Narava in človek v- svoji pravi složnosti. Spisal Živkov. S 1 o 11. Slon je kaj čudna žival; po truplu je človeku sicer malo podoben, tira bolj pa po dušnih zmožnostih. Slon ima laslnosti, kakoršne se pri človeku zelo čislajo, p. sodružno vernost, Ijubezen do mladičev in staršev, zvestobo, sramožljivost, pravičnost, usmiljenje, prizanesljivost, zatajevanje samega sebe tudi kedar je razdražen in jezen, in žertvuje tudi življenje za vse, kar mu je milo in drago. Slon zelu Ijubi lepe Ijudi, in služi rad človeku iz vse svoje moči in pameti, ga tudi brez povelja naruestuje, in se le zeld nerad vda za kako sovražno ali grozno rabo: krivični in nečloveški zapovedi se včasih tcrdokorno pa pametno ustavlja, in se ne da prisiliti, da bi moril ljudi ali živali, ali da bi oskrunjal merliče; raji sam pogine. Starji in novejši naravoslovci pripovedujejo dokaj enakih prigodkov in dokazov. Plini pravi, da je slon človeku, kteri v puščavi zajde, priljuden in postrežen, in da ga še na pravo pot napoti. Če pa slon človekov sled ovoha, strepeče strahu, pobere z rivcem zemlje; ki se je navzela človekove stopinje, jo poda pervemu slonu za sabo; ta jo da sledečemu i. t. d., dokler vsi ne zvejo nevarnosti. Po tem se postavijo v bran. Dobro poznajo tedaj strašnega človeka, pa mu vendar prizanasčajo in pomagajo, če je v nadlogi; to kaže žlahtno serce. Ako slon sreča čedo, si z rivcem s poti deva živenčeta, da jihne pohodi; ravno tako dela tudi, kedar ima pred sabo otroke ali merliče. Tudi nekaj pisati se slon nauči. Eden je znal po gerski zapisati: ,,Jaz sam sem to zapisal in počastil keltiški plen". Drugega, ki se je težko učil, so dobili, kako seje po noči sam vadil. — Nekteri Ijubijo mladenče in device , si jih vejo lepo zbirati in jim prav vljudno njegovati. Ko jih zagledajo, se razveselijo, jih božajo, in jim darujejo denarje, ki jim jih dajejo gledavci. Stari narodi so slone posebno čislali za vojsko, ter so zavoljo tega lepo ravnali ž njimi; sloni, ki vse hitro razumpjo, so se pa ludi prav pametno po človekovo obna.šali. Plini pripoveduje to le prigodbo: Antijoh, dospevši do neke reke, bi bil rad zvedil, ali bi se mogla prebresti; ali Ajaks, lepo napravljeni vodja slonskih čed, se ustavlja in noče naprej iti. Razglasi se, da bo vodja tisti, kteri pervi prebrede reko. Slon Patrokel se loti nevarne poti, in si pridobi vodstvo. Odstavljeni Ajaks, pa ne je in ne pije več, temuč pogine sramote in žalosti. Sloni tudi čutijo, kaj je prav, in se ne vdajo človeški krivičnosti, kar priča sledeča prigodba: Kralj Boh je hotel neke slone, ki so ga razserdili, po drugih pokončati; toda ti se nikakor ne dajo prisiliti, da bi bili orodje njegove grozovitosti. ^Slon", pravi Plini, ,,je naj večja in človeku po pameti naj bližja žival na suhem. Slon razume deželni jezik, je pokoren, nikoli ne pozabi naučenih reči, imaljubeznjivo serce, je častiželen, je posten, čeden, pravičen, in slavi solnce". Plutar in Alijan pravita, da starji zdravi sloni drugim ranjenim slonom znajo pušice in sulice iz ran potegovati. Slon indiškega kralja Pora, sam silno ranjen, svojemu gospodu vse pušice, ki so ga zadele, izdere in ga ne zapusti, dokler kralj ne umerje. Zastran spo.