Oris družbenih razmer ¥ Slo¥eniji in ¥ Jugoslaviji ¥ osemdesetih letih 20. stoletja Pri demokratizaciji slovenske družbe v osemdesetih letih 20. stoletja ter kasnejšem razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije so se notranji in zunanji dejavniki prepletali in m edsebojno vplivali drug na drugega. Za sam razpad pa so bili ključni notranji odnosi: Ekonomska kriza, kriza samoupravnega socializma in kriza v mednacionalnih odnosih. Zadnja jugoslovanska ustava iz leta 1974 je v Jugoslaviji vzpostavila nekakšen vmesni status m ed federacijo in konfederacijo. Republike so dobile večje pristojnosti na različnih področjih, tudi svoja kolektivna predsedstva. Postale so države. Hkrati je bila ustava temelj za nefunkcionalen ekonomski sistem, izražen v Zakonu o združenem delu. Uvedla je zapleten in nepregleden delegatski sistem brez neposredne odgovornosti. Kot vodilno politično silo je priznavala zvezo komunistov, Josipu Brozu - Titu pa dodelila dosm rtni predsedniški mandat. Z ustavo niso bili zadovoljni Srbi, ker je avtonom nim a pokrajinam a v njenem okviru, Kosovu in Vojvodini, dodeljevala status konstitutivnih elementov federacije, to je neposredno predstavništvo v federalnih organih, kar ju je približalo položaju republik. Nezadovoljen je bil tudi vrh vojske, ker je menil, da je ustava razbila Jugoslavijo, vendar ji za časa Titovega življenja ne eni ne drugi niso upali neposredno nasprotovati. Ustava sicer ni ustrezala tudi nerazvitim republikam, saj prerazporejanje sredstev ni bilo več avtomatično oziroma odvisno samo od uradnikov v Beogradu. Republike so imele pravico do pom oči nerazvitim v obliki neposrednih vlaganj, zvezna skupščina pa ni mogla sprejeti nobenih ukrepov, če ni bilo soglasja vseh republik. Na drugi strani pa z ustavo prav tako niso bili zadovoljni v razvitem delu države, ker je onemogočala uvedbo tržnega ekonomskega sistema. Vendar so jo do leta 1988 branili, ker so se bali, da ob spremembi ustave ne bodo mogli ubraniti dosežene ravni republiške samostojnosti, ki je obsegala tudi pravico do samoodločbe vključno s pravico do odcepitve. Ko je leta 1980 um rl Tito, zdravstveno stanje Jugoslavije ni bilo dosti boljše od predsednikovega, le da so ga prikrivali. »Tito je mrtev, le da tega še ne ve,« je že sredi sedemdesetih let, potem ko se je z njim dokončno razšel, cinično izjavil njegov medvojni soborec in kasnejši jugoslovanski zunanji m inister Koča Popovič.2 8 Podobno bi - seveda danes, ko smo pam etni za nazaj - lahko trdili za Jugoslavijo. Toda takrat bi le redko kdo pritrdil takem u stališču. Jugoslavija je vzbujala vtis m irne, stabilne države z dobrim standardom , rešenim nacionalnim 28 Repe, Slovenci v osemdesetih, str. 3. vprašanjem in m ednarodnim ugledom, ki je nekajkrat presegal njeno velikost in ekonomsko moč. V strukturi in delovanju jugoslovanske federacije pa se do druge polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja ni spremenilo nič bistvenega. Na najvišjih državnih in partijskih funkcijah so se v glavnem menjavali ljudje, ki so na oblast prišli po obračunu s t. i. partijskim »liberalizmom.«2 9 Šlo je za preizkušene stare kadre iz revolucije, ki so bili že v zatonu svoje biološke moči. V prvi polovici osemdesetih let je po Jugoslaviji krožila šala o tedaj enem vodilnih politikov, Petru Stamboliču, ki je na letališču svojega spremljevalca vprašal: »Ali mi od nekod prihajamo ali nekam gremo?« Ali pa za politike mlajše generacije, ki so se še pravi čas postavili na zmagovalno stran. V prvi polovici osemdesetih let osnovne postavke 'titoizma' niso bile postavljene pod vprašaj. Protislovje med uradno razglašanim socialističnim patriotizm om , bratstvom in enotnostjo (izraženo v geslu »tudi po Titu Tito«), ki je ostalo nespremenjeno v političnih program ih, partijskih resolucijah, šolskih učbenikih in na proslavah, ter m ed realnim doživljanjem Jugoslavije pa je bilo velikansko, kar še zlasti velja za Slovenijo, kjer so mladinci začeli prvi rušiti dotlej nedotakljive jugoslovanske mite. Mednje so sodila praznovanja, vse, kar je bilo povezano z narodnoosvobodilnim bojem in revolucijo ter življenjem in delom Josipa Broza - Tita. 25. maj, Titov »rojstni« dan, in z njim povezana štafeta mladosti (»simbol mladosti, dela in mišic«) je bil eden najbolj svetlih simbolov.3 0 Prvič je bila kritizirana leta 1983, nekaj let kasneje pa sta od skrbno privzgajanega jugoslovanskega socialističnega patriotizm a ostala le še jugorock in šport. Posledica ekonomske krize je bilo naglo zmanjševanje standarda.3 1 Ker pa so se na to pripravljali dolgo, je prevzem oblasti s strani kolektivnega vodstva potekal gladko. Svet je bil tedaj še razdeljen na dva bloka, s tem pa je nespremenjen ostajal tudi geostrateško pom em ben vmesni položaj Jugoslavije, ld so ga politično in finančno podpirale zahodne države na čelu z ZDA. Svetovni državniki so interes za Jugoslavijo pokazali tudi talco, da so se m nožično udeležili Titovega pogreba. Vprašanje m orebitne demokratizacije Jugoslavije je bilo v gledanju zahodnih držav sicer dobrodošlo, ne pa nujno. Mnogo pom em bnejša se je zaradi vloženega denarja zahodnim lcreditorjem zdela reforma jugoslovanskega gospodarstva. Sovjetska zveza je upala, da bo znova lahko dobila večji vpliv na jugoslovansko vodstvo. V strukturi in delovanju jugoslovanske federacije se 29 Več o tem Repe, »Liberalizem«. 30 Rozman, Melik, Repe, Zastave vihrajo. Gl. tudi Leksikon Yu mitologije. 31 Več o tem Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo. do druge polovice osemdesetih let ni spremenilo nič bistvenega. V družbi se je poudarjal socialistični patriotizem , bratstvo in enotnost. Realno doživljanje Jugoslavije pa je bilo drugačno. Že leta 1980 se je začela gospodarska kriza. Dinar je bil devalviran za 30 odstotkov, inflacija se je povečala za 45 odstotkov, država ni mogla plačevati surovin in nafte. Vlada je najprej uvedla omejitev vožnje na določene dneve po t. i. sistemu »par - nepar« po številkah na registrskih tablicah (na določen dan so se lahko vozili tisti s končnim i parnim i, na določen dan pa z neparnim i številkami), nato pa bone za bencin. Za zasebni prehod čez mejo je bilo treba plačati polog, prišlo je do redukcij električne energije, primanjkovalo je posam eznih artiklov, zlasti kave, južnega sadja in pralnih praškov. Slovenija se je zaradi boljše organiziranosti in bližine zahodnih meja v pom anjkanju znašla bolje kot druge republike, kar je zbujalo zavist pri sodržavljanih na »jugu« in povečevalo spore z zveznimi oblastmi. Vodstvo države sprva krize ni hotelo niti priznati. Še naprej seje zadolževalo v tujini. Oblasti tudi niso bile pripravljene podvom iti o temeljih ekonomskega in političnega sistema, zato seje kriza stopnjevala. Sredi osemdesetih let je standard padel za več kot tretjino in se spustil na raven iz srede šestdesetih let. Inflacija je leta 1988 presegla 350 odstotkov in je še naraščala. Jugoslavija ni bila več zm ožna odplačevati dolgov. Leta 1983 je dolgovala že več kot dvajset milijard in pol dolarjev. V začetku leta 1989, ko je vlado prevzel Ante Markovič, je stekel prvi resnejši poskus gospodarske reforme, a je propadel.3 2 Ker je bil sistem v osem desetih letih še vedno naravnan tako, da je o vsem odločal vrh partije, odločitve