Za poduk iu kratek oas. Nevednost, najdražja stvav v deželi. (Slika; načrtal — ski.) (Dalje.) »Ko je Smrekar pokopal očeta ter postal sam svoj, bil je uprav v najboljših letih, čedne in krepke postave. Sevčda so se mu kar vsiljevale nevesle druga za drugo, toda ako je zapazil, da nosijo krila iz domačega platna, odpravljal je vse po vrsti. Naposled se je vendar izvedelo, da ne vzame nobene, katera mu pride v svate v obleki iz domačega platna, ker za tako kmetijo, kakor je njegova, se baje že spodobi, da ima nevesta kaj bolj prazniškcga na sebi. In res, česar si je želel, se mu je ludi uresničilo; prišla je v ogledi nevesla, vsa »poskrobljena« in »nacifrana«; in ta ženska mu je bila všeč na prvi pogled. Dasiravno je bila doma cel6 v tretji župniji ter je mladi gospodar poprej morda nikdar ni videl, bilo je vendar med njima in pričami takoj dogovorjeno, da se vzamela, kar je šlo tem lažje, ker je bila zala nevesta tudi bogata. Kmalu po tem dogovoru se je vršila truščna svalba, in vsi, ki so poznali kmetijo ter nevestino doto, so prerokovali, kako lahko bo mladina zakonskima življenje, kako bosta srečpa. S početka se je res kazalo, da bo takč; le mlada Smrekarjeva gospodinja se je časih pritoževala, da jo doraača dekleta gledajo nekako po strani, ker jim je prevzela tako brhkega ženina. Toda sčasoma se ni zmenila več niti za to, in pri Smrekarjevih se je pričelo pravcato prazniško življcnje. Z doto, ki jo je mlada gospodinja prinesla k hisi, je mladi Smrekar izplačal bratu njegov delež, poravnal nekatere neznatne dolgove, pa še ostalo mu je nekaj, kar bi bil lahko shranil za poznejse čase. Toda kaj, ko pa nobeden pri hiši ni poznal varčnosli! Dasiravno polja ni obilno ler je njegov pridelek komaj zadoSčeval za domače potrebe, vendar je mlada gospodinja vse leto krmila svoje prašiče z zrnjem, poleg tega pa redila še neizmerno množico perutnine. Tak6 je torej prišlo, da je kmalu, ko so bili z mlatvijo gotovi, bilo treba iti z vrečami k žitnemu lrgovcu po zrnje za domačo porabo, za prašiče in perutnino, kar pa je stalo na leto obilno denarja. Mladi Smrekar je zagazil, da sam ni vedel kedaj: v dolgove. 'l'oda kdo se b<> na laki kineliji zmenil za nekoliko dolga, saj se ta laliko poplaea: čemu bi potem inifili gozd? Ta zavesl. da se dolg lahko vsak hip po»¦>!¦¦ •"¦ • l<> lirezskrbnc) življenje brez računa, bilo jo mladiina zakonskima kakor ugjajena pot v gotovo pogubo. Naniosto varčevati, jela sta še bolj zapravljati. Vsak liip jc morala priti na mizo pečenka in vino. Ljudje, ki so lain služili, so trdili, da so ga popili v poslednjih letili, ko se je nabralo že nekaj otrok. po 16 — 17 polovnjakov na leto. Poniislite le, koliko je bilo treba šteti vsako leto samo za vino! Koliko pa je veljala še obleka! iSaj se mlada Smrekarca ni samo enkrat pobahala, da ima toliko novih jank, da lahko gre, ako jih razgrne po poti, samo po svojih jankah v cerkev, dasiravno je bilo tjekaj skoro pol ure hoda. Ljudje, ki so videli to potrato, prerokovali so že lakrat, da bo to jmelo slab konec, toda vpričo zapravljivcev si nihče ni drznil tega ziniti, ker ta sta se smalrala še vedno za ~bogata gospodarja. Kak6 pa izgleda na kmetiji, kjer gospodar in goc^cJ.:";". popivat?., \nz? '"' ": -reba ~^"^;'" ""vin Spočetka sta popivaja sarao roditelja; potem so ga pili tudi otroci, in kadar je bilo vse pijano, tudi oslala družina. Pa se je tudi