98
A.  Fnntek:   Senanus.
Senanus,
Spisal A. Funtek. I.
suhotna roka postarnega moža v trgovsko knjigo, in razlil blesteč trak po pleši glavi njegovi, le po nekod še obrobljeni s šopki redkih las.   Tiho je bilo v pisarni, samo dvoje peres je praskalo po popirji.
v
Toda ne vselej. Časih se je ustavilo jedno pero, in ondu iz kota pri drugi pisni mizi, do vrha obloženi z zvezki in knjigami, zazvenel je pritrt vzdih v prašni zrak. Slišati ga ni bilo dosti, in razven vzdiho-valca in gospoda Gregorija tudi ni bilo nikogar v sobi, da bi se menil zanj; knjigovodja pa se je itak tolikanj zagledal v račune svoje, da je zaprl uho in srce sleharnemu pojavu   stiskane duše človeške . .  .
Da, srce tudil Gospod Gregorij je mož, ki se ne m6ni mnogo za svet in njega bridkosti; kaj li bi mu bilo do takšnih vzdihov, ka-keršni se izvijajo sicer tako veselemu, in po njega sodbi tudi tolikanj lahkoživemu mladeniču, kakor je oni le pri drugi mizi? Sicer je že po-gostoma čul njega vzdihanje, časih, zlasti v prvi dobi, kar je delal oni Pavel Vode poleg njega, zazvenela mu je sredi najzamotanejših računov peta ali zvižgana pesem na uho, da je šinil po konci, kakor bi ga bil gad pičil, in s strogo besedo zatrl razposajenosti, kakeršne ne sodijo v trgovsko pisarno. Brezuspešen ni bil njega odpor, zakaj mladi tovariš se je le še malokdaj izpozabil tako, da je motil resno delo nič menj resnega knjigovodje; toda popolnoma venderle ni mogel zadušiti živahnosti, katera je kaj slabo pristojala temu zatohlemu prostoru . . .
Resnica je, da nas končno vznemiri še tolikanj rahel šum, ako se ponavlja redno in vztrajno, in tako se je tudi že gospod Gregorij nekolikokrat zgenil, ko so se na zvočnih valovih rahlo, toliko da čutno, prizibali do njega oni zategli vzdihi. Ali zgenil se je le nevede, ker je iz početka le uho culo one neobične in prepovedane glasove, ne da bi se jih popolnoma zavedala duša. Marljivo je pisal dalje, kakor je že pisal leta in leta, zvest služabnik svojega gospoda, služabnik, kateremu so bile poslovne knjige dražje, nego vse druge knjige
A. Funtek:   Senauus.
99
in knjižice, kakeršne pišejo preprosti ljudje v brezposelnih urah,  da ž njimi slepe sami sebe in druge  nevedne duše človeške! . .  .
Iz nova je vzdihnil Pavel Vode. Gospod Gregorij pa se sedaj ni sam6 zgenil, nego odložil je celo pero in preko naočnikov svojih strupeno pogledal proti mizi v kotu. Ostre so bile te sive oči pod košatimi obrvimi; videti jim je bilo, da so se že davno odvadile gledati prijazneje; tudi obraz je bil toli brezgiben, da si je bilo iz težka misliti dobrovoljen nasmeh na njem. — Počasno se je iztegnil, vzel pipo iz kota pri oknu ter jo tlačil   skrbno in premišljeno.
»Danes menda zopet ničesar ne delate, Vode«, tako naposled s suhotnim glasom pozdravi svojega tovariša. »Rad bi vas vender vprašal, ali ste že sklenili račun gospoda Slaka, ki seza že nazaj v nekaj let ? Terjatve naše pri firmi Zelenčevi ste seveda že takisto pregledali ? In ono menico Kraljevo, to ste prav tako že vknjižili ? In potem — ali prosim vas, Vode, to me umori! Zdi se mi, da vzdihate že precej dolgo, ne   li?«
Nič odgovora.
»Vi ste neznosen človek! Toliko vam povem, kar čudim se, da vas naš gospod že davno ni pognal po svetu! To je posledica, ako je človek preusmiljen z ljudmi vaše vrste! Tega si niti misliti ne morem, da bi gospod Zoreč ne poznal vaših nerednostij, ki se kažo le prejasno o sleharni priliki. O poslednjem čudovitem naročilu vašem, kjer ste otročje razmišljeni zapisali do cela druge številke, nego so vam bile ukazane, o tem niti ne trosim premnogo besed, ali to, da vas ne poboljša nobena beseda •— no, Vode, zapomnite si: da sem jaz vaš gospodar, niti jeden dan več bi vas ne gledal v pisarni, Bog sam mi bodi priča!   Niti jeden dan več, ali slišite?«
»Slišim, gospod Gregorij!« oglasi se oni v kotu in umolkne. Najsi je bil res tolik grešnik, mehki glas njegov je bil venderle jako prikupen.
Gospoda Gregorija sloko telo se popolnoma vzravna na usnjatem naslanjači. »Slišite, tako ste rekli« izpregovori s poudarkom, »samo slišite in nič drugega ? Vi se ne kesate, kaj ? In še več! Zdi se mi celo, da se rogate, vi, mladenič, meni, staremu možu ? No, toliko vam povem, doslej sem molčal, ali odslej, da vidite ! O prvi priliki izpre-govorim z gospodom Zorcem resno besedo, in ako je še kaj pravice na svetu . .  .«
Knjigovodja ni izgovoril svojega pretenja, zakaj hipoma je ugledal poleg sebe njega,   katerega je hotel opisati   gospodu Zorcu, natanko,
7*
IOO
A. Funtek :   Senanus.
kakor je vreden. Pavel Vode je stal pri njem in mu ves prijazen položil roko na rame.
»Kaj bi se jezili, gospod Gregorij!« dejal je brezskrbno. »Moj Bog, saj delam, kolikor morem, no, in ako se časih človeku ne ljubi, da bi se utapljal v te puste račune, ko mu vender bije živo srce v prsih —«
»Tako? Ne ljubi? Puste račune? Živo srce v prsih? Krasno, Vode, vi ste vzor vestnega komptoirista! Trgovec bodete, da nič takega ! Ne ljubi se vam — no, resnično, ako je še kaj pravice na svetu, takega trgovca Bog ne bode dopustil na sramoto vsemu trgovskemu stanu! Sicer pa, do tja je še daleč, Vode, predno bodete vi sezali v trgovsko življenje naše! Boga hvalite, ako ostanete še dolgo to, kar ste, nezasluženo plačevani komptoirist gospoda Zorca namreč. Trgovec, vi trgovec!«
In stari gospod raztegne vela ustna na zaničljiv nasmeh in seže po vžigalicah, da zapali pipo svojo. Mlademu možu se hipoma zresni obraz, in krepko odgovori:
»Vi zopet govorite neupravičeno, gospod Gregorij I Odkar delam poleg vas —«
»Delate? Vi ne delate ničesar.«
»Vidite, to je iz nova očitanje, kakeršnega ne zaslužim. Toda vi mi sploh dosihdob še niste dali pohvalne besede, nego vedno se zadirate name, bodisi, da vam delam po volji, bodisi, da se mi časih pripeti nezgoda, kakeršna se končno nahudi vsakomur, vam tudi —«
»Vode, jaz si prepovedujem  —«
»Ah, kaj, nezmotni niste! Izurjenejši ste od mene, to je vse. Kadar bodem jaz posloval toliko let kakor vi, delal ne bodem nič slabše, o tem bodite prepričani. Pomislite sami nase; morda je bil tudi kdaj  čas, ko ste —«
»No, kakšen čas?« vzklikne knjigovodja jezno. »Menda me celo poučujete?  Vode, tega vam ne svetujem, sicer —«
»Ne poučujem vas nikakor, gospod Gregorij! Tudi nečem vas poučevati. Reči sem hotel samo, da je bila tudi vam kdaj doba, ko niste gledali sveta jedino le s trgovskega stališča;   saj ste bili mladi . .«
»Mlad? Da, mlad, ali takšen ne, kakor ste vi!   Hvala Bogu!«
»Kakor sem jaz!« nasmeje se Vode in se zasuče na peti. »Kolikokrat ste mi že povedali to! Ali recite, gospod Gregorij, kakšen sem vender? Ali je to pregreha, da se ne zapiram v sobo kakor vi, kadar odhajate iz pisarne? Da hočem kaj imeti od sveta, da si časih poiščem   vesele   družbe,   da   hodim,   recimo v gledališče, na veselice?
