Izhaja na pol poli vsaki Če t verteil
SLOVENSKA BGELA.
L é p o s 1 o v e n t e d n i k.
Velja na leto 2 11. 24. kr. in po posti 3 fl. sr.
Cislo SO.
V čelvertek 13. maja 1852.
III. teéaj.
M 1 a d 1 e t j e

Poj deklic od mladoletja Z jarnega prav gerla, Glej, ko zemla je čast cvetja Vsimu zdaj od perla! Vse se ljubi, vse se pari Naj je mladi ali slari
Od radosti. Slavo, hvalo k božji časti Poje vsaka ptica; Vse po zemli začne rasti Vsako seme klica, Drevje se hiti listiti, Suha trava zeleniti Od radosti.
Zrak se v jutro z grab napije
Rose ugodnosti,
Hitro megle z nje razvije,
Deža je zadosti;
Te pa sonce ves svet gene,
Vsaki cvet se razodene
Od radosti. Tam po črešnji, ki vsa cvete, Detel čerstvo kluva, Tu pastir si venčec plete, Z verbe žveglo zuva; Z njoj si igra mile glase, Lepo se živina pase Od radosti.
Samo ters in njegva ljuba Terta solze toči. — Ena sladka — bridka zguba Moje serce moči: Od slovenke sim odločen, Zato rad se z tersom jočem Od žalosti.
K r e m p 1.
Neznani ptujinec.
(Konec.)
Ko se v jutro bèli dan zasveti, že svira Milko na piščali. V dolgej rajdi je stala živina, težki voli in tolste krave, vse sivke, plavke in košute in krotke ovčice. Naj starši bajsa, pohlevna mati mnogih telet, je kazala pot žvenklaje s zvoncem na vratu. Tudi naš novi planinec je dobil po-
*) Te verstice iz spisov nepozabnega g. Krempl-a, ki so mi po nameri v roke prišle, podam slavnemu vredništvu s to prijazno prošnjo, da bi ono Časti tim prijemnikom (>slov. bčele" oznanili blagovolilo, da ako bi kdo med Čitalelji kak sostavek imenitnejšega zapopadka od Kremplnove nezatrudlive roke imel, naj ga v natis pošle, da tak z združenimi močmi njegove spise zgube ino pozablivosti otejerao.
velje čez mali oddèlk črede, in (ako nastopi cela tropa polagano svoj pot v zeleno šurno na planino. Kmalo se vrnili neznanemu mladiču paslirče-vanje, nagerbano čelo se mu sčasoma razvedri, u šumnaloin logu med burkastimi veselimi jagnjiči mu včasi tak milo pri sercu dene, da se veselja razjoče. O pač krasna priroda, dobrotljiva majka, ki tolko stvari goji in razveseluje! Brez čutjenja bi moral biti človek, ako ga skladni razvitek prirode, njezina krasota, ki se nam vsak dan pred očima razvija, več ne vname, Poglej, moj čitalelj, visoko planino, ki proti nebu kipi, kot kraljica mogočna med nižjimi seslrami, gorami, ki joj služijo za podnožje. Spomlad pride in ona se nakinča milovidniin cvetjem, visoke, kosale šume jo odenejo zelenim plajšem, bislri potočiči žuborijo po bèlo-svetlih kamenčkih. Človek, ki ima čislo vest, kleroga serce ne poznaje strasti, in tudi duša ne želja, ki jih doseči ni vreden, je tukaj kakor v zemaljskom raju. Pèvanje plic mu je pèsem angelskoga sbora okolj pre-slolja vsevidnjega Boga, in pobožne čuti, ki se lukaj v nolrajnem poroditi morajo, povzdignejo serce hrepeneče v nebo. In tudi nesrečnik, ki ga tlači britkost, tuga in nezadovolnosl, pozabi za nèkoliko časa žalost svojo in dušno bolest, serce se vmiri v persih, in nehote mu govore usta molitev: »Bog, velik si Ti, in vsemogočen u dèlih svojih!«
