HENRY MILLER: RAKOV POVRATNIK.* Ko se proti koncu s\oje potopisne knjige The Colossus of Maroussi znajde Ilenrv Miller še enkrat na isti ladji, ki ga je bila pred meseci peljala na Krf, ga steward prepozna in pozdravi hkrati prisrčno in presenečeno. Kako da je še vedno v Grčiji? Zakaj pa ne bi bil, vpraša Miller. In zve, da je steward mislil na vojno. Vojna! Popolnoma sem bil pozabil nanjo!« To se dogaja leta 1939 in Miller je prišel iz Pariza. Sedel je že devet let v evropskem kotlu, se družil predvsem z Židi. odpotoval proti Grčiji, ko je na vseh koncih gorelo — in pozabil aa vojno. ~\ tej epizodi je ves Henrv Miller; tudi tisti iz Rakovega povratnika. Povratnik je izšel ¦— v zelo omejenem številu izvodov in s prepovedjo delati zanj reklamo — leta 1934 v Parizu, v angleščini pač; in vse do pred dvema letoma so ga morali rojaki tihotapiti v Ameriko s kontinenta, celo pod lažnimi platnicami. Podobno kot pri Lawrenceovem Ljubimcu Ladi/ Cliatterley sta prišla angleški in ameriški založnik Rakovega povratnika doma pred sodišče; le da se je to zgodilo že krepko v drugi polovici 20. stoletja. In celo usoda slovenskih prevodov obeh knjig je vsaj v eni točki sorodna: oba prevajalca sta se skrila za neodgonetljive
*  Miriam Steiner, Vojak z zlatimi gumbi. Risbe Vladimir Lakovič. Zbirka Pota mladih. Mladinska knjiga, Ljubljana 1964.
*  Državna založba Slovenije, Ljubljana 1964.
1138
začetnice. Bistvena razlika med knjigama je v tem, da se Lavrenee loteva problema, ki je bil v času nastanka romana v Angliji žgoče aktualen. Avtobiografska pobuda in pisateljeva programatična odkritost v obravnavanju erotičnih in seksualnih problemov sta samo zaostrila načelni odpor, ki ga je občutil močan del angleške družbe proti knjigi. Američan Henrv Miller piše mimo vsega, kar bi mogli leta 1954 označiti kot žgoče aktualno;. V Ameriki vstaja ta čas -generacija tridesetih let< z ostro družbeno tematiko; celo pisci »izgubljene generacije«, ki so Millerju po starosti in motiviki bližji, se obračajo proti socialnim temam. Miller kakor da ne ve nič ne o gospodarski krizi, ne o razrednem boju ne o bližajoči se vojni. Gotovo: pozna lakoto in brezposelnost. Tudi vojne grozote pozna in za Evropo se mu zdi sploh najznačilneje, da je življenje tako sladko, ker je tako negotovo: tisoč proti ena. da ti bodo odstrelili noge, izstrelili oči: zato uživaj, dokler gre. A ne glede na to: če se v Rakovem povratniku domisli vojne, govori o minuli, o prvi svetovni vojni, vojni »izgubljene generacije«, kot je tudi vsa njegova pot. njegovo bivanje i Parizu samo nadaljevanje tistega, kar so pred njim storili sodobniki in navezuje njegovo pisanje neposredno na Hemingvvava iz romana Sonce znova vzhaja in Scotta Fitzgeralda iz jazzovskih dni. Millerjcv upor je nadaljevanje in potenciranje upora tega rodu, najbolj doslednega in prevratniškega v ameriški literaturi, upora proti veliki laži optimizma »dežele neizčrpnih možnosti«, proti puritanski morali mrtvičenja čutov in ohole sodniške poze nad soljudmi, proti oboževanju napredka, izenačenega s pridobitvami tehnične civilizacije in čim višjim življenjskim standardom. Hemingvvav. Scott Fitzgerald. Dos Passos so se uprli vsemu temu v dvajsetih letih: ko jim je krvavo doživetje vojne zrušilo skrbno grajeni svet ameriških absolutnih vrednot« in so začeli iskati resnične vrednote na nasprotni plati človeških spoznanj in izkušenj. V tridesetih letih je obdobje zanikavanja in rušenja vsega dotedanjega v glavnem že za njimi. Miller pa je prinesel leta 1930 s seboj v Pariz še vso ihto prvega uporniškega zagona, z voljo in pisateljsko močjo prekositi vzornike, iti po začrtani poti še dobršen kos naprej, da. po lastnem prepričanju  verjetno vse do kraja.
