1169 Osem pesmi Pavel Oblak PISMO Odšel nanaglo si s sveta pokrajin, MRTVEMU SINU kot da bi vedel, da je ura blizu ... (Leobardu Tako minil življenja čas je najin, Iucundusu) ki sva gradila ga v let dolgem nizu. Si se nasmehnil muki, češ da vse je samo privid in zemskih dni utvara, da bitja ni, ki dušo ti ogreje, in da nesrečnika nihče ne mara? Kako ti je bilo ob uri zadnji, ko planil si za zvezdami v vsemiirje in šel v uteho za svoj svet neskladni iskat ljubezen, kje ji zlati vir je? A bil nekoč si moj, moj dobri deček, ves tak, kot sem si želel te imeti — vesel in lep in blag, a za nameček poln pravljic z nedoumnimi prepleti. 1170 Pavel Oblak Vse si dmel in vse si bil ob meni, bolj moj kot materin, četudi eno bili smo si vsak s svojimi stremljenji, in blodil jaz sem z dušo zagrenjeno. Si zlomil se ob meni? Kdo dojame življenja preobrate in premene? Vsak se rešuje sam .. . Usoda zame našla je pot skoz novih sanj koprene. Je nisi našel ti, čeravno v smrti? Kdo more doumeti smisel pravi? Potone up, propadejo načrti — in nova zvezda zažari v daljavi.. . Od vse prekratkih tvojih let ostal mi bo nate ljub spomin in žalost v duši, vsevdilj bridkostoih misli črni psalmi, dokler smrt tudi mene v grob ne zruši. VEČERNI Spleten iz mojega mesa in kit POGOVOR si gnezdil 'dolgo v srcu mojih sanj: Z MRTVIM moj cvet krvi — ko si privrel na dan, SINOM je soncu radosti jemalo vid. Iz školjke materine vržen v svet si tipal večnost s prsti prvih zvezd; po milosti iztrgal si posest rodu, ki ni sijaj mu bil preštet. V prastari torzo Keltov si zagnal svoj bajonet moči, očetov trud razklal in z dinamdtom polnil čud zgneteno v jediru črnogorskih tal. Moj bič ljubezni, nikdar vzet iz rok, si strgal uzdo upom, mi stemnil obzorje, ki hitelo je v zaliv z vlačilci dni in ladjami nadlog. 1171 Osem pesmi Izplul si v sen .. . kot da si se mi skril, te ne dotipam več. Zaman je, vse zaman, da bi še kdaj razklenil se v moj dan — ti, dih moj, mojega srca izliv... JUTRA Blagoslavljam jutra njihov lesk mi je obet za sonce za življenja milost za nov padec v smrt NEGOTOVOST Niti za korak me vidim pred seboj Niti za otroško dlan Čas megli je sličen nepregledni Kakšen jutrišnji bo dan Kakšen bo poslednji LOK ŽIVLJENJA Nisem človek ki je sem le nekdo ki pride in gre le nekdo ki odide in znova se vrne kakor čuti srce kot življenje obrne nisem človek ki je V moji duši je beg in v tem begu je duša vsega duša zemlje ki vedno se znova preraja tiha steza duha tajna moč ki oplaja v mojii duši je beg Dokler bivam bežim kakor veter ki v begu živi beg je moj dih moja strast in svoboda moje bitnosti krd kakor morje in voda dokler bivam bežim 1172 Pavel Oblak Ko umrem bom kar sem nič ni mojega nič kar sem zdaj prah sem zvezd in zemlje ki spet v prah razdrobi me vse bo spet kot nekdaj smrt samo spremeni me ko umrem bom kar sem OTOK POD ZVEZDAMI (balada) Vedno je stal dva koraka za drugimi kakor užaljenec vdilj se mu duša igrala je z mislimi krutimi z mislimi temne grozotnosti in zapeljivosti njene Vedno je bil sam svoj sen in obrežje samotnosti mračen brez barve kot dalje meglene mračen kot grob kakor sam Vedno je stal dva koraka za drugimi kakor užaljenec jedel je lastno srce kot poslastico grizel si dušo je ko ga ni videl nihče in ko je sonce pobarvalo cesto in ulico vstal sam svoj rabelj je v bridki odsotnosti v gumbnici nosil je pelin noči napitnino Ladje obupa so plule mu v hladni zavesti vihre mladosti bile so mu v tožbah zasidrane vedno viseče nebo so se zdele mu vislice vislice v večnost obrnjene kot da življenje je misel iz 'druge dežele otok pod zvezdami ječa brez milosti Vedno je stal dva koraka za drugimi jedel je lastno srce kot poslastico grizel si dušo je ko ga ni videl nihče in ko je sonce pobarvalo cesto in ulico nagnil je senoo kot lastovka krilo odlomljeno nagnil do roba negibnosti strto Osem pesmi Otok brezzvezdnati TEMNI GROB Temni grob obešalnik telesa kdaj bom visel na tebi razoglav in brez duše Temni grob zbogom skorja življenja za potrošnike črve nonnstop orna mesnica Temni grob razuzdanost trohnobe travne bilke pijane žro in rajajo v mozgu Temni grob bič zavesti v odpadu diplomirano blato ustoličeno Temni grob JE TELO Je telo je truplo JE TRUPLO ki ga bo zavrgla duša ko bo pesem izvotlila zadnje sanje in bo groza strla kost lobanji Gibi zaustavljeni zadušen dojenček mrtva ptica nikdar več 1173 1174 Pavel Oblak Zbogom človek previjalec misli rojstni dan besed prečrtan letnica izbrisana konec koncev jutro sprava s črvi gnijmo veličanstvo Je telo je truplo kdo se čudi treba se je le sprijazniti posuši se roža posuši se posuši se človek dnevi minejo in vihar poleže se smrt je zanesljiva Je telo je truplo umaknimo se duša razveljavi vse telesno ko se izlevi