MIRAN JARC: O NOVEJŠI SRBOHRVAŠKI LIRIKI. 35 MIRAN JARC: O NOVEJŠI SRBOHRVAŠKI LIRIKI. Nova vsebina zahteva nove oblike, nova doba novega izražanja in doživljaji novega stoletja novih pesnikov. To teženje po svojevrstnem izražanju se močno opaža pri vseh narodih in je izzvalo tudi nešteto najbolj različnih struj, ki jih pa med sabo veže močno izrazita črta: iskanje sinteze, potopljeno v religi-jozno občutje. Vsaka oblika je izra? duha, iz sleherne stvari poje misel, treba je le umeti, gledati, poslušati, čutiti. Pri nas se je novi pokret v poeziji najognjeviteje započel med Hrvati, kjer je tudi takoj zašel v ekstrem, kakor pač vsaka struja, ki na vsak način hoče postati edino zveličavna. V prospektu polumesečnika «Plamena», ki je postal glasilo najmlajših, je K r 1 e ž a prav dobro označil razpoloženje v umetnosti po svetovni vojni...» naš vek znači prelom in križpot zgodovine... naš vek znači križpot našega pota v večnost, znači prehod ideala v realnost. Za one, ki mislijo brez predsodkov in občutijo v sebi človeka, za one, ki iskreno uvidevajo potrebo, da premlajajo v sebi in družbi vse spone, vse Jazi, vse neresnice, vse plitkosti, vse gluposti in s tem pospešijo očiščenje življenjskega smisla in porod nove življenjske oblike, znači «Plamen» vse. «Plamen» se v destruktivni borbi vzdiguje do vrha vsega človeškega razvoja in s tem obsega v sebi vse življenjske, afirmativne energije, novo življenje in novo umetnost». To geslo je zelo značilno za sodobno umetnost sploh. Edino intelektualno iskanje se je pokazalo takim skrivnostnim romarjem kot nezadostno. Predvojna doba historizma in kriticizma je končala v smehu montaigneovskega skepticizma, oziroma pesimistične problematike in ravnotako nepopolna je izključno verska čustvenost, ki zavaja v pasivnost. Pozitivno bistvo teh iskavcev je najtočneje označil Krleža v že omenjenem prospektu v stavku «naš vek znači križpot našega pota v večnost, znači prelaz ideala v realnost.» V realnosti (kar je edino pravilno) iščejo ključ v carstvo duha in se ne zadovoljujejo s potom špekulacije in logičnih zaključkov zgrajenimi kristalnimi gradovi. Na to vpoštevanje materije, seveda sub 3* 36 MIRAN JARC: O NOVEJŠI SRBOHRVAŠKI LIRIKI. specie aeternitatis je opozoril pri nas že dr. Pregelj v oceni Župančičeve zbirke «V zarje Vidove* v «Času» (1920., 127 do 128) z oznako «metafizični materijalizem». Samo ob sebi je umevno, da je prišlo do tega. Že pred vojno se je v umetnosti, močno opažalo naraščanje bo-goiskateljnih struj; živa voda velikih idej prejšnjih stoletij je usahnila in ostali so le še prazni viri. Umetniki, ki so se že izčrpali, so v svojem vztrajnostnem nagonu našli ugodje nad oblikovanjem praznih vrčev (stilisti), nad takimi proizvodi pa najde izključno dopadenje po-največ izžita duševna aristokracija, medtem ko se krepki duhovi bore proti tej duševni onemoglosti, ki skriva liki opojne pijače v sebi strup in je silno nalezljiva. Kajpada je pomlajenje zadelo pri teh uvelih čuvarjih okusa in lepe oblike na skrajni odpor (pomislimo, kakor je n. pr. oficijelna francoska kritika zamolčala pojav novotarcev Peladana, Hen Rvnerja in kako težko so se udomačili P. Claudel, R. Rolland), ki