ESLOVENIA LIBRE
Glasilo Slovencev v Argentini
Leto LXXXI | 21. junija 2022 - Buenos Aires, Argentina | Št. 10
www.svobodnaslovenija.com.ar

Svobodna Slovenija

JUNIJ - MESEC SPOMINA
SPOMINSKA PROSLAVA V SLOVENSKI HIŠI
Po dveletni obvezni pavzi je na Binkoštni praznik, v nedeljo, 3. junija, cerkev Marije Pomagaj znova postala pretesna ob številni prisotnosti rojakov, ki so se, na vabilo Zedinjene
Slovenije, zbrali da proslavijo domobranske
žrtve vojne in komunistične revolucije na Slovenskem. Posebno opazno in opogumljajoče
je bilo veliko število mladih.
Ko je vstopila procesija ministrantov z mašnikom, do tedaj še delegatom za Slovensko
dušno pastirstvo v Argentini msgr. dr. Juretom
Rodetom in somaševalcem msgr. Mirkom Grbcem je zadonelo ljudsko petje in mogočno
napolnilo ves sveti prostor. V mašni pridigi je
dr. Rode priklical v spomin birmovanja v naši
skupnosti, od prvih, ki jih je opravil begunski
ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman naprej.
Spomnil je tudi na osebno birmo prisotnih,
na kraj in birmovalca. Omenil, da se je pred
časom za birmance reklo, da postanejo vojaki
ali vojščaki Kristusovi, danes pa bolj uporabljamo izraz pričevalci, vendar s podobnim in
komplementarnim pomenom. Ob molitvah za
duše žrtev vojne, revolucije, prisilnih vrnitev
in izgnanstva, kot je, s tekstom dr. Debeljaka,
zapisano na steklu ob steni cerkve, je priporočil tudi marsikdaj nelahko molitev za duše večinoma že pokojnih storilcev groznih umorov.
Sledile so molitve in poklon pred spomenikom, letos brez donečega zvoka trobente.
Predsednika Zedinjene Slovenije in Mladinske
organizacije, inž. Jure Komar in Niko Oblak
sta ob častni prisotnosti bivših domobrancev
Slavka Trudna in Bineta Magistra pred spomenik položila venec rož v počastitev junakov.
Po petju domobranske “Mi legionarji” je
proslavljanje nadaljevalo v dvorani škofa Rožmana s spominskim govorom inž. Jožeta Lenarčiča, v katerem je utemeljeno razglabljal o
razliki med resnico in pripovedjo. Ker jim resnica ni služila, je komunistična stran ustvarila
mite, kot so Osvobodilna Fronta in Narodno
osvobodilna borba, nasprotnike pa ožigosala
z izdajalci, ne glede na dejstva, ki dokazujejo nasprotno. Ker je govor vreden do zadnje
pike, ga posebej objavljamo v celoti.
Za njim je na odru sledila akademija z naslovom “Jaz sem vstajenje”, s poetičnim tekstom
v skoraj obrednem bibličnem slogu, ki ga je
Martin Sušnik napisal že leta 1999, torej še
sredi svojega šolanja na filozofski fakulteti.
Sestavljen je iz štirih delov.
V prvem (Luč večna) razmišlja o smislu in
pomenu trpljenja, ob katerem v upanju kliče
z mašnim prošnjam: Gospod usmili se! Kristus usmili se! Gospod usmili se! Sprašuje se:
Zakaj križ?
Zakaj streli in trupla

padajo sem in tja?
Kam je sedaj odšla
božja Previdnost,
luč brezčasna, kam je odšla?
Ob Lazarju iz Betanije se tolaži: Kajti On je
Vstajenje in Življenje in kdor vanj veruje bo
živel tudi če umrje. On je Luč sveta. Kdor gre
za njim, ne bo hodil v temi; imel bo luč življenja. In še doda v potrdilo: Ne obupaj duša.
To, kar ti je dano, je treba preživeti. Dano ti
je od zgoraj, iz najvišjih rok. Dano ti je po
najvišji modrosti.
Drugi del (Brat brata) predstavlja tragičnost
nerazumljivega bratomora, ponazorjenega v
pričevanju dveh otroških prijateljev, katerima
je čas sprevrgel igranje v sovraštvo in borbo:
Brat brata mori.
Iz lobanje enega
priteče curek krvi.
V očeh drugega,
praznina, laž
samemu sebi.
Kdor z njim ne drži,
“zasluži smrt” pravi.
Postal je gluh pred glasom vesti.
Tretji del (Fiat voluntas tua) je prikazan v
obliki blagrov, kot Božji odgovor na vprašanja
ob dogodkih, ki usmerjajo v obup. Predstavi
nadnaraven pomen mučeništva:
Moj Bog, moj Bog.
Ali si me zapustil?
Moj dom je dom nezgod.
Samo jezo bi izustil.
Trplenje je dano tistemu, ki zna in je
zmožen trpeti.
Ali ne vidiš, Bog, bolest,
lakoto, umiranje…?
Le kako biti upanju zvest?
Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti
bodo nasičeni.
Niti umreti ne smemo pošteno.
Tepejo dušo mi palice zla;
telo je v krvi potopljeno.
Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo.
Pljuvajo v me, zasramujejo…
O Bog, kaj naj storim?
Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene
zasramovali in preganjali in vse hudo zoper
vas lažnjivo govorili. Veselite se in radujte,
zakaj vaše plačilo v nebesih je veliko.
Zaključni četrti del (Nova zapoved) pa začrtuje pot, ki naj nas vodi, da končno presežemo
razdvojitve. Proti ukazom in svetnim zakonom
imamo novo zapoved, Božji zakon ljubezni, ki
zahtevno tudi vključuje sovražnike.
Naj budi nas vsak dan ista zapoved, isti
zakon ljubezni do prijateljev in do sovražnikov.
Pomnimo, da nam bo oproščeno, v isti
meri v kateri bomo mi odpuščali. Vendar,
oprostiti ne pomeni pozabiti.
Kjer ni resnice
tam sprave ni.
Ne hodimo v temi,
božja luč nam sveti.
Z njo duševno objeti
-hrepeneče po potigremo po stezi vsi
k Stvarniku naproti.

GOVOR

JOŽE LENARČIČ

V več kot dvajsetih letih odkar je nastal ta
tekst so oblike delovanja v naši skupnosti v
marsičem različne, ohranjajo pa se vodilne
vrednote, ki jih kot goreče sveče vsaka generacija podarja naslednji. Če oluščimo vse
kar je nepotrebnega ali manj potrebnega,
nam ostane glavna zapoved: Ljubimo se
med seboj!
Recitacija je gledališka zvrst, ki režiserju
postavlja drugačne težave kot kako dramatsko
delo. Dani Grbec se je že po lastnih zaslugah
upravičeno postavil kot vreden nadaljevalec v
linijo, ki sta jo v naši skupnosti odlično začrtala Niko Jeločnik in Frido Beznik. Pri postavitvi
je tekstu pridal kreativno smiselno dinamičnost in dosegel skoraj brezhibno izvedbo, za
kar velja žlahtna pohvala vsem nastopajočim:
Milena Rodriguez Burja, Lourdes Kocjančič,
Paula Kocjančič, Valerija Urbanija, Paula Grbec, Marija Gerkman, Andrej Cukjati, Tomaž
Koprivnikar, Aleš Koprivnikar, Jeremías Žitnik
in Boris Rot.
Pohvalno delo so tudi opravili odgovorni za
scenski prostor (Mariela Urbanija, Fede Cerar
in sodelavci), luči in zvok (Aleks Šuc), kostume
(Helena Cerar), maskiranje (Vanika Jazbec in
Denise S. Orué), grafično oblikovanje (Monika
Urbanija) in šepetalka (Sonja Gerkman).
Zaključno skupno petje himne Moja domovina je izzvenelo kot potrdilo našega vrednotenja visokih ciljev, ki so junake vodili v bojih
in do njihove mučeniške smrti.
Franci Sušnik

Češki pisatelj Milan Kundera je napisal, da se narode uniči tako, da se
jim odvzame spomin. Uničijo ti knjige, kulturo, zgodovino. In nekdo drug
napiše druge knjige, z drugo kulturo,
si izmisli drugo zgodbo; nato ljudje
počasi pozabijo, kaj so in kaj so bili.
In svet okoli tebe še hitreje pozablja,
kdo si ti.
Dragi rojaki,
Po treh dolgih letih se spet srečamo tukaj, za spominsko proslavo,
ki je za nas tako pomembna in tako
potrebna. Zapomniti si moramo, da
ta proslava potrjuje kdo smo in zakaj
smo tukaj. Prihajamo izkazat čast in
spoštovanje tistim dragim slovenskim
bratom, ki so dali svoja življenja kot
priče zvestobe našim narodnim in
krščanskim koreninam. Katoliška Cerkev imenuje te, ki umirajo za Boga,
mučence.
V preteklosti smo ob tej komemoraciji slišali veliko gorečih govorov, ki so
nam pripovedovali o zgodovinskih in
političnih okoliščinah naše slovenske
tragedije. Lahko se spomnimo nekaterih pomembnejših točk: spomnimo
se na primer kolaboracije komunizma
s Hitlerjem leta 41; prekinitve tega
pakta in takojšnjega začeteka komunistične revolucije v naši deželi, ki so
jo organizirali agitatorji, usposobljeni
v tujini s strani sovjetskega boljševizma; spomnimo se zgodnjega poboja
uglednih Slovencev, vzornih ljudi, ki
so bili ovira za komunizem, in spomnimo se tudi prepoznega odziva slovenskega ljudstva, z improvizirano
organizacijo vaške straže po vaseh;
spomnimo se kapitulacije Italije leta
43 in oblikovanja domobranstva,
prisiljenega v državljansko vojno in
toleriranega s strani nemškega okupatorja v svojo korist; se prav posebno spomnimo konca vojne, umika
okupatorjev in prihoda strašne rdeče
sence, ki je zatemnila polovico Evrope
in zasegla svoj vojni plen, vezanega na
pogajanja zaveznikov v sramotnem
paktu. To so zgodovinska dejstva, ki
jih nihče ne more zanikati.
- Nadaljuje na 2. strani