pa so bile potem samo speljane skozi megalomansko delegatsko in samoupravno strukturo, so se vsi glavni politični spori do konca osem desetih let odvijali v vrhu ZKJ. Slovenija je sicer zaradi stalnega nerganja in upiranja jugoslovanski povprečnosti v federaciji veljala za najbolj težavno republiko. O tem, kakšna naj bi bila Jugoslavija, pa je imela tudi zelo določeno predstavo. »Verjetno sem prvi srbski komunist, ki je dojel, da vi Slovenci niste za jugoslovanstvo, daste za svojo samostojno nacionalno državo v okviru Jugoslavije, pod točno določenimi političnim i pogoji,« je v pismu Spomenki Hribar leta 1986 zapisal srbski pisatelj Dobriča Čosič, duhovni oče M em orandum a Srbske akademije znanosti in um etnosti, dokumenta, ki je konec osemdesetih let postal 32 Več o tem Borak, Ekonomski vidiki. programski akt za razbitje Jugoslavije.3 3 Kljub različnim pogledom in konfliktu ob skupnih programskih jedrih so bili stiki slovenskih in srbskih intelektualcev še nekaj časa redni. Med pomembnejša srečanja sodi sestanek 14. novembra 1984 v gostilni M rak v Ljubljani, kjer pa so se - ob sicer skupni ugotovitvi, »da je z obstoječo Jugoslavijo, v kateri se vsi počutimo le slabo, konec« - sprli ob vprašanju pravice do samoodločbe in s tem osamosvojitve (ld je bilo tedaj mišljeno kot konfederativni status Slovenije v Jugoslaviji).3 4 Novorevijaški krog je srbskim intelektualcem ponudil posebno številko Nove revije, da bi v njej izrazili svoja stališča, vendar ti tega niso storili. Čosič je čez eno leto, 23. novembra 1985, v pismu Niku Grafenauerju v zvezi s sestankom izrazil svoje občudovanje jasnosti in čvrstosti slovenskih pogledov, vendar tudi začudenje nad njihovim »podcenjevanjem in nerazumevanjem objektivnih preprek in pogojnosti uresničevanja optimalne avtonomije Slovenije«. Slovenska prizadevanja je imel za tvegan in neuresničljiv cilj. Hkrati pa je priznal, da Srbi svojega stališča do »nacionalnega jugoslovanskega vprašanja« in razumevanja »demokratičnega socializma v sodobni civilizaciji« (nacionalnega programa) še nimajo in da bo trajalo še veliko časa, preden ga bodo dobili.3 5 Čosič je bil v pismu neiskren in je prikrival dejstvo, da je predsedstvo SANU že pol leta prej, 23. maja 1985, ustanovilo šestnajstčlansko komisijo, katere naloga je bila priprava Memoranduma o družbenih razmerah v državi, še posebej v Srbiji.3 6 V Jugoslaviji je sredi osemdesetih let tudi sicer začel naraščati nacionalizem, ne samo na Kosovu in v Srbiji, ampak tudi na Hrvaškem. Je pa memorandum potenciral že obstoječe, a politično za silo še nekako zadrževane polemike m ed narodi talco glede preteklosti kot tudi aktualnih odnosov. Ko je oblast v Srbiji prevzel Slobodan Miloševič, lei si je priljubljenost zgradil na prikazovanju ogroženosti srbskega in črnogorskega naroda v Jugoslaviji, je s tem srbsko uradno politiko približal idejam srbskih akademikov. S pomočjo množičnih zborovanj oziroma mitingov po obeh 33 Dobriča Ćosić o svoji polemiki z Dušanom Pirjevcem leta 1961. Pismo Spomenki Hribar novembra 1986, v: Hribar, Slovenci kot nacija, str. 239. M em orandum je bil v celoti objavljen v angleščini leta 1995 (M emorandum of the Serbian Academy of Sciences and Arts). V Jugoslaviji je v letu 1986 v raznih časopisih izhajal v povzetkih, krožile pa so kopije tipkopisa dokumenta. 34 ARS, AS 1589, šk. 2637/37, Informacija o sestanku predstavnikov meščanske desnice, ki iščejo elemente za sku­ pno sodelovanje, 15. 11. 1985 (m agnetogram prisluha, op. p.). Sestanka so se od Srbov udeležili Dobriča Čosič, Mihajlo M arkovič in Ljubomir Tadič, od Slovencev pa Spomenka in Tine Hribar, Marjan Rožanc, Milan Apih, Ivan Urbančič in Taras Kermauner. Srečanje, ki naj bi bilo tajno, je posnela tudi SDV. Nekateri udeleženci, npr. Tine Hribar, so imeli sestanek za zelo pomemben (sovpadal naj bi z ugotovitvami novorevijaškega kroga, da slovensko samobitnost lahko zagotovi le konfederativni status), drugi, npr. Taras Kermauner (v pogovorih z avtorjem, december 1993-februar 1994), pa so menili, da ni imel prelomnega pomena, da je šlo bolj za neke vrste »tipanje«. Več o sestanku v: Hribar, Nova osamosvojitvena volja Slovencev, str. 279-293; isti, Slovenska državnost, str. 225, 238-240, 248-250. 35 Objavljeno v: Hribar, Slovenci kot nacija, str. 248-250. 36 M em orandum o f the Serbian Academy o f Sciences and Arts, str. 13. avtonomnih pokrajinah, v Črni Gori in v Srbiji je odstranil svoje politične nasprotnike in začel postopoma ustvarjati razmere za uresničitev načrtov o Velila Srbiji. Mitingi so pomenili pritisk tudi na druge republike in njihove voditelje. Ena značilnosti dogajanja v Jugoslaviji v drugi polovici osemdesetih let so bila zborovanja Srbov in Črnogorcev (t. i. mitingi), na katerih so zahtevali spremembe v državi po svojem merilu. Zaradi mitingov, v ozadju katerih je bil Miloševič, so odstopali izvoljeni politiki v Vojvodini in Črni gori, ki se niso želeli ukloniti njegovim političnim pogledom in zahtevam. Eno največjih zborovanj - udeležencev naj bi bilo nad milijon - je bilo 19. 11. 1988 na sotočju Save in Donave v Beogradu, imenovanem Ušće. Odnos slovenskih oblasti do federacije v prvi polovici osemdesetih let je bil tih in zagrizen, a v glavnem jalov boj z naraščajočo centralizacijo. Slovenski politiki so dilemo videli predvsem v vprašanju, ali se bo krepilo samoupravljanje (združeno delo) ali država, ne pa v zgrešenosti sistema. Zavedanje, da bo potrebna nova nacionalna politika, je izrazil le starosta slovenskih kom unistov France Klopčič, kije leta 1983 daljnovidno napisal Slovenski nacionalni program med graditvijo socializma, a ga je tedanje vodstvo ZKS zavrnilo.3 7 37 Program je bil objavljen v: Sodobnost, 1984, št. 12, str. 1113-1116. Celotno dokumentacijo in razpravo o progra­ mu gl. v: Borec, 1992, št. 3. Študentsko gibanje je usahnilo v drugi polovici sedemdesetih let, nekateri njegovi voditelji pa so skušali svoje (že precej spremenjene levičarske ideje) popularizirati skozi študentski kulturni center. Oblasti je močno razburil pank, ki se je v Sloveniji pojavil dokaj hitro, že leta 1977.3 8 Sledile so še druge alternativne skupine, najodmevnejša je bila trboveljska skupina Laibach. Pankovskim skupinam so leta 1981 začeli očitati propagiranje nacizma (t. i. nacipank afera). Pank je doživljal medijsko gonjo, pankerji pa nasilje s strani policije. V javnem obsojanju sicer oblasti niso imele težkega dela. Panku je bilo nenaklonjeno splošno politično in kulturno ozračje, večinoma pa tudi intelektualci t. i. meščanske desnice. France Popit je zahteval politični obračun s pankom, Dimitrij Rupel pa je v svojih kritikah o njihovi glasbi pisal: »To morate preslišati« (z nekaj ironije bi lahko rekli, da je pank spodbudil zgodnje zavezništvo m ed partijo in t. i. meščansko opozicijo). Sicer pa začetnild panka niso imeli ambicije, da bi spreminjali svet. Bilje predvsem v funkciji širjenja javnega prostora, svobodnejšega delovanja in izražanja drugačnosti zunaj uradnih institucij, vendar je že sredi osemdesetih let postal del uveljavljene mladinske kulture, prerasel je v multimedijsko kulturno dejavnost in začel dobivati tudi javne nagrade. Gibanja civilne družbe so postala prve prvine sestavljanke spreminjajoče se politične podobe Slovenije. Zagon