pa se je začel slabiti ob vsepovsod razprožajočem se veletoku novih idej. Umetnost ni več lgraekanje, lepotičenje, ugodje nad lepimi besedami in slikami, temveč je borba duha, zaokrožitev vseh stvari v sintezo, odkrivanje tajen, ugibanje ugank, iskanje resnice in lepote v globinah duše. Želja teh mladih je prodreti v dno vseh stvari in vseh prašanj, s katerimi se bavita socijolog in filozof. To je pot doživljanja, o kateri pravi Nietzsche: « Vielleicht gibt es ein Reich der Weisheit, aus dem der Logiker verbannt ist. Vielleicht ist die Kunst sogar ein notwendiges CorrelativL> poezije. Vsaka pesem ima kako miselno ostrino, ponekod zavito v anaforistično obliko, ponekod izzvenjajočo v obupen krik, vendar pa povsod toliko odločno izraženo, da pesem ni več prvotni izraz duševnega stanja, temveč že opredelitev doživljaja, oziroma njega razumska (seveda v čustvenost potopljena) označba. In tako zadostuje, da si vzporediš iz vseh Krležinih pesmi nabrane poente in jih strneš v celoto. Pri tej «liriki» čisto lahko pogrešaš oni čustveni element, ki je organično zlit z vsako pesmijo, ki iz njega rasto tudi misli in je bistvo vsake umetnine, zadovoljujoč se že s presenečujočimi miselnimi zaključki. Miselna pot, ki jo je prehodil Krleža, je v «Liriki» ostro začrtana: vseobkrožajoči nas kaos je strašen in iz strahu pred njim srno ustvarili umetnost in vero. Jaz sem bolan od kozmičnih misli, ki si jim središče le ti, Neznani, ki te iščem brez nehanja. Ali vendar, kaka prevara: saj lažem samemu sebi, ko hočem verovati vate, edini Bog (o, kako bi dobro bilo, da je samo en bog!), kajti že sem razbil stene tradicije (Sturm und Drang, Nietzsche!). Ah, vse je laž: vsi miselni gradovi, vsi veliki proroki, vsa sedanjost in — vendar, nekaj je resnično, ta bol, ti do nebes švigajoči kriki po odrešenju, to je istinito, ta Neki, ki nas davi. Vreči se v valove iskanja, razbiti cerkve, simbole okamenelih razodetij, večno plavati, plavati! Vem, da si ti Nekdo, po čigar srčnih utripih ki oži vse vesoljstvo, ki je odsev tvoje luči (mistiki!). Ali mi begamo v somraku, iščoč Tebe, neznano, le sluteno pesem. Ves izgorevam za Tabo, ki mi ne daš pokoja, ki me bičaš utrujenega romarja. O, kako te doseči, uzreti, objeti. Da Te ugledam, ni dovolj ves moj blazni miselni napor, še več: telesno se moram pre-roditi, premagati moram poslednjo bastiljo, bastiljo vseh kriz: svoje možgane (naravoslovna teorija, Lombroso!). — O, truden sem, truden in zdaj se opajarn v valovih vonjev, ki mi pričarujejo /edra jutra, hladeče gozdove, ples deklic. V tebi žena pozabljam na svinčeno težo misli (ali je.dobro, aiI ne, to mi je vseeno). Tužna, nepoznana 38 MIRAN JARC: O NOVEJŠI SRBOHRVAŠKI LIRIKI. zvezda —- ali ne plačeš nad krvavo zemljo, ki se kolje v trpljenju iskanja! — Ne, vse to je mučen sen, zunaj je maj, daj, da se odpočijem v tebi, maj! Ali +udi zunaj je večen nemir in vsepovsod srečava«* bolestne slepce. Ah, veter vej, kako silno ljubim tvoj nemir, tvoje božanje. Tam, v nočnem viharju molči samostan, kraj miru, ali v meni kriče pijane vojske nagonov. Vse je nič, vse «peseui brez poente», ves naš evropski ponos, vse naše «kasarne, topovi in car» (I. 