149
Petelinček in kokoška
(Narodna basen iz Podzemlja; zapisal Janko Barlž.)
lilo je to v onem blagoslovljenem času, ko so pujcki čreveljce nosOi, ko so fžabe v čepicah hodile, ko so srake klobuke nosile, ko so osli po ulicah z ostrogauri žvenketali. a zajci na pse lajali. Ej! tedaj je bilo deklicam dobro: psi so jim posodo pomivali. prašički so jim peči kurili, gosi so jim sobe pometale, ribice so jim perilo prale, a raki osinokraki so ga pa ožemali. Ali ne bojte se deklice! Zopet bodejo pujcki čreveljce uosili, žabe v čepicak hodile, srake klobuke nosile; zopet bodejo osli po ulicak z ostrogami žvenketali, a zajci na pse lajali.  Bodejo še časi, bodejo, in takrat bode vam dobro!
Tedaj v onem blagoslovljenem easu, zdaj veste kdaj je bilo, živel je mož z žei)O. Mož je imel petelinčka, a žena kokoško. Kokoška znesla je vsakega dne lepo belo jajčece, a petelinček — i saj veste kako je — je pa samo kikirikal. A žena, privoščiJa si je časih za malico — kaj bi tajil — privoščila si je časih kako dobro ocvrto jajce, easih pa tudi po dve, saj to ni nič hudega. Ali vender bilo je nekaj liudega, ker je, da vam povem, tista žeiia iniela malo napačne misli, sirota ni vedela, da bi ono, kar njej tekne, tudi kateremu drugerau teknilo, pa se je sarna mastila z mastnira cvrtjem, fieš, 6e vže komu škodi, naj vže meni, saj ne bode —- sveti križ ga poteri — nobenega greha. Gledal je, gledal mož ženo, kako se masti z rumenim cvrtjera, požečkalo iu posrbelo je tudi njega nekaj tam nekje v želodeu, pa je rekel ženi: — ,,Stara, pa tudi meni ocvri par jajec!" — Lepa be.seda kaj ne, ali pala je na nerodovitna tla. — ,,Ne bodeš!" — dejala je žena — ,,imaš petelina, on ti naj znese jajce, pa si jih ocvri, kolikor hočeš!" — Prosil je raož, moledoval — bob v stono — — —
—   ,,Hm, hni! pasja eapa!" — mislil si je mož —• ,,pa res tudi petelin naj nosi!" — Ulovil je petelinčka,  napravil mu  gnezdeee v starej  košari in ga po-sadil na gnezdece. češ, naj nosi; — dit, ali petelineek ni tlolgo oudii ostal, vzletel je na dvorišee,  zalopotal s kreljutima  in iz vsega grla zakikirikal: nkikiriki!"  — Ulovil ga je gospodar drugič,  prinesel na gnezdece,  ali zopot se je  ponovil isti prizor.   Petelinček neče  da nosi in  neče.   Pogrelo je  moža in pognal je aašega petelinčka, pognal ga od rojstne hiše v široki svet.
Sel je, šel petelinček, žalosten po širokem, božjem svetu. Povesil je svojo ponosno glavco in v srei ga je bolelo, ker je zapuščal svojega starega prijatelja, gospodarja, kateri ga je tako neusmiljeno pogual po širokein svetu. Sel je, šel petelinček žalosten po širokein, božjem svetu, kar ga srečajo ded medved, kum volk in kumica lisica.
—   ,,Hej bratec,  kaj ti je,  da si tako žalosten?  Pojdi z nami,  potoži nam svoje nadloge in mi ti pomoremo, če bode raožno!" —
Pridružil se jim je petelinček in jim pripovedoval svoje življenje od rojstva pa do žalostnega prognanstva v široki svet. Njegovi tovariši bili so zelo ganeni zaradi nesrcue, ki je zadela našega petelinčka; ded kosmatiuec je nekaj nera-zumljivega mrmljal, kum volkec je tulil in tetka lisica si je solze otirala iz objo-kanih oči. — ,,Pomagali ti bodemo, pomagali, če bode le možno!" — dejali so vsi trije.
-    +-+< J.5U ">¦*
In šli so, šli dalje po širokem, božjem svetu in prišli do bogatega kmeta. Bilo je baš na večer. Posvetovali so se, kaj da store in kmalu so se dogovorili. Zvita tetka lisica zavlekla se je h kokošim, kosmati dedek in gladni kum volkee otišla sta v ovčji hlev, a naš petelinček se je pred vrata ustopil. Kmalu začulo se je kokodakanje, beketanje in začelo se je klanje. Prestrašeni kmet pritekel je iz hiše, da vidi, kdo je k njemu v goste prišel in našel na pragu petelinčka. Pete-linček se je košato ustopil pred kmeta in ga poprašal, kaj mu bode dal, če mu nepovabljene goste odpelje. Zaeela sta se pogajati, a petelinček ni hotel drugega, nego to, da inu knietiS naveže na vsako pero cekin. Kaj je liotel kmetič, navezal mu je na vsako pero cekin, a petelinček mu je za to odvedel svoje tovariše, kateri so se bili v tem vže obilo pogostili.
Bil je bogat petelinček in lebko bi marsikaj po svetu poskusil, vender tožilo se mu je po domu in po nekdanjem gospodarju, zatoraj se je, zahvalivši se to-varišem za prijateljsko pomoč, poslovil od njih.
Šel je, šel petelinček po širokem- svetu — proti domu. Veselega srea pri-korakal je v svojo rodno vas, otišel na dvorišče svojega starega gospodarja, vzletel ondukaj na drevesce in zapel:
,,Kikiriki
Petelinček na drevci sedi
Sedi in cekine držf!"
Začul je petelinžka raož v hiši, prinesel plahto pod drevo, a petelinček stresel ibu je vse eekine doli na njo in zopet sta bila z gospodarjem stara prijatelja.
Ej! videla je to žena, prišla je k možu in ga prosila, da jej da cekia. — nBi?" — zasmijal se je mož, — Mkakoi% ti meni jajce, tako jaz tebi cekin" — in jej ni dal eekina. A žena si je raislila: ,,0e je možu petelin cekinov prinesel, zakaj jih ne bi meni kokoška" — ia spodila je putieo po širokem svetu. Ali ko-koška ni šla daleč, brskala je po vasi, nabrala nekoliko starih žrebljev in drugih drobnostij, privezala si jih na peroti, vrnila se na dvorišče, vzletela na drevo in zakokodajsala:
,,Kokodajc Piška nese jajc Jdjček in cekin!"
ZaSula je jaržico žena v hiši, prinesla plahto pod drevo in kokoška je stresla 6ne žreblje in dinago šaro doli na plahto. To je gledala žena! Sramovala se je, uvidela je, da ni prav delala in od tedaj vedno z možem cvrtje delila.
Tako je bilo tedaj, tako — ee je še zdaj tako, tega pa ne vem, ker je vže dolgo od 6nega blagoslovljenega časa, ko so pujcki čreveljce nosili, ko so žabe v čepicah hodile, ko so srake klobuke nosile, ko so osli z ostrogami po ulicah žven-ketali in zajci na pse lajali.   Tedaj pa je bilo tako. —