jim je dajala naraščajoča krivulja kritičnosti do nosilcev oblasti in deloma tudi sistema, ki pa je bila pri Slovencih protislovna. Po eni strani so izražali nezadovoljstvo z ZK in SZDL, posam eznimi funkcionarji ter institucijami sistema, ki niso našle izhoda iz krize, po drugi strani je še leta 1986 60 odstotkov anketirancev zaupalo v sistem socialističnega samoupravljanja.3 9 Mirovna, ekološka, feministična in druga gibanja, ki so sredi osemdesetih let tvorila m očno civilno gibanje v Sloveniji, so v glavnem izšla iz m ladinskih alternativnih klubov in organizacij. V njihovem okviru sta leta 1984 nastali tudi lezbična sekcija Lilith in hom oseksualna sekcija Magnus (prvi tovrstni društvi v socialističnih državah). Do leta 1983 gibanja niso bila organizirana. Kongres ZSMS v Novem mestu leta 1982 je nastajajoča gibanja podprl. Leta 1986 se je popularnost alternativnih gibanj približevala zenitu, več kot 75 odstotkov anketirancev v javnomnenjski anketi jih je poznalo in več kot 45 odstotkov je bilo pripravljeno v njih sodelovati.4 0 38 Več o zgodovini panka v zborniku Punk pod Slovenci. Najbolj analitično je o panku pisala revija Problemi v letih 1977 (t. i. pankovska številka) in 1982. Pank kot del alternativne kulture (subkulture) v Sloveniji v posameznih člankih obravnava zlasti Gregor Tomc, od tujih avtorjev pa Sabrina Petra Ramet (Balkan Babel). Zadnje sintetično delo je zbornik Punk je bil prej. 39 Roter, Slovenci smo kritični, str. 15. 40 ARS, AS 1931, šk. 2313, Značilnosti novih družbenih gibanj v Sloveniji, junij 1986; Dozorevanje slovenske sam o­ zavesti. Kot najbolj cist' opozicijski pojav prve polovice osem desetih let je bil zaznan začetek izhajanja Nove revije, ki je začela izhajati leta 1982 na pobudo slovenskih intelektualcev in po predhodnih dolgotrajnih razpravljanjih in nasprotovanju oblasti. Nekatera družbena vprašanja so se tako začela obravnavati »izven tistih ustaljenih oblik in možnosti, ki jih daje družbeni sistem«, kot je bilo to opredeljeno v eni tedanjih ocen političnega dogajanja. Sredi osemdesetih let so se začeli izstopi iz sindikata in poskusi ustanovitve vzporednih sindikalnih in m ladinskih organizacij. Podobni pojavi (ustanavljanje neform alnih alternativnih skupin, ki so jih potem skušali legalizirati v okviru posam eznih društev, zlasti Društva novinarjev in Sociološkega društva) so opazni tudi pri posameznih poklicih, npr. nekaterih novinarjih, ki so se sklicevali na geslo »Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače«. Ti posam ični poskusi so dosegli višek, ko je France Tomšič 15. decembra 1987 ustanovil prvi neodvisni sindikat. To se je zgodilo nekaj dni po stavki delavcev v ljubljanski tovarni Litostroj in nato po njihovih dem onstracijah pred skupščino. Sočasno je skušal ustanoviti tudi Socialdemokratsko zvezo Slovenije (vendar m u to ni uspelo, stranka je bila po pripravah decembra 1988 ustanovljena šele februarja 1989, zato je tudi v zgodovinopisju delavska kom ponenta pluralizacije neupravičeno zapostavljena v prim erjavi z intelektualno). Do druge polovice osemdesetih let so se odnosi m ed oblastmi in neformalno opozicijo v glavnem vrteli okrog vprašanj, koliko svobode dovoliti v revialni, publicistični, kulturni dejavnosti. To je postajalo vedno bolj pom em bno tudi zato, ker so postajali vedno bolj vplivni mladinski in drugi mediji: Katedra, Tribuna, Radio Študent; še posebej provokativna je bila M ladina, ki je s kritičnostjo izzivala zlasti JLA. Del nosilcev uredniške politike v mladinskih občilih je prešel k velikim časopisnim hišam ali odmevnejšim revijam (Teleks). ZSMS se je s podporo alternativnim gibanjem in kritiko (pogosto označevano kot 'pobalinsko') postopom a oddaljevala od vloge partijskega 'podmladka', neke vrste 'valilnice' partijskih kadrov. M ladinskim funkcionarjem ni bila več avtomatično zagotovljena bleščeča politična prihodnost, čeprav je organizacija ohranjala institucionalne vezi (članstvo v SZDL, raznih odborih in komisijah, tudi oblastnih organih) in finančno odvisnost od države.4 1 Z Rimskokatoliško cerkvijo je država že v šestdesetih letih začela iskati neke vrste m odus vivendi, pa tudi sama Cerkev je še zlasti po prihodu novega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja konec sedemdesetih let precej spremenila način ravnanja 41 Več o tem Vurnik, Med M arxom in punkom. do oblasti. Nadškof Šuštar je oblastem na kulturen in nevsiljiv način, a jasno in odločno povedal, kaj so osnovne točke njegovega 'političnega' programa. V naslednjih letih je šlo predvsem za to, koliko od teh zahtev in na kakšen način uresničiti, da stvari ne bi izzvale preveč konfliktov. Cerkev je z državo v danih razm erah dosegla partnerski odnos, dialog z oblastmi je zato postavljala na prvo mesto, tudi na račun bolj odločne podpore nastajajoči opoziciji, kar so ji iz pozicijskih vrst (zlasti iz kroga Nove revije) v drugi polovici osemdesetih let nekateri intelektualci večkrat očitali.4 2 Ena prvih uradnih institucij, ki je v prvi polovici osemdesetih let postopom a začela prestopati okvire samo kulturnega delovanja, je bilo Društvo slovenskih pisateljev, v katerem so bili sicer ljudje zelo različnih nazorov, tako člani ZKS kot njeni kritiki. Tako pot je nakazal že Tone Pavček, ki je bil predsednik v letih 1979- 1983, še bolj pa njegova naslednika: Tone Partljič v letih 1983-1987 in Rudi Šeligo v letih 1987-1991; pod njegovim vodstvom seje DSP začelo intenzivno ukvarjati z ustavnimi vprašanji. Nastala je ustavna alternativa. Nova usm eritev se je kazala v odpiranju tem, ki so imele tudi politični predznak, upiranju naraščajočemu unitarizm u v kulturi in šolstvu (skupna programska jedra, o katerih je DSP 19. septembra 1983 organiziralo posvet, pa tudi sicer seje odzivalo v javnosti s pismi in opozorili posam eznih članov), kritičen odnos do razm er v Zvezi pisateljev Jugoslavije, obramba umetniške svobode, javna obramba umetnikov, ki so bili obsojeni v drugih delih Jugoslavije. Na skupna programska jedra sta prva v javnosti postala pozorna dva slovenska pesnika: Ciril Zlobec in Janez Menart. M enart je začel zbirati informacije in gradivo, Zlobec pa se je takoj odzval in kritiziral zlasti skupna program ska jedra za književnost, v katerih je bilo premalo slovenske književnosti. Predlog je poimenoval »antikulturen, antivzgojen, antiizobraževalen in antietičen«.4 3 Trenja v Zvezi pisateljev Jugoslavije so se bolj odkrito začela na skupščini 14.-16. decembra 1982 v Somboru. Osnovna tema je bila sicer »družbeni in m aterialni položaj književne ustvarjalnosti«, polemiko pa so v resnici spodbudili nekateri referati s pisateljskega posveta v Kumrovcu junija 1981 o odnosu m ed književnostjo in politiko, ki jih je objavila Svetlost iz Kragujevca leta 1982. Sicer pa je bila Zveza pisateljev Jugoslavije prva 42 Več o tem Repe, Katoliška cerkev in oblast, str. 135-146. 43 Delo, 11.8. 