Tako se je tudi našemu v duši pobitomu ptujincu godilo. Mnogokrat se mu je neobično veselje v licih igralo, prijazno so se smehljale usta, in kadar je nježnoj Marini v modre očesa pogledal, je švignil plam tudi v njegove oči. Če mu je pa spet žalost čelo nagerbala, in skrivna žaloba Milku po volji ni bla, ga je vedno Marina zagovarjala, akoravno ni vedila, kaj je uzrok njegove poleže. Mladič se je znal tudi tako prijazno ponašati, da mu je vsaki dober bili moral. Kadar ni bilo drugoga posla, je učil Milka s lokom slrèlati zverjad in ptice. Včasi mu je stisnil rumen zlat v roko, da so si bolše kosilo napravili, tudi Marina si je novo oblèko al kak pisan robec po tom potu pristregla. Na paši je bil verli korenjak Joj zverini! ako se je podstopila, ovčko al jagnela napasti, njegova pušica jo je gotovo zadela. Ni dolgo časa preteklo, je nosila že Marina svetel perslan na roki. To je bil lep dar, ki ga je ptujinec mladoj kljucarici poklonil, ker mu biaše tako dobra in vdana. —
Tako so tekli v lèpom soglasju v ljuborn miru poletni dnevi naprej. Vrèine celi rane, in tudi ptuji mladič je čulil milo zdravilo, ki ga je najšel v sainotnom kraju za svojo bedno bolehno serce. Dalje ko je bival med ljubima nedolžnima dušama, bolj se je prepričal, kolko si prizadevata, ga spet srečnoga storiti, kakor je siromak nekdaj bil. Nigdar ni Marina kaj skuhala, da ne bi bil tudi on okusil, nigdar se ni hlela veseliti, da ne bi tudi njega k veselju pripravila bila. Mala je bila in borna kolibica, malo druživo, ki je v njej prebivalo, al vsakomu je veljala jedna zapoved, ki jo daje prava keršanska ljubezen: „Kar nečeš, da li drugi storé, ne stori tudi njim."
Vse to je vedel in globoko si tudi v sercu shranil ptujinec. In kar je sam pri sebi že dolgo popred odločil, kar mu je hvaležno serce velevalo, to je hotel zdaj razkriti. »Glej, mila Marina" reče jednega dne ginjenim sercem mladič, »ti si me otela slrašnc smerli, ko sim u naj večoj bedi omahoval med živlenjem in poguboj, li si ine ljui eznivo spri-jela, vedno za me skerbela, in kakor da bi tvoj brat bil, si mi dobra bila. Drage duše na širokorn svetu nimam 5 ko tebe in tvojega brala. Bil
«im nekdaj srečen, ali srečen, da je malo otrok tako srečnih, rojen od znamenitnih staršev in od vse te sjajne sreče mi ni ostalo ničesar, ko sramotno ime, ki ga preklinja zdaj vsaki, ki me je poznal, in tudi oni, ki so v sreči moji tovarši bli. Ne pozveduj dalej, ne porajtaj za žalost in potežo, ki si jo včasi vidila na temnih mojih očih, samo spomni se, da tvojih dobrot nigdar pozabil ne bom, da si mi mila, da tvojo ljubezni polno seree više cenim, ko vse posvetno blago. Kadar pride jesen, in se podamo spet v dolino, bom pri tvojem očetu v službo stopil, si boin prizadeal, ljubezen njegovo in zaupnost zadobiti. Potem pa bom prosil za tvoja roko, ljuba Marina, in dober oče, ki so te tak lepo od-gojili, nama očetova blagoslova vskratili ne bodo. Od mojega premoženja mi je še tudi hvala Bogu tolko ostalo, da zamoreva pošteno i srečno živeti.« Marino spreleti rudečica, iijezine sramožljive oči se skrijó pod cernimi obervami, le s glavicoj inalo pokima, ter očita, da je s pogojem zadovolna. Bil je prijazen večer, ko sta se pod košatim drevesom pred kolibicoj pogovarjala. Solnce se je ravno za gorami skrivalo, dolge sence so se stezale po vérliu slikotvonie planine, na nebu so plavale megle razžarene od solnčnih žarov. Glasno so se razlegali krog in krog po prostranih višavah napévi lanjke stranjšice, na ktero je sviral dobro-serčen Milko, ki je i èlo čredo na počinek v tamare zganjal.
Zdaj nastane tili mrak. Marina in ptujinec sla se še prijazno raz-govarjala-kar naenkrat švigne kakor blisk iz neba, rujava sova sferfota njima čez glave. Marina skoči na noge in vsa plaha zbeži u hišico, misleči, daje to kakova zla prikazen. Ptujinec pa prav znajden strelec, slèdi za pticoj, ki se je prederznila, Marino preplašiti, in kmalo ohladi jezo v njezinoj kervi.
