GLASILO GLAVNEGA ODBORA ZVEZE SINDIKATOV SLOVENIJE LETNIK VII. — ŠT. 8 Ljubljana, 16. februarja 1951 IZVOD 4.— din OB VOLITVAH KANDIDATOV ZA DELAVSKE SVETE IN UPRAVNE ODBORE GOSPODARSKIH ZDRUŽENJ Izbira kandidatno je stvar vseqa deiovneqa kolektiva Priprave za graditev proge DOBOJ —BANJA LUKA so v polnem teku Našj delovni kolektivi so pred važno in odgovorno nalogo; delavski sveti podjetij bodo volili delavske svete višjih gospodarskih združenj, tl pa upravne odbore višjih gospodarskih združenj. To je prvo, izredno pomembno dejanje pri prevzemanju dosedanjih direkcij, ki kot višja gospodarska združenja prav tako preidejo v upravo delavcev samih. Organi za gospodarjenje z višjimi gospodarskimi združenji so delavski sveti in upravni odbori teh združenj. Člani teh družbenih organov gospodarjenja so prav tako izvoljeni iz vrst delavcev, tehničnega in inženirskega osebja ter drugih uslužbencev v določeno višjo gospodarsko združenje združenih podjetij. Čeprav volijo delavske svete teh združenj delavski sveti podjetij in ne delovni kolektivi neposredno, delovni kolektivi vendarle ne morejo brezbrižno mimo teh volitev. V tteh dneh bodo naša gospodarska podjetja dobila odločbo, koliko članov bodo njihovi delavski sveti volili v delavski svet višjega gospodarskega združenja. Mislimo, da je dolžnost delavskega sveta seznaniti ves delovni kolektiv s to odločbo zato, da bo tudi delovni kolektiv sam razpravljal o tistih svojih članih, ki imajo vse potrebne pogoje, da pridejo v poštev kot kandidati za delavski svet gospodarskega združenja. Ne bilo bi pravilno, če bi to svoje delo delavski svet opravil sam zase brez povezave z delovnim kolektivom. V pripravah za izvolitev članov delavskega sveta višjega gospodarskega združenja mora vladati v naših delovnih kolektivih prav takšna razgibanost, kakršna je vladala v času priprav in volitev de lovskih svetov podjetij. Dosedanja praksa je raz-krila, kako živo se naši delavci zanimajo za napredek svojih podjetij, pri čemer so pogostokrat v svojih razpravljanjih obravnavali tudi delo svojih podjetij, pri čemer so pogostokrat v svojih razpravljanjih obravnavali tudi delo svojih direkcij. To dokazuje, da naši delavci razumejo, v koliki meri je uspešno gospodarjenje s podjetjem samim odvisno od dobrega dela direkcije, in da zatorej razumejo, da je gospodarska povezava istovrstnih ali sorodnih podjetij eden važnih pogojev za uspešen napredek podjetja samega. Zato delovnim kolektivom prav gotovo ne more biti vseeno, koga naj bi člani delavskega sveta na svojem zasedanju kandidirali za izvolitev za člane delavskega sveta višjega gospodarskega združenja. Sindikalne podružnice pri teh volitvah delavskih svetov gospodarskih združenj po uredbi sami nimajo sicer izrecno predpisanih nalog, kot so jih imele pri volitvah delavskih svetov podjetij. To pa še ne pomeni, da nimajo pri teh volitvah nobenih dolžno, sti. Nasprotno, prav sindikalne podružnice so dolžne kot politično razredni predstavniki delovnih kolektivov skrbeti, da bodo delovni kolektivi v celoti seznanjeni s pomembnostjo uredbe o prvih volitvah delavskih svetov in upravnih odborov go. spodarskih združenj in da bo izbira kandidatov potekala res kot stvar vsega delovnega kolektiva. Le tako bo delavski svet v podjetju s svojimi volitvami