Slika: Matjaž Godec
Slike: Matjaž Godec

STRAN 2

21. JUNIJA 2022 | SVOBODNA SLOVENIJA

G O V O R - JOŽE LENARČIČ
- Iz 1. strani

Toda kljub tem dokazom so si v Sloveniji
revolucionarji, ki so s tem evropskim paktom enostavno in arbitrarno pridobili vso
oblast, izmislili zgodbo, ki je bila, kot je dejal Kundera, velika domišljijska pripoved, ki
plete drugo zgodbo, da bi po svoje razložila
drugo zgodovino.
Angleški pisatelj George Orwell je v svoji znani knjigi z naslovom »1984« napisal
tole: »ko so vsi sprejeli laž, ki jo je naložila partija - ko so vsa poročila govorila isto
-, je laž vstopila v zgodovino, in je postala
resnica«
In če govorimo o Zgodovini, to, kar se je
v resnici zgodilo v preteklosti, ne bi smelo
prihajati samo od zgodovinarjev temveč od
ljudi; od tistih, ki so v podrobnosti doživeli
resničnost tistega časa.
Zakaj revolucionarji niso mogli z zgodovinsko resnostjo povedati, kaj se je v resnici
zgodilo? Zakaj so se morali zateči k domišljiji, da bi povedali nekaj, kar se ni zgodilo?
Preprosto zato, ker je bila resnica zanje nesprejemljiva.
Niso mogli povedati, da so za vsakega
okupatorja ubili šest Slovencev, ker bi to
pomenilo priznati, da njihov glavni sovražnik ni bil okupator. Niso mogli povedati, da
so bili večina njihovih žrtev mladi ljudje,
družine, duhovniki, učitelji, profesorji, večinoma apolitični ljudje, preprosti ljudje,
kmetje, ker bi bil to dokaz pomanjkanja
junaštva. Niso mogli povedati, da njihove
številčne zmage niso bile v bitki, ampak v
zahrbtni temi noči, zalezovanju neoboroženih ljudi, njihovih sosedov, v kraji, sežiganju
in ubijanju. Niso mogli povedati, da je bil
velik del njihovih ljudi vpoklicanih na silo,
ki jim ideološko nikoli niso pripadali, bil
prisiljen v brezmiselne spopade proti okupatorju, da so bili zlahka odpravljeni, to bi
pomenilo priznati, da ti mrtvi nikoli niso bili
njihovi. Niso mogli povedati, da so največ
ljudi pobili po vojni, in to neoboroženih ljudi, saj bi to pomenilo tudi priznati, da so bili
vojni zločinci. Prav tako ne morejo povedati, zakaj je velik del revolucionarjev ob koncu vojne naredilo samomor, ali pa utrpelo
strašne psihološke posledice, medtem ko
nasprotni tabor tega ni doživel.
Kje so slovenski sodobni zgodovinarji, in
zakaj niso šli v vasi, da bi ljudi vprašali, kaj
se je v resnici zgodilo? Zelo malo jih je, ki
so opravili to nalogo, kot so Jože Dežman in
Jože Možina, dva zunanja človeka, prezirana s strani kaste psevdozgodovinarjev ki še
danes ohranjajo lažno umetno zgodovino.
Privrženci tega režima že preveč let preusmerjajo razpravo o dogodkih med vojno
v en sam vsiljen argument: zgodba o domoljubih in fašistih, o boju proti okupatorju, itd. Umetna pripoved, ki služi namenu
odvračanja in zakopavanja resnice.
Kje so slovenski sociologi? Zakaj še vedno neradi analizirajo, kaj se je takrat zares
dogajalo v slovenski družbi? Zakaj se je
slovenska družba bolj bala revolucionarjev
kot pa okupatorjev? Zakaj jim je slovenska
družba, ko je razumela prave namene revolucionarjev, obrnila hrbet? Zakaj je preprosti človek iz vasi, kmet, zavrnil revolucijo?
Zakaj? Ker vsaka revolucija prihaja zato, da
poruši načela neke družbe, da lahko vsili
drugo. In tista slovenska družba očitno tega
ni hotela.
Vse te resnice so bile nesprejemljive za
komunistične voditelje, velika zgodovinska
sramota je bila, da jih je ljudstvo zavrnilo.
Ta neuspeh njihove dialektike je bil tako
očiten, da so se morali odločiti za edino
možno pot, glede na njihov bolni um: zakol
in si zamisliti zgodbo, da bi prikrili ta zločin.

Komunizem v takratni slovenski družbi nikoli ne bi mogel uspevati. To družbo so morali
odpraviti, uničiti, da bi lahko izsilili novo
družbo, po svojem okusu. 700 množičnih
grobov vpije to resnico iz globin zemlje.
Zelo malo zgodovinarjev, ki pripadajo revolucionarni kasti, kot je Jože Dežman, rojen
v režimu in indoktriniran s to zgodbo, se je
uprlo tej absurdni farsi, ki so jo bili prisiljeni
ponavljati.
Nima smisla govoriti o okupatorjih, fašistih, izdajalcih ali domoljubih. To je bila velika farsa, da se prikrije resnico, resnica pa
je preprosta: da je takratni slovenski družbi
lahko zavladal komunizem, sta bila potrebna holokavst in iznajdba druge zgodovine.
Kdo pa je bil takrat pravi kamen spotike za
komunizem v Sloveniji? To niso bili konkretni politiki, ne nikakršni voditelji: bilo je nekaj
bolj preprostega, nekaj, kar je bilo takrat
trdno zasidrano v vest Slovencev, bil je cel
nabor vrednot, načel, načina dojemanja življenja, ki ne bi mogel nikoli sprejeti komunizma. To je bilo krščanstvo.
V resnici nič novega za ta svet: boj med
harmonijo, redom in resnico, proti uporu,
neredu in laži. Veliki tisočletni boj, ki poteka
že od samega začetka človeštva. Veliko je takih primerov v zgodovini, kot se je zgodilo v
Sloveniji, lahko omenimo: pokol krščanskega ljudstva v La Vandéeju v času francoske
revolucije, preganjanje in umor kristjanov
v mehiški vojni Cristeros, zakol kristjanov
med špansko državljansko vojno, holokavst
krščanskih Armencev, iztrebljenje kristjanov
v oddaljeni Sibiriji za časa Stalina, in pokol
kristjanov ki se še vedno danes dogaja v Aziji
in Afriki.
Slovenski revolucionarji so dobro vedeli,
da lahko pridobijo le ravnodušne, nikoli pa
ne bi mogli spreobrniti večine kristjanov.
Zato, so po končani vojni usmrtili vse, ki bi
lahko predstavljali zgled tega krščanskega
življenja in izvajali najbolj brutalno rasistično preganjanje nad vsemi družinami likvidiranih, kar jih je bilo v zgodovini človeštva.
Nadlegovali in mučili so preživele ženske in
otroke, da bi jih lahko čustveno zlomili.
Kje so zgodovinarji v Sloveniji?
Posledice v današnji slovenski družbi so
še vedno grozne. Dediči režima so še naprej loža, ki snuje zaroto proti resnici, proti
vsakršnemu redu, proti kakršnikoli harmoniji. Revolucija je ravno v tem, da vzdržuje
zlom, da ovira red, da oddalji človeka od
resnice.
Posledice so tako grozne, da danes sobivata dve antagonični komemoraciji v Slovenji:
dan spomina na boj proti okupatorju 27.
aprila, in nedavno postavljen dan spomina
na žrtve komunističnega nasilja, 17. maja.
Dovolj je, da postavimo eno pred drugo,
da vidimo ogromno protislovje. Eno od
obeh mora biti nujno laž. Na eni strani so
stare knjige izmišljene zgodovine, napisane
v času režima, na drugi strani pa 700 množičnih grobov.
Danes smo se spet zbrali, da ne pozabimo
na svoje korenine, da oživimo spomin. A pomembnejša od spomina je bila molitev, ki
smo jo molili ravnokar med mašo. Molitev
za svoje, za tiste, ki so bili pogumni in se niso
odrekli krščanskim vrednotam, predvsem
pa molitev za druge, ki so bolj potrebni,
za tiste, ki so padli v zmoto, tiste, ki jih je
skušala starodavna kača, tiste, ki so dvignili roko nad bratom. Moliti za te Slovence
je tudi naša dolžnost, to od nas pričakuje
naš Nebeški Oče, saj želi s svojo neskončno
ljubezen rešiti vse. To je tisto, kar nas mora
zaznamovati in to je tisto, kar nas najbolje
povezuje s tisto preteklostjo, ki se je spominjamo danes. Hvala lepa.