1983, str. 7, Tudi meni je zaprlo sapo (Ciril Zlobec). Nekateri zgodovinarji, npr. ameriška zgodovi­ narka Susan L. W oodward v knjigi Balkan tragedy, so odziv na skupna jedra kasneje razumeli kot prvi večji javni izraz slovenskega nacionalizma. Njene teze je zavrnila Leopoldina Plut - Pregelj v poglavju Slovenias Concerns About the Proposed Yugoslav Core C urriculum in thè 1980s v knjigi The Repluratization of Slovenia in the 1980s. O jedrih gl. tudi M enart, Slovenec v Srboslaviji; Sreš, Skupna programska jedra. jugoslovanska organizacija, kije (sprva neform alno) razpadla. Najbolj množično in najbolj odm evno dejanje DSP sredi osem desetih let je bila organizacija javne tribune z naslovom Slovenski narod in slovenska kultura, 9. in 10. januarja 1985 v Ljubljani. Udeležilo se je je kakih 1200 poslušalcev (prvi dan po ocenah tiska okoli 700), o njej so poročali in jo kom entirali vsi slovenski in številni jugoslovanski časopisi, v revijah in časopisih pa je bil objavljen tudi velik del referatov, bodisi v povzetkih bodisi v celoti.4 4 S tribuno je razprava o nacionalnem vprašanju postala javna. Tribuna je tako odprla vsa ldjučna vprašanja demokratizacije in nacionalnega programa, ki so bila dve leti kasneje sintetizirana v 57. številki Nove revije, kar je bil jasen kazalnik, da je pobudo pri oblikovanju slovenskega nacionalnega program a prevzela intelektualna opozicija. Sedem inpetdeseta številka Nove revije je izšla februarja 1987 in je vsebovala filozofske in sociološke razprave in eseje, ki so obravnavali vprašanje slovenskega naroda v sodobnem svetu. Najpomembnejše so napisali Tine Hribar, Ivan Urbančič, Dimitrij Rupel, Jože Pučnik, France Bučar in Peter Jambrek. Že pred tem so bili v prvi polovici osemdesetih let v različnih krogih obravnavani ali v revijah in časopisih objavljeni prispevki, ki so obravnavali slovensko nacionalno vprašanje, vendar so tisti v Novi reviji zbudili največ politične pozornosti in bili sčasoma sprejeti kot zasnova osrednjega slovenskega nacionalnega programa, neke vrste slovenski odgovor na M em orandum SANU. Osnovna misel, izražena v novorevijaških prispevkih, je bila, da se m ora slovenski narod preoblikovati v nacijo, tj. doseči svojo državnost z izvirno suverenostjo, ki ne bo podrejena jugoslovanski. Obenem pa vpeljati nov pravni red, ki bo omogočil demokratično izražanje volje državljanov. Zahtevali so, da se ZK odvzame 'skrbništvo' nad slovenskim narodom in da se uvede politični pluralizem. Ti procesi so vplivali tudi na delovanje družbenopolitičnih organizacij. Najbolj množična, SZDL, je (tudi prek obvladovanja medijev) opravljala funkcijo »družbene kritike« nezaželenih tez in pojavov. Proti njim se je borila s t. i. adm inistrativnim i ukrepi, to je zaplembami posam eznih številk časopisov, zamenjavami urednikov oziroma uredništev, preprečitvijo tiskanja knjig ali posam eznih člankov prek veta uredniških svetov ali s tem, da jim niso odobrili subvencij. H krati pa je SZDL tudi znotraj sebe širila prostor pluralizmu in leta 1988 v pravnem smislu pod tem zunanjim pritiskom omogočila nastanek prvih političnih zvez (predhodnic strank), izhajajoč iz teorije o »nestrankarskem 44 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 1, dok. 8, str. 114-130; celotno razpravo s tribune je februarja 1985 objavilo DSP v knjigi Slovenski narod in slovenska kultura. pluralizmu«, v katerem naj bi bila SZDL neke vrste 'dežnik' za razne nazorsko in politično sicer različne skupine, vendar take, ki v osnovi sprejemajo samoupravni socializem. Zapleten in včasih protisloven boj m ed opozicijo in oblastjo v Sloveniji, ki je bil posledica specifičnih razmer, tudi majhnosti prostora, medsebojne prepletenosti, sorodstvenih vezi, je potekal znotraj jugoslovanskega okvira, ki je odločilno vplival na slovenske razmere. Razmere v Sloveniji so se namreč precej razlikovale od razm er drugod po Jugoslaviji, kjer je 'partijska država' delovala nespremenjeno. V Slovenji so se po 10. kongresu ZKS leta 1986, ko je vodenje prevzel Milan Kučan, začeli reform ni procesi z nepredvidljivim koncem. Notranja opozicija v stranici jim je nasprotovala, zlasti je nasprotovala popuščanju opoziciji. France Popit je Kučanu tri leta kasneje, konec februarja 1989, pred dokončnim razhodom »starejših tovarišev« z reformisti, jasno povedal, da se oblast ne drži skupaj s »pridiganjem,« pač pa m ora imeti partija nadzor nad sodišči, sekretariatom za notranje zadeve in vojsko.4 5 Razmer v Sloveniji zvezni funkcionarji in funkcionarji po drugih republikah niso razumeli in so ocenjevali, da slovensko vodstvo ne želi obračunati z opozicijo in jo ščiti, še zlasti tisto, Ici je bila protijugoslovansko usmerjena, saj samo izraža njena stališča. V oblastnih krogih so sprva prispevke obsodili in s posam eznim i avtorji in številko v celoti polemizirali, ni pa prišlo do ostrejših adm inistrativnih ukrepov (npr. prepovedi revije) in tudi ne do sodnih pregonov, kar je že bil izraz reform nih procesov znotraj ZKS. Ne glede na ostre ocene delovanja opozicije je demokratizacija v Sloveniji tedaj že dosegla raven, na kateri so vsaj načeloma nekatere »meščanske« pravice postajale del splošnega državljanskega standarda. Seveda pa ta relativno »mehak« odnos do opozicije v Sloveniji ni bil izraz institucionalnih sprememb, pač pa je bil odvisen predvsem od tolerančne stopnje, lei so jo premogli ljudje na vodilnih položajih, in od njihove pripravljenosti (tudi m ožnosti), da doseženo raven demokratizacije branijo pred pritiski iz centra. Razdvojene so bile tudi oblasti same, kar so nekateri novinarji opazili in potem načrtno potencirali razlike m ed posameznimi politiki. Specifičnost slovenskih razm erje dr. Vlado Miheljak ironično opisal takole: »V kliničnem smislu so bili zato kom unisti pravzaprav idealni oblastniki. S tem, ko so ignorirali manifestne potrebe oporečnikov, so jim nudili izjemno zadovoljstvo. Ignorirali so jih, a 45 ARS, AS 1589, t. e. 1055, Stenografske beležke s sestanka predsednika Predsedstva CK ZKS M ilana Kučana in starejših članov ZKS 28. 2. 1989 ob 11. uri v prostorih CK ZK Slovenije. jim pustili neizm erno govoriti, pisati in podpisovati. Tako je bilo razmerje med enopartijsko, a dovolj neavtoritarno in nekonsekventno oblastjo in oporečniki naravnost idealno: kom unisti so vladali, oporečniki so govorili in podpisovali. Čisto na koncu, preden smo sneli slike gospoda, ki je živel najprej na veliki, kasneje pa (ne prav dolgo) na eni nogi, smo bili vsi vse. Vsi oblastniki in vsi oporečniki. M arksistični center ZKS je, denimo, vsaj na štirinajst dni, če že ne vsak teden, organiziral kakšno okroglo mizo ali problemsko konferenco, na katero smo bili vsi vabljeni, da smo udrihali čez partijo in čez enoumje. Partijci so vse skupaj ne samo stoično prenašali, am pak so v kritiki in samokritiki celo prednjačili. In povrhu so nas še nagradili s pol dnevnice, kavo s smetano in gostim sokom.