485
STRAŽARSKA  UTA Peter  Levec
Odkar enot vojaških ni več tu, v pozabljenosti zdi stražarska uta, od dolge rabe skoraj že razsuta — tjavdan sameva v soncu in dežju.
lesen — za enega — je njen okvir, a kaj že fantov v njej je noč prebdelo in v tihem domotožju koprnelo, ko v njih se dramil srčni je nemir.
Zdaj več iz nje ne gleda mlad obraz in nihče zanjo se ne zmeni. Podolž, počez popisana z imeni — vsa prazna zeva v svojevoljni čas.
Morda pa kdaj le spomni se je kdo — ponovno sredi polnega življenja, ki lepšega si slikal je od tod — skoz rožna stekla hrepenenja.
486