107 Stati in obstati 15(2019): 107-123 https://doi.org/10.26493/2590-9754.15(30)107-123 Božidar Debenjak KATEKIZEM 1550 – KNJIGA ZA ZAHTEVNE BRALCE 1. Prva pomisel, da se je prva slovenska knjiga obračala na zahtevne bralce, se mi je porodila pred dobrimi štiridesetimi leti. Takrat smo namreč imeli za študente enopredmetnega študija filozofije predmet »Kultura filozofskega izražanja«; videl sem že, da je Trubar uporabil besedo »filozof«, in to dvakrat, prvič leta 1557 v prevodu Apostolskih del, drugič v Cerkovni ordningi 1564, in tako sem prišel na misel, da sem za enega od preskusov dal študentom malo manj kot eno stran sklenjene- ga besedila iz prve slovenske knjige z nalogo, naj podčrtajo izraze filo- zofskega pomena. Pravi rezultat je bil: podčrtane skoraj vse besede, če odmislimo predloge in veznike. Te besede seveda nimajo samo filozofskega pomena, a so nosilne za tamkajšnjo teološko razpravo. To pa kaže, da se Trubar tu obrača na zah- tevne bralce. Iz tega tudi sledi, da Trubar, begunec iz domovine, lahko računa na toliko zahtevnih bralcev, da je bila upravičena knjižna nakla- da; za komunikacijo z redko posejanimi bralci namreč zadoščajo pisma. Bralce knjige so ustvarila tri desetletja prizadevanj za reformo Cerkve (ne za njen razkol, ta je bil potem rezultat zavrnitve sprememb). Pri tržaškem škofu Bonomu so se zahtevna teološka vprašanja, tudi zahte- ve iz Calvinovih Institutiones, diskutirala, kot nekje poroča Trubar sam, v nemščini, italijanščini in slovenščini; tudi ljubljanski škof Kacijanar je bil nagnjen k reformam. Še koncil, ki naj bi se po dolgih odlašanjih sestal 108 ŠTUDIJSKI VEČERI leta 1536, je bil pričakovan kot reformni koncil; ko pa ga je Rim odpo- vedal, je bil razkol dokončen, in le nekaj let zatem se Trubar mora rešiti z begom. Ko se je ustalil v emigraciji, je izkoristil možnost, da za delo v domovini objavi dve knjigi, za kateri od nedavnega vemo, da sta bili na- tisnjeni v Schwäbisch Hallu: Katekizem in Abecedarij. Pri branju miselno zahtevnih del, o katerih je bilo marsikaj zapisa- nega, velja načelo: Če hočemo tako delo res spoznati, ne pa o njem go- voriti na podlagi že izoblikovanih mnenj drugih, se moramo naredi- ti, kot da to delo vidimo prvič. V tem smislu naj zdaj pregledamo prvo slovensko knjigo. 2. Na tiste, ki tiho delujejo v domovini – in teh je očitno še dovolj –, se potem Trubar obrača v knjigi z besedami: Na tu vas zveiste brumne farmoštre, pridigarje, šullmastre inu stariše inu vse te kir znayo brati per sodnim dnevi opominam tar prossim, de vy v cerqvi, doma inu kir vkupe prydete, te preproste vučite le-te štuke naše prave kersčanske vere, nim naprei berite inu puite vsak praznik, de ti mla- di tar stari ye bodo vmejli inu prou zastopili. Vsi tu našteti, ne samo »farmoštri«, naj namreč nastopijo kot duhov- niki v luthrovskem smislu univerzalnega duhovništva, tiskana knjiga pa jim bodi v pomoč pri širjenju pristnega evangelija. Širjenju števila pisme- nih pa je namenjena vzporedna knjiga: Abecedarium. V tej drugi knjigi se Trubar obenem predstavi kot prezbiter ali starešina: iest, ki sem tudi k animu starimu vom Slovencom naprei postavlen. Za to ga je usposobilo njegovo prejšnje delo, je v primerni starosti (42 let), obenem pa uživa azil in tiho avtorizacijo pri gostiteljih. In treba je priznati, da sta obe knjigi mojstrski. Za njima je obilo štu- dija in truda, pri čemer je manj pomembno, koliko se je Trubar pri nju- nem nastajanju oprl na nemška dela, saj 16. stoletje ni bilo doba, ki bi 109 BOŽIDAR DEBENJAK bila obsedena z avtorskim pravom. Teža je bila na vsebini, na prepričlji- vih argumentih, ne na tem, ali jih je in katere že je izrekel kdo pred te- boj. Pomembno je torej predvsem, kaj je knjiga prinesla bralcu, ki mu je bila namenjena. 