1917!) — tuljenje blodne zveri. Vsi smo sužnji na roparski ladji, drveči po neznanih morjih in od časa do časa kričimo mi uporniki, skušajoč zlomiti okove. Ah, kje je spas? Ni ga v belih orlih in Dušanovih četah, temveč v belih rodovih iz neznanih daljin (ta misel je presenetljivo obsežna, če se le ne bi človek spomnil, da je Krleževa lirika tudi komunistično tendenčna!). Vsak dan uživamo krvavo meso umorjenih živali, da se še sami pozverimo (metalnem materijalizem!). In spet to trpko spoznanje: ne vemo kam, ne zakaj in ujeti med dvema teminama gasnemo — to je vse. O, vse to blodno življenje, ti viharji, ti zanosi naših misli — vse to čaka le na krsto in nagrobni križ. Kamorkoli se ozro oči, povsod, kjer odmeva moj korak — nemir, nemir, nemir in edina uteha mi je «zvonki sonet». Moram se ukloniti pred Nekim in mu peti slavospeve. Jaz sem harmonična sinteza vseh krvavih drhtljajev naših dni, jaz sem človek, ki nabira na večer vse razbite tone v glavni napev pomnjenja. Nedvomno je v tej liriki nekaj posebnega. Ali vsa njena privlačna moč in sugestivna opojnost ne izvira iz lirične sile, ki jo zahtevaš od vsake prave umetnine, temveč iz radikalnosti in logične nujnosti idej, ki te prisilijo, da jim pritrjuješ. V teh pesmih je neprimerno več miselnosti, kakor čustvenosti in zato vplivajo le v prvem hipu, medtem ko zapuste v resnici trajen vtis bombastičnosti, ki ubija vsako resnično poezijo. (Nasprotno: kako čudovita lirika diha iz Zupančičevega «Slapa», ki sega že v četrto dimenzijo, ali pa iz pristno slovenske in vendar občečloveške mistične pesmi «Belokranjska deklica»!) Še bolj tuji in divji kc Krleževa lirika so Cesarčevi «S t i -hovi». Nakopičenost prispodob, prekomerna barvitost slik v njegovih «shhuV se zgošča v mučno kaotičnost, ki utruja in mori. Kakor KrJeževe, tako spominjajo tudi njegove pesmi predvsem na Whit-niana in francoske siinboliste. od katerih sta prav epigonsko odvisna. Važen za oba je dinamizem, ki sedaj posebno prevladuje v francoski liriki. Ta dinamična poezija pa je cesto čisto abstraktna, da se ti zdi, MIRAN JARC: O NOVEJŠI SRBOHRVAŠKI LIRIKI. 39 da čitaš filozofsko razpravo, namesto, da uživaš umetnino. To opažamo pri omenjenih hrvatskih lirikih, najjasneje pa se ta abstraktna programatičnost očituje v verzih dramatista H. Barzuna: Tel doit etre ce male Poeme Proclamant F Hymne des Forces, Expression de ma virile foi, Spontane, direct, individuel, Evocation du drame universel Unique, incomparable aux chants passes Libre drame poetique Libre Poeme dramatique.., Tudi Cesarec se ponaša s svojo duševno silo (Nietzsche!) in drvi zaverovan v svojo moč preko razvratnih prepadov, ki jih pušča z lahkoto za sabo, kajti smeli ne poznajo ne mej, ne žrtev, smeli je tre-notek v večnosti, brez globin, brez višin, brez vzhoda in zahoda, brez včeraj in jutri, in edin in edinstven k vsem smerem neba leti, leti na krilih oznanjenja, neomajno verujoč v lastno neranljivost in v tem poletu v brezkrajnost se zaveda, da je bil le jadna igračka v oblasti nekih zlih sil, a vseeno kliče: jaz hočem, da se po bliskovnih lestvicah oduhovljenega zanosa popnem na vrh višin in da zrem vznak pod sabo in se liki