtiij. To stališče v naših zgodovinopisnih znanostih, kamor prištevam spričo izrecno kultumozgodovinskega značaja tudi etnografijo, je pred kratkim Dušan Pirjevec tako uspelo ocertil, da kaže te sodbe kar ponoviti, ne pa parafraztiati. Takole pravi: Historiografija se je vedno razvijala po obeh tirih hkrati. Vedno so se pojavljala dela, katerih glavni namen je bil odkriti in posredovati nove stvarne podatke. Prav tako pa so hkrati nastajala tudi dela, ki so z novimi idejami osvetljevala historični proces, odkrivala v stvarnih dejstvih novo vsebino in dajala posameznim dogodkom poseben pomen. Oba tokova sta seveda v neposredni medsebojni zvezi, vendar pa pripada primat ideji. Najnižja oblika zgodovinopisja je kronika, se pravi mehanično registriranje dogodkov in pojavov. Pa tudi kronike ne bi bilo brez zavesti ali vsaj občutka, da je te dogodke vendarle treba registrirati, ne bilo bi je brez zavesti o pomembnosti registriranja in o pomenu registriranih faktov. Še več! Načelna interpretacija, splošna koncepcija zgodovinskega dogajanja kaže tistemu, ki zbira gradivo, kaj naj sploh zbira... Brez ideje, brez jasnih nazorov o zgodovinskem procesu ne more biti sistematičnega, resnega zbiranja gradiva. Prevladovati bi začele slučajne najdbe. Zato: na začetku vsakega resnega historiografskega dela je tedaj ideja, ne pa podatek. Jasno je, da zahtevajo novi podatki ustreznih sprememb v interpretaciji, v splošni zasnovi. Nova splošna zamisel pa spet kaže smer, v kateri moramo iskati novih dejstev. In v tem smislu poteka razvoj historiografskih ved, poteka v znamenju enotnosti in nasprotja med idejo infaktom. Če porabimo to presojo o znanstvenem ati raziskovalnem delu za etnografijo v naših muzejUi, bomo sklepati nekako tako. Kotikor globlje bodo raziskave o zbranem terenskem in dmgem zadevnem dopolnilnem gradivu, totiko laže, se pravi uspešneje in plodneje bo zbtialno delo na terenu. Zakaj opravljene obdelave sproti razjasnjujejo posamezna vprašanja in odpirajo natančnejše poglede v strokovno problematiko. Tako bi se kazale nadrobnejše smeri za zbiranje, hkrati pa tudi torišča, ki jih ne velja znatiieje obravnavati. S pogostejšimi preučevanji 431 Angelos Baš razpoložljivih virov bi se torej omogočila plodnejša orientacija pri zbiranju ljudskega blaga, ki bi se uravnavalo po doseženih študijskih spoznavah; le-te pa bi lahko obenem prispevale tudi poglobljenost pri samem zbiranju. Večji uspehi ah zares potrebne smeri v terenskem delu so torej odvisne zlasti od živih in odkritij pohdh raziskovalnih prizadevanj.- Pri nas pa je skoraj ravno narobe. Zavoljo pomanjkljivega preučevanja zbranih vhov se marsikdaj zasthajo široki in jasrü razgledi po terenu, ki se ne raziskuje v zadostni meri po najpomembnejšem in najnujnejšem gradivu, ampak se pretresa tudi mimo teh smeri, po toriščih, ki zaslužijo le drugohio ah še neznatnejšo etnografsko pažnjo. Ne glede na to, seveda, da je vsakršno terensko delo brez trdnejše opore v slovstvu manj poglobljeno in plodno kakor pa v nasprotnem primeru. A temu ne bi bilo pretežko odpomoči. Mladega etnografskega kadra, ki prihaja z imiverze, je v zadnjh letih vedno več. Novopečeru diplomanti zasedajo v vse večjem števuu mesta etnografskih kustosov po naših muzejih. Toda namesto, da bi se posvetih predvsem raziskovalnim prizadevanjem, se ukvarjajo pač spričo zaklete zaverovanosti večine starejših predstavnikov v slovenski etnografiji zlasti le z zbiranjem ljudskega blaga, kar bi lahko večidel prepustili svojim zaupnikom, če bi jih znali poiskati in pravilno pripraviti za terenske naloge. Nažalost pa je zvečine prav nasprotno. Kustosi se izčrpavajo skoraj izključno le na terenu, ki ga v celoti še leta in leta ne bodo mogti preiskati, ter zanemarjajo na ta račun tudi inventarizacijo in pa kartotečno in fototečno delo, medtem ko rti o njihovih tehtnejših raziskavah domalega ne duha ne sluha. Pri starejši generaciji je podobno. Ta se vrh tega lahko še ponaša, da ji je uspelo vcepiti svoje znane poglede na etnografsko delo svojim povojnim, kolegom. In tako vlada pri večini naših muzejskih etnografov vzdušje, ki se