pripomogel, da bo delavski svet višjega gospodarskega združenja sestavljen tako, kot to zahtevajo težke in odgovorne naloge tega novega organa delovnih kolektivov. Kakšne so pristojnosti delavskega sveta in upravnega odbora gospodarskega združenja, uredba ne omenja. Toda to prav v ničemer ne zmanjšuje pomena in vloge organov. Čeprav lahko v kratkem pričakujemo predpise ,ki bodo določili te pristojnosti, je vendar že sedaj jasno, da se delavski sveti in upravni odbori višjih gospodarskih združenj volijo zato, da v smislu uvoda in načel temeljnega zakona o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji ter višjimi gospodarskimi združenji prevzamejo vodstvo teh igospodarskih združenj in s tem posredno prevzamejo to gospodarjenje delovni kolektivi sami. Vse to torej potrjuje nujnost, da sindikalne podružnice v teh dneh še okrepe svojo politično dejavnost, v tem, da bo izbira kandidatov čim-boljša in da bo pri tem izbiranju zainteresiran ves delovni kolektiv. Ko bodo delavski sveti podjetij volili na njihova podjetja odpadajoče število članov delavskega sveta gospodarskega združenja, ne bodo torej volili le zastopnike svojih podjetij, temveč ljudi, ld bodo kot člani delavske, ga sveta tega združenja kolektivno odločali o vprašanjih gospodarjenja določene gospodarske panoge. Skrbeti je treba, da bodo izvoljeni taki člani delovnega kolektiva, ki imajo primerno politično in strokovno razgledanost. Od pravilne izbire je torej v znatni meri odvisno, v koliki meri bodo novi organi sposobni vršiti odgovorne in težke naloge, ki jih čakajo. M. R. Za novo progo Doboj—Banja Luka, katero bo letos gradilo 80.000 naših mladincev in mladink, se že vršijo potrebne priprave, ki morajo biti do konca marca v celoti končane. Množične organizacije Ljudske konte, AFŽ, Zveze borcev in mladine iz krajev, kjer bo tekla nova proga, so že pridno na delu, na posameznih izsekih bodoče proge. Da bo omogočen hiter dovoz gradbenega materiala iz Doboja do predora v Ljeskovih Vodah, v ta namen že urejajo cestišča in polagajo tračnice za ozkotirno progo. Tu v neposredni bližini nastaja tudi glavno skladišče, ki je že založeno z materialom. Eden največjih predorov pa bo predor »Tromedja«, ki bo dolg 1411 m. Po svojem obsegu bo ta predor podoben vranduškemu. Samo za ta predor bo treba okrog 100.000 ton materiala: gradbenega lesa, cementa, gramoza, tračnic itd. Izkopati bodo morali 145.000 kub. metrov zemlje in okrog 20.000 kub, metrov skale ter zabetonirati okrog 18.000 kvadr. metrov predora. Delo na tem izseku bo zahtevalo razmeroma ogromno delovne sile, zato v njegovi bližini nastaja že celo naselje: barake za stanovanja, skladišča, restavracija za delavce in mladince, kamor se bodo ob svojem prihodu naselili mladi graditelji. Na sliki: Graditev barak v neposredni bližini predora »Tromedja«. V Liiostroiu so presegli ianuarski plan V Litostroju se pri dei’u ne odlikujejo samo livarji, rezkarji, kovači, ključavničarji in mizarji, končni uspeh zavisi tudi od delavcev konstrukcijskega oddelka. Tu se v resnici dokončujejo turbine, dvigalni mačici in drugi večji ter manjši izdelki Litostroja. Zelo naporno in odgovorno je delo, katerega opravljajo v konstrukcijskem oddelku. Če bi načrte za turbine hi-drocentrale Jablanica ati Moste izdelali v Nemčiji ali kje drugod