List 47.
Sedanji politični položaj in Slovenci.
v.
Obširno smo že o tej zadevi govorili. Dokazali smo, da je mladočeška politika spravila nas Slovane v jako kritičen položaj. Žal, da nasledkov svojih političnih grehov ne bodo prenašali jedino Čehi, temveč tudi drugi Slovani, v prvi vrsti tudi mi Slovenci. Nas bodo žalostne posledice tem huje zadele, ker v nekaterih krajih po Slovenskem naša narodnost še ni posebno utrjena in se je narod prav za prav še le zavedati začel. Najmanj kacih deset let mirnega dela bi bili še potrebovali, da bi bili pripravljeni za hude narodne boje, ki čakajo nas. Pri nas so mnogi z veseljem pozdravili zmago Mlado-čehov, kakor bi ta zmaga zares pomenjala za nas avstrijske Slovane začetek boljše dobe. Trezno misleč politik je pa takoj obžaloval, da so se stvari tako zasukale, sluteč, da iz tega nič dobrega priti ne more. In res kake nasledke imajo uspehi Mladočehov, to smo čutili te dni v državnem zboru na Dunaju. Z ministerske klopi je zapihala huda burja na nas Slovane. Minister Gautsch je naravnost odklonil naše zahteve, govoril je tako, kakor poprej še nemškoliberalni ministri nikdar niso govorili.
Od slovenske strani mu seveda odgovora niso ostali
dolžni. Pa kaj se hoče. Ministri imajo debelo kožo in se jih najhujše besede navadno ne primejo. Njim drugega ne imponuje, kakor večina zbornice. Zaradi tega so pa v državnem zboru najgorečnejše besede le bob v steno. Če bi se z govori res dalo kaj posebnega doseči, morali bi Slovenci že davno imeti vse pravice. Od začetka parlamentarne dobe do danes smo Slovenci v državnem zboru imeli največ dobrih govornikov. Vsaka stranka, tudi mladočeška, ima mnogo mož, ki le kimajo in od-mahujejo v državnem zboru, mej Slovenci je pa poslanec, ki bi molčal, bil vedno bela vrana, rekli bi skoro neznana prikazen. S tem ne odrekamo važnosti parlamentarnemu govorništvu, temveč smo le hoteli dokazati, da je poleg govorništva v državnem zboru še kaj druzega treba.
Noben minister bi se ne bil upal tako govoriti, kakor je Gautsch, dokler so bili Staročehi v državnem zboru. Še le, ko so Mladočehi razbili večino, je kaj ta-cega mogoče. Poljaki so začeli hoditi svoja pota, od kar dr. Riegra ni v državnem zboru. Z Mladočehi se nečejo pajdašiti, ker so nekateri mladočeški vodje jih nepremišljeno žalili. Govorili so o Poljakih tako, kakor utegne pisati kak zakoten list, nikakor pa še ne glasilo kake resne stranke. Vedeti bi bili morali, da so Poljaki odločilen faktor v notranji politiki avstrijski. Najbolj so pa Pcljake odtujili od sebe s svojo rusofilsko politiko. Nikdo seveda od Cehov ne more zahtevati, da bi gojili sovraštvo do Rusov, a vednega obožavanja ruske politike pa le ni bilo treba, ker je vsakdo moral vedeti, da to v srce žali Poljake, ki so ravno tako Slovani kakor Rusi, za nas avstrijske Slovane pa še bližji, ker so podložniki našega svetlega cesarja.
Levica ima sedaj silen vpliv na Dunaji. Do tega vpliva ji je pripomogla le mladočeška politika. Da letos pri državnozborskih volitvah niso zmagali Mladočehi, bi Plener še danes lepo sedel v opoziciji in na njegove želje bi se ravno toliko ozirali, kakor so se, ko je še Dunajevski ministroval. Brez levice sedanja vlada nima večine, ker Mladočehov zaradi Poljakov in pa zaradi za sedanji čas pretiranih zahtev ni mogoče vzeti mej večino. Na Mladočehe se noben minister opirati ne more, ali bolje Mladočehi nobene vlade podpirati ne morejo. Češkega državnega prava sedaj nobena vlada uresničiti ne more, drugače je pa Mladočehi podpirati ne morejo zaradi obljub danih svojim volilcem. Da bode levica tudi izkoristila sedanji za njo ugodni položaj, je bilo pričakovati. Počasi sicer, ali zaradi tega so tem gotoveje sili proti svojemu smotru. Sedaj so se mu že jako približali. Vsak čas je pričakovati, da nekateri levičarji pridejo v mini-sterstvo. Taaffe pa že sedaj ne more vladati, kakor bi hotel, temveč se mora pri vsakem Koraku že ozirati na levico. Vpliv liberalnih članov ministerstva in pa liberalne stranke raste. To smo videli te dni.
