Poštnina plačana v gotovini.
Številka 10 i
Iz h a j > tedensko Velja po poiti dostavljen: na meiec . .	.	Din	10'—
u pol leta . .	.	Din	55'—
na leto .... Din 100'— u tujino letno . Din 151'— Oglasi po tarifi Rokopisov ne vraeaaso
Maribor, 15. marca 1957
ODVI
N
Tednik za vsa javna vprašanja
Leto II.
Uredništvo in uprava: Maribor Prešernova nlica Brzojav: Neodvisnost Maribor Račun Poštne hranilnice Ljubljana št. 17.160 Telefon uredništva in uprave 26-16
Vsebina:
Dr. Maček o klerikalizmu in liberalizmu. — Stanje kmečko-delavskega gibanja. — Vloga tujega kapitala v našem gospodarstvu. — Komu koristijo plodovi naše zemlje in muke naših kmetov. — Kje vzeti denar za ljubljansko bolnišnico. — Delavski vestnik. — Mladina govori. — Iz popotne torbe. — V Španiji divjajo boji dalje. — Beseda za splošno obvezno zavarovanje podeželskih dobrin. — Razgovor o slov. kmetu. — Zapiski — Novice. — Po Prekmurju.
»Neodvisnost« izhaja v soboto zjutraj. Posamezna številka stane Din 2.50.
Dovolj nam je lepih besedi,
Prvo in glavno sporno vprašanje med Italijo in Jugoslavijo je usoda slovenskega in hrvaškega ljudstva v Julijski Krajini
čakamo na dejanja
Stanovski sistem
Svoječasno je izdal papež poslanico na katoliški svet, v kateri je priporoča* delovanje katoličanov za stanovsko ureditev držav. Sledeč tej pobudi, so izdali letos tudi katoliški škoije Jugoslavije pastirski list, v katerem nastopajo za enako stanovsko ureditev. Razen tega stoji v naši državi na istem stališču tudi Ljoti cev »Zbor«, ki ga je spoznala naša javnost zlasti v zadnjem času v zvezi s »Tehnično unijo«. Kaj je prav za prav ta stanovska ureditev države in zlasti še, kaj bi lahko prinesla nam Slovencem?
Stanovska ali korporacijska ureditev države ni nič novega; nekaj podobnega je obstojalo tudi že v srednjem veku in se je bilo ohranilo v bivši cesarski Avstriji vse do revolucije L 1848., torej do demokratične svobode, čeprav se je v svojem bistvu večkrat spreminjalo. Spomin na plemstvo in »deželne stanove« tudi na Slovenskem še ni popolnoma zamrl, čeprav ni med nami nikogar več, ki bi bil živel še v tistih časih. Država je bila zgrajena tedaj tako, da ji je stal na čelu vladar, ki je vodil vso usodo državljanov po svoji svobodni volji, katero je izvajal potom svoje vlade in svojih vladarskih namestnikov, ki niso bili odgovorni ljudstvu, ampak samo njemu. Ljudstvo ni imelo dejansko nobenega upliva ne na vladarja ne na vlado. Vladar je sam postavljal in odstavljal mini' stre in druge svoje pomagače. Parla menta v demokratičnem smislu te drža ve niso poznale.
Edini organi, ki so smeli izražati v omejenem obsegu svoje mnenje in želje, so bili takozvani »deželni stanovi«, med katerimi je bilo odločujoče plemstvo. Kmet in delavec tedaj sploh nista imela pravice ne izrekati nasvetov in želj. Pa tudi stanovi niso mogli storiti ničesar, ako vladar in njegova vlada nista poslušala njihovih nasvetov in želj. Proti takemu načinu vladanja se je boril zlasti slovenski kmet cela stoletja. O tem nam pričajo vsi kmečki punti, med katerimi je najbolj znan tisti, kateremu je «tal na čelu Matija Gubec. V Franciji je nastala proti taki vladavini revolucija, ki je pometla s površja plemstvo in privilegirane stanove ter razglasila republiko. Iz Francije se je val nezadovoljstva brezpravnih razlil po vsej Evropi in jo zdemokratiziral. Tudi bivša Avstrija ^je dobila ustavno, parlamentarno in demokratično vladavino, ki je šele omogočila nam Slovencem, da smo se dvignili do zavestnega narodnega življenja. Za vse, kar smo Slovenci in kar smo dosegli v svojem narodnem, kulturnem in ostalem hotenju, se moramo tedaj zahvaliti samo demokraciji, ki je odpihnila »stanove« in absolutizem.
Človeštvo je bilo že trdno prepričano, da se tisti časi v nobeni obliki ne bodo nikoli več vrnili, pa so se vendarle. Ko je izvedel v Italiji fašizem revolucijo in mu je bila demokracija v napoto, ker je vedel, da bi se narod pri svobodnih, demokratičnih volitvah izrekel proti njemu, je posegel na eni strani po srednjeveški diktaturi, na drugi pa po »stanovski« ureditvi ljudskih zastopstev. Odpravil je volitve in parlament, namesto tega pa odredil, da se bo novo državno predstavništvo volilo potom stanovskih organizacij in bodo v njem namesto poslancev le odposlanci stanov. Toda tudi te so smeli izbirati le iz vrst fašizma! Kdor ni fašist, ne more zastopati nobenega stanu. Razen tega nima ta »stanovski parlament« na vlado nobenega upliva: ne more je ne postaviti ne odstaviti. Njegovo delo se izživlja le v tem, da je glasovalni stroj za odobravanje predlogov, ki jih stavi vlada. Po zgledu Italije je bil uveden ta sistem še v nekaterih drugih državah, kjer vlada odkriti ali prikriti fašizem.
Po vsem tem je očito, da je stanovska ureditev države v, novem smislu iznajdba in namen fašizma kot sovražnika demokratične enakopravnosti, svobode in pravice ljudftva. Stanovski par lament je zato samo krinka, za katero se skriva diktatura in samovolja narodu vsiljenih vodij (firerjev, dučejev itd.). Zato je tudi čisto razumljivo, da se pri nas v Jugoslaviji ogreva za tako »de mokracijo« najbolj jasno in glasno vodja jugoslovanskih unitarističnih in centralističnih fašistov, Dimitrije Ljotič. Da so se spustili na ta tla tudi naši jugoslovan ski katoliški Škofje, skoraj ne moremo razumeti. Razlagamo si lahko samo kot
»Sporna vprašanja med Jugoslavijo in Italijo kljub vsemu niso take narave, da jih s pametno in dobro voljo ne bi bilo mogoče odstraniti.«
Italijanski dnevniki in tedniki so kar navdušeno ponatisnili besede našega zunanjega ministra dr. Milana Stojadinovi-ča, ki jih je govoril na naslov Italije v svojem ekspozeju ob priliki debate o proračunu ministrstva zunanjih zadev, ko je dejal, da se razmerje med Jugoslavijo in Italijo stalno boljša. Pri tem so se pa dotaknili tudi spornih vprašanj
—	ne da bi jih konkretno navedli — in ugotovili, da niso take narave, da se ne bi dala odstraniti. In tu se enkrat izjemoma z mnenjem italijanskih listo, popolnoma strinjamo. Res je, vsa sporna vprašanjo se dajo odstraniti, vsaj začasno, četudi ne za vedno. Toda vsa ta sporna vprašanja morejo in morajo rešit: samo Italijani, ki so jih tudi sami povzročili! Prvo, največje in najbolj pereče je pa vprašanje Slovencev in Hrvatov Julijski Krajini!
V	tej, danes Italiji priključeni pokrajini, kateri mirovna konferenca v Parizu ni priznala pravice samoodločbe o svoji pripadnosti, čeprav je bilo samo na tem načelu sklenjeno premirje na frontah svetovne vojne, živijo že poldrugo tisočletje kompaktno naseljeni sto tisoči zavednih Slovencev in Hrvatov/ ki so se davno pred svetovno vojno dvignili kulturno tako visoko, da so stali nad italijanskimi sosedi. Vsi ti tisoči Slovencev in Hrvatov žive strnjeno na narodnem ozemlju, ki ga od italijanskega ločijo ostre in točno znane meje, in vsi so narodno zavedni ter prežeti z neuničljivo zavestjo krvne, jezikovne in kulturne skupnosti z vsemi ostalimi Slovenci. odnosno Hrvati. Te zavesti vse do danes ni zmanjšala niti državna meja niti usoda, ki jih je zadela po zmagi fašizma.
Tem našim visoko narodno zavednim ini kulturno samozavestnim bratom je pa bilo odvzeto prav vse, kar je mogoče vzeti kakemu ljudstvu: odvzete so jim bile vse ljudske, meščanske, strokov ne in srednje šole do zadnje v poslednji gorski vasi; razpuščena so bila vsa njihova izobraževalna, telovadna, športna, pevska in ostala društva brez ene same izjeme; uničene ali odvzete so jim
bile vse gospodarske zadruge, posojilnice, hranilnice, banke in druge podobne ustanove; prepovedan in zatrt je bil ves njihov tisk od dnevnikov in tednikov do leposlovnih mesečnikov; zaprte so bile vse čitalnice in knjižnice in prepovedan sploh vsak uvoz slovenskih in hrvaških knjig vsake, celo nabožne vsebine; prepovedani so bili vsi slovenski in hrvaški napisi na javnih uradih ustanovah, zasebnih podjetjih, trgovinah, delavnicah, gostilnah ter sploh povsod, tudi tam, kjer ni bilo nikoli nobenega Italijana in ga še danes ni; prepovedano je bilo vsako slovensko petje, tudi cerkveno, fantovsko na vasi in domače v zasebnih stanovanjih; pregnani, odpuščeni ali v notranjo Italijo prestavljeni so bili vsi slovenski učitelji, podurad-niki in uradniki državnih in samoupravnih oblastev ter ustanov; prepovedano je bilo vsem tem ljudem govoriti v maternem jeziku celo v občinski pisarni, v kateri gospodarijo od režima postavljeni in mastno plačani Italijani iz starih pokrajin; poitalijanjena so bila vsa imena slovenskih in hrvaških vasi, trgov, mest, naselij, potokov, rek, gričev, gora m brez izjeme vsega, a poitalijanju-jejo se celo sto in stoletja stari slovenski in hrvaški priimki; prepovedano je star šem dajati pri krstu otrokom slovenska in slovanska imena; prepovedano je vsako zbiranje ali prirejanje tudi najbolj nedolžnih slovenskih veselic in zabav, iger, predavanj itd.; po mestih se sme govoriti materni jezik domačega prebivalstva samo še doma, za zaprtimi vrati; tuji učitelji, uradniki in tuji duhovniki zmerjajo naše brate z barbari in barabami, jih dan na dan ovajajo, vlačijo v zapore, internirajo in postavljajo pred državno sodišče; a kar je še najhuje: za Slovence in Hrvate v njihovi lastni deželi ni ne kruha ne zaslužka, ker je pridržan tujim priseljencem!
Na vsem vesoljnem svetu, da na Evropo niti ne mislimo, ni narodne manjšine, ki bi bila dodisi kdaj v preteklosti ali v sedanjosti doživela tako ali vsaj Je od daleč podobno usodo. In to se je zgodilo ljudstvu, ki je bik) med vsemi/ v srednji Evropi najbolj narodno zavedno in kulturno prosvetljeno, ki je imelo v bivši Avstro-Ogrski najnižji odstotek nepismenih! Je bilo to potrebno? Bi bil brez tega obstoj Italije ogrožen?
Fašizem je nevarnejši
od komunizma
Preprečen fašistični prevrat na Madžarskem nov dokaz, od kod dobiva fašistični »nacionalizem" pobude in v čigavi sluibi je
Italijanski in nemški fašizem se neprenehoma razburja in očita ruskemu komunizmu, da širi svojo propagando po evropskih državah, v katerih priprav lja komunistične prevrate; mnogi dogodki, posebno v zadnjem času, pa kažejo, da se tudi fašizem poslužuje takih sredstev in stremi z nedovoljenim vmešavanjem v tuje države po tem, da bi v njih organiziral fašistične revolucije. Nameni tega početja so takoj razumljivi: iašizem bi rad napravil iz teh držav, v katerih bi vladal po njem vodeni domači fašizem, gospodarske, politične in vojaške etape za širjenje svojih imperialističnih stremljenj. Tako vemo danes, da vzdržuje vsa fašistična stremljenja po srednjeevropskih in balkanskih državah bodisi italijanski aii nemški fašizem. Vsi desničarski »nacionalisti« v Avstriji, Madžarski, Romuniji, Bolgariji, Grčiji in drugod so v I najtesnejših stikih z Berlinom ali Rimom, od koder dobivajo materialno in moralno podporo ter tajne nasvete in navodila. Da se je skušalo tako početje vgnezditi tudi v Jugoslaviji, nam je dovoli nazorno odkrila afera Ljoti-e v e »Tehnične unije«.
Še očitejši dokaz so nam pa pripravili zadnji dogodki na Madžarskem. Bu-dimpeštanska vlada je namreč koncem preteklega tedna na opozorilo voditelja malih kmetov Tyborja Eckhardta ugotovila, da se pripravlja fašistični državni udar, ki naj bi bil finančno in moralno podprt od zunaj, spremenil Madžarsko v fašistično diktaturo po italijanskem in nemškem vzorcu. Ta udar je pripravljala organizacija »suličastih križev«, ki je pridobila za svoje namene tudi mnogo častnikov madžarske narodne brambe. Nekateri pa trdijo, da je bil
o	teh namenih poučen sam državni upra-
vitelj Nikolaj H o r t h y, ki ni prijatelj demokracije. Toda vlada dr. D a-r a n y j a je pokazala takoj dovelj ener gije in izdala vse potrebne ukrepe, da se udar prepreči. Vojaštvo je bilo alarmirano in pripravljeno na nastop, nekatere važne postojanke so se zastražile, mnogi voditelji fašizma so pa romali v zapor. Aretiranih je bilo tudi mnogo častnikov, baje okoli 200.
Na Madžarskem prav za prav nikoli ni bilo popolne demokracije, kar je čisto razumljivo, ako pomislimo, da je dežela še danes v rokah plemiških veleposestnikov, ki imajo zelo velik upliv na državno notranjo in zunanjo politiko, vendar tudi o absolutizmu ali diktaturi ni mogoče govoriti. Sedanji režim je nekakšna »pristrižena« demokracija, toda še vedno je boljša, kakor bi bila fašistična samovolja. Tega se zaveda tudi sedanja Daranyjeva vlada, zato izjavlja, da bo z vsemi silami branila demokracijo proti fašizmu. Pri tem seveda lahko računa na podporo ogromne večine madžarskega ljudstva, ki je usmerjeno izrazito proti fašizmu. Tu moramo misliti najprej na vse madžarsko tovarniško in kmečko delavstvo, na vse male in srednje kmete ter na vse one, ki dobro vedo, da bi jih fašistični režim oropal vseh pravic, tudi še tistih skromnih, ki jih imajo sedaj. Pa tudi vsi zmerni meščani so nasprotniki fašizma. Ako bi se izvedlo ljudsko glasovanje na podlagi tajnih in enakih volitev, bi se najmanj 90 odstotkov Madžarov izreklo ne le proti fašizmu, ampak tudi za popolno demokracijo.
Nevarnost fašističnega prevrata na Madžarskem je zaenkrat odstranjena z energičnimi ukrepi vlade, toda nauk, ki ga je dobila s tem srednja in balkanska
Ne! Vsega tega ni bilo treba! In to je tisto, kar je ustvarilo glavno in najtežje vprašanje med Italijo in Jugoslavijo. To vprašanje zato ni vprašanje diploma cije in diplomatov, to je vprašanje vsega slovenskega in hrvaškega naroda v celoti, naj živi kjerkoli. Diplomati sklenejo lahko kakršnekoli sporazume, razmerje med njimi postane lahko najbolj prijateljsko in najbolj prisrčno, a ostalo bo omejeno samo na nje — dokler se ne sklene tudi sporazum med narodi. Naj se v Italiji ne varajo z mislijo, da je mogoč sporazum, ne da bi se rešilo prej to glavno vprašanje; kajti sporazum, ki ni sklenjen na temelju src narodov, je prazna pena, laž in krinka, pod katero tli dalje nepomirljivo sovraštvo.
