0.
Štev. 4.              V Ljubljani,  1. malega travna 1917.           Leto XVIII.
*"*—     ¦                       ---------------                                                                                                                                                             *¦»
J_           Veter — pastirček.       J_
TS^                          V morju solnce noč vso spava,                       Ttr-k
^pq                        v jutru  morje ga zbudi ;                              v^
sTi                         smeje solnce se veselo,                              C*i
AjJ                         smeje se v nebo hiti.                                   &J
|K:                         A za njirn zbudi se veter —                        SOs
^V                        veter godrnja glasn6,                                   ^\
j  ^                        bele zbira si  meglice,                                  (   ,
j^|                        z morja žene jih v nebo.                            V^
t^^                         Veter, veter je pastirček,                             ^?
|>-^                         a meglice so ovce,                                       J->^
L^                         pašnik je nebo brezmejno,                        Sy&
>!kjt/                         staja — širno to morje.                                ^Vj
^^                       Pase veter čredo svojo,                            %S
^^                       pase, dremlje vrh neba ;                           ^L
4^                       pa zaide čreda bela                                  ^^
5|L                       v skale snežne vrh gora,                           ^^
^W                       Vzdrami veter se na nebu :                       \if?
Š"                         črede, glej, nikjer mu ni . . .                      ^"
Joka, stoka, piha veter,                            C^
čredo v svet iskat hiti.                             |^^
1
^^     2a gorami tam jo najde.        -         ^
^E^T        ko krog noč počiva že,                    x
I           v stajo — v morje jo požene  —
solnce v morju sniva že.
"n         Vleže veter se na morje,
L7          vzdihne, vzdahne  — pa   zaspi . . .
Ziblje morje solnce, veter
ziblje mehko sred noči.
Ziblje bele tam meglice, pesem tiho pevajoč : solnce zlato, svet'pokojni, beli danek — lahko noč     ...
Jos. Vandot   .