sme preprosto opredeliti z določenim precenjevanjem terenskega zbiralnega dela in z neprečiščenimi pojmi o pomenu raziskovalnih dolžnosti. Terensko zbiralno delo se precenjuje v teh pogledih kajpak le v določenem obsegu. Nihče ne more zanikati njegove velike pomembnosti in nujnosti. Vendar pa je to opravüo, ki se ga lahko, kot rečeno, v veliki meri lotevajo pod etnografskim vodstvom in nadzorstvom tudi amaterji. Kustos, ki je količkaj organizacijsko obdarjen, bo mogel z ustvarjeno mrežo takih amaterskih sotrudnikov pospešeno in obšimo bogatiti svoj zavod s terenskim blagom, medtem pa se bo lahko tembolj pečal s študijami nabranega gradiva, ki morajo potekati mimo njegovega, v tem prhneru omejenega sodelovanja pri terenskih delih. Takšnega razmerja med zbiranjem in raziskavanti pa v naših muzejih razen maloštevilnih izjem še ne poznamo. Saj so že obravnave zgolj terenskega gradiva, ki pomenijo kaj več kot le razširjene podatke inventamih knjig o nekaterih predmetih, v slovstvu precej redke, kaj šele večje, prej nakazane študije. Navsezadnje je to po svoje razunüjivo, ker se kustos, ki se ukvarja malone samo s terenskim delom, pač ne more zadosti posvetiti tudi še preučevanjem. Ta razlaga pa narekuje uničujočo ugotovitev, da se v naših muzejih pečajo 432 o etnografskem znanstvenem delu v muzejih etnografi največkrat le z najnižjo stopnjo znanstvenega dela, prav kakor razni amaterji, ki zbirajo ali so zbirali ljudsko blago zase ali pa v okviru posameznih muzejskih terenskih skupin. In nadalje, da se pogostokrat delo etnografov in amaterjev v bistvu skorajda ne razločuje, ampak da se oboji ubadajo z enakimi nalogami in da je zato delo obojih dokaj enakovredno. To ni prav nič pretirano. Zakaj drugačni primeri so po svojem številu še zmerom le izjemni. A prenekateri objavljeni spisi etnografov in amaterjev so si docela vštric in pomenijo eni in drugi stuno, redkeje pa vsebinsko zgolj ozaljšane in razširjene odstavke iz inventamih knjig ah kartotek, kakršne so ah kakršne naj bi nekoč bile. Spričo tega si moramo nekohko protislovno želeti vsaj pomembnejših etnografskih muzejskih raziskav za najnovejšo dobo, po načelu vsaj nekaj, čeprav ponavljam, da so te zavoljo svoje kljub vsemu obsežneje in bolje obravnavane dobe razmeroma manj tehtne kakor pa raziskave starejših, domalega še povsem nenačetih razdobij. A tudi te želje po interpretativnih ki ne le opisnih obdelavah terenskega in drugega sodobnega in polpreteklega gradiva so se pri publicističnem delu povojnih slovenskih muzejskih etnografov doslej vse preredko izpolnjevale. Če primerjamo objave naših predvojnih muzejskih ehiografov z današnjimi, moramo priznati, da za tako stanje ni verodostojnih opravičil. Med obema vojnama je büo v naših muzejskih zavodih razmeroma le malo strokovno šolardh etnografov, toda ti so razvijali nemalo bogato pubhcistično delo, ki je posegalo tudi v škša vprašanja in ki se je lahko postavljalo takisto s splošneje pomembnimi dognanji. Nasprotno pa je prišlo po osvoboditvi v naše muzeje, posebej v zadnjih letih, precej poklicnih etnografov, ki pa so v svojem raziskovalnem delu pokazah praviloma le malo, kljub temu, da jim marsikdaj ne gre odrekati dobro zasnovanega in izvajanega terenskega dela. V tej sodbi me še podpira študijsko delo študentskih etnografskih skupin v zamejstvu, ki bi doživele gotovo spodbudnejšo usodo, če ne bi domalega popolnoma prezrle tudi preučevanja nabranega blaga ah njegovih objav. In kako naj bi potemtakem potekalo etnografsko raziskovakio delo v naški muzejih? Organizacijo ali razdehtev vlog pri zbiranju gradiva na terenu, med kustosom in amaterji sem že obrazložu. Fragmentarni študijski pomen terensküi vkov prav tako. Vendar pa je treba začeti pri tem. Na podlagi celotnega, se pravi ne samo v muzeju zbranega gradiva velja obdelovati novejša poglavja v posameznih etnografskih panogah, zakaj zlasti za ta čas lahko razpolagajo muzeji s svojim značilnim ati predmetnim gradivom, ki pomeni zavoljo tega tudi težišče razstavnih zbirk. Ob tem pa morajo vse raziskave težiti po obravnavah posameznih etnografskih panog tudi na