Ako trdijo sedaj italijanski listi, da sporna vprašanja med Italijo in Jugoslavijo kljub vsemu niso take narave, da jih s pametno in dobro voljo ne bi bilo mogoče odstraniti, se morajo zave-
dati, da je treba ozdraviti bolezen, ki razjeda prijateljstvo med Italijo in Jugoslavijo, pri korenini! i  _________ ,	ato
s*.	•>*«.	ii_	ostalo	Slovenci in Hr-
vati na Primorskem niso neka med tujim življem pomešana narodna manjšina, kakor so n. pr. Italijani v Dalmaciji ali Nemci v Sloveniji, ampak na svo ji zemlji kompaktno in čisto živeče narodno zavedno ter kulturno izobraženo ljudstvo! Ako se torej sporna vprašanja res dajo odstraniti, je s tem dana Italiji najlepša priložnost, da to takoj dokaže, in prepričana naj bo, da bo potem sporazum med njo in Jugoslavijo lahko postavljen na zdrave in trdne temelje. — Mi čakamo na dokaz!
Naročite ,rNeodvisnost‘
Kaj pripravlja Hitler
na Češkoslovaškem
Za Španijo naj pride na vrsto ČSR — Laži o „boljševizaciji" Češkoslovaške — Konrad Henlein naj bi prevzel vlogo generala Franca in se uprl češkoslovaški vladi
Praha, v marcu.
V	tukajšnjih političnih krogih se širijo senzacionalne vesti, o katerih so poročali tudi tuji listi, namreč, da pripravlja Hitlerjeva Nemčija novo nasilje, to pot v srednji Evropi, na Češkoslovaškem. Po teh vesteh so gospodarji tretjega Rajha že določili datum temu novemu nasilju. Začelo naj bi se 12. maja 1937. na dan kronanja angleškega kralja, kajti tedaj Anglija pač ne bi hotela odgovoriti s kakšno odločnejšo diplomatsko reakcijo. Vodja hitlerjevske stranke na Češkoslovaškem Konrad Henlein naj bi prevzel vlogo generala Franca in se uprl češkoslovaški vladi.
Češkoslovaška vlada je prepovedala uvoz vojaških potrebščin iz Nemčije. To bi kazalo, da so te vesti utemeljene. Vse kakor je zelo verjetno, da bo češkoslovaški problem vzporedno s španskim v kratkem na prvem mestu. Sicer sta pa oba problema po hitlerjevski Nemčiji naj tesneje povezana. Angleška in francoska politika popuščanja Nemčiji dejansko Hitlerja samo podpira in mu daje poguma za nove podvige. Tako so v Berlinu mnenja, da bi se metoda, ki so jim jo dejansko dovolile velesile v Španiji, lahko uporabila tudi drugod. Menijo, da se bodo proti Henleinu demokratske sile prav tako ugodno zadržale kot so se proti generalu Francu. In tako si je sedaj Berlin izbral Češkoslovaško. Dr. Gobels deluje glede Češkoslovaške na isti način, kakor je lani glede Španije po zmagi ljudske fronte po februarskih volitvah. V vsem svojem tisku kriči, da se Češkoslovaška boljševizira. Dne 7. januarja t. 1. je »Volkischer Be-obachter« reproduciral po budimpeštan-skem »Magjarorsagu« na svoji prvi strani članek z debelim naslovom »Češkoslovaška na povelje Moskve«. Po ogrskem poročilu je češkoslovaška armada pred-straža rdečih sil in Kominterne v srednji Evropi. Popolnoma jo ima v rokah 2000 sovjetskih častnikov... Da bi »dokazal« »boljše vizacijo« Češkoslovaške, ponatis -kuje nacistično glasilo poziv v korist španski republiki, ki ga je sestavil prejšnji senator, predsednikov brat Voja Beneš.
»Deutsche Diplomatisch . Politische Korrespondenz« poziva praško vlado, naj hitro spremeni politiko. In sicer piše sledeče: »Nemogoče nam je razumeti, da bi država s tako notranjo strukturo in geografsko lego kot jo ima Češkoslovaška, mogla obdržati položaj, ki ga ima od svojega postanka po zmagi Velike antante. Politika, ki stremi po ohranitvi sedanjega položaja, pomeni na
zunaj in na znotraj provokacijo. Iz tega rezultirajo napetosti, za katere nima nihče pravice očitati odgovornosti drugim. čas bi bil za Češkoslovaško, da v svojem lastnem interesu temeljito spre meni svoje zveze in stališče do germanizma tako v notranjosti svojih meja, kakor tudi izven njih«. Češkoslovaška .vlada je ponudila nemškemu vojaškemu atašeju v Pragi, da obišče češkoslovaške aerodrome, in se prepriča o ničevosti obtožb, ki očitajo Češkoslovaški, da je zgradila na svojem teritoriju aerodrome za sovjetsko avijacijo. Nemški vojaški ataše je ta predlog odklonil. Medtem ko dr. Gobels tako grmi v svojem tisku, pa tretji Rajh resnično na Saškem z velikansko naglico tira utrjeval-na dela in gradi ceste za vpad na češkoslovaško ozemlje. Francijo veže pogodba o medsebojni pomoči, ki vsebuje zelo striktne določbe glede Češkoslovaške, če je ogrožena. L. Blum je pogosto izjavljal, da Francija ne bo dopustila ugovarjati svojemu podpisu, kar pomeni, da bo morala v primeru direktnega ali indirektnega napada na Češkoslovaško, uveljaviti dejansko vojaško solidarnost. Kdor hoče preprečiti zapletljaje, ki bi nastali radi napada Nemčije na Češkoslovaško, mora najprej zavreti hitleri-zacijo Španije. Če se slučaj onstran Pi-renejev brez nadaljnjega sprejme, bo Nemčija mislila, da lahko na podoben način postopa na Donavi. Radi francosko-angleške zveze je zakoniti španski vladi nemogoče nabaviti si orožja. Če bodo Francozi brez pomisleka proslavljali francosko-angleško zvezo, bodo s tem omogočili Mussoliniju in Hitlerju osvojitev Španije. Očividno vzdržnost Francije z ozirom na vojno v Španiji ne bo obvarovala Češkoslovaške. Kdor se hoče izogniti eksploziji na Češkoslovaškem, mora zaustaviti fašizem v Španiji. Če hoče Francija uspešno kljubovati agresivnosti Hitlerja, mora poglobiti in učvrstiti vezi z vsemi svojimi starimi prijatelji in zavezniki, zlasti pa z Malo antanto.
Italijanske vojaške priprave
Po sklepih velikega fašističnega sveta o še večji oborožitvi in militarizaciji Italije, poročajo evropski listi, da so v Italiji v teku velike in skrivnostne vojaške priprave. Pripravlja se za nastop 12 divizij vojske z vso najmodernejšo tehnično bojno opremo, vsi vojaški obvezniki, zlasti mlajši, so pa pod stalnim
Evropa, je nad vse dragocen. Zopet se je pokazalo, od kod dobivajo navdih in denar razna »nacionalistična« gibanja v tem delu naše celine, in kaj bi bilo, ako bi se jim njihovi nameni posrečili. Postali bi na milost in nemilost tujcem izročene kolonije, v katerih bi gospodovala tuja gospodarska, politična in vojaška volja. Države srednje in balkanske Evrope bi se spremenile v same Mandžur i j e! Od odvisnosti od tujcev do
popolnega suženjstva bi bil potem le še en sam korak. Naša fašistična gibanja so orodje naših večnih sovražnikov, katera so pripravljena za svojo »oblast« prodati tudi našo državno in narodno neodvisnost ter svobodo. Ta gibanja so zato še bolj nevarna kakor komunizem, in bilo bi potrebno, da bi države postopale s fašisti vsaj tako odločno, kakor postopajo s komunisti!
poslušnost; napram papežu
Ker stojimo kot slovensko kmeSko-delavsko gibanje načelno na stališču svo bode, enakosti in bratstva, to se pravi popolne demokracije, odklanjamo brez vsake debate vsako stremljenje po uved bi stanovskega sistema v Jugoslaviji.
Odklanjamo ga pa tudi radi interesov slovenskega naroda v sedanjem položaju. Uvedba stanovskega parlamenta bi pomenila v naši državi uzakonitev beograjskega centralizma za ves čas tega sistema.« Stanovski poslanci, ki bi jih izvolili slovenski stanovi, bi smeli govoriti o svojih stanovskih zadevah, ne pa tudi o tem, kako bodi država politič-
no urejena in vodena. Imeli ne bi nobenega! upliva na vlado. Narodna skupščina stanov ne bi mogla vlade ne postaviti ne odstaviti.
Ako vemo, kakšni so nameni jugoslovanskih centralistov s Slovenci, si lahko predstavljamo, kako obupen bi postal v tem primeru naš narodni položaj. Izgubili bi sploh svako možnost
upreti se gospodarskemu izkoriščanju 'in zatiranju naših slovenskih narodnih pravic po jugoslovenskem centralizmu. Skratka: vrnili bi se v čase pred letom 1848.! Stanovski sistem bi lahko pomenil za nas smrt. Zato mu moramo napovedati neizprosen bo]!
nadzorstvom. Nobeden ne dobi potnega lista za inozemstvo. Listi, ki poročajo o tem, namenov te vojaške priprave ne poznajo, ampak jih samo ugibajo. Nekateri trdijo, da so te divizije pripravljene za odhod v Španijo, kjer naj bi nastopile v primeru, da bi generalu Francu grozila nevarnost poraza, drugi pa kažejo nekako nejasno na severno in vzhodno Afriko. Kaj je res, bo seveda pokazala šele bodočnost, gotovo je samo to, da se le v zabavo te divizije ne pripravljajo na pohod. Poleg tega vemo že iz dosedanjih izkušenj, da ljubi fašizem presenečenja in neprestana nova vznemirjanja.
Namen fašizma je producirati vojake
Veliki fašistični svet je sklenil nedavno v Rimu najbolj ostre odredbe za dvig števila rojstev italijanskih otrok. V zadnjih letih število porodov v Italiji nem-reč stalno pada, in računarji so izračunali, da bo v nekaj letih Italiji primanjkovalo vojakov. Torej je treba fabrici-rati otroke zato, da bo dovolj vojakov! Različni so bili že nameni, ki so jih razni nauki oznanjali človeku na zemlji in celim narodom, toda to, da je namen roj stva in življenja pripravljati bojne pohode, je bilo pridržano šele fašizmu v letu 1937. po rojstvu Kristusovem, katerega namestnik na zemlji stoluje v Rimu.
Prihod dr. Beneša v Jugoslavijo
Prve dni aprila bo v Beogradu konferenca zunanjih ministrov držav male zveze, Jugoslavije, Češkoslovaške in Romunije, dne 5. aprila pa prispe tja predsednik češkoslovaške republike dr. Edvard Beneš. Sprejet bo z vsemi častmi predsednika države. Temu obisku se pripisuje velik pomen, ker bo baje znatno okrepil bratske vezi med Jugoslavijo in Češkoslovaško, o katerih je tudi tisk trdil, da so se zrahljale, kar bo sedaj demantirano.
Koliko je v Italiji fašistov
Z zborovanja velikega fašističnega sveta smo izvedeli, da šteje sedaj italijanska fašistična stranka 2,027.400 članov. Ako računamo, da je vseh Italijanov na svetu okoli 50 milijonov, zavzema fašizem med njimi skoraj točno —
4	odstotke! Med temi so pa všteti tudi vsi tisti, ki morajo biti fašisti, ker bi sicer izgubili eksistenco. Toda ta procent se bo te dni precej zvišal s takimi zadnjega kova, kajti sklenjeno je bilo, 4a morajo do 1. aprila letos vstopiti v stranko vsi državni uradniki brez izjeme; kdor tega ne bo storil, bo izgubil 'službo brez odpravnine in pokojnine.
Občinske volitve v Bolgariji
Preteklo nedeljo so bile v Bolgariji 'občinske volitve. Nastopiti so smele samo vladne liste. Opozicija je razglasila neudeležbo, a po uradnih poročilih je vendarle volilo nad 80 odstotkov volilnih upravičencev. — Pri nekih volitvah pri nas za časa JNS je volilo njeno edino listo v neki občini 34 volilcev, v poročilu o izidu volitev smo pa brali, da jih je volilo — 340!
Novi nemiri v Palestini
V	Palestini, kjer je bil nekaj mesecev mil, so se pričeli sedaj novi krvavi spopadi med domačimi Arabci in priseljenimi 2idi.
Zahteve francoskih delavcev
Ker so se življenjske potrebščine podražile, zahtevajo francoski delavci in državni nameščenci zvišanje mezd in plač, dasi se že sedanje sorazmerno niti od daleč ne dajo primerjati z nizkimi zaslužki naših delavcev in nameščencev.
Anglija in Belgija
Anglija je ponudila Belgiji, da bi bila pripravljena v primeru napada s tretje strani, braniti belgijsko državno samostojnost, ako sklene Belgija z njo tesnejšo vojaško zvezo. Pogajanja se še nadaljujejo. Kot napadalec more biti tu mišljena samo Nemčija.
Angleška delavska stranka
je sklenila, da bo, ako pride zopet na vlado, podržavila Narodno banko in socializirala vso veliko industrijo, promet itd. Prav tako postane tudi gradnja novih stanovanjskih hiš državni monopol.
Na Poljskem
ustanavlja vlada od zgoraj navzdol svojo stranko, na katero naj bi se naslonil potem avtoritarni režim. Tisti, ki si obetajo od sončenja v milosti režima koristi, kar tekmujejo med seboj, kdo se bo prvi priglasil. Tako je bilo še nedavno tudi pri nas v Jugoslaviji.
V Romuniji
nadaljuje vlada svoj boj proti zarodkom fašizma in je zopet pozaprla nekaj fašističnih voditeljev in teroristov.
V Grčiji
kjer so bili še nedavno baje vsi strahovito navdušeni za diktaturo, se kažejo neki znaki nezadovoljstva s sedanjim režimom.
Avstrijskega kanclerja Šušnika
so Italijani baje nekoliko pomirili od zadnjega razburjenja radi Habsburžanov, zato menda še ne bo preusmeril zunanje politike v smislu zbližanja z malo zvezo.
Stanje kmečko-delavskega gibanja
Poročilo predsednika dr. Vekoslava Kukovca Izvrševalnemu odboru gibanja
)
Komu koristijo plodovi naše zemlje
in muke naših kmetov
Prekupčevalcem, špekulantom, izvozničarjem..,
Eno ostane neizpodbitno, da se je treba v vsakem primeru naprej boriti za demokracijo in za zmago idej kmečko-demokratske koalicije, če tudi še dolgo ne bi bilo obljubljenih političnih zakonov. Delati ne moremo v okviru stranke, ker je doslej naše delo organizirano le v gibanju, kar pa je v nekem oziru celo boljše, kakor če bi delali v stranki, dokler ni odobrena.
Podlaga naše organizacije ostane dogovor v Zagrebu od 4. oktobra 1936, sklenjen soglasno med delegati vseh okrajev Slovenije. Po tem dogovoru se organizirajo dalje zaupništva. Ko nam bo sporočeno, da je to delo povoljno napredovalo, izbral si bo delegatski zbor s polno svobodo svoje novo vodstvo. Če se bo našel za vodstvo večini ustrezajoči kmetovalec, se bo odločilo v tem smislu.
V roke mi je prišlo pismo, da bo sklican 14. t. m. v Zagrebu sestanek zaupnikov Slovenije. Ker kakor vidim, nik do izmed navzočih članov izvrševalnega odbora kmetsko-demokratskega gibanja o tem nič ni poučen, je gotovo, da tega zaupniškega sestanka kmetsko-delav-skega gibanja ne bo. Kdor pa misli, da delovanie na lastno pest kaj pomeni, se bo razočaral.
O smeri našega delovanja ne more biti dvoma v tem oziru, da vztraiamo po sklepih kmečko-demokratske koalici-
V glavnem glasilu hrvaške kmečko politike »Seljački dom« je g. dr. Maček napisal uvodni članek, ki ga v celoti ponatiskujemo.
»Pred kratkim sem napisal poslanico in jo poslal slovenskemu kmečkemu narodu. V tej poslanici sem naglasil, da je bila za slovenski narod največja nesreča, ker se je slovenska politična gospoda po vzorcu avstrijskih strank razdelila na dve stranki, na takozvane »klerikalce« in »liberalce«. Posebej sem poudaril, da je bil vzrok delitve v tem, ker so eni in drugi tekmovali, kdo bo boljše služil vladi na Dunaju, a po prevratu, kdo bo boljše služil Beogradu, da bi si pridobil oblast nad svojim političnim nasprotnikom. Razumljivo je, da od tega slovenski narod ni imel in da tudi danes nima nobene koristi, marveč samo škodo, ker je radi tega postal nesposoben za svoj narodni boj.