3. Kot pri gradnji hiše je treba tudi pri snovanju knjige rešiti mnogo predhodnih vprašanj – od načrta prek zagotovitve kvalitetnega gradiva do splošnejših vprašanj. Dano je izhodišče: avtentična krščanska vera in na njej zgrajena Cerkev. V njej se Božja beseda govori in bere v vseh jezikih, opirajoč se na izvirno biblijo v hebrejščini in grščini. Jeziki pa se ne pokrivajo z deželnimi mejami fevdalnih dežel. Trubarjev načrt, ki ga bo še jasneje izrazil pet let kasneje, ob prevodu Evangelija po Mateju, je »ta prava Cerkev Božya tiga slovenskiga jezika«. Prva slovenska knji- ga je njen temelj, zato vsebuje štiri komponente: najprej verski nauk, oprt na citate iz Svetega pisma, potem osnovne elemente cerkvenega reda, potem pripomočke za pevne sestavine bogoslužja, na koncu pa še vzorčno pridigo. Prvo predhodno vprašanje je bil zapis slovenskih glasov. Trubar je pri tem izhajal iz poenostavitve nemške grafike: opustil je črko w, dvočrkje ch je zamenjal s h, in to v obeh vlogah – kot zapis glasu in kot dodatek, ki iz sičnika naredi šumnik (s + ch = š); c se v nemščini zapisuje kot z in tz, v zapisu glasu č pa kot ts; Trubar je ohranil le z, tudi za zapis glasu č kot zh. Nemškim problemom v zvezi z zapisom glasov s in z se je iz- ognil s tem, da je za glas s uporabil dolgi s, za glas z pa okrogli s. Črko v je pridržal za glas v, medtem ko v nemščini lahko pomeni tudi glas f; grafičnega nihanja med črkama u in v pa ni odpravil. Ob robu je opo- zoril, da se ponekod l izgovarja kot trdi l. Na vse to je opozoril v nem- škem nagovoru »dragega bralca«. Njegova rešitev je potem veljala 300 let, šele potem se je uveljavila rešitev, ki jo je vpeljal za češčino Jan Hus, »ha- ček« ali kljukica, in se je uveljavil današnji zapis sičnikov in šumnikov. 110 ŠTUDIJSKI VEČERI Drugo vprašanje je, komu je knjiga namenjena. Trubar izvira iz fev- dalne Kranjske, kot avtor pa pravi: »VSEM SLOVENCOM gnado, myr, mylhost inu pravu spoznane božye skuzi Jezusa Kristusa prossim«, in ne morda »vsem Kraincam«. In še več: v predgovoru, s katerim se ob- rača na prve bralce, ki naj nauk širijo naprej, pravi, da je sestavne dele knjige »v le-te buqvice pustil prepisati v naš jezik Bogu na čast inu h dobrumu vsem mladim tar preprostim ludem naše dežele«. Izraza »naš jezik« in »naša dežela« označujeta dva elementa naravnega prava, saj ne gre za nobeno deželo po historičnem pravu in v njej uradni jezik, tem- več za jezik in ozemlje, kjer se ta jezik uporablja. Z obračanjem na »vse Slovence« Trubar molče prekorači fevdalne deželne meje štirih habsbur- ških »notranjeavstrijskih« dežel: vojvodin Kranjske, Koroške in Štajerske ter poknežene grofije Goriške; »ta prava Cerkev Božya tiga slovenskiga jezika«, o kateri piše pet let kasneje v »Evangeliju Svetiga Matevža«, se miselno ne zaustavlja niti na mejah Beneške republike niti na ogrskih mejah. Ali bo njegova misel vplivala čez te meje, ni bilo odvisno od nje- ga. Vsekakor pa »naša dežela«, ki se omenja tako leta 1550 kot 1555, ni nobena od prej naštetih fevdalnih dežel, temveč je mišljeno razseganje slovenskega jezika; »naša dežela« je dežela slovenskega jezika; ni pa to kak teritorij, ločen od »dežel« drugih jezikov, torej njihovega razsegan- ja. Ta plat razmišljanja nam postaja v evropskih integracijah spet bližja. 4. Uvodno poglavje knjige, ki se začenja s prošnjo za Božjo pomoč »VSEM SLOVENCOM«, se obrača na bralce, ki bodo promotorji na- uka, to pa so že prej omenjeni »zveisti brumni farmoštri, pridigarji, šullmastri inu stariši inu vsi ti kir znayo brati«. Nagovori jih z »Lubi kersčeniki!« Nato pa jim takole predstavi vsebino knjige: Jest sem le-te štuke iz Svetiga pisma (inu nih izlage v te peisni zlože- ne), katere vsaki zastopni človik, kir hoče v nebu pryti, ima veiditi inu der- 111 BOŽIDAR DEBENJAK žati, h tim tudi to litanio inu ano pridigo v le-te buqvice pustil prepisati v naš jezik Bogu na čast inu h dobrumu vsem mladim tar preprostim lu- dem naše dežele. Iz tega se lahko vsak »navuči to pravo staro vero«, njene bistvene se- stavine v vsebini in kultu. Te »štuke iz Svetiga pisma« naj bralec »prou zastopi«, pa bo tudi v Svetim pismi te evangelie inu druge pridige zastopill zadosti. Potle tudi lahku spozna tiga Antikrista, kir zdai povsod po sveidtu hodi v eni člo- veški andahtlivi štalti inu hoče s človeškimi postavami, s falš pridigo inu z oblubami