Zastopnost in priklonjenost med Marinoj in nepoznatim mladičem je vedno serčniši postajala. Tako je nju zab-zla jesen. Merzli vetrovi so jeli hlidati, listje na drevesih je požollelo, vsa priroda je zgubila poletni kine, solnce je že zmerom poznej in poznej izza gor vstajalo, cele dni je včasi zakrito bilo v gostih meglah. Bilo je v nedeljo. Marina in Milko sta bila v dolino k božjej službi odšla. Že je bilo precej čez poldan, in Marine s bratom še ni bilo nazaj. Neusterpljivo nju je čakal ptujinec in stokrat je šel gledal na vozko stezico, če že skoi-ej prideta. Nenavadno pozno prideta nazaj, ker sta se doma pivdolgo mudila. »Skorej in sko-rej bi se bil zabredel« reče Marina bratu, ko sla že blizo hišice bila. „Zakaj V jo praša Milko. „Ne veš več« prodolži Marina govor, »ko so naju oče prašali, ali se dro še ni nobeno živinče pogubilo. Ko si povedal od volka, ki ga je plujinec vstrelil, sim že trepetala, da boš kaj od njega povedal."Pa vendar, dragi Milko čuden se mi zdi ti človek. Sam Bog vé, kaj mu nèki na sercu leži, da je vcasi tako žalosten? (Jni dan sim ga gledala, ko je sam na Iratici pred hišoj ležal. Kak se je revček zvijal, kak je zdihoval, in ludi, jokati sim ga slišala! Kaj se le ob nedelah dela, ko'naju doma ni'?— Čuj bratec, naj velja, kaj če, še dans ga bom tak dolgo prosila, dokler mi razkrije serčne skrivnosti.« „Vse je"zastonj, reče Milko, povedal li tega ne bo. Kolkokrat smo se že prav prijazno razgovarjali, iti tiikolj ni zinil besedice od svoje skrivne žalosti.« „Naj že bo kaj če, reče jaderno sestrica, „jaz hočem zvedeti še nicoj, kdo da je in kaj ga v sercu tare.« Med tim prideta blizo hišice. Veselo jima stopi mladič naproti, al njegove oči so bile razjokane. To zagledati se miločutna Marina še bolj oserei, in kmalo ga nagovarja
«jeznim in sladkim glasom, naj ji vendar pove zakaj da je vedno tolko žalosten in tužen. Dolgo, dolgo se ni hotel vdati, ko pa le nedolžna dušica prositi ne prestane, se ji vstavljati več nemore. „Marina!« začne resnobno mladič, »morebiti da boš obžalovala, da si me kdaj za to prosila? Naj bo, — samo jedno te prosim, Marina mila, ne zaverzi me, ampak prosi, čista duša, za ine, da se Bog vsmili mene, nesrečnoga révnoga človeka !" Milko stopi iz hiše in ptujinec zapahne vrata.
Ptujincu probledi lice, ustnice trepetó, hladen znoj mu teče iz čela, pogled se stemni, strah i groza ga lomi po celem životu, nemirna persa se vzdigajo, kot da silen vihar kopiči morske valove. Dolgo molči — in čez nekaj trenutkov strahovitoga nutrajnoga bojevanja pro-govori tiho i lagano: »Božja milost, njegova sveta volja mi je itila odločila, da nastopim vladarstvo lepe, prostrane pokrajine. Bil sim od narave ves živahen i nagel; nevoljen, serdit sim bil, da so mi strica za oskerbnika moje dedovine postavili, i blagohlèpno serceme je vedno na-ganjalo, da si prilastim meni odločeno imanje. — Oj zločesti ljudi! Hudobni svetovavci podpuhnejo plarn pogubonosen u mojem sercu, ler mi misel v glavo zabijejo, kakor da hoče stric mojo dèdovino s svojim imanjem sdružili, mene pa obropana, nesmožna mladenča v kak samostan poslali. Hudobneži! dobro so osnovali peklensko goljufijo svojo; strupeno kačo, s kteroj so oni strup raznesli hteli, sim moral jaz siromak s goloj rokoj prijeti." — — Obriše si znoj iz čela, zatim govori dalej: »O Bog, pravičen sodnik! — Kak sim zamogel lak globoko se vgreznuti — moja nesrečna roka vbije lastnoga strica — Alberta Habs-burskoga! In jaz, o