podlagi ne samo predmetnih muzejskih vkov, prav kakor se tudi za najnovejšo dobo niso smele opirati zgolj na te, temveč tudi še na podlage nemuzejsküi stiokovnih podatkov. Zakaj muzeji so dolžrti predstaviti za svoje ozemlje podobo celotne tamkajšnje ljudske omike, ne pa 433 Angelos Baš samo njenih odlomkov iz današnjih in polpreteklih dni. V ta namen je treba pregledati vse pisano in zlasti arhivahio m pa umetnostno gradivo, ki pride za našo etnografijo pred 18. in 19. stoletjem v poštev. Razstavna oblika teh izsledkov bo povečini resda samo rekonstruktivna, toda tudi po taki skrbno pretehtani poti se dajo dobro posredovati zanimive študijske spoznave. Ne le z legendami ati drugimi grafičnimi ponazorUi, marveč tudi in posebno z obnovami n.pr. nekdanje noše, stavb, orodij, običajev ipd. posreduje modema muzeologija preučevalne uspehe te vrste. Bü bi pa neodpustljiv greh, če bi se etnografi v svojih raziskavah ustavljali, kot je to sedaj običaj, najdlje na prehodu 18. v 19. stoletje, ali pa če bi takisto za najnovejša razdobja upoštevali spričo skoraj tradicionalno enoshanske ah pomanjkljive metode zgolj terensko gradivo. Včasih takšni pregledi arhivalnega ali umetnostnega gradiva resnično ne bodo obrodüi pomembnejših sadov ah pa bodo ostali sploh brez njih, vendar pa se primeri kaj takega tudi pri nabiranju ljudskega blaga po terenu, a šele po kar najbolj natančnem razbom vseh virov, ki prüiajajo za etnografska vprašanja v poštev, smemo preiti k pravünemu in doslednemu študiju, ne pa se nemara aprioristično izogibati določenim zvrstem gradiva z izgovori, da ne vsebujejo dovolj ati pa sploh nobenih etnografskih pričevanj. Take, po času in gradivu razširjene raziskave muzejskih predmetov šele lahko ustrezajo zahtevam po pravem hi ne samo omejenem faktografskem delu v naši muzejski etnografiji. Čeprav bom nekoliko posegel v pruiodnji današnji referat, se moram ob tem mimogrede dotakniti še muzeološke ponazoritve takega celotnega preučevanja o ljudski omiki nekega določenega območja v muzejih. Težišče razstavnih zbirk je slejkoprej v predmetnem gradivu, ki pa mora imeti zadosti zgovome predmetne legende in pa legende o posameznih panogah ah obdobjih. Za starejše dobe je treba pri študijskih temeljih, ki pogrešajo predmetnega gradiva, porabljati ne predolge legende, vsakovrstne rekonstrukcije ati sploh likovna ponazorüa. Zavoljo tega bodo nekatera poglavja iz folklore, kot n.pr. ustno slovstvo m glasba, tako za 19. m 20. stoletje prav kakor za zgodnejša razdobja, neizbežno v ozadju preučevalne in razstavne pozornosti. Ne glede na eksponatno tehniko so to posebej s študijskih vidikov zahtevne in dolgotrajne naloge. Kot je büo že poudarjeno, jüi lahko izvajajo pač edinole etnografi, ne pa tudi amaterji. Saj so take obdelave tudi za marsikaterega strokovnega delavca tohkanj trd oreh, da si lahko ob njem polomi zobe, ne da bi ga stri. Ah bolj naravnost: muzeji ah oddelki brez pravega etnografa ne morejo po vodilih sodobne muzeologije opravljati raziskovalnega, s tem pa tudi ne pravega razstavnega dela. Zakaj spet je treba podčrtati, da danes v muzejskem delu ne razpravljamo več o raziskovalnem in razstavnem delu kot o dveh, ampak kot o enotnem pojmu z raztičnhrti oblikami posredovanj ah objav. In kot se utegne shšati ta resnica trdo in osho: muzeji ah oddeUd brez etnografov ne morejo razen pri samem zbiranju ljudskega blaga predstavljati v etnografskem pogledu nobenega znanstvenega ah znanstvenega upoštevanja vrednega zavoda. A tudi 434 o etnografskem znanstvenem delu v muzejih razstavna ali prosvetna vloga takih muzejev je spričo njihovega večidel neznanstvenega značaja le borna. Oblike raziskovalnega dela, kakor si ga torej tu zamišljamo, pa terjajo razen etnografske delovne metode, ki se nanaša zvečine zgolj na obdelave terenskega gradiva, hkrati tudi obvladanje zgodovinskih in umetnostnozgodovinskih študijskih prijemov, zakaj brez tega nikakor ni mogoče pravilno izrabljati aH obravnavati pisane m umetnostne vire za starejšo etnografijo. Rezultati takega dela bodo vseskozi etnografski, ker pa bodo izvirali iz precej raznovrstnega