Ksaver Meško:
Sestram bolestim.
O sestre drage, bridke ve bolesti, ki na življenja spremljate nas cesti, da nas očuvate premnogih zmot — sam Bog poslal vas z nami je na pot.
Premnog se vas z vso silo brani, brani, ogniti se, pustiti vas ob strani, in misli: ,,Sestre niso, le neznanke, še Bogu mrzke, iz nebes pregnanke."
Zato mu duh ostane ves čas plitev.
V
Zivljenje, ki bilo bi naj daritev,
mu igra brezpomembna je, zabavna,
često pa butara, zanj pretežavna.
A kdor otresti Jioče se zemlje, oprati v bolih mora si srce; s korakom silnim gre navzgor le tisti, ki se v bolesti ognju prej očisti.
Te sestre ga uče pomen življenja, ponjih spoznava vso sladkost trpljenja; očiščen v njih, pogled v nebo uprt, smehljal se bo, ko pride — sestra smrt. . .