tar prytežom [=grožnjami] te ludi odpelati od svetiga evangelia, od te žive čiste besede božye. Ost proti rimski Cerkvi je dovolj jasna. Sledi še opomin: vztrajajte v pravi veri. Tradicija rimske Cerkve je bila apeliranje na zgodbe in slike. Sveto pismo ni bilo berilo za laike, tem so bile namenjene slike in zgodbe. Razumevanje nauka, ki ostaja na tej ravni, je za Trubarja »norra inu preprosta zastopnost, kir ništer več ne vei, ne zastopi, temuč kar vidi inu počuti«. Verske resnice je treba »zastopiti«, torej razumeti, in tega je sposoben »vsaki zastopni človik, kir hoče v’nebu pryti«. Knjiga naj bral- cu in poslušalcu branja olajša, da verski nauk pravega krščanstva »ume inu prov zastopi«. Ne slikice in zgodbice, temveč razumna vera, oprta na pristno besedilo biblije. Naj spomnim: Luther v predgovoru k Novemu testamentu poudarja, da tudi poznavanje vseh zgodb o Jezusu ne zadoš- ča; potrebno je doumeti smisel Jezusove žrtve. In tako nam pravi Trubar: omejevanje na videno in čutno zaznano je »norra inu preprosta zastop- nost«, treba je doumeti oznanilo. 5. Sledi 12 poglavij na izbrane, za nauk pomembne teme. 112 ŠTUDIJSKI VEČERI 5.1. Prvo je poglavje o stvarjenju, o padcu v greh, o kazni in izgonu iz raja. Gre za z mednaslovi prekinjene citate iz prvih treh poglavij Geneze, pri čemer je prvi citat o stvarjenju človeka zložen iz vrstic 31 in 26 prve- ga poglavja ter vrstice 7 drugega poglavja. (Vrstice so nadvse koristen izum 17. stoletja, 16. stoletje jih še ni poznalo.): 1,31 Gospud Bug na šesti dan, kadar ye bil stvaril nebu inu zemlo sred z druzimi stvarmi vse dobru inu lipu, 1,26 [Gospud Bug] ye rekall, STURIMO človeka, an pild, de bo nam glih, de bode gospodovall čez ribe v tim mor- yei inu čez ptice pod nebom, čez živino inu čez vso zemlo tar čez vse tu, kar lazi oli se gible na zemli. 2,7Natu ye Gospud Bug sturill človeka iz illo- ve prsti inu ye dahnill vain v tu oblyče an duh tiga lebna inu taku ye ta člo- vik postall ana živa duša. Naslednji citat je iz drugega poglavja, vrstice 2,18.21–25: 2,18 Gospud Bug ye tudi govurill, nei dobru človeku samimu byti. My hočmo nemu aniga pomočnika sturiti nemu glih. 2,21Na tu ye Gospud Bug pustill pasti an san na Adama. Kadar ye zaspall, vzame anu nega rebru, tu meistu z messom napellni 22 inu Gospud Bug scimpra iz rebra, kateru ye iz človeka vzell, ano ženo. To perpela k Adamu. 23Adam pravi, tu ye vsai kust iz muih kosteih inu messu iz muiga messa. Ona bode možyča imenova- na, zavolo kir ye iz moža vzeta, 24za tiga volo bode an mož zapustil očo inu mater inu per suy ženi vissil inu bodeta iz dveyu anu messu. 25Inu sta billa obba naga. Adam inu nega žena inu nih nei billu sram. Sledi citat iz prvega poglavja, vrstici 1,27–28: 1,27Inu Bug ye stvarill človeka po suyemu pildu, po božy stalti ga ye stu- rill moža inu ženo ye stvarill 28inu ye Bug oba žegnal oni ye rekall. Rastyte tar gmeraite se inu napelnite zemlo inu to podverzite sebi (de vom služi) inu gospoduite čez ribe v tim moryei inu čez ptice pod nebom inu čez vso živino, kir lazi na zemli. Naslednje mesto je iz drugega poglavja: 113 BOŽIDAR DEBENJAK 2,15Inu Gospud Bug vzame tiga človeka inu ga postavi v ta paradyž tiga lušta, de bi ga delall inu varovall 16inu ye nemu zapovedall, rekoč: »Jei od vsakiga dreva v tim paradyži, 17anpag pd dreva tiga spoznane hudiga inu dobriga ti ne imaš ieisti, zakai na kateri dan od tiga bodeš ieidell, s smertyo vmeryeš.« Zdaj sledijo dolgi citati iz tretjega poglavja o padcu v greh in kazni. Zanimivo je mesto: 3,15Inu ye Gospud Bug h ti kači rekall: »Jest hočo souvraštvo postavi- ti vmei semenom tuyem inu nee semenom, TU ISTU IMA TEBI STRETI GLAVO TUYO INU TI NEGA V PETO PYČIŠ.« Prevod sledi interpretaciji, da gre tu za napoved Kristusa, ki je malo niže podana tudi izrecno. V »slovenskem standardnem prevodu« je dru- gi del vrstice brez poudarka in napovedi končnega strtja glave: »On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto.« Vsi navedki so prevodi, opraviti imamo torej z najstarejšimi tiskani- mi mesti iz biblije v slovenščini. Grobo sešteto vsebuje samo to poglavje 35 vrstic prevoda. Smisel poglavja pa je nauk, da je Bog prvima človeko- ma namenil, da bosta živela v raju in ga upravljala, a sta si to zapravila, zapeljana od kače. Obsojena sta bila na trpljenje, napor in smrt, »inu ga pahne iz paradyža, de ima delati to zemlo, iz katere je vzet, inu posta- vi tega Kherubim z anem z’nagim ostrim mečom varovati ta pot k timu drevu tiga lebna,« torej k drevesu življenja. Toda že ob izreku kazni Bog oblubi človekom Jezusa Kristusa. Tu žensku seime ye Syn Božy potle royen od divice Marie. Adam inu Eva sta skuzi to vero v Jesusa spet v’myl- host božyo prišla. Taku tudi očaki, preroki, jogri inu mi vsi pridemo inu zavolo te vere nas kača v’peto grize, nas pregane, lovi, martra inu mory oli duši pres’[š]kode. To zadnje je tipično mišljenje revolucionarja, znano že od prvih kristjanov, a živo do danes: še tako preganjanje, poniževanje in celo mučenje ne more škodovati resnici in duši, ki se zavzema za resnico. 114 ŠTUDIJSKI VEČERI 5.2. Naslednje poglavje govori o ravnanju v skladu z desetimi zapoved- mi. Začenja se s teološkim traktatom o človekovi grešnosti, o potrebi po odpuščanju in Božji milosti, o kesanju in odrešenju. Tu ni besede o kaki odvezi, ki bi jo dobili od duhovnika v imenu Boga. Ne. Učimo se Bogu prou služiti, kadar mi te grehe na sebi prou spozna- mo. Zdaj začne nas grevati, nam k’sercu gre serd božy inu ta štraifinga na ta greh. Natu pag imamo Boga za gnado prositi inu veryeti svetimu evan- geliu, ti risnični oblubi božy, de zavolo nega Synu Jezusa Kristusa, kateri- ga ye k’animu plačilu dall v’to smert (aku tu my veryamemo) nam hoče zdai [...] odpustiti vse grehe, se z’nami spraviti, nas vzeti v’suyo gnado inu brambo, de nas ne hoče zapustiti v’smerti inu v’obeni v’nadlugi, nam da tudi Svetiga Duha. Za Božje odpuščanje in pomoč je nujno kesanje in odpoved grehu, pogoj je tudi vera v pomen Jezusove žrtve. Šele potem preide Trubar na sam dekalog, kjer po naslonitvi na 5 Mz 5,22 navaja s štetjem prekinje- no besedilo 2 Mz 20,2–17 oziroma 5 Mz 5,6–21. To je drugi daljši prevod iz Biblije, skupno 17 vrstic. 5.3. Sledi poglavje z apostolsko vero. Po krajšem uvodu sledi tekst, didak- tično razdeljen na 12 artikulov ali »štukov«, kjer je vsak pripisan ene- mu apostolu. 5.4. V poglavju o pravem klicanju Božjega imena je najprej daljši traktat o molitvi, med drugim o tem, za kaj imamo prositi in kako. Molitev je pogovor z Bogom, in ne, »koker nekateri deyo, kir pred an altar oli pyld poklegneyo tar žebrayo, ne zmisliyo, kai inu koga prossyo«. Molitev je zbrano obračanje na Boga, ne žebranje svetnikom. In vedeti moramo, za kaj se na Boga obračamo ter kako se smemo nanj obračati. Molitve »koker za posveidtni myr, dobro letino, za užitag, za dobro gosposčino, 115 BOŽIDAR DEBENJAK ženo, otroke inu za vse tu, kar k temu lebnu sliši, imamo tudi v’poku- ri inu v’veri prossiti oli pag v ti viži. Aku Gospudi Bogu dopade, ye li nega vola inu ye li nam nucnu, v takim neimamo Bogu masse inu časa postaviti.« Nedopustno je od Boga zahtevati, kaj šele od njega pričako- vati, izpolnitev v meri (»mass«) in času. Merilo molitve je prošnja »zgo- di se tvoja volja«. Obračanje na Boga v očenašu je nekaj čisto drugega od konkretnih prošenj. Sledi predstavitev očenaša, didaktično razčle- njenega v sedem prošenj. 5.5. Sledi daljše poglavje »An kratig navuk, zakai se pridiguye inu kersčuye«. Poglavje je teološki traktat o razmerju človek – Bog in o tem, da je bil nujen srednik, »SPRAVLAVIC«, torej prinašalec sprave z Bogom. Traktat je miselno zahteven, v njem uporabljene besede pa ima- jo večinoma tudi filozofski pomen. Vsaki človik, kateri hoče prou zastopiti tu skrivnu veliku čudo božye, zakai ye Gospud Bug suiga synu Jezusa Kristusa poslall iz nebes na ta sveidt, de ye tu tčlovestvu na-se vzel tar pustill se martrati inu zakai se kersčuje, kai nam tu nuca. Ta ima veiditi inu spomisliti, kakove šege ye ta človik po tei naturi. Ta človeska reč nekar taku dobru ne stoy pruti Bogu, koker mnogaterimu se zdy. Od te hude naše šege