«4 6 Vrh je m nožično gibanje, poim enovano »slovenska pomlad« doseglo ob sojenju četverici poleti 1988. Konec julija 1988 je pred vojaškim sodiščem v Ljubljani JLA uprizorila sodni proces proti četverici (Janez Janša, mladinski funkcionar in publicist tednika Mladine, David Tasič in Franci Zavrl, novinarja Mladine, in Ivan Borštner, zastavnik JLA). Aretacije civilnih obtožencev in prva zaslišanja so sicer konec maja in v začetku junija izvedli slovenski varnostni organi, nato pa so obtožene na podlagi tedanje zakonodaje predali preiskovalnim in sodnim organom JLA. Formalna obtožba je zadevala izdajo vojaške skrivnosti. Šlo je za zaupen dokum ent JLA iz januarja 1988, ki so ga našli v tajni preiskavi, v katerem je poveljnik 9. arm adne oblasti v Ljubljani zaradi razm er v Sloveniji in predvidevanja, da bo vojska izvedla aretacije svojih nasprotnikov v Sloveniji, poostril ukrepe bojne pripravljenosti svojih enot. Po aretaciji Janše 31. maja je bil na pobudo Igorja Bavčarja ustanovljen odbor za varstvo pravic Janeza Janše, Id se je, ko seje število aretiranih povečalo še za tri osebe, 3. junija 1988 preimenoval v O dbor za varstvo človekovih pravic. O dbor je postal najmočnejša organizacija civilne družbe v času »slovenske pomladi«. V odbor je pristopilo več sto tisoč individualnih članov in več kot tisoč različnih organizacij. Organiziral je razne oblike protestov, ki so višek dosegli z zborovanjem nekaj deset tisoč ljudi 21. junija 1988 na Trgu osvoboditve v Ljubljani. V času sojenja so množice nepretrgom a protestirale pred vojaškim sodiščem na Roški ulici. Po sojenju je odbor s svojim prizadevanjem za varstvo človekovih pravic nadaljeval, znotraj njega pa se je začela kazati heterogenost stališč, še zlasti glede vprašanja, ali vztrajati zgolj pri varstvu človekovih pravic ali aktivneje poseči v politično delovanje. Vodstvo 46 Miheljak, Slovenci padajo v nebo, str. 15. Na Roški cesti v Ljubljani, kjer je bilo vojaško sodišče, to je julija 1988 sodilo Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiču in Franciju Zavrlu, so se njim v podporo in v protest, ker je sodni proces potekal v srbsko-hrvaškem jeziku, vsakodnevno zbirali ljudje in protestirali zaradi tega. Eno od osrednjih gesel protestnikov je bilo: »Slovenci, enotno za naše pravice«. odbora se je nato ob nastajajočem političnem pluralizmu porazdelilo m ed razne stranke in odbor je nehal delovati, čeprav je formalno obstajal do aprila 1990.4 7 Jugoslovanske razmere so 27. februarja 1989 pripeljale nastajajočo opozicijo in oblast do skupnega nastopa na zborovanju v Cankarjevem domu, ki je bilo nam enjeno podpori stavkajočim rudarjem na Kosovu. O d tu naprej je opazno soglasje pri iskanju skupnega nacionalnega programa, čem ur je bila nam enjena vrsta sestankov spomladi 1989. Razlike med opozicijo in oblastjo so bile, tako kar zadeva odnos do Jugoslavije kot tudi glede političnega sistema, vidne iz dveh dokumentov: Majniške deklaracije in Temeljne listine. Temeljna listina je bila manj radikalna od Majniške deklaracije, rešitev je iskala v okviru jugoslovanske 47 Več o tem Žerdin, Generali brez kape; Repe, Jutri je nov dan; isti, Slovenci v osemdesetih. federacije in še vedno je zagovarjala samoupravljanje, čeprav v redefinirani obliki. Tekmovanje med privrženci ene in druge listine se je izrazilo skozi podpisovanje, ilustrativno za tedanje razmere pa je, da so m nogi podpisali kar obe. Opozicija je v naslednjih mesecih Temeljni listini očitala, da vnaprej pristaja na federalni okvir in zaradi tega ovira proces osamosvajanja. Zgodovinske preizkušnje Temeljna listina v primerjavi z bolj radikalno Majniško deklaracijo ni zdržala. Kljub kritičnim ocenam pa je upravičila svojo funkcijo. Vzpostavila je preglednost političnih opcij. Kljub razhodu ob obeh listinah so se stališča opozicije in oblasti v pom em bnih točkah, ki so zadevale položaj Slovenije, začela približevati. To se je pokazalo že nekaj mesecev kasneje, pri sprejemu am andmajev na slovensko ustavo septembra 1989. Na delo skupščinske ustavne komisije je nam reč posredno ali neposredno precej vplival opozicijski Zbor za ustavo, ki je komisiji redno pošiljal svoja stališča, spodbujal pa tudi pritisk javnosti. Od leta 1987 dalje, ko so se začele razprave o spremembi jugoslovanske ustave - nekaj amandmajev nanjo, tudi centralistično usmerjenih, je bilo s soglasjem slovenskih oblasti in ob nasprotovanju neformalne opozicije sprejetih leta 1988 -, se je v Sloveniji oblikovala ustavna alternativa, ki je začela pripravljati predlog nove slovenske ustave.4 8 Slovenski ustavni amandmaji so v vseh organih zveznega vodstva in tudi v vodstvu ZKJ naleteli na izjemno ostro nasprotovanje, njihov sprejem so hoteli na vsak način preprečiti, znova so se pojavile grožnje z uvedbo izrednega stanja, ki jih je Slovenija doživljala od leta 1987 dalje, najbolj intenzivno leta 1988. Kritizirani ali popolnom a zavračani so bili zlasti tisti amandmaji, ki govorijo o pravici do samoodločbe, odcepitve in združitve, in amandmaji o ekonomski suverenosti in pristojnosti federacije na ozemlju Slovenije. Slovenski vsebinski argum enti in sklicevanje na to, da je Srbija že konec marca 1989 spremenila jugoslovanski ustavni red in takrat zahtevala, da se druge republike ne vmešavajo v njene »notranje« zadeve, niso zalegli. Proti am andm ajem so se izrekli vsi federalni organi, napovedani pa so bili vlaki protestnikov iz drugih delov Jugoslavije, ki naj bi prišli v Slovenijo. Na drugi strani so vse slovenske družbenopolitične organizacije in vsi vidnejši politiki am andm aje javno podprli. 27. septembra 1989 so bili amandmaji v slovenski skupščini kljub vsem pritiskom sprejeti, na slovesno razglasitev pa je neposredno iz ZDA, kjer je bil na obisku, prišel tudi predsednik Predsedstva SFRJ Janez Drnovšek. Ker vojska ni imela 48 O ustavnih sprem em bah; Hribar, Slovenska državnost; isti, Slovenci kot nacija; Bučar, Prehod čez rdeče morje; Jambrek, Ustavna demokracija. dovolj poguma, da bi ob sprejetju ustavnih amandmajev v Sloveniji izvedla izredne razmere, kot je sprva načrtovala, sta v akcijo stopila Slobodan Miloševič in srbski vrh. Ilustrirajmo kompleksne razmere, v katerih se je po sprejetju amandmajev znašla slovenska politika, z razpravo na eni od sej republiškega vodstva. Po sprejetju septembrskih ustavnih amandmajev je na temelju poročil in analiz SDV oblast analizirala razmere v Jugoslaviji in njihove posledice za Slovenijo. Ob napovedih »mitinga resnice« v Ljubljani, s katerimi naj bi zrušili slovensko vodstvo, so poročila SDV dokaj natančno kazala največje krizne točke v Jugoslaviji in nakazovala možen (krvav) razvoj dogodkov, do katerega je leto in pol kasneje tudi prišlo. Oblast je zato ocenjevala, da za prehod v večstrankarski pluralizem in izvedbo volitev potrebuje zelo odgovorno opozicijo, saj sicer lahko pride do neobvladljivega dogajanja. »Smo pred tem, da bo Slovenec še vedno živel po m eri komunistov, ker ne bom o mogli dobiti oz. ne bom o dobili adekvatnega partnerja za resen dialog. Ali, če pogledamo drugo skrajnost, pom eni to, da preidemo z mere komunistov na mere nekoga drugega, ki pa ta čas ni, vsaj kolikor je meni znano, ponudil nikakršnega programa, ki bi bil vreden resnega dialoga. Lahko bom o jutri imeli na cesti množice, ki ne bodo imele nikogar, na katerega bi se lahko obrnile in vodile dialog o svojih problemih. Takih situacij se v organih za notranje zadeve najbolj bojimo, najhuje je takrat, ko imaš pred sabo množico nezadovoljnih ljudi, pa se nimaš s kom pogovarjati.