gradiva, je treba razširiti doslej običajno metodologijo mimo zlasti terenskih tudi še na vsa druga torišča virov, ki jih velja v etnografiji upoštevati. Po svoji metodi je etnograf pri obravnavah starejša obdobij potemtakem neogibno predvsem zgodovHiar aH umetnostni zgodovinar, vendar pa se ob tem vse njegovo delo razvija po značaju svojih sklepov v posebni etnografski smeri. Takšne raziskave, ki izvirajo iz gradiva, zbranega v muzejih, prav tako pa tudi še iz kolikor mogoče celotnega drugega gradiva o določenih tematih, lahko kajpada povsem drugače oblikujejo razstavne zbirke kakor pa zlasti zgolj aranžerski in ne zadosti obširni tematski načrti. Zakaj v našem primeru je muzejska razstavna zbirka v bistvu samo določen odsev nekega preučevanja, ki ga more zavoljo tega kustos v resnici suvereno opredeljevati. Kdor namreč neko etnografsko temo v določenem prostoru do kraja pozna v vsej njerti horizontali in vertikali, bo lahko gotovo našel prave prijeme tudi za njeno muzejsko upodobitev: z zbranimi predmeti in drugimi ustiezninti razstavninti pomagali. Zakaj ponovno je tieba poudariti, da je šele tedaj mogoče urediti neko muzejsko tematsko razstavo v resnici dovolj obširno in poučno, če je prej obdelano kar se dâ celotno gradivo. Na taki podlagi je potem urejanje razstavnih zbirk dosti lažje, učinek pa vse zgovomejši in ustrezajoč svojemu prosvetnemu namenu. Nasprotno pa brez obsežnih raziskovalnih osnov ni mogoče prirejati tematskih razstav, saj takšne zbirke ne osvetljujejo določenih tematov, temveč pomenijo predvsem samo raznovrstno gradivo o njih, a brez prave vsebtiiske ureditve tii zato tudi brez tiistruktivnosti, prav tako pa tudi brez potiebnega časovnega okvira, marveč lahko predstavljajo edinole nekatere skupke najnovejšega zadevnega gradiva, ki pa ni strnjeno v sistem, ki bi služil razumljivosti zbirk tii ki bi lahko izhajal samo iz nadrobnejšega študija neke celotne téme. A nažalost sodi spet večina naših etnografskih muzejskih zbirk v to vrsto, kar se po tem, kar je btio povedano o zares raziskovalnem etnografskem delu v naših muzejih, razume pač samo po sebi. In vnovič je tieba pribiti, da je podoba etnografskih oddelkov po slovenskh krajevnih muzejih pogosto enaka, ne glede na to, ali deluje tam pokhcrti etnograf aH pa le amater. Nadaljnje ocene tega pojava pa ne kaže razvijati, ker bi sicer zgolj ponavljal tožbe, ki so büe prej izrečene o etnografskem raziskovalnem delu nasploh, ne le glede na slabe posledice takega stanja v podobah etnografsküi razstav. Posredovanje raziskovalnih izsledkov pa ne more biti omejeno edtiio na 43S Angelos Baš razstavne zbirke. To je samo najširši in značilno muzejski izraz opravljenih preučevanj m razloček med institutom, ki je namenjen zgolj študiju, hi pa muzejem, ki ima razen študijskih še izrecno prosvetne, t.j. razstavne naloge. A same muzejske razstave nikoli ne morejo zadosti dokumentirati oziroma za strokovni svet dovolj razložiti poti do vidikov, ki so pokazani v razstavnih zbirkah. Zato je heba vzporedno z urejanjem študijsko zasnovanih tematskih razstav objavljati obravnave za shokovno javnost, ki hoče natančneje spoznati vprašanja, ponazorjena v zbirkah. Šele z objavami razrtih študij zadostijo muzeji mimo prosvetnih tudi svojim pravim znanstvenim namenom. Zakaj v znanosti ostajajo muzejski razstavni uspehi, če so tudi še tako dognani, brez dokumenthanih strokovnih objav v načelu neznani in neupoštevani ter je spričo tega, - če hočemo, da bo znanstvena plat v muzejskem delu izpeljana do kraja-, nujno potrebno izsledke o opravljenih raziskavah tudi objavljati. Še tako skrbno in natančno zasnovana tematska razstava ne more svojih poglavitnih rezultatov prav dokumentirati in utemeljiti. To je mogoče le v vzporedni objavi: v shokovnih revijah ah v samostojnih publikacijah, deloma pa tudi v muzejskih vodnikih. A če je publicistično delo ogledalna podoba muzejskih raziskav, je povsem jasno, da je treba zopet ponoviti jadikovanja o vse prešibkih preučevanjih naših muzejskih etnografov, ki je zavoljo tega tudi njihova pubhcistika hudo borna, kolikor pa jo je mogoče