vsak hip vršil kje na podu ples in druge nespodobnosti. Sčasoma se je ludi zvedelo, da ima mladi gospodar še okolo štiri tisočake dolga. Toda kaj to znači na kmetiji, ki se ceni vsaj trikrat toliko! Ker so se jeli upniki že nekoliko oglašati ter žagi ob potoku nista utegnili pripraviti v kralkem času dovolj lesene robe, prodal je mladi Smrekar potrebno število dreves kar iz gozda ter tako poplačal dolg. Gozdu se je to sicer precej poznalo, vendar pa ga je ostalo za domači žagi Se vedno dovolj, a posestnik bil je rešen sitnega dolga. Tako lahko si ne pomaga vsak, kakor so si Smrekarjevi. Človek bil bi pričakoval, da bo zavladala sedaj pri hiši pamet. Toda zelo se je motil, kdor je tako mislil. Razkošno in polratno življenje je trajalo naprej in gospodar se ni trohice zmenil za to, ako zabrede zopet v nove dolgove. Saj se jih lahko strese, kadar mu postanejo nadležni. Med tem pa so prišla nekatera slaba leta; polje ni dosti obrodilo, lesna roba je padla na ceni, vino, sladkor in kava se podražila, in to je tudi zakrivilo, da je tičal »premožni« Smrekar v kratkih letih zopet v dolgovih. Mogoče je tudi, da so vinski in žitni barantači spoznali njegovo nevednost ter se ž njo okoriščali v svoj prid. Ljudje so kar strmeli, ko se je čez nekaj let raznesla govorica, da ima Smrekar zopet šest tisočakov dolga na hrbtu in da mu upniki drug za za drugim odrekajo svojo prijaznost. Še bolj pa so se začudili, ko so slišali, da namerava posestvo prodati ter iti na prevžitek. Iti na prevžitek sedaj, ko ima že sedmero maloletnih otrok, ki bi mu lahko pomagali pri gospodarstvu, to je bilo nekaj, kar ni moglo nikomur v glavo. Ljudje, zlasti sosedje ki so poprej malomarno gledali to zapravljivost, so se Se veliko manj menili zanj sedaj, ko mu je tekla že tako rekoč voda v grlo. Nihče ga ni pomiloval; da, bili so celo taki, ki so mu privoščili to nezgodo. »Sedaj se bo pokazalo«, so dejali, »kaj mu je pomagala njegova ženitev, njegova bogata nevesta v zobcih. Ko bi bil vzel tudi najrevnejšo deklo, gotovo bi ne bil zagazil tako daleč. Tako pa si je sam kriv vsega; kako si je postlal, tako bo tudi spal. Čemu pa je lako nespameten, da se da vladati od zapravljive ženske!« — Take in enake besede so se slišale že poprej, ko se je razglasilo, da namerava Smrekar posestvo prodati, še v večji meri pa so se ponavljale potem, ko je nesrečnež zares izvršil svoj namen ter prodal kmetijo za slepo ceno upniku, kateremu }e bil največ dolžan. /;i-se si je izgovoril le samolno kočo, okrog kaieM? se je razprostiralo nekoliko polja in travnik, ki bi niu naj služila v dosmrtno lastnino. Prvi korak k pogubi je bil torej slorjen, kaleremu so sledili kmalu drugi. Nekateri starejši otroci su inurali iti služiL, le nekaj mlajših sta dokaj mlada prevžitkarja še obdržala pri sebi. Oni, ki so odšli v službe, so, navajeni na dobro življenje, že takrat sliskali pesti ler pretili stariScm, razumevajoč že dovolj, da se imajo le njiin zahvaliti za svoje neprijetno življenje. Kaj bo še le čez nekaj let, ko odrastejo tudi mlajsi ter jamejo vsi okušati, kako grenek je včasih lilapčevski kruh? Kako ljubezen bodo jim povračevali za tako osodo, za tako turobno življenje? (Dalje prih.) Smešnica. Gost k natakarju: »Pri vas človek ne pozna, ali je pil plzenjsko ali pa le navadno pivo. Ukus je pri obeh enak«. — Natakar: »To nič ne d6! Pri plačevanju ga bodete že spoznali!«