A. Funtek:   Senanus.                                                      ioi
Ali res hočete, da bi hodil svojim potem, sam, zapuščen kakor vi ? Seveda, prepričan sem, da bi me radi videli takega, in tedaj bi bili morda zadovoljni z menoj, ali pa tudi ne. To ni tako gotovo, zakaj časih ste precej  čudni, gospod Gregorij!«
Vodetove besede so gospoda Gregorija zbodle do živega, to se je videlo iz sleharne poteze na njega obrazu. V prvem hipu je gledal kakor odrevenel na mladeniča, ki mu je z mirnim glasom pravil tolikanj pikre besede, nat6 pa je zrasel in se razkoračil dokaj oblastno.
»To je res lepo!« dejal je rezko in jezil obrvi. »Vode, ta nesramnost zahteva zadostila! In ako je še kaj pravice na svetu, po-plačate mi te besede. Čuden, jaz čuden! In zadovoljen bi bil, ali pa tudi ne! Bog ne daj, povejte vender, kdo je zadovoljen z vami ? Kdo more biti zadovoljen z vami? In čujte, tega, da hodim svojim potem, sam in zapuščen, kakor se vam je zazdelo reči, tega mi ne očitajte. To sploh ni očitanje. Jaz sam sem si izvolil ta pot, in žal mi ni —«
»Saj to je ravno,« prikima Vode mirno. »Zato pa se vam je srce toli zakrknilo, da obsojate vsakogar, kdor ne hodi po samotnem poti. Krivični ste ne samo proti meni, nego proti vsemu svetu. In to je zlo, verujte, da je zlo!«
»Vi me ne bodete učili!« razvname se knjigovodja. «Ali kaj —-vredno ni, da bi se pregovarjal. Saj je itak upati, da vas lepega solnčnega dne roka gospoda Zorca potisne prav v oni svet, katerega tolikanj ljubite, in kateri vas tudi ljubi tako. Haha, tedaj se bodete že učili, kaj se pravi hoditi po svojem poti! Ali čujte, Vode, takrat ne bodete znali hoditi, ker se niste nikoli učili! Kaj bi bili vi brez mene, da vas ne drezam, ne vodim jaz!   No, povejte, kaj?«
Rekši se gospod Gregorij porogljivo zarezi, mladeniču pa udari kri v lice.
»Res je, gospod Gregorij,* izpregovori grenko, »hudo mi ne bode, kadar pojdem odtod. Ali roka gospoda Zorca me ne pahne v svet, nego sam pojdem vanj in dobro bodem hodil po njem — morda kaj skoro! In takrat upam, gospod Gregorij, da spoznate krivico svojo, da končno, in bodisi po dolgih letih, celo čutite mojo roko, kako bode sezala v trgovsko življenje, kakor ste rekli. Mehak nisem, kakor si mislite; vsak vetrič me tudi ne upogne. Ali pri vas, gospod Gregorij, pri vas bi mi utegnilo zledeneti srce v mrzli sapi, katera brije okolo vas! Vi bi mi utegnili uničiti vse veselje do dela, kolikor ga še niste z otrovanimi pušicami svojimi!  Tako, da veste!«
Govoril je končno nekoliko krepkeje, nego je morda hotel. Iz-govorivši pa se je umiril in   lahkodušno   stopil k oknu   ter  gledal iz
102
A. Funtek: Senanus.
tesne mračne sobe v širi jasni svet. Knjigovodji je zastala sapa, in od samega strmenja je položil že prižgano pipo iz rok.
»Tega ne umejem,«  zamrmra naposled. Vode se obrne od okna-
»Ne umejete? No, dobro, da govorim jasno. Zgoditi se utegne, da ostavim to pisarno in začnem tržiti sam zase.«
Knjigovodja   zamahne z rokami in sede na svoj naslanjač.
»Vi, Vode? Bog mi zanesi, to je — haha, to je presmešno! Vi in tržiti! Sam zase tržiti!«
Nekaj takega, kar imenujemo sicer smeh, izvije se gospodu Gre-goriju. Toda smeh ni bil, nego samo ustna so se raztegnila, in zagr-gralo mu je.
»Je li, to je čudno?« vpraša Vode že popolnoma miren. »Toda smešno ni. Gospod Gregorij! Saj veste, da nisem kar brez ničesar, in poleg tega — oh, ali to je ravno, oh!«
Začuden gleda knjigovodja svojega tovariša. Naslonil se je na pisno mizo, povesil glavo in vzdihnil, kakor je že vzdihal vse popoldne. In tako je slonel dolgo časa, napdsled pa molče odšel k svoji mizi in težko sedel na stol.
»Bog sam umej tega človeka,« zagodrnja gospod Gregorij. »Prej možuje, kakor da je načelnik prvi trgovini na svetu, in sedaj vzdiha kakor otrok! Trgovec, to ne bode nikdar trgovec!«
Rekši užge pipo in seže iz nova po peresi.
»Gospod Gregorij!«  izpregovori zdajci Vode.
Postarni mož nejevoljno zarenči, vender piše dalje.
»Nekaj bi vas vprašal.«
»Za vraga, torej vprašajte! Toda hitro. Ali se vam kaj ne ujema
v
v računu? Čuda bi ne bilo.«
»Ej, pustite račune, nekaj drugega je. Gospod Gregorij, ali kdaj citate kaj drugega, nego poročila  o kurzu ?«
»Čemu to vprašanje?«
»Zato. Glejte« — rekši že stoji Vode s knjižico v roki pri mizi gospoda Gregorija — »zato, ker bi vas vprašal, ali ste že kdaj brali to knjižico?«
Knjigovodja po strani pogleda zlatoobrezani zvezek, katerega mu drži Vode pred oči.
»Kaj je to? Ne spominjam se.«
»Prešernove poezije so —«
»Poezije, za Boga, poezije!« vzklikne gospod Gregorij. »In te nosite s seboj v pisarnico, berete jih celo, nikar da bi delali? Vode, to preseza vse meje.   Poezije in trgovske knjige!«
A. Fantek:  Senanus.
103
»Res, to se ne ujema, temu ste živa priča vi,« nasmehne se Vode.  »Bodisi, vi jih ne marate, to vem —«
»No, torej —«
»Potrpite ! Gospod Gregorij, ali ste bili kdaj zaljubljeni ?«
Čuden je bil učinek teh besed; mladenič izvestno ni pričakoval takega. Stari knjigovodja je zdajci vrgel pero na odprto knjigo, da je kanila tinta po lično popisanih listih, in razdražen šinil po konci. Hropeč se postavi pred  Vodeta in mu srepo gleda v oči.
Mladič, vi si dovoljujete govoriti z mano kakor še nikoli!« vikne mu hripavo. »Marsikatero nemarnost sem prebil od vas, Vode, sami veste, koliko. Zamižal sem z jednim očesom, kaj z jednim, z obema sem zamižal, da ne bi videl vaše malomarnosti, kateri sem tolikokrat priča v tej pisarni, in katerih jedna je že vredna, da bi se za vselej poslovili od tod — ali da bi me smešili vi, ki ne veste ničesar o svetu in nehvaležnosti njegovi, tega vam ne oprostim nikoli! Tega ne pre-bijem! Jaz ali vi! H gospodu Zorcu pojdem, pri tej priči pojdem, in ako je še kaj pravice na svetu, tega ne bode trpel, da bi njega služabnik — kaj pravim, služabnik — njega stari tovariš in prijatelj moral poslušati tolikanj žaleče besede, katere mu govori neizkušen, nezrel mladenič!   Sram vas bodi, kesali se bodete pozneje!«
Rekši seže gospod Gregorij po klobuku in palici, da odide. Skrajno začuden ga gleda mladi mož — siromak seveda ne ve, kako se je nevedoma doteknil tajne rane v srci starega gospoda!
»Ali čujte, gospod Gregorij —«
Knjigovodja se hipoma obrne do njega.
»Z vami nobene besede več!« reče ledeno.
»Toda kaj je to hudega, ako   sem vas vprašal —«
»Jaz si prepovedujem vsako vprašanje, umejete? Vi da bi me pikali —«
»Ali prisegam vam —«
Knjigovodja že stoji pri vratih.
»Kar ste hoteli, evo vam! Gospod Zoreč vas vsekakor nauči, kako se je vesti proti svojim predstojnikom, ako je še količkaj pravice na svetu. Prvič in zadnjič ste mi očitali, da sem bil nekdaj zaljubljen — «
»Aha, tako torej!« vzklikne Vode presenečen. »Haha, torej res, vi, gospod Gregorij, haha!«
Ne more si kaj: krčevito se oprime stola in se glasno zasmeje.
