670
Rusom; v tem boju za svojo svobodo in neodvisnost so sicer podlegli, a izgnani iz domovine so zanesli revolucijske misli po vsi zapadni Evropi.
Na Nemškem sta imela oba imenovana upora čudovito veliko moči. Nemški knezi in kneziči, — oholi po svojem značaju, a revni in ponajveč duševno omejeni, — so dobili kmalu zlasti med mladino hude nasprotnike. Do malega vse je postalo revolucionarno. Pričel se je boj proti absolutizmu, zahtevale so se za ljudstvo politiške pravice. Gromeli so proti tiskovni cenzuri, proti urad-ništvu sploh in tudi proti vladarjem samim. Zabavljalo, kritikovalo se je vse vprek. Vse polno spisov se je v tem duhu širilo po Nemškem; ustanavljala so se tajna društva, prirejali skrivni sestanki. Tako se je rodil liberalizem   v   meščanskih   stanovih.   V
Beseda ,derviš' izvira iz perzijskega jezika in pomenja ubožca. Derviši so bili iz prva in so še dandanes mohamedanski redovniki in sicer ubožni, ki se žive ali bi morali živeti ob miloščini drugih vernikov. Vendar je dandanes pomen besede nekoliko širši, in na zapadu imenujemo vsakega islamskega verskega fanatika derviša.
Brez dvoma so mohamedanci sprejeli re-dovništvo in posebej meništvo od kristijanov, kakor marsikaj drugega. Pa ne samo da so posnemali kristijane, tudi njih vera sama jih je nagibala, da so ustanavljali razne redovne družbe, bodisi za pokoro in zatajevanje, bodisi za molitev, bodisi za nenavadna verska opravila. V vseh teh redovih se kaže ta značaj, da teže po čudnih, pretiranih, nenavadnih in tudi nenaravnih stvareh, kakor bi bile take Bogu posebno všeč. Tako n. pr. si je kmalu po Mohamedovi smrti neki redovni ustanovitelj, Ovais, izbil zobe v spomin, da je Mohamed v neki
O derviših.
lepem slovstvu je nova doba vrgla stari klasicizem. Svoboda in napredek sta se jela proslavljati z odkrito revolucijskim nakitom. Liberalnih pesnikov se je oglasila nepregledna vrsta. Omenjamo naj samo Herwegha, ki je v časopisu „Deutsche Jahrbucher" priob-čeval svoje hude pesmi. Liberalni leposlovni zbor sta pa vodila znana Žida Borne in Heine. Oba sta po julijski revoluciji leta 1830. hitela v Pariz in od ondod sta napadala nemške državne razmere. V njuni družbi smemo imenovati tudi Platena, ki je z vso silo svojega bogatega duha pisal in pel proti ruskemu carstvu in proslavljal Poljake. Poezija na Nemškem je bila za nekaj časa izključno liberalna, in ko so zabavljali proti vladarjem, niso pozabili napadati z jednako strastve-nostjo religije, cerkve in duhovništva. (Dalje.)
bitki izgubil j eden zob, pa je zahteval, da so si vsi učenci njegovi izbili zobe. — Nastali so polagoma med mohamedani mnogi red o vi, katerih začetniki in predniki so se imenovali š e j h e (ali šehe), učenci pa d e r-v i š e. Dandanes so derviši povsodi med mohamedani, bodisi v Arabiji, v Egiptu, v Perziji, zlasti na Turškem. Tujec jih utegne spoznavati najbolj ob posebnih prilikah, zlasti ob njihovi molitvi, tako zvanem zikru, to je spominu na Alaha.
Dolžnosti dervišev so razne, med njimi je najvažnejša molitev. Poleg tega se morajo ob določenih dnevih postiti, včasih po noči bdeti, drugoč se trpinčiti, vedno pa morajo natanko slušati svojega prednika. V pokorščini ravnajo slepo in ne poznajo nobenih ozirov. Nekateri žive samski, nekateri pa so oženj eni; nekateri so v skupnih samostanih, drugi pa raztreseni in pridejo le ob določenih dnevih v samostane;  nekateri  so
Dr. Fr. L..
O derviših.
(Spisal dr. Fr. L.)
Dr. Fr. L.: O derviših.
671
nekaki duhovniki, drugi pa posvetnjaki; nekateri prosijo miloščine, drugi žive od samostanov.
V vedenju je derviš skrajno brezobziren; ne pozna pravil ne glede na sebe, ne na drugega. Ker jih pravi mohamedani jako spoštujejo, zato so za mohamedanski svet znameniti in so bili večkrat tudi v državnih razmerah vplivni. Celo državni prevrati so se zgodili po derviših, in iz najnovejšega časa je znano, da je v Sudanu Mahdi zbral okoli sebe derviše in ustanovil novo vlado v srednje-afriških deželah. Njegovi vojaki so se sploh imenovali derviše, četudi niso bili vsi pravi derviši.
