Stran 333.
Obrtnija.
O ženskah v službi.
Ako bi hoteli razrediti v posamezne kategorije one ženske, ki po svoji zmožnosti koristijo človeški družbi kot samostalice, morali bi naštevati posamezne panoge dela, katere izvršujejo te nositeljice današnjega socijalnega napredka.
Ni mi namen razpravljati danes o zvanju žensk, katere služijo splošnemu blagru človeške družbe kot strežnice bolnih, kot učiteljice otrok, kot uradnice, zdravnice, ter razne druge stroke, marveč pečati se hočem najprej na kratko z ono kategorijo žensk, katera kot stalna spremljevalka človeške družine igra v isti tudi najvažnejšo vlogo in to je: ženska v službi.
Ženska v službi tvori stalno število onih samo-stalic, ki so nam koristne v vsakdanjem življenju, ako izvršujejo svoj važni poklic vestno in voljno, če ravno se iste ne morejo prištevati onim samostalicam, ki nikdar ne menjajo svojega samstva, marveč mnogo od njih najde število mož, se omože. Ali tu bodi le govorjenja o važnosti „ženske v službi" za človeško družino, katere važnosti pa se žal povprečno ona ne
zaveda.
Cesto se smatrajo služkinje za — tovorno žival, za sužnje in to je, kar mnogo ovira socijalen napredek družine, mesto bi ga pospeševalo. Ako bi Bslužkinje" razumele svoj važen poklic, bilo bi mnogo manj nepriličnosti in »poselsko vprašanje'' bilo bi davno že rešeno. No, da je temu še vedno tako, krivi so cesto tudi gospodarji.
Čemu pa so posli?
Že v prejšnjem članku sem dejal, da ne more nikdo vsega sam opraviti, drugi potrebuje druzega.
Služeča ženska — in o njej je pač le po največ govora v »poselskem vprašanju" — ima nalogo, izvrševati ona opravila v hiši in izven hiše, katere mora opravljati samostojna gospodinja, katera ne razpolaga s posli. Kot izvršujoči član človeške družbe je v tem
slučaju torej gospodinja služkinja in služkinja gospodinja, smoter je v zvanju »samostojne" gospodinje kakor i »odvisne" služkinje, vender-le — delo in o tem govora. Delo specifično delo je, kar pospešuje socijalni napredek in brez katerega bi ta napredek zaostal. Služkinja, bodisi da je priprosta dekla na kmetih, ali hišina, kuharica, guvernanta itd. v mestu, mora se v prvi vrsti zavedati svojega važnega poklica, ako hoče, da bode ta svoj poklic tudi vestno izvrševala. Zavedati se mora stališča, katero zavzema v hiši kot samostojni izvršujoči član družine. Služkinja zna, da brez njenega — ako vestno in razumnega opravljanega — dela družina ne more biti in da bi se podrl ves družinski red, ako bi se to delo ustavilo. Zaradi tega dela je ona, a ne zaradi tega, da bi mislila na svojo »podrejenost" v človeški družbi, kar se cesto dogaja in kar provzročuje največ neprilik. Dasi je službodajalka mnogokrat socijalno, vzgojno in umstveno više stoječa nad služkinjo, vender pa bi v istem trenutku postala služkinja i sama, ako bi ne bilo v hiši človeka, ki bi opravljal takozvana »nižja dela". Dejstvo, da ima službodajalka pravico ukazovati svoji služkinji, ker jo plača, ker stoji socijalno in drugače više nad njo, — to dejstvo ne spremeni ničesar na važnosti vloge, katero igra služkinja kot delo izvršujoči član družine. V kolikih slučajih — jih je mnogo! — pa gospodinja niti umstveno in ne drugače ne stoji više od svoje služkinje in tudi neopravičeno nosi naslov gospodinje.
Vender pa je velika napaka, ako služkinja, ob zavesti, da brez njenega dela ne bi mogel obstati družinski red, nastopa — kar se cesto dogaja — nasproti službodajalcem surovo, arogantno in kljubovalno, da zanemarja svojo dolžnost in se v splošnem kaže nevarno za izvrševanje svojega važnega poklica v družini. Tako pojavljanje služkinje je le priča njene ne-izobrazbe in nizkega duševnega obzorja, katero potem lahko daje povod nadziranju, da zaničevanju od strani službodajalcev. Jednako neopravičeno je, ako službo-dajalci brez opravičenega povoda sramotijo služkinjo in sicer samo radi tega, ker je služkinja, dasi opravlja svoj poklic še tako vestno in pravilno.
Taki pojavi provzročajo potem odtegovanje žensk od službe, ter zahajanje v tovarne, ne glede na to, da je tovarna strup ženski v moralnem  in  fizičnem
pogledu.
Služkinja se temveč zavedaj svoje važne vloge v družini, a je ne izkoriščaj v to, da bi rekla: »Ha, saj lahko nasprotujem svoji gospodinji kolikor hočem, saj brez mene ne more biti; a tem bolj ko ji kljubujem in ji kažem, da mi za njeno službo nič ni, bolj mi streže, več mi podari!" Tako vedenje, taki nazori so brezmejna surovost in ker se to dogaja po družinah bolj in bolj, sililo bode gospodarje na rešitev poselskega vprašanja — brez poslov, kar bode le v neizmerno škodo  onih  samostolic, ki so navezane s
Stran 334
svojimi rokami na tujo pomoč. Odkar si je industrija postavila zadačo, da s pomočjo delavne roke zgradi na zemlji Eldorado za posamezne podjetnike, od teh dob se je poselsko vprašanje opasno pozlelo. Veliko-industrijalci po svoji plačani agenciji socijalnodemo-kratskih vodij zanašajo mej posle nezadovoljnost in jih odtujejo službi v družini, le da bi polnili svoje tovarniške prostore s stroji v človeški podobi.
Agitatorji sejejo mej posli nezadovoljnost in prevzetnost, jih hujskajo proti gospodarjem in ustvarjajo s tem v družinah položaj, ki je postal že naravnost neznosen, Da se ustreže posameznim velikošpeku-lantom, rabečim roko ženske, mora razpadati družinski red in zadovoljnost v domovih!
Kako lepo bi bilo, ako bi služkinja pojmila važnost svojega poklica kot pomočnica na izvršenju družinskih opravil, pa bi s tem omogočala gospodinji, da ona s svoje strani, s svojim razumom, vzgojo in duševnimi zmožnostmi zamore vršiti naloge, ki so po drugi strani velikanskega pomena za človeško družbo, pa ako bi ne bilo druzega, nego dostojna vzgoja otrok. Kako pa naj porabi gospodinja svoje višje zmožnosti v korist družbe, ako jej ne preostaja časa ob neprestani pažnji na lahkomiselno, nezmožno ali celo zlobno služkinjo?
Uvažuje vse to in ono, morale bi služkinje kot samostalice v družinah skrbeti za to, da se Čim prej razorožijo plačani socijalistični hujskači, ki pod krinko delovanja za blagor služečega stanu razdirajo le družabni red in ovirajo splošni socijalni napredek.