Dr. F. ZBAŠNIK
Zlat
ii.
Zlatt v nevarnosti.
^V^HHH^lat, ki mu ga je bil dal birmanski boter, Peterčku ni &Jll^BBP1 bil denar, ampak bil mu je dragocena svetinja. Često /SSSr^tOS/i Je PoProsil mater, da bi mu ga pokazala. In kadar ga Ifi Vf^^UjF Je držal v roki, ali pa je pred njim na mizi ležal, je J^^^^m m^. s svetim spoštovanjem zrl vanj, obenem pa se spo* flCJ^B^HBp minjal botrovih besed. »Da, doktor moram postati, m^^J^jt&^ doktor!« je zabičeval ob takih prilikah sam sebi in 2flH^H^^H delal trdne sklepe, da ne odneha prej, pre.den se ne izpolni botrova želja.
Nekoč se je bil pri neki igri dlje časa zamudil, kakor mu je bila dovolila mati. Ko mu je očitala, da se ni prišel o pravem času učit, je vzel njene očitke tiho nase in jo zaprosil: »Dajte mi, mati, da bom imel zlat vedno pri sebi, pa se kaj takega nikoli več ne zgodi! Ako bom imel zlat pri sebi, bom vedno na to mislil, da se moram učiti, mrtogo učiti, ako hočem, da postanem doktor in imeniten gospod, kakor je rekel boter. Vidite, mati, tukajle v žepu od telovnika bi ga nosil.«
»Da mi ga izgubiš!« je ugovarjala mati.
»Ne izgubim ga, mati! Vedno bom posegal v žep, da se prepričam, če ga še imam, obenem pa se bom vselej domislil, da se ne smem nikjer predolgo zamuditi.«
Mati je še nekoliko ugovarjala, naposled se je pa le dala pre* govoriti, ker se ji je zdelo, da ne bo napačno, ako bo imel Peterček nekaj s seboj, kar ga bo vedno spominjalo na njegove dolžnosti. In res se od tistih dob ni nikoli več pripetilo, da bi Peterček ne bil prišel o pravem času domov — nasprotno, često je bil celo prej doma, kakor ga je mati pričakovala in mu je bilo naročeno. Časih je kar sredi igre obstal, pomisilil nekaj, potem pa se poslovil od svojih tovarišev. Ne* koč, ko ga je neka igra posebno mikala in je čutil, da zmaguje izkušj njava nad njegovo voljo, je stopil nekoliko na stran, vzel zlat iz žepa in uprl svoje oči vanj, kakor bi se hotel nasrkati moči iz žarkov, ki jih je kresalo solnce iz zlata.
A tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Eden izmed dečkov, ki se je igral z njim in ki je vse to opazil, je nenadoma skočil k njemu,
38
......•:>......•:>......<:•.......:>......•:>......•:>......    ZVONČEK, XXX—2   ......•::•......<:•......<:•......•:>......*......<:......
mu iztrgal! zlat iz roke in pobegnil. Peterček se je spustil prestrašen v tek za njim in ni odjenjal prej, dokler ga ni dohitel. Oklenil se ga je z ofcema rokama in mu izkušal izvlti ugrabljeni zlat. In dasi je bil po prirodi slabotnejši od nasprotnika, se je vendar s tako silo boril, da so onemu že pohajale moči.
Da pa bi si pomagal iz stiske,, je začel porednež na vso moč vpiti in kričati, kakor da bi bil on napaden in bi se njemu godila krivica. Ljudje so na vpitje prihiteli skup in začeli povpraševati, kaj imata med seboj in zakaj sta. se sprijela. A preden je mogel Peterček vso stvar pojasniti, je že oni pokazal zlat, venomer ponavljajoč: »To mi hoče vzeti, to mi hoče vzeti!«
^^^.
Mladi hudobnež je bil sin meščanskega veljaka, zato je imel kmalu vse ljudi na svoji strani. Nekdo je celo Peterčka udaril s pestjo, udaril tako močno po glavi, da se mu je stemnilo pred očmi in se je skorb zgrudil. In od vseh strani so vpili nanj, da je razbojnik in da ga čaka še smrt na vešalih. »Taki so, vidite, ti berači!« je kričal oni, ki ga je bil udaril, »boljši ljudje že niso več varni pred njimi!«
Ko si je Peterček nekoliko opomogel od prvega strahu, se je na glas razjokal. Povedal je, da je zlat njegov in da mu ga je oni iztrgal iz rok. Toda nihče ni verjel njegovim besedam. »Odkod neki boš imel ti zlat denar!« so se mu rogali. »Kvečjemu, če si ga ukradel, kar bi ti bilo prav podobno!«
Peterček je bil v šoli najboljši in najpridnejši učenec, a prav zaradi tega je imel mnogo zavistnikov in scvražnikov.' Zakaj ljudje so na svetu, ki mislijo, da bi siromak niti nadarjen ne smel biti!