Da mu je povedal Vode, ne vemo, kaj, nič bi ne bilo zbodlo gospoda Gregorija bolj nego ta vzklik in smeh,   in nič bi ga ne bilo
104                                                     A. Funtek ;   Senanus
obdržalo v sobi. Tako pa se je razljučen postavil pred Vodeta in dejal zamolklo:
»Izpregovorite še jedno besedo, in Beg mi je priča, da vas pobijem pri tej priči, ako je še kaj  pravice na svetu!«
Gledajoč razpaljenega knjigovodjo, Vode resnično spozna, da bi bilo najbolje, ako se poda, dasi ve, da ni treba doslovno jemati njegove grožnje. Zato se zresni in reče: * Resnično, gospod Gregorij, oprostite mi, žaliti vas nisem hotel. Saj vem, da niste tako hudi, kakor se delate. Sploh ne umejem, kaj vas je moglo tolikanj razvneti. Nedolžno moje vprašanje, ali ste bili kdaj zaljubljeni — no, no, po-trpite, saj ne mislim ničesar hudega — to mi je prišlo le od tod, ker je moje razmerje takšno . . . kak6 bi vam povedal brž — no, sramovati se mi ni treba, ker sem se zaljubil, gospod Gregorij! In še kako zaljubil —  oh,  oh!«
Te besede nekoliko utolažijo knjigovodjo. Sicer gleda še jako razkačeno, ali stisnjena ustna se mu polagoma razklenejo, in zaničljiv izraz se prikaže na njih.
»Bog sam se vas usmili, Vode! Še tega je bilo treba za brez-umnosti vaše . . .«
Mladenič ga rahlo prime za roko.
»Saj ne tajim, da sem nekoliko drugačen nego sicer. Moj Bog, kdo bi ne bil ? Ali to se že zgodi tako, gospod Gregorij, in zato mi ni treba šteti v zlo, ako vas časih razdražim nehote. Navzlic vsemu zadiranju me imate celo nekoliko radi — sezite mi v roko, da se zopet sprijazniva! Kaj to, ako si poveva resnico? Jaz vam ne zamerim ničesar, dasi bi časih želel, da bi mi bili   nekoliko milejši sodnik.«
Gospod Gregorij molče postavi palico v kot in obesi klobuk na navadni prostor. Nato sede in se s komolci podpre ob pisno mizo. Majhen molk nastane. Vode hodi nemirno po sobi; končno se ustavi pri knjigovodji.
»Ledenega srca nimam v prsih, gospod Gregorij, in popolnoma sem prepričan, da bi ne bilo prav, ako bi ga imel. In ako še prisije žarek vanje, kakor je prisijal meni, tedaj —*
»Stara pesem!«  zamrmra knjigovodja.
»Seveda, stara kakor človeštvo! Mlado srce je občutno; vname se kakor — ne, obrabljene primere nečem! Dovolj, moje se je vnelo, in zato —«
»Zato berete pesmi, je ii?*   grohoče se gospod Gregorij.
»Morda. Zaljubljen človek ni za trgovske knjige. Ako že ne morem govoriti, o čemer bi rad, zakaj bi vsaj ne bral,  kar se do cela ujema

A. Fantek;  Senanus.                                                105
s sedanjim razmerjem mojim? Verujte mi, lepa pesem v takih hipih čudovito vpliva na srce —«
»Kaj pak, da se še bolj užge tisti brezumni plamen!« zagodrnja stari knjigovodja in si iz nova užiga pipo.
»Prosim vas, ne govorite tako!« reče Vode iskreno. »Vi seveda samo živite v svojih knjigah, in brezpametno se vam vidi vse, kar je zunaj njih. To ni dobro, to ni  — «
Gospod Gregorij zamahne z roko.
»Pustite to; kadar vam pridejo moja leta, govorili bodete drugače.«
»Vaša leta? Vsekakor. Ali sedaj se mi še razgrinja svet, kateri se vam je že davno zaprl, ker ste sami hoteli tako, in do mene še polje življenje z vsemi svojimi sladkostimi in tudi z bridkostjo svojo. Kadar mi zledeni srce —«
»Kaj  pak, ne govorite toli otročje 1«
»Da, zledeni srce«, vzklikne Vode, »kakor je zledenelo vam, takrat seveda mi ne bode do življenja.  Ali sedaj mi še bije toplo —«
»Za koga neki?« roga se gospod Gregorij.
»Za koga? Za njo.«
»To je seveda povedano dokaj točno.«
»Bodisi. Kaj bi vprašal po imeni, saj ne ljubim imena! In odkritosrčno vam rečem, gospod Gregorij, niti ne poznam ga. Sploh ne vem ničesar . . .«
»To je popolnoma po vašem,« zarezi se knjigovodja iz nova. »Lepa je seveda, mlada . . .«
»Da, lepa je in mlada!« vzklikne Vode navdušeno. »Oh, gospod Gregorij, ako bi jo videli, prepričan sem, da bi ne govorili tolikanj porogljivo. Lepota ima moč do sleharnega srca, in bodisi, da je tudi vaše.«
»Ali zopet začenjate?« reče knjigovodja srdito. »Sploh bodi dovolj, Vode. Itak ne umejem, kako sem mogel toliko časa poslušati vaše neslanosti. Nobene besede več! Priporočal bi vam, da si izbijete vse te neumnosti iz glave — ondu vas čakajo računi, vanje se zatopite! Točnost, Vode, to je prvi pogoj dobremu trgovcu, in točnost vam priporočam najbolj. Ako pa že sami nečete delati, pustite vsaj mene. Lep trgovec bodete vi, rad bi vas videl. Za mesec dnij vam zapro prodajalnico!«
Toliko je Vode še poznal starega knjigovodjo, da je tedaj raz-merno dobre volje, kadar ga jame učiti in semtertja tudi zbadati, Da ne bi provzročil novega prepira, molčal je in zamišljeno gledal v
io6
A. Fuutek:  Senanus.
tisti košček nebesne modrine, katera se je svetila skozi okno. Gospod Gregorij pa je nadaljeval:
»Tako, tako! Sedaj tudi vem, zakaj tako silite od nas! Dekle vam roji po glavi — no, častitam prihodnji soprogi vaši, ki bode kraljevala v vaši trgovini. Lepo bode to, vzgledno in točno 1 Oženiti se seveda mislite, kaj  ne?«
»In sicer kar najhitreje,«  potrdi Vode.
Knjigovodja skomizgne z rameni.
»Kar na roko, je li ?(<
»Tega ni treba, gospod Gregorij! Povedal sem vam že, da imam nekaj —«
»Ona tudi?«
»Ona? Kako li vprašate tako? Saj je niti ne poznam, saj niti ne vem — —«
»No, dobro, dobro!« zarezi se knjigovodja in omoči pero. »Samo to vam še povem, Vode, in potem me pustite v miru: Spominjali se bodete še presrečne dobe, ko ste poslovali pri nas, in solznih očij bodete gledali nanjo! Samo prepozno bode . . . Ne poznate je! Seveda, bogata je, da nič takega; žal, da bode bržkone baš obratno! Lep začetek, lep konec! Povem vam, rad bi učakal ta konec, in ako je še kaj pravice na svetu, učakam ga. Takrat pa mi ni treba praviti, Vode — «
»Ah, kaj,« vzklikne mladenič sedaj venderle jezen, »neumnost je bila itak prevelika, da sem izpregovoril besedo z vami. To bi si bil že lahko prej naštel na prste, da se bodete samo zadirali name kakor po navadi. Vi in ljubezen! Ali prepričani bodite, konca ne učakate, zaklinjam se, da ne! Videli bodete še, kaj vzmore Vode, ako le hoče!«
Rekši se hipoma obrne in gre trdih korakov k svoji mizi. Gospod Gregorij zahrka porogljivo, kar more, užge pipo in se zaglobi v prejšnje delo. Pokojno je zopet v pisarni, kjer se je nekoliko prej mlado bodro življenje upiralo postarni preračunjajoči resnobi; skozi zamreženo okno pa se vsipljejo posamični solnčni žarki, in iz nova praska dvoje peres po popirji . . .                             (Dalje prihodnjič.)
A. Fuutek:   Senanits.
159
Senanus,
Spisal A. Funtek.
(Dalje.)
II.
preprosti hiši na predmestji, začrneli od starosti, imel je gospod Gregorij majhno sobo v prvem in jedinem nadstropji. Posebnega razgleda ni bilo iz nje, saj je videl samo na tesne, precej temotne ulice, kamor se je le malokdaj izgubil brezposeln izprehajalec, in na dolgo vrsto nasproti stoječih hiš , nizkih in zanemarjenih, kakeršne iz večine vidiš po predmestjih. Staremu knjigovodji ni bilo dosti do lepega razgleda, še menj do tega, da bi ob svojih dohodkih prav lahko stanoval v lepšem delu mesta; zadovoljen je bil s stanovanjem svojim in sicer ni pogrešal ničesar.