ugotoviti, je ponovno zvest odsev raziskav, kakor smo jih že zgoraj oceniti. Z drugimi besedami: objave so zelo redke, tiste, ki jih pa poznamo, vsebujejo predvsem inventamo ali kartotečno opredeljene podatke o novejšem, se pravi terenskem gradivu. Šhše obravnave, bodisi po gradivu, bodisi po času, pomenijo v povojnem delu naših muzejskih etnografov doslej zgolj še častne izjeme. Toda tudi le takorekoč inventame objave gradiva niso v pravem sorazmerju s terenskim delom, temveč ga po števuu opisov predstavljajo samo v občutno skrčenem obsegu. Če smo slabo ocenili resnično raziskovalno delo v naši muzejski etnografiji, moramo za njegovo publicistično obliko poudariti, da še tistega deleža v raziskavah, ki smo ga grajali kot preozkega in premalo plodnega ter mu skušali pokazati razširjeno in zaokroženo toršče,- da niti tega deleža ne predstavlja. In to zadeva v enaki meri znanstvene kakor tudi poljudnoznanstvene spise. Sklep: shokovna publicistika v etnografskem delu naših muzejev je tako zelo nebogljena, da si je še nižjo stopnjo le težko zamisliti. O tej stvari bi lahko razvijal nadrobnejše tožbe. Toda bodi dovolj. Pričujoča izvajanja so po vrsti tako zelo čmogleda, da se ob zadnjem načetem vprašanju ne velja natančneje razgledovati, saj bo sicer že tako in tako moreča uglašenost na žalostne strune tirana predaleč. Napravimo rajši pod izpovedane sodbe črto. Povzetek iz gomjih razntišljanj bi se sestavu takole. Zbhanje zlasti predmetnega ljudskega blaga, ki je izhodišče ah ogrodje za vsako etnografsko znanstveno delo v muzejih, posebno tudi glede na njihove razstavne naloge, poteka v naših muzejskih zavodih ponekod v 436 o etnografskem znanstvenem delu v muzejih zadostni meri in dovolj natančno, marsikje pa tudi ne. Močno senčno stran pri obdelavi nabranega blaga pomenijo sestave inventamih knjig, kartotek in fototek, ki v stanju, kakršnega izkazuje sedaj velika večina etnografskih oddelkov po naših krajevnih muzejih, po navadi delavcu, ki tega gradiva ni sam zbral, morda pa po določenem času tudi samemu zbiralcu prepogosto ne nudijo pravilnih ah pa v nekaterih primerih tudi nobenih možnosti za izrabo zbranih virov. Raziskovalno delo naše muzejske etnografije je v interprétativnem pogledu zelo ozko, saj pogrešamo razen objav gradiva, a še teh je razmeroma malo, obšimejše študije o novejši etnografiji, bodisi zgolj na podlagi fragmentamega ah omejenega gradiva bodisi na podlagi celotrüh, se pravi torej ne samo terenskih razborov virov, t.j. pomembnejših vprašanj v slovenski etnografiji 19. in 20. stoletja. Skoraj v načelu pa se zanemarja starejša etnografija, ki zanjo običajno ni več ohranjeno terensko gradivo, zadevni arhivalni in dmgi pisani ah umetnostni viri pa se največkrat preprosto prezirajo, ne da bi ob tem poznali poskuse njihovih pregledov. Spričo tako pomanjkljivega preučevanja ehiografije v naših muzejih nima večidel razstavnih zbirk dmge cene kakor te, da je v njih zbrano različno pomembno gradivo, ki pa v razstavah zavoljo nakazanih strokovnih temeljev ah bolje rečeno zavoljo tega, ker jih manjka, ne more izkazovati nobene resnično tematske vsebine, t.j. tudi v prosvetnem pogledu nobenega pravega pomena, saj se take zbirke ne zmorejo opirati na omembe vredne študijske osnove in so zato malone brez vsakih pravih stiokovnih izpovedi, kolikor odštejemo netematsko in po sklepih v bistvu nedostopno ah nemo gradivo, ki je bilo nabrano. Takemu raziskovalnemu delu ustrezajo tudi primemo redke objave. Te so posvečene predvsem publikacijam zbranega gradiva, a še te so precej redke in ne predstavljajo resnično opravljenega zbiranja ljudskega blaga po terenu, medtem ko poznamo izpod peresa naših muzejskih etnografov doslej le nenavadno malo interpretativnih študij o novejši, še celo pa o etnografiji v obdobjih pred 18. ali 19. stoletjem.