nam Svetu pismu povsod pravi. Ta človik skuzi ta greh (v katerim ye počet inu royen) ye izkažen na duši inu na telesu. Na duši ye izkažena ta zastopnost inu ta vola, ta človik ne zna prou Boga v ti Troyci, on ne zna tudi tih riči, kir so na sveidtu, ye cillu preprost inu norčast inu ta človeska vola ye tudi huda, se ne boy prou Boga, tiga iz serca ne lubi, nemu inu nega zapuvidi nei rada pokorna. Člo- vik, kar Bug nemu naloži koker buštvu, bolezan inu to smert, nekar rad ne terpi, ima v sebi hude žele inu lušte. Tu tellu pag ye glih taku izkaženu, ye podverženu vsem boleznom, ti smerti, smradu inu tei gnilhadi. Zatu ana taka reč, koker ye ta človik, kir ye hud, nečist, izpačen, krivičin, izkažen, zgul tema, lhaža, smert inu prekletye inu zgul greh, ta ne mora Bogu do- pasti. Zakai Bug ye dober, pravičin, svet, luč, sama risnica, ta leben inu že- gen. Obtu Bug inu človik sta si na vseim cillu zubper, ne morata po tei na- turi vkupe prebivati. 116 ŠTUDIJSKI VEČERI Za tiga volo Gospud Bug, Oča nebeski, iz ž’nega velike gnade inu myl- hosti v suyem modrim svetu, v ti Troyci, ye znešal an čuden pot tiga člove- ka spet sturiti dobriga. H’timu ye odločil suiga lubiga synu Jezusa Kristusa Gospudi inu ohranenika našiga, de ye v tim časi morall postati an človik inu byti an SPRAVLAVIC vmei Bugom inu človekom. Na nega ye Bug tudi polužill vseh ludi grehe. In zdaj sledi pomen Kristusovega trpljenja: H timu vsimu, ta Syn Božy ye volan bill inu pokoren inu kadaj ye ta čas prišall, vzame tu tčlovestvu na-se, tar na-se naloži te grehe vsiga sveid- ta inu tudi vzame na-se ta velik serd božy zubper ta greh inu pusti Bogu inu božy pravici te grehe štraiffati na sebi inu v’ti štraiffingi se Jezus taku volnu, pokornu inu pohlevnu derži, koker ano jagne v’ti mesnici. Inu Bug ye suiga Synu za naših grehou volo štraiffal napoprei na duši, v’ti veisty z’velyko žalostyo inu gar z velykim strahum, de v’ti žalosti inu strahu ye karvau putt pottill, potle gmalu na duši inu telesu ga ye pustill zaspotova- ti, gažlati, kryžati, offrati inu vmoriti na tim kryži. Taku syllnu ye bull Bug serdit zubper te grehe, katere ye tedai nega Syn na sebi nossill. Le-tu ima vsaki človik dobru rezmisliti inu nihdar ne pozabiti, koku ye ta greh ana souvražna reč pred Bugom, de nei billu v’nebi tar na zem- li druziga plačilla, kir bi bill zadosti Bogu za ta greh. Samuč ta kry inu ta offer samiga Synu Božyga. Ta teološko-filozofski traktat je nabit z izrazi, ki nosijo tudi filozofski pomen. Vzemimo »tčlovestvu«, ki ustreza nemškemu das Menschsein, »biti-človek«, v tridesetih letih prejšnjega stoletja so temu rekli »člo- večanstvo«. Sintagma »vzeti tu tčlovestvu na-se« se prevaja z »učlove- čiti se«. Filozofsko težo ima tudi formula »veiditi inu spomisliti«. Na dozdevnost meri Trubarjev »koker mnogaterimu se zdy«. Apel na ra- zum oziroma razumevanje ali nemški Verstand je »zastopnost«, na pra- vo spoznanje meri sintagma »ta človik ne zna prou«. Trubarjeva »šega« se pokriva z nemško die Art, ki ji pomensko ustrezajo besede na liniji čud, nrav, način. Zato bi se »huda naša šega« prevedlo v nemščino kot unsere Bösartigkeit, torej naša zla čud. Trubarjeva »človeska reč« je die 117 BOŽIDAR DEBENJAK menschliche Kreatur. Besede »natura« ni treba tolmačiti, »vola« je seve- da volja. »Izkažen« je corruptus. Človek, pravi Trubar, »ye cillu preprost inu norčast«, »ima v sebi hude žele inu lušte«, torej zle želje in poželenja. Facit: »Bug inu človik sta si na vseim cillu zubper, ne morata po tei natu- ri vkupe prebivati.« Bog in človek sta ekstrema, je v 19. stoletju v Bistvu krščanstva zapisal Ludwig Feuerbach: Bog zapopadek vseh realitet, člo- vek zapopadek vseh ničnosti. Da Trubarjev »zadosti biti« pomeni satis- factio, ni treba posebej poudarjati. Vseh izrazov, ki imajo tudi filozofsko težo, je v Katekizmu vsaj 200, rajši 250. Sledi naštevanje bibličnih mest v potrditev povedanega, a brez cita- tov. Nato se traktat nadaljuje s temo Svete Trojice ter Kristusovega mesta v njej, s smrtjo v mukah in s pomenom krsta, o pridigi in o zlodejevem sovraštvu do zagovornikov pravega nauka. Tu potem ponovi in razširi revolucionarni credo, ki ga je prej povedal ob kači: Oli my se ne imamo bati tiga hudiča, zakai on nam ne more več giati, temuč kar nas v peto vgrizne, to ye, de nas pregane, buqve žge, nas mart- ra inu tu tellu umori. Anpag na duši inu na tim pravim blagei tiga večniga lebna koker mallu Jezusu Kristusu, naši glavi, nam ne more škoditi ništer. 