zemlja nesrečna, ki me je nosila, jaz sim Jovan iz Svabije, bedni nesrečni vnuk blagoga cara Rudolfa iz rodbine plemenitih Habsburgov! Ne zgrozi se, Marina, ne oberili nedolžnih oči od mene, nikar me ne preklinjaj, ne pahni me u stennoglav prepad, ker me je nesreča sama, nemila ali in pravična osoda v naj grozovitnijo tamnico vergla, kjer zla svest hujši grize, kot vsi gadi strupeni, kjer me sliašen obup silniši tepe kot jek'erii biči razjarenih ljutic !" — Vkamenjen in dèrven stoji mladenč. — Bilo je o pol noči, tiho ko v hladnoin grobu, je bilo v samotnoj hišici, težki vzdihi se zvijajo mladiču iz pobitih pers. Strašno, ko v njegovej duši, je vihar od zunaj razsajal. S vsoj silovi-tostjoj vdari na hišne stene, streha zaškriplje, slemeni se zmajajo, in žvenklaje zabrenči oknice na tla. Cez predor vihar puhne in pogasne plamtečo svetiinico na ognjišču. »O Marina, duša verna, kje si?« vpraša trepetaje caromor, in vzdigne glavo na kviško. Marina je bila zbežala. »Marina ! kje si ?« zavriskne še enkrat nesrečni mladenč, vdere čez vrata, in beži kakor besen po nočnej temoli. — »Tukaj v samotnom kraju, verli neboličnih planin, ki se ločite mile deželi, Štajarska od svoje sestre Gorotanske, tukaj sim najšil jedino dušo, ki me nigdar ni preklinjala, ki je milovala mi tužno serce — tukaj blizo nje boni ostal, tukaj hočem vmrèti, — ne vmrèti, tukaj bom čakal, dokler pride Marina nazaj." To zgovori in napade ga divja besnoča; Vsede se spet na sterino pečino verh šumeče bistrice. — —
V istoj noči je zgorela hišica na planini. Marina je odbežala kot plašna sema po pečovju in germovju v dolino. Bavno je vdarilo 12 iz bèle line, in na vralah v župnikovoj hiši se čuje jok in terkanje. Bila je Marina. Vsa preplašena in derhteča pade pred župnika na kolena, in jo-kaje pripoveduje, kaj se je zgodilo. Le po dolgom tolaženju je zamogel
blagi oče vmiriti vbogo Marino, ker je mislila nedolžna sirota, da zadene zdaj njo ono prognanstvo, ki si ga je Jovan nesrečni na glavo nakopal. Drugi dan tumara živina iz planine; Milko ves zamišljen tava za njoj — od nesrečnoga plujinca pa ni več od liste noči ne sledu ne glasa bilo.	J-
Peter Veliki.
/inabiti, da ni še nihče značaj Petra Velicega, ruskega cara prav za-popadel in popisal, ker je imel mnogo posebnosti in svojosti, ki so le njemu izključljive lastne in ga v lisuč različnih slikah kažejo. Zdaj vidimo v njem izličenega junaka, zdaj neomikanega sina narave. Njegova divjost nas z grozo napolni in kmalo potem nas prevzame njegovo človekoljubje, njegova dobroserčnost. Naravne napčnosti, po dolgi vaji vkoreninjene, so ga večkrat podjarmile, da ni nobena reč njih žalostnih nasledkov vbraniti mogla.
Njegova sopruga, cesarica Katarina, je imela gotovo veliko moč čez njega, ali ona ga je predobro poznala, da bi se bila proti vila viharju njegovih ljutih strasti.
On je hotel svoje podložne oinikati, pa 'bolj po pokoršini kakor po prepričanju. V svoji obleki je bil priprost in ravno to je tirjal od vsih, ki so krog njega bili. Namesto dvornikov in pavolčikov (Pagen) je der-žal nekaj mladih plemenitnikov. Ko je šel zjutraj v učilnico, je njegov službenik pred hišo pri saneh ostajal. Enega teh s imenom Buterlin-a, ki je pozneje vikši vojskovodja postal, je mikalo od zajlerka, ki ga je Peter navadno s sabo jemal, pokusiti. Peter to zapazi, da nekaj manjka; berš zvé ludi snedavega blaznivca, kteri tudi svoje tatvine ne laji. Brez odloga mu dà v kazen težo svoje težke roke čutiti.