- Kot razlago za takšne razmere upoštevam samo pretirano vnemo etnografskih kustosov ati njihovih namestitikov za zbiranje ljudskega blaga, ki je lahko pod pravim vodstvom in nadzorstvom v veliki meri prepuščeno tudi amaterjem, tako da trpi spričo tega škodo pravo raziskovalno ah tiiterpretativno delo, rtič manj pa še vedno tudi pomanjkanje etnografsko šolanega kadra v naših krajevnih muzejih, ki namesto njih amaterji ne morejo kaj dosti več kot gradivo zgolj zbirati in ga inventariztiati, ne pa ga tudi še preučevati in ga pripraviti takisto za razstavne zbirke, ki bi ustiezale zahtevam sodobne muzeologije. Pri teh sodbah sem namenoma upošteval edinole absolutna mertia, tako da je ténor ocene morda bistveno ostiejši, kakor pa bi bil, če bi skušal dognati vsemogoče vsakdanje ovire za zares uspešno etnografsko delo v naših muzejih. Zakaj le če bomo imeli pred očmi ves razkol, ki zeva med zahtevami v etiiografskih raziskavah po slovenskih muzejih in pa njihovo resnično ravnijo, bomo zavzeto dodajali netiva želji, da bi predstavljene cilje kotikor mogoče obsežneje dosegati. Oziri na druge, nenačelne tii prozaične razmere se utegnejo 437 Angelos Baš pri takih tehtanjih napačno povečevati in znajo prave strokovne naloge v marsičem zastreti. Toliko so büa torej moja razrmšljanja namenoma enostranska. Od nasvetov za pot navzgor vem v načelu le za dva. Vsak muzej mora imeti svojega etnografa, sicer se vse etnografsko delo neogibno ustavi pri zbhanju in inventarizaciji in je potem resnično raziskovanje ali pravo razstavljanje muzejskega gradiva onemogočeno. A tudi to se zdi, da ni dovolj. Marsikje so ehiografi že zasedli mesta kustosov, pa se vendar njüiovo delovanje po svoji znanstverti ceni precej izenačuje z amaterskimi prizadevanji. V tem je potrebno zlasti tudi drugačno ati pozitivno razmerje do samih raziskav, ne pa samo do zbiranja gradiva, m zadosti široki ati pravüni pogledi na celotiio in ne zgolj delno torišče njihovih študij. - Vse drugo je molk. Tako končujem svoj referat. V njem sem poskusu v poglavitnih potezah razložiti, kako si predstavljam etnografsko znanstveno delo v muzejih. Ta izvajanja pa bodo spričo svojega teznega in nedokumentacijskega in pa poudarjeno osebnega značaja ostala torzo, če jüi ne bodo navzoči s svojimi pripombami, dopohtih ali pritrjevanji zaokrožih v posamezne splošne sklepe. Ljubljana, 30. marca 1957 BESEDA O AVTORJU Angelos Baš, dr., upokojeni znanstveni svetnik na Inštitutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU in upokojerü redni profesor na Oddelku za etnologijo in kultumo antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Prvi slovenski etnolog, ki raziskuje povečini poglavja histo- rične etnologije, zlasti oblačilno kulturo in agrarno gospodarstvo. V zadnjih letih vodi kot glavni urednik delo za Leksikon etnologije Slovencev (v pripravi). ABOUT THE AUTHOR Angelos Baš, ph. d., is a retired scientific adviser to the Institute for Slovene Ethnology with the Scientific Research Centre of the Slovene Academy of Sciences and Arts and a retired professor of the Department for Ethnology and Cultural Anthropology of the Faculty of Arts in Ljubljana. He was the first Slovene ethnologist and researched mainly chapters of historical ethnology, especially dressing culture, and rural economy. In recent years he has been chief editor of the Lexicon of Slovene Ethnology (in preparation). 438 o etnografskem znanstvenem delu v muzejih SUMMARY ON ETHNOGRAPHIC SCIENTIFIC WORK IN MUSEUMS On March 30, 1957 a symposium of Slovene museum ethnologists was held in Ljubljana. One of the papers presented at the symposiiun is published here in fuU. The reason to leave it imchanged was that it can be used a signum temporis on the museum activities of ethnologists and on the state of ethnology in Slovenia in the 1950s. The paper tackled some of the most pressing issues related to the titie. The name used for the scientific discipline at that time and for a long time afterwards in Slovene museums (and also elsewhere) was not ethnology as it called today, but rather ethnography. Since there were relatively few graduated ethnologists in Slovene museums at the time the collaboration of non-professionals was quite necessary and Baš therefore addressed the issue of this coUaboration in his paper. For the same reasons the inventories of local museums were often not quite accurate