Reči ne moremo, da bi bil prijazen dom, v katerem je prebival priletni samec. V nizki zatohli sobici je stalo samo najpotrebnejše pohištvo, postelj, omara, miza in stol, vse iz stare dobe, kolikor toliko že tudi poškodovano. Stara strežnica Katarina, ki je postiljala gospodu Gregoriju, brisala prah s pohištva, kolikor se ji je zdelo potrebno, semtertja z metlo potegnila po črvivih tleh in sploh gospodinjila v samčevi sobi, dejala je sicer nekoč jako ponižno, da bi onih dveh na pol zaslepelih oken kar nič ne kazile zavese, da bi ne bilo napačno, ako bi si gospod omislil tudi nekoliko cvetic nanji, in končno kupil to ali ono malenkost, ki lepša stanovanje, ali gospod Gregorij ji je povedal prav suhotno, da že sam ve, česa je treba ali ne, in dobro je bilo. Zavese za okna ? Neumnost! In cvetice ? To je za otroke ali sploh za ljudi, ki ne vedo kam s prostim časom, nikar pa zanj. Pohištvo je držalo najmenj dvajset let, dobro bode že šs toliko časa, dokler živi.   Na stara leta si ne bode kupoval ničesar.
Ostalo je torej tako, kakor je bilo, in Katarina je še vedno brisala prah z one črvive omare, z razmajanega stola, odpirala in zapirala okna brez zaves in cvetic ter nikoli več priporočala gospodu, kaj in kako, dasi gospod Gregorij ž njo ni ravnal tako odurno kakor z drugimi ljudmi, ker je je bil navajen in dobro poznal nje dobra in slaba svojstva. Sicer pa tudi ni bilo dosti prilike za daljši razgovor, ali bolje,  nobene ni bilo.   Zakaj knjigovodja je tičal do pozne večerne
i6o
A. Funtek:  Senamis.
ure v pisarni in zjutraj tudi že odhajal zarana — kam? V pisarno seveda. Poštene besede mimo vsega ni bilo govoriti ž njim; dnevni dogodki — saj se vender vsak dan pripeti kaj novega, kar ljudje radi poslušajo — niso ga zanimali, in tako je torej prišlo, da gospod Gre-gorij po mesece in mesece ni izpregovoril pet besed s svojo strežnico; niti mesečnega svojega plačila ni prejemala neposredno od njega, temveč ga redno dobivala prvega dne vsakega meseca na mizi v zaprtem zavitku.
Iz početka, morda pred desetimi leti, zanimala se je seveda dosti bolj za svojega gospoda in opazovala ženski natančno, kaj počenja v brezposelnih svojih urah. Ali skoro se je prepričala, da je jeden dan takšen kakor drugi. Kadar je bil knjigovodja dobre volje, naslonil se je z neizogibno pipo v ustih na okno in gledal na ulice, sicer pa težko sedel na stolu in puhal dim predse, da bi ga bil kar rezal. S knjigo v roki ga ni bilo videti, pač pa so ležali po mizi precej obrabljeni časopisi, iz večine posuti z neumevnimi številkami, tako da se nikakor ni dalo misliti, kako more človek nepremično strmeti na tiste puste in dolge vrste. Točno ob osmi uri zvečer je oblekel dolgo, precej ogoljeno suknjo in počasi in zamišljen stopal v krčmo »k zlati luni«; ondu je s6del za posebno mizo v kot, večerjal, izpil nekoliko piva in ob poldesetih že prikorakal dom6v, prav tako počasi in zamišljen, kakor je šel z doma. Nato je šel spat in spal zopet točno do sedme ure ter odšel v pisarno, ne da bi si bil poživil želodca s kaker-šnokoli pijačo ali s kakeršnimkoli ugrizkom.
Kaj čuda, ako se je torej splošno sodilo, da je knjigovodja gospoda Zorca skop kakor malokdo.   Toda skop ni bil, samo potreboval
v
ni ničesar. Čemu tudi? V druščino ni zahajal, veselice je menda poznal samo po tem, kar je semtertja slišal o njih, obleke si ni kupoval več, nego je bilo neizogibno treba, pojedal in popijal ni, prvič, ker ga ni veselilo, in drugič, ker v trgovskem poslovanji ni nič hujšega, nego s pokvarjenim želodcem in motnih možganov sedeti pri pisni mizi. Resnično, gospod Gregorij bi bil izhajal s četrtino plače, katero je prejemal od svojega gospodarja Zorca! Kar mu je ostajalo na mesec, to je redno nosil v hranilnico — kaj pa je sicer hotel z denarjem — ali nosil ga je brez pravega določenega namena, zakaj misliti ni bilo moči, da bi si rad kaj prihranil za stara leta. Saj bi ti povedal vsak otrok, da bode gospod Gregorij pisal v trgovini gospoda Zorca, dokler se mu bode le mezinec gibal na roki! Za bolezen si tudi ni bilo treba založiti Bog ve kaj; bolan ni bil še nikoli in takih suhotnih in koščenih ljudij tudi ne podere iz lepa.   Da bi hranil
A. Funtek:   Senanus.
ibi
komu drugemu ?   Knjigovodja je bil popolnoma sam na svetu, in zato se niti natanko ni dalo misliti, kam bi prešel denar po njega smrti.
Ako se torej vse prav preudari, to ni bil postarni mož nič drugega nego neznatna številka, katero je zapisala priroda v svojo poslovno knjigo k onemu malenkostnemu dolgu, kateri se poravna tedaj, kadar pride dospetni rok in se oglasi smrt, da prejme terjatev svojo!
Bilo je nekoliko dnij po onem dnevi, ko se je gospod Gregorij tolikanj pregovarjal s svojim tovarišem Vodetom. Grdo deževno vreme je bilo, dela knjigovodja ni imel toliko, da bi bil moral poslovati čez uro, in zato je prišel že o mraku dom6v. Postavil je stol k oknu, potegnil iz žepa časopis in vteknil dolgo pipo med z6be. Dež je škropil na okna, v sobi je bilo precej hladno in zategadelj seveda neprijetno, tako da je bil knjigovodja še slabše volje nego sicer. Poleg tega se je v pisarni ves dan jezil na Vodeta, ki mu ni nobene stvari naredil po volji, vender pa bil tako nesramen, da je do cela hladnokrvno, in kar je gospoda Gregorija še sosebno togotilo, tudi brez sleharnega ugovora poslušal vse rezke besede svojega predstojnika.
Brezgibno je strmel postarni mož na ono stran časopisa, kjer so bila natisnjena poročila o kurzu, dnevne cene, trgovska naznanila in sploh strogo trgovske stvari, kar se je začulo lahko trkanje na vrata. Jako presenečen je pogledal preko naočnikov na duri, zakaj dobro dolgo že nihče ni potrkal na njega stanovanje.
V tem pa se že odpro vrata, in v sobo stopi — gospod Gregorij šine s stola, kakor bi bilo treščilo predenj — v sobo stopi mlada cvetoča deklica, ki mu želi dober večer in nato rahlo potisne vrata za seboj ...
Knjigovodja ne veruje svojim očem. Ženska, mlada, lepa deklica v njegovem stanovanji! Semkaj, v to nizko sobo, kamor ni smeti stopiti nikomur, semkaj je prišlo žensko bitje, katerih se izo-giblje, kjerkoli more, katere sovraži — in še kako sovraži! — od one dobe . . . ne, ni da bi mislil dalje ! Popolnoma vzravnan stoji poleg stola, strmi kakor nezavesten na mladenko in diha težko. Vsa kri mu je udarila v obraz, in srce mu utriplje, kakor bi mu hotelo raznesti stare koščene prsi.
Ako bi ne bil gospod Gregorij tolikanj osupel in ne premišljal samo o nezaslišani resnici, da je ona dčklica prestopila prag njegovega doma, nedvojbeno bi ga bila prevzela izredna lepota te usiljenke. Oblečena je bila preprosto, toda lično, bila vitke rasti, obilih zlato-rjavih las, ki so ji v dveh kitah izpod lahke rute padali po ramenih, nežnega, lepo rdečega lica,   in iz sinjih očij ji je sijala nekova ljubez-
ii
l62
A. Funtek:  Seuamis.
niva šegavost, ko je gledala na slokega moža, ki je še vedno stal ves otrpel poleg stola. Bilo je resnično, kakor da je svetel solnčen žarek prisvetil v mračno stanico gospoda Gregorija!
»Dober večer, gospod Gregorij!« pozdravi ga neznanka iz nova. Kako je bil to mehak, prikupen glas! Knjigovodja se zgane po vsem životu, nat6 si potegne z roko preko čela.
»Kdo ste?« zajeca naposled in jo gleda, kakor bi se bil ravno vzbudil iz sanj.   »Kako prihajate sem?«
Deklica se nasmehne in stopi za korak bliže. Gospod Gregorij se prav za toliko umakne.
