Jasna Cajnko
UKREPI CENTROV ZA SOCIALNO DELO
POD DROBNOGLEDOM
Temeljni zakon na področju socialnega
varstva, Zakon o socialnem varstvu (1993),
v 49. členu opredeljuje centre za socialno
delo kot javne zavode, ki izvajajo naloge s
področja javnih pooblastil in naloge, ki jih
centrom nalagajo drugi predpisi. Med temi
nalogami gre tudi za posege, ki jih ljudje
doživljajo kot grob poseg v njihovo intimo
in zasebnost, zato jih »uporabniki« in »ne-
vpletena javnost« pogosto kritizirajo in se
ne strinjanjo z njimi. Presojam, da je razlog
za dokaj razširjena vprašanja o strokovni
kompetentnosti odločitev organov social-
nega varstva mogoče iskati tudi v dejstvu,
da so v strokovnih odločitvah teh organov
dolgo sodelovali laiki. Pa poglejmo dobrih
dvajset let nazaj in primerjajmo takratno
organiziranost socialnih služb.
MED LAIČNOSTJO IN PROFESIONALNOSTJO
V 70-ih letih je socialno delo opravljala
občinska uprava. Z zakonom o socialnem
skrbstvu iz leta 1974 so bile ustanovljene
Skupnosti socialnega skrbstva, ki so za po-
dročje opravljanja stokovnih opravil usta-
navljale centre za socialno delo kot organi-
zacije združenega dela. Predpise o opravlja-
nju pripravništva in strokovnih izpitov
strokovnih delavcev s področja socialnega
varstva je po takratnem zakonu izdajal up-
ravni organ, zadolžen za socialno skrbstvo,
v soglasju z upravnim organom zaprosveto
in kulturo.
V 80-ih letih je bilo s spremenjenim in
dopolnjenim zakonom o socialnem skrb-
stvu tudi na področje socialnega dela vpe-
ljano »samoupravljanje«. Za odločanje o
izvrševanju javnih pooblastil so bili na cen-
trih za socialno delo imenovani in oblikova-
ni sveti skupnosti izvajalcev-strokovnjakov
in uporabnikov-laikov.
Sveti so odločali o zadevah varstva in
pomoči družini, o denarni pomoči, o na-
mestitvah otrok in starostnikov v zavode...
Odločali so na sejah, odločbe je podpisoval
predsednik sveta, ki je bil laik. Odločitve
svetov so bile za strokovnjake na centrih za
socialno delo zavezujoče in obvezujoče. Naj
še pojasnim, da so laične člane svetov kan-
didirale lokalne skupnosti izmed ugled-
nejših občanov, navadno iz vrst učiteljev,
patronažnih sester in vidnejših lokalnih
veljakov, ki so bili pogosto upokojenci.
Obdobje laičnega odločanja o strokov-
nih zadevah na področju socialnega varstva
se je končalo šele leta 1989 s spremembo
Zakona o socialnem skrbstvu. Prav ta zakon
je določal tudi, da si morajo centri za so-
cialno delo v upravnih zadevah, preden
odločajo o pravicah in koristih nedoletnih
otrok, pridobiti mnenje strokovne komisije
in razpisati javno obravnavo. Odločitve o
otrokovih pravicah so tako iz prejšnjega
»laičnega« polja prešle na polje strokovnja-
kov z različnih področij. Ta obveza je ostala
nespremenjena tudi v Zakonu o socialnem
varstvu (Ur. list RS, št. 54/92), ki je še danes
v veljavi.
SOCIALNO DELO V POLPRETEKLEM OBDOBJU
V zadnjih letih naletimo na vedno hujše
kritike klasičnega koncepta države blaginje
in njene socialne politike ter s tem tudi
107
JASNA CAJNKO
socialnega dela. V. Leskošek (1995) navaja,
da je padec socializma v socialnem delu
prinesel premik od koncepta »istosti« h
konceptu »različnosti«. Moralne dimenzije
tradicionalnega socialnega dela so bile
osredotočene v trditvi: vsi ljudje smo enaki,
vsi imamo enake potrebe in enake pravice.
Enakost, zagotovitev potreb in pravic naj
bi uresničevala takratna »država srečnih
ljudi«, socialno delo pa je bilo eno od njenih
ideoloških aparatov.