Značilen je uvodni motto Rakovega povratnika, citat iz Emersona, po katerem se bodo »romani... sčasoma umaknili... avtobiografijam, in to bodo zanimive knjige, samo če bo pisatelj... izbral tisto, kar je zares njegova izkušnja, in poročal o resnici resnično.« Rakov povratnik je neprikrito avtobiografska knjiga, in če verjamemo, da je Miller v njej skušal poročati o resnici resnično- (dvomiti o tem nimamo nobenega razloga), potem nas samo preseneča, da ni to knjiga mlajšega človeka. Izkušnje v njej so prevladujoče seksualne; življenjski apetit na višku; junačenje in potreba po dramatiziranju samega sebe, svoje moškosti in svojih doživetij pa tudi kaže na življenjsko dobo, ko urejajoči razum in zrela čustvenost še nista prevzela vodstva nad neurejenim požcljenjem čutov. Brž ko ugotovimo, da gre za doživljanje štiridesetletnika. pa je jasno, da je prav ta neurejenost namerna: da gre ne samo za dejansko radoživost nenavadno vitalnega moškega, temveč za njegov zavestni »upor«, napad na civilizacijo, ki nalaga človeku omejitve, v imenu nekakšne škripajoče mašinerije človeštva«, o kateri noče Miller nič vedeti: zemlji pripada! Kateri zemlji, seveda ni jasno. Zakaj njegovo neprisiljeno vdajanje spolnemu nagonu nekje med straniščem in zdravniško ordinacijo, brez uverture in brez spreminjanja konsekvenc, nima nobenega namena niti ohraniti vrsto niti splesti kakršnokoli intimnejšo vez z drugim bitjem  iste zvrsti;  ostaja zgolj na
1139
ravni telesnega olajšanja in neprestanega preizkušanja in zmagoslavnega potrjevanja lastne spolne p-otence, ki pa je videti v teh okoliščinah nekam nesmiselna. Ker je pri ljubezenskem aktu pripravljen nuditi tako malo, pozna en sam lip partnerke, prostitutko. Tisto, kar takšni zvezi manjka pri doživetju, ker ima partneričina pripravljenost sodelovati vendarle več opraviti s žškripajočo ma-šinerijo človeštva« kot s »pripadnostjo zemlji«, nadomesti pisatelj z vnemo mlade nacije — če že ne mladega človeka — z romantiziranjem Henrv Miller je menda poslednji poet prostitucije. Njegove sočne, slastne, poželjive prostitutke lepo izpolnjujejo vizijo sveta, ki si ga je zgradil mimo in v nasprotju z neljubo mu civilizirano stvarnostjo.
Z eno nogo v enem in z eno v drugem svetu stoji v knjigi cela falanga pisateljevih prijateljev. Gre večinoma za umetnike, ponajveč pisatelje. Iz Millerjevih življenjepisov vemo, da so šteli k njegovim pariškim prijateljem Ezra Pound, George Orvvell in Lavvrence Durrell. Verjetno je imel še mnoge druge: vsekakor jih v portretnih skicah Rakovega povratnika ne prepoznamo. Ne samo zato, ker pisatelj s surrealističnimi prijemi zabrisuje podrobnosti in spreminja okolje njihovega bivanja: tudi zato. ker so ti nedvomno zanimivi ljudje prikazani praktično samo z ene plati, kot bolj ali manj uspešni tiprav-ljalci svoje spolnosti. Bralec ima težave, če se trudi razlikovati vse te Karle. Borise, Svh ostre. Van Nordene, lillmoreje ali kot jim je že ime: ostane pa mogočen vtis nekakšne svojevrstne pariške boheme. večinoma ameriških dekla-sirancev. ki med stradežcm. ljubljenjem in priložnostnimi zaslužki strežejo edini resnični strasti svojega življenja — pisateljevanju.
Zakaj Henrv Miller in njegovi prijatelji so pisatelji, zavestni pisatelji; ta nesporna resnica pojasnjuje tudi marsikaj, česar bi pri Millerju sicer nemara ne razumeli. Pisatelj pomeni človeka z ustvarjalno slo, hkrati pa izpovedovalca. ki misli na občinstvo. In Rakov povratnik je s svojo snovjo, še bolj pa s svojim jezikom, tempiran na čisto določeno občinstvo: na ameriškega bralca sredi tridesetih let, na moškega in žensko, vzgojenega še v duhu puritanske tradicije, /a katerega mora biti knjiga tako po snovi in posameznih epizodah kot po besednjaku in direktnih izpovedih vrsta strahotnih pretresov, samih šokov z nemara zdravilno močjo. Vsako, tudi avtobiografsko pisanje je izbiranje: vsega doživetega kratko malo ni mogoče spraviti v knjižni okvir. In Millerjev izbor izpričuje brezobzirno voljo uveljaviti v družbi, ki jo pozna in odklanja, nova spoznanja in nova gledanja na človeka, na vrednost gole človeškosti. Za nas, ki izhajamo iz druge kulturne tradicije, z manj samovšečno moralo in s civilizacijo, ki se opira manj na egoizem posameznika in bolj na družbeno sodelovanje, je šok ob branju Rakovega povratnika milejši, pa tudi manj zdravilen. Junakova prijazna pripravljenost uživati sadove civilizacije, ko hkrati odklanja vsakršno sodelovanje pri njeni graditvi, je za nas dvomljive moralne vrednosti, njegovo monotono posredovanje seksualnih izkušenj dvomljivega okusa; uporaba skrajno drastičnih oznak in izrazov spominja na sredstva pornografske literature, ki skuša tako poskrbeti za drugovrstne, ne umetniške užitke bralca. Toda na drugi strani je Henrv Miller odličen stilist in mojster neposrednega podajanja intenzivnih doživetij. V Rakovem povratniku so strani, ki štejejo k veliki literaturi, da, med najboljše, kar so napisali ameriški pisatelji. Zaradi njih se je verjetno marsikdo pripravljen sprijazniti z vsem ostalim.
Rapa   Šuklje
1140