blisk divje zaženem v smrtnem skoku. Cesarec se zaveda sebe nadčloveka in stoji nad človeštvom kakor krotivec zveri, držeč jih v sponah deščic vsepomirjevalnega oznanjenja. In v hipu, ko se mu iz prsi izvijejo kriki zmagoslavja, že spet začuti, da je pal na polovici pota v strašni borbi s svojim Jazom, kateremu hoče izsiliti skrivnostne oaze zavesti (fakirstvo!). Tudi konec zelenih * stihov (Whitman, Župančič!) priča, da je Cesarcu dobro znano indijsko magstvo; v tem je soroden zastopnikom novega pokreta v umetnosti, ki ima vse polno reminiscenc na skrivnostno vedo starih narodov (prim. Th. Daubler: Der Expressionismus. Insel Almanach 1918.). «0, zakaj ne morem svoje duše iztrgati iz svojega telesa? Kajti moje telo je temnica, je ječa, je noč, ki v njej ječim.» Ljudje nimajo smisla, kaj šele usmiljenje z borcem z zvezdami, njim so resne le vsakdanje malenkosti. «Jek mojega lastnega plakanja zbuja v tujih dušah smeh in ljudje ne razumejo, da čuti pesnik v svoii nesreči tudi njihovo bolest.» 40 MIRAN JARC: O NOVEJŠI SRBOHRVAŠKI LIRIKI. Tudi Cesarec se vprašuje, razdvojen od vsesvetske drhtavosti, ali ni vse le trepetanje mrzličnih sanj, le nihanje vsemočnib b?.cilov: ah, zdravja, zdravja, zdravje! O, pridi Mesija, kličem te, da nas rešiš, nas, uboge, zapuščene. Kaka praznina, kak obup v mojem srcu. — Ne, ne, saj je zmaga, zmaga v znamenju prehoda. Mi smo le lestev, da se po njej povzpne naša duša do zvezdnih arij. — Razžarjenost Cesarčeve lirike močno spominja na francoske sim-boliste («črna mačka» — Baudelaire!), dinamiko vročili in deročih stihov je Cesarec povzel iz Verhaerena, bliskovitost slik iz Whitmana, drznost nastopa spominja na Nietzscheja, z velikimi črkami pisane, poentirane samostalnike najdeš tudi pri francoskih dinamistih. Kakor je sila Cesarčevih idej osupljajoča in neodoljiva, pa te zato tembolj iznenadi in razočara dejstvo, da je Cesarec odgovoril na pra-šanje, kaj hočejo sploh on in njegovi tovariši: «Mi hočemo biti v večnem nasprotju z maso. Bil sem nacijonalist, sedaj sem komunist in ko bo masa drla za nami in začela oboževati naše ideje, se bom spet preokrenil.» Skratka: vsa ta poezija je zelo podobna frazerstvu, oziroma sno-bizmu. Trajnega vtisa ne zapusti. V isto vrsto s hrvatskimi «Sturmerji in Driingerji» bi stavil pesnika Miloša Crnjanskega iz Srbije, ki je živel za časa vojske nekaj časa na Itaki («Lirika Itake»). Crnjanskega smatrajo za predstavnika novostrujarjev v Srbiji. Tudi on se vpošteva dovolj visoko in odklanja stike z ljudstvom «nisem patrijotska tribuna, niti mi ni do slave poetika, ni mi do tega, da prekosim Krležo ali Čurčina, da postanem narodna dika, usoda mi je stara, a stihi malo novi.» Poleg neokusne razvade, vmešavati v pesniški jezik tujke, se v vsej dikciji kaže neka utrujenost, prenapetost, prenasičenost, kajti konec «prologa» izzveni čisto skeptično «ali nam prinese življenje» kaj novega... ali pa naj vzame nas in pesmi in Itako in vse skupaj — vrag.» Večji del zbirke je pisan pod vplivom grozne dobe in zato so razumljivi veizi kakor «nimamo nikogar. Ne Boga, ne gospodarja. Naš Bog je kri». «Mi smo za smrt,... da živi mržnja, smrt, preziranje.» In iz «ode