TOVARIŠU  JETNIKU Wladyslaw  Broniewski
Zaklenjena vraia, obita z jeklom, rešetke na ozkem okencu v svet... V tej luknji že mnogo dni je preteiklo, minilo bo nekaj najlepših let.
A stisni zobe in vztrajaj zravnano, tako iz STca slabost prepodiš. Tovariš, ki skupaj sediš tu z mano, zakaj niti ene noči ne prespiš?
Zakaj tvoja roka se včasih ovije okrog teh rešetk in jih s krčem drži? Za okni krvava se bitka bije, zakaj tudi tebe v tej bitki ni?
Za okni te vabi daljno življenje,
da vržeš se vanj kot pMJigumen možak ...
Razločno že slišiš strelov grmenje
in revolucije trdi korak.
Tovariš, ki naju združila je ječa, ne kloni v tem boju, zaupaj in stoj! S teboj bo šla v boj domovina trpeča in partija z delavci šla bo s teboj.
Dovolj je še pušk in orožja v skladiščih in jeklo imamo in dinamit. Ni daleč več čas, ko bo na bojiščih kapitalizem do kraja razbit.
Že kmalu krvava pomlad se zasvita iz prsi napravimo zanjo most. Zaklenjena vrata, z železjem obita, si sami široko odpremo v prostost.
518