R E F L E X I O N E S - JOŽE LENARČIČ
El escritor checo, Milán Kundera, escribió: »Para
liquidar a los pueblos, se empieza por privarlos de
la memoria. Destruyen tus libros, tu cultura, tu historia. Y alguien más escribe otros libros, con otra
cultura, inventa otra historia; después de eso, la
gente comienza a olvidar lentamente lo que son y
lo que fueron. Y el mundo que te rodea se olvida
aun más rápido de quién eres tú«.
Estimados amigos,
Después de 3 largos años, nos volvemos a encontrar aquí, para este recordatorio tan importante, y
tan necesario para nosotros. Necesitamos recordar,
eso nos hace afirmar quienes somos, y por que estamos aquí. Venimos a rendirle nuestro honor y respeto, a esos queridos hermanos eslovenos que dieron
la vida por su testimonio de fidelidad a nuestras
raíces nacionales y cristianas. La Iglesia Católica llama a quienes mueren por Dios, mártires.
En el pasado, aquí, para esta conmemoración,
hemos escuchado muchos encendidos discursos,
relatando las circunstancias históricas y políticas
de nuestra tragedia eslovena. Podemos recordar
algunos hitos más importantes: la colaboración
del comunismo con Hitler en el año 41; la ruptura de ese pacto y el inicio inmediato de la revolución comunista en nuestras tierras organizada por
agitadores entrenados en el extranjero por el bolchevismo soviético; la temprana matanza de eslovenos notables, gente ejemplar que significaba un
estorbo para el comunismo; la tardía reacción del
pueblo esloveno para resistir esta agresión con la
vetusta y espontánea organización de las Guardias
de pueblo en los pueblos; la capitulación de Italia y
la formación de los domobranci, forzados a entrar
en la guerra civil, tolerada por el ocupante alemán
para su provecho; la finalización de la guerra, el
retiro de los ocupantes y la llegada de la terrible
mancha roja que ensombreció la mitad de Europa
tomando su botín de guerra, tal como fue negociado por los aliados en aquel pacto vergonzoso. Esos,
son los hechos históricos, y nadie puede negarlos.
Sin embargo, a pesar de estas evidencias, en Eslovenia, los revolucionarios que recibieron gratuitamente el poder gracias a ese pacto, inventaron
un relato, que como dijo Kundera, fue una gran
narrativa fantasiosa para contar otra historia, para
explicar lo que no ocurrió.
El escritor inglés George Orwell escribió en su
famoso libro »1984«: »cuando todos aceptaron la
mentira impuesta por el partido -cuando todos los
informes decían lo mismo- la mentira pasó a la historia y se convirtió en la verdad«.
Y hablando estrictamente de Historia, lo que realmente ocurrió, no debería provenir sólo de los historiadores, sino principalmente del pueblo, aquel
que, en la gran diversidad de los detalles cotidianos, vivió la realidad.
¿Por qué los revolucionarios no pudieron contar
con seriedad histórica lo que realmente pasó? ¿Por
qué tuvieron que recurrir a la imaginación para
contar algo que no ocurrió? Simplemente, porque
la verdad les resultaba inaceptable.
No podían contar que mataron a seis eslovenos por cada ocupante; porque eso equivaldría a
reconocer que su principal enemigo no fueron los
ocupantes. No podían contar que la mayoría de sus
víctimas fue gente muy joven, familias, clérigos, maestros, profesores, gente totalmente apolítica, gente
simple, campesina en su mayoría; porque eso mostraría la medida de su cobardía. No podían contar
que sus victorias no fueron en las batallas, sino en
la cobardía de la noche, acechando a gente desarmada, a sus propios vecinos, robando, incendiando,
asesinando. No podían contar que una buena parte
de sus reclutados por la fuerza, aquellos que nunca
les pertenecieron ideológicamente, fueron empujados a escaramuzas ridículas contra el ocupante, para
que fueran eliminados fácilmente; eso equivaldría
a reconocer que esos muertos nunca fueron suyos.
No podían contar que la mayoría de las personas
que mataron fue después de la guerra, personas
desarmadas; porque eso equivaldría a reconocer
que fueron criminales de guerra. Tampoco pueden
contar, por qué una gran parte de los revolucionarios, al terminar la guerra, se suicidaron, o sufrieron
terribles consecuencias psicológicas.
¿Dónde están los historiadores eslovenos? ¿Por
qué no fueron hasta los pueblos, a preguntarle a
la gente qué ocurrió realmente? Sólo hay un par
que hizo esa tarea, Jože Dežman y Jože Možina por
ejemplo, dos outsiders, despreciados por la casta de
pseudo historiadores que todavía hoy perpetúan la
mentirosa historia artificial.
Durante demasiados años ya, los continuadores
de aquel régimen han desviado el debate hacia un
único argumento forzado: el relato sobre patriotas y
fascistas, la lucha contra los ocupantes, etc. Un relato artificial, para distraer y sepultar la verdad.
¿Dónde están los sociólogos eslovenos? ¿Por qué
se resisten todavía a analizar lo que realmente ocur-

ría en la sociedad eslovena de aquel momento?
¿Por qué la sociedad eslovena les temía más a los
revolucionarios que a los ocupantes? ¿Por qué la
sociedad eslovena, cuando entendió los verdaderos
propósitos de los revolucionarios, les dio la espalda?
¿Por qué el hombre simple de los pueblos, el campesino, rechazó la revolución? ¿Por qué?, porque
toda revolución viene a demoler los principios de
una sociedad, para imponer otra. Y aquella sociedad
eslovena, no quería eso.
Todas estas verdades resultaban ser bochornosas
para los líderes comunistas. Fue algo inaceptable
para ellos, fue una gran vergüenza histórica que
el pueblo los rechazara. Era tan evidente este fracaso de su dialéctica, que tuvieron que optar por
el único camino posible, de acuerdo a sus mentes
enfermas: el exterminio, y el invento de un relato
para ocultar ese crimen. Jamás hubiera podido
triunfar el comunismo en la sociedad eslovena de
ese momento. Tuvieron que eliminar esa sociedad
para imponer la nueva. 700 fosas comunes gritan
esta verdad desde las profundidades de la tierra.
Muy pocos historiadores pertenecientes a la
casta revolucionaria, como Jože Dežman, nacidos
bajo el régimen y adoctrinados por este relato, se
han revelado contra esta farsa tan absurda que les
obligaban a repetir.
No tiene ningún sentido hablar de ocupantes,
fascistas, traidores o patriotas. Esa fue la gran
pantalla para ocultar la verdad, y la verdad, es
muy simple: para que pudiese reinar el comunismo sobre aquella sociedad eslovena de aquel
momento, fue necesario un holocausto y la invención de otra historia.
¿Quién fue el verdadero escollo para el comunismo en la Eslovenia de aquel tiempo? No fueron los
políticos concretamente, no fueron los líderes de
ningún tipo: fue algo más sencillo, algo que estaba firmemente arraigado en la mente del esloveno
común de esa época, era todo un conjunto de valores, principios, una forma de entender la vida que
jamás hubiera podido aceptar el comunismo. Eso,
era el cristianismo.
Nada nuevo para este mundo en realidad: la lucha entre la armonía, el orden y la Verdad, contra
la rebeldía, el desorden y la mentira. La gran lucha
milenaria, la que se viene librando desde el inicio
mismo de la Humanidad. Hay muchos ejemplos en
la Historia como lo ocurrido en Eslovenia: El exterminio del pueblo cristiano en La Vandée a manos
de la Revolución Francesa, el exterminio de cristianos en la guerra cristera mejicana, el exterminio
de cristianos durante la guerra civil española, el
holocausto de armenios cristianos, el exterminio
de cristianos que está sucediendo ahora mismo en
Asia y África.
Los revolucionarios eslovenos sabían bien que
sólo podían captar a los indiferentes, pero jamás
podrían convertir a esa mayoría de cristianos. Por
eso, luego de exterminar a todos aquellos que
podían representar un ejemplo de aquella vida
cristiana, después de la guerra, impusieron la más
brutal persecución racista que se haya visto en la
historia de la humanidad, contra todas las familias de los exterminados. Atosigaron y torturaron
a esas mujeres y niños sobrevivientes para quebrarlos emocionalmente.
¿Dónde están los historiadores en Eslovenia?
Las consecuencias siguen siendo terribles en la
sociedad eslovena actual. Los herederos del régimen siguen siendo una Logia que conspira contra
la verdad, contra todo posible orden, contra toda
posible armonía. Es que la revolución es eso, mantener la confusión, alejar al hombre de la Verdad.
Son tan terribles las consecuencias, que hoy conviven dos conmemoraciones antagonistas: el día
de la memoria por la lucha contra los ocupantes
el 27 de abril, y el recientemente instaurado día de
la memoria por las víctimas de la violencia comunista el 17 de mayo. Basta poner un criterio frente
al otro para ver la tremenda contradicción. Uno de
los dos, necesariamente debe ser mentira; de un
lado están los viejos libros de la historia inventada,
escritos durante el régimen, y del otro lado están
las 700 fosas comunes.
Hoy nos hemos reunido para no olvidar nuestro
origen, para hacer memoria. Pero más importante
que la memoria, fue la oración que hemos hecho
hace un rato, durante la misa. La oración por los
nuestros, los que fueron valientes y no renunciaron
a sus valores cristianos, pero, sobre todo, la oración
por los otros, los que cayeron en el error, los que
fueron tentados por la antigua serpiente, los que
levantaron su mano contra el hermano. Orar por
esos eslovenos, también es nuestro deber, es lo
que nos pide el Señor, porque con su amor quiere
salvar a todos. Orar por todos, es lo que define quienes somos, y es lo que mejor nos conecta con ese
pasado que hoy recordamos.
Muchas gracias.