ve-šalom» diha naravnost obupni baudelaireski ton. V teh trpkih odmevih krvavih let, ko je morala mladina (Zamorjeni omladini str. 20!) piti iz čase obupa in smrti, je razlita resnična tragika. Vse je pesniku bolesten sen in tolažbe išče v tihih pajčolanih vzpenjajoče se lune. Leta « velike dobe» so mladino prenovila, da je postala radikalnejša in se otresla malenkostnih «lokalno-provincijalnih» predsodkov in vsled odpovedi usmerila pogled svoje duše v carstvo onostranosti, MIRAN JARC: O NOVEJŠI SRBOHRVAŠKI LIRIKI. 41 odtrgala se je od očetov in gre svojo pot, kajti (kakor zaključuje Cr-njanski svojo zbirko v Epilogu): «Na Itaki bomo udarili na popolnoma druge strune. Vseeno ali jaz ali kdo drugi.» Dočim je Krleževa aH Cesarčeva poezija asocijativno-ekspresivno miselna, uvaja Crnjanski v asoeijativno impresivno čustveno liriko, ki ji je cilj doseči maksimum muzike in stiha. To opažamo pri Krk-1 e c u, osobito pa pri L j u b o m i r u M i c i č u, ki je doslej izdal dve knjigi: Ritmi mojih slutnja in Spas duše. Micič je vsekakor senzitiven in gotovo je, da piše iz resnične boli, vendar pa so njegove pesmi bolj podobne akordom, ki ti zbujajo nejasna, neslikovita občutja, pogreznjene v megleno, bolestno razpoloženje, ki je pač potrebno za ustvaritev glasbene umetnine, a še nezadostno za izraz v besedah. Tudi Micič je ves raztužen «Mrtva žena, Mrtva sreča, Mrtva ljubav, Mrtve moje nade>^ (o, kako te zdolgočasi čisto nepotrebna in le* za oko mišljena raba velikih črk!). «Umrlo je Solnee, umrl je i dan.» Po večini je vse v tem duhu in le parkrat se Micič dvigne nad svojo bolest, ko spozna, da je vsa zunanjost le pajčolan, ki pregrinja svetovne skrivnosti in da je on del človeka, zveri, Satana in Boga. Tudi ljubezen mu povzroča le trpljenje, iščoč tolažbe v njenih očeh, ki so tajna globina, zavedajoč se, da žare v njegovih strasti in boli. Kamorkoli se ozre, povsod čuje odmev večne melanholije in v takih trenotkih mu je še edina tolažnica globoka in daljna noč, v katero beži, da zapre oči svoje mrtve ljubezni. Zelja po strastnem objemu se stopnjuje v silen krik «Žena!... Žena!...» Zaman išče pijače, ki bi utešila njegovo žejo, in ob spominu na svojo mater priznava «vse okrog nas je črno in povsod so črni paj-čolani... prav si imela, da si življenje klela! Tudi jaz ga kolnem in dvigam pesti proti Bogu: zakaj ne morem umreti.» Medtem ko vidi Krleža rešitev v «belih svetcih iz neznanih daljin» se mračni Micič razvedii ob zvokih zmagoslavja «F.dinstva in Svo-bode», zaključujoč svojo prvo zbirko z «Ave Petar Imperator» in ravno v tem vidim minus z ozirom na Krležo, navzlic dejstvu, da je Micičeva lirika mnogo bolj čustvena. Njegova druga zbirka < Spas duše» je še bolj nejasna, ponekod naravnost pojmovno hladna, n. pf. večno ponavljanje pojmov Oče, Sin, Duh, Bog, Bol, Večnost, Ljubav, Strast, Duša, Kri, Srce, Življenje, Vse, Melanholija, Obup itd., kakor tudi docela prozajični stavki ^Ljubosumje je simbol ljubezn>» in podobno. 