330 Že si blizu. Naj potopim se v biserno Tvojo lepoto kot galeb, ki plane iz kletke v šumeče morje. Kako bo sladko počivati v zarji smehljaja Tvojih oči, ki bo zagrnila mojo ubogo samoto: Gospod, o Gospodi STARA ZGODBA. Miran )arc. PUŠČAVNIK: Kdo si, čigar klici padajo kakor kamni v moje pokojno jezero? MLADENIČ: jaz sem Egidij Kotaleč in iščem moža, ki bi mojemu viharnemu sestavku, napisanem na pergamentu iz možgan, pripisal piko. Za sabo sem pustil devetsiodevelindevetdeset stopnic in zdaj stojim na vrhu sam, sam: ne v tihem svetišču, temveč v kotlu z gorečo lavo. Taka je torej odgonelka one večne skrivnosti? Morda li veš ti kaj več? Pouči me I PUŠČA VNIK: Praviš, da so vsi drugi zemljani ostali za tabo in si ti na vrhu? MLADENIČ: Jaz sem na vrhu. PUŠČA VNIK: In si hodil le zato, da si stopnice štel? Kajti čudim se, da veš tako natančno število stopnici MLADENIČ: Vem, ker nisem stopal slep in neuk v računstvu. PUŠČA VNIK: Sklepam, da si hotel reči, da si vseveden, toda česa torej iščeš pri meni? MLADENIČ: Vseveden sem, res je, ali ta vsevednost me grize ko živa lava. Nisem te prišel prosit, da mi poveš kaj novega, temveč, da mi... No, kako, da si miren kot gora? PUŠČAVNIK:-------imaš ženo? MLADENIČ: Ženo? Norčuješ se. PUŠČAVNIK: No, natančno sem te vprašal, ker si tudi ti poudaril svojo natančnost. Vem: premlad si še... MLADENIČ: Kaj, premladi Toda: žena? — jaz sem sam, jaz bom večno sami PUŠČAVNIK: Tudi svojega imena se zavedaš, Egidij Kotaleči Jaz sem svoje ime pozabil. V tem gozdu je človek kakor živali, rastline in kamenje. Toda, kako živiš? MLADENIČ: Kako živim?! — Če bi tako vprašanje slavil kdo izmed črednikov, bi mu oprostil. Ali ne veš ničesar drugega? PUŠČAVNIK: Nejasno sem vprašal, res je. No: ali imaš starše? MLADENIČ: Eh, starši so vedno takim kot sem jaz — ovira. 331 PUŠČA VNIK: Si se ustavil kdaj ob jokajočih? MLADENIČ: Čemu? Slabičev ne poznam! PUŠČA VNIK: In si se igral z živalmi in se ustavljal v pojočih gozdovih? MLADENIČ: Vojščak se ne igra in se ne pusti mamiti s petjem gozdovi PUŠČAVNIK: Vojščak si? MLADENIČ: Toda moje telesno kraljestvo omejujejo štiri stene ozke sobice. Mojega duha oči pa gledajo v brezmejnost kot tvoje. PUŠČAVNIK: Jaz sem imel starše, ki sem jih ljubil. Igral sem se s cvetlicami in živalmi. Imel sem ženo in otroke. Obhodil sem mnogo sveta. Opravljal sem različna dela. 2e starec sem postal, ko sem vstopil v gozd. MLADENIČ: To je vsa tvoja modrost? Ti nisi štel stopnic? PUŠČAVNIK: Štel? Stopnic? Jaz sem jokal z žalostnimi in se veselil z veselimi, dal sem kruha družini in vsem, ki so potrkali na moja vrata. Delal sem. Šele zdaj na večer premišljujem in sem za vse hvaležen Gospodu. MLADENIČ: Delal si? E ... PUŠČAVNIK: Fantek. MLADENIČ: Ka-aj! PUŠČAVNIK: Fantek, smiliš se mi. Poslušaj starega moža svet: vrni se domov in bodi ubogljiv. Delaj! To je vsa moja modrost. Mladenič se je nasmehnil in odšel. Ko je bil sam, se je zamislil in zajokal na ves glas — goreča lava mu je grizla dušo. Ali vseeno se še ni vrnil domov. No, imel je šele osemnajst let... MOLITEV. Alfonz Gspan. Moj Bog — ponižen človek, omadeževan in šibek si upam poklicati tvoje sveto, veliko ime. Moj Bog, ki si v teh lepih rožah, v veliki, pisani vazi na moji mizi, ali se ne bi ponižal in prišel vame in mi dal svoj mir. — Moj veliki Bog.