Oxf.: 902.1 Milan Juvančič - doktor tehniških znanosti Milan Juvančič je sicer geodet, vendar je večino svojega dosedanjega strokovnega dela posvetil gozdu in gozdarstvu, tako da v živi in razgreti strokovni debati rad pribije: ))Mi gozdarji ... « Sedmega junija letos je na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani uspešno ubranil doktorsko disertacijo z naslovom nFunkcije gozdarskih kart pri gospodar- jenju z gozdovi« in s tem postal doktor tehniških znanosti. Nad 25 let je delal na geodetskih in kartografskih delih pri Gozdnem gospodarstvu Postojna in njegova zasluga je, da imajo na Postojnskem danes med vsemi gozdnogospo- darskimi območji v Sloveniji najsolidnejšo geodetsko podlago in odlične gozdarske karte. Svoje bogate izkušnje in široko razgledanost na področju gospodarjenja s prostorom je Milan Juvančič uspešno uveljavljal tudi kot direktor cerkniškega Zavoda za urejanje prostora (1980-1986), vendar se je že v tem obdobju zapisallogičnemu nadaljevanju svoje strokovne poti: leta 1983 je bil na VTOZD za gozdarstvo BF izvoljen za docenta pri predmetu Geodezija s kartografijo. V tem obdobju je pričel tudi z intenzivnim raziskovalnim delom, katerega rezultat je predvsem zasnova sistemskih gozdarskih kart, ki pomenijo izredno pomemben prispevek k posodabljanju kartografske dejavnosti v gozdarstvu. Sodeluje tudi v programih podiplomskega študija. Disertacija je le eden od mejnikov v bogatem delu Milana Juvančiča. V njej je obdelal metodološki pristop za izdelavo sistema gozdarskih kart kar je njegov originalni znanstveni prispevek k razvoju sodobne gozdarske kartografije. Disertacije so (neredko) krona in konec nekega dela; ta disertacija pa ni le povzetek bogatih izkušenj, ampak tudi že delovni program za naprej. Ko kolegu Milanu iskreno čestitamo, mu zato še posebej želimo uspeha tudi pri programu dela, ki ga je začrtal s svojo disertacijo sebi - pa tudi nam. IN MEMORIAM Oxf.: 902.1 Jože Kovačič Minilo je leto dni, odkar je po težki bolezni umrl Jože Kovačič, dipl. inž., vodja službe za gojenje gozdov pri Gozdnem go- spodarstvu Maribor, priznani raziskovalec in gojitelj gozdov ter dober in iskren prija- telj. Rodil se je v kmečki družini 16. februarja 1940 v Dramljah na Bizeljskem. Kmalu ga je okupator z vso družino izselil v Nemčijo. Bil je uka željan fant, zato se je po osnovni šoli vpisal na brežiško gimnazijo in tam maturiral leta 1959. Po maturi se je vpisal na gozdarsko fakulteto v Ljubljani; diplomi- ral je leta 1964 z odličnim uspehom. Po diplomi se je zaposhl pri Gozdnem 306 B. Anko gospodarstvu Maribor, na gozdnem obraru Maribor. kot revirni gozdar v Lenarru. Nekaj let kasneje je postal referent za gojenje -gozdov na tem obratu. Ob svojem delu se je srečeval s .krneti, z gozdnimi delavci in izobraženci vseh vrst. Iz tega okolja je črpal znanJe o gozdu, gojenju, ekologiji in o življe- nju preprostega .kmečkega človeka ter gozdnega delavca. Tu se je kot mlad izobra- ženec spopadel z ledino spoznanj o gozdu in sodobnem gojenju gozdov. To je bil čas njegovega zorenja, v katerem je zrastel v velikega pozna.valca slovenskega gozda. Znal je povezati svet izkušenj s svojo razum- sko in s teorijo napolnjeno inteligenco: to se kaže v zrelem in študijskem reševanju zapletenih bioloških, ekoloških in tehnolo- ških problemov v gozdarstvu. Kovačičevo operativno, strokovno in razi- skovalno delo označujeta dve temeljni zna- čilnosti : usmerjeno je bilo k proučevanJu temeljnih problemov sodobnega gojen ja go- zdov in vpeljevanja gojitvenega načrtovanja, pri raziskovanju pa je uveljavil na raziskoval- nih objektih svojo metodike. Svoja dognanja je obdelal v več študijah, ki jih je objavil v ~ozdarskih strokovnih listih ter jih posredo- val na seminarjih doma in po vsej Sloveniji. Njegov študijski prijem smo cenili, zato je leta 1979 prevzel odgovorno mesto vodje službe za gojenje gozdov v delovni skupno- sti skupnih služb. Povsod, kamor je prišel, je začel na novo, oral je ledino in vpeljeval boljše, naprednejše metode dela. Njegovo vodilo je bilo, da morajo v gozdarstvu delati le strokovnJaki s popolnim znanjem, saj bodo le taki zmogli pravilno uravnavati na- ravne zakonitosti gozda, tako da bo kljub človekovim posegom ekosistem ostal neokr- njen in trajen. V prekratkem življenju je Jože Kovačič napravil več, kot je bila njegova dolžnost. Bil je človek izjemnih osebnih lastnosti, preprost, odprt, skromen in neposreden, tovariški in pripravljen vsakomur pomagati. Bil je pomirjujoč in strpen pa rudi trmasto dosleden, kadar je šlo za uresničevanJe dogovorjenih nalog. Bil pa je tudi nepopust- ljiv do vseh premalo zavzetih in nedoslednih sodelavcev. Ni bil filozof, ni maral prisile in ne gostobesednega leporečja; zmeraj je gradil le na spoštovanju dela in strokovne poštenosti, zato je po tem meril sebe in druge. Z izostrenirn posluhom za napredno je znal še posebno tenkočutno prisluhniti mladim kadrom ter prenašal vse svoje bo- gato znanje in izkušnje tudi nanje. Zato rudi ni čudno, da smo ga ves čas zglednega dela v naši delovni organizaciji našli zmeraj in povsod, kjer smo začeli korenito spreminjati staro, preživelo, in to nadomeščati z novim, naprednejšim. V leru 1986 je bil v Sloveniji XVIII. sve- tovni gozdarski kongres IUFRO. Jože se je te gozdarske manifestacije še posebno ve- selil. že hudo bolan je z velikim trudom pripravil terenske objekte in jih predstavil gozdarskim strokovnjakom z vsega sveta. Z izsledki svojega dvajsetletnega raziskoval- nega dela je pokazal slovenski gozd in dosežke poglobljenega strokovnega dela mednarodni gozdarski javnosti. Za zgledno predstavitev je prejel veliko priznanj. Mnogokrat ne vidimo globine in ustvarjal- nosti sodelavcev, misleč, da je vse, kar počno in ustvarjajo, povsem naravno in nor- malno. Pogosto jim ne znamo ali ne uteg- nemo izreči potrebne zahvale za njihovo delo in uspehe. Tako se šele zdaj, ko je podlegel težki bolezni, ki se ji je tako vztrajno in pogumno upiral, zavedamo, kaj pomeni izguba Jožeta Kovačiča za naše podjetje in slovensko gozdarstvo. V naših vrstah ostaja praznina, ki je ne bo mogoče zapolniti. Pogrešali ga bomo v preskušnjah, kl nas čakajo, pogrešali ga bomo njegovi sodelavci in mladi strokovnjaki. Njegovo delo in nje- gova izjemna osebnost pa ostajata z nami. Vsem nam je zapustil bogato zakladnico zgledov, misli in spoznanj, izkušenj in smer- nic za ustvarjalno delo, ki ga bomo morali nadaljevati brez njega. Tudi za naše vsakda- nje delo nam je pustil zgled neomajnega, vztrajnega in preprostega človeka, delavca in vrhunskega strokovnjaka. Za vse, kar je storil, mu bomo zmeraj hvaležni. Ostal nam bo v trajnem spominu. Jože Ajdič 307