Jako darljivo je Peter plačeval, pa ravno tako ojstro tudi kaznoval. Nobenega pa ni tako z dobrotami obdaril, kakor kneza Mencikova, kte-rega je iz nizkosti povzdignil, ter mu, akoravno ne brati ne pisati ni znal, nar višji službe izročil. V under mu ni bil vselej hvaležen in njegovim poveljem pokoren, za česar voljo ga je Peter čestokrat hudo posvaril in zlasti mu prepovedal, dnarja od podložnikov prejemati. Mencikov prepoved prestopi; car, to zvedili, se vsede zgodaj v jutro v sani, da bi svojega ljubimca še v postelji dobil. Tu mu jame ojstro njegov pre-grešek očitati. Stokrat mu pravi, da je že smert zaslužil, pa vendar za sedaj še s majheno skrivno kaznijo več jej odide. Nato zasuče palico, ki jo je navadno pri sebi imel, in začne njegovo svitlost v postelji mahati in pretepali, da je bilo joj. Zraven mu še skorejšno ozdravljenje voši in otide. — Na poti proti domu, ga srečajo neki velikaši. Vpraša jih, kam da gredó. „Dans je god kneza Mencikova," mu odgovorijo, „in mi mu gremo srečo prijat ali vošit." »Res je« — pravi car, — tudi jest hočem to storiti; pa pustile me popre (lili in pridite počasi za menoj."
Ko Mencikovov služabnik Petra spet priti zagleda, ga prestrašen svojemu gospodu naznani. Taj se že v duhu pripravi, dodatek prijeti. Ali Peter vslopi jasnega obraza, čest ita mu k njegovemu godu, in mu pove, da je prišel ga s gospodi vred, ki za njim gredó, k obedu po-
vabit. Menčikov se novega strahu rešen, prijazljivo zahvali za prijele znamenja carske blagovoljnosti in premaga svoje bolečine, ki so se pri uzvidu gorjace ponovile.
•Sledeča povèdka o nekem tajniku je ravno tako tužnošalna (tragikomisch). Peter je hotel v pismohranu spis imeli, ki je ondi shranjen bil. Tajnik, ki je spise pod svojim zatvorom imel, išče in išče, pa zapstonj. — Car postane nevoljen in zapovè, mu dvajset palic našteti, potem stopi sam na lestvico in preišče spise, da bi pogrešenega najdel. Tajnik si te trenutek v prid oberne in zbeži, se verže carici, pri kle-rej je njegova sestra d vomica bila, pred noge, in jo moli za njeno pri -prošnjo. — Med tem prideta dva carska sirežaja v listovnico, vprašala, kaj je storiti, in ker jima Peler, brez da bi se obernil, iz I iivice vka-že, da imala tajniku dvajset palic našteti, zgrabita po nesreči še nazoče-ga tovarša zbeživšega, ga vlečeta vsemu vgovarjanju in branenju vkljub v predjizbo, in spolnita nad vbogiin carsko povelje. Komej je kazen dover-šena, pride carica s svojo prošnjo. Peter, še zmiraj v svoje spise zamišljen, ji zakliče, nasprot: »Ti prepozno prideš, je že storjeno; on ima to svoje « — »Ni mogoče! mož me tačas ni zapustil.« — »Jest sim pa vonder zvunaj slišal upiti.« — Tepeni se pokliče, in pripoveduje tužnega obraza, kaj se mu je zgodilo. — »Mi je žal," reče Peler, »pa odvzeti ti palic ne morem, hočem ti jih toraj za bodočnost zapisali." — In malo polem se zares isti tajnik pregreši in bi imel ravno toliko palic dobiti ; zdaj spomni Petra na njegovo obljubo, in 'aj mu odgovori : »Imaš prav; zdaj je pobotano." —
Car je svoje vradnike kaznoval, ako so se dali podkupili; le pe-neznika je izvzel ter mu dovolil, od prejemnikov mezde majhno darilo jemati. On sam mu je to pot pokazal Sčasama je vse vojaške stopnje preslužil in vselej, ko je po svojo plačo poslal, je za denarničarja kaj zaostalo, ki ji to tudi brez neprijetnih nasledkov obderžal.