5.6. V kratkem poglavju o pridiganju in krstu najdemo citate iz Novega tes tamenta: Lk 24,44, delno 45, Jn 20,21–23, Mt 28,18–20, Mk 16,16. Kristus po vstajenju in pred odhodom v nebesa pooblašča vse apostole, naj delajo to, kar je delal sam. S citati iz vseh štirih evangelijev sledi, da so pooblaščeni vsi apostoli, Peter ni tu niti posebej omenjen. Rimsko sklice- vanje na Petrov primat, ki da so ga podedovali papeži, je tu molče spod- bito. Vstali Kristus je enako pooblastil vse apostole. Citatov je za 9 vrstic. 5.7. Sledi dolgo poglavje o dveh zakramentih. Bolj na začetku je obsežen citat iz Avguština, kaj je zakrament. V daljšem traktatu potem Trubar govori o Božji pomoči in človeku, ki v to pomoč najprej ne zaupa, ter o 118 ŠTUDIJSKI VEČERI zakramentih, ki so pomoč pri vzpostavljanju zaupanja v Boga, ves čas v množini, nato pa pride ključni stavek: Za tiga volo so postavlene te svetine tiga kersta inu telesa tar kriy Jezu- seve, de našo šibko vero ž nimi imamo terdyti inu nekar samuč le-to vodo per tim kerstu inu ta kruh tar vino per tei božy mysi imamo gledati, temuč na te besede božye, kai Bug per tih govori, kai nam oblubi inu kai smo v tih pryeli, zmisliti imamo. Zakramenta sta dva, in njuna vsebina je vera, ritual je le ogrodje. 5.8.–9. V naslednjih dveh poglavjih govori o utemeljitvi Gospodove večerje. V prvem je vzorec za uvodni nagovor pred Gospodovo večerjo, v dru- gem pa o tem, od koga, kako, zakaj, kdaj in pri čem ter s kakšnimi be- sedami je bila postavljena »ta prava stara maša, tu ye ta večerya našiga Gospudi Jezusa Kristusa«. Ni citatov, so pa napotki na Mt 26,26–29, Mk 14,22–26, Lk 22,15–20 in 1 Kor 11,23–25. 5.10. Sledi poglavje, ki z bibličnimi citati dokazuje, da smo vsi grešniki. My smo spryčali zadosti, de vsi ludye, mladi tar stari, so grešniki inu zavolo tiga greha so souvražniki božy. Zdai pag hočemo tudi spryčati Sve- tim pismom, po redi, de ye tu ta stanovita vola božya, de Bug tim ludem zavolo obene riči nih grehe ne hoče odpustiti, inu te iste ohraniti, samuč zavolo inu skuzi to vero v Jezusa Kristusa. Citati obsegajo prek 30 vrstic. 5.11. Naslednja so na vrsti dobra dela. Dobro delati je naša dolžnost in ne naše zasluženje. Izhodiščni nauk je sola fides, dobra dela ne morejo na- domestiti vere. Nihče ne sme predpisovati posebnih del služenja. 119 BOŽIDAR DEBENJAK Le-tu ima an vsaki veiditi, de oben človik, bodi papež, škoff oli dur bodi, ne ima sam od sebe, po suy zastopnosti božyh službi postavlati. Za- kai, Bug tih ne hoče (Mt 15,3–9.13) inu take službe ye ana cupernija inu ma- likovane pred Bugom (1 Kr 15). Med štirimi vrstami grešnikov so najhujši tisti farizejski: En stan grešnikov so, kir ne hote byti grešniki, koker so ty farizei, samopravičari, nekate- ri fari inu menihi, kir se nym zdy, de hote s’suyo brumo, s’suimi službami pryti v nebu. Ty so ti pridigi svetiga evangelia od te vere souvraž, so pelni hudiga nyda, se offertuyo ž’nih andahtio inu službami, hote de bi od nih oli skuzi nee gnado božyo inu odpustig dobivali. [...] oni iz Jezuseve služ- be, katera ye nam gnado per Bugi dobilla, špot delaio. Takoj za njimi pa pridejo zakrknjeni, skesanim grešnikom bo Kristus odpustil, vsakdanji grešniki pa smo vsi. 5.12. V nadaljevanju imamo elemente cerkvenega reda, kot sledijo iz Svetega pisma. Kriterij za škofe, fajmoštre in pridigarje je 1 Tim 3 in Tit 1. O avtoriteti oblasti so meritorni Rim 13,1–8, 1 Tim 2,1.2, 1 Pt 2,13–17. Dolžnost moža do žene določajo 1 Pt 3,7; Ef 5,25–33, Kol 3,19. Dolžnost žene do moža določajo 1 Pt 3,1–6, 1 Kor 11,3, Ef 5,21–25, Kol 3,18. Dolžnost staršev določa Ef 6,4. Dolžnost starih ljudi določa Tit 