Poleg teh splošnih stvarij o derviših utegnejo bralca zanimati nekatere posebnosti, katerih pa pri njih ni malo, bodisi pri molitvi, bodisi pri drugih opravilih ali verskih vajah. Z ozirom na njih vedenje pri molitvi ali zikru jih imenujejo ali tuleče ali plešoče derviše, kar pa ni povsem primerno. V ta namen naj opišem, kar sem videl sam v Kajiri.
Nekega petka popoldne sem šel v mali družbi v džamijo, katere ime sem pozabil. Ko sem prišel tje, videl sem sredi džamije v krogu kakih 25 dervišev, deloma pokritih, deloma gologlavih. Bilo je zbranih precej tujcev, ki so gledali prizor, kakoršen mi je bil znan iz slik in potopisov. Nekdo je delal takt z bobenčkom in drugim zvenečim orodjem, derviši so se pa priklanjali in se z glavo in s hrbtom zopet dvigali ob udarcih orodja. Priklanjali in dvigali so se razni različno: ta se je sklonil jako globoko in se potem zasukal s hrbtom daleč nazaj; oni pa je le zložno in po malem delal svoje poklone. Kadar so se priklonili, so zagnali nekako tak glas, kakor tisti, ki jako krepko s sekiro udari: izrekali so pač „Alah!" Čudno votlo in tudi neprijazno se je glasilo to klicanje. Jeden izmed dervišev me je posebno bodel v oči. Bil je še mlad, pa lep človek —; dolgi in obilni lasje so se mu usipali čez tilnik, kadar je vzravnal glavo, ali pa so padli kakor velik šop proti tlom, kadar se je priklonil. In vse njegovo gibanje se mi je zdelo kakor razkazovanje lepe postave in
lepih las. Da sem prav sodil, to je pričal tudi s tem, da se je samozavestno oziral na desno in na levo po ogledovalcih. Ta mladenič gotovo ni bil v zbrani molitvi pri Alahu.
Udarci bobna in zvenečega orodja so bili čem dalje hitreji, čim dalje bolj urno in divje so se priklanjali derviši, čim dalje bolj so hropeli. Naposled se je ta komedija ustavila, ne da bi bili derviši ali tulili ali bili penasti okoli ust ali popadali na tla.
Zares, v tem slučaju je bila vsa stvar prazna komedija. V drugih slučajih se pa bolj zmučijo in razdražijo, da so sami iz sebe, da se jim pene usta in da kakor brez zavesti popadajo po tleh. To se jim zdi vrhunec navdušenja ali najvišja ekstaza, v istini pa je umetno pa smešno draženje živcev. Nekatere vrste dervišev namreč glasno vpijejo pri tem pripogibanju, drugi pa plešejo z razprostrtimi rokami na okrog toliko časa, dokler se jim ne zvrti v glavi in ne popadajo kakor pijani na tla. (Take plešoče derviše kaže naša slika na strani 593.) Zopet drugi sede na tleh s podkrižanimi nogami in se zibljejo naprej in nazaj, na levo in desno. Sploh ima to gibanje z zgornjim životom pri mohamedanih  jako  važno vlogo.
Toda take stvari niso nič izrednega, da bi se moral ogledovalec čuditi. Derviši proizvajajo še vse drugačne stvari, da utegne biti groza nevajenega človeka. Na praznik Mohamedovega rojstva se vleže na ravnem prostoru v Kajiri na tesno skupaj dolga vrsta dervišev na tla vpričo mnogoštevilnega občinstva. Njih poglavar ali šejh zasede težkega konja in jase po derviših. (Glej sliko na str. 624.) Da konjsko kopito marsikaterega dobro potlači ali celo pohabi, umevno je samo ob sebi. Dervišem je to v čast in v veselje. Ta vsekako čudni in nečloveški obred se imenuje ,d6se'. „Drugikrat sem videl", pripoveduje Kavser, „kako so fanatizirani derviši grizli bodeče liste agav in kaktusov, katere so jim nudili, ali pa hodili po žarečem oglju, da je bil ves prostor napolnjen s smradom po ožganem mesu." O drugih pripovedujejo popotniki,  da  si zabadajo  ostre
672
Književnost.
nože ali bodala v lice, v roko ali cel6 v trebuh, ne da bi se jim zgodilo kaj hudega s tem mučenjem. In naposled, da je tudi kaj posebnega za želodec, hrustajo in jedo škorpijone, črve in drugo golazen.
Za take umetnosti se morajo seveda prav razvneti in omamiti, potem so kakor besni in zmožni za vsako trpinčenje.
Nekateri popotniki pripovedujejo take stvari, da skoro ne moremo razlagati poče-njanja dervišev in njih umetnosti. Neka poto-valka,  kneginja   Belgioioso,  pripoveduje  o
Slovenska književnost.