enough, and the paper drew attention to this shortcoming. The collecting of ethnological objects in the mentioned period did not take sufficiently account of priorities or of the most significant themes, and this was also mentioned by Baš. Angelos Baš further explained the axiom, that temporary exhibitions in museums and permanently exhibited collections can accomptish their popular scientific role only, if they summarise the findings of scientific researches on the material that is displayed in them. Baš also emphasised that the ethnology of the Slovenes and its research activities should incorporate all periods in the history of the Slovenes including the cultural remains of the pre-Slovene population. FinaUy, the paper argued in favour of more pubtications of ethnological research in Slovene museums - an issue which was quite imperative then. RESUME LE TRAVAIL SCIENTIFIQUE ETHNOGRAPHIQUE DANS LES MUSEES A l'occasion du coUoque des ethnologues des musées Slovenes a Ljubljana le 30 mars 1957, fut présenté l'exposé, dont nous pubtions ci-dessus le texte, sans aucime modtiication, pour qu'ü soit utiUsé comme signum temporis de notie tiavati ethnologique dans le musée et de l'ethnologie des Slovenes dans les années cinquante. m Angelos Baš L'exposé traite des questions les plus brulantes dans un cadre limité. Les musées (et aillems parfois aussi) de l'époque et plus tard également, désignaient cette science par im terme différent de celui utilisé aujourd'hui: ils l'appelaient «ethnographie», au lieu d'ethno-logie. En ce temps-la, il y avait dans nos musées assez peu d'ethnologues pourvus d'im diplôme imiversitahe: la coopération avec les amateurs jouait donc im rôle tres important. L'exposé parle justement de cette coopération. Les cahiers d'inventaire dans les musées des villes étaient, pour cette meme raison, assez peu précis - l'exposé évoque ce probleme également. Une autre remarque concerne la coUecte des objets ethnologiques qui, a l'époque, ne tenait pas suffisamment compte des themes prioritaires ou majeurs. L'exposé exphque que les expositions temporaires et permanentes remptissent leur tâche de vulgarisation scientifique seulement si elles reprennent les résultats des recherches scientifiques du matériel exposé. Puis, ü soutigne que les recherches ethnologiques des Slovenes doivent couvrir toutes les périodes historiques du peuple Slovene, tout en tenant compte des rehquats culturels de la population précédant les Slovenes. Fhialement, l'exposé souleve une question tres brillante, ceUe de la pubhcation des recherches ethnologiques des musées Slovenes qiti devrait etre plus fréquente. 440 DR. STANKO VURNIK (1898 - 1932) Ob stoletnici rojstva Bojana Rogelj Škafar IZVLEČEK Članek je posvečen stoletnici rojstva dr. Stanka Vurnika. Osvetljuje njegov prispevek k začetkom delovanja Slovenskega etnograf- skega muzeja od ustanovitve leta 1923 do Vurnikove smrti leta 1932, podaja pregled vrednotenja njegovega znanstvenega dela in predstavlja Vurnikovo zapuščino v oddelku za dokumnetacijo SEM. ABSTRACT The article is dedicated to the 100"' anniversary of Dr. Stanko Vumik's birth. It deals with his contribution to the early activities of the Slovene Ethnographic Mu- seum (SEM), from its foundation in 1923 to Vumik's death in 1932, outlines the evalu- ation of his scientific work and presents Vur- nikfs legacy in the Department for Documen- tation of the SEM. Sto let je minilo od rojstva Stanka Vurnika. Okroglo število let torej, kar nam narekuje, da se spomnimo prvega asistenta in nato kustosa v letu 1923 ustanovljenega Kraljevega etnografskega muzeja. Občutek o njegovi morebitni prezrtosti v strokovnih krogih se izkaže za nerealnega, saj mu je zlasti Vilko Novak namenil podrobno oceno etnološkega znanstvenega dela. Ob tej priliki se zdi umestno očrtati Vumikov prispevek k programski zasnovi vsebine Kralje- vega etnografskega muzeja, označiti njegove etiiološke razprave (ki so bile v poglavitnem vezane na tedaj obstoječe ati po njegovi zaslugi sočasno nastajajoče muzejske zbirke predmetov) in objaviti Vurnikovo zapuščino, ki jo v obliki roko- pisov, risb, negativov tiri fotografij hrani oddelek za dokumentacijo Slovenskega etnografskega muzeja. Izjenma vsestianskost je lastnost, mimo katere ni mogel rdhče, ki seje doslej ukvarjal z vrednotenjem Vumikovega znanstvenega delovanja. Najbolj strnjeno ga je označu Franjo Baš: Impulzivna, vsestranska, nikdar mirujoča in vedno snujoča osebnost. Umetnostni zgodovinar, glasbeni zgodovinar in kritik, narodopisec.