ERNEST  RUŽIČ,   MILIJONTA VSAKDANJOST
Ime Ernesta Ružiča nam je veliko bolj v zavesti kot poročevalca radia Ljubljana iz Pomurja, kot pa pesnika, kar pa glede na število pesnikov na Slovenskem ni presenetljivo, zlasti če gre za pišočega (poročevalca) ustvarjalca iz predelov, ki so od kulturnih centrov nekoliko oddaljeni. Od take poezije praviloma ne pričakujemo avant-gardnosti ne v obliki ne v izrazu, ampak bolj odzivnost na konkreten čas in prostor, lokalno tematiko, pokrajinsko prepoznavnost in tipiko. S tako usmerjenostjo si ta poezija hitro pridobi bralca, ker je »naša« in »odraža« konkretni svet s tipičnim življenjem v njem. Poezijo Ernesta Ružiča smemo vsaj deloma uvrstiti v to smer, npr. cikel Mura, kot najbolj »pokrajinski« v Milijonti vsakdanjosti.*
Zbirka je razdeljena na šest ciklov: Iščemo znanca mrtvega neznanca. Abeceda, Mura, Človek človeku človek z napako. Sonca in Tipke. Že v prvem ciklu uporablja avtor v motivnih temeljih »časopisno črno kroniko« kot nosilec vsebinskih pesniških nadgradenj in preoblikovanj vsakdanjih, že »serijskih« poročil o življenjskih nesrečah in tragedijah vseh vrst. Motiv je izbran dovolj spretno, avtor je na videz nepesniško materijo oblikoval z večinoma ohranjeno povednostjo, z opisom tragičnega dogodka, nekajkrat z refrenom: »Kdor/.. ./naj to takoj sporoči najbližji postaji milice.« Cikel aktualizira tipologijo nesreč od naplavitve trupla, avtomobilske in avtobusne nesreče, samomora, potopa, ne da bi avtor iskal kakršen koli vzročno-posle-dični izvor ali opisu dodal moralistično komentatorski značaj ter problematizi-ral kakršno koli  »ozadje« življenjskih
* Ernest Ružič, Miljonta vsakdanjost, Pomurska založba Murska Sobota 1976, oblikovalec Franc Mesaric, str. 60.
Marijan Zlobec
426
tragedij. Pušča jih »hladne«, tako kot so »hladno-serijska« časopisna poročila (in ob njih statistike). In v tej empiriji je cikel izziven.
Drugi del Abeceda prinaša vrsto tekstov z razvidno življenjsko resignacijo, dvomi nad smiselnostjo življenja in zavezanostjo banalni vsakdanjosti; večna tema s stereotipno ubeseditvijo, brez izzivnih pesniških prijemov, gradenj verzov in izborom leksike, vendar s poudarjeno povednostjo, »vsebino«. Veliko bolj lokalističen je tretji cikel Mura, s poudarjenim motivom reke, tudi socialno tematiko in celo verznim slikanjem (šesti tekst). Četrti cikel Človek človeku človek z napako se vsebinsko deloma navezuje na prvega v iskanju tipologije človekovih ravnanj v medčloveških razmerjih, v katerih naj bi se izkazalo njegovo »humano« bistvo. Tudi tu avtor ne moralizira, ampak inscenira le položaj, iz katerega se »človeškost« po svoji zakonitosti kot tako tudi zares izkazuje, ali pa še raje ne.
Peti cikel Sonca aktualizira razvojne stopnje v določeni življenjski poti, mejnike v spoznavanju in doživljanju življenjskih procesov: rojstvo, otroštvo, deškost, platonska ljubezen, »prava« ljubezen, očetovstvo — do smrti. Cikel končuje Sklepna pesem kot opravičilo »milijonte vsakdanjosti« življenja. In še šesti cikel: Tipke, morda najbolj radikalno soočenje z (ne)možnostmi večje življenjske akcije, osmislitve dejanj, mišljenja.
Ružičeva Milijonta vsakdanjost je po svojem poetičnem obsegu in vsebinski naravnanosti prav to — konvencional-na danost, z zmerno stopnjo resignaci-je, sinhrono projekcijo tipologij človekovih življenjskih položajev. Zbirka ne prinaša nikakršne programskosti, idej-nosti (tudi angažiranost prvega cikla je samo implicitna), niti v vsebini, niti v obliki (razen domiselne opreme in razdelitve na cikle), najmanj pa v leksiki in tu je »šibkost« zbirke največja. Neizrazite tematike, v bistvu neaktivnega
427
Denis Poniž, Dlonizove pesmi
odnosa do snovi, ne »podpira« ekspre-sivna izraznost kot element pesniške moči: pesnik se z resignacijskim »vzdušjem« prehitro odreka poetičnim možnostim v danih temah, tako da je so-vpad med jezikom, kot nosilcem poetičnosti in tudi vsebine, premalo intenziven, kar se še najbolj kaže v neinventivni leksiki in zelo preprosti sintagmatiki.
Marijan Zlobec