2,2–4. Dolžnost ot- rok in mladostnikov do staršev in starejših določajo Ef 6,1–3, Kol 3,20, 1 Pt 5,5; 3 Mz 19,3. Dolžnost dekel, hlapcev in dninarjev določajo 1 Pt 2,18, Ef 6,5–8, Kol 3,22.23, Tit 2,9.10. Dolžnost gospodov in gospa do služečih določata Ef 6,9 in Kol 4,1. Dolžnost vdov določa 1 Tim 5,5. Zaključna za- poved se tiče vseh ljudi: Lubi Gospudi Boga tuiga iz celiga tuiga serca, iz cele tuye duše inu iz cele tuye misli inu iz cele tuye moči. Inu lubi suiga bližniga, koker sam sebe inu molyte veden za vse ludi. 1 Tim 2,1. Per tim bodi čast inu hvala Bogu. Amen. 120 ŠTUDIJSKI VEČERI 6. Kratka pesmarica in litanije omogočajo celovito bogoslužje. Sledi splošna molitev. Knjigo zaključuje pridiga o Kristusovih besedah »O žena, velika je tvoja vera«. Poleg sklicevanja na biblična mesta je v njej tudi več citatov. Le-ta pridiga ye od Primoža Trubarje čestu pridigovana. Na to isto, te druge nega pridige vse kažeio, gredo inu se glihaio. Povzemanje in analiza te pridige bi terjala posebno predavanje. Zato samo toliko: najprej Trubar našteje različne pomene besede »vera«: re- ligije; verovanja; posameznikova kredibilnost. Nato preide na obravna- vo »prave vere«, oprte na razumevanje in podoživljanje bibličnega ozna- nila, na koncu pa opomni, da, kot sam pravi, res verni »sui život vselei derži na vuzdi«, »de te hude žele […], kir v tim hudim trupli našiga te- lesa prebivajo, nekar preveč ne izrastejo oli se vun izpahnejo«. Življenje vernega jemlje nauke iz biblije, zlasti iz evangelija. To pridigo v literaturi marsikje označujejo kot Flacijevo. Mi pa rajši verjamemo Trubarjevim lastnim besedam v Katekizmu, ki jim pritrju- jejo tudi novejše raziskave. Prvi fiktivni podatek Gedruckt In Sybenburgen durch Jernei Skuryaniz je natisnjen že pred pesmarico, kar nam govori, da sta pesmarica in pri- diga dodana naknadno. Dodatek pa je bistven, saj daje dva vira za bo- goslužje: vzorec pridige in pesmi. Isti fiktivni podatek na koncu knjige je v večjem tisku, zaključen je s frizom. * * * Kaj nam torej prinaša prva slovenska knjiga? 1. Trubar, prisiljen živeti daleč od doma, prevzame dolžnost voditelja: v vzporedni knjigi Abecedarium se obenem predstavi kot prezbiter ali starešina: »iest, ki sem tudi k animu starimu vom Slovencom naprei 121 BOŽIDAR DEBENJAK postavlen«. Za to ga je usposobilo njegovo prejšnje delo, kot tak pa obenem uživa azil in tiho avtorizacijo pri gostiteljih. 2. Z avtoritativno knjigo poveže člene v organizem, ki ga že takoj lahko imenujemo »ta prava Cerkev Božya tiga slovenskiga jezika«. Knjiga vsebuje vse bistvene za to potrebne elemente: 2.1 nauk z naslonitvijo na Sveto pismo in podprt z mnogimi prvič v slovenščini natisnjenimi bibličnimi mesti 2.2. elementarni cerkveni red, oprt na mesta iz biblije, 2.3. sestavine bogoslužja, 2.3.1. elemente doktrine, 2.3.2. pesmi in litanije, 2.3.3. vzorčno pridigo. 3. mobilizira sodelavce: Na tu vas zveiste brumne farmoštre, pridigarje, šullmastre inu stariše inu vse te kir znayo brati per sodnim dnevi opominam tar prossim, de vy v cerqvi, doma inu kir vkupe prydete, te preproste vučite le-te štuke naše prave kersčanske vere, nim naprei berite inu puite vsak praznik, de ti mla- di tar stari ye bodo vmejli inu prou zastopili. Z Abecedarijem jim da orodje za širjenje pismenosti. 4.1. S poenostavitvijo nemškega zapisovanja ustvari orodje za sloven- sko pisanje, ki bo potem kot »bohoričica« veljalo 300 let. 4.2. S postavitvijo tega in drugih pravil jezika vzpostavi v slovenščini knjižni ali standardni jezik. Po definiciji je značilnost standardnega jezika, da je kodificiran, za kodifikacijo pa stoji avtoriteta institucij: države, cerkve, šole; v slovenskem primeru avtoriteta »te prave Cerque Božye tiga slovenskiga jezika«. Po zatrtju protestantizma so zmago- valci prevzeli to kodifikacijo in njeni dediči smo še danes, skozi vse menjave oblasti in avtoritet, ki so jo vmes ohranjale in spreminjale. 