v tujini, bi. morali zanje plačati tudi sto in sto tisoče dolarjev. Roflaria N0UNŠEM In MEH bosta kandidirala v šoštanjskem ogra ja 9kratni udarnik Novinšek Franc Že od prvih tekmovanj, ki so jih organizirali velenjski rudarji po zgledu Sirotamovdča, se je med vidnima zmagovalcema Klančnikom in Hriberškom, ki sta delala na 14. številki, slišalo tudi ime Novinčka Franca. Čeprav še mlad, saj dela kot kopač šele šesto leto, je bil vedno med prvimi in je v tem času po- stal tudi devetkrat udarnik. Svojo delovno normo je stalno presegal od 10 do 15%, le v zadnjem času je nekoliko na slabšem, ker so pri odkopavanju naleteli na velike množine jalovine. Novinšek, katerega so to pot izbrali rudarji za svojega kandidata za Ljudsko skupščino, je v bližini Velenja tudi doma. že od svojih mladih nog dela pri tem rudniku. Najprej je bil pomožni delavec, kasneje pa je s svojo pridnostjo in vestnostjo pri delu napredoval za kopača. Vojna leta so mu prinesla veliko življenjskih izkušenj, ki so ga pri delu še bolj utrdile. Kot partizan je šel s Šercerjem brigado skozi številne borbe na Štajerskem, posebno pa mu je bilo pri srcu, kadar je lahko preganjal Nemce iz svojega domačega kraja v okolici Velenja, Čeprav so ga po osvoboditvi večkrat vabili, da bi prevzel kakšno nalogo na okrajnem odboru, se vendar ni mogel ločiti od jame. Zaradi njegovega požrtvovalnega dela v jami so ga tudi rudarji vzljubili. Lansko leto so ga izvolili v delavski svet, za predsednika prve tretjine sindikalnega pododbora, na terenu pa je že več let član ljudskega odbora v Skalah. Torej ni čudno, da so ga rudarji, ki poznajo njegovo delo, želeli tudi za svojega zastopnika v Ljudski skupščini. Za njegovega namestnika pa je bil izbran strelni mojster Meh Leopold, ki izhaja iz izrazite rudarske družine, saj si je vseh njegovih šest bratov poiskalo PRED VOLITVAMI V REPUBLIŠKO LJUDSKO SKUPŠČINO Mestni odbor OF v Ljubljani je ob volitvah v Ljudsko skupščino LR Slovenije napovedal tekmovanje Mestnemu odbor OF v Mariboru in Mestnemu odboru LF v Beogradu. Tekmovanje obsega naslednje točke; Katera organizacija bo uspela najbolj poglobiti politično delo društev (kul-turnoumetniških, telesnovzgojnih in strokovnih) ter ostalih organizacij. Rezultati naj se pokažejo v politični aktivizaciji njihovega članstva v Fronti in v skrbi terenskih irontnlh organizacij za posamezna društva; katera organizacija bo v predvolilni kampanji izvedla boljše delo pri utrjevanju vseh svetov in ljudske inšpekcije ter pokazala pri tem največ konkretnih rezultatov; katera organizacija bo do volitev izvršila največji odstotek letnega plana prostovoljnih del v komunalni dejavnosti; katera organizacija bo v času pred volitvami najbolj utrdila in razširila svojo organizacijo, dosegla višji odstotek članstva v odnosu do števila prebivalstva ter izvedla najrednejše plačevanje članarine; katero mesto bo imelo največji odstotek udeležbe na volitvah v Ljudsko skupščino in ......... katero mesto bo imelo najmanjši odstotek glasov v. skrinjici brez liste. Tekmovanje bo ocenjevala posebna medmestna komisija, sestavljena iz članov vseh treh mest Strelni mojster Meh Leopold. zaslužek v rudnikih. Meh se je drugače izučil za tkalca, ker pa ni mogel najti zaposlitve pri svojem poklicu, se je odločil, da nastopi pot