«4 9 Tomaž Ertl je tudi ocenjeval, da Slovenija v Jugoslaviji nim a zaveznikov, da t. i. zahodna delitev, to je teza o bizantinskem jugovzhodnem delu Jugoslavije in o naprednem zahodnem , ne drži. Hrvati se bodo v konkretnih prim erih obnašali tako, kot so se ob sprejemanju ustavnih amandmajev in ob drugih agresivnih posegih v Slovenijo. Na Hrvaškem je bila utišana t. i. hrvaška pomlad, ideja pa je še vedno m očno prisotna, na pohodu je klerikalni nacionalizem v najslabšem pom enu te besede, vse več je petja ustaških pesmi, ker za Hrvate to pom eni simbol neodvisne države Hrvaške. Hrvaško politično vodstvo je obremenjeno s procesi proti drugače mislečim, nezadovoljni so, ker se slovenski mediji (Mladina) ukvarjajo s hrvaško pomladjo in njenimi predstavniki in s hrvaško emigracijo. Hrvaška alternativa trdi, da je bil Hrvaški »izrezan trebuh« z Bosno in Hercegovino. BiH je izredno nevarna tem pirana bomba. Tam se spori med Hrvati in Srbi in M uslimani obnavljajo. Situacija bo bistveno drugačna kot na Kosovu, kjer se 49 ARS, AS 1944, šk. 57, M agnetogram 71. seje P SRS, 6. 10. 1989, str. 11, Razprava Tomaža Ertla. Albanci spopadajo z njim neprijazno državo. V Bosni bo država vedno tepena, ker se nikoli ne bo prav postavila. Odposlanci BiH se v zveznih organih pojavljajo kot neenotna skupina. Bosna je značilna še po nečem. Pred leti je imelo veliko podporo namigovanje nekaterih arabskih držav, da bi se morali Muslimani v Bosni prizadevati za samostojno avtonomijo, ki bi jo nato razširili v republiko, malo na račun Črne gore in Kosova, ker bi bila to po oceni ekscentričnih voditeljev, kot sta Homeini in Gadafi, odskočna deska za prodor islamizma v Evropo. Zahodna Evropa ni pripravljena priznati kakršnega koli razbijanja Jugoslavije, to pa je tudi posledica strahu pred prodorom islama. Morda to ni najbolj pomemben, gotovo pa je eden od argumentov, da Jugoslavija ostane, kakršna je, da jutri ne bo tu pet držav in bi se morali ukvarjati z vsako posebej. Protibirokratske revolucije v Vojvodini niso izvedli Lale, am pak koloni. Tudi mi imamo svoje kolone. Ne verjamem, da bi sedaj (po sprejemu amandmajev) lahko našel kdor koli kaj, zaradi česar bi oklical izredne razm ere v Sloveniji. V Smernicah (za izvedbo izrednih razmer) so naštete točke, po katerih moraš dobiti argumente za to. Živelj iz drugih republik pri nas je v večini prestrašen in neopredeljen. Vendar, če jutri tisti, ki so prepričani, daje to njihova državljanska dolžnost, skušajo v Sloveniji z nekim i agresivnimi posegi pokazati, da se ne strinjajo s slovensko ustavo, slovensko politiko itd., pa jih ne bi težko dobili na svojo stran. Priključili bi seji iz strahu, da jih bomo jutri pošiljali iz Slovenije kot tehnološki višek, hkrati se bojijo, da bo šovinizem - ki je vsak dan hujši - vse več je napadov na njih, tudi tiste, ki povsem m irno in pošteno delajo v naši republiki - povzročil, da jih bomo počasi začeli izganjati. Ni nam treba več kot 2000, 3000 ljudi, ki organizirajo pohod. Ena od točk Smernic (verjetno sm ernice vojaškega vrha za uvedbo izrednih razmer) pravi, da je uvedba razm er m ožna »v prim eru rušilnega kršenja javnega reda in miru«. Povod je lahko torej tudi to. Slovenska opozicija je vtem trenutku hudo prizadeta. Trdno so prepričani, da so ustavni amandmaji njihovo delo, slavo pa žanje nekdo drug. Vsi so prepričani, da sta ZK in tudi slovensko vodstvo ob sprejetju amandmajev pridobilo kar veliko točk. Realno je pričakovati samo eno možnost: čim prej slovensko vodstvo kar najbolj kompromitirati. To se že kaže v trditvah, da ustava nič ne pom eni in da ZK še zdaleč ne misli tega, kar govori. Ertl je še opozoril, da zvezni organi delovanje slovenske SDV in njegovo delovanje štejejo za nezakonito, češ da ni več del enotne varnostne službe, ker ne upošteva zveznih pravil, na kar ga opozarja zvezni sekretar, ker sam upošteva republiška stališča in se pokorava slovenski skupščini, kar je po zakonu dolžan. O tem, tudi o pravilih SDV, bo sedaj presojalo Zvezno ustavno sodišče. Sam se je znašel v zelo težkemu položaju, ker dvema gospodarjema pač ni mogoče služiti. Tudi slovenska SDV je v zelo težkem položaju, v desetih letih se je postopoma osamosvojila in je tudi »v špici sodobne tehnologije«, ukrepi so bistveno drugačni kot v drugih delih Jugoslavije, tudi poročila so že leta javna. »Toda kolektiv se bo razšel, ker nenehno živi pod grožnjo, da se bo tudi takrat, ko dela iz najglobljega prepričanja, da dela dobro za Slovenijo, znašel na zatožni klopi.«5 0 Predsednik izvršnega sveta Dušan Šinigoj je ocenjeval, da se je slovensko vodstvo znašlo v položaju, ko m u bodo očitali, da se zavzema za kapitalizem, oni pa za socializem in samoupravljanje. Hkrati pa je bilo že povedano, »da JLA ne bo dovolila, da bi Zveza komunistov sestopila z oblasti«.5 1 Kučanova ocena, najbrž v luči začetih razprav na t. i. Smoletovi okrogli mizi, je bila, da ga m orebitno kom prom itiranje s strani alternative ne skrbi, bi pa morali imeti pobudo pri volilnem zakonu in zakonu o političnem delovanju. Ljudem je treba povedati, da bodo volitve izraz njihove volje in da nobena politična m ahinacija z razporejanjem sil ne more dobiti volitev pred dejanskimi volitvami; mišljena je vnaprejšnja delitev oblasti po poljskem vzoru. Gre za željo, da bi nekdo volitve dobil pred volitvami, ker ni prepričan, da bi se na njih potrdila pričakovanja. »Če se ne bo zgodil kakšen revolucionarni pretres oziroma pretres v družbi, ki bi na ljudi spet vplival tako iracionalno kot zadnje čase vplivajo stvari, potem mislim, da ni kake velike nevarnosti, da ob našem pam etnem nastopanju vendar le ta socialistična perspektiva ne bi dobila večinske podpore Slovencev, s temi ljudmi je enostavno preveč tvegano, to ljudje vidijo.«5 2 Glede SDV je menil, da bo zvezno ustavno sodišče pred dilemo, saj gre pri odločitvi v bistvu za vprašanje tajnih uradnih listov (ti so bili v Sloveniji namreč tedaj že ukinjeni). Ocenil je, da je delovanje slovenske SDV treba ohraniti, saj so tu že tudi druge službe: beograjska, torej srbska SDV - ne zvezna - »natančno ve, kaj se v Sloveniji dogaja, za vsakega izmed nas, kaj počne, s kom kontaktira itd., da ne rečem še kaj drugega«. Poleg vojaške službe, ki ima svojo logiko in svoja pooblastila, pa so »tu še druge službe v funkciji popolnom a drugih ciljev, ne več v cilju čuvanja integritete Jugoslavije in ustavnega reda, ampak v cilju kom prom itiranja slovenske politike. Za to jim gre in pri tem se bodo lahko ujeli tudi s temi silami pri nas doma.«5 3 50 Prav tam, str. 14. 51 Prav tam, str. 31, Razprava Dušana Šinigoja. 52 Prav tam, str. 36, Razprava Milana Kučana. 53 Prav tam, str. 37. Pri preprečitvi »mitinga resnice« je bila z odobritvijo političnega vrha v obrambo Slovenije nato prvič neposredno angažirana milica. Slovenije se je Miloševičev propagandni stroj lotil s preizkušeno tezo, da slovensko vodstvo ne obvladuje razmer in da ga je zato treba zamenjati oziroma zrušiti. Glavni organizator protibirokratske revolucije Miroslav Šolevič je že po zborovanju v Cankarjevem dom u februarja 1989 obljubil, da bo 25. marca 1989 v Ljubljani organiziral protestni miting. Prvo organizacijo mitinga v Ljubljani so sicer načrtovali že celo pred tem, v mitingaškem valu poleti in jeseni 1988, vendar bi organizacija terjala več priprav, takratni najpomembnejši cilj organizatorjev pa je bil, da disciplinirajo »srbska« ozemlja. Zato so ponovno poskusili 1. decembra 1989, vendar so se slovenska oblast (še posebej republiški sekretar za notranje zadeve Ertl, ld je bil operativno najbolj odgovoren), SDV in slovenska milica z odlično organizirano akcijo, poimenovano Sever, temu odločno uprli, tudi za ceno morebitnega spopada in prelivanja la vi, čeprav so se temu - kolikor je bilo v njihovi moči - hoteli izogniti. S tem so preprečili poskus, da bi slovensko vodstvo zamenjale nahujskane množice iz drugih republik, dokazali, da v Sloveniji veljata red iz zakon in da demokratizacija poteka organizirano, dogovorno, s postopnim spreminjanjem zakonodaje in njenim spoštovanjem ter s spoštovanjem legalnih institucij. Hkrati pa je akcija Sever tedaj prvič pokazala, da je Slovenija sposobna tudi s silo - s svojo milico - zavarovati svojo tedaj še republiško suverenost in doseženo stopnjo demokracije. Tega sporočila ne jugoslovanske in ne srbske oblasti in prav tako ne vrh JLA niso bili sposobni dojeti.5 4 Pozno jeseni 1989 se je politični prostor izoblikoval. Že prej, 12. maja 1988 je bila v Ljubljani ustanovljena Slovenska kmečka zveza (SKZ), ki je izšla iz Zadružne zveze Slovenije in se je razglašala za stanovsko organizacijo. 