otrol^om prijatelj, učifelj in ^očlifelj
Štcv. 5. 6.                      Liubljana, 1925                      XXXIII. telaj
Miladin:
Vesna prihaja
Vetrec lahno dihnil je črez log in vrt. Mraz se je začudil: nTo bo moja smrtl"
nJoj, kak moja suknja gine in kopni, luknja je pri luknji — pomlad me podi."
Kima starec v gore ird in oes bolan, kolne starka-zima jasni, solnčni dan.
A gluše potoki, ki z gora in brd vriskajo u dolino, besne zime srd.
Solnčni žar se širi preko kopnih tal, nežno brsl ogreva in razoijo kal.
Oj, pomlad prihaja, oso budi ravan: tisočkrat pozdravljen, vesne proi dan!