5. Knjiga je izrazno bogata, za njo lahko domnevamo predhodne za- pise v rokopisih, morda tudi slovenske lekcionarje. Jezik te knjige je tako razčlenjen in bogat, da izpričuje govorno in pisno tradicijo; ti zapisi pač niso prišli do nas, a Trubar je še v domovini obilo pri- 122 ŠTUDIJSKI VEČERI digal in tudi diskutiral ter vsaj nekoliko tudi zapisoval; priprava na vzorčno pridigo v knjigi ni mogla biti samo ustna. Dodatek citatov na koncu Evangelija svetiga Matevža (1555) najbrž izvira iz rokopisne- ga lekcionarja. 6. Že s Katekizmom so kot naslovnik postavljeni VSI SLOVENCI, to- rej prebivalci »naše dežele«, ki ji raztezanje določa »naš jezik«. S tem bistveno vpliva na slovensko etnogenezo; ta ne temelji na historičnih deželah, temveč na naravnem pravu. Etnogeneza Čehov in Poljakov temelji na historični državnosti, tudi etnogeneza Hrvatov temelji na (prikrojeni) zgodovini, slovenska etnogeneza pa na naravnopravni podlagi jezika. 7. Prevod bibličnih mest obsega prek 100 vrstic. S tem je narejen prvi korak v prevajanje, vzbuja pa domnevo, da so bili predloga roko- pisni lekcionarji. To domnevo podpira dodatek v gotici na koncu Evangelija svetiga Matevža s citatoma iz Jn 20 in Mt 24. Vrstica Mt 24,14 se v dodatku glasi: Jnu ta Euangeli od tiga kraleustua bode pridigan po vsem suetu k’ani priči čez vse ludi / Jnu tedai ta konac pride. V tekstu evangelija pa se glasi nekoliko drugače: Inu leta Euangelion od tiga kraleustua bode pridigan po vsim sueitu, k’ani priči čez vse ludi, inu tedai pride ta konec. Na lekcionar kaže tudi spajanje različnih mest v en citat, npr. ob stvarjenju iz 1 Mz 1 in 1 Mz 2 ali pa ob pooblastilu apostolom Mt 26,18– 20 z dodanim Mr 16,16 v okviru istih narekovajev. Prevod Mt 26,18–20 v Evangeliju svetiga Matevža je precej drugačen. 8. V Katekizmu so podani elementi za cerkveni red, oprti na mesta iz Novega testamenta: Najprej odgovor na vprašanje, kdo je lahko škof ali fajmošter. Sledijo odgovori na vprašanja o avtoriteti oblasti, o dolžnosti moža do žene, dolžnosti žene do moža, dolžnosti star- šev, dolžnosti starih ljudi, dolžnosti otrok in mladostnikov do star- šev in starejših, dolžnosti dekel, hlapcev in dninarjev, dolžnosti gos- podov in gospa do služečih, dolžnosti vdov. 123 BOŽIDAR DEBENJAK Startna točka slovenske knjige je torej zelo visoka. Pred seboj imamo sad trdega dela in knjigo, namenjeno zahtevnim bralcem. * * * In da končam kot filozof: Trubar govori o »filozofih« tako v prevodu bibličnega teksta (Apd 17,18) kot v Cerkovni ordningi; za Dalmatina so to bolj učeno zapisani »philosophi«. Potem jih zamenjajo nekakšni »modri« ali pa »modrijani«, čemur se ni izognil niti Chraska, enako tudi »eku- menski prevod«. Po stoletjih lahko šele v Slovenskem standardnem pre- vodu od leta 1996 naprej spet beremo pravilno: »Tudi nekaj epikurejskih in stoiških filozofov je razpravljalo z njim.« Filozofi iz dveh konkretno navedenih filozofskih šol! Naj pripomnim, da sta v Pavlovi dobi prav ti filozofski šoli s krščanskega stališča najzanimivejši, saj ju z njim pove- zuje etična problematika. S stoiki se začenja etika kot filozofska discipli- na, epikurejci pa so prakticirali družbene vrline, denimo, odpuščanje in vzajemno pomoč, tudi njihovo nezaupanje v posvetne vrednote je bilo podobno krščanskemu. Šele ko je krščanstvo v četrtem stoletju posta- lo državna vera, so cerkveni očetje postali sovražni do epikurejstva. A enako sovražen je bil tudi cesar Julijan Odpadnik. Pred tem pa najde- mo, denimo, pri Tertulijanu, Klementu Aleksandrijskem in Atenagori izražene simpatije do epikurejstva. Pavlovo razpravljanje na Areopagu je bilo očitno usmerjeno v ugotavljanje sorodnosti in razlik; ko bi bilo brezplodno, bi najbrž tako pisalo tudi v Apostolskih delih. A besedilo prej pomeni, da je Pavel začel s pogovori, ki jih kaže nadaljevati, in ne, da je bil to prvi in zadnji pogovor s temi sogovorniki. Po stoletjih leta 1996 s točnim prevodom (ne brez zaslug Gorazda Kocijančiča) spet dosegamo raven, ki sta nam jo ponudila Trubar in Dalmatin. Nadaljnji komentar si raje prihranim. Grdina, Igor, Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler, ur. 2007. Zbrana dela Primo- ža Trubarja 1–4. Ljubljana: Nova revija.