Ob smrti cesarice Elizabete sta izšli dve knjižici:
f Cesarica Elizabeta. V spomin na preblago vladarico avstrijsko povodom Nje žalostne smrti slovenski mladini sestavil Jakob Dimnik, učitelj v Ljubljani. Založil J. Giontini. Tiskala Katoliška Tiskarna. 8°., str. 44. Cena 15 kr. (s pošto 18 kr.)
f JVaša cesarica Eligabeta. S štirimi podobami. Sestavil Fran Nedeljko. V Ljubljani. Izdal in založil Ivan Bonač. Tisk »Narodne tiskarne" 8°. str. 28. Cena 12 kr.
Zabavna knjižnica za slovensko mladino. Urejuje in izdaje Anton Kosi, učitelj v Središču.
VI. zvezek. V Ljubljani, 1897. Samozaložba. Natisnila Katol. Tiskarna. Cena 15 kr. »Str. 47. — Vsebina tega zvezkaje podobna vsebini prejšnjih zvezkov. Za deco je tukaj dokaj tvarine, ki se ji sme brez spotike dati v roke.
Zabavna knjižnica za slovensko mladino. Urejuje in izdaje Anton Kosi, učitelj v Središču.
VII. zvezek. V Ljubljani, 1898. Samozaložba. Natisnila Katol. Tiskarna. Cena 15 kr. Str. 47. — Poleg navadne vsebine ima ta zvezek dva napeva, katera je zložil izdajatelj sam: »Domovini" in „Zaostali ptič".
Izvestje »Glasbene Matice" v Ljubljani o društvenem in šolskem letu 1897/98. Izdal odbor, sestavil društveni tujnik. V Ljubljani, dne 14. julija 1898. Založila »Glasbena Matica". Tisek Katoliške Tiskarne. 8°. Str. 100. — To je gotovo najzanimivejše poročilo, kar jih je doslej izdala „Glasbena Matica". Pred 25 leti se je ustanovilo to koristno umetniško društvo po prizadevanju gosp. Vojteha Valente. Kaj je storilo to društvo v tem času, iz-previdimo iz tega pregleda: 1. „Glasbena Matica" je izdala 28 zvezkov partitur za moške in mešane zbore, štiri zvezke »Lavorike", J. Čerinovo „Pesma-rico", tri zvezke »Narodnih pesmij", 17 zvezkov za
dervišu, ki si je prebodel lice, da je kri tekla na obeh straneh rane, a jeden njegovih tovarišev ga je takoj umil s svojo slino in tako popolnoma ozdravil. Drug derviš se je ranil na roki, tretji si je prerezal trebuh — a brez škode. Zopet drugi pripoveduje o der-viših, ki si denejo ognja v usta, potem o takih, ki si zabodejo meč v prsi ali tudi v trebuh tako, da primejo in pokažejo svoja čreva.
Bodi dovolj o tem, zakaj tu je težko določiti, kaj je istina, kaj pa izmišljotina poto-valcev.
samospev z glasovirjem ali z zborom, 11 skladeb za glasovir, jedno za gosli in glasovir, osem cerkvenih skladb in štiri zvezke Foersterjeve klavirske šole ter založilo Hajdrihove in Kocijančičeve skladbe in Hubadove »Narodne pesmi". 2. Osnovala je dne 15. listop. 1882 glasbeno šolo. 3. Od 1. 1891.—1895. je priredila 33 koncertov, sodelovala pri petih akademijah. — Posebno obširno in zanimivo je popisano zahvalno potovanje „G1. Matice" na Dunaj in umetniške ocene o nje uspehih. Glasbena šola v Ljubljani je imela 1. 1897/98. 494 učencev in sedem učiteljev, glasbena šola v Novem mestu 153 učencev in štiri učitelje. Vseh udov ima društvo 878.
Glagolica med Slovenci. V farnem arhivu sorske fare pri Ljubljani sta vezani dve knjigi v glagolski pergamen. »Urbarium Ss. Hermagorae et Fortunati" pričet dne 30. vin. leta 1671. ima na platnicah odrezka dveh različnih rokopisov, ki se pa ne dasta več brati. »Catalogus mortuorum", pričet leta 1697. ima kratek odrezek glagolskega pergamena na hrbtu. — V vipavskem farnem arhivu je »Liber baptizatorum" (1677—1694) vezan v glagolski pergamen, ki je primeroma ze!6 dobro ohranjen. Rokopis ima na dveh folio-listih rimskega misala masne formulare za prvo postno nedeljo in ponedeljek za njo. Za vzgled bodi: „Ono vrme rče ist uč svoimi.. Egda pridett sn čski v veličstve svoemi. i vsi andjlii ego šnimi.. Togda sedeti, naprestole veličstviS svoemi.. I zberutse prednj (ta beseda pač označuje, da je ta rokopis naše redakcije) vsi narodi i razlučenie drugi. ot& druga eko razlučaett pastiri. ovce (!) ot kozlištt. I postaviti. ovce o desnoju sebe a kozlište (!) levuju sebe. T-Bgdarčett cri. suštimi. o desnuju sebš pridite blni oca moego i primite ugotovanoe vrni. crstvo otsluženie mira." Mnogo je nedoslednosti). Jezik je cerkvena slovenščina z j užno-slovenskimi oblikami.
I. Sovran.
Književnost.