STRAN 3

SVOBODNA SLOVENIJA | 21. JUNIJA 2022

I. Luč večna
Tiha megla vali se po dolini.
Življenje in smrt darovana
Bogu, narodu in domovini.
Odprta je državna rana;
iz nje tečeta voda in kri
v spomin težkih dni
in noči v mori dolgi,
nemogočih sanj v vojni
in nemočnih, solznih oči.
Oče, ne moja
temveč tvoja volja
se je zgodila.
Šel ni kelih mimo mene.
Globoko, na dnu srca,
neka luč, ki prihaja iz raja,
in ki je Resnica vsa,
z močjo nas obdaja.
Luč, ki je prišla na svet
in se rodila zato,
da priča resnico.
“Kaj je resnica?”
Zakaj križ?
Zakaj streli in trupla
padajo sem ter tja?
Kam je sedaj odšla
Božja Previdnost,
Luč brezčasna, kam je odšla?
Ne boj se, brat. Tisti, ki je s solzami v očeh videl, da Lazar iz Betanije leži
v spanju, vidi tudi nje, katerih obraze je pokrila smrtna megla. Vidi, da
spijo in ve, da jih bo obudil, če je njih smrt bila v božjo slavo. Ukazal bo,
naj odvalijo kamen in rekel: “Pridite ven”. Po imenu jih bo klical. Tako bo
storil s tistimi, ki so dali življenje Zanj. Kajti On je Vstajenje in Življenje in
kdor vanj veruje bo živel tudi, če umrje. On je Luč sveta. Kdor gre za njim,
ne bo hodil v temi; imel bo luč življenja.
Spomni se, Gospod,
padlih prijateljev svojih.
Če tvoji so bili v bojih,
naj plete se iz roda v rod
venec spomina.
Naj njih domovina
razsadi zaslužene grobove.
Solze so stare in nove.
Usoda takega življenja:
učiti se iz trpljenja.
Slutim iz daljave
vonj hrepenenja
po sreči večni.
Vsi -misleč se nesrečniiščemo tisti mir
brez sprememb ne časa,
brez težav in ovir:
Pogled Večne Luči.
Ne obupaj, duša. To, kar ti je dano, je treba preživeti. Dano ti je od zgoraj, iz
najvišjih rok. Dano ti je po najvišji modrosti.
Dan za dnem -res je- se moramo boriti. Borimo se proti nesreči, proti krivici,
proti ostalim in proti samemu sebi.
Še besede so nam orodje, s katerim se branimo in napadamo. Padamo dan
za dnem; telo omaga in obraz brezčuten pade na mokro zemljo. Valimo se
po blatu in zdi se nam, da ne moremo več. Streljajo nad nami. Tedaj tudi mi
začenjamo pobijati, v prepričanju, da tuja smrt pomeni nam življenje. Tako
padamo v še nižja tla, v tla samote, v tla sovraštva, v tla zmote.
Kajti življenje brata je v mojem življenju, in moje v njegovem. In najino v
njihovem, in njihovo v najinem. Vsi se stikajo med seboj in vsi izvirajo iz
Istega. Vsak se bo vrnil k Izviru po svoji poti, a le, če tudi ostalim pomaga
hoditi.
• Oče, ki nas ljubiš kot sinove in pred katerim smo vsi bratje. Gospod
Usmili se.
• Sin, ki nas učiš, da kdor hoče ljubiti Stvarnika mora ljubiti tiste, ki jih je On
ustvaril. Kristus Usmili se.
• Oče, modrost sama in pravičen sodnik. Gospod Usmili se.
II. Brat brata
Romajo svoj križev pot
telesno ranjeni in duševno potrti,
v ječah groze zaprti,
v roké morilca izdani,
romajo svoj križev pot
v róke rojakov prodani.
Peljejo jih smrtni vagoni
in tovornjaki zadnje noči
brezbrižno po klancu.
Izdihavajo že zadnje moči;
srce se trese domobrancu,
s silo trka mu na prsa mlada,
-češ, da zdaj bo koneckrvave solze obvlada
in čaka že novo Življenje.
Na okolju sami znani obrazi.
Nekateri z mečem šminkani
(v očeh bolest se opazi);
drugi, nejasni, skominajoči strah
povzročajo prvim s silo
misleč, da so ti le prah,
ki umaže domovino.

JAZ SEM VSTAJENJE
Skrivnostni so božji razlogi.
Bratu in meni sta dani vlogi;
v njih, sreča in trpljenje
bistvena elementa sta.
Dolžnost biti luč svetadolžnost biti sol zemlje.

Na čast domobranskim
žrtvam med komunistično
revolucijo na Slovenskem

Vrnitev, lakota,
roke vezane z žico,
pretepanje, smrt...
Nekdo zakriva resnico.
»-Tišina
-Oddajte orožje
-Brž na vagon.
-Dol, na kolena!
-Izdajalci domovine!
-Ti, sramota slovenska!
-Pobijal si, zdaj pa mamo kličeš...
-Sleci se in korakaj.
-Kdo bo pa tebe branil?
-Z okupatorjem se zbiraš...
-Strel in v jamo.
-Dinamitiraj
-O tem niti besede...«
Veter šumi šepetajoče.
Trdi mraz oznanja.
Nekje je brat, nekje oče
umira ali že sanja,
da ga angeli neso.
Živalska smrt človeka.
Pojavila rdeča se bo reka
in vonj po truplih starih dni
iz pokopališke zemlje bo iztekal
in žgal pljuča naših ljudi.
Gola mlada telesa
padala so v jamo smrti.
Umirajoči pogledi, komaj še odprti,
dvigali so se v nebesa.
Priča: Še kot otročička sva se igrala skupaj, tekla po dolini, prav tako kot
mnogi prijatelji, sosedje ali bratje. V najino zanimanje niso spadali ne
politika, ne njegovi ideali, ne fanatizem… Boriti se za domovino ni bilo v
naših otroških računih. Domovina nam je bila pač zemlja, tla na katerih
so naše iluzijske igre prihajale do realnosti. Domovina je bila le dom, v
katerem sta rasli naša otroška nedolžnost in ljubezen.
Dolgo je že tega; zdi se mi, da se je to zgodilo v drugem življenju. Čas, ki
neusmiljeno teče, je spremenil najine položaje.
Ko zopet sva se znašla drug pred drugim, že ni šlo več za igro ne za njeno
nedolžnost. Ko zopet so se nasprotile naše oči, sva oba skrbela, kdo ustreli
prvi. Zabava se je spremenila v skrb, tekma v borbo, prijateljstvo v sovraštvo.
Ali je res človeštvo zmožno takih napak?
Brat brata mori.
Iz lobanje enega
priteče curek krvi.
V očeh drugega,
praznina, laž
samemu sebi.
Kdor z njim ne drži,
»zasluži smrt« pravi.
Postal je gluh pred glasom vesti.
III. Fiat voluntas tua
Moj Bog, moj Bog.
A si me zapustil?
Moj dom je dom nezgod.
Samo jezo bi izustil.
Trpljenje je dano tistemu,
ki zna in je zmožen trpeti.
Ali ne vidiš, Bog, bolest,
lakoto, umiranje...?
Le kako biti upanju zvest?
Blagor lačnim in žejnim pravice,
zakaj ti bodo nasičeni. (Mt 5, 6)
Niti umreti ne smem pošteno.
Tepejo dušo mi palice zla;
telo je v krvi potopljeno.
Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško
kraljestvo. (Mt 5, 10)
Pljuvajo v me, zasramujejo...
O Bog, kaj naj storim...
Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse
hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite se in radujte, zakaj vaše plačilo v
nebesih je veliko.
(Mt 5, 11-12)
Bog, Oče vesolja,
v nebesih in na zemlji
se zgodi tvoja volja.
Skrivnostni so božji razlogi.
Bratu in meni sta dani vlogi;