svojih bratov rudarjev. Delal je v Kreki in tudi v Majeriči. Življenje pa je bila taiko slabo, da ni mogel vzdržati. Na dan je zaslužil 24 dinarjev, za hrano pa je porabil 18 din, tako da mu niti za obleko ni ostalo. Težko življenje in brezposelnost pred vojno sta mu zgodaj odprla oči in že leta 1942 je delal za Osvobodilno fronto in bil precej poznan aktivist. Kasneje je odšel v partizane. Danes je poleg svoje težke službe in nepretrgane zaposlitve še vedno aktiven in je opravil veliko koristnega dela, posebno kot član ljudske inšpekcije. Sam pravi, da jim je uspelo napraviti red v marsikateri prodajalni, zadrugi in tudi v mlinih. V podjetju samem pa je član tarifne komisije. Modelni mizarji so januarja vložili za izdelavo lesenih livarskih modelov veliko truda. Tov. Bruno Valenčič in njegova brigada ima polne roke dela za Spiralo ja-blaniške turbine. To je največji model, kar so jih dosedaj izdelali. Saj bo visok okrog 9 m. Vlita Spirata bo tehtala 80 ton. Za model pa bodo porabili 25 kub. m lesa, sestavljena pa bo iz nad 8000 delov. Za največje turbine morajo napraviti modelni mizarji model iz več delov. Za Zvorniško turbino je pokrov sestavljen iz štirih delov. To ogromno turbino, ki jo bodo montirati v Zvorniku, bi težko odpeljali in montirali. Kako ogromno je to delo nam pove že to, da bi za prevoz potrebovali cel vlak, sestavljen skoraj iz 49 vagonov. Ta turbina tehta 400 ton. Nič manjša pa ne bo turbina za hidrocentralo v Vuzenici. Največji uspeh kofektiva pa je v tem, da so kljub neprestanemu pomanjkanju materiala presegli januarski plan uspehi mmmm matitiifg« podtelia ¥ Š0$t8ElfU Vse štiri usnjarne matičnega podjetja v Šoštanju so kljub pomanjkanju surovin in letošnjem povišanem planu presegle januarski plan za 1.9%. Največji uspeh je imela usnjarna v Slovenj Gradcu, ki je plan presegla za 17.05%, sledi ji usnjar-na v Rečici ob Savinji, ki je presegla nlan za 2.52%, usnjarna v Šoštanju pa za 98.92 odstotka, v izdefavi samega usnja pa za 1.32 . Največ tež koč je imela usnjarna v Spodnji Rečici, ki je plan dosegla samo 62.50 odstotno. V usnjarni v Šoštanju je januarja imel največje uspehe oddelek bromovega usnja, ki je presegel plan za 8.2 odstotka in si tudi priboril prehodno zastavico. Dobro so zaceli 25 predsednikov upravnih odborov in delavskih svetov podjetij lokalnega iln nekaterih republiških podjetij je pred kratkim končalo 10-dnevni tečaj, ki ga je organiziral Okrajni izvršni odbor Ce. lje okolica. Obdelali so obširno snov s področja planiranja, finančnega poslovanja podjetij, zakonodajo in mnogo drugega. V letošnjem letu se bo moralo to njihovo znanje še razširiti in utrditi. Sama podjetja, predvsem pa sindikalne organizacije, morajo nenehno usposabljati in preko odgovornih sindikalnih in državnih forumov zahtevati, da organizirajo tečaje, skozi katere naj bi šli vsi člani delavskih svetov in upravnih odborov. V Celju okolici so dobro začeli — treba je le nadaljevati in na koncu leta bomo imeli čvrste in dobre gospodarje, ki bodo lahko v veliko oporo tovarišem, ko bodo prevzeli njihova mesta. K. F. Zakaj je potrebna sistemizacija delovnih mest Kdor se ne foavi neposredno s proučevanjem organizacije dela v podj., pride prav lahko do zaključka, da je to ali drugo podjetje na popolni organizacijski