PEKLENSKA  KOMEDIJA Valentin   Cundrič
1
Kupili so za nekaj tisočakov otroštva mojega visoki grad. Vračam se pred hišo veseljakov, siv trkam na zapah.
Kdo je. iz nekdaj ljube hiše vame zajeclja. Si  odmev pokopališčne ure, si izgnani črni kralj?
Včasih se curek košut
na naš prag nateče;
si  njihov, ali si srna iz tulp,
ki jo kaznuje ostro vreme?
Dalje hodi, nimamo ključa, ne odpiramo že vrsto let, nočemo, da koščice žulja obrežejo luč naših teles.
Odhajam. Roga se veriga pasja, ena izmed spak. V  nedostopno skalo bom zazidal ta sramotni dan.
2
Ara toulouškem pokopališču
Pod mojimi nogami so gomile. Mrtveci imajo žile polne lecta. Na uho se jim gosenica obeša. Včasih tudi kdo zavpije.
Njihovo spanje je tanjše od stekla. Ljudi sovražijo, le umirajoče primejo smehljaje za roke, ki so že daleč od zelenja.
Kadar se spomnijo popoldnevov na zemlji, so ljubosumni in jih spomin tako razburi. da se postarajo za tesno leto.
995
Kadar pa na zemlji sneži, mislijo, da srne na skali pojo, in zvoku pritegnejo, da se zemlja strese, tako jo boli.
3
Mrtvi so proti gomilam, še bolj
so  proti  nagrobnikom  in  zlatemu  datumu
smrti. Ko razpadajo, prekolnejo
ptičjo pamet živih. Najmogočneje
in najčisteje svoj obisk na svetu
konča, kdor je sežgan.
Dovolj so odrasli, pa jih ne
upoštevamo. Kako nas mrze, opravičeno.
Rože. ki jim rasto iz srca.
so njihovi sli, zastopniki med nami,
pa jih zmedemo s prijaznostjo
in celo govoriti pozabijo.
Neprestano bajajo o kresu,
ki bo mednje svoj jambor vsadil
in jih klical po imenu.
In jim prepuščal krmila
po izbiri. Sveta in ljudi se neradi
spominjajo, zato kopljejo
s prerokbo o ognju navzdol,
k  pljučeni planeta.
Nočejo biti gnoj kot živali.
Človek zasluži človeško usodo.
Najbolj brezmadežno in najdalj
trajajočo. Ko umre. mu je dovolj
živalske oblike in oblek.
Ničesar ne bo potreboval, ker se ne bo
vrnil, preveč podcenjuje našo zadrego.
Nočejo kvasiti jalovih  tal.
In res — čemu ta davek, ta desetina
za prejeto meso, ki le boli.
Čemu za meso,
ki spravlja v zadrego, v sramoto,
kadar je iznakaženo,
brez prstanov, brez vek.
Čemu za meso,
ki ga prekladamo iz postelje
v posteljo, naveličani stropov.
Za meso, rojeno za prodajo
996
i
in za preužitek  kupcev. In za sramoto,  ko ga nihče več ne mara.
Človek zasluži   človeško usodo vsaj, ko umre.
Ne podkupujmo  ga z zagotovilom: še si ljudem podoben!
997