v njih, sreča in trpljenje
bistvena elementa sta.
Dolžnost biti luč svetadolžnost biti sol zemlje.
- Rekel si mi: Hodi za menoj.
- Rečem ti: Zgodi se po tvoji besedi.
IV. Nova zapoved
Svet se napolnjuje z ukazi.
Ukaže nam vojska, sosedje,
potujoči vladarski obrazi...
A njihovi zakoni minevajo,
kajti s silo svojo ne obsegajo
najnotranje kote duše moje.
Radi bi ukazali po svoje,
daleč od brezčasnih zakonov.
Ti zapoved novo si dal.
Prišel na svet si zato,
da nihče brez nje ne bi ostal.
Zakon ljubezni je zakon tvoj.
Rekel si mi, pomoč naj nudim
komur gre z mano na boj,
a tudi sovražnika naj ljubim.
Vesoljna in brezčasna je tvoja zapoved.
Kdo jo resnično izpolnjuje?
Niso je izpolnjevali tisti, zaradi katerih ste nekateri odšli iz svoje domovine,
in ne izpolnjujemo je mi, kadar pohojamo drug drugega pri delu, v družini,
v vasi...
Ko bi govoril jezik svojih prednikov in jezik svoje sedanje domovine in
vse jezike koristne za napredek na tem svetu, ljubezni pa bi ne imel, sem
neharmonični brneč bron.
Ko bi moja vera prestavljala goré in moja znanost bila vsem v občudovanje,
ko bi znal našteti vse padce domobranskega križevega pota, ljubezni pa bi
ne imel, nisem nič.
Ko bi vedel, kako so nekateri dali življenje in bi sam dal svoje telo, da bi
zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.
Ko bi ustanovil slovenske domove, delal zanje, sodeloval pri ohranjanju
slovenske kulture, ljubezni do tega in do bližnjega pa bi ne imel, odsotna
je najvišja človeška dolžnost, tista, ki ne išče svojega, se ne veseli krivice
temveč resnice, vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenaša.
(po Pavlu, 1Kor 13,1- 7).
Molitev:
Nauči nas Gospod
slediti tvojo pot,
pot tvojega edinega Sina.
Naj bo naša domovina
naše ljubezni dom.
Kakor tvoji učenci
pozabil ne bom,
kar ste nas Ti in mučenci
učili za naše življenje.
Bodisi smeh ali rane,
bodisi sreča ali trpljenje,
ljubezen vedno naj ostane.
Dolga leta nazaj, vem,
smo se borili med brati.
Znali so nas psovati,
preganjati in ubiti.
Tisti, ki smo se rodili drugod,
in tisti, ki ste se morali izseliti,
imamo -vsak v svoji vestinalogo dvojno za izvršiti:
biti spominu vedno zvesti,
spominu na narod trpin,
spominu na smrt in boj,
ter, kot ljubil nas je Sin,
ljubiti se vedno med seboj.
Združimo se skupaj v eno moč, eno skupnost, z zavedanjem, da delamo
»našo malo Slovenijo« sredi betonskega vonja južnjih mest. Zdaj smo na
vrsti mi, da sprejmemo zgled naših prednikov in postanemo zgled tistim, ki
prihajajo za nami.
Vse to je pa le mogoče
z ljubeznijo med nami.
Ljubezen naše sanje drami,
pomaga doseči kar se hoče.
• Naj budi nas vsak dan ista zapoved, isti zakon Ljubezni do prijateljev in do
sovražnikov.
• Pomnimo, da nam bo oproščeno, v isti meri v kateri bomo mi odpuščali.
Vendar, oprostiti ne pomeni pozabiti.
Kjer ni resnice
tam sprave ni.
Ne hódimo v temi,
božja luč nam sveti.
Z njo duševno objeti
-hrepeneče po potigremo po stezi vsi,
Stvarniku naproti.
Verujmo v Sina.
On je Vstajenje,
On je Življenje.
Vanj so verovali naši mučenci. Njemu so zaupali svoje življenje.
In kdor vanj veruje in izpolnjuje njegovo zapoved, vekomaj ne bo umrl.
Ljubimo se med seboj.
Martin Sušnik | Buenos Aires, 1999

STRAN 4

21. JUNIJA 2022 | SVOBODNA SLOVENIJA

JUNIJ - MESEC SPOMINA
SPOMINSKA PROSLAVA V SLOMŠKOVEM DOMU
NAŠ SKUPNI SPOMIN - NAŠA IDENTITETA
Pod tem naslovom smo v nedeljo, 12. junija,
v Slomškovem domu počastili žrtve vojne in
revolucije v Sloveniji.
Po običajni nedeljski sveti maši, ki smo jo
zaključili z molitvijo za pokojne, smo zbrano
prisluhnili besedam zdaj že pokojnega dr. Kajetana Gantarja in dr. Jožeta Možine. Sledijo
odlomki izbranih besedil:
“Mesec maj leta 1945 predstavlja eno najbolj usodnih obdobij v zgodovini slovenskega
naroda. 26. maja tega leta, dobra dva tedna potem, ko je ob koncu druge svetovne
vojne v Evropi utihnilo orožje, so z balkona
ljubljanske univerze nedvoumno napovedali
in nekaj tednov za tem skrbno načrtovali in
v najstrožji tajnosti izvedli izvensodni pomor
deset tisoč razoroženih slovenskih fantov in
mož. Več, kot so jih v štirih letih vojne pobili
trije okupatorji.”
“Vso tedanjo negotovost, strah in grozo sem
osebno doživljal, ko sem kot štirinajstletnik
spremljal svojega bolnega očeta čez Ljubelj
na begu pred »svobodo«, ki jo je v domovino
prinašala partizanska vojska. Toda še bolj kot
groza, strah in lakota, bolj kot pomanjkanje
in občutek negotovosti, nas je bolelo poniževanje in zmerjanje s fašisti in narodnimi
izdajalci. S kakšno moralno pravico so ti, ki
so pred štirimi leti družno z nacističnimi okupatorji po naših hribih kurili kresove ob proslavljanju prvomajskega delavskega praznika,
te žaljive etikete natikali nam, ki smo bili med
prvimi žrtvami nacističnega nasilja?“
“Medtem ko se je v domovini čedalje močneje uveljavljalo enoumje, ki ga je diktirala
partija in je ob prvi priložnosti grobo prekršilo in pogazilo sklenjeni mednarodne obveznosti, so se v taboriščih in drugih begunskih
središčih svobodno odvijale živahne politične
debate in diskusije, ki so iskale in skušale najti
odgovore na vprašanja o bodočnosti slovenskega naroda. Čedalje bolj se je uveljavljalo

prepričanje, da je okvir in obstoj Jugoslavije
kot države, ki krši in gazi mednarodne pogodbe, zagotovila in jamstva, neka zavožena in
zgrešena institucija, ki nima bodočnosti. Edina svetla perspektiva za obstoj in ohranitev
slovenske nacionalne samobitnosti je v izgradnji samostojne slovenske države.”
“Revolucionarno nasilje ima namreč korenine, ki so pognale »do pekla«. Povojni množični umori izpolnjujejo zahtevane zakonske
znake genocida po domačem in mednarodnem pravu. To nasilje, in z njim slovenski
razkol, se je kot politični projekt povojne oblasti nadaljeval, saj je bil ustroj družbe naravnan tako, da je žrtvam revolucije preprečeval
dostop do virov, ki bi jim pomagale razrešiti
travme. Onemogočen je bil celo spomin na
žrtve, žalovanje in pokop; zapovedan je bil
molk.”
“Spoznanje, da povzročajo bolečino in bolezen tudi travme, ki jih nikoli nismo doživeli,
ampak le podedovali, nam pomaga razumeti tudi sedanje stanje slovenske družbe in
posameznikov s povsem novega zornega
kota. Bolj ko skušamo nedorečeno zgodovinsko obdobje potiskati v pozabo, ne da bi
ga dojeli, bolj se nam njegove posledice kažejo na nezavedni ravni.”
“Kritični pretres in soočenje z lastno preteklostjo je sestavni del dozorevanja vsake
skupnosti. Slovenci smo pred nalogo, da ta
tragedija ne ostaja na obrobju javnega zanimanja. Dileme tega obdobja nam še ni
uspelo ponotranjiti do te mere, da bi brez
ideoloških primesi, in na podlagi dejstev, postale konsenzualni del kolektivnega spomina.
Skupnosti, ki nimajo skupnega spomina in
imajo okrnjena merila za vrednotenje zla, pa
težko sestavijo celovito identiteto.”
“Zgodovinski dediščini ni mogoče, pa tudi
ni pametno, ubežati. Vsak narod, zato, da bi
lahko živel kot pravična in svobodna skupnost, se mora soočiti s svojimi patologijami
in zločini iz preteklosti – kar je najbolj prepo-

PRISTAVA

Sledila so zanimiva vprašanja staršev, na
katera je odgovoril duhovnik in nekateri
udeleženci, tako da je bil ta del sestanka
dinamičen in pester.
Z veseljem pričakujemo naslednji sestanek!
Nadica Kopač Grohar

Ker predavatelja ni bilo potrebno posevej
predstaviti, je voditeljica šole, ga. Andrejka
Papež Córdoba, v uvodu nakazala potrebo
duhovne rasti ter napovedala naslov predavanja: Družina - Cerkev v malem.
G. Franci je stvarno nakazal problematiko današnje družine, izzive v današnji
razkristjanjeni družbi in bistveno vlogo
obeh staršev v krščanski vzgoji svojih otrok. Nakazal je zanimive primere iz lastnega družinskega okolja in iz pastoralnega
dela v argentinski katoliški šoli.