»Kdo sem? Kako prihajam sem? Oh, kako seme bojite!« zasmeje se neznanka iz nova, in dve vrsti belih zob se ji pokažeta med živordečimi ustnicami. »In odzdravili mi tudi še niste 1 Res je, gospod Gregorij, prav takšni ste, kakor so mi pripovedovali. Jaz pa nisem verjela vsega in jako radovedna sem bila na vas.   Ali ste res tako hudi?«
Strupen pogled jo zadene iz sivih očij, ali ona nadaljuje živahno :
»Moj Bog, kako srepo me gledate, kakor bi me hoteli kar pre-dreti! No, ako vam ni prav, da sem tukaj, le povejte mi. Samo nekoliko naj vam pospravim po sobi in steklenico vode naj vam prinesem — ej, resnično, redu nimate prav nobenega I Poglejte, kako je vse razvlečeno, oh, in kak6 je pusto in mrzlo v sobi vaši! Brr! Tukaj ne bi hotela bivati za nič na svetu! In ta dim! In ta zaslepela okna ! In one velike pajčevine na zidu!   Ne, resnično, to vam rečem —«
»Ali kdo ste vender?* zakliče knjigovodja, ki se je naposled venderle vzdramil iz omotice.   »Kaj sploh hočete?   Kdo vas je klical ?«
Bil je zopet oni trdi suhotni glas, s katerim je vselej govoril gospod Gregorij, kadar je moral govoriti. Da, bil je celo osornejši, bil je kar hripav.
Ona zmiga z rameni.
»Saj sem vam vender povedala, kaj hočem«, reče mu prijazno. »Oh, z vami res ni govoriti nobene besedice. Človek bi se vas malone bal, ko ste tako odurni  —«
Knjigovodji se zježe obrvi.
»Cujte me«, reče ledeno, »meni ni popolnoma nič do tega neslanega blebetanja. Čim prej odidete, od koder ste prišli, tem bolje bode.   No, ali bode kaj ?*
Pri zadnjih besedah je že iztegnil koščeno svojo roko in pokazal na vrata. Neizrecna razdraženost se mu bere z velega obraza, zato se deklica hipoma zresni, v očeh pa se ji zablisne kakor od velike nejevolje.
A. Fuutek:   Senanus.
163
»Nič zato, kakor želite.   Za vašo prijaznost se itak ne pulim —«
»Toda, ako je še kaj pravice na svetu, gospodičina, ali kaj ste že, zapovedujem vam, da me pri tej priči pustite samega, sicer, sicer —«
Knjigovodja išče besed, da bi dal duška neizmerni jezi, katera se mu dviga v srci. Izpozabi se celo tako, da se krčevito stisnjenih pestij postavi prav trdno pred njo.
»Iz sobe!   Takoj!«
»Tudi ako vam ne pospravim?«  reče ona mirno.
»Kaj pospravite? Kaj hočete pospraviti? Ali sem vas klical? Za pospravljanje je stara Katarina — vi pa   —«
»No, jaz pa prihajam namesto nje, tako je!« prikima deklica. »Nič se ne bojte! Saj vidim, da bi se me radi iznebili, čim prej tem bolje. Sam6 vode vam še prinesem in potem grem. Kaj pak, uljudnost je lepa stvar, in vi ste res jako ljubeznivi.«
Knjigovodja jo gleda kakor obsteklel, in počasi se mu povesijo roke.
»Namesto Katarine prihajate?« izpregovori zateglo. »Kaj — kdo pa ste prav za prav?«
»Ali veste, da niste vredni nobenega odgovora, ker ste se tolikanj zadirali name?« reče deklica, sedaj že zopet tak6 prijazno kakor iz početka. »No, da vidite. Teta moja je nekoliko bolehna in o slabem vremeni ne more dobro z doma; zato sem prišla jaz, da vas vprašam, česa želite i. t. d. Vi pa ste velik nehvaležnik, gospod Gregorij!«
Knjigovodja zahrka.
>:>Tak6, tako, Katarina je vaša teta?* meni počasi in tlači svojo pipo. »Bolna je, pravite? Seveda, ženske itak niso nič prida, za nobeno rabo niso.   Da jih le nekoliko glava boli —«
Deklica zamahne nejevoljno z roko.
»Kaj pak, popolnoma ste brez srca! Ubogi stari ženi, ki še nikoli ni okusila ničesar dobrega, rogate se celo, kadar jo podere bolezen. Da, to je prav po vašem, ali povem vam, da takšnih besed ne bodete govorili vpričo mene nikoli in nikjer.«
Knjigovodja raztegne ustna na širok in zloben posmeh.
»Glejte, glejte, kaj si domišljate! Kdo pa vam daje pravico, da tako govorite z menoj? Odkod ste prejeli dovolitev, da ste prestopili prag mojega stanovanja? Od tete, ne li? No, dobro, povejte ljubeznivi teti svoji, da jo lepo zahvaljam, ker mi je poslala takšno namestnico na vrat. Seveda! Se tega mi je treba. Na stara svoja leta naj bi še poslušal, kako me poučuje tako nezrelo in predrzno dekletce, kakeršno ste vi!«
h*
164
A. Funtek:  Senanus.
»Toda —«
»Nič toda!« razvnanie se knjigovodja in udari z nogo ob tla, »tam so vrata — idite! Ne potrebujem vas. Meni ne bodete pospravljali ničesar. Rajši se zadušim v prahu. In če mi prinesete pijače od suhega zlata, jaz je ne pijem. Iz vaših rok že ne. Kakšna predrznost, vgnezditi se na mojem domu! Pojdite, pri tej priči 1 Stari Katarini pa povejte, naj pride jutri sama, ako hoče, sicer je sploh ni treba. Postrežnic je na izbiro. No, ali bode kaj? Takšna nesramnost be-raška!«
Deklici se je razširilo milo sinje oko, ko je tako govoril knjigovodja, in strepetala je, kakor da jo obhaja huda slabost. Naposled pa se ji porose oči, in bridke solze se ji utrinjajo po obledelih licih. »Moj Bog, to tudi šel« vzklikne bolestno. Zakrije si obraz z roko in glasno zaihti, potem pa zbeži iz sobe brez odgovora, brez pozdrava. Knjigovodja še čuje, kako joka zunaj na hodniku, potem je zdajci vse tiho . . .
Nekoliko hipov strmi' gospod Gregorij na vrata, ki so se že davno zaprla za ihtečo deklico, nato se odločno obrne in stopi k oknu. Zunaj še vedno škropi dež po strehah; dolge večerne sence legajo po zemlji. Postarni mož puha goste oblake predse in diha težko. Čudo ni, saj se je razjezil kakor že dolgo ne. Ali pokazal se je tudi moža, kakeršen mora biti proti takim ljudem! Da je ne bode več v njega sobo, o tem je prepričan tako trdno, kakor o tem, da ni najmanjšega pogreška v njega trgovskih knjigah; gorje tudi, ako bi prišla! Kolika predrznost! Kakšne besede je moral preslišati, on, knjigovodja firme Zorčeve, od nje, uboge stvarce, o kateri ne ve drugega nego to, da je stara Katarina nje teta! In Katarina, ta naj se varuje, kadar mu pride zopet pred oči; njo tudi izpove, kakor je vredna in kakor je izpovedal že tega in onega, ki ni točno izvrševal svojih dolžnostij . . . Zakaj bolezen je toli prezorna laž, da bi je ne verjel nobeden človek ; ono neslano dekle se je bržkone hotelo vtihotapiti v njega dom, da bi videlo na svoje oči, kakšen je gospod Gregorij in domačnost takšnega samca!
Gospod Gregorij pogleda na uro. Nekoliko čez sedem šele 1 Koliko časa še, predno pojde večerjat! Kdo vender ga je premotil danes, da ni ostal v pisarni? Koliko nejevolje in jeze bi si bil prihranil, da je ostal ondu, kamor vsaj ne stopajo takšni nepovabljeni, nadležni gostje! Odslej niti ne bode popolnoma varen na svojem domu, o katerem si je dosihdob domišljal, da je otok sredi morja, otok, kateremu vlada samo on . . .