Sama zgodovinska distanca od polpre-
teklega obdobja in njegova taka ali drugač-
na vrednostna ocena pa sama po sebi še ne
prinaša novih rešitev za današnji čas. Kajti,
kot navaja B. Stritih:
... ena od slepih peg socializma je mišljenje,
da ekonomski razvoj in bogatenje avtoma-
tično pomeni že tudi rešitev socialnih pro-
blemov. Danes vemo, da ekonomski razvoj,
materialno bogastvo in razvitost proizvod-
nih, trgovskih, prometnih in turističnih
dejavnosti prinaša večjo nevarnost dezorien-
tacije. (Stritih 1995.)
Država s svojim političnim sistemom
lahko preživi le, če ima v vseh pomembnih
družbenih segmentih izdelano strategijo
delovanja. Na ta način izvaja socialno kon-
trolo. To velja tudi za polje socialne politike,
in sicer po načelu »deli in vladaj«. V. Lesko-
šek v enem svojih prispevkov navaja:
V smislu problema razumevanja novih
konceptov socialne politike ne moremo več
iskati samo v pomanjkanju diskurza o njih v
preteklosti, temveč v zavestni politični
odločitvi tistih, ki socialno politiko določajo.
To pa so najpogosteje predstavniki strank na
oblasti. S tem nikakor nočem zanemariti
vloge in pomena stroke. Nasprotno, pouda-
riti želim dejstvo, da je socialna politika
področje, kjer imajo tudi različne politične
stranke močan interes, kar je razvidno iz
parlamentarnih razprav ob temah, kot so
splav, otroški dodatek in drugo. (Leskošek
1995:196.)
Dileme o nevtralnosti in znanstveni
distanci socialnega dela na vplive vsakda-
njega življenja po moji presoji ni. Socialno
delo oziroma praksa socialnega dela je po-
litična in zaradi tega tudi pogosto v nasprot-
ju z osnovnimi načeli stroke. Politična zato,
ker je praksa socialnega dela odvisna od
socialne politike, ki se kroji v vladajočih
političnih strankah; sočasno pa je mogoče
zaslediti nekongruentnost med sprejeto
socialno politiko in stroko, saj je temeljna
naloga socialnega dela zagovarjati potrebe
in interese uporabnikov storitev.
V. Rus (1990) pravi, da država blaginje
nastane takrat, ko socialna država pretirano
vstopi v družbo blaginje in s tem prevzame
tiste funkcije, ki bi jih morali opravljati ali
si jih zagotavljati sami ljudje. S tem povzroči,
da so ljudje pretirano odvisni od države.
Vendar pa bi lahko tudi pretirano vstopanje
družbe blaginje v socialno državo pomenilo
ogrožanje socialne varnosti ljudi, ki jo lahko
poleg pravne in ekonomske varnosti zago-
tovi sama država. Meje med njima niso na-
tančno določene in so predmet konsenza.
Država blaginje je torej država, ki pre-
vzame obveznost za zagotavljanje kvalitete
življenja ljudi. Skupaj z obveznostjo pre-
vzame država tudi odgovornost za zadovo-
ljevanje potreb svojih državljanov. Hkrati pa
je prav država tista, ki potrebe svojih držav-
ljanov opredeli za »potrebe«. Tako se država
hkrati znajde v vlogi tistega, ki definira, in
tistega, ki zagotavlja, pravice namreč. Ker
prevzame nase odgovornost za zagotav-
ljanje blaginje ljudi in si pridržuje pravico
definirati potrebe, povzroči odvisnost ljudi
od sistema.
Zdi se, da na ta način nad uporabniki
izvajamo neke vrste kontrolo, skrbništvo
»tistega, ki ve in zna«, nad »tistim, ki je ne-
močen in potrebuje«. V. Flaker navaja:
... matrica skrbniškega odnosa potrebuje
infantilizacijo varovanca, prvič, da bi skrbnik
upravičil svoj skrbniški odnos, in drugič, da
bi imel možnost, pedagogozirati svoj pred-
met. (Flaker 1998: 245.)
V državi sprejeta raven socialne varnosti
se z ustrezno socialno politiko implemen-
tira v vsakdanje življenje. Implementira se
prek sistema ustanov, ki so hkrati izvršite-
Ijice sprejetih ukrepov. To so tudi centri za
socialno delo, ki v kontekstu stare blaginj-
108
UKREPI CENTROV ZA SOCIALNO DELO POD DROBNOGLEDOM
ske paradigme sprejemajo »neposredno od-
govornost« za potrebe svojih uporabnikov.