Politična gospoda je ostala gospoda v svojem svetovnem naziranju in je nanjo bolj vplivala moda, kakor pa trezno presojanje. Zato ni čudno, da se je tudi pri nas na Hrvaškem približno pred tridesetimi leti podal gotovi del takšne gospode na pot za Slovenci in da se je tudi hrvaška gospoda razdelila na »liberalce« in »klerikalce«. Klerikalci so pričeli izdajati celo svoj politični dnevnik pod imenom »Hrvatstvo«, a liberalci, takozvani naprednjaki, svoj politični dnevnik »Pokret«.
Med liberalci in klerikalci se je razvil hud boj in človek bi bil mislil, da je od zmage enih ali drugih odvisna usoda Hrvaške in vsega sveta. Vendar pa je bilo, hvala Bogu, na Hrvaškem drugače
V našem listu smo ponovno pisali o vedno večji vlogi tujega kapitala v našem gospodarskem življenju. Lahko trdimo, da je zunanji kapital že osvojil skoro vse naše najvažnejše produkcijske in trgov, panoge. Naše rudarstvo, naša elektrostrojna, lesna, kemična in tekstilna industrija, naše električne centrale, trgovina in transport ter banke, vse je že v rokah tujega kapitala. V teh industrijskih, trgovskih in denarnih podjetjih je doslej vloženih preko 6 milijard dinar jev. Tuji kapital financira in izkorišča pri nas 304 industrijska podjetja in 21 denarnih zavodov. Koncesije za eksploatacijo in izvoz zlasti našega rudnega bogastva se medtem še vedno množe in so vsak dan ugodnejše. Tem tujim interesentom je danes izročeno zdravje in življenje našega delavstva, njemu se dopušča, da svobodno izkorišča delovne sile našega naroda. Radi njih se znižujejo z dneva v dan že itak škandalozne plače. Tako se pretvarjamo polagoma v kolonijo evropskega velekapitala. In ker je gospodarska moč tujih finančnih sil vedno večja, se te sile poslužujejo te svoje finančne moči, da pridobe potom svojega aparata in svojih organizacij še večji in večji upliv tudi na državni aparat, da ga izkoristijo v svoje dobičkarske namene.
Našička afera je razkrila marsikatero tajnost o načinu poslovanja tujega kapitala pri nas. Govorili so o milijonskih sleparijah na škodo države in o vlogi zelo uplivnih osebnosti pri poslovanju tega podjetja. Sedaj je na dnevnem redu šumsko podjetje »Krivaja«.
To podjetje je izkoriščalo ogromne gozdne komplekse v Bosni in 18 km državne železnice, pa ni za uporabo te železnice plačevalo nobene odškodnine, ni plačevalo vobče nobenih davkov, nasprotno, zahtevalo je od države še kompenzacijo v denarju za svoje — izgube!	Iu-Tj-
ie. katere del smo. na izbojevanju političnih pravic, po sili razmer in iz globokega prepričanja pa na izboljšanju položaja osiromašenega kmeta in delavca pred vsem. Ker smo Slovenci, in gre z rešitvijo hrvaškega vprašanja roko v roki rešitev slovenskega vprašanja, osta nemo tudi v našem gibanju Slovenci, zaupamo pa zlasti velikemu voditelju KDK dr. Vladimirju Mačku.
Vsak dan dobivamo dokaze, da se gibanje kmetov in delavcev utrjuje, kar je glavna stvar. Kdor se pa zagrebškega dogovora ne more držati, bo sam najbolje uganil, kaj iz tega za njega sledi, da se je namreč sam izločil. 2e mnogi so se gibanju približevali, ko so pa videli. da tu ne tečeta nikomur med in mleko, se niso odločili in tavajo dalje. Tako je naš narod po brezdušni dobi zadnjih let res zelo razdrobljen, velike koristi za narod je pa, če je vsaj peščica ljudi pripravljena boriti se za načela. Število tu ni merodajno! Kdor se ne bi mogel znajti, ne bo prišel na svoj račun, pa tudi narod od njega nič ne more pričakovati. Naj tava dalje! Manjša je ta izguba, kakor škoda, ki jo povzročajo že s samo svojo prisotnostjo taki nenačelni ljudje.
Če se ne more gibanje podpirati s shodi, je tem več vredna pisana beseda v listu ali drugače. Uslugo stori narodu, kdor omogoči razširjanje tiska, ki podpira naše gibanje. Koliko časa sme
kakor v Sloveniji, ker so bila vsa prizadevanja enih in drugih bob ob steno in niso imela kvarnega vpliva na zdravo hrvaško in kmečko zavest hrvaškega naroda. Boj med liberalci in klerikalci ni niti najmanj zanimal hrvaškega kmečkega naroda.
Hrvaški narod je šel po svoji kmečki in narodni poti pod geslom: »Vera v Boga in kmečka sloga!« k svojemu smotru — k svobodi Hrvaške in socialni pravici. Slovenski politični gospodi, ki je ostala brez in izven naroda, ni po preobratu preostalo drugega, kakor da so se eni naravnost vrgli v naročje beograi ski politični gospodi, a drugi so se vrgli najprej v naročje dr. Antonu Korošcu in potem skupno z njim v naročje beograjski politični gospodi.
Zakaj vam to prpiovedujem? Zato, ker sem opazil, da se tudi danes skuša obnoviti to, kar se je brez uspeha Dosku-šalo pred tridesetimi leti. Opažamo nam reč tudi danes, da hočejo nekateri duhovniki, ne vsi, živo vero hrvaškega kmetstva v Boga in njegovo pravico izkoristiti za to, da bi narod zasužnjili politično, ali da bi ga pripeljali v politične vode. Ker ne žanjejo in ne morejo žeti uspehov, nazivajo svoje vernike za brezverce in komuniste. Ko bi ta duhovna gospoda samo za trenotek pomislila, kako s takim postopanjem škoduje veri, ki jo žele braniti, nikdar ne bi tako postopala.
Na drugi strani pa opažamo tudi to, da nekateri ljudje, in to ne samo tisti, ki so komunistično navdahnjeni, marveč tudi tisti, ki niso tako navdahnjeni, mislijo, da je napočil čas, zmanjšati v hrvaškem narodu njegovo po dedih in
Dr. Kosič je v beograjski »Politiki« objavil celo vrsto dokazov, kako si ta kapital osvaja iz dneva v dan večjo moč in upliv v sami državi, in to prvenstveno s pomočjo najgrše korupcije. Njegovo podkupovanje sega v vse mogoče kro ge. Dr. Kosič pravi:
»Ne smemo tako daleč, da mu predamo ves javni aparat, celo tudi nadzorno oblast nad samim seboj. Ta kapital je tako spreten, da je uvedel v svoje upravne svete novo kategorijo tajnih upravnih svetnikov, ki niso nikjer registrirani, ker dobivajo tako mastne tantijeme, da bi se jih ne moglo po zakonu nikjer knjižiti«.
Tak način poslovanja, nadaljuje dr. Kosič, se temu importiranemu kapitalu obilno izplača. Statistično je dokazano, da zasluži velekapital pri nas povprečno od 80—100 odst., a ti profiti še ve-
ZAPISKI
Prava pot. V Ljubljani izhaja revija »Misel in delo«, ki jo izdaja in piše tista peščica jugoslovenarjev, ki se še 'vedno ne morejo znajti v pravem položaju! slovenskega naroda v Jugoslaviji. Ta revija je objavila letos tudi članek »Samospoznanje«, v katerem pravi med drugim, da se slovenska inteligenca ne more znajti v nacionalnih in kulturnih vprašanjih, ker ne najde prave poti. Ako bi to bilo naslovljeno na tisto inteligenco, ki se zbira okoli te revije, bi morali priznati, da je pisec pogodil pravo, toda ne: nanaša se na tisto inteligenco, ki stoji možato na stališču slovenskega naroda, njegove samostojne politike in kulture. Ta inteligenca po mnenju tega jugoslovenarja torej ne ve, kaj dela? Tako z vsako resnico skregan
posamezen naš list izhajati, ni v naših rokah, kar vsakdo ve. Če pa deluje vsaj nekaj tednov, je že s tem mnogo storjenega. Izražajo se mnoge želje o listih, njih obsegu in njih ceni. Ker je naše občinstvo od strank, ki so ga pri obilici denarja poplavljale z zastonjskim tiskom, malo pripravljeno žrtvovati in je danes tudi res težko za vsak dinar, vemo, da zadevajo izdajatelji našega tiska, ki nimajo kapitala, na težkoče.
Vidimo pa tudi, da imamo z razumnimi ljudmi opraviti. Urednikom prihajajo dopisi, da se še nikdar ni govorilo ljudstvu tako toplo in iskreno, kakor se govori zadnji čas s strani kmečko-delavskega gibanja. Ne more biti naš namen širiti tisk za kratek čas in zabavo, ampak radi resnih ciljev. Naše ljudstvo je bilo vsa leta od kapitalističnega tiska zaslepljevano in begano, da se Bogu smili. Nas Slovence so vrgla zadnja leta za 50 let nazaj, zato tudi mi ne moremo naenkrat vsega popraviti. Zdrava misel kmeta in delavca pa točno spozna, komu je treba zdaj slediti, če nočemo duševno in gmotno popolnoma propasti. Zato moremo ugotoviti, da se še nikoli ni oglašalo toliko Izkušenih mož, ki hočejo s kmečko-delavskim gibanjem sodelovati z besedo in s peresom, kakor v zadnjem času. Vse to kaže na mučno bodočnost kmečko-delavskega gibanja v 'Sloveniji.
pradedih podedovano vero. Prvi in drugi naglašajo svojo pripadnost hrvaškemu kmečkemu pokretu, vendar pa bi ga hoteli spraviti na svojo stran. Če bi hrvaški kmečki pokret ne bil tako močan, kakor je, bi ga raztrgali na dvoje, raztrgali bi na ta način na dvoje hrvaški narod, kakor je pred pol vekom raztrgala slovenska politična gospoda sloven .ski narod. To pa jim ni uspelo, kakor jim ni uspelo pred tridesetimi leti, ko je bil hrvaški kmečki pokret šele v razvoju, a kako bi jim uspelo danes, ko je zdrava zavest hrvaških kmetov povezana z nau kom našega voditelja in učitelja Stjepa-na Radiča.
Hrvaški kmetje verujejo v Boga in so ostali zvesti veri svojih očetov ne oziraje se na to. da li je vera katoliška ali nekatoliška, krščanska ali mohamedanska. Razlika v veri nas ne more deliti, ker je Bog eden in edini, a samo živa vera v njega, ki je večni izvor dobrote i« pravičnosti, mora biti ljudem, kažipot za mir na zemlji. Duhovnike, ki to zaslužijo, narod spoštuje in posluša, ko učijo besedo Božjo. Svojo politiko pa bo vodil hrvaški narod sam. Pravi narodni duhovniki se ne bodo ponujali in vsiljevali za voditelje, marveč bodo šli v politiki s svojim narodom. Tisti, ki ne bodo šli z narodom, naj bodo prepričani, da bo šel narod po svoji poti brez njih. pa tudi proti njim. Tiste pa, ki nimajo vere in mislijo, da je potrebno in da morajo v to, v ostalem zastarelo modo brezverstva, zavajati tudi hrvaško kmetstvo, pozivam, naj vršijo to častno delo izven Hrvaške kmečke stranke in izven hrvaškega kmečkega pokreta«.
dno naraščajo, kakor to nazorno dokazujejo podatki o gibanju izvoza in uvoza, in kakor to priznavajo tudi naša službena mesta. Priznati bi se pa tudi moralo, da se je temu procvitajočemu tujemu kapitalu dovolilo, da zniža od leta 1930. dalje — torej v dobi najugodnejše konjunkture za to vrsto investicij — delavske plače za 1 milijardo in 156 milijonov dinarjev letno! In ti industrij-ci pritiskajo še vedno, da bi delavski zaslužek še bolj oklestili. 7	*w-
vedo.
*„	_____ Prizadetih bi bilo
znova okoli 400.000 delavcev. To so blagodati industrijalizacije naše države po kapitalu, ki smatra to državo za kolonijo in njegovo delavstvo za koloni-jalno delavno blago. Tako se naše narodno bogastvo pretvarja v narodno siromaštvo.
nesmisel more zrasti samo na jugoslo-venarskem zeljniku, ki ga že od vsega začetka tare strašna miselna suša. Gospodje! Slovenska inteligenca, ki ni in ne bo nikoli izdala svojega naroda, je že davno našla svojo popolno jasno pot v nacionalnih in kulturnih vprašanjih:	ta
pot je slovenska! Kakšno ste pa našli vi, jugoslovenarji? Povejte nam že enkrat možato, kakšni so vaši nameni s Slovenci? Za nas je mogoča samo, ali ohranitev slovenskega naroda in njegove kul ture, ali pa njegova narodna in kulturna smrt v raznaroditvi. Mi smo za ohranitev in se bomo vedno neuklonljivo bojevali proti smrti v raznaroditvi, pa naj nam preti od katerekoli strani, sorodne ali nesorodne. Nam je renegat re-negat, pa naj zatajuje svoj narod v korist kogarkoli, Slovana, Germana ali Romana.
Izvoz poljedelskih produktov je od 1. 1930. dalje radi splošne gospodarske kri ze stalno padal. Kmetje niso vzlic temu omejili proizvodnje in je zato ves pre-bitek ostal večinoma nerazprodan. Medtem so pa rasle obveznosti kmetov v pogledu davkov in drugih dajatev. Tudi cene industrijskih proizvodov, ki jih kmet nujno rabi (sol, petrolej, sladkor, tobak, vžigalice, oblačilo, poljsko orodje itd.) niso sorazmerno padale, medtem ko so nasprotno ves čas padale cene poljedelskih produktov.
V teh razmerah je bil kmet toliko bolj izročen na milost in nemilost špekulantom. Ti so kupovali pri kmetu njegove pridelke za vsako ceno, še sami so delali na to, da so bile v tem času cene na tržišču nizke, ko so pa pokupili kmetovo živino in pšenico, so pa delali na to, da so se cene spet dvignile. Tako so špekulanti tudi v letih gospodarske krize mastno zaslužili. Pšenico so kupoval: pri kmetu po 80 par, na trgu so jo pa prodajali po Din 1.80, v kruhu je pa kmet lahko spet kupil isto pšenico po Din 3.—. Kmet, ki je prodal lan, konopljo, sladkorno repo, tobak po škandalozno nizki ceni, je lahko nato kupil
Osemnajst let je preteklo, odkar so se morali odreči dotedanji tlačitelji slovenskega naroda nadalnjega gospodstva nad večino Slovencev. Podpisane so bile pogodbe, dane so nam bile garancije. Danes so postale pogodbe cunje papirja in kje so vse garancije?
Dovolj smo imeli Slovenci časa, da si sami ustvarimo ta jamstva, imeli smo 18 let priliko, da ustvarimo Slovenijo privlačno za vse Slovence, ki so bili od naše narodne skupnosti odtrgani, a priznati si moramo, da vendar nismo sto-riU dovolj. Najnovejša nemška propaganda, ki jo podpirata obe nemški vladi, še prikazuje slovenske pokrajine okoli Maribora kot »strnjeno nemško« in Slovenijo tja do Zidanega mosta kot »nemško kulturno ozemlje«. Šele pod temi vidiki se pokaže ves pomen in vsa nujnost dela na izpopolnjevanju in dograditvi naše kulture, dela za večjo kulturno povezanost vseh Slovencev, dela za popolno s lovensko univerzo v Ljubljani.
Naša univerza je izmed vseh treh jugoslovanskih univerz najslabše dotirana. Z dovoljenimi krediti komaj životari, njen dvig in izpopolnitev pa sta ob takih prilikah tudi ob največjem Idealizmu nemogoča. Vendar lahko trdimo, da ima od vseh treh univerz najtežjo nalogo in vsaj tak pomen, kakor ga imata beograjska in zagrebška. Na nas je, da ji omogočimo nadaljnji napredek in da }i damo možnost, da nam ustvari močno slovensko kulturno skupnost, ob kateri
ta svoj proizvod predelan za 1000 do 1500°/o dražje. In dosti boljše ni bilo niti z drugimi produkti (mastjo, mesom, itd.) Naš kmet je vse do leta 1936. gospodarsko propadal, se zadolževal — še ono malo, kar je mogel v teh letih zaslužiti, je šlo v žep špekulantov.
Z letom 1936. se je pričel izvoz spet dvigati. Na nekaterih mednarodnih tržiščih je končno znova oživelo popra-ševanje po naši pšenici in po naši živini. Vrednost izvožene živine se je v letu 1936. povečala za 240 milijonov dinarjev, s čimer se je dosegla višina izvoza iz leta 1931. Vrednost izvožene živine je znašala leta 1931.	1.349.4 milijonov
Din, leta 1936. pa 1.164.4 Din, torej za 185 milijonov manj kot leta 1931.