42 MIRAN JARC: O NOVEJŠI SRBOHRVAŠKI LIRIKI. Melodijoznost je v tej zbirki še stopnjevana in to nekoliko odško-duje z ozirom na nejasnost; muzikalnost stihov je ponekod tako čudovita, da te pri deklamaciji verzi sami silijo, da jih zapoješ. Ko čitaš te pesmi, ne doživiš neposredno pesnikovega doživetja, temveč zveš zanj le iz besed — in to je bistvena napaka vsake lirične pesmi. Od ljubezni se je Micič razvil v «Vseljubezen», v čustvo, ki mu je dal iziaza v zadnji «Pesmi Vseljubezni»: vendar je prišel do te najvišje stopnje čustvovanja bolj po zunanji refleksivni poti, kot po notranjem doživetju. — Tri pesniške zbirke P urica, Glumca in Bojiča se močno razlikujejo od dosedaj omenjenih lirikov. Med vojno umrli pesnik B o -jič (Pesme bola i ponosa) spada v generacijo dobrih stihotvorcev. Njegov stih je lep in gladko tekoč, mnogo mu je do tega, da oklene svoja čustva v lepo obliko, da izvede jasno sliko in se posluži lepih besed, kar spominja na Heredijo in njemu sorodne francoske formaliste. Doživetja tragične usode njegove domovine pa so presilna, da bi jih izrazil on, ki je še ves pod vplivom svoje predvojne generacije, kajti taki silni dogodki zahtevajo silovitejših duševnih borivcev, aeteristov, ki v sebi doživljajo boj Satana in Boga. Tudi P u r i č e v e « P e s m i» so vojne pesmi. Tudi njemu je bilo treba sunkovitih velikih zunanjih dogodkov, ki so mu izvabili verze. Nekatere teh pesmi napravljajo na čitatelja močan vtis. Še v največji bolesti, v zavesti pogubonosne usode svojega naroda zakliče pesnik: «jačji smo kot naša črna usoda, mi smo vsesila, ki nemo gazi vse in tudi nas same... in ko padamo v velika jutra, padamo kot zmagovavci.» Kakor Bojič in Purič tako je tudi G1 u m a c impresijonist v prvotnem pomenu besede. Tudi njemu se posrečijo izvrstni verzi, lepe slike in verno izražanje razpoloženja, vendar je v vseh njegovih pesmih razlit pasatizem, ki postaja ob «jesenskih pesmih» že šablonskj (ono rekvizitno pesniško jokanje ob jeseni je osmešil že Čurčin). Splošen vtis vseh treh knjig je zastarelost in zato spadajo še v predvojno dobo. — Resnični naravni razvoj prehoda iz gledanja sub specie temporis v sub specie aeternitatis se je izvršil pri Andriču, ki je podal v «Ex ponto» verno sliko takega dušnega preobrata. Ta knjiga je za našo literaturo biser, kot so Cankarjeve «Podobe iz sanj>. Dočim se je Andričeva generacija navduševala ob lepi obliki, ob lepih besedah, ob estetstvu, je krenil on prvi na svojo lastno pot, žejen globljega pojmovanja duše vnos ti in iskanja božje podobt v človeku. MIRAN JARC: O NOVEJŠI SRBOHRVAŠKI LIRIKI. 43 Tako prerojenje je posledica globokih doživetij in zato r delih teh izbrancev tudi ne najdeš nič šablonskega, nič lokalno banalnih naziranj, temveč vse je prvotno, preprosto, veliko, tuje vsaki sholastični znanosti («so misleci, katerih filozofija ni drugo kot neka duševna komodi-teta, neko umovanje misli.. Mrzim to stiliziranje življenja duše, to ljubav za red in to nasilno iskanje simetričnosti»). Čitajoč «Ex ponto» moreš doživljati z Andričem vred vse njegovo trpljenje, vse najskritejše bolesti, vzpenjajoč se od stiha do stiha k božanstvenosti in v duševnih mukah očiščajoč se zlih misli. Iz teh pesmi v prozi veje tako intimen, pravemu človeku soroden duh, da se ti zdi, da čitaš sam iz svojega dnevnika. Tu in tam se spomniš tudi Maeter-lincka. Sredi blaznega vrveža