^ 1 Franjo Baš, Nekrolog. Dr. Stanko Vumik. Časopis za zgodovino in narodopisje 27/1932, s. 47. 44J Bojana Rogelj Škafar Stanko Vumik z ženo Minko. ¦ Stanko Vunuk with his wife Minka. ¦ Stairko Vumik avec sa femme Minka. Njegovo mladost in šolanje sta opisala France Stele^ in Vilko Novak', tokrat pa navedimo podatke, kot jih je Stanko Vurnik zapisal sam v uslužbenskem listu*. Rojenje bil 11. aprila 1898 v kraju Št. Vid pri Stični (danes Šentvid) v srezu Litija ljubljanske oblasti. Po narodnosti je bti Slovenec rimokatotiške vere, glede česar je sodil pod pristojnost Stare Osetice / Kranj. Osnovnega šolanja tu ne omenja. Novak navaja, da ga je opravljal deloma v Šentvidu pri Stični, deloma v Kranju'. Glede srednje šole je Vumik zapisal, da je končal humanistično gimnazijo z maturo 1. državne gtinnazije v Ljubljani. Po gimnaziji je odšel v vojno, v kateri je kot avstiijski vojak sodeloval od 12. februarja 1917 do 1. novembra 1918. V avgustu 1918 je dovršU oficirsko šolo v Grazu in postal Offizier Aspirant. Bü je na italijanski fronti na koroški in tirolski meji. Po vojni je vpisal študij na imiverzi v Zagrebu tii v Ljubljani, vstopu leta 1920 prvič v državno službo, kjer je ostal do ukinitve svojega urada*^ 31. decembra 1921. Nadaljeval je univerzitetni študij tii vstopu 12. julija 1924 zopet v državno službo; tokrat kot asistent Kraljevega etnografskega muzeja v Ljubljani. Glede posebne stiokovne izobrazbe je zapisal, da ima doktorat Füozofske fakultete Urtiverze SHS v Ljubljani iz umetnostno- 2 France Stele, Dr. Stanko Vumik. Zbornik za umetnostno zgodovino 11/1931, s. 93. 3 Vilko Novak, Etnološko delo Stanka Vumika. Traditiones 10-12 (1981-1983) / 1984, s. 174. 4 Osebna mapa S. Vurruka v SEM. 5 Glej op. 3. 6 Dopisni urad deželne vlade za Slovenijo. Slovenski biografski leksikon. 14. zvezek: Vode - Zdešar / ur. Jože Munda s sodelavci ur. odbora. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1986, s. 652. 442 Dr. Stanko Vumik (1898 - 1932) - ob stoletnici rojstva Zgodovinske stroke, arheologije m filozofije. Etnografske in ljudskoumetnostne študije si je pridobil v službeni praksi pri šefu dr. Niku Županiču. V rubriki o znanjih tujih jezikov in drugih znanjih je navedel popohio nemščino, delno angleščino, francoščino m itahjanščino, strojepisje, stenografijo, fotografijo, risanje načrtov in figuralno risanje. Kot izredna dela v shoki je navedel prevod angleškega romana Oscarja VVUda Slika Doriana Graya (1925), Umetnostno - zgodovinski zborrük (1922-1926), za tisk pripravljeno delo Visoka renesansa in barok v zgodo- vini stikarstva Slovenije, monografijo Slikar J. V. Metzinger 1702-1759 (doktorat), umetnostne eseje, objavljene v Dom in svetu 1926, Ljubljanskem zvonu (1923, 1926) in kritike v Jutru, Jugoslaviji in Slovencu (1919-1926). Temu dodajmo mnenje Franceta Steleta', ki je zapisal, da predstavlja največji Vumikov znanstveni dosežek Uvod v glasbo, ki je leta 1929 izšel v knjižni obtiki. Po Steletovi oceni je Uvod najodličnejši izraz vpliva seminarja za umetnostiao zgodovmo, ki ga je na ljubljanski Filozofski fakulteti vodil prof. Izidor Cankar. Tu se je novinar Vumik preobrazil v Vurnika znanstvenika, potem ko se je seznanil z umetnostno- zgodovmsko metodo dimajske šole Maxa Dvoraka. V slovenski prostor jo je uvedel Izidor Cankar z delom Uvod v umevanje likovne umetiiosti s podna- slovom Sistematika stila (1926). Cankarjevo razumevanje forme in stila je Vumik apliciral na področje glasbe, kar je poglobü z elementi filozofije Franceta Vehra. Metodo, ki si jo je pridobil pri študiju umehiostne zgodovine, je prenesel tudi na gradivo, s katerim se je seznartil pri muzejskem poklicu. Staiü