Te od države prevzete odgovornosti se
zrcahjo v argumentih, ki jih v institucijah
uporabljamo, kadar nepovabljeno vstopa-
mo v življenja ljudi, še posebno pa takrat,
kadar interveniramo na podlagi avtoritete
zakonskih ukrepov. Smo hrati tisti, ki da-
jemo, in tisti, ki odvzemamo.
SOCIALA DANES - MED SCILO IN KARIBDO
V času od nastanka samostojne Slovenije je
mogoče opaziti razmah nevladnih organi-
zacij, ki imajo intenzivno oporo tudi pri
državi sami. Na ta način se srečamo z zani-
mivim paradoksom. Država s svojim siste-
mom socialne politike, ki je zastavljena
tako, da opredeljuje in rešuje socialne stiske
svojih državljanov, povsem javno deklarira
in podpira nevladne organizacije kot dru-
gačen, bolj zaželen, cenejši in morda tudi
bolj »profesionalen« odgovor za reševanje
socialnih stisk svojih državljanov. Gre za
nerešljivi antagonizem, saj ta država skoz
javna pooblastila, ki jih smejo izvajati samo
državne institucije, potrebuje centre za
socialno delo, čeprav jim sama ne daje niti
mesta niti vloge, ki jim v sistemu socialnega
varstva gresta.
Tako se v praksi srečujemo z vznikom
društev, nevladnih organizacij in samo-
pomočnih skupin, ki so v širši javnosti bolje
sprejete in zaželene kot državne institucije
socialnega varstva. Odgovor sem že naka-
zala. Za udeležbo v njih se uporabniki sami
odločajo, sami izbirajo mesto, kjer bodo
poskušali rešiti svojo težavo, morebitno
reševanje njihove težave je vezano na njihov
vpogled v nastalo težavo oziroma na nji-
hovo odločitev, da se s težavo spoprimejo.
Ker pa država svojim prebivalcem ne
zaupa, da bodo težave, ki jih pestijo, od-
pravljali pravočasno in soljudem »prijazno«,
je vzpostavila pravni sistem ter izvedbo in
kontrolo realizacije poverila državnim or-
ganom. Sama te organe redno kontrolira in
preverja.
Tako se profesionalci na centrih za
socialno delo nujno znajdemo v nezavid-
ljivem položaju. Na eni strani uveljavljamo
svojo profesionalno avtonomijo, po drugi
strani pa smo nujno vpeti v sistem ustanov,
kjer smo zaposleni in ki nam dajejo zaslu-
žek in zahtevajo ustrezno sodelovanje in
pripadnost. Pa ne samo to. V sistemu držav-
ne blaginje je človek razglašen za najvišjo
vrednoto sistema. Človek in njegov »modus
vivendi«. Ta sistem mora biti dovolj prikrit,
da se državljani ne čutijo nadzorovane,
hkrati pa vendar dovolj razviden, da lahko
država poseže v tisti točki, ko je državljan
njej ali sodržavljanom »nevaren«. Sistem
nadzorovanja in kaznovanja teče namreč po
načelu zadostnega nadzorovanja, s čimer se
zagotavlja varnost. Sistem socialnega var-
stva ni pri tem nobena izjema.
Glede na to ni več presenetljivo, da
posegi strokovnih služb centrov za socialno
delo (to je države) v družine posameznih
državljanov naletijo na tako veliko zani-
manje širše in strokovne javnosti. Položaj
»sociale« je v vsakem primeru nezavidljiv.
Če organi ne posežejo v zasebnost nefun-
kcionalne družine, ki ogroža nekatere iz-
med svojih članov, so deležni velike kritike
javnosti, ker niso opravili svojega dela, npr.
zavarovali nebogljenega otroka pred njego-
vimi starši. V nasprotnem primeru pa, če
strokovne službe s področja sociale pose-
žejo v družino, ker so po dolgotrajnem
postopku dela z družino in ko so izrabili
razpoložljive metode, tehnike in vrste
pomoči, s katerimi so jo poskušale opremiti
za primerno ravnanje z otroki, izločile
otroke iz družine, prav tako naletijo na
veliko kritiko. Neredki so primeri, ko so
poslanske skupine v parlamentu zahtevale
strokovni nadzor v pristojnem centru za
socialno delo in zahtevale strokovno po-
ročilo o poteku reševanja določene »zade-
ve«. Politična in javnomnenjska »gonja«
zoper strokovno službo in njene zaposlene
je našim klientom pogosto bolj škodila kot
koristila.