Povečal se je tudi izvoz pšenice. Lanska žetev je bila rekordna. Dala je pšenice, koruze, rži, ječmena itd. skupno '39.881.153 mt. centov, napram 55.819.912 'mt. centov leta 1928. in 79.524.75 mt. cen tov v letu 1934. Samo žetev pšenice je bila v letu 1936. za 1.083.387 mt. centov večja kot v letu 1928.
V letu 1937. se je tudi pri nas, kakor po vsej ostali Evropi, znatno povečal obseg površine zasejane s pšenico, pa
bo govorjenje o »nemškem kulturnem ozemlju« na Slovenskem postalo tudi v očeh tufbie neresno in smešno.
Že več let se slovenski akademiki borimo za izpopolnitev in dograditev ljubljanske univerze. Prvi uspehi so tu. vendar je smoter še daleč. Večkra t smo že za prosili vso javnost za pomoč v tem boju in vselej se je ta v polni meri odzvala.
Sila razmer nam daje pogum, da se obračamo danes mariborski študentje na vse zavedne mariborske Slovence. Pokazati hočemo voljo vsega Maribora, da se briga za slovensko kulturo, da hoče popolno slovensko univerzo in da zahteva, da da država vsa sredstva za to izpopolnitev. Pokazati hočemo končno vzroke, ki zahtevajo, da enkrat jasno in odkrito povemo, da v vprašanju slovenske kulture in najvišje njene ustanove — ljubljanske univerze — stare rivalitete in ljubosumja med Mariborom in Ljubljano ne poznamo več.
Udeležite se polnoštevilno zborovanja, ki ga bomo priredili 17. t. m. ob 20. uri v dvorani Ljudske niverze pod geslom:
»Maribor za popolno slovensko univerzo«.
Društvo jugosl. akademikov v Mariboru.
Pripominjamo, da so svoje sodelovanje na tem zborovanju obljubili že najodličnejši Mariborčani in veliko število društev. Prejeli smo že od vseh strani izjave, ki naše zborovanje pozdravljajo in ki se z našim bojem solidarizirajo.
je zato pričakovati, da bo letos žetev še obilnejša.
Zlasti bi pa moral letos najti zelo ugodni trg izvoz klavne živine. Nekatere države so že povečale število izvoznih kontingentov, druge, med temi tudi Italija, nameravajo organizirati izvoz naše živine na najširši podlagi.
Z ozirom na vse to, bi se morale logično cene živine povišati. V resnici pa cene padajo. Na tržišča prihajajo vedno večje količine govede, svinj, itd.
Siromašni kmetje vzlic ugodni letini, vzlic povečanemu izvozu, vzlic temu, da so razprodali, kar so mogli, nimajo krme za živino in nimajo sredstev, da si to krmo nabavijo, zato so prisiljeni prodajati živino v tem zimskem času po kakršnikoli ceni. To okolnost izkoriščajo spet izvozničarji. Kupujejo spet poceni, da bodo lahko dražje prodali.
Izvozničarji bodo znova zaslužili milijone. Ves prebitek od narodnih plodov pojde spet v žep peščice. Kmet bo ukanjen za svoj zaslužek tudi sedaj, ko se je povečalo povpraševanje po njegovih produktih, kakor je bil ukanjen takrat, ko je bila tako zvana — »kriza«.
vse skupaj vrag, ako se ti dve vprašanji ne bosta rešili pravočasno. Toda, kdo je glavni krivec, če se to ne bo zgodilo in nas bo nazadnje res vse skupaj vrag vzel? Ali so oča na to tudi pomislili? Če niso, jim povemo zaupno, da so krivi tisti, katerih kretenske modrosti odlagajo v svoji rubriki v zadnji koloni na prvi strani!
Ali se jasni? Te dni smo brali v ljubljanskem »Jutru« tako čudovite besede, da smo ponovno pogledali, da se prepričamo, če je list, v katerem so napisane, res »Jutro«. In bilo je! In brali smo, da obstoja slovensko vprašanje in da je cilj naših meščanskih političnih strank v Sloveniji; služiti kot privesek vsakokrat tistemu, ki v Beogradu vlada, in tl samo zato, da smejo doma tlačiti svoje strankarske nasprotnike, ne da bi mogle obenem doseči kaj pozitivnega za Slovence. — Saj to trdimo tudi mi že 'ves čas in proti temu se borimo! Bo »Jutro« odslej dosledno in bo izvajalo »z tega vse nujne in logične posledke? O, ko bi smeli to upati, samo skromno upati!
Zaupnikom kmečko-delavskega gibanja!
Ker kroil/o vesti, cfa se ho vršil v nedeljo, 14. t m., odnosno 21. t. m. v Zagrebu pri g. dr. Mačku zaupniški sestanek slovenskega kmečko-delavskega gibanja, sporoča predsedstvo slovenskega kmečko-delavskega gibanja, da taksen sestanek sploh ni bil sklican in se ne bo vršil niti 14. t. m. niti 21. t m. ! Toliko v vednost zaupnikom slovenskega kmečko-delavskega gibanja.
Predsedstvo.
»Posvečuj maše narodne praznike, zahajaj predvsem v tiste templje umetnosti in prosvete, kjer se goji naša umetnost, naša znanosit in naš jezik!«		
D O	P 1	S 1
LJUBLJANA
Naše kmečko-delavsko gibanje za svobodo, pravico in demokracijo zelo lepo napreduje, kljub veakim oviram, Jd se stavliajo našemu gibanju nasproti. Napredek dokazujejo različni znaki, naiboJj pa strah prsd našim gibanjem. Nasprotniki, pristaši centralistične ureditve države in nedemokratično urejenih medsebojnih državljanskih razmer se nas zeio boje, za vsakim korakom nam slede, vedno smo tarča njihovega zasledovanja Naši pristaši nimajo miru ne v privatnih stanovanjih, kjer se razgovarjaio med seboj kot prijatelji in ne v gostilni, kjer se pogovarjajo med seboj kot gosti. Tudi še razne druge nepriiike se nam stavljajo na pot. toda mi gremo naprej!
Pripravljamo se na bodoče, obljubljene občinske volitve. Ljubljana kot središče naše slovenske domovine, upamo, da z glasovi ne bo zaostala v primeri z našimi nasprotniki, upamo, da bo zmagala lista siovenske združene opozicije, do katere bo prišlo brez vsakega dvoma, vsaj pristaši kmečko-delavske-ga gibanja bomo delali v tem pravcu za enoten nastop. Ljubljanske občinske volitve ne bodo samo gospodarskega pomana- marveč tudi splošno, narodnopolitičnega. Njihov izid bo pokazal, kdo je za neodvisnost m enakopravnost nas Slovencev v skupni državi Jugoslaviji, pokazal bo pa tudi. kdo je proti temu.
Efijalt, človek, ki je izdal gTško vojsko pri Termopilah Perzijcem, je s tem zaslužil smrt. Stvarno ni izdal vsega grškega naroda, marveč samo njegove najboljše sinove, ki so bili na bojišču, ker pa je bila od izida bitke odvisna tudi usoda Grkov, je izdal takorekoč ves grški narod. Ta izdajalec je živ, živ zgled, kakšen ne sme biti — nihče!
Zadnjič smo nekoliko omenili politiko našega občinskega sveta, kj je bil imenovan m ne izvoljen. (Dr. Stanovnik se je zahvaiil za imenovanje in ga ni hotel sprejeti), danes pa bi se radi dotaknil samo ene točke tega gospodarstva, in to je, skrb za brezposelne. Uradne statistike ni na razpolago iz enostavnega razloga, ker je nihče ne vodi. Vo-diti bi jo morala borza dela (brezposelni ji pravijo »človeška borza«) in pa deloma tudi socijalni urad. Ker pa je mnogo takšnih brezposelnih, ki ne dobe nobene podtiore več ne tu ne tam, ja takšne ljudi nemogoče prisiliti, da bi se brezplačno javljali tu ali tam. So ljudje, ki so že tri leta brezposelni, hočejo delati, pa n* dobijo dela! To je dejstvo, s katerim se lahko vsakemu postreže!
Dren.
ZAPISKI
Potreba obstoja! Gospod minister za socialno politiko je dejal nedavno v narodni skupščini, da bo vlada izdala in uveljavila nove politične zakone, t. j. zakon o tisku, zakon o svobodi ustanavljanja političnih strank, prirejanju shodov, zborovanj itd. ter volilni zakon tedaj, kadar se ji bo zdelo, da je položaj za nje najugodnejši in kadar se bo občutila po njih stvarna potreba. Gospod minister ni povedal, kje se bo morala občutiti ta potreba, v vladi ali med jugoslovanskimi državljani. O poslednjih menda ve, da čutijo to potrebo že davno, najmanj že sedem let. Posebno jo čutimo mi Slovenci, ker bi radi svobodno si tiskano in govorjeno besedo podali, kaj hočemo, in si želimo izvoliti tudi take poslance, ki bodo v narodni skupščini zastopniki slovenskega naroda. ne pa dravobanskega plemena.
Blagoslov centralizma. V dostavku k letošnjemu državnemu proračunu je na predlog finančnega ministra in člana JRZ g. Letice določeno, da se zvišajo dohodki srbskega apelacijskega sodišča letos za 400.000 dinarjev, izdatki za slovensko v: Ljubljani im hrvaško v Zagrebu se pa znižajo, in sicer za hrvaško za 226.000 dinarjev, za slovensko pa kar za 254.000 dinarjev. Čisto po sistemu:	\	*	■,	du	^	Sa
v
Umazano perilo. V beograjski »narodni skupščini« se še vedno nadaljuje pranje umazanega perila slovenskih liberalcev in klerikalcev. Zadnjič so eni očitali narodne grehe bivši SLS in naštevali, kako je bila v bivši Avstriji avstrijska, sedaj pa očitajo in dokazujejo drugi JNS, kako so nekateri njeni danes vodilni mož je še leta 1918. izlivali v tiskano besedo svoja črnožolta čuvstva. Mi vemo, da je na vsaki strani nekaj, ali pa precej resnice, da niso brez greha ne prvi, ne drugi, toda prav tako vemo, da je to perilo, ki bi se smelo prati izključno le doma; ako ga je sploh treba prati, ko vemo, da ne bo nikoli belo, pa če bo šlo skozi tisoč žeht! Vse to pranje v Beogradu smrdi namreč strahovito po črnjenju in denunciranju z namenom, prikupiti se Beogradu, ali pa vsaj odriniti od milosti čaršije svojega strankarskega nasprotnika. Tako početje je pa izrazito posel hlapčevskih duš, ki v položaju slovenskega naroda v Jugoslaviji ne vidijo nobene razlike od položaja v bivši cesarski Avstriji Gospodje, nehaj-
te s tem, ker poštenim Slovencem se to gabi!
Pokazali so, kaj so! »Slovenec« in »Slovenski dom« oznanjata že mesece in mesece svoje zaničevanje do političnih zakonov, ki izvirajo izza časov režima JNS in poudarjata, kako se morajo spremeniti in koliko je sedaj že več svobode. Toda pri tem ju nič ne moti, da ne bi bila objavila skrajno ciničnih poročil o tem, kako se neki sestanki opozicije v Ljubljani niso mogli vršiti, ker je prišel na nje nekdo, ki sme povsod. Vsak otrok ve, kdo je to in iz tega tudi, zakaj se sestanki niso mogli obdržati. Ali se pa ta dva lista, ki se kar cedita od demokracije in svobode in slovenstva zavedata, da sta s tem cinizmom pljunila v ideale, ki naj bi po njunem pisanju bili višek njunih zahtev? In kako je združljiv ta zlobni cinizem z načeli krščanstva? Gospoda! Demokracija je lahko samo ena, in to za vse! Demokracija, ki je dovoljena le tistemu, ki je na oblasti, tistemu, ki je v opoziciji pa ne, ni demokracija!
Zrno slepe kure. Od miselne senilnosti že ves oslabeli ljubljanski »Slovenski Narod«, ki davno ne zasluži več tega lenega imena, ima vsak dan v zadnji koloni na prvi strani »Politični obzornik«, y katerem ponatiskuje vse, kar kjerkoli stakne proti samobitnosti slovenskega naroda, mnogo se pa tu ukvarja tudi s hrvaškim vprašanjem, katero danes priznava, jutri zanika, pojutrišnjem zopet priznava itd. Ta obzornik, ki je bolj zabaven, kakor vsak humoristični list, beremo stalno, a šele po dolgem dolgem času smo zasledili v številki od 9. t. m., da je ta slepa kura nazadnje vendarle našla prvo zdravo zrno. Tega dne je objavil »Slovenski Narod« pod naslovom »Kdaj bo Hrvatom bolje?« izvleček iz članka Zivana Kuvedžiča v zagrebškem »Seljačkem Domu«, in nazadnje dodal: »Bojimo se, da bo treba na ta srečni trenotek (uresničenje hrvaških zahtev) še dolgo čakati, ako upoštevamo, da se hrvaško vprašanje rešuje že polnih 18 let, pa je še danes tam, kjer je bilo ob začetku. In vendar je že skrajni čas za končno rešitev tega vprašanja, ker nas bo sicer vse skupaj vzel vrag.« — No
torej! »Slovenski Narod« nazadnje le priznava, da hrvaško vprašanje obstoja, in celo naglaša, da obstoja od vsega začetka Jugoslavije in se mora čimprej rešiti, ker sicer nas bo vse skupaj vzel vrag! Samo tega se oča še niso spomnili, da obstoja prav tako dolgo tudi slovensko vprašanje, in da, kakor hrvaško, ni rešeno. In vzel bo v resnici
Dr. Vladko Maček o klerikalizmu
»Razlika v veri nas ne more deliti!
Svojo politiko mora voditi narod sam!« lil llfcJ“rGIIAIIIlJ
Vloga tujega kapitala
v našem gospodarstvu
Tuji kapital financira in izkorišča pri nas 304 industrijska podjetja in 21 denarnih zavodov
Mariborčani!
Maribor za popolno slovensko univerzo
Cenjeninr naročnikom ,.Neodvisnosti"!
..Neodvisnost se bori za svobodno slovensko gospodarstvo, svobodno slovensko politiko,
svobodno slovensko kulturo in socialnost
Uprava »Neodvisnosti« je te dni pis- Zvesti naročniki SO naš kapital
meno obvestila vse cenjene naročnike, id so v zaostanku z naročnino in jim sporočila, koliko znaša zaostanek naročnine vsakega posameznega naročnika. Pismena obvestila so prejeli naročniki, ki so v zaostanku z naročnino od
1.	decembra 1936., od 1. januarja 1937., od 15. januarja t. L, od 1. februarja t. 1., od 15. februarja t L in od 1. marca t 1. Slednjim je uprava poslala obvestila sa mo radi reda v upravnem poslovanju, vsem ostalim pa z vljudno prošnjo, naj poravnajo svoj zaostanek naročnine po priloženi položnici.
Naša uprava posebej vljudno prosi zlasti tiste naročnike, ki so v zaostanku od 1. decembra 1936. in 1. januarja t L naj nakažejo naročnino najkasneje v osmih dneb, da jim bo mogla še nadalje neovirano pošiljati list na njihov cenjeni naslov.
Vse cenjene naročnike iz Maribora, Krčevine in Studencev pa bo obiskal in-kasant naše uprave. Prav tako vljudno prosi naša uprava tudi te cenjene naročnike, naj izroče zaostanke naročnine inkasantu proti pismenemu potrdilu.
Nekateri cenjeni naročniki so nam med tem že nakazali naročnino, pa so vendar prejeli pismeno obvestilo. Vzrok ni pomota, marveč dejstvo, da naša upra va še tistega dne, ko je razposlala pismena obvestila, ni prejela njihovega nakazila naročnine, temveč šele naknadno.
Naš konzorcij mora plačevati stroške za tisk lista vnaprej. Zato je tudi dolžnost naših cenjenih naročnikov, da pla čujejo naročnino vnaprej vsaj za en mesec. Pod pogoji vnaprej plačane naročnine poslujejo tudi vse druge uprave celo kapitalističnega tiska.
Obstoj našemu glasilu so zagotovili samo zvesti naročniki z rednim plačevanjem naročnine. Opažamo pa, da so nekateri konzorciji slovenskega tiska demoralizirali posameznike našega delovnega ljudstva. Nekateri prejemajo razna glasila in ne čutijo v sebi toliko poštenja, da bi list plačali ali pa ga vrnili, oziroma pismeno sporočili, naj se jim lista ne pošilja več. Prav takšni neka-terniki in pa ne točno poslovanje uprav, so pokopali že marsikateri slovenski ted nik, ki bi morebiti koristno služil nam Slovencem.
Demoralizirali pa so posameznike našega delovnega ljudstva tudi nekateri kapitalistični koncerni slovenskih tednikov, ker jim pošiljajo svoje liste leta in leta brezplačno. Toda nekaj naj blagohotno upošteva naše delovno ljudstvo, naš kmet, naš delavec: Tisk, ki mu ga vsiljujejo in pošiljajo brezplačno, ni dosti vreden, ker, kar je zastonj, ni nič vredno. Takšni brezplačni listi ne služijo slovenskemu delovnemu ljudstvu, marveč koristijo zgolj prikritim namenom kapitalističnih koncernov tiska in tistim, v čigar rokah so ti koncerni.
Prepričani smo, da so naši cenjeni naročniki in prijatelji z vsebino našega glasila popolnoma zadovoljni in pričakujemo, da bodo tudi v bodoče naši zvesti noročnikL
..Neodvisnost" bo izhajala
dvakrat na teden
Ker večina naročnikov ni zadovoljna s sedanjo veliko obliko Usta, nameravamo v kratkem zmanjšati velikost lista. Da pa ne bodo naši cenjeni naročniki oškodovani, bo »Neodvisnost« izhajala | dvakrat na teden, in sicer vsako sredo
in soboto zjutraj, ali pa bo izhajala vsako soboto zjutraj na osmih straneh.
Samo 8 dinarjev na mesec
Upoštevajoč težavne današnje razmere slovenskega delovnega ljudstva, zlasti pa našega ubogega kmeta, delavca, obrtnika in državnega ter privatnega nastavljenca, bomo z bodočo spremembo oblike lista znižali tudi naročnino od dinarjev 10.— na dinarjev 8.— na mesec. List pa bo tudi v zmanjšani obliki in pocenjen tiskan kakor doslej na ploščatem tisku in na boljšem papirju.
..Neodvisnost" tudi kot štirinajstdnevnik
Izpolniti pa bomo skušali željo našega delavstva, ki je navdušeno za naše glasilo, da bo »Neodvisnost« izhajala tudi kot štirinajstdnevnik z izbrano vsebino za naročnino Din 4.— na mesec. Na ta način bomo omogočili tudi našemu revnemu delavcu, industrijskemu in poljskemu, da se bo mogel pridružiti krogu naših naročnikov, da bo tudi naš revni delavec informiran, kdo je resnični borec za zboljšanje njegovega obupnega socialnega položaja.
..Neodvisnost" se bori za vas
Dano težavno in veliko nalogo bomo skupno rešili tem boljše in tem lažje, čim večji bo krog naših naročnikov in prijateljev. Slovenci moramo zastaviti vse sile za gospodarski, politični, kulturni in socialni napredek naše ljube zemlje v okviru močne in demokratične Jugoslavije. Zato prosimo vse poštene Slovence, naj zastavijo svoj ugled in vpliv za naše glasilo slovenskega kmečko-delav-skega gibanja.
DELAVSKI VESTNIK
Križev pot našega delavstva
Čeprav so industrijci tekstilne industrije ob priliki sklepanja kolektivne pogodbe obljubili, da ne bodo radi stavke nikogar preganjali, so bili po končani stavki tekstilnih delavcev v marsikateri tovarni odpuščeni domala vsi delavski zaupniki Danes so na cesti naj-požrtvovalnejši borci za^delovske pra-vice. Danes stradajo prav oni zaupniki, ki so v marsikateri tovarni preprečili večje nemire in skrbeli, da se je vzdržal red in mir, in da se industrijcem ni zgodila kakšna škoda. Kljub temu so bili odpuščeni, in to prav radi tega, ker je imelo delavstvo v njih zaupanje!
Ker so se odpuščeni zaupniki v zaščito svojih pravic obrnili na sodišče, teče sedaj pred mariborskim okrajnim sodiščem cela vrsta pravd proti nekaterim tekstilnim tovarnam. Kako težko stališče imajo delavci pred sodiščem, je znano, saj ima delodajalec svoje ljudi, ki so od njega odvisni in si ne upajo pričati tisto, kar bi bilo v škodo podjetja.
Pri neki pravdi delavskega zaupnika proti tvrdki Ehrlich pa je kljub temu nekaj delavcev izpovedalo pred sodiščem
tako. da njih izpoved za toženo tvrdko 'ni bila ugodna. Ta delavca sta bila nekaj dni po razpravi odpuščena, češ, da sta proti podjetju, zato ker sta pričala proti iirmi. Zelo utemeljen razlog! Ker je od svojega delodajalca odvisni delavec imel pogum pričati po svoji vesti, je moral na cesto in bo radi tega brez kruha! Ali ni to nezaslišano!
Gospod urednik! Ta dopis Vam pošiljam, da bo slovenska poštena javnost videla* kako postopa kapital z našim delovnim ljudstvom, z onim ljudstvom, ki s svojim delom ta kapital bogati. Slovenska javnost naj si ustvari svojo podobo o razmerah, ki vladajo danes pri nas. Nekateri hočejo zvaliti vso krivdo za krivice, ki tepejo naš proletariat, na jude in judovske kapitaliste, toda gornji dogodek priča, da se proletarcu ne godi nič boljše pod krščanskim kapitalistom. Med židovskim in krščanskim kapitalistom ni prav nobene razlike. Izkoriščanje je samo eno, in to je izkoriščanje po kapitalističnem sistemu.
G.
Shod Krajevnega medstrokovnega odbora v Ljubljani (KMO v Ljubljani)
V	sredo 3. II. t. L je bil v dvorani delavske zbornice shod KMO, ki mu je predsedoval stari veteran v delavskem gibanju, tovariš Mlinar. Kot glavni govornik je nastopil tajnik delavske zbornice v Ljubljani tovariš Filip Uratnik, ki je predaval o novi uredbi o minimalnih mezdah in o sklepanju kolektivne pogodbe, ter o ostalih zadevah, ki so v zvezi s to ministrsko uredbo, ki jo je izdal minister Cvetkovič. V dvorani je bilo navzoče veliko število delavstva, ki je z zanimanjem in deloma z ogorčenjem spremljalo predavateljeve besede. Višek razpoloženja vseh navzočih je sko-ro brez razlike tvorilo dejstvo, da se delavstvo ne strinja s to uredbo v obli ki v kakršni je izšla, in da ziasti obsoja način, kako je bila izdana, ne da bi se predhodno povprašalo delavstvo za mne nje.
V uredbi sami je mnogo pomanjkljivosti. Človek dobi vtis, kot da je bila izdelana z veliko naglico. Največja pomanjkljivost uredbe je v tem, ker so določene minimalne mezde, odnosno temeljne plače, ko vendar že ve šolar pr vega razreda ljudske šole, da so življenjski pogoji povsod različni, skoro v vsakem kraju so drugačni, povsod so pa prav gotovo večji, kot pa je določena s to uredbo najvišja temeljna plača, to je tri dinarje na uro. Nemogoče je določevati brez vsakih podatkov in že v naprej najnižjo dopustno višino plače.
Člen prvi imenovane uredbe bi se moral spremeniti v tem smislu, da se izpusti uvedba višine plače, odnosno že v naprej določena najnižja dopustna višina. Vnesti pa bi se moral nov stavek, s katerim naj bi bil ban, odnosno pristojna oblast tudi občina!, dolžna, da
Iz popotne torbe
Kadar te popade malodušje, vzemi popotno palico in pojdi med ljudi! Tam se ti zopet vrne pogum in z novimi delovnimi načrti se vmeš domov v mesto.
Tudi jaz grem včasih ven, med ljudi, na deželo, da pogledam čez tisti kitajski zid, ki je postavljen okrog ‘našega kmečkega prebivalstva. Pogled čez ta kitajski zid je tako zanimiv, da je potrebno napisati nekaj o potnih utisih.
Kako spretno se je skušalo otesniti krog ljudskega nezadovoljstva z ideološkimi črtami: JRZ = katoličani in opozicija = komunisti, računajoč pri tem na psihološko reakcijo, na pomanjkanje opo-zicionalnega tiska, ki bi tako neresnično in prisiljeno postavitev preprečil in ljudi politično prosvetlil. In sem opazil, da se razočarano kmečko prebivalstvo ne odvrača le od JRZ, temveč tudi od cerkve, ker so pač tako ideološke črte postavljene, med politiko in cerkvijo ni nobene razlike in je zanimiv pojav, da se celo bivši JNSarji pojavljajo z 'nedovoljenimi vzkliki. Mora se reči, da vršita JRZ in pa cerkev nehote subverzivno propagando. Zaradi take ideološke postavitve je sicer pas krog opozicije precej zožen a razdalja med obema .političnima skupinama je silno velika. Na eni strami so
najbolj priljubljena udrihalna sredstva Španija, Moskva in eventualno še Meksi-co, na drugi strani pa sem opazil, da razočarani kmetje , pristaši bivše S.
S. sedaj ne gredo več v cer-cev, ker so se razočarali v JRZ. n ’ "
it,	 in	.t Sicer je
podiranje križev sumljivega izvora. Marsikje so morali pasti križi, da je bila lažja volilna propaganda, češ: »Take stvari bi radi počeli kot v Španiji!« A marsikje ,e prišlo do podiranja križev tudi iz psihološke reakcije. — Duhovščina je bila včasih na deželi priljubljena. Tega ni več. En del prebivalstva fare je recimo discipliniran napram duhovščini, dočim je drugi del •'»d’	1	- „
v ostri opoziciji. Marsikje je še t9, da je župnik udeležen pri kakem podjetju, kjer trpi mnogo delavstva in kmetov na sezonskih delih, pa se tista oddaljenost klera od trpečega ljudstva še bolj otipljivo pokaže. Duhovščina seveda povsod iorsira »Zvezo združenih delavcev«. Če je župnik udeležen pri podjetju in če on ustanavlja organizacijo Zveze združenih delavcev, potem vemo kako je s to organizacijo. Se je zgodilo to, da so člani te organizacije mislili, da
Iso se pač organizirali zato, da bodo dosegli boijše delovne pogoje, pa jih je po-
določi za vsak kraj odgovarjajočo mi nimalno mezdo, za vsak kraj ločeno in prilagojeno življenskim in kultrunim pogojem delavstva. Višina teh majnižjih plač pa naj bi se določila skupno z zdravniškimi strokovnjaki, vpoštevajoč pri tem tudi družinske člane prizadetih.
Druga velika pomanjkljivost te uredbe je v tem, ker ni določeno v kolikem Času se mora in ne more dokončati »sporazumevanje« za čas, ki se ga delavstvo ne sme poslužiti kot svojega edinega res uspešnega orožja, to je prekinitve dela, dočim je na drugi strani podjetnik pri tem v polni meri zaščiten in se sme posluževati vseh sredstev, izvzemši izprtja. Ta točka okraja tudi svobodo delavskih strokovnih organizacij sicer samo delno, vendar je pa to zelo velik udarec, proti kateremu se bodo morale združiti v borbi vse res delavske svobodne strokovne organizacije, ker jih bo v nasprotnem primeru zadela usoda počasnega umiranja. Tudi v tej točki bo potrebna temeljita izprememba uredbe, kakor tudi še v nekaterih drugih točkah.
Predavanje samo je bilo sprejeto s hvaležnostjo. Nekoliko poslušalcev je nagradilo predavatelja s ploskanjem, ostali so ga pa sprejeli molče in s hvaležnostjo, nekateri celo z žvižganjem. Oni, ki so ploskali, so ploskali bolj iz navade, bilo jih je komaj pet v nabito polni dvorani in so takoj utihnili, ko so se zavedli, kaj so slišali. Predavatelja so zelo motili razni medklici, nekaterim je takoj odgovoril, videlo pa se je, da ni bil zadostno prapravljen, radi česar se je mudilo tovarišu predsedniku z zaključ no besedo shoda.
Nekoliko pred predsednikovo zaključno besedo je prosil za pojasnilo tovariš Arh iz Trbovelj. Vprašal je tovariša Uratnika, v katerih državah že imajo uvedene minimalne mezde tako, kot se bodo uvedle pri nas s 14. aprilom. Sočasno pa ga je prosil za pojasnilo, kako so se tam, kjer so uvedene, obnesle takšne minimalne mezde.
Tovariš Uratnik je izjavil, da se mu zdi, da so uvedene minimalne mezde v Avstraliji, točno pa tega da ne ve, kei ni bil pripravljen na takšna vprašanja. Za gotovo je pa potrdil, da sta med prvimi uvedle takšne minimalne mezde
1	dve izmed največjih evropskih držav, 'Italija in Nemčija, kjer vladata Mussolini in Hitler. Kako so se tam
dical župnik k sebi in jim govoril, kakšne izgube ima podjetje, da je treba poča-cati, kadar pa bodo dobički, da bo podjetje samo povišalo. A iz dela so bili odpuščeni tisti člani, ki so to akcijo zapo-čeli. Sedaj v tistem kraju ne vedo samo delavci, ampak tudi kmetje in vozniki, si vozijo les, — kaj je to žolta organizacija in kaj je vzajemnost dela in kapitala, 'tek kmet je stanovsko državo takole obrazložil: »Stanovska država je to, da tapital dela kar hoče, ti pa delaš in te žamdar pobere če usta odpreš!« Fašizem na deželi ni priljubljen, kljub živahni propagandi v tednikih, dnevnikih, celo mesečnikih, na društvenih sestankih i Ko se je čitalo zadnje pastirsko pismo, mnogo ljudi ni hotelo iti v cerkev.
O nekem novem »Pofu« se ni še pisalo. Pa delajo na stvari. Seveda delajo sedaj drugi ljudje in drugi iPof seveda.
antom pripovedujejo takole:	»Če kaj
pride, moramo biti pripravljeni. Če kaj pride, se bomo zbrali tam in tam. Če kaj pride, boš šel ti povedat v to sosedno faro, ti v ono, ti v ono in tako dalje!« Skromni prosvetni in vzgojni program hočejo izpopolniti z manevri. Kaplani si pač mislijo, da malo romantike ne škoduje. Saj je zelo romantična im zanimiva takale tajinstvena koncentracija n. pr. v Beli krajini, izvedena po vseh pravilih in po preizkušenih metodah Frankove re-
Mladinski tisk
Če vprašaš, dragi prijatelj, svoje predstojnike, kakšen mladinski tisk imamo Slovenci, ti bo naštel celo vrstov lističev, revij in knjig: »Lučka z neba«, »An-geljček«, »Mentor«... Pravljice I. in Pravljice II., mogoče tudi »Mlado Jutro« in še kaj takega. Toda s tem odgovorom ne smeš biti zadovoljen! Gledati in presojati moraš kritično — ocenjevati moraš mladinski tisk po njegovi življenjski vrednosti, če je primeren današnji dobi in današnjim stremljenjem. Za naslov »mladinski« ni dovolj, da pišejo list stari za mlade. To pomeni zlorabo in tak list mora mladina zavračati. Tudi ni dovolj, če piše mladina, urejujejo iin cenzurirajo pa stari. Glavni zahtevi mladinskega lista, mladinske rubrike ali založbe sta:
1. uredništvo in uprava mora biti v rokah mladih;
2. urejevanje in upravljanje se mora vršiti svobodno: mladina mora svobodno izražati svoje misli, načrte in ideale.
Tak tisk bo brez dvoma edini resnični ižraz mlade generacije, kajti zrcalo bo vsega našega trpljenja, iskanja in hrepenenja, pa tudi zrcalo naših upov, našega snovanja, naše borbe in naših zmag. Tak list bo akcijski: kazal bo življenje kakršno je v resnici in bo izvajal tudi zaključke, kazal bo rešitve, kazal vedno nove poti, nove načine borbe. Tak list bo glasilo mladinskih gibanj in organizacij, v njem bodo našli prostora mladi umetniki, organizatorji, športniki, šahi-sti..., kmečka, delavska, obrtniška in študirajoča mladina.
In taka naj bo naša mladinska rubrika: v njo naj ne pišeta dva ali trije ljudje, temveč dopisuje naj vanjo dvajset, petdeset fantov in deklet! Seveda ne bodo vsi prispevki priobčeni. Toda vsak pri spevek bo nudil uredniku obilo snovi pri sestavljanju uvodnih člankov, vsak pri spevek bo po svoje dajal rubriki smer, nove pobude, vedrost, borbenost.
Pa še nekaj: večina mladincev se sprašuje: kaj naj pišem? Edino pravi odgovor na to vprašanje se glasi: piši, kar ti narekuje srce! Piši otožne in borbene pesmi, črtice iz lastnega življenja in iz življenja okolice, kako ste organizirali to ali ono akcijo, kako delate v vaših društvih, kaj mladina potrebuje in kaj misli
o	dnevnih dogodkih. Snovi je ogromno, treba je le pridnosti, poguma, predvsem pa zavesti, da pripadamo slovenski delovni skupnosti in da imamo do te skupnosti tudi dolžnosti!	*
Predsednik odobrava naš
program in nas bodri v delu
Dr. Vekoslav Kukovec: Za resnično samoupravo in demokracijo
Mladinski sodelavec »Neodvisnosti« je obiskal predsednika kmetsko-delavskega gibanja, da se pogovori z njim o programu mladinskega gibanja in da izve njegovo mnenje o delu med mladino. Pri tej priliki je izrekel dr. Kukovec mnogo važnih stavkov, ki so vredni, da jih priobčimo in da si jih vsa mladina vtisne globoko v dušo.
Predsednik je z našo rubriko zelo zadovoljen in ga veseli, da se mladina giblje in se zanima za sodobna vprašanja. Veliko uvidevnost je pokazal z izjavo, da nam ne more dati nobenih navodil, kako naj pišemo. Pravi, — pišemo naj tako, kakor nam srce veleva. K posameznim točkam našega mladinskega programa je pa dodal nekaj važnih besed.
»Gospod predsednik, gotovo odobravate našo zahtevo po slovenski samoupravi?«
Samouprava? To še ni nič! S tem nfi povedano še nič točnega, samoupravo si lahko tolmači vsaka vlada kakor hoče. To je le navidezna samouprava. Kaj nam pomaga taka samouprava, če nam ne odobravajo finančnih načrtov — kadar pa jih odobrijo, ni denarja, ker nam ga poberejo. ... Zahtevati moramo čim večjo samostojnost, pa naj se imenuje kakorkoli...
»Kakšno stališče pa naij zavzame mladina v borbi za demokracijo?«
Direktne nevarnosti fašizma pri nas še ni, toda nekateri so mu zelo blizu. Na primer tisti, ki zagovarjajo korporacijski sistem (stanovsko državo) ali Zivkovič, ki pravi, da je demokrat, je pa navaden fašist. Pri nas se demokracija še n» preživela, saj je še sploh imeli nismo’ Proti fašizmu in drugim takim izrodkom tega družabnega reda se je seveda treba bor.ti in še vedno premalo se pov-daria zahteva po demokraciji... Treba je agitirati od moža do moža... »Ali obstoja tudi v naših vrstah kakšna borba med mladimi in starimi?«
Take borbe pri nas ni, vsaj nikoli se še ni pokazala. Mi vsi smo miadi, vsi smo v istem gibanju.
»in kakšne so naloge današnje mladine?«
Vzgoja v javnih zadevah, študij, zasledovanje notranje in zunanjepolitičnih dogodkov, predvsem pa poudarjam kritično gledanje na te dogodke. Vaše gibanje mora biti del obstoječega političnega gibanja.
Danes so za mladino težki časi: ofi-cijelni vzgojitelji so si jo odtujili in sama išče novih poti. Zato naj pa besede enega izmed naših redkih pravili prijateljev in zaščitnikov najdejo v dušah mlade generacije čim večji odmev, naj družijo vse nas, ki smo za resnico, pravico — za mir, svobodo in napredekI c. ? *
Boj proti vojski je boj za obdrža-nje človeštva na poti napredka. Mladini pripada v tem boju prvo mesto. Ljubezen med narodi in pacifizem, integralni pacifizem, samo ne za ceno nepriznavanja lastnega naroda, bi bila skupna naloga književnosti In mladine.
(Branislav Nušič.)
In to naj bi bil šport?
7. III. Dunaj: Admira—Vienna. Mednarodni vratar »Admire« Platzer brcnil Molznerja do nezavesti, da so ga morali z igrišča odnesti. Platzerja je nato med vso igro stražil pendrek.
. . ., 14. III.? Kupi prihodnjo številko »Neodvisnosti«!
TOŽBA BREZDOMCEV.
Lahko je rožam tam na polju: sonce jim toploto daje, dež zaliva korenine, veter boža jih pihljale ...
A kako je nam, brezdomcem!
S	praznim žepom in želodcem se potikamo okrog.
Dan za dnem pohajamo, žalostno posedamo, čakamo in skozi mrke dneve v zlate dalje gledamo...
Kdo se spomni nas brezdomcev?
|Kdo poboža nas ljubeče?
Kdo prinese mam v praznino grenkih dni vsaj košček sreče?!
Pesem je spesnil mlad delavec, eden msd tisoči slovenske mladine, ki si mora že v zgodnji mladosti sama služiti kruli, ki mora sama preživljati vse težave, duševne krize in boje. Pesem je odkrita izpoved, je doživeta in izlita iz dna duše, neprisiljeno in iskreno — v tem je njena vrednost.
TODA VOJNA JE POZABLJENA!..
Pozabljena na plesiščih —
Pozabljena v salonih —
Pozabljena v kinu, v podstrešni sobi, v kleti, v tovarni, v pisanni, v kavarni, na cesti, med hojo in postajanjem, med bdenjem in spanjem.
Pozabljena — pozabljena!
Povsod pozabljena!!
Prekleto človeštvo, ki moreš pozabljati.
Revščina in lenost je v glavah — dokler ne bo na nas nekega dtie spet navalila vojna ... kajti bacili so še tu!
Ernst Friedrich.
»POPRADAJ-PRESS« JAVLJA:
M * '-id, 10. IH. ■*,
_ —.zaj:
Burgos, 10. III. Prodiramo — smo v Univerzitetnem predmestju ...
Burgos, 11. III. Prodiramo — kmalu bomo v Univerzitetnem predmestju...
1	13. ilL Veliki  —il v e*r“l"io5
^maku^Tiosti.
Maribor, 13. III. Letak beograjskih protifašističnih študentov, priobčen tudi v rubriki »Mladina govori« je zbudil in razburil ljotičevsko javnost. Omenjena rubrika na nerganje ne bo odgovarjala...
Odgovori
X: Praviš, da je z dekleti križ. Res je! Tudi v naši rubriki se nič ne oglašajo. Praviš, da smo mi fantje ipreveč vneti za emancipacijo in vprašuješ, če se splača vleči v nebesa nekoga, ki tega noče. Glede emancipacije sem mnenja, da zanjo nismo nikdar dovolj navdušeni, tisto o nebesih pa je skoro res. Tudi jaz poznam cel kup »boriteljic za žensko enakopravnost«, ki pa sploh nič ne delajo. Saj marsikatera niti »Zenskega sveta« ne pozna! Zato tudi ni močnega ženskega gibanja v Sloveniji... Za prihodnjo številko mi J. obljublja članek o ženskem vprašanju. Če mi ga ne bo izročila, bom priobčil njeno ime — v sramoto njej in vseh, ki sem jih prosil za članke. Pozdrav!
B: Bomo priobčili. Pozdrav!
K*n: O kmečkih fantih je res premalo glasu. Kakršni so dopisi, taka je rubrika. Zato pa več dopisujte! Nasvidenje!
obnesle te minimalne mezde, tega ni vedel povedati!
Po predavateljevem pojasnilu tovarišu Arhu, se je oglasil v dvorani tovariš Tratar, ki je govoril v imenu stav-binskih delavcev. Pojasnil je stališče delavstva do te uredbe, ki ni in ne more biti zadovoljno z njo, ker mu delno krati celo pravice, ki jih že ima, to je, svobodno borbo za povišanje plač. Izjavil je, da se bo delavstvo borilo za to, da se odpravijo takšne minimalne mezde, kajti delavstvu so potrebne eksistenčne, te so pa lahko za vsak kraj drugačne in jih je nemogoče določevati brez vsakih podatkov in že v naprej najnižjo dopustno višino plače.
Ivan Strojar.
Naročite ,JN e odvisno st*
volucionarne strategije. Take stvari so za mlade fante brez dvoma vabljive. Taco počasi bog Mars tudi na deželo, med cmete prodira in spodriva muze. Prosvetno delo, včasih tako živo v Prosvetnih društvih je okrnela stvar. Fantje bijejo v društvu »rihtarja«, vzdigujejo »tri«, obirajo dekleta in delajo nočne načrte. Ko prideš na deželo, začutiš, da se postavljajo deželi nova vprašanja, da veje tam čuden veter, da je nekak nemir, na eni strani strah za svoje položaje, na drugi strani pa neutešeno upanje po boljšem in lepšem. Premika se cela ljudska plast, zato Pof (seveda ima sedaj drugo ime!) ne more uspeti, ker kmet ne bo proti sebi in delavcu.
Obenem sem opazil še tole. Koga predstavlja JRZ in koga opozicija. V vrstah opozicije na deželi vidimo predvsem vaško siroščiino, revne kmete, polkmete. Po tem vidimo vaške obrtnike, ki seveda niso deležni v časopisih opevanega gospodarskega podviga in potem sem in tja kakega večjega kmeta, kakega gostilničarja, tiste pač, ki so imeli več sredstev in časa, da se politično izobrazijo. Pri JRZ pa vidimo trdne kmete, ki jim še tako za silo gre. ip~' •	'^
usiu» ttd. Politično stanje na deželi ni produkt politične propagande, temveč socialnega stanja '•**
Kaj je z volitvami v Delavske zbornice
Minister socialne politike g. Cvetkovič je že nekajkrat obljubil, da bo napravil red v Delavskih zbornicah, ker da ne poslujejo tako, kot bi morale. Res je to!
Za slovensko delavstvo prihaja v poštev samo zbornica v Ljubljani s svojimi podružnicami. Volitve v zbornice se vrše menda vsaka tri leta.
Slovensko delavstvo bo ministru socialne politike zelo hvaležno, če bo v resnici izpolnil svojo obljubo.
Slovensko delavstvo je mnenja, da je najlažja pot do izčiščenja birokratizma v Del. zbornicah ta, da se v najkrajšem času razpišejo svobodne in tajne volitve v Del. zbornice, za kar je potreben samo odlok ministra socialne politike, ki
—.j&vst iM&siSsa.
Učiteljstvo molči in čaka, čeravno je tudi ono pod vplivom JRZ in ideološke razdelitve, ki jo postavlja cerkev. Sicer sem pa opazil, da so nekako ob strani celo malobrojni učitelji, pristaši JRZ. Sem dobil vtis, da se lajikom ne zaupa.
Med delavstvom JRZ nima kaj iskati. Obrtniki so najsposobnejši opozicionalci. Krog kmetov pa je zgrajen kitajski zid. Delavec ima organizacije in tisk, obrtnik ima svoj tisk, edino kmet nima svoiega tiska in svojih organizacij. Obstojajo namreč organzacije in obstoja namreč tisk za kmeta. Kar gre med kmete, to je podvrženo prav posebni »pripaski«. Obstojajo monopolne organizacije in monopolen tisk. Dopuščeno je le ono, kar monopola ne ogroža. Ni še no*«.W4“"*
Gospodje, ki mislijo, da pride vsaka stvar od zunaj, s pjačanci in propagando, se čudijo, kako je to, da ta kitajski zid in dovolj visok. In vendar se za zidom samim kuha. Razmere same poiitčno ustvarjajo.
Imel bi še mnogo povedati o svojih vtisih na deželi. Naj bo za enkrat dovolj. Bom pa še prihodnjič kaj povedal.
Večni popotnik Peter Robič.
ga tem potom spominjamo na to, ker so volitve edini pravilni način očiščenja Delavskih zbornic, odnosno birokratizma, ki vlada v njih. Poslužiti se je treba samo zakona o zaščiti delavcev, ki še vedno velja in vsa zadeva z Delavskimi zbornicami bo v najlepšem redu.
>	~ pa, da ne bodo postale De-
lavske zbornice : Iz-lionim
kakšne stavbe s pisarnami za zbiranje podatkov o stanju delavstva. V tem primeru bo pač moralo delavstvo nastopiti enotno ne glede na prepričanje, nastopiti bo moralo enotno zato, da si ohra ni Delavske zbornice, takšne kot so danes, še več, zato, da jih izpopolni in da še bolj ojači njihovo moč.
Martin Krpan z Viča pri Ljubljani.
ZAPISKI
Časniške spletke. Nič ni v listih bolj vsakdanjega kakor spletke: »Jutru» kljub protesta velikega dela konzorcija še zmi-raj ne gre v glavo, da bi bilo zanj najboljše, če bi postalo nepristransko informativen list. V ponedelljek je hlastno zagrabilo navedbe v nekem netočnem 'poročilu »Politike« o neki seji izvrševal-nega odbora kmetsko delavskega gibanja pod predsedstvom dr. V. jKukovca. Vsi ti »prijatelji« kmetsko delavskega gibanja so gibanje hoteli spraviti v nekako nasprotje! s KDK in dr. Mačkom, seveda z namenom vzbuditi vsestransko nezaupanje. »Jutro« je celo sumničilo dr. Kukovca, ki je že skoro 10 let v odboru KDK, da ustanavlja svojo stranko. V Zagrebu so bili točno poučeni, da se omenjena seja sploh ni mogla dokončati in da na njej ni bilo iničesar sklenjenega, ker jo je policija radi baje potrebne prijave preprečila, »tirvatski dnevnik« je pa že v torek objavil tudi brzojavni popravek dr. Kukovca, da ni mogel biti predmet posvetovanja seje nesporazum s KDK, ker takega nesporazuma sploh ni in uživa dr. Ma&3k polno zaupanje kmetsko delavskega gibanja.
I
Boji v Španiji divjajo dalje
Brezuspešni Francovi napadi na Madrid. Grozodejstva »nacionalistov«. Mednarodna kontrola
še ni uvedena
Po lokalnih ofenzivnih poizkusih re~
KULTURNI OBZORNIK
Občni zbor Umetniškega kluba
' V nedeljo 28. februarja je bil v restavraciji »Orel« v Mariboru občni zbor Umetniškega kluba, ki združuje v skupni Organizaciji v Mariboru ter na ozemlju bivše Spodnje Štajerske živeče pisatelje, slikarje, kiparje, glasbenike, gledališke igralce, kritike in arhitekte. Vodil ga je predsednik pisatelj dr. Ivo 'Sori i, ki je poročal o preteklem delovanju, ki se radi raznih ovir ni moglo 'razviti tako, kakor je bilo zamišljeno. 'Tajniško poročilo je podal klubov tajnik akad. slikar prof. Karel Jirak, blagajniško pa časnikar in kritik dr. Fran ‘Vatovec. Pri volitvah je bil izvoljen sledeči odbor: pisatelj dr. Ivo Šorli, slikar Karel Jirak, pisatelj dr Makso Šnuderl, pisatelj Rudolf Golouh, gledališka igral-
Umetnost. Po prvi poskusili številki »Umetnosti« v časniški obliki, je izšla sedaj prva revijalna številka tega časopisa za propagiranje zanimanja za likovno umetnost med Slovenci, ki jo izdaja Bibliofilska založba v Ljubljani, urejuje jo pa slikar Miha Mateš, kritik dr. Rajko Ložar in kipar France Ooršs. Grafično in oblikovno odlični časopis objavlja v tej prvi .številki Gradnikovo pesem »Poslednji gost«, Ložarjev »Samogovor od sikstini«, Goršetov razgovor z Božidarjem Jakcem, drobiž iz umetniškega sveta itd. Zvezek krasi 24 ilustracij, večinoma podob slikarskih in kiparskih del Jakca, Tratnika, G. A. Kosa, Maleša, Ivana Vavpotiča, Kalina, Sedeja, Šantla, Goršeta itd. »Umetnost« izhaja štirikrat na leto. Uredništvo in uprava: Ljubljana. Pod turnom 5.
»Mesto«. Odkar je postala Ukrajina samostojna ljudska vlada v okviru združenih sovjetov Rusijs, se je ukrajinska literatura, ki ji je temelj položil nesmrtni u-krajinski pesnik Taras Ševčenko, silno razmahnila Eden najpomembnejših mlajših romanopiscev je Walerijan Pidmoylny, katerega roman »Mesto« je pravkar izšel v slovenskem prevodu. Je to prav za prav življenjepis pisatelja, svojsvrsiten življenjepis glavnega junaka Stepana, ki ga je organizacija kmetskih zadrug poslala v Kijev — glavno mesto Ukrajine — študirat. Stepan.
Vrnitev
bom doma! In v svet ne pojdem več, nikoli več —
ka Elvira Kraljeva, glasbenik Marjan Kozina, pisatelj in dramaturg dr. Ivan Dornik, slikar Ivan Kos, pisatelj Anton Ingolič, pisatelj in kritik Radivoj Rehar, kritik Friderik Golob in igralec Milan Košič. Odborniške funkcije se porazdele na prvi odborovi seji. Glede bodočega delovanja kluba se je razvila daljša in živahna debata, v katero so posegli sko raj vsi navzoči umetniki. Izrečene so bile ob tej priliki tudi mnoge nove pobude, posebno glede akcije za gradnjo novega gledališča v Mariboru, katero bo treba pričeti in popularizirati, četudi je bo mogoče uresničiti morda šele čez leta. Klub bo skušal pritegniti k sodelovanju tudi umetnike, ki doslej še niso njegovi člani.
ki se je kot ustaš junaško boril za osvobo-jenje Ukrajine, je prišel kot pristen kmet pivikrat v mesto, ko mu jte bilo že čez dvajset let. In v Kijevu ss pričenja njegov nad vse zanimiv življenjepis. V prijetnem in napetem slogu doživlja ‘bralec vse one najbolj kaotične ter značilne pojave porevolucijske Ukrajine; napor mladine, ki hoče v svoji strasti do ustvarjenja uničiti vso staro kulturo, silno energijo mladine, ki doživlja gigantsko osvajalno iborbo kolektiva in ko-ntčno pomirjanje, ko najde Stepan, ki je postal iz kmeta slaven književnik, v človeku vso ono tragiko, ki daje rast in polet vsemu človeštvu.
»Mesto« se nam odpira kakor eno samo ogromno življenje. Vse strasti tega orjaka leže kakor na dlani. V knjigi preživljamo vse ostre, nežne in strašne ob.ike ljubezni, strasti, prostitucije in vse zamotan 2 pojave literarnega, kulturnega m gospodarskega življenja velemesta. Slikoviti so popisi zanosnega Dnjepra. ukrajinskih step in starih ulic Kijeva ter nočnega življenja. Knjiga je zanimiva in privlačna od prve strani do konca. »Mesto« je prvo večje ukrajinsko književno dek> v slovenščini, ki js pravkar izšlo. Tiskala in založila ga je Ljudska tiskarna. Knjiga ima 200 strani in se dobiva v Ljudski tiskarni v Mariboru in v vseh knjigarnah le po Din 15.— komad.
publikanskih čet na reki Taji pri Toledu in na severnem bojišču pri Oviedu, so pripravili Francovi generali novo ofenzivo proti Madridu, ki je najsilovitejša od vseh dosedanjhi. V boj so posegle cele divizije tujih »prostovoljcev«, posebno Italijanov. Lahko računamo, da so danes Italijani glavna oborožena sila »španskih« nacionalistov. Te čete razpolagajo tudi z ogromnim številom tankov, topov, strojnic, letal itd. Med tem ko so v Londonu lovili slepe miši z nevmešavanjem, so Italijani1 in Nemci navozili Francu v Španijo desettisoče vojakov in ga založili z vsem, kar mu- je treba, da uveljavi »voljo španskega naroda«. Doživeli smo novo nezaslišano komedijo, kakor v Mandžuriji in v Abesiniji. Spričo vsega tega ni prav nič čudnega, če so »nacionalisti« sedaj kljub neprimerno manjši hrabrosti in požrtvovalnosti v premoči.
Mnogotere vremenske škode imenujemo z eno besedo: uime. Semkaj spadajo škode po slani, pozebi, toči, poplavi itd. O letu, ki prinaša uimo za uimo, pravimo, da je uimasto.
Požari pustošijo naše domove in uničujejo neprecenljive vrednosti iz gospodarske podjetnosti in pridnosti delovnega življa. Koliko druge prirodne (elementarne) škode nastaja pri ljudeh in živini ter seka iz dneva v dan globoke rane v zamotano gospodarstvo kmečko-de-lavskega ljudstva! Koliko narodnega bogastva gre v nič! Prav tolikšno škodo, ki gre zaporedoma v težke milijarde, utrpi naše državljansko občestvo. Podeželske dobrine je bilo že davno treba učinkovito zavarovati, kakor so ves čas zavarovana kapitalistična podjetja vsega sveta v tesni medsebojni povezanosti.
Opažali smo, da je bilo do nedavna vse premalo zanimanja za smotrno ureditev obrambe in zavarovanja najširših slojev zoper omenjene nesreče, ki jim posamezniki niso kos. Ni čuda, da so se nekatere zasebne, večinoma tuje zavarovalnice na čisto kapitalistični in špekulativni osnovi pri nas tako razpasle iin razbohotile. Tudi neki domači ljudje, ki so jih morda preveč navdušeno »nacionalizirali«, če je to sploh mogoče, imajo svoj delež, bogato žetev, ki nobenih uim ne pozna, stalne letne dobičke od svojih delnic v obliki mastnih dividend — brez vsakršnega pehanja in tveganja. Ti uspehi so vnaprej zagotovljeni, ker je kaj pomembna nevarnost (riziko) pri takšnih pridobitnikih po natančnih izsledkih za-varovalno-tehniške vede izključena. Tako se redno dogaja, da se tisti naš človek, ki je tako rekoč v večni nevarnosti in zaščite najbolj potreben, ne more dokopati do pametnega zavarovanja.
Tu pa tam so se oprijeli nekakšne zadružne samopomoči, toda samo za enostavnejša zavarovanja in manjša področja. Na kmetih moremo govoriti le o posameznih, bolj plahih, večinoma neuspelih poskusih takšnega zavarovanja. Zato s tem večjim zadovoljstvom pozdravljamo okvirni zakon, ki omogoča splošno obvezno zavarovanje zoper glavne uime in nesreče na podeželju po banskih upravah. Hrvaška je stvar že pokrenila. Njena izkustva so za nas
Zadnja poročila z bojišč okoli Madrida so zelo različna. Frankovci trdijo, da se jim je ofenziva posrečila, da so zlomili odpor branilcev in je mesto že takore-koč čisto obkoljeno. S tem pa seveda še ni rečeno, da je Madrid za republikance že izgubljen, pa če bi tudi bilo res, kar poročajo fašistične agencije v svet. Res pa je, da evropska demokracija ni podprla republikancev, med tem ko žrtvuje fašizem za »nacionaliste« vse, seveda ne radi njih, ampak radi namenov, ki jih v Španiji zasleduje. Iz vsega tega sledi, da bodo prihodnji dnevi za usodo Španije odločilnega pomena.
Kakor na kopnem, so se nadaljevali spopadi tudi na morju, kjer so zlasti frankovske bojne ladje, katere so dobili od svojih fašističnih zaščitnikov, napadale ladje republikanske valencijske vlade. Pri tem se je pa dogodilo nekaj, kar zopet lepo izpričuje nepopisno posirovelost
dragocena. Tudi za Slovenijo baje resno pripravljajo podobno obvezno zavarovanje in čakajo nemara samo še na oži-votvorjenje slovenske kmečke zbornice radi potrebnega sodelovanja baš tistih slojev, ki jim naj ustanova služi. Tako je prav. Daljšega odlašanja pa ne smemo trpeti!
Na vabilo nekega višjega upravnsga oblastva je pisec teh vrstic pred nekaj leti njemu na kratko poročal o morebitnih možnostih obrambe naših goric pred uimami, osobito pred poznimi ali pomladnimi pozebami itd. Morda ne bo odveč, ako to poročilo pisca, čigar mnenje o stvari je slej ko prej načelno enako tudi za druge vrste obrambe in zavarovanja, priobčimo na tem mestu v približnem izvlečku:
»Take možnosti — razen splošnega obveznega zavarovanja za kvare po uimah — pri nas za enkrat ni. Pa tudi iz morebitnega splošnega zavarovanja bi morali izločiti vse prisilno vinarstvo, to so predvsem trsni nasadi v neustrezajo-čih legah in zemljah, ki jim ledenjaki (sredozimci) redno najmanj prizanašajo.
Običajno kurjenje in kajenje zoper slano in pozebe, čeprav bi bilo dobro urejeno, je pri nas brez večjega pomena, slaba tolažba, kakor nekdanje streljanje in še današnje zvonjenje zoper grozeče nevihte in neurja, stvarno samo poziv obupancem k molitvi, da Vsemogočni odvrne zlo.
Najpopolnejšo organizacijo za takšno obrambo — čisto po načinu sodobne gasilske organizacije — sem proučil leta 1905. v mestu Kolmaru v Alzaciji in še istega leta opisal v ljubljanskem »Kmetovalcu« in v klostenneuburškem strokovnem listu »Die Weinlaube«. Kolikor so bila tolikšna prizadevanja uspešna, je pripisati okolnosti, da je obrambno področje kolmarske organizacije velika ravnica iz večine sklenjenih trsnih nasadov z vzornimi prometnimi zvezami itd. V našem brežuljastem goriškem svetu pa tudi Kolmarčani ne bi uspeli.
Najnovejši nemški poskusi boja zoper pozne ali pomladanske mrazove med drugim z dragimi melioracijami ogroženega sveta, z elektriko itd. za naše razmere malo obetajo, ker so to pač samo poskusi z uporabo najbolj sodobnih izu-
te »nacionalistične« družbe mednarodnh »Špancev«, za katere se tako ogrevajo zlasti naši takozvani katoliški slovenski listi. Ko je neka Francova ladja zažgala republikansko ladjo »Marcantabrico« in se je ta potapljala, frankovci niso dovolili tujim ladjam, da bi pohitele potapljajočim se na pomoč in bi jih rešile. Polovila jih je sama, kolikor se niso prej utopili, a s tem niso bili rešeni: frankovci so vse te nesrečneže, ko so jih »rešili« iz valov, na svoji ladji brez vsega postrelili. Radi bi vedeli, kako se to ujema s krščanskim naukom in s človečnostjo sploh? Kako morejo naši katoliški listi simpatizirati s takimi sirovinami?
Mednarodna kontrola doslej še ni bila uvedena, napovedano pa je, da se bo pričela 13. t. m. Ker vsa vprašanja, ki so s to kontrolo v zvezi, še vedno niso rešena, je malo verjetno, da bi se španske meje res zaprle že v soboto
mov in tehniških pripomočkov, ki zahtevajo ogromna sredstva brez nade na ustrezajočo korist.
Za točo tudi ni pravega leka. Z zasebnimi zavarovalnicmi pa je navadno tako, kakor nam >3 povedal Šimom Gregorčič, ko smo ga leta 1901. v večji družbi pose-tili pri njegovi skromni gorici vrh Gradišča pri Prvačini v Vipavski dolini. Pesnik je bil namreč pisal nekemu svojemu duhovskemu hratu župniku za svet, kako in pri kateri zavarovalnici bi najbolje zavaroval svoje trsje zoper kvare po uimah, ki so tamkaj česte. Iz odgovora, ki ga je naš goriški pevec dobil, je navedel značilne besede svojega prijatelja: .Šime, Šime, zavaruj se pri Bogu!’
Ker na preudarno, smotrno samozava-rovanje pri1 nas skoroda nihče ne misli ali resno misliti ne more, je po mojem mnenju edino važno in nujno vprašanje pametnega splošnega obveznega zavarovanja, ki bi upoštevalo vse najvažnejše gospodarske panoge našega podeželja.«
Od bodoče javne zavarovalnice pa že smemo pričakovati, da bo modro služila predvsem koristim zavarovanca in sploš-nosti, ne pa v prvi vrsti koristim zavarovalca. kot je to na sploh še danes. To zahtevajo gospodarske potrebe in socialna pravičnost, ki se jih naj kmečko-delavsko ljudstvo vedno zaveda!
Andrej Žmavc.
Razgovor o slovenskem kmetu
Slovenski kmet je zelo hvaležna stvar. O njem se more spisati vsako leto tudi deset šolskih nalog, o njem se more skomponirati tisoč pesmic, je neusahljiv vir narodnih običajev, pregovorov in smešnic, more se ga naviti na vsak politični gramofon, rodoljub se more ob njegovem imenu cmeriti, navduševati, računati...
Kmet je steber države. Če je steber države gnil, je tudi država gnila. Če pa
kakšna država ni gnila, torej tudi njen steber-kmet ni gnil. O tem nam recitirajo, govore, pojejo, predavajo in pišejo učitelji, profesorji, časnikarji in pevski zbori, predvsem pa seveda politiki'. — Tako čast in srečo torej uživa naš kmet. Pa tudi za njegov gospodarski napredek ie dobro poskrbljeno. Ni leta, da ne bi bil uveden kakšen nov zakon o kmečkih dolgovih, o kmečki zaščiti1, o kmečkih zbornicah, ni leta, da ne bi bilo ustanovljenih in razpuščenih kup kmečkih društev, da ne bi zagledal belega dne ali ža-•ostno končal svoje težko življenje kak štirinajstdnevnik ali tednik. Do zadnjega časa so kmetje zvesto stali ob strani vsem svojim zaščitnikom, kakor dobne ovce so nosili svoje kroglice v skrinjice in kakor zvesta domača živinica so vedno glasovali za svoje varuhe. Zvestoba za zvestobo!...
Nedavno je razpisal g. stric Matic v »Mladem Jutru« nalogo o življenju slovenskega kmeta. Rečem vam, to je bilo ganljivo, do solz ganljivo. Dobro bi bilo, da bi vsi naši časopisi stalno razpisovali take naloge in kmalu bi vsa dežela zasanjala čudovite sanje. Stric Matic naj bi razpisal še nalogo o slovenskem delavcu, Kotičkov striček o slovenskem uradni-štvu, Frtaučku Gustl o demokraciji na Slovenskem, Peter Rešetar o naši zunanji politiki in še Kurenčkova Neška o čem. — Za stric Matičev razpis sem pa žalibog zvedel prepozno in se ga nisem mogel udeležiti. Prav gotovo pa se bom udeležil vseh drugih takih razpisov, da bom po svojih močeh pomagal spoznavati naš ubogi narod.
Takole so se razpisali Jutrovčki: kmet zgodaj vstane, nato pomoli k Bogu, da blagoslovi njegovo delo, gre žvižgaje na polje, njegovo delo je trdo in težko, njegova roke so žuljave, skrbi ga tarajo, je žgance, ob vsaki priliki pa poje in se zahvaljuje Bogu. Njegovo življenje je »težavno, a vendar lepo«. »Pri delu si veselo popeva!« (Joj, kako ganljivo!) »Krepkih rok in žvižgaje hiti čez polje. Tam prične veselo delati. Tako dela in gara kot črna živina od ranega jutra do poznega večera.« (Jooj, kako ganljivo!) Zato moramo kmeta ljubiti in spoštovati in zavedati se moramo, da je kmet steber ... Nebeško lepe so pesmice o kmetu. »Na kmetih veselo je, kjer črešnje
O Slovencih od prevrata do danes
bo predaval v soboto 13. t. m. ob 20. uri v Renčijevi dvoranj na Pobrežju
g. Rudolf Golouh
cvetč.. Žito je požel, zakaj bi ne bil vesel, pozimi žgance jedel, na peči bo sedel in čital »Mlado Jutro«, da bo še bolj vesel.« Je pa nekdo poslal stricu Maticu pesem, ki je ta ne bi smel priobčiti. Toda menda so mu rime ugajale in ie ni vrgej v koš. Zadnji vrstici se glasita tako-le: »Takrat, ko trpljenja za vedno bo konec, slovenskemu kmetu bo milo pel zvonec.« —
Sem mestni človek, toda moj praoče je bil kmet in sploh vsi Slovenci smo kmečkega rodu. Kogar je svojega kmečkega porekla sram, ni vreden imena Slovenec! Ponosen moraš biti na to! Ponosen na naš grunt, ponosen na domačo molzno kravo, na našo slamnato streho in na naše blatne kolovoze. Če te pa kdo nahruli, da si kmet in »pauer«, bodi ponosen in nikar takoj ne teci k advokatu! Pa tudi to vedi: če tudi se ta ali oni gospod podpisuje za Ivana, čeprav je bil za Janeza krščen, je vendar še Slovenec in kmet.	C.	Z.
Neizmerno težka mu je danes pot domov. — In hrib, je li postal bolj strm, odkar ga ni bilo? Noga se vgreza globoko — in kot coklja teži ilovka korak.
Vendar —! Doma! Konec je težke poti!
»Anka, pozdravljena! Prišel sem.«
Široko so se ženi razprle oči, roke mu je ovila okoli vratu in ga srečna poljubila. Pa se mu je že deca obesila na roke na rame — in on jo je gledal in božal. Na kolena si jo je naložil potem, ko je sedel k peči, — najmlajšo, najljubšo
—	najbliže k srcu. Zaverovano se je vanj vprlo pet parov oči, in on je govoril, govoril ...
»Ti veš, Anka, kako težko sem šel od vas. Pa moral sem iti. Pirjevec je premalo plačal. Hotel sem denarja, da ne bi več vsak večer tvoje roke, vse onemogle od garanja, omahnile ob telesu. — Da ne bi lačne očke naše dece zastonj prosile kruha.
Tam daleč se mi je roka trdno oprijela sekire, ki je pela smrt drevju v slavonskih gozdovih. — Sekira je pela — in moja roka ni omahnila vse do takrat — ko me je preko prsi oplazila tista težka hrastova veja —
O, Anka, zabolelo je! — In zbal sem se takrat zase in za vas! — Hoteli so me zdraviti tam daleč, pa sem jim zbežal; veš, prav na tiho. Vedel sem, in trdno verjel, da bom ozdravel samo le doma. —
Vidiš, Anka, pa sem prišel. In ostal
Oj, tista hrastova veja... In pot domov ...
Glej, Anka, — rožo sem vam prinesel, rdečo kot kri... rožo, ki prinaša srečo... Utrgal sem jo, jaz edini na svetu, za vas — za nas vse.
Umaknila se je duša z zadnjega romanja domov. —
Mirno je obležala bolnikova glava na okrvavljeni blazini. — Na ustnah je ostal smehljaj. — Prsti pa so krčevito stiskali okrvavljeni robec — rožo rdečo...
V koči vrhu goric je pred Bogom klečala žena. Krčevito so bile stisnjene njene ustne. — Jn oči so široko razprte gorele v Križanega...
V kotu na tleh je spala deca. Nemirno se je najmlajša obrnila na slami. Razklenile so se v spanju drobne ustne, se nasmehnile in nekaj po tiho zašepetale ...
!	M.
Bralcem romana!
Morali smo prekiniti nadaljevanje hrvaškega zgodovinskega romana »Republikanci«. kar naj nam cenjeni bralci romana blagohotno oproste.
Uredništvo.
Beseda za splošno obvezno
zavarovanje podeželskih dobrin
C. Z.:
Po Prekmurju
(Priobčujemo nekaj odlomkov iz reportaže, ki je bila priobčena v 1-2. štev. »Sodobnosti«, neodvisne slovenske revije, ki jo izvrstno ureja g. Ferdo Kozak.)
V	Nčdelici, Brezovici, Vfiliki P61ani, Zi-ških, Črenovcih in v vseh drugih vaseh pojejo mlatilnice. To je jesenska pesem Prekmurja. Ob koncu vasi stoji stroj, ki včasih zapiska in zapuha, požira cele vozove pšenice in jo lepo prebrano vsipa na tla. Ob njem stoje vozovi, rdeče rute in slamniki se sklanjajo ob njih. Mudi se jim. Mnogo voz je še na vrsti in mlatilnica poje ves dan in pozno v noč, včasih celo do dveh.
Po kolniku škripljejo vozovi. Počasi stopajo voli po poti, kmet jih ne priganja; pol ure pozneje ali preje! Zato ne bo repe in buč nič več in nič manj.
Kmetje pravijo, da je letina slaba. Sneg je opravil svoje. No, orje se pa dobro. Zemlja ni premokra in ni trda. Pa to sem opazil, da Prekmurci ne postavljajo po poljih strašil in sem jim moral povedati, da je strašilo na kol obešena cunja, ki naj ptiče straši; ali pa postavi štajerski kmet na polje dve prekrižani fižolovki in ju Obleče v strgano srajco in natakne odvržen klobuk, da je strašilo bolj podobno človeku. In tudi cerkvž, kapelic in križev ni toliko v Prekmurju kakor drugod po Sloveniji. Ljudstvo je versko strpno, katoličani, protestanti in Židje se prav dobro razumejo.
»Koga boste volili v Prekmurju?« sem vprašal v Črensovcih kmeta, ki je sedel visoko na obloženem vozu.
»Mačkovcev nemo. Pa vidimo, kak je v Rusiji. Tam ne smeš nikaj gučati! U Španiji i Mehiki nega slobode.« —
Ko sem hodil po polju iz Črensovcev proti Turnišču, sem prebiral »Novine Slovenske krajine« z dne 18. okt. 1936.
»Naša lista pa je tudi ščista naša, kato-ličanska, Koroščova,« piše. »Samo g. Bačič de znao poleg svojih zvez v Bel-gradi i Ljubljani i poznanstev ma višiših mestaj rešiti našo občino nevole i blata,
v šterom zdaj visi. Če da naš župan doma sedo i se nedei znao obrniti gde trbej, te mo mi lejko sto let čakali, pa nigda iz dugov i blata ne pridemo...« Da, to je naše prekletstvo in naša sramota: naši politiki si natikajo cilindre in trkajo na vrata raznih kabinetov, da bi izprosili razumevanje za naše potrebe. No, njihovim potrebam je kmalu zadoščeno in iz kabinetov se vračajo tolsti in ljudstvo naj bi bilo potolaženo.
»Danešnji evangelij nam govori odgo-spodara i od hlapcov. Že v Gospodovom časi so teda bili gospodari i hlapci. Samo 'ka je v tistom časi za hlapce mnogo hiiše bilo. Hlapci nikših pravic ne meli... Ale poglej, naš Odrešenik je bil najvekši hlapec: Podobo 'hlapca je vzeo na sebe, pravi sv. pismo. On je bio vsem za hlapca. Štokoli ga je kaj proso, njemi je vči-no, pomogao. I glej njegovo Mater Marijo. Sama pravi od sebe: Ovo sliižbenica Gospodnova. Tudi dekla. Pa vidiš, pod suncom se ešoe ne narodo človek, niti v kralevskoj družini, ki bi bio tak velik pred Bogom, kak je Marija. I na driigom sveti, gde bomo vsi zbrani, bomo vsi Marijo meli za najvekšo gospo. Najbliže poleg nje pa do takše duše, ki so njoj tii na zemli bile nabole podobne po svojoj le-poj diiši. To je pa tudi lejko hlapec ali dekla...« — Težko je hoditi in ob enem brati, kajti kolesa so zarezala v kolnik šest, sedem kolesnic, da je kolovoz kakor zoran. Lepše je zreti preko polj, preko teli lepih, plodnih polj, ki jih že več kakor tisoč let obdeluje Prekmurec — hlapec. Hlapec frankovskim in domačim knezom, salzburškim škofom, ki so z mečem razširjali sveto vero po raznih rimskih osstah. Hlapec madjar. fevdalcem, ki so se polastili dežele, hlapec Pešti do svetovne vojne, hlapec... Z mečem so salzburški škofje vtepli Prekmurcu v glavo vero v Kristusa, da je potem sam vzel v roke sekiro in branil krščansko Evropo pred mohamedanci. Nacionalno zavednost so mu vzbudili, da si je postavil na čelo ljudi lastnega rodu in tako postal zaveden del našega naroda. Hlapec.
»Njihova svoboda je vuk v grmi skriti. Što dobro vidi, se ga daleč ogne. Njihova svoboda je nešternim manjakom povoM,
ki bi radi dobro živeli i ne trpeli. Dragi volilci, to slobodo majo že v Rusiji i se glasi: Vse ka maš je moje... Gučati pa ne smeš nikaj... to je program naših mačkovcov, ki ga vo ne dajo. To svobodo tiidi delajo zdaj na španskom morišču. Volilci, za nas nega indri slobode kak v JRZ, štere voditeo je dr. Korošec...« Aha, od tod je tistega kmeta učenost! Kako dolgo bo še prekmursko ljudstvo upalo, »da bo na driigom sveti hlapec vi-do svojega gospodara med siromaki zavrženimi, sam de pa med poveličanimi?«
—	sem se spraševal takrat med polji, ko še nisem vedel, da Prekmurec ni takšen, kakor so nam ga predstavili kleklovci.
Korak mi je zastal in iz premišljevanja me je zbudil veliki detel, ki je z glasnim frfotanjem zletel iz repe in sem ga spoznal po rdečem madežu na repu. Tudi na strnišču so se sprehajali ptiči. Vrgel sem proti njim kepo zemlje in pet, šest črnih, vranam podobnih k6vranov je zaplahutalo nad poljem... Kmet je obrnil plug in ustavil. Slaba letina. Orje se pa dobro. Da, ko bi prišli spet Madžari! Zaprogel bi konja v voz in mesec dni bi vozil po cestah! Tudi grofje se lahko vrnejo. Potem bodo ,spet poskočile osne žitu od dinarja in pol na tri, štiri dinarje. In živina bo poskočila od tri na pet dinarjev.
Klekl? Ah, 'kaj Klekl! Klekl in Benko! Ljubljana? Ljubljano čutimo le po Štajercih in Kranjcih, ki so zasedli šole in urade, ki hodijo davke pobirat in rubiti. Zagreb? Da, tam je »Seljačka sloga«. V Karlovcu se živina za dinar na kilogram bolje proda kakor pri nas. Seveda smo Slovenci, toda ...
Toda... Pešta, Zagreb, Ljubljana. Tam je elektrika, tam je vojska, tam so banke, palače...
Ležalo je v soncu prekmursko polje in kmet je pobiral, kar je rodilo. Včasih je dajal grofu desetino, dvajsetino in je imel mir. Danes mu o s t a n e le še desetina, dvajsetina.
»Pustil sem zemljo sinovom, naj oni zvlečejo, če morejo!« je pravil kmet.
Pela je mlatilnica na kraju vasi in s polja so prihajali zategnjeni klici. Kmet je obračal plug, vozil s polja in ukazoval volom.
»He! O! Hej!...
Slovenci, ki živimo na tej strani Mure, zelo slabo poznamo deli našega naroda, ki biva onkraj Mure. Povprečen Slovenec ve, da je tam mnogo žita, da so vladali tam še pred dvajsetimi leti grofje, da imajo Prekmurci svoj dialekt in da so pomešani z Madžari. Naše časopisje le redko poroča o Prekmurju. Pišejo o ciganih blizu Sobote, o Benkovi klobasariji, o Kleklovem voditeljstvu. Včasih pride v Prekmurja tudi kak gospod, ki obišče dva, tri župnike, se z njimi gosti in potem spiše patriotičen slavospev Prekmurju.
Da, to je velika zasluga Miška Kranjca in to mu je tudi precej pripomoglo do popularnosti: odkril nam je, zbudil je pri nas interes za ta del domovine. Snel je s Prekmurja lažno etiketo pridnega in voditeljem vdaneiga ljudstva. Pokazal je deželo, kakšna je: v boju za kruh, za zemljo. To je njih os življenja... Počasi in vedno jasneje mi je stopalo pred oči prekmursko ljudstvo. Njegov odnos do Ljubljane in Zagreba. Agrarna reforma. Narodno voditeljstvo g. Klekla lin poslanski mandat g. Benka.
»Sibirija, ki ni Sibirija« — na to nas je moral opozoriti g. Markišič v »Politiki« z 31. VII. 1936. Piše, da v Sloveniji vladajo napačni pojmi o Prekmurju, da Slovenci malo poznamo ta kraj svoje domovine in da sel Ljubljana premalo briga zanj. To je le preveč res. Zato se bolj brigajo za Prekmurje Madžari. In to jim ni težko. Ljudstvo je bilo v teh dveh desetletjih razočarano. Prej je kmet garal in jedel. Dane9 kmet gara in ne ve, če bo imel jutri kaj jesti. Agrarna reforma? G. Markišič piše, da so mu kmetje sami pripovedovali: »Agrarna reforma je izvedena (kolikor je sploh izvedena!) tako, da ni dobil nihče dovolj zemlje. Naredila je gospodarje samo na videz. Ti se danes dušijo v dolgovih... Vse gre ra interese zelenašev. Tu ni bilo kreditno zadružništvo tako dobro organizirano kakor v ostalih krajih Slovenije ... Zato so imeli zeTenaši polne roke dela; tu je bil kredit bolj potreben kakor kjerkoli Neki multimilijonar je dobil od Narodne banke deset milijonov po 5 odstot-
kov in je isti denar posojeval kmetom po 25 in 30 odstotkov. Preden je dolg poravnal, je zaslužil (zaradio) milijone...«
Prejšnjim fevdalcem je ostalo še vedno po sto, dvesto oralov orne zemlje^ gozdov agrarna reforma ni razdeljevala. Župniki imajo tudi po trideset in več oralov. Na mesto nekdanjih grofov pa so stopili novi gospodarji; novi grofje brez grofovskih naslovov, ki so na kakršenkoli način obogateli.
Toda za Prekmurje ni rešitve. »Prekmurci odklanjajo racionalizem. Odklanjajo sisteme. Veselijo se rdečih orlovskih srajc... Tipični Slovani so v svojem anarhizmu.« (Sušnik: »Prekmurski profili«.) Prekmurci so torej po naravi »anarhisti«, ki odvračajo vsako organizacijo in načrtno gospodarstvo. Ls g. Klekla ne odvračajo. In tako bodo Prekmurce ubili konkurenca, prekupčevalci, industrija, žrtev bodo svojih »rasnih lastnosti«. — Kdor potuje v Prekmurje, mora vedeti, da prihaja v deželo, ki se je pravkar osvobodila fevdalnih spon, fevdalnega gospodarstva in se duševni obraz Prekmurja le počasi prilagaja novim razmeram. V deželo, kjer je pravkar v smrtnem boju s fevdalizmom zmagal kapitalizem. Saj smo Slovenci tokraj Mure doživeli prav isti prehod, ko nam je kapitalistično gospodarstvo spremenilo takratne rasne, to je fevdalne lastnosti. Nove potrebe rodijo nove zahteve, nova gospodarska podlaga novo politično in kulturno nadstavbo — upoštevajoč ses. veda tudi vplive prejšnjih stoletij.
Po osvobojenju so nadomestili madžarske uradnike in učitelje slovenski. Prišli so v Prekmurje kakor v deželo, ki so jo zasedli. Takoj so začeli z delom za »glajhšaltumgo«, hoteli so na mah vse »posloveniti« in pojugosloveniti, prezirali so individualnost prekmurskega ljudstva. Ta kranjska, štajerska in pozneje jugoslovenska vsiljivost je dosegla višek za časa diktature JNS... Doba fašistične JNS je mimo, učitelje JNS zamenjujejo učitelji JRZ. Ljudstvo pa stoji ob strani. Kam naj krene? Razočarano in nezaupljivo je. Kako naj zaupa »Novinam«, ki so dne 21. IV. 1935. pisale o banu gosp. Pucu: »Preminočl tjeden je našo krajino
dosegnola velka čast... Čutili smo se tak, da bi meli med sebov dobroga očo...« »Alleluja, alleluja! Kristuš jego-ristano... pitam vas pa dragi volilci, ali ste samo edno minuto piemišlavall pred tabernaklom tiidi od toga kak velkoga živlenskoga pomena so volitve 5. maja... Dr. Klar France, kandidat Jevtičove liste.« ------—
Toda našli so se ljudje, ki so se z živim interesom, požrtvovalnostjo in ljubeznijo posvetili deželi onkraj Mure. To so mladi ljudje, prekmurski študentje. Odšli so iz pozabljeni domovine v Ljubljano in prinašajo domov pogum in vero v bodočnost. Neorijentirano ljudstvo jim rado sledi in danes so študentje prvi iskreni narodni delavci v Prekmurju. Zato nam pač ni težko razumeti besnih napadov in številnih zaprek, ki jim jih stav-ljajo ma pot ostanki fevdalnih stoletij...
Bogato je Prekmurje. Žita, živine in perutnine ima na pretek. Na Angleškem jedo meso Benko vih svinj, do Belovara prodajajo prekupčevalci prekmursko perutnino, kruh prekmurske pšenice jedo evropski meščani. — Tovarn seveda v Prekmurju ni. Vsaj velikih ne. Tu ni pogonske sile, ravnina ni elektrificirana. Toda zakaj naj bi sezidali med polji tovarne in dimnike? Naj raste tam žito, naj pojejo mlatilnice svojo jesensko pesem, naj drdrajo mlinska kolesa na Leda vi! Saj bodo Prekmurci kmalu orali, sejali in želi z a s e in za svoje »pajdaše« tostran Mure, ki bodo v zameno pošiljali opeko, stroje in blago iz tekstilnih tovarn.
Prekmurja bo v Sloveniji njena žitnica. To je njegova rešitev. Ni rešitve v madžarski državi, kjer bi mu konkurenca diktirala cene in kjer bi moral s krvjo plačevati svoje narodno življenje, ne v Hrvaški, ki ima sama dovolj žita. In čim bolj bo to prepričanje osvojevalo prekmursko ljudstvo, tem prej bo »rešeno dugov i blata«, tem preje zasije sonce.
Izdaja konzorcij »Neodvisnosti«. Urejuje in odgovarja Stanko Hiti, novinar v Mariboru. Tiska Mariborska tiskarna, predstavnik ravnatelj Stanko Detela.