višini, da so višini niti najmanj za najdaljšimi stenami v naših Julijcih. Kljub temu se Gesduse po pokrajinski lepoti še zdaleč ne more kosati z našimi gorami. Vsa skupina je le en sam ogromen zid in vrhovi so le vzpetine, ki mole iz grebem. Osamljenih gora z odsekanimi oblikami nismo našli; nečesa, kar bi mogli primerjati našemu Jalovcu, špiku in Prisojniku, ki je vsak kraljestvo zase, v Fr/> s fin $7; Yii Ze takoj drugi dan je■ nastopilo deževno vreme. Megle so ležale nizko in vztrajno je deževalo. Kljub temu nas je nekaj gorečnežev odšlo pod steno. Mladi alpinisti smo si večinoma kratili čas s tem, da smo se vežbali v plezanju v detajlih na ogromnih blokih okoli koče, opazovali napake posameznikov ter jih kritizirali, poizkušali sami ter resno razpravljali o stilu plezanja. Posebno Kasparekov previs tik za kočo nam je dal precej opravka. Previs ni visok niti 4 metre, je pa prav gotovo vsaj 2 metra previsen. Nekaj časa se še da plezati, ker so dobri prijemi, višje zgoraj pa odbingljajo plezalcu noge od stene, obvisi samo še na rokah in držeč se le na dveh prstih vsake roke, se mora potegniti kvišku. Skala je bila mokra in prijemi opolzki, zato ni u,spelo niti enemu, da bi preplezal la previs. Če bi pa ostali v Gesdusu dalj časa, prav gotovo ne bi odnehali prej, dokler ga ne bi zmogli. Toda čeprav je ta previsna zadevščina le nekaj metrov nad tlemi, vendar ni tako enostavna. Plezalec, ki mora odnehati v zgornjem delu previsa, kjer visi že precej ven, lahko pade na hrbet na skalnato podlago pod previsom. To se je baje že zgodilo in zato je Ka-sparek, ki je prvi zmogel tistih nekaj prijemov, položil takrat pod previs slam-njače. Ko se nam je končno vendarle po nekaj dneh nasmehnilo vreme, smo lahko začeli z resnim plezanjem. V raz Rosskuppe je vstopilo pet naših navez. Raz Rosskuppe je prva ekstremna tura v skupini Gesduse ter je bila prvič preplezana leta 1925. Dolgo časa so plezalci plezali ta raz dva dni, sedaj pa je najkrajši čas plezanja v tej 700 m visoki smeri menda dve uri in pol. Avstrijski plezalci, ki so nam bili dodeljeni sa spremljevalce, so bili radovedni, kako se bodo naši alpinisti obnesli. Odločno smo namreč zavrnili vse njihove predloge, da bi plezali skupaj. Izjavili smo, da cenimo pri alpinistu predvsem samostojnost, zanimajo nas pa seveda tudi njihove težavnostne stopnje v primeri z našimi, predvsem pa hočemo objektivno spoznati svoje sposobnosti. Avstrijcem to naše stališče seveda ni bilo všeč, zato so postali nemirni, ko so naši plezalci stopili v steno. Toda izkazali so se dobro. Prva naveza je preplezala raz v pičlih 4 urah, za njo pa so se kmalu zvrstile vse ostale. Na pokopališču v Johnsbachu je pokopanih 1500 žrtev gora, ki so se v 35 letih ponesrečile v Gesdusu. Malo neprijetno je bilo, ko smo na celi vrsti spomenikov brali: ponesrečil se v razu Rosskuppe. Ta raz je zahteval ze nad 20 smrtnih žrtev in na njem sta se ubila celo Sixt in Hinterberger, ki sta prva preplesala to smer. Po uspelem vzponu preko rasa Rosskuppe je hotela četvorica preplezati še severno steno Dachla, ki je za celo težavnostno stopnjo težja ter je predstavljala nekako višek plezanja v Gesdusu pred zadnjo vojno, pa tudi še v letih po njej. Le malo smeri je še v Gesdusu, ki bi bile težje od Dachla. Proslula Zajeda; smrti spada že med skrajne akrobacije, toda bolj znana kot Dachl pač ni nobena stena. Toda naslednjega dpo GORAH je enakomerno tolkel dež po strehi in celo najhujši vročekrvneži so ta dan ostali doma. Dachl je končno veljavno padel v vodo, kajti naše bivanje se je že bližalo koncu, stena pa rabi dva dni, preden se odteče voda in se posuši. Vsem nam je bilo žal, kajti prepričani smo bili, da bi naši plezalci uspeli. * Letos nas je spet zaneslo v Avstrijo. Zima je bila in gore je pokrival sneg. Obiskali smo skupino Hochschicab, severno od Gradca. Izstopili smo v Brucku. Po nekaj urah smo že stali pred kočami na planini Folz, v srcu tega gorovja. Levo in desno so se bočile krog nas stene, katere smo poznali po imenih že prej. Stene v Hoclischicabu so zelo nizke, redkost v tej skupini je južna stena Hochsclnca-ba, ki ima 590 m višine, zato so pa vse stene zelo strme. Ker je bila sima, nismo imeli namena plezati, niti plezalnega orodja in vrvi nismo imeli s seboj. Smuči so bile naše orožje. Naslednji dan smo na smučeh opoldne prispeli v Voisthalsko kočo. Med potjo smo ponovno naleteli na križe, ki sloje v spomin na alpiniste, pa tudi na smučarje, ki so bodisi zmrznili v snežnem viharju, ali pa so s cepinom v rokah, pa tudi s smučmi na nogah, zdrsnili po strminah. Oskrbnik v Voisthalski koči nas je precej neprijasno sprejel, p,o našem videzu je namreč sodil, da ne bo dosti zaslužka. Res se ni motil, vendar smo se kasneje zbližali, in ko smo mu zadnji dan za slovo podarili vžigalnik, smo postali celo dobri prijatelji. Na vsak način nas je hotel zadnji dan pogostiti i mesno juho. Kasneje smo se zedinili, da je bil tako radodaren zato, ker je bila juha že malo kisla. Vreme nam je bilo naklonjeno in z velikim užitkom smo se smučali po belih vesinah. Povzpeli smo se na FSlzstein, tipičen vrh v IIochseliteabu. Z ene strani je lahko dostopen, tako da se ob velikih množinah snega vozijo smučarji z vrha, na drugi strani pa pada v dolino v kratki, a zelo strmi steni. Ta stena je v nasprotju z ostalimi stenami Hoch-schteaba in Gesdusa, kjer je skala odlične kakovosti, precej krušljiva. Vrh ni visok niti 2000 m; najvišji vrh Hoch-sclmaba, istoimenski vrh Hochschicab ima le nekaj nad 2000 m in. tudi na tem vrhu je, kakor na včini vrhov, križ. Bili smo prvi obiskovalci v letu 1951 in s ponosom smo se vpisali v knjigo kot Jugoslovani. Toda vreme v Hoclischicabu se je spridilo prav na dan, ko smo se s smučmi hoteli povzpeti na Hochschicab. Odložili smo turo na naslednji dan, ko s mo kljub megli in silovitemu viharju odšli na pot. Prišli smo do koče, ki leži pičle pol ure pod vrhom. In ko smo nadaljevali pot, je nenadoma zmanjkalo o megli in snegu zimskih markacij, zasajenih v sneg. Tavali smo nekaj časa v snegu, nato pa smo se s težkim srcem odločili sa umik: Bili smo že v neposredni bližini vrha. Toda na južni strani se vrh lomi v silovito petstometrsko južno steno Hochschicaba in preko te stene vise nad globino tudi 20 m dolge opasti. Ker je bila nevarnost res zelo velika, nam je preostal le povratek. Nekaj dni kasneje smo sedeli v brzo-vlak.u ter se preko Celovca in Beljaka vračali domov. Na Hrušici smo s krikom veselja pozdravili naše Julijske Alpe. Lepo je bilo v tujini, toda kljub temu je bil povratek v domovino moč:u> doživetje. Blaže j Janko