Nadaljna specifika »sociale« je dejstvo, da
združuje v svojih vrstah profesionalce
različnih strok: socialne delavce, pedagoge,
psihologe, pravnike, sociologe. Ustaljena
metoda dela je namreč interdisciplinarnost.
Sama sem trdno prepričana, da ta način dvi-
guje kvaliteto strokovnih pristopov našega
dela.
109
JASNA CAJNKO
V svojih ukrepih, zlasti posegih v dru-
žine, smo v centrih za socialno delo vezani
še na druge strokovne službe: policijo,
sodišča, zdravstvene službe, svetovalnice.
Pogosto se dogaja, da strokovne metode in
prijeme našega dela presojajo in ocenjujejo
strokovnjaki z drugih področij in s svojimi
profesionalnimi pogledi, ki niso in ne
morejo biti enaki našim. Prav tu pa se mi
zdi, da je jedro težave. Profesionalnost
stroke je namreč mogoče meriti le z merili
te profesije, ne z merili druge, kot navaja
Dragoš (I996). Zaradi vpletenosti drugih
strok, zlasti pa pravosodnih organov, se
postopki naših služb ocenjujejo skozi eks-
pertna načela prava, s čimer se socialnemu
delu odvzema verodostojnost in profesio-
nalnost. Težava je najbrž še večja zaradi
tega, ker je zakonodajalec nekaj pristojnosti
na polju posegov države v družino poveril
centrom za socialno delo, nekaj pa sodi-
ščem. V drugem primeru določene stro-
kovne postopke opravijo centri za socialno
delo, saj pravosodni organi niso uspo-
sobljeni za postopke na ravni mečloveških
odnosov.
Pri tem je treba dodati, da strokovnjaki
na centrih za socialno delo v postopkih, ki
tako aU drugače omejujejo pravice klientov,
postopamo po načelih Zakona o upravnem
postopku, ki natančno določa postopek
obravnave po upravni poti. Za humanis-
tično usposobljene in izobražene eksperte
je to dokajšen odmik od njihove teoretske
paradigme. V postopkih, ki zahtevajo naj-
večji mogoči strokovni in človeški angažma,
je treba vso pozornost usmerjati še na pra-
vilen upravni postopek. To v praksi pomeni
pravilno pisanje zapisnikov, zbiranje po-
vratnic, pravilno vabljenje strank, pravilno
izdelane odločbe.
Neredko se namreč zgodi, da so strokov-
ne odločitve socialnih služb »odpravljene«,
»nadomeščene« prav zaradi postopkovnih
napak, le redko pa gre za napačne ali pre-
slabo pretehtane vsebinske, to je, strokovne
odločitve.
V vseh postopkih ukrepov in odločanja,
ki jih izvajamo na centrih za socialno delo,
gre za nasprotujoče si interese udeleženih,
sicer organi ne odločamo, ampak vodimo
svetovalne postopke. V svojih odločitvah
torej nujno prizadenemo nekatere svoje
kliente in ne zadovoljimo njihovih priča-
kovanj.
Ljudje ocenjujemo in vrednotimo skoz
svojo perspektivo, skoz svoj vrednostni
sistem in svoj referenčni okvir, zato bomo,
kadar naša pričakovanja niso uresničena,
govorili o nestrokovnosti pristojnih služb
in o nepopolnem ugotavljanju dejstev. Prav
težko pa je prepričati prizadete, da je bil
strokovni postopek socialne službe zavr-
njen zaradi formalnih napak v postopku, ne
zaradi nestrokovno ugotovljenega dejan-
skega stanja.
Ena, pa ne najboljša, morda le najeno-
stavnejša rešitev se ponuja sama po sebi:
na centrih za socialno delo je treba zago-
toviti poleg ekspertov s področja huma-
nističnih ved še strokovnjake s področja
upravnega in pravnega področja ter ločiti
»svetovalni« del od »upravnega«. Žal pa zara-
di omejitev zaposlovanja v državnih službah
in zaradi premajhne politične volje in
nepripravljenosti prisluhniti našim teža-
vam ta enostavna rešitev ni mogoča, čeprav
bi tudi sami državi, ki izvaja »kontrolo skozi
pomoč«, ta način najbolj ustrezal. Na
centrih za socialno delo pa se humanisti še
naprej ukvarjamo tudi s pravnimi in uprav-
nimi vprašanji, naše postopke pa ocenjujejo
eksperti za pravo.
