—    2    —
ZaCasni odgovorni  urednik: Dr. Franjo Salamun.
Last „Tiskovne zadruge v Ptuju."
Tisk: W. Blanke v Ptuju.
Zopet doma.
Med ploho granat, orkanom šrapnelov je zbežal Toni MarušČev iz svoje borne hiše, ktera se je že udirala, vsa ranjena od izstrelkov.
Prve laške patrulje so se že prikazovale v vasi, Žan Šperevenlov se je že pretepal ž njimi, a on je še vstrajal. Naložil je na mali voziček, kar je mogel rešiti, na vrhu vsega je položil svoje tri otročice in odšel je po klancu proti Voljčjidragi. Iz Čuklja se je še enkrat vrnil, doma je vzel še motiko, fovč in kladivo — ah vse bi vzel, naprtil bi vso hišo na pleča, pa ni mogoče in saj se vrne kmalu.
Vsaki hip je zabliskalo in zagrmelo, in vsaki hip je mislil, da bo njega konec in vsega, kar je rešil.
Hiteli so. Ko so prišli na počivalo, obstal je, pogledal je še enkrat na bruhajoči vulkan, pokleknil je, poljubil je še enkrat ljubo domačo zemljo, pogledal je še enkrat proti zlatemu goriškemu solncu, proti solnč-ni Gorici, proti Sveti gori, proti Materi Božji na gradu pri Mirnu, — a vse je bilo zastrto z dimom šrapnelov, granat, o grozota. Kakor v omotici je taval z svojo revščino naprej, naprej, ni slišal grozne eksplozije v volčji dragi, ni maral oče za ploho izstrelkov, kteri so ga obsipali.
Daleč ga je zanesla noga, daleč] med tuje ljudi, brez srca, brez duše, kteri so govorili tuj jezik, a imeli so tudi tuje srce. Gledali so njega in njegove sotrpine, kakor zalego nadležno.
Ko so prosili z denarjem v roki za krompir in za mleko, so jih odganjali kakor pse.
Dva otročička sta mu umrla, žena oslabela, a tudi on je bil telesno in duševno ubit.
Grozni so bili tisti dnevi trpljenja in sam nebeški Bog ve, kako so prišli tisti grozni mrzli dnevi med mrzlimi ljudmi!
In prišel je dan odrešenja !
Srce je zavriskalo veselja, naenkrat mu je bilo boljše, žena se mu je popravila, ah, saj se bodo vrnili kmalu domov, domov.
Kmalu bode tista srečna ura, ko se bodo greli v goriškem solncu, se hladili v senci murve.
Pot domov je bila dolga, nestrpno so čakali, kdaj da zagledajo domače hribe. V dežju so se bližali Gorici, v dežju so prišli v Gorico, v dežju so šli iskat dom. A kje je nekdanja lepa cvetoča vas ? Tam razvaline ! Ni poznati, kje so bile hiše, kdo je bil tu gospodar, kdo tam, ni bilo cerkve, ne zvonika ; vse uničeno, same razvaline, sami strelski jarki, žične ovire.
A kaj vse to ! (»lavno je, da je doma ! Zavihal je rokave, v kratkem je postavil začasni dom, pozneje udobno barako, obdelal je polje in zadovoljen je bil!
Prišel je veseli preobrat . . . Veselo je vriskal Toni, kakor stotisočori drugi, ker rešeni so bili tujega robstva — a kaj je to?
Divja pošast se je valila čez brda črez Sočo. Požrešne so bile njene oči, pasje hi-jenski njen obraz. S palmo, z belo zastavo se je bližal „zmagovaleč." Vse je zasegel, podjarmil kar čez noč. Ljudstvo je šlo spat veselo, prosto, a ko se je zbudilo drugi dan, je videlo, da je vklenjeno . . .
Pred kratkim sem bil na razvalinah ljubega domačega kraja. Pred neko barako zagledam kmeta, brez kamižole, gologlavega; sedel je na debelem čoku, glavo je podpiral z roko.
Bil je Toni Maruščev.
Kaj ti je Toni ? Slišal sem, da si si opomogel, da si bogat, da si srečen.
„Kaj ? Srečen ? Tiho ! Molči, za božjo voljo", je zahropel Toni in divje skočil po-koncu. „Jaz srečen uf! Nikdar ves čas, nikdar niti v tuji nemški deželi, niti v strelskih jarkih nisem bil tako nesrečen, kakor zdaj. Takrat sem hrepenel po domu, a dom mi je blestel pred očmi kot zarja, katera bo enkrat gotovo zažarela. A zdaj ? Tu vidim domove uničene, uklenjene! Uničili so nam hiše, polja, vinograde, umorili otroke, brate, očete, žene, a zdaj nam hočejo vzeti Še te naše krtine, naše razvaline in naš ljubi jezik, katerega smo vsikdar branili, katerega nam je dosedanji sovražnik še pustil, a ta prokleti Lah nam hoče še to vzeti!
Obsojal sem tiste, kateri so zbežali, ali, ako ne pojdem v kratkem tudi jaz, poginem ali pa postanem j etičen. Si videl delati na cesti, kamenje tolči jarke kopati naše nekdaj najboljše kmete ? Si videl v Gorici po zaduhlih beznicah, kako naši gospodje utapljajo svoj gnev v kvartinčkih ? Ali niso vsi ti mojega mnenja ? Ali ni govorijo oni tako, kakor jaz ? ! —
Solze so mi zalile oči, molčal sem, stisnil sem mu žuljevo roko. ... —
In vendar me je zopet navdalo upanje, da se rešimo Lahov, da postanemo zopet samostojni gospodarji solčne Goriške, bogatega Trsta in kršne Istre.
To moramo doseči!