372
Naučni minister seveda   ni   povedal, kaj ga je  vodilo, ko je tako govoril proti slovenskim zahtevam. Znano je sicer, da Gautsch ni prijatelj nam Slovencem, ali vender je težko verjeti,  daje govoril prav iz lastne inicijative. V tem uas potrjuje tudi slavospev, katerega mu je pel koroški levičar Gohn. Zdi se nam, da je vsa stvar bila že poprej dogovorjena. Levica je zahtevala,   da se minister postavi proti težnjam koroških Slovencev in Gautsch je jim ustregel. Dal je razumeti, da rekurzov zastrau slovenskih  šol   ne bode   ugodno   rešil,   da   bode   treba   torej pritožb še na državno sodišče. S tem je dovolj povedal, da imamo Slovenci   pričakovati   najhujšega   boja,   kakeršnega    nismo imeli, odkar imamo ustavo.    Ne smemo misliti, da bode vlada  in njeni zavezniki se omejili na Koroško, temveč kmalu bodo po vsem Slovenskem   začeli  boj proti nam. Bati se je, da se  odpravi  vse  to,   kar  smo  po  hudem boju dosegli v desetih letih glede srednjih šol. Dolgo ne bode trajalo,   da   se   bode   v   pisarne   jela pri oknih   in in vratih vrivati nemščina. Ministerski ukazi o rabi slo-venščine se bodo pozabljali, uradniki jih bodo prezirali; vedoč, da s tem ustrežejo najvišjim krogom in nadejajoč se, da se skveoske stranke   v   vsakem   slučaju ne bode pritožile na višja mesta, pa tudi tuje našega jezika   nevešče uradnike bodo nam jeli urivati. Levičarji in uradniki levičarskega duha bodo   sedaj vse strastneje   delali proti nam, nego   so   pod   prejšnimi liberalnimi  vladami. Tedaj se je sploh mislilo, da se Slovenci itak kmalu po-nemčimo, zlasti koroški Slovenci se že sploh niso jemali v   poštev.    Sedaj   pa   vedo,   da  je v nas več življenske moči, nego se je je nam prisojevalo, da je torej treba  porabiti tudi vsa sredstva,   če   se  hoče nas raznaroditi in zavreti naš narodni napredek, da smo mi trd oreh, ki se ne da tako lahko streti.    Naučni minister  je   vso svojo jezo stresel tudi nad koroškim »katoliškim političnim in narodnogospodarskim društvom". Videlo se mu je, da mu je to društvo posebno   trn   v   peti,   ker je   organizovalo koroške Slovence.    Ravno tako zoprna so pa vladi in levičarjem tudi vsa druga društva, ki pospcšujeio narodno zavest. Proti »Družbi sv. Cirila in Metoda" se je že začelo delovati. Delajo se jej vse mogoče ovire.   Čuditi se ne bodemo smeli,   če   bode   vlada   tu  in tam tudi kako slovensko društvo razpustila.    Na vse moramo   biti   pripravljeni. Kakor našim nasprotnikom ni sveta   v  ustavi zagotovljena narodna  jednakopravnost,   ravno   tako   jim tudi ne bode  sveto  pravo  ustavno   zagotovljeno  pravo shajanja in zborovanja.
Naša narodna dolžnost je sedaj, da se pripravimo na boj, ki nas čaka. Zato je pa treba, da pozabimo naše domače prepire, da ne iščemo več tistega, kar nas raz-družuje, temveč to, kar nas druži. Samo, če bodemo je-dini, moremo ubraniti naše narodne svetinje. Poleg tega pa moramo biti pogumni. Naše zahteve so pravične in se opirajo na zakone in na ustavo. Ustave pa tudi levica ne bode smela dolgo brezozirno teptati z nogami. Njena moč ni toliko v višji kulturi nemškega naroda, kajti baš avstrijski Nemci se v omiki ne morejo meriti s Slovani.
Moč levičarjev je v veliki meri v sedanji ustavi, zato se pa tudi radi ponašajo kot varuhi ustave. Na! le začno brezozirno podkopavati ustavo, podkopali bodo sebi stališče. Zaradi tega smemo biti preverjeni, da bode nam tudi še lepše solnce sijalo, če tudi se sedaj nam za-temnuje  nebo.