NAŠ SKUPNI SPOMIN - NAŠA IDENTITETA
Besedilo: dr. Kajetan Gantar („Rojstvo novih
domovin“), dr. Jože Možina
Recitatorji: Viki Kastelic, Natalija Smole, Andrej Kočar, Polde Malalan
Izbral in pripravil: Štefan Godec
Slomškov dom

Spomin in korenine, ki nas združujejo kot
skupnost so nas znova sklicale, da se je v nedeljo, 12. junija, veliko število rojakov zbralo
v Hladnikovem domu, da bi proslavili domobranske žrtve vojne in komunistične revolucije na Slovenskem.
Ob 9. uri smo se združili pri daritvi svete
maše v cerkvi Marije Kraljice, kjer smo molili
za naše domobrance in se v evharistiji povezali z njimi, ki so že v nebeškem kraljestvu.
Po maši smo skupaj z gospodom Jožetom
Bokaličem stopili v dom, pred spomenik
padlim domobrancem, kjer smo slišali čustvene besede, ki pomagajo ohraniti goreči
plamenček upanja in spoštovanja. Navdihnjene besede so nam napolnile srce z ljubeznijo in hvaležnostjo. Gospod Pavle Jemec je
položil venec rož v spomin našim junakom.
Proslavljanje je nadaljevalo v dvorani, otroci so prehodili dvorano do odra z malimi rdečimi svečkami in tam so te male rokice, kot
sedanji obisk na neznane grobove, počastile
naše mučence.
Za njimi je na odru sledila ponovitev akademije z naslovom “Jaz sem vstajenje”, ki je
bila že predstavljena v Slovenski hiši 5. junija.
Dani Grbec

Slike: Matjaž Godec

Slike: Denise S. Orué

SLOVENSKA VAS | Športni dan

Zanimiv sestanek staršev

V nedeljo, 29. maja, smo se učenci, starši
in učitelji Prešernove šole zbrali pri sveti
maši. Po njej smo imeli zelo zanimivo predavanje našega dušnega pastirja, g. Francija Cukjatija.

znavna značilnost težkih dediščin. Osrednji
razlog za spominjanje je običajno želja, da
bi se zla dejanja ne ponovila in bi žrtve te
krivice ne utonile v pozabo.”
Med branjem so šolski otroci nosili svečke pred fotografije padlih svojcev. Ob koncu
so pa te svečke v procesiji nesli na dvorišče,
pred spominsko ploščo, kjer smo za pokojne
takole molili:
Najvišji, vsemogočni in usmiljeni Bog!
Spoštljivo se spominjamo velikega trpljenja in smrti slovenskih mučencev. Verovali
so vate in v svobodo vseh Božjih otrok, ljubili
so svojo domovino in njena davna izročila.
Usmiljeno sprejmi, prosimo, njihovo žrtev in
razlij svojo milost nad Slovenijo in nad ves
slovenski narod, da bo tebi v čast stopal v
varno prihodnost ter napredoval v duhovni in
vsakršni blaginji. Amen.
Vsi slovenski mučenci, prosite za nas!
Po trenutku molitve in molka smo našo
spominsko proslavo zaključili s pesmijo
“Moja domovina”.

SPOMINSKA
PROSLAVA V
HLADNIKOVEM
DOMU

V sredo, 25. maja, smo v Slovenski vasi praznovali športni dan. Na žalost je bilo vreme
oblačno in deževno. Prav do prejšnjega večera smo razmišljali, če se bo naš program
lahko vršil, saj vremenska napoved ni bila
najboljša. Niti toča nas ne bi ustavila! Pa
itak naredimo in naj bo kar bo, smo sklenili
v whatsapp skupini.
Dobra volja in navdušenost vseh udeležencev je pripomogla, da je vse lepo izpadlo.
Dekleta so tekmovala v odbojki, prišlo je kar
pet ekip. Igrali smo v telovadnici farne šole,
za kar se lepo zahvaljujemo duhovnikom.
Na srečo čez dan ni veliko deževalo, samo
malo je pršilo, in fantje so lahko brez težav
odigrali nogometne tekme. Udeležile so se
tri skupine.
Letos smo vključili tudi namizni tenis, z
dvema tekmama; eno za mladino, drugo za
odrasle, (nekdanjo mladino); zelo zanimivo
je bilo! Nekateri so bili prav navdušeni in so
se že menili za prihodnji turnir.
Kot običajno so bili na razpolago tradicionalni hamburgerji in nov dodatek, «big Aldi«
(dvojno meso, dvojni sir). Zanimivo in uspešno! Poleg tega smo kot ponavadi nudili najboljše lanuške bondiole.
Prišel je čas finale, komaj smo dihali od
napetosti, pri nogometu sta se pomerili
skupini iz Ramosa in Lanusa. Žal je domača ekipa izgubila.

Pri odbojki je pa zmagala sanjuška skupina
»Naš dom«.
Pri mladinskem namiznem tenisu sta zmagala Nejko Magister in Valentin Zupanc, pri
odraslih pa Jure Miklič in Stanko Šenk, naše
čestitke!
Ko je bilo vseh tekem konec so mladi ostali
v okrepčevalnici, pili vročo kavico in se gorki
vrnili domov.
Hvala vsem, ki so sodelovali in nam pomagali na kakršenkoli način!
Vale

STRAN 5

SVOBODNA SLOVENIJA | 21. JUNIJA 2022

NASTOPILA 15. VLADA
REPUBLIKE SLOVENIJE

ASUME EL NUEVO GOBIERNO,
PRESIDIDO POR ROBERT GOLOB

Dober mesec po zmagi na državnozborskih
volitvah je dr. Robert Golob - po koalicijskem
sporazumu med Gibanjem Svoboda, Socialnimi demokrati in Levico – uspel sestaviti 15.
vlado Republike Slovenije. »Ta vlada bo najuspešnejša do zdaj,« je obljubil predsednik
vlade.
Po sedemurni razpravi je Državni zbor na
izredni seji 1. junija potrdil 17-člansko ministrsko ekipo:

Un mes después de ganar las elecciones
parlamentarias, el dr. Robert Golob – tras el
acuerdo de coalición entre Gibanje Svoboda (Movimiento por la libertad), los Socialdemócratas y la Izquierda – logró formar el
15º gobierno de la República de Eslovenia.
“Este gobierno será el más exitoso de todos
hasta ahora”, prometió el nuevo primer ministro.
El 1º de junio ,luego de un debate de 7 horas en una sesión extraordinaria, la Asamblea
Nacional confirmó el equipo ministerial de 17
miembros:
• Tanja Fajon, viceprimer ministro y ministro de Asuntos Exteriores (proviene del Partido Socialdemócrata)
• Luka Mesec, viceprimer ministro y ministro de Trabajo, Familia, Asuntos Sociales e
Igualdad de Oportunidades (proviene de la
Izquierda)
• Danijel Bešič Loredan, viceprimer ministro
y ministro de Salud (proviene del Movimiento
por la libertad)
• mag. Tatjana Bobnar, ministro de Interior
(Movimiento por la libertad)
• Klemen Boštjančič, ministro de Finanzas
(Movimiento por la libertad)
• Marjan Šarec, ministro de Defensa (Movimiento por la libertad)
• dr. Dominika Švarc Pipan, ministro de Defensa (Partido Socialdemócrata)
• Matjaž Han, ministro de Desarrollo Económico y Tecnología (Partido Socialdemócrata)
• dr. Asta Vrečko, ministro de Cultura
(Izquierda)
• Uroš Brežan, ministro de Medio Ambiente
(Movimiento por la libertad)
• Bojan Kumer, ministro de infraestructura
(Movimiento por la libertad)
• Igor Papič, ministro de Educación, Ciencia
y Deporte (Movimiento por la libertad)
• Sanja Ajanović Hovnik, ministro de Administración Pública (Movimiento por la libertad)
• Irena Šinko, ministro de Agricultura, Silvicultura y Alimentación (Movimiento por la
libertad)
• dr. Aleksander Jevšek, ministro sin cartera, responsable del desarrollo y política de
cohesión europea (Socialdemócrata)
• dr. Emilija Stojmenova Duh, ministro sin