11. januarja 1989 je bila ustanovljena tudi Slovenska dem okratična zveza (SDZ), ki je združevala predvsem kulturne delavce. 16. februarja 1989 je bila ustanovljena Socialdemokratska zveza Slovenije. Okrepilo se je tudi krščansko socialno gibanje okrog Revije 2000, iz katerega se je del izločil in 10. marca ustanovil stranko Slovenski krščanski demokrati, 11. junija so nastali Zeleni Slovenije in kasneje še druge manjše politične zveze oziroma stranke. Prve zveze so bile zaradi ustavnih določil najprej v okviru Socialistične zveze delovnega ljudstva, s sprejetjem nove volilne zakonodaje decembra 1989 pa so dobile m ožnost tudi samostojne registracije. Tudi nekdanje družbenopolitične organizacije so se 54 Bukovnik, Sever; Ob 10. obletnici akcije Sever. preoblikovale v stranke, ZKS, ki je potem na volitvah kot posam ična stranka še vedno dobila največ glasov, je postala Stranka dem okratične prenove (kasneje socialdemokratska stranka), ZSMS liberalna stranka, SZDL pa socialistična.5 5 Jeseni 1989, po razhodu ob pisanju skupne listine z nacionalnim program om, se je dialog m ed oblastmi in tedaj že izoblikovano opozicijo nadaljeval za okroglo mizo v okviru SZDL, t. i. Smoletovo okroglo mizo (po Jožetu Smoletu, predsedniku Republiške konference SZDL). Okrogla miza je bila ustanovljena na sestanku 22. in 23. septem bra (takrat je bil sprejet tudi začasni poslovnik), dan pred tem je njeno ustanovitev potrdilo predsedstvo RK SZDL, vendar na koncu ni uspela.5 6 Opozicija - njena stališča je največkrat predstavil Pučnik - je bila prepričana, dajo hoče oblast z Okroglo mizo izigravati, zato sta del opozicije (DSP, Klub 89, Odbor za varstvo človekovih pravic, Sekcija za kulturo miru, Slovenska dem okratična zveza, Slovenska kmečka zveza in Zveza slovenske kmečke mladine, Slovensko krščansko socialno gibanje, Socialdemokratska zveza Slovenije, Zeleni Slovenije) in tudi »vladajoča« ZSMS svoje poglede na volitve strnila v izjavi Kakšne volitve hočemo,5 7 dvom o dobronam ernosti oblasti pa so izrazili v besedilu Zakaj na taki okrogli mizi ne želimo več sodelovati. Odziv na propadlo okroglo mizo je bila ustanovitev koalicije Demos. Ta je bila ustanovljena 27. novem bra 1989, naprej po sistemu »tri plus ena« (SDZ, SDSS KDS), m edtem ko je Kmečka zveza podpirala skupni program, na volitvah pa je nameravala nastopiti s samostojno listo. 8 januarja 1990 so se Demosu pridružili še Zeleni Slovenije, pa tudi Kmečka zveza, ta je sicer nihala m ed Dem osom in ZSMS, se je na koncu vključila kot polnopravna članica. Še pred volitvami sta v Demos vstopili tudi dve manjši stranki, Slovenska obrtniška stranka (kasneje Liberalna stranka) in Sivi panterji (upokojenska stranka). Koalicijo je vodilo predsedstvo, ld sta ga sestavljala po dva člana vsake stranke, predsednik pa je postal dr. Jože Pučnik. Osnovni točki Demosovega volilnega program a sta bili suverena Slovenija in parlam entarna demokracija, precejšen del volilne strategije pa je temeljil na protikom unizm u. Po sprejetju zakona o političnem združevanju 27. decembra 1989 so se zveze spremenile v stranke, enako tudi tri družbenopolitične organizacije (ZSMS, ZKS, SZDL). Slovenski komunisti so 20. januarja 1990 zapustili 14. (izredni) kongres ZKJ, ker so bili vsi njihovi predlogi za demokratizacijo 55 Več o program ih zvez in nato strank v: Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 2, dok. 29-48, str. 131-208; program Demos v: Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 1, dok. 45, str. 216-218. 56 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 1, dok. 41, str. 203-204. 57 Prav tam, dok. 40, str. 200-203. Jugoslavije in Zveze komunistov zavrnjeni. ZKJ je nato razpadla, ZKS pa je sprejela socialdemokratski program in začela tekmovati z drugim i strankami za naklonjenost volivcev. Prehod iz enostrankarskega v večstrankarski sistem je bil izpeljan na talco kulturen in korekten način, da tudi z današnje časovne oddaljenosti zasluži pozitivno zgodovinsko oceno. V form alnem smislu so bile, kar zadeva volitve, prvo pomembno, danes pogosto prezrto dejanje konec marca 1989 splošne volitve z več kandidati za člana Predsedstva SFRJ. Sicer še vedno v organizaciji SZDL so potekale demokratično in na njih je na koncu v tekm i z M arkom Bulcem, uradnim kandidatom oblasti, nepričakovano zmagal dotlej v javnosti neznani dr. Janez Drnovšek. Po dogovornem prehodu v večstrankarstvo so bile 8. aprila 1990 v Sloveniji prve povojne dem okratične in večstrankarske volitve. H krati s parlam entarnim i so potekale tudi predsedniške volitve. Ker je deloma ostal še stari pravni sistem, so volitve potekale za tri zbore: družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela, obstajalo pa je še vedno tudi predsedstvo republike. Za mesto predsednika so se potegovali štirje kandidati, za štiri m esta v predsedstvu pa dvanajst kandidatov. Na koncu je v drugem krogu zmagal Milan Kučan kot predsedniški kandidat, člani predsedstva pa so postali Ciril Zlobec, dr. Matjaž Kmecl, dr. Dušan Plut in Ivan Oman. Na parlam entarnih volitvah je s približno 55 odstotki zmagal Demos, Ici je dobil večino v družbenopolitičnem zboru (47 sedežev od 80) in zboru občin (50 glasov od 80), m edtem ko so v zboru združenega dela imele večino prejšnja ZK, m ladinska organizacija (preimenovana v ZSMS - liberalna stranka) in socialisti, lei so izšli iz socialistične zveze (Demos je dobil približno 30 glasov, strankarske razporeditve nam reč ni bilo mogoče natančno določiti). Predsednik novega parlam enta je postal dr. France Bučar, vlado pa je sestavil Lojze Peterle, ker so krščanski demokrati znotraj Demosa dobili največ glasov. Proces pluralizacije slovenske družbe se je končal s konstituiranjem večstrankarske skupščine. 