življenja je Andrič spoznal nevidno logiko vseh dogodkov in človeško odnosnost do njih. «So neznani obrazci, ki urejujejo odnos med radostjo in boljo v našem življenju. Trpljenje in greh se spopolnjujeta kot kalup in njegov odtis. Življenje nam vrača le ono, kar mi dajemo drugim.» In življenje mu ni brezciljno, nesmo-treno, temveč po vseh teh strašnih dneh je spoznal, da je «v Bogu za-ključenje misli, ki se nam gubi v obupno brezbrežje.» Mi nismo le sem in tja bežeč atom, temveč bistveni deli brezkončnega mozaika, ki mu ne morem niti zaslutiti smisla, oblike, veličine, a v katerem sem našel svoje mesto, ki v njem bivam pobožno kakor v cerkvi.» Če je za Krležo in Cesarca značilno nasilno popenjanje kvišku brez ozira na levo in desno, vidi Andrič rešitev svoje utrujene duše v usmiljenju. (Kako neprimerno blazilneje učinkuje to krščansko razpoloženje od nietzschejanstva!) In ob premišljevanju o trpljenju človeštva v tej mračni sedanjosti vzklikne: ^strahovit je obračun zgodovine; pretežka so bremena pro-šlosti in zahteve bodočnosti na teh ozkih plečih». In ko piše o melanholikili, da trpe na hipertrofiji duše in da so živa disonanca tega bojujočega se in krutega planeta, slika samega sebe: vse njegove pesmi preveva globoka bolest. Kdo razume njega, ki izgoreva kot sveča, ki so jo pozabili ugasniti, vso noč na oltarju kot nevidna žrtev v gluho dobo. «0, Bog, zakaj si mi dal srce, ki me brez prestanka vleče v daljino za lepoto krajev, ki jih še nisem videl?.Zakaj si storil, da je moja sreča vedno tam, kjer ni mene?... O, Bog, čemu vsa muka večno žejnega in večno svestnega jaza?» In tako teče življenje in ob času smrti bo zamogel pokazati edino na svoje hrepenenje (Cankar!) kot na edino veliko, istinito in lepo v svojem življenju.» 44 ALOJZIJ GRADNIK: OSLAVJE. Ko se človek otrese vseh spon vsakdanjosti, ko upravičeno zadvomi nad vsem, kar je ustvarilo človeštvo, zanašajoče se le na razum, ne vpoštevajoče srca, tedaj mu ostane kot edino pozitivno: žeja Čim bolj se tak samotar vdaja samogovorom «tem plitkejši in nespametnejši se mu dozdeva sosedov razgovor». Tej «borbi ni konca» in na ->, in vendar, če bi ga Bog vprašal: hočeš umreti, bi mu odgovoril «Ne, oče, jaz hočem živeti». Tako je to Andričevo delo najčistejša, najgloblja in najsimpatičnejša izpoved iskavca poeta, ki je prebogat v svoji duši, da bi se ogrinjal v talmi proroške plašče (Cesarec in drugi!). Prave poezije ni ne v hrupu in šumu, še manj v kričavi vsiljivosti in epigonstvu blaziranih novotarcev, temveč v globoki boli, izraženi verno in preprosto, podobni tihi molitvi, ki si v njej človek očišča svoje srce, da se spet v ubranosti strne z neizraznim. ALOJZIJ GRADNIK: OSLAVJE. Morišče! Ni več trt, le sama trava. Ni niti grobija več razdrtih hiš; kar tu iz zemlje rase, je le križ, in kar izkoplje se, mrtvaška glava. O Smrt! Kako je kratka tvoja slava! O nji si rjula tu in zdaj molčiš, ko se na zvoke valujočih #iž mladina na brjarju tam zabava. Tam, kjer se v krvi valjali životi so v zadnji uri, kjer imena sveta so svojih ljubic zadnjikrat mrmrali, tam, kjer stoje spomini še njih žali, v temine plašču skrita njih dekleta zdaj parijo z vojaki se za ploti.