štovanja do starejib pravi Alijan: Mlajši sloni pripušcajo starejim svojo kermo, strežejo oslabelim, jih rešijo iz nevarnosti, in če padejo v lovske jame, namečejo toliko protja notcr, da vjeti po njem morejo vnn priti. Ako pade tnladič v tako globoko jamo, se mati slonica vanjo zavali in usmerti. Pri delu in v nevarnostih grejo mlajši naprej; pri kermenji in napaji pa radi poterpe, da se atareji nakermijo in napijejo, ter jih tako častijo. Postaranega ali slabega slona ne zapusti' nikoli njegova čeda, temuč se ne boji ran, in ga brani sovražnih Iovcev. Slonice se puste raji unioriti, kakor bi zapustile svoje mlade. Velikanski slon se Iahko uči in nauči celd takih utnetnosfi, ki so človeku težke, p. na tanko in brez pomote stopati in plesati po glasbenih udarcih, in sicer hitreje ali počasneje, kakor veleva glasba. Ce jih pleše več vkup, ne zgresi nobeden trohice. Vozle razvozlajo sloni kaj ročno, pobirajo drobiž znad tal, se nauče, koliko je ura, streljajo s samokresom i. t. d. Zeld smešno je, če ogromni slon sedi opasan pri raizi in po gosposkn obedva, in ko poje, hitro pocenglja, da mu strežnik zopet prinese, kaj jesti ali piti; zamašen polič vina hitro odtnasi in tKpije. Tudi zna slon hoditi po vozki bervi, in zna stali na sprednji pravi in zadnji levi nogi, ali pa narobe, kar je za takega bregača grozno težko. V vseh naravoslovnih knjigah se bere od slona, ki je v bakrenem kotlu nosil vodo, in ko se mu je kotel pokvaril, da ga je sam nesel k bakrarju popravljat. Neki drugi je v Neapeljnu pri zidanji podajal, in ko se tu zclo rani, gre, kakor vidi ljudi, v bolnišnico, da ga obežejo, in še zahvalno kima, ko mu rano žgejo. — Takih prigodkov, ki kažejo, da je slon po dušnih zmožnostih zeld človeku podoben, je po starib in novejših knjigab vse polno. — Zanimiv dokaz svoje lepe čednosti so pokazali sloni v zadnji indiški vojski, kjer so jih vpregali k topom. Eden iz med njih zapazi, da so topničarji, ki nabijavcem podajajo krogle, zaporedoma vsi postreljeni, in da ni nikogar več, da bi opravljal to delo. Neki slon prevzame sam brez povelja to delo, in ga opravlja, dokler sovražnik ne neha streljati. Od tod se tedaj lahko vidi, da se sedanji sloni ravno tako malo boje strela, kakor nekdanji drugega bojnega orožja. Sloni poznajo svojo moč, in so vselej junaki; toda težko težko se jih pripravi, da bi se Iotili kake živali, ali v boji človeka pokončali. Vidi se, da je človek, pervi med vsemi stvarmi na zemlji, dostokrat vendar siroveji od živali. 0 kako je spačena njegova prava razmera, in kako zelo se kaže, da je po božji podobi vstvarjeni človek po grehu strašno pokvarjen, ker ga sramoti ubogo živenče! Kaj takega priča tudi ta le druga povest: V Anamii so kristijane hudo preganjali. Castitljivi duhovnik Melhijor umerje grozne smerti. Potem zapove pričujoči inandarin, naj bi pet slonov gnali po mučenčeveni truplu, in ga sramotno poteptali; ioda sloni se tega branijo, in dva iz lued njih se zavoljo siluega priganjauja iako razjezita, da tnorajo to grozovitno delo opustiti. To zve cesar, in se tako razkači, da veli slone s topi postreljati. (Daij« P,ih.)