A. Fuutek:  Senanus.
165
Razdražen prižge luč, sede k mizi in razgane časopis, kateri mu je v prejšnji nevihti padel na tla. Zopet strmi na ona trgovska poročila, ali kdo ve, kako je to, nocoj kar ne more brati. Nikoli se še ni pripetilo, da bi bil odložil časopis, predno ga ni prečital do poslednje vrste, nocoj ga ne zanimljejo najvažnejše stvari. Seveda, preveč se je razvnel, saj še sedaj vse vre po njem. In kar ga jezi najbolj: one črke in številke mu kar plešejo pred očmi, med njimi pa se kaže dvoje sinjih očij in ga gleda toli bistro, da se mu zdi, kakor bi ne mogel prebiti teh pogledov. Srdito položi časopis na mizo, nasloni se na stol in zamiži, da bi ne videl ničesar, ni črk nI številk, ni tistih očij . . . Ne, tako ni nič! To je še slabše! Sedaj jo vidi celo natanko pred seboj, ono predrzno dekletce, ki je prestopila prag njegovega doma. Prav takšna je stala pred njim: vitkorasla kakor gozdna jelka, živa kakor lahkonoga srna, mehkega, nežnega lica, po ramenih pa sta ji padali dve debeli kiti zlatorjavih las! In zdi se mu celo, da čuje nje smeh, kateri mu kar zveni po duši, čuje potem, kako ihti, vidi, kako beži iz sobe — dovolj bodi, dovolj!
Hipoma se vzdigne in hodi težkih širokih korakov po sobi. Ali se mu je zmedlo v možganih? Ali je sploh vredno, da premišlja o vsem neprijetnem prizoru, nikar da bi ga pozabil? Ali ni bilo morda prav, da je ravnal tako odločno, tolikanj brezozirno ? Seveda je bilo prav, kako pa je hotel ravnati drugače! Čudno je samo to, da ni toli zadovoljen, kakor je bil vselej, kadar je komu na vsa usta povedal, kar mu je šlo, kadar je do skrajnosti branil svoje stališče, svoja načela . '. .
Načela! Knjigovodja obstane pri mizi in gleda na trepetajoči pla-menček v svetilki. Kakšna načela je branil danes? Nehotoma si po-gladi redke lase in se zamisli. Seveda je branil načela! Tega ne trpi, da bi kdo nepozvan stopil k njemu v stanovanje, nikar še, da bi prišla vanje takšna brezstidna stvarca, kakeršna je bila ona To je izvestno tudi načelo. In zakaj ne trpi tega ? Ej, to so neprijetni spomini, katerih neče buditi; to je zastarela stvar, katere ne kaže vleči iz tiste obile starine, katero je vrgel v najtemnejši kot svojega srca, ko so ga minile vse mladostne neumnosti. Utegnil bi se res še domisliti, da je bil sedanji resni mož nekdaj menj resen mladenič, kateri se je dokaj bolj zanimal za življenje okolo sebe nego dandanes! . . .
Knjigovodja si ne more pomagati: kar samo po sebi se mu plete v glavi, in to, kar je bilo baje pokopano na vse večne čase, oživlja se zopet, kakor da. se je zgodilo včeraj.   Pipa mu je ugasnila
i66
A. Funtek:  Senanus.
v ustih, on ne ve ničesar, nego stoji nepremično pri mizi sredi sobe ter misli in misli . . .
Kako je že bilo tisto ? V prav takovi preprosti hiši, kakeršna je sedanja, stanoval je mladi komptoirist, zadovoljen sam s seboj in z vsem svetom. Gori nad njim pa je prebival upokojen uradnik z jedino svojo hčerjo, živo, vedno veselo, vedno pojočo deklico, katere srebrni glas je čestokrat slišal nad sabo, kadar je slonel pri odprtem oknu in marsikaj ugibal o sedanjosti in še več o prihodnjih dneh. Kako lepo so mu zvenele na uho one preproste pesemce, katere je prepevala tolikanj izrazno in mehko! In kadar jo je slučajno srečal na stopnicah — srečal pa jo je pogostoma — tedaj se mu je vselej nje podoba vtisnila živeje v srce, in zdelo se mu je, da bi bil najsrečnejši človek na svetu, ako bi ga ljubila ta vitka cvetoča mladenka. In zgodilo se je res samo po sebi, da jo je jel pozdravljati na stopnicah, na ulicah, na šetališčih, saj je vender skrajno neprijetno, ako se molče srečujejo ljudje, stanujoči v jedni hiši! Prijazno mu je odzdravljala, in dozdevalo se mu je celo, da ga je vedno pogledala posebno ljubeznivo in bistro. Kar zaskelelo ga je v srci, kadar so se uprle vanj te velike jasne oči . . . »To ali nobene!« Tako je sklenil tedaj navdušeni gospod Gregorij in čakal jedino ugodne prilike, da bi ji razkril vsa ona čustva, ki so mu dvigala in stiskala   zaljubljeno dušo  . . .
Ali kako je že bilo pozneje? Mlad gospodič je začel zahajati v drugo nadstropje; srečaval ga je češče, nego je bilo dobro in potrebno. Kako neizmerno je črtil tega gospodskega mladeniča, na čegar ustnih se je gibal veden smeh, kadar je stopal po stopnicah, drobno paličico vrteč v nežni beli roki! . . . Ali ona, ona je bila še vedno prav tako prijazna ž njim in niti zapazila ni, ali tudi ni hotela zapaziti, da jo gospod iz prvega nadstropja pozdravlja dokaj hladneje nego sicer. Tista njegova hladnost! Kako težko se je delal hladnega, ko je vse kipelo v njem od ljubezni, sovraštva in ljubosumnosti! Bilo mu je časih, kakor da se mora o belem dnevi zgruditi pred njo na kolena in zakrikniti na ves glas, da jo ljubi, da kar ne more živeti brez nje! Ali dasi je bila uljudna in ljubezniva, nekaj je sijalo iz nje očij, kar mu je podiralo vso srčnost. Tega bi ne prebil, da bi se onidve modri zvezdi osuplo, vprašaje uprli vanj in bi morda izginil presrčni nasmeh z živordečih lic . . .
Odlagal je in odlagal, dokler ni bil nekega večera nema priča prizoru, ki se je vršil na stopnicah. Gori je stala ona, kateri je posvetil vse mišljenje in čustvovanje svoje, in svetila onemu osladnemu mladeniču, ki se je baš odpravljal na odhod.   Gospod Gregorij je za-
A.  Funtek:   Senanus.                                                      167
škripal z zobmi in obstal brezglasno. Videla ga nista, saj se tudi nista menila za nič in za nikogar. Zapazil je, kak6 ji je stisnil roko in jo poljubil na ustna . . . Stemnilo se mu je, in opotekal se je v sobo. Ondu se je zgrudil na stol in premišljal vse tisto, kar premišlja človek, kateremu se je hipoma zgreznila najlepša nadeja v prazen nič . . .
Zvršilo se je potem vse, kakor se je moralo. Gospod Gregorij se niti ni dosti čudil, ko se je lepega solnčnega dne pred hišo ustavila kočija, da odpelje srečna poročenca. Zježenih obrvij je stal pri oknu in strmel na nevesto, ki se je še poslednjič ozrla na dosedanji svoj dom. Tedaj se je nje oko ujelo z njegovim, in prikimala mu je tako prijazno kakor le kdaj, toda njemu se je dozdevalo, da se mu le roga . . . Zaloputnil je okno, da se je kar potreslo po sobi, in se umeknil k nasprotni steni.
Tako se je torej zgodilo, da se je gospod Gregorij zarotil proti vsemu svetu in neizrecno sovražil njo, katero je ljubil, kakor le more ljubiti srce človeško, in takisto črtil vse, kar bi ga količkaj spominjalo njega izdane ljubezni. Izdane ? Da je bil pravičen, priznal bi si, da ona niti ni vedela o nji 1 Toda preveč ga je peklo, da bi bil pravičen. Niti pozneje ni sodil mirneje, sovraštvo do ženstva se ni poleglo. Vse laž, vse licemerstvo! Umeknil se je v zatišje, da bi ga nikoli več ne zmotilo gladko žensko lice, prijazen nasmeh na rdečih ustnih, ljubezniv žarek iz jasnih oČij . .  .
Mirno je živel v samoti dokaj let. Danes pa — danes so valovi življenja zanesli na njega otok deklico, katere se je sicer srečno od-križal, katera pa mu je vender tolikanj premotila blaženi pokoj, da se nikakor ne more utešiti. Kako li še vse trepeče v njem l Ne, takisto razsrditi se ne sme nikoli več, sicer bi umrl od jeze!
Knjigovodja se krepko vzravna, postavi pipo v navadni kot ter vzame   klobuk in dežnik.   Nato   ugasi luč  in   stopa   trdih korakov iz
v
sobe. Cas še ni za večerjo, ali bodisi. Nocoj kar ne more biti sam. Ondu »pri zlati luni« vsaj ne bode mislil na to, kar je moral prebiti tega usodnega dne! —
Tisti večer pa se je zgodilo resnično čudo: Gospod Gregorij se ni menil za popolnoma določeno mero piva, nego jako vztrajno zalival svoje misli in jezo svojo! Pozno se je opotekal domov in mrmral neumevne besede . .  .
