Jelka.
V  gozdu poje ptič glasan : ,,Jelka, Jelka, dober dan!"
Jelka ptičko gre iskat,
v gozd gre s Palčki kramoljat.
Jelka išče venomer,
ptičke, Palčkov — ah, nikjerl
Jelka plaka sto solzic — a zaman je ves njen klic.
Sto solzic otrne si, pa na domek vrne se.
V  srčecu ji je hudo,
v dušici pa, ah, težko . . .
Pusti, Jelka, solze vse, slušaj, kaj ti striček del
Ptiček bratec ti je zvit: v vrhu tam čepi ti skrit.
Prideš blizu — ti zbeži, smeje se ti: ,,Hi-hi-hi . . ."
Palčke iščeš pač zaman — Palčki spijo ves ti dan.
Tam v duplini s polhi spe, v noči se šele zbude,
v noči, ko je strah, tema, Palček s Palčkom se igra.
To je smeh, srebrn in zlat: ,,Pridi, Jelka, se igrat!
Vodo zlato pila boš, jedla med najslajših rož.
Damo ti potice tri
za Božiče —  hi-hi-hi . . ."
V gozd bi Jelka rada šla, pa ji strah je sred srca.
Rajša leže prelepo, v posteljici spi mehko.
Sanje prineso ji  med, zlato čašo — rosen cvet.
In potico pa z nebes zvezda pošlje ji zares.
Jelka v sanjah se smehlja/ saj potico, med ima.
Saj ji k Palčkom treba ni v noči, ko je strah —hi-hi.. .
Jos- Vandot