Ker naša stroka nima ne posebne tradi-
cije ne statusa, saj se je sprva ukvarjala le s
»socialnimi« vprašanji in problemi, pa tudi
zato, ker je šele pred nekaj leti pridobila
visokošolski študij, si »sociala« kot korektiv
družbenega sistema šele ustvarja svoje me-
sto med cenjenimi in spoštovanimi huma-
nističnimi strokami, ki imajo tradicijo.
Sodim, da je prav spekter različnih stro-
kovnjakov in interdisciplinarni pristop k
reševanju kompleksnih človeških težav ena
od mogočih rešitev za vrednotenje stroke.
Najvišja vrednote našega sistema je: klient
v svoji težavi, tukaj in zdaj, v poziciji, ki jo
sam zaznava in lahko doseže. V primeru, ko
so vpleteni nedoletni otroci ali drugi seg-
menti družbe, ki ne morejo poskrbeti zase
in/ali zastopati svojih koristi in interesov,
je pozicija »sociale« v varovanju njihovih
interesov. V praksi to pogosto imenujemo
»iskanje najvišjega dobrega«, ki pa je po-
110
UKREPI CENTROV ZA SOCIALNO DELO POD DROBNOGLEDOM
gosto V nasprotju z interesi drugih vplete-
nih akterjev.
Iz pregleda organiziranosti socialnih
služb je mogoče skleniti, da smo si strokov-
njaki na področju socialnega dela šele pred
slabim desetletjem prislužili zaupanje dr-
žave za odločanje o strokovnih postopkih,
povezanih z našim delovnim poljem. Če so
torej še pred slabim desetletjem odločaU o
naših strokovnih izpitih upravni organi s
področja kulture in so o tem, komu zaupati
nedoletnega otroka ob razpadu izvenzakon-
ske skupnosti, v najvišjih organih odločanja
na centrih za socialno delo presojali laiki
po svojem občutku za sočloveka, je razum-
ljivo, da tako razmišljanje še odzvanja v širši
javnosti. Konec koncev se prav vsi čutimo
poklicane svetovati temu ali onemu znancu
ali sosedu, saj se bolj ali manj vsi srečujemo
s podobnimi težavami in torej že vemo, o
čem govorimo. Toda nikomur ne pade na
pamet dajati kirurgu napotke za operacijo
slepiča, tudi če ima v bUžini koga, ki je bil
podvržen temu posegu. Res pa je, da zdrav-
niki nikoli niso spustili laikov v svoje vrste,
vsaj ne dalje kot do čakalnice. Prav tako ne
dajemo nasvetov učitelju ali učiteljici, ki z
največjo težavo vbija mladim nadebudne-
žem poštevanko v glavo, čeprav smo prav
vsi kar nekaj let gulili šolske klopi. Prav
ponižno ga ali jo čakamo pred razredom
ali pred zbornico.
Laičnosti v vrstah socialnega dela ni več,
stroki se je celo posrečilo prepričati delo-
dajalce, da je predmet njenega dela dovolj
kompleksen, da je pridobila možnost viso-
košolskega izobraževanja tudi na področju
socialnega dela. Stroka, ki je pogosto pred-
met zanimanja te aH one javnosti, si počasi,
po sistemu majhnih korakov, ustvarja svojo
pozicijo v družbi. Sama imam opisan po-
ložaj za izziv vsem ekspertom, ki v tem času
in v tem prostoru združujemo svoje moči
na področju »sociale«, iščoč najboljše rešit-
ve za naše kliente in potrjujoč svojo, samo
nam lastno ekspertnost.
Literatura
S. Dragoš (1996), Profesionalne etike pri delu z ljudmi. Socialno delo 35, 1.
V. FiAKER (1998), Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: /* cf.
V. Leskošek (1995), Socialno delo ni politično (ali pač?). Socialno delo 34, 3.
V. Rus (1990), Socialna država in družba blaginje. Ljubljana: Domus.
B. Stritih (1995), Prostovoljno delo v prehodnem obdobju. Socialno delo 34, 2.
Zakon o socialnem varstvu (1992). Ur. list RS, št.56/92.
D. Zaviršek (1996), Socialne inovacije v socialnem delu: Vizija ali iluzija devetdesetih? Socialno
delo 35,1.
111