Pijača ga je omamila — morda prvič v življenji!
(Dalje prihodnjič.)
228                                                     A.  Funtek:   Senanus.
Senanus.
Spisal A. Funtek.
(Dalje.)
III.
rata v pisarno gospoda Zorca se odpro na iztezaj, in raz-vnetega lica vstopi Pavel Vode. Hitro se obrne k pisni mizi gospoda Gregorija, da bi ga pozdravil kakor sleharno jutro, ali jako presenečen obstane sredi stanice, zakaj knjigovodje ni nikjer!
Neverjetno pogleda mladi mož na začrnelo stensko uro, nato potegne se svojo uro iz žepa —- resnično, motiti se ni moči, devet je že davno. Knjigovodja, ki je sicer točnost sama, zamudil je danes uradno uro; naslanjač njegov je prazen, klobuka ni na navadnem prostoru, knjige leže tako, kakor jih je položil včeraj, skrbno namreč nakopičene druga vrhu druge; nobeno znamenje ne kaže, da bi bil že tukaj in zopet odšel.
Vode zmaje z glavo in se ozira kakor kdo, ki ne ve, kaj bi si mislil o nepričakovanem dogodku. Iz prva ga obide misel, da je poštami mož zbolel, ali precej nato jo zavrže. Saj se je še včeraj toli krepko zadiral nanj kakor že dolgo ne, in to je bilo vsekakor zanesljivo dokazilo, da je zdrav kakor le kdo. Torej preostaje samo še resnica, da se je gospod Gregorij izneveril tolikanj hvaljeni in pri vsaki priliki poudarjam natančnosti — dobro tako! To si je treba zapomniti za poznejše praske, saj človek ne ve, čemu je koristno to ali ono!
Sedaj šele obesi Vode premočeno g6renjo suknjo na klin, raz-pne dežnik na tla poleg svoje mize in si veselo mane roke. Lahkih korakov stopi k oknu in gleda na samotne ulice — Bog ne daj, kakšen dež in vihar! Prej se je že nekoliko poleglo; ali sedaj lije zopet, da težke kaplje šumeč udarjajo po robatem tlaku; na ulicah seveda nikjer žive duše. Kaj pak, kdor more, ostane doma, in morda je slabo vreme pridržalo tudi gospoda Gregorija. — Ne, to je brezumno; knjigovodja bi prišel, najsi lije sama žveplena kislina iz črno zapreženega neba ! Zgoditi se je moralo kaj drugega, vender bodisi; saj ni nikjer zapisano, da bi moral človek premišljati baš o takšnem sitneži, zlasti ako ima drugih mislij dovolj!
A.  Funtek:   Senanus.
229
Zadovoljno kima Vode z glavo; nevedoma se mu zaokrožijo ustna, in glasno zvižgana pesem zazveni po tihi sobi. Preplašen se zgane, nato pa se zasmeje samemu sebi. »Uspeh stroge vzgoje gospoda Gregorija!« zamrmra izredno dobre volje, žvižga dalje in bobna s prsti po oknu. Kaj njemu do tega silnega naliva po ulicah, ko je tako vesel, da bi objel vesoljni svet! Da se ni tolika ploha vlila na zemljo, kdo ve, ali bi bil učakal tiste srečne hipe, ko je mogel govoriti z ljubljeno deklico, in četudi le nekoliko malovažnih besed ? Tako pa se je storilo samo po sebi, da sta se našla v oni veliki veži, ki je gostoljubno vzprejela še druge ljudi v svoje zavetje, in takisto se je zgodilo samo po sebi, da je Vode premagal malodušnost svojo in nagovoril milo neznanko, katera se je zatekla vedrit kakor on . .  .
Res da je pogledala nekako osupla, ko je začula nagovor mladega gospoda — Vodčtu se je celo zdelo, da se je lahno zardela — ali odzdravila mu je ljubeznivo, in Vode je bil v devetih nebesih. Zamaknjen je stal poleg nje in ji gledal v velike sinje oči ter poslušal nje mehki glas in srebrni smeh, katerega ji ni mogla zadušiti ona malenkostna nezgoda, da namreč ni utegnila dalje v tolikem deževji. In smijal se je tudi on in prosil na tihem, da bi kar povodenj preplavila vse ulice . . . Toda preplavila jih ni, nego celo prezgodaj je ponehal dež, in ločiti se je moral. Ničesar ji ni mogel povedati, kar bi ji bil povedal tak6 rad, toda velik solnčen žarek je vzel s seboj v srci, ko je odhajal, in prelepo zavest, da ta slučajni srečni sestanek ni bil zadnji, nego da se mu vsekakor še ponudi prilika govoriti z ljubim dekletom, in sicer govoriti več in iskreneje, nego je mogel vpričo onih zijavih ljudij, kateri so čmernega obraza stali v veži in čakali, kdaj bodo mogli dalje po vlažnih ulicah.
Zakesnil se je precej, ali kaj mu do tega? Pozabil je bil cel6 knjigovodje in vseh sitnostij njegovih. Ni pozneje, ko je pospešil korake, da bi zamuda venderle ne bila predolga, plašil se ni ničesar, nego ponosno vzravnan stopal po ulicah, kakor da je ves svet njegov in da sije najlepše solnce nad njim. Po dolgem čakanji vender korak bliže! Kak6 je bila prijazna, kako lepa! Dober vtisek je izvestno ostavil v nje srci, sicer bi se ne bila razgovarjala ž njim kakor z dobrim starim znancem in mu ne segla v roko, katero ji je ponudil v hipni drznosti . . .
Ves zatopljen v prijetne misli, odide mladi mož od okna in sede za pisno mizo, da bi pričel dnevni svoj posel. Zdajci pa skoči nejevoljen kvišku. Kolika brezumnost, da se ji ni predstavil kot Pavel
15
230                                                     A. Funtek :  Seuaiuis.
Vode, komptoirist v pisarni gospoda Zorca; tako bi bil bržkone zvedel tudi njeno ime! Kako li, ako ga srečna usoda ne privede zopet k nji? Danes je bila najlepša prilika — bedak, zamudil jo je! Vodetu se zdi, kakor da mora pri tej priči pobegniti iz pisarne in iskati drage deklice, dokler je ne najde . . .
Hipoma se mu obrnejo misli drugam. Kak6 strašno je dolgočasno v tej pisarni! To je izvestno prehuda kazen, da mora danes tičati v nji! In celo sam mora tičati. Knjigovodje ne bode, kakor se kaže. Hm, ako je celo le-ta zamudil uradno svojo dolžnost, zakaj bi moral bas on ves dan sedeti v tej pusti stanici ? Nejevoljen stisne ustna   in   gleda   one   obile   knjige,   katere   so nagrmadene   vrhu mize.
v
Čudno: zdi se mu, da ga prav odločno opominjajo dolžnostij njegovega stanu, zakaj cvetoči ljubezni ne bode pravih tal, ako ne posveti vseh močfj resnemu delu! Kako li naj stopi nekega dne pred svojo deklico — Vodetu se prikaže srečen smeh na ustnih in se mu razlije po vsem obrazu —- in kako naj ji reče, da ji podaja roko in srce, ako si bode moral očitati, da tista roka ne izvršuje onega posla, kateri bodi podstava vsemu prihodnjemu življenju, in da se tisto srce lovi zgolj ob sanje, katere so sicer lepe, toda za dejansko življenje malone brez sleharnega pomena? Mladi mož krepko prikima: denašnja malomarnost je pregreha, učinjena njega zorni ljubezni! Odločno potisne stol k mizi, razgrne svoja pisanja in se trudi na vso moč, da bi ne mislil na nič drugega nego na to, kar je neizogibno potrebno.
Tako mine pol ure; kar se odpro vrata, in knjigovodja stopi počasno v sobo. Brez vsakeršnega pozdrava gre k svoji mizi, obesi suknjo in klobuk na navadni klin, postavi dežnik v kot in sede. Vode je dobro videl, kako neizrecno čmeren in upal je bil njegov obraz, in obšla ga je misel, da je gospod Gregorij resnično bolan, da pa je iz prevelike natančnosti venderle preobladal slabost in prišel v pisarno. Zato je pogoltnil one bodeče besede, katere so mu bile že na ustnih, in sploh ni dejal  ničesar.
Ali kaj je bilo to? Kakor pritrt vzdih je zdajci zazvenel od mize gospoda Gregorija, da je Vode osupel vzpogledal od svojega pisanja. To ni mogoče: knjigovodja izvestno nima vzdihov v koščenih prsih svojih, in ako bi jih tudi imel, mladenič ve iz svoje izkušnje, da je bas knjigovodja mož, ki ne vzdihne za nič na svetu. Vender pogleda postrani nanj in se zgane od samega strmenja — gospod Gregorij sloni s komolcem ob mizi in gleda na ulice . . .