• Tanja Fajon, podpredsednica vlade in ministrica za zunanje zadeve (iz kvote SD)
• Luka Mesec, podpredsednik vlade in minister za delo, družino, socialne zadeve in enake
možnosti (iz kvote Levice)
• Danijel Bešič Loredan, podpredsednik
vlade in minister za zdravje (iz kvote Gibanja
Svoboda)
• mag. Tatjana Bobnar, ministrica za notranje zadeve (iz kvote Gibanja Svoboda)
• Klemen Boštjančič, minister za finance (iz
kvote Gibanja Svoboda)
• Marjan Šarec, minister za obrambo (iz
kvote Gibanja Svoboda)
• dr. Dominika Švarc Pipan, ministrica za
pravosodje (iz kvote SD)
• Matjaž Han, minister za gospodarski razvoj
in tehnologijo (iz kvote SD)
• dr. Asta Vrečko, ministrica za kulturo (iz
kvote Levice)
• Uroš Brežan, minister za okolje in prostor
(iz kvote Gibanja Svoboda)
• Bojan Kumer, minister za infrastrukturo (iz
kvote Gibanja Svoboda)
• Igor Papič, minister za izobraževanje, znanost in šport (iz kvote Gibanja Svoboda)
• Sanja Ajanović Hovnik, ministrica za javno
upravo (iz kvote Gibanja Svoboda)
• Irena Šinko, ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (iz kvote Gibanja Svoboda)
• dr. Aleksander Jevšek, minister brez resorja, pristojen za razvoj in evropsko kohezijsko
politiko (iz kvote SD)
• dr. Emilija Stojmenova Duh, ministrica
brez resorja, pristojna za digitalno preobrazbo
(iz kvote Gibanja Svoboda)
• Matej Arčon, minister brez resorja za Slovence v zamejstvu in po svetu (iz kvote Gibanja Svoboda)

Robert Golob je napovedal tri nova ministrstva (Ministrstvo za solidarno prihodnost,
Ministrstvo za podnebje in energijo ter Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije),
a je to spremembo začasno ustavila poslanska
skupina SDS s predlago razpisa posvetovalnega referenduma o zakonu o vladi. Nova vlada
bo morala počakati 30 dni, da referendumski
predlog sprejme ali zavrne in poveča število
ministrstev s spremembo zakona o vladi.

Matej Arčon – minister za Slovence v
zamejstvu in po svetu
Novoimenovani minister za Slovence v zamejstvu in po svetu se je rodil leta 1972 v
Šempetru pri Gorici. Od mladih let je bil aktiven na področju športa, v študentskih letih
je bil predsednik Kluba goriških študentov.
V politiko je poklicno vstopil leta 1997. Med
leti 1998 in 2010 je bil član mestnega sveta
Mestne občine Nova Gorica, med letoma
2004 in 2006 podžupan mestne občine, od
leta 2007 do 2010 je bil član Državnega sveta
Republike Slovenije, kjer je zastopal lokalne
interese Goriške. Od leta 2010 do 2018 je bil
župan Mestne občine Nova Gorica.
Skupaj z Golobom je bil Arčon eden ustanoviteljev Gibanja Svoboda, ki je zmagala na
volitvah. Na listi stranke je kandidiral za parlament in od vseh kandidatov prejel najvišje
število glasov (15.271), ker pa je ministrska
funkcija nezdružljiva s poslansko, bo moral
odstopiti iz državnega zbora.
Novi vladi in ministru Arčonu želimo mnogo uspeha in upamo, da bomo z Ministrstvom za Slovence v zamejstvu in po svetu
ohranili odlične stike in sodelovali kakor v
preteklih letih.

cartera, responsable de la transformación digital (Movimiento por la libertad)
• Matej Arčon, ministro sin cartera, responsable de los eslovenos en el extranjero (Movimiento por la libertad)
Robert Golob anunció la creación de tres
nuevos ministerios (Ministerio del Futuro Solidario, Ministerio del Clima y Energía
sustentable y Ministerio de Educación Superior, Ciencia e innovación), pero este cambio
fue suspendido por el grupo parlamentario
SDS (Partido Demócrata Esloveno) con una
propuesta de convocar un referéndum sobre
la ley de gobierno. El nuevo gobierno deberá
esperar 30 días para rechazar el referéndum e
insistir con la modificación de la ley de gobierno que permita crear los nuevos ministerios,
para lo cual la coalición gobernante tiene suficiente mayoría parlamentaria.

Matej Arčon – Ministro para los Eslovenos en el Extranjero
El recién nombrado Ministro para los Eslovenos en el Extranjero nació en 1972 en Šempeter pri Gorici. Desde muy joven estuvo activo
en el campo del deporte, durante sus años estudiantiles presidió el Club de Estudiantes de
Gorizia. Ingresó a la política en el año 1997.
Entre 1998 y 2010 fue miembro del Concejo Municipal del Municipio de Nova Gorica,
entre 2004 y 2006 viceintendente del Municipio, de 2007 a 2010 fue miembro del Concejo Nacional de la República de Eslovenia, en
representación de los intereses locales de la
región Goriška. De 2010 a 2018 fue intendente del municipio de Nova Gorica.
Fue – junto a Golob – uno de los fundadores del Movimiento por la Libertad, que ganó
ampliamente las elecciones parlamentarias.
En dichas elecciones fue candidato a diputado y recibió la mayor cantidad de votos de
todos los candidatos (15.271), pero debido
a que el cargo ministerial es incompatible
con el de diputado, tendrá que renunciar a la
Asamblea Nacional.
Deseamos muchos éxitos al nuevo gobierno
y al ministro Arčon, y esperamos mantener
la excelente relación y continuar cooperando con el Ministerio para los Eslovenos en el
Extran jero, como en los últimos años.

60-LETNICA SLOVENSKE KATOLIŠKE MISIJE NA ŠVEDSKEM
Vadstena 2022 | 60 - letnica Slovenske katoliške misije Göteborg na Švedskem
Na binkoštno soboto 4. junija 2022 se je pri Sv.
Brigiti Švedski in na praznik Sv. Marije Elizabete
Hesselblad - obnoviteljice njenega reda (goduje 4. junija), ki je pripeljala sestre Sv. Brigite
Švedske nazaj v Vadsteno, - zgodila zahvalna
sv. maša ob veličastnem jubileju, ki jo je vodil
tukajšnji škof Anders kardinal Arborelius, ki je
prejel v dar ob jubileju naše misije in na sebi
imel slovenski kardinalski mašni plašč iz Slovenije in to s pravimi čipkami. Na prvi strani so
bile tri krone: Matere Božje, Sv. Brigite Švedske ter Sv. Erika, na zadnji strani pa simbol Sv.
Duha. i Čudovit dar, ki ga je z mitro dopolnil
nadškofov tajnik Boštjan Prevc. Somaševala
sva Jožef Drolc, nekdanji narodni dušni pastir in
sedanji narodni dušni pastir Zvone Podvinski.
Oba prisotna narodna dušna pastirja - skupaj
zračunano - sta med rojaki 45 let, kar je dve
tretjini od skupnih 60 let, kar slovenski dušni
pastirji delujemo med rojaki na severu Evrope,
oziroma v tej skandinavski deželi. Deset let od
začetka ustanovitve slovenske misije je bil tukaj
Jože Flis, ki je iz Pariza prišel med rojake, da jih
zbira, da jim služi sv. mašo v maternem jeziku,

da jih poišče, jih med sabo povezuje v narodno
skupnost. Pet let pa je prihajal na Švedsko p.
Janez Sodja, ki je leta 1974 prvič zbral rojake v
Vadsteni. Tako so se začela binkoštna romanja
in srečanja rojakov pri sv. Brigiti Švedski. Seveda z namenom, da bi gradili in ohranili svoj materni jezik, krščansko vero živeli tudi v tujini ter
na temelju krščanskih in narodnih vrednot ter
običajev ohranjali slovensko identiteto. Kajti,
kdor spoštuje svoje, bo spoštoval tudi tuje in
se integriral v družbo, v kateri je našel svoj novi
dom in s tem svojo drugo domovino.
Škof Anders Arborelius je med drugim povedal tudi te misli: da smo Slovenci zgled za
druge. Izrazil je veselje, da je lahko z nami
praznoval tako visoki jubilej. Rekel je tudi, da
je procesija pomembna zato, da lahko drugim
pokažemo našo trdno vero in da je Vadstena
tisti kraj ki povezuje Slovence na Švedskem,
kjer ima svoje središče tudi Sveta Brigita.
Letošnji gostje tega jubilejnega srečanja so
bili: naš veleposlanik Njegova Ekscelenca g. Edvin Skrt s svojo življenjsko sopotnico g. Klavdijo
Petrica. Veleposlanik g. Edvin Skrt je v imenu
gospe Dr. Helene Jaklitsch, ministrice in s tem v
imenu Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu
in po svetu slovenski katoliški misiji Göteborg

ob praznovanju častitljivega 60. jubileja predal posebno plaketo kot Priznanje in zahvalo
za neprecenljiv prispevek h krepitvi slovenske
narodne zavesti, jezika, kulture in vrednot za
predano duhovno oskrbo slovenske skupnosti
na Švedskem. Prav tako je gospa ministrica Dr.
Helena Jaklitsch po rokah našega veleposlanika Edvina podelila »švedskemu vagabundu za
Gospoda« Priznanje in zahvalo za desetletja
požrtvovalno delo in skrbi na področju duhovne oskrbe, s čimer je neprecenljivo pripomogel
k ohranjanju slovenske verske, narodne in kulturne identitete med rojaki na Švedskem.
Naš veleposlanik g. Edvin je pri slovenski lipi
med drugim povedal, da lipa ni samo slovenski
narodni simbol, ampak tudi drugih slovanskih
narodov. Med njimi tudi Ukrajine, ki je skoraj
istočasno kot Slovenija nastopila pot samostojnosti in državnosti. Ob slovesu s Švedske je g.
veleposlanik povedal, da je obiskal številne politične osebnosti in se jim zahvalil za priznaje
slovenske samostojnosti. Povedal je, da je tudi
zaradi slovenskih stalnih protestov na Švedskem, kjer so bili Slovenci še kako vidni, vse
to pomagalo k priznaju slovenske državnosti,
saj je bila Švedska ena prvih držav Evrope, ki
je rekla DA samostojni Sloveniji. Ko bomo peli

Lipa zelenela je, ki je bolj žalostinka, mislite pozitivno, ko gre za vojno v Ukrajini, ki trpi zaradi
vojne. Veleposlanik je obljubil, da tudi ko ne bo
več veleposlanik, se bo rad vračal k slovenski
lipi, pogledal, kako ji gre in jo zalival. Iz leta v
leto naj jo Slovenci na Švedskem dobro zalivajo, da bo rasla še naprej. Med drugim je tudi
povedal, da poskrbimo, da bodo tudi naslednje generacije Slovencev na Švedskem govorile
slovenski jezik in s tem gradile slovensko identiteto.
Sveti maši je sledil pester glasbeni in seveda
tudi kulinarični program ter prijetno druženje
in razvedrilo.
Bogpovrni vsem vam, ki ste z nami praznovali! Obilje Božjega blagoslova ter varstva Kraljice
Slovenije, Sv. Brigite Švedske, Sv. Marije Elizabete Hesselblad ter bl. A. M. Slomška!
Dragi rojaki, dragi gostje, hvala vsem, ki ste
me ob vsej preizkušnji in skrbi prijetno presenetili. Misijski pastoralni svet in pomočnice ter
pomočniki, z zaupanjem gremo v naslednje
desetletje.
vaš hvaležni švedski vagabund za Gospoda
Zvonko Podvinski

STRAN 4

KOLEDAR
24. junija ob 19.00
Občni zbor društva Zedinjena Slovenija
25. junija
Proslava ob Dnevu državnosti in
poslovilni večer Rast 51 v Slovenski hiši
6. avgusta
PGV Pevsko glasbeni večer
7. avgusta
Misijonska veletombola

OSEBNE NOVICE
KRST
12.junija je bil krščen v cerkvi Nuestra
Señora del Carmen, v Ramos Mejia,
Oliver Martin Dellacasa Poglajen,
četrti otrok Erike in Gabriela. Botra
sta bila Gabriela Lavagnino Poglajen in
Damijan Poglajen. Krstil ga je p. Roberto
Scardamaglia.

21. JUNIJA 2022 | SVOBODNA SLOVENIJA

“

ZA RAZMISLEK IN NASMEH
“En dober pregovor na dan, prežene slabo voljo stran”

PREGOVORI IN CITATI

BEGUNSTVO

20. junija je vsako leto svetovni dan beguncev. Dan, ko se spomnimo vseh, ki so bili
prisiljeni zapustiti svoje domove, ker jim v
svoji domovini grozi preganjanje. Zaradi vojne, diskriminacije, ekonomskih razlogov ali
podnebnih sprememb je vsako leto na milijone ljudi prisiljenih v beg od doma.
Begunstvo je slovenski skupnosti v Argentini zapisano v srce, vendar tako kot naši
predniki tudi sedanja generacija globoko
ljubi Slovenijo.
Čeprav Cerkev obhaja svetovni dan beguncev 25. septembra (letos bo že 108. svetovni
dan migrantov in beguncev), je papež Frančišek že objavil sporočilo za ta dan, z naslovom
»Graditi prihodnost z migranti in begunci«.
Sporočilo zaključi s to lepo molitvijo:
Molitev
Gospod, naredi nas za nosilce upanja,
da bo tam, kjer je tema, kraljevala tvoja
luč,
in se bo tam, kjer je vdanost v usodo,
spet rodilo zaupanje v prihodnost.
Gospod, naredi nas za orodje tvoje pravičnosti,
da bo tam, kjer je izključevanje, cvetelo
bratstvo,
in kjer je pohlepnost, uspevala vzajemna
podelitev.

”

Gospod, naredi nas za graditelje tvojega
Kraljestva
skupaj z migranti in begunci
in z vsemi prebivalci vseh obrobij.
Gospod, naj se naučimo, kako lepo je,
če vsi živimo kot bratje in sestre. Amen.
Rim, Sv. Janez v Lateranu, 9. maja 2022
FRANČIŠEK
Poročilo UNHCR, Agencije Združenih narodov za begunce, poroča, da se je v zadnjem
desetletju število beguncev vsako leto povečalo in je trenutno na najvišji ravni od začetkov beleženja števila beguncev. Do maja 2022
je bilo več kot 100 milijonov ljudi po vsem
svetu prisilno razseljenih zaradi preganjanja,
nasilja, vojne ali kršitev človekovih pravic.
O begunstvu govorijo tudi pregovori in razni državniki in misleci zadnjega stoletja:
• Ljubo doma, kdor ga ima.
(slovenski pregovor)
• Nihče ne zapusti doma, razen če je dom
nevaren kot usta morskega psa.
(Warsan Shire, britanska pisateljica, pesnica, urednica in učiteljica rojena somalskim
staršem v Keniji)
• Begunce moramo sprejeti ne zato, ker
so Američani, ampak zato, ker smo mi
Američani.
(Krish O'mara Vignarajah, ameriška političarka in predsednica Luteranske službe za
priseljevanje in begunce)

Občni zbor društva
Zedinjena Slovenija
24. junija ob 19. uri v
Slovenski hiši
Convocatoria

• Doma ne greje toplota z ognjišča, marveč sloga med zakoncema.
(nemški pregovor)
• Begunci so matere, očetje, bratje, sestre,
otroci, z enakimi željami kot vsi drugi, le
da je usoda povezala njihova življenja s
svetovno humanitarno krizo v obsegu brez
primere.
(Khaled Hosseini, afganistansko-ameriški
pisatelj, ki od svojega 15. leta živi v izgnanstvu v ZDA)
• Hiša ti lahko nadomesti ves svet, ves svet
pa ne tvoje hiše.
(nemški pregovor)
• Želeli smo obnoviti svoj dom, to je bila
naša edina želja. Izgubili smo svoj stari
dom, kar pomeni izgubo tal pod nogami;
izgubili smo tudi službo, kar pomeni, da
smo izgubili občutek, da smo koristni svetu.
(Hannah Arendt, filozofinja rojena v nemški judovski družini, ki je bila leta 1933
prisiljena zapustiti Nemčijo in je leta 1941
emigrirala v ZDA)
• Domača gora je najbolj zelena.
(slovenski pregovor)
• Kdor reši eno življenje, reši ves svet.
(Thomas Keneally, avstralski pisatelj)
• Beguncem ne bo nič preprečilo, da bi sledili svojim sanjam. Zaslužijo si vsak njihov
uspeh.
(Michelle Obama, ameriška aktivistka za
človekove pravice in odvetnica, žena nekdanjega predsednika ZDA Baracka Obame)
• Povsod je lepo, a doma je najlepše.
(slovenski pregovor)
Izbral: Jože Jan

ZEDINJENA SLOVENIJA PRAV LEPO VABI
SLOVENSKE ROJAKE NA
PROSLAVITEV DRŽAVNEGA PRAZNIKA.

Sobota, 25. junija, ob 19.30
v Slovenski hiši
RAST 51 SE BO POSLOVILA PRED
ODHODOM V SLOVENIJO S PROGRAMOM:
»DVE DOMOVINI, ENO SAMO SRCE«

RAMÓN L. FALCÓN 4158,
BUENOS AIRES - ARGENTINA

Svobodno Slovenijo podpirajo

		
| Glasilo Slovencev v Argentini
Ustanovitelj Miloš Stare
Lastnik društvo Zedinjena Slovenija
Predsednik Jure Komar

Urednika: Mariana Poznič, Jože Jan
Uredniški odbor: Erika lndihar, Lucijana Hribar, Cecilija Urbančič,
Jože Lenarčič, Miloš Mavrič, Marko Vombergar, Tomaž Žužek
Oblikovanje: Leila Erjavec, Sofia Komar

SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE
Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina
email svobodna.ba@gmail.com
www.svobodnaslovenija.com.ar

STRAN 5

SVOBODNA SLOVENIJA | 21. JUNIJA 2022

Priloga s slikami
SPOMINSKA PROSLAVA V SLOVENSKI HIŠI

Slike: Matjaž Godec

SPOMINSKA PROSLAVA V
SLOMŠKOVEM DOMU

Slike: Matjaž Godec

SPOMINSKA PROSLAVA V
HLADNIKOVEM DOMU

Slike: Denise S. Orué