8. julija 1990 je bila pred m nožičnim grobiščem dom obrancev v Kočevskem rogu tudi m nožična spravna slovesnost, postavili pa so spom enik žrtvam povojnih pobojev. S slovesnostjo, na kateri sta govorila predsednik predsedstva Milan Kučan in ljubljanski m etropolit dr. Alojzij Šuštar, so skušali na simbolni ravni preseči ideološki konflikt m ed Slovenci. Politično razm erje sil m ed novimi strankami in starim i političnim i silami je bilo razdeljeno skoraj na polovico, pa tudi sicer je bilo obdobje spomladi 1990 izjemno težko. Slovensko gospodarstvo je preživljalo agonijo, dušili so ga zvezni ukrepi, izgubljalo je jugoslovanski trg, Srbija ga je načrtno blokirala. Med novo Izvršni svet skupščine RS - 'slovenska vlada', na dan imenovanja 16. maja 1990 pred vhodom v skupščino oblastjo in opozicijo je vladalo veliko nezaupanje. Vrh JLA je še pred volitvami iskal legalno pot za uvedbo izrednih razmer v Sloveniji in s tem za preprečitev volitev. Pričakoval je podporo SZ in zadržano ravnanje (toleriranje) ZDA, Nata in evropskih držav, ki so bile naklonjene ohranitvi Jugoslavije. Domneval je, da bi zahodni politiki, če bi bila stvar izpeljana hitro in učinkovito, stvar verjetno sprejeli. Poleg stalno napetih razm er na Kosovu je največjo nevarnost za obstoj Jugoslavije videl v nastanku nacionalnih strank, o katerih je menil, da so protijugoslovanske in protikom unistične ter da jim je cilj razbitje Jugoslavije. Štab vrhovnega poveljstva je zato od predsedstva zahteval, naj zagotovi delovanje federacije in naj prepreči večstrankarske volitve, češ da bi zmaga nacionalnih strank pripeljala do razbitja Jugoslavije. Ker predsedstvo v zvezi s tem ni sprejelo kakih posebnih sklepov, je vojska pred volitvami izvajala zastraševalne manevre v Sloveniji in na Hrvaškem, poleg tega je general Veljko Kadijevič obiskal obe republiki, kar je bilo razumljeno kot pritisk in zastraševanje. V Sloveniji je JLA skušala tudi neposredno vplivati na volitve. Proti Jožetu Pučniku, predsedniku Demosa in kandidatu za predsednika slovenskega predsedstva, so vojaški organi v M ariboru vložili obtožnico zaradi plakata z naslovom Demos za slovensko vojsko, ki ga je podpisal Pučnik. S plakatom naj bi »grobo žalil JLA s trditvami, da vojska ni sposobna braniti države pred zunanjim sovražnikom, da ubija naše otroke, zastruplja naše gospodarstvo in ogroža našo svobodo«, kot so zapisali. Poteza vojske je bila kontraproduktivna, mariborski javni tožilec Karel Rajniš je ovadbo zavrgel, Demosova priljubljenost pa se je še povečala.5 8 Aprila 1990, ko je postalo jasno, da večstrankarskih volitev ne bo mogoče preprečiti, je vrh JLA začel pripravljati konkretne ukrepe. Tokrat je nameraval do konca odvzeti pristojnosti glede TO, ker daje Demos trdno opredeljen za slovensko vojsko, v Sloveniji pa da že pripravljajo program lastne oborožitve. Vrhu JLA je šlo na roke, da je 15. maja vodenje Predsedstva SFRJ prevzel Borisav Jovič. Ta je v trdem uvodnem govoru dejal, da lahko, kdor hoče, odide iz Jugoslavije po mirni poti, vendar je treba prej sprejeti zakon o odcepitvi. S Kadijevičem sta hotela čim prej tudi uresničiti dogovorjeni načrt o razorožitvi TO. Že naslednji dan, 16. maja, je predsedstvo pod točko »položaj v državi« obravnavalo gradivo Sveta za varstvo ustavne ureditve, med katerim je bila znova informacija o napadih na JLA, Ici je bila usmerjena izrazito protislovensko. Informaciji je nasprotoval edino Drnovšek. Na sldepe predsedstva z dne 15. maja se je ostro odzvala Slovenija (predsedstvo, skupščina s posebno izjavo, pa tudi Demos). Vojaški vrh se na proteste ni oziral. S sklepi predsedstva je dobil formalno možnost za svoje akcije in je 17. maja začel izvajati ukaz, ki ga je izdal načelnik generalštaba, da se v Sloveniji in Hrvaški vzame orožje iz skladišč TO in se ga prenese v vojaška. Jovič je ocenjeval, da bo s tem preprečeno, da orožje zlorabijo v možnih spopadih ali za nasilno odcepitev. Ukaz, ki ga je izdal general Blagoje Adžič, je temeljil na oceni, da so inšpekcijski pregledi pokazali, da je orožje slabo zavarovano in ga je zato treba premestiti v sldadišča JLA. Orožje TO je bilo zaradi praktičnih razlogov deloma že sicer hranjeno v sldadiščih JLA in nad tem je vojska že imela nadzor, prav tako nad težjim orožjem, strelivom zanj in minsko-eksplozivnimi sredstvi. V Sloveniji je bilo tako v štirinajstih od dvainšestdesetih občin. JLA je nadzorovala več kot 70 odstotkov formacijske ter dodatne oborožitve in opreme slovenske TO. Zato je bilo zelo pomembno zadržati vsaj preostanek, tako zaradi vojašldh razlogov kot zaradi vprašanja pristojnosti nad TO. Na Hrvaškem je JLA s premeščanjem začela že aprila, vendar skrivaj. Akcija je uspela, ker so bili v hrvaški TO večinoma srbski oficirji. V Sloveniji je bila akcija časovno dobro preračunana, saj je tisti dan skupščina ravno volila novo vlado, vendar so se stvari ldjub temu zapletle. Slovensko predsedstvo se je, potem ko si je ustvarilo pregled nad dogajanjem, ostro odzvalo. Kučan je 18. maja ldical Joviča, zahteval pojasnila in povedal, da se ljudje upirajo odvzemu orožja in da lahko pride do žrtev. Dogovorila sta se za sestanek v ponedeljek, 21. maja. Vendar 58 Več o tem Repe, Jutri je nov dan. slovensko predsedstvo ni čakalo do ponedeljka, predajo iz sldadišč je ustavilo naslednji dan, 19. maja, z zaupno brzojavko, ki jo je poslalo v občinske štabe TO. Pri tem je bilo v dilemi, ali to sme storiti, saj lahko v težek položaj postavi ljudi, ld so neposredno odgovorni, ni pa bilo jasno, kakšne bodo posledice njihovega ravnanja. Iz večine sldadišč je vojska orožje odpeljala, v dvanajstih občinah pa ji to ni uspelo, ker so se ukazu uprli občinsld poveljnild TO. Predsedstvu so sicer kasneje očitali zapoznelo reakcijo, kritike so letele tudi na SDV, da na akcijo armade ni pravočasno opozorila, vendar je tudi Janša kot najostrejši kritik kasneje zapisal, da se je predsedstvo z ukazom o ustavitvi (s katerim je legaliziralo ravnanje tistih poveljnikov, ld so se odvzemu uprli) uveljavilo kot dejansld poveljnik slovenskih oboroženih sil.5 9 Zaradi tedanjih razmer v federaciji je bilo zlasti pomembno, da je slovensko vodstvo podvomilo o zakonitosti ukaza in armadni vrh prisililo, da svoje ukrepe opravičuje pred zveznim predsedstvom in pred javnostjo. Izkušnja z odvzemom orožja je imela za posledico, da so slovenske oblasti začele iskati formulo za »vmesni čas«, torej za obdobje, ko je še obstajala stara struktura TO in ni bilo pravne podlage za ustanovitev »čiste« slovenske oborožene formacije, kakršno naj bi dobila Slovenija v morebitni konfederalni ureditvi Jugoslavije. Rešitev je našla v N arodni zaščiti, posebnosti slovenskega obrambnega sistema, ld pa tedaj ni imela večje teže. NZ je bila sestavljena predvsem iz starejših kadrov, njena precej nedorečena naloga v vojnem času naj bi bila varovanje posameznih objektov ter skrb za red in m ir v zaledju bojišč. Imela pa je m očno tradicijo. Med drugo svetovno vojno so bile enote NZ m estna gverila in prvo leto vojne celo pomembnejše od partizanskih enot. Njeni pripadniki so tedaj sicer živeli doma in hodili v službo, imeli pa so skrita sldadišča orožja, streliva ter eksplozivnih sredstev in so izvajali sabotaže. Na tej tradiciji seje po vzpostavitvi TO leta 1969 NZ tudi obnovila. Manevrska struktura Narodne zaščite, v kateri sta sodelovali tako TO kot milica, je tako nastala kot posebna, tajna, vendar zakonita organizacija. Septembra 1990 je že imela približno 30.000 pripadnikov in je postala osnovna os slovenskih oboroženih sil. Slovenija se je začela tudi skrivaj oboroževati, slovenska skupščina pa sprejemati novo obram bno zakonodajo. Iz obrambnega koncepta Socialistične republike Slovenije je tako na istih temeljih, na milici in na TO, zrasel nov obram bni koncept samostojne države, za katero so se državljani nekaj mesecev kasneje, decembra 1990, odločili na plebiscitu. 59 Janša, Premiki.