Vode ne ve, ali sanja ali bedi. Toda, ako je mogoče, da je knjigovodja   odložil   pero,   tedaj  je  takisto  mogoče,  da  je prej vzdihnil
A. Funtek:   Senanus.
231
kakor iz globočine srca. Ali kaj se je moralo zgoditi, da se vede resni mož danes tolikanj čudno ? Zdajci ga vidi, kak6 se obrne od okna in seže po svoji pipi. Skrbno in premišljeno jo tlači kakor vselej, potem se vzravna na stolu in gleda za oblački, kateri se lahno dvigajo proti stropu. Vode maje z glavo, ne vedoč, kaj bi si mislil.
Gospod Gregorij kadi nekoliko časa, ali videti je, da se mu nič kaj ne ljubi. Naposled postavi pipo v kot, in ne dovolj — hipoma vstane in jame dolgih korakov hoditi po sobi. Glava mu je sklonjena, roke ima prekrižane na hrbtu.
Sedaj vstane tudi Vode. Prav tisti knjigovodja, ki je vedno godrnjal, kadar je njega tovariš za nekoliko hipov odložil pero in se drznil misliti na kaj drugega nego na to, kar bi baš smel, ostavil je svoj prostor pri ljubljenih knjigah, še več, nemirno hodi po sobi in premišlja, kdo ve o čem!
Suhotno telo gospoda Gregorija se vidi Vodetu še suhotnejše in koščeni obraz še bolj koščen — mož se je postaral kar za deset let! Kaj čudo, ako mladi tovariš širokoodprtih očij opazuje slčharno njegovo gibanje in neprestano maje z glavo!
»Kaj vam je, gospod Gregorij?« vpraša ga naposled nekamo sočutno.   »Ali ste bolni ?«
Knjigovodja se zdrzne po vsem životu in zdajci postoji. Z roko si potegne preko čela in zbegano pogleda Vodeta, kakor bi prav ne umel njegovega vprašanja.
»Oh, res, vi ste tukaj,«   izpregovori zateglo.    »Kaj pa hočete?«
»Ali ste bolni, vprašal sem samo —«
Knjigovodja se hipoma razkorači.
»Bolan ? Jaz bolan ? Nikoli še nisem bil. Sicer pa, kaj vam do tega ?«
Vode zmiga z rameni; gospod Gregorij stopi bliže.
v
»Čudo bi nap6sled ne bilo,« reče jako čmerno. »Jeze itak užije človek več nego preveč, tako da bi moral biti res od lesa, ako bi hotel mirno —«
»Kaj govorite zopet? Saj vas doslej niti nagovoril nisem. Moje vprašanje pa vas tudi ne more jeziti.«
»Takšne brezumnosti me ujeze vselej, to dobro veste, in samo priporočal bi vam, da se jih odvadite, čim prej tem bolje.«
»Oho, to je pa vender že preveč!« vzklikne Vode ves izne-nadejan. »Kaj li morem za to, da se vedete tako, kakor bi res hoteli zdajci v posteljo! Čemu vzdihate ondu pri mizi, ako vam ni nič ? Seve, da je obšla mene takšna predrznost, to bi klicali slčharno kazen name, vam pa je vse dovoljeno.«
15*
232                                                     A   Funtek:  Senanus.
Gospod Gregorij ga pogleda neizmerno hudobno, zajedno pa mu trepeče kakor notranji nemir v sivih očeh.
»Kaj? —Jaz ne vzdiham nikoli, zapomnite si to.«
»Tem   bolje   torej,«   reče   Vode in   se skloni   čez  svoja pisanja.
v
»Zal  mi  je,   da sem vas   nagovoril;   dobre besede itak ni govoriti z vami. Danes celo ne.«
Molk nastane. Knjigovodja se porogljivo zarezi in zopet sede k svoji mizi. To je gotovo, da bi ne bil kar tako mirno pogoltnil onih žalečih besed Vodetovih, ako bi ga ne peklo nekaj v srci kakor slaba vest. Bolan — kako je prišla Vodetu ta misel ? Ali morda ve, da je sinoči »pri zlati luni« použil več, nego je bilo treba, in da mu je prav zato danes j ako slabo pri srci ? Bog ne daj — glava ga je bolela, ko se je vzbudil iz nemirnega spanja, kakor bi se mu hotela razpočiti; vsa soba se je sukala okolo njega, ko je stopil na noge! Resno je premišljal, ali bi ostal doma, ali bi šel v pisarno; naposled je zmagala navadna natančnost, in prišel je, toda takšen, da se kar smili samemu sebi. In cel6 dve uri prekasno! Gospod Gregorij čuti, da se danes ne more tolikanj upravičeno zadirati na tovariša, in zato rajši molči. Tudi se mu ne ljubi govoriti; najrajši bi naslonil glavo semkaj na mizo in speč premagal ono slabost, katera ga obvzemlje od glave do nog . .  .
Vse ga mrzi danes I Tobak ima tolikanj čuden ukus; številke v računskih knjigah mu plešejo pred očmi, vmes se utrinjajo iskre rdeče, modre in pisane, da mu vse miga pred pogledi, noge in roke se mu tresejo — ne, danes resnično ni za delo! Kdo ve, koliko brez-umnostij bi še zapisal v svoje knjige, da bi ga bilo jutri groza samega sebe; saj čuti, da mu tudi misli niso popolnoma jasne, da mu kar vre v možganih — in evo je zopet! Ondu stoji pred njim lepa, vit-korasla, in težki dve kiti ji padata po ramenih, in ljubezniv nasmeh se ji ziblje na ustnicah! . . .
Gospod Gregorij se šiloma premaguje, da ne vzdihne na glas, ne morda od bolesti, nego zgolj od prevelike togote. Kaj je naredil včerajšnji dan iz njega? Ali se mu je pogubila tista duševna moč, katere je brezuvetno treba, da je človek krepak tudi na telesi; ali se mu ne poleže skoro ta nepopisni nemir ? V tej zatohli sobi nikakor ne, zunaj na zraku si mora ohladiti vroče čelo, in potem bode zopet vse dobro.
Nekoliko časa pomišlja; naposled odločno vstane in se odpravlja za odhod. Težko mu gredo besede iz ust, vender nekaj mora reči Vo-
A. Funtek:   Senanus.
233
detu, vsaj zaradi gospoda Zorca, ako bi slučajno prišel v pisarno in vprašal po njem.   Zato stopi bliže k tovarišu in reče premišljeno:
»Vode, govorili ste prav. Bolan sem; slabo mi je, in delati ne morem. To povejte gospodu  Zorcu, ako bi vprašal po meni.«
»Vidite,« prikima Vode sočutno in vstane, »saj sem vas poznal precej na obrazu, da vam ni vse tako, kakor bi moralo biti. Ležite, gospod Gregorij, in varujte se; prav od srca vam želim, da se skoro pozdravite.«
In mladi mož mu proži roko tako odkritosrčno prijazno, da knjigovodja nehotoma seže vanjo. Čudna senca mu izpreleti upali obraz, in okolo ust mu nekaj zatrepeče, kakor bi hotel izpregovoriti; vender stisne ustna in samo prikima v slovo. Nato odide počasnih in negotovih korakov.
»Mož je bolan«, mrmra Vode sam v sebi in gleda zamišljen na vrata, katera so zaprla za knjigovodjo,  »siromak!«  —
Dež je popolnoma ponehal; po nekod se je cel6 kazala nebesna modrina izmed natrganih oblakov. Ostri zrak je kaj blagodejno vplival na gospoda Gregorija, tako da se je čutil za dobro polovico zdravej-šega. Da, bilo bi mu morda celo popolnoma dobro, ako bi se mogel iznebiti onega velikega nemira. Tudi ta nadležni spanec bi se že prebil kako, saj gospod Gregorij ni otrok, ali dvojna težka zavest mu stiska dušo: prvič, da je ostavil pisarno, kjer jedino mu je mesto ob tem času, in drugič, da ga nekaj žene dom6v, kaj, tega ne ve in tudi neče vedeti. Kaj tudi, za Boga, bode o belem dnevi počel v temni svoji stanici ? Ako ne lčže v posteljo, delati nima pod milim nebom ničesar, in vender  . . .
Gospod Gregorij obstane pred prodajalnico in gleda brez zanimanja vse one lepe stvari, katere so razpostavljene v izlogi. Dasi je popolnoma prepričan, da nima prav nobenega opravila doma, slepi vender samega sebe in šiloma išče vzroka, ki bi upravičeval njega sedanje pohajanje. Zdajci zadovoljno prikima — seveda mora domov, videti mora, ