LJUBLJANSKI ZVON
Mesečnik za književnost in prosveto
XLII. letnik                           1922                              1. številka
Oton Župančič:
Iz nenapisane komedije.
*
Ravnik in sluga.
Ravnik:
Gospod, ki pride zdaj, je res gospod. Pri njem ne glej na suknjo. Morda je oguljena... ti tega ne opazi. Pokloni se mu ... No ... kot da je tu. Ne, to je preveč; za spoznanje manj. Tak zopet ni. — Tako, tako bo prav. Kar te učim, to vse ti bo v življenju koristilo ... Ne preveč, ne premalo! In vsakemu časti, kar mu je gre! Povedi ga v čakalnico in mene takoj pokliči... Lida naj počedi.
*
(Tukaj je en prizor izpuščen.)
*
Ravnik in Mahan.
Mahan:
A da, tako? Sami originali?
¦
Ravnik:
V vsej moji hiši sama prava pristnost!
Mahan: Ej — to Madonico pa že poznam: so vse enake — vse originalne. — To4e pokrajino pa kar obrni.
Ravnik: Zakaj? Katero?
X                              Oton Župančič: Iz nenapisane komedije.                              x

Mahan: Ta malinovec.
Ravnik: Ti ne ugaja?
Mahan:
Čez okvir se ti zdaj zdaj scedi.
Ravnik:
Saj, veš, z umetnostjo je križ pri nas.
Mahan: O, vem, strašanski križ, in nosi ga mecen na trudnih ramah.
Ravnik:
Razcapan pride, ves upognjen, bled, ves plah ...
Mahan:
In išče, koga bi požrl...
Ravnik:
In izpod pazduhe potegne sliko.
Mahan:
Saj ni tako hudo; sem mislil — nož.
Ravnik: Kaj hočeš! Zmazek je, a on sestradan.
Mahan:
In pred to klavernostjo blago srce: — težko je res mecenu.
Ravnik: Bogami, tako se mora človek žrtvovati.
Mahan: Res, kakor vidim, prav velike žrtve. A čuj, kaj ne bi šlo bolj dober kup, pa bi ustregel sebi kakor njemu: par kronic bi mu stisnil, na kosilo bi ga povabil, na kozarec vina in cigarete, pa mu priporočil, naj s sliko skuša srečo kje drugje.
¦¦
jL                             Oton Župančič: Iz nenapisane komedije.                              je
R a vnik: No da, a vmes so tudi umotvori.
Mahan: Da, vmes — prav dobro... Toda, dragi moj, odkrito in pošteno: kar tako me nisi zdaj pozval po petih letih, da bi si ogledaval tvoj muzej. Kaj ne, vse to je bil samo uvod? Zatorej k stvari.
Ravnik:
Sedi, prosim te. Izvoli cigareto. Jaz bom stal. Res je:
najprej sem hotel ti pokazati, kaj zmore energija ... energija nekdanjega  preprostega pastirčka ... Nikar me ne prekinjaj... energija nekdanjega preprostega pastirčka. Sedaj stojim tu sredi svojega. Tako mi je, kot gledal bi svoj znoj prekapan v  dragoceno  biserje. To so noči prečute, to so dnevi zatajevanja... pot, vedno navkreber, preko zaprek... ho, da, vam iskri vranci brez uzde so s kopiti grabili daljavo pod se, prhajoč v obzorja neslutena... jaz sem upregel svoje pred težek voz ...
Mahan:
Za božjo voljo!
Ravnik:
Kaj je? Mahan:
A, nič, nič! Zanimiv si! Jahaj dalje.
Ravnik: Ne, jaz sem vozil — vi ste jahali...
Mahan:
In v elegantnem loku smo zleteli s sedla — kaj ne, prijatelj?
—   3   —                                       i*
X                             Oton Zupančič: Iz nenapisane komedije.                              X
Ravnik:
Tega nisem rekel.
M a h a n:
A jaz sem rekel, in celo verjamem, čeprav sem rekel jaz... No, nadaljuj! Veš, meni včasih žilica ne da. Oprosti mi; poslej bom lipov bog.
Ravnik: A res me več ne moti.
Mahan:
Če ti pravim!
Ravnik: Stvar je preresna. Zame kakor zate.
Mahan: Če je stvar resna, pa še mi bodimo.
Ravnik:
Vi ste dosegli slavo skokoma —
kot kraljevič deveti si utrga
z najvišje veje zlato jabolko.
Jaz — vidiš, meni to ni bilo dano.
O, mladih orlov nadletavanje
pod solncem!... Veš kako jih gleda krt?
Vi ste ustvarjali — kaj vem — iz zraka —
iz čustva, slutnje — kakor Bog: iz niča,
iz brezden kaosa meglenega.
Jaz mukoma sem znašal sklade knjig,
urejal sem, primerjal, zametaval
in zbiral spet... Poglej te rokopise:
v njih je izvleček vsega, kar ve svet,
odkar je z naglo roko troglodit
obrise mamuta ujel na steno
temačnega brloga svojega,
do dobe radija in elektronov.
Tu je moj trud in prid, tu moj ženi...«
Slava, po miznicah skrbno zložena
in po policah, čaka mi vstajenja,
potrpežljiva kakor sem jaz sam. —
Pustež sem bil vam ženijalnikom...
X                                Oton Župančič: Iz nenapisane komedije.                                 3L
Ne, ne, le molči, to ni bil očitek. Ločili smo se — to je bilo vse.
Mahan:
No, če že govorimo — malo burno, in toliko da nismo pokali.
Ravnik:
To bila je mladost in nagla kri... Polž ste mi rekli, ne? In polž vam je roge pokazal... Ni spomina vredno ... O, v meni vrela je mladost kot v vas...
Mahan: Samo premišljeno in po metodi...
R a vnik: Pustimo te račune zastarele, tako je daleč, da že ni več res.
M ahan: No - in?
Ravnik: In — danes vidiš tukaj me na svojem.
Mahan: Kako to misliš?
R a vnik:
Kakor sem povedal.
Mahan: Oprosti.
Ravnik: Ti oprosti.
Mahan: Kaj?
Ravnik: Kaj?
Mahan:
Nič — edino kratek sprehod mi dovoli.
Ravnik: Saj nisva še pri stvari.
—    5    —
j{                                 Oton Župančič: Iz nenapisane komedije.                                 $5
,      Mahan:
Prav zato.
Ravnik:
Oditi hočeš?
¦. ¦
Mahan: O, kar tu, po sobi. Tako, da se pretegnem... Je že dobro. Saj te poslušam.
R a vnik: Ne, ne, rajši sedi.
Mahan: Ha, ta napoleonski trik poznam: Sedi, da te prepričam! — Psiholog. No, dobro — prepričuj me, že sedim.
R a vnik: Zdaj je prišel moj čas... in vaš... Kaj smo dosegli pravzaprav vsi skupaj? To, da je duh pri nas zaničevan, to, da tičimo vsakdo v svojem kotu in gledamo, kako drve kolesa brez nas, in mimo nas, in preko nas. In komu smo pustili vajeti? Sebičnežem, sleparjem, puhloglavcem, kričačem in sejmarjem, ki vsevprek vsak svojo robo narodu ponuja. Je naš poklic res za pečkom čepeti, zreti to gonjo in klepati verze? Mi, ki držali bi oba tečaja lehko v rokah, da bi sukali svet po svoji volji...
Mahan: Čakaj no! Kdo mi?
Ravnik: Mi — nepolitiki, ljudje duha, ljudje kulture.
Mahan:
Torej  vrtoglavci, ki ustvarjajo iz zraka in iz niča... Poznam jih dobro kakor to4e dlan.
X                                Oton Župančič: Iz nenapisane komedije.                                 }L
mmmm^mHhbhi^mm^^mm¦¦¦¦!¦¦¦¦¦¦¦Ma¦¦¦¦¦¦¦m^H«w«wBMwnMMMiHBH««BWMiiw«*awnaWK3aaan(HaaHMnHacMa«paMMH»
Dlani se svoje nisem naveličal,
a njih sem se; in dober svet ti dam,
glasi se: Pusti, Anzelj, mrtle z miram!
In mene ž njimi. Kar se tebe tiče:
žalil si se — kar mecenari dalje ...       ,- :, ;
Ravnik: Počakaj — čuj — na koliko me ceniš? Dohodke moje namreč.   ,
Mahan:
Je to stvar?
a vn lk:
Povem ti — toda ne... Nič na besedo. Tu4e... poglej, na koliko sem cenjen.
Mahan: Saj ti verjamem, da imaš dovolj.
Ravnik:
Ne, na besedo nikdar ne verjemi. Nikomur, niti meni na besedo.
Mahan: A to me ne zanima.
Ravnik:
Mora te. Tu, glej; kaj praviš zdaj? Črno na belem.
Mahan: Velmožje — klanjam se.
Ravnik:
In jutri že vložim stotisoč za namene naše.
Mahan: Kakšne namene naše? Kje pa so? Namene? Jih imamo? Vraga, kdo ima namene? Jaz ne, prav nobenih. Zaklad je tu — zdaj išče se namen. Razpiši no nagrado za namen!