On je bil v vsakem oziru nevtrudljiv in je zamogel nar bolj težavne vladne dela opravljali. Akoravno je večkrat popotoval, so se vonder vse dela in brezštevilne odpravljanja po navadi verstile. V vsih zadevah deržave, vojaštva, redarslva policije), kupčije in t. d. je sam poveljke pisal, in je lastnoročno vsa poroštva svojih poslancev na inoslranih dvorih, vsa povelja na vojskovodje odpravljal. Zraven lega je tudi druga dopisovanja na nje oskerboval Sani tako delaven, tudi pri druzih br< zpo-slenosti, lenobe in zanikernosti terpeti ni mogel, in ako je kakega pisarja več ko enkrat brez dela našel, ga je dal za več dni na pisarni prikleniti.
On je zgoJej vstajal. Ko je gosp. od Beslučev-a na Angleško šel, mu je Peter njegovo nalogo ob štirih zjulraj naznanil. Ravno lista ura je bila za posluh ptujih poslancev odločena. Francoski je enkrat eno uro pozneje prišel, ko je posluh že končan bil; hitel je tedaj za njim na ladjenico, kamor je bil šel, je najdel samoderžca vsih Rusov verh jambora, in se je moral dali v spletenici gori potegnili, da mu je tam med nebom in zemljo poverivno pismo podal. — In tako se pripoveduje od njega še mnogo, mnogo druzih reči.	Bradaška.
Književni pregled.
* Ö koncem tega mesca začne v Praze izhajati že enkrat naznanjen šolski časopis : „Š k o I a« pod vredništvom g. Jos. Haveleca, kateheta na c. k. glavnih šolah. Vsaka dva mesca ga pride en svezek po 5 polah na svitlo. Na pol leta bo veljal s poštnino vred I gld. 32 kr. sr. Priporočimo ga vsim učiteljem in odgojiteljem.
*	Ravno se tiska poslednja pola drugega dèla preiinenitnega časnika: »Ar ki v za po v ès t niču Jugosla vensku."
*	Za družtvo sv. Mohora, ki dosedaj ravno 395 udov šteje, je ravno donatisnjena kratkočasila in podučivna povest: „Blagomir puš-čavnik« poleg nemške knjige: Bealushühle poslovenjena. K 50 šolskim pesmam, ki so tudi že natisnjene, se napevi ravno litografirajo. Sedaj pride: „Po v e sinica goriške nadškofi je" v natis.
*	V Beogradu je izšlo novo dèlo od Pelra Radovanoviča: Vojne Serba s Turcima od uslanka Karagjorgja do njegovog pa d e n j a."
*	G. Ludvik z Rittersberga pripravlja za natis zbirko izvirnih čeških novel.
Zmes.
* Gornolužičko učeno družtvo je izvolilo v svojej glavncj seji v Godici 21. aprila 1.1. g. Frančiška Palacky-ga, zgodopisca češke zemlje, za častnega in svobodnega g. Margelika, komisarja v Volicih, za dopisova-jočega uda.
*	Poleg popisa g. prof. Sembera govori če s k o- sla vensko narečje sledeče število ljudi: 1) na Auslrianskem: na Češkem 2,800.000, na Moravskem in Opavskem 1,400.000, na Šleskem 42.000, Spodnjim Austrianskem, in sicer: a) na Dunaji 50 000, b) v okolici 11.200, skupej 61.200; na Slovaškem in sploh na Ogers-kem 1,800.000, v serbski vojvodini 27.000, na vojaški meji 10.000, na Horvaškem in Slavonskem 1200, v Galicii in Bu-kovini 2200, med vojaki 100,000; skupej tedaj 6,243.600; 2) na Pruskem: Na Opavskem 48.000, na Opolskein 1100, na Klad-skem 2800, v Münsterberku 2600, na Sikovskem 800, na Bra niborskem 1200, skupej ledaj 56.500; na Auslrianskem tedaj skupej 6,243.600 in na Pruskem 56.500.
*	Za narodno igrališče v Beogradu se je doslej od dobrovoljnih prineskov čez 6000 dukatov skupilo. Knez sam jih je dal 1000, in kar bo še treba, je obljubil pridati. Igrališče se začne še lega lela zidali. Zvun tega se utemljuje tudi istniga (glavnica), iz klere se bojo igravci plačevali in potem tudi penzio dobivljali. Tudi druga serbska mesta hočejo zidanje igrališča podpirali.