39
......*......«......<>......•:>......•:>......«......   ZVONČEK,   XXX—2  ......¦:>......0......«......¦:>......<:¦......*¦•¦-
Naposled je prijel nekdo Peterčka trdo za roko in ga vlekel kot kakega zločinca v občinski urad. Tam so ga zaslišavali in pritiskali nanj, da bi priznal svojo pregreho, priznal, da je on tisti, ki si je hotel prisvojiti tujo.lastnino. Peterček od samega joka dolgo ni mogel izpre« govoriti nobene besede. A potem je vendar povedal: »Moj je zlat! Boter mi ga je dal!« — »Kateri boter?« je vprašal nekdo. Ko pa je povedal še botrovo ime, so se navzočni na glas zagrohotali. »Pa vsaj
'        ^1 ^JsŠk                    V    "I I—
tisti lačni penzijonist na zlatih ne sedi! ... Ta je pa dobra! Lagati pa res znaši! Zdaj lahko vemo, da si ti tat, zakaj kdor laže, tudi krade!« — Tisti trenutek pa so se odprla vrata in Peterčkov birmanski boter je stopil v pisarnico. Bil je zvedel, kaj se je zgodilo, in na vso moč je hitel, da reši Peterčka sramote. Smeh se je takoj polegel, ko je boter z odločnim glasom poudaril, da mu je res on dal zlat. In nihče se ni drznil, da bi ga bil vprašal, kje ga je on dobil, ker so vsi dobro vedeli, da je poštenjak. Boter se pa tudi ni nikogar nič bal. Neustrašeno je očital občinskemu uradniku: »Kako morete osumničiti takega grdega
40
......•:>......¦:>......¦:>......•:>......0-......S......    ZVONČEK, XXX—2   ......O......*......0-......•:>......•:>......*......
dejanja dečka, ki v šoli ne velja le za najbolj talentiranega učenca, ampak se odlikuje tudi po svojem lepem vedenju!« — Ko je to izrekel, je prijel Peterčka za roko in ga odvedel, ne da bi si bil upal kdo še kaj črhniti. Šla pa sta zdaj najprej na dom onega malopridneža, ki mu je bil odnesel zlat, da ga zahtevata nazaj. Mati njegova ju je sprejela jako neprijazno. Videlo se ji je, da bi rada potegnila s svojim hudobs nim sinčkom. »Mislim, da se v naši hiši pa že prej najde kaj takega, kakor pri takihle, kakor je ta!« je rekla, kazoč na Peterčka. Boter pa je odvrnil: »O tem zdaj ne govorimo! Midva sva prišla samo to iskat, kar je najinega! Ako ne dobiva izlepa, nastopiva pa drugo pot!«
Oče dečkov, ki je bil preudarnejši od svoje soproge in je vedel, da bi imelo za njegovega sina lahko prav slabe posledice, ako bi se preveč razvedelo, kaj je zagrešil, ga je pozval s trdim glasom: »Pokaži, kje imaš tisto!«
Z izpodmuljenim pogledom je deček segel v žep in privlekel zlat na dan. Oče mu ga je vzel in ga izročil botru. Mati pa se je jezila na svojega moža: »Tak si! Rajši daš tujemu prav, kakor svojemu!« — Boter se za vse to ni zmenil. Potegnil je Peterčka za sabo in odšla sta. Spotoma pa je omenil: »Tako bi ti bil moj dar skoro v nesrečo! Kdo ve, kaj bi se bilo iz tega spletlo, če bi jaz ne bil več živ! A nekoliko si tudi sam kriv! Take stvari se ne smejo nikoli razkazovati!«
»Saj nisem! Samo pogledati sem hotel svoj zlat!«
»No, prav, ampak vpričo drugih se tudi kaj takega ne sine! Marsi* kdo je že življenje izgubil zaradi tega, ker je lahkomiselno izdal, da kaj ima. Človek mora biti previden, zakaj pohlepa in hudobije je na svetu povsod dosti!«
Od tistih dob je zlat zopet hranila mati. Tudi Peterčku se je zdelo pametneje tako.
Peterčkov boter je bolj in bolj bolehal. Bilo je sredi zime, ko je nekega dne poslal po njegovo mater. Podal ji je roko in rekel: »Drugo jesen bo fant zrel za srednje šole. Večkrat sem govoril z učitelji in vsi so tega mnenja, da bi moral študirati.«
»Kako naj bi jaz uboga vdova zmogla kaj takega!« je vzdihnila mati.
Boter je malo pomolčal, potem pa nadaljeval s slabotnim glasom: »Z mano gre h koncu! To dobro vem, da hodil več ne bom. Napravil sem testament in določil Petra za svojega dediča. O imetju pri meni seveda ne more biti govora, toda nekaj je le še tu. Ako se prodajo knjige in pohištvo, se nemara vendarle izkupi toliko, da bo zadosto« valo za prvo leto. Pozneje se pa že kako naredi! Ako ostane Peterček tak, kakršen je sedaj, ga Bog ne zapusti! Niso samo hudobni, ampak tudi dobri Ijudje na svetu! Prepričan sem, da drugje ne bo imel toliko zoprnikov, kakor jih ima med domačini, ki mu zavidajo njegovo nadarjenost.«
41
Mati se je ginjena zahvalila in s solznimi očmi poslovila od svo* jega in sinovega dobrotnika.
Nekako osem dni po tem sestanku pa je Peterčkov boter izdihnil svojio blago dušo.