*	Vodstvo matice ilirske je razglasilo občni pregled računov matice ilirske od 1. marca do 31. decembra 1851. Potem znese celo imetje matice 15,668 gld. 57 kr. v zadolžnicah in 3553 gld. 7 kr. v knjigah. Vsega vkup je taj 19,222 gld. 4 kr. sr,
*	Rajncernu za češko literaturo visoko zasluzenemu Sebaslianu Hnèvkovsky-mu, ki med perve delavce na polju češke literature sliši, bode na Volšanskem pokopališču spominek iz rudečega češkega marbelj-na postavljen. Izdelal ga bode c. k. dvorni kamenosek Fr. Jedlička poleg narisa slavnega Vaclava Krolmusa.
*	V statističnem delu g. Haina se najdejo sledeče števila posameznih narodnosti na Avstrijanskem: 15,282,196 Slavjanov (5,897,970 Cehov, 2,183,380 Poljakov, 3,150,598 Rusinov, 1,153,382 Slovencev, 1,288,632 Horvatov, 1,584,134 Serbov, 24,100 Bnlgarovj; 8,104,756 Vlahov (5,042,235 Italiano v, 401,094 Furlancev, 8,642 Ladincev, 2,640,492 Romanov, 2,293 Albancev in 10,000 Gerkov) 7,917,195 Nemcev, 5,418,773 Madjarov, 17,384 Armenov, 93,600 Ciganov in 749,851 Židov. Po tem takem je na Avslrianskem prebivavcev 37,583,755 duš.
*	Kakor smo že enkrat oznanili, imajo dijaki latinskih šol v Celovcu, Ljubljani in Celju svoje lastne časnike, v ktere prav marljivo dopisujejo. Ravno tako veselo novico zvemo tudi iz Maribora, kjer so pred nedavnim svojo: »Zorico« osnovali. Serčno se zahvalimo pri tej priložnosti častitim udom Mariborske Zorice za poslane sostavke, ktere bomo vkralkem natisnuti dali; ob ednein pa poprosimo tudi marljive pisatelje Celjske in Ljubljanske Slavije, da bi nam od časa do časa tudi iz svojih vertov kake cvetlice poslati blagovolili. Vselej so vam listi Bčele odperti.
Driiilv« sv. II o fiora v Celovcu.
Dalej so pristopili sledeči g g. 251. g. Pet. Varlol, kapi. v Ribnici; 252. g. Jož. Raktel, učitel v Ribnici; 253. g. Fr. Kunlarič, učenec v Ribnici; 254. g. Jak. Gruden, kapi. v Mirni; 256. si. Dohrovska šola; 257. g. Lav Gestrin, kapi. v koč. Reki; 258. g. Nik. Zie, vojn. du ov. v Ljubljani; 259. g. Jak. Jerin, fajm. pri Belicerkvi; 260. g. Jan. Škofic, kapi. v Toplicah; 261. g. Jan. Stritar, kapi. v Ljubljani; 262. g. Jož. Stritar, petošolec v Ljubljani; 263 g. Kari Hojkar, oskerbnik Snežniške grajšine; 264. g. Zamejc Jož. kapi. v Krajnski gori; 265. g. Fr. Metelko c. k. učitel v Ljubljani; 266. g. Mat. Tavčar, kapi. v Metliki; 267. g. Jan Milar, kapi. v Metliki; 268. g. Sim. Rabič, kapi. v Metliki; 269. g. Peter Teran, kapi. v Podzeinelu; 270. g. Mat. Koder, kapi. v Slapu; 271. Sola v Krajnskigori; 272, g. T. Kresnik, mlinar v Stra-žiši; 273. Janez Žuže, kmet v Stražiši; 274. g. Mat. Obleten, kmet v Dobi; 275. M. Cužlak, kmetovska hčer v Tolstem verhu; 276. g. Kresnik Bal. kmet v Lesah.
Pogovori vrednistva.
t1, ii. g. O. C. v F. Puslario bo natisnjeno. Prav drago nam lio, če nam tudi obljubljene reèi skorej postele, g. B. K. v S. Poslana povest bo kmalo natisnjena, Vašo Željo bomo radi izpolnili; g. K. v T. Nam prav dopade. Pismeno več; g. J. M. v Z. Zastran druživa sv Moliora Vas zavernemo na družtvene postave iu na i. list Bčele t. 1. Pošljite taj, kar še maujka.
Vsilil g g. slov pisateljem, ki nam za Bčelo kake sostavke pošlejo, p nudimo perva dva tečaja Bčele zastonj. Kdor jih Želi, mu jili hočen.o llerš poštnine proste po poŠti poslati.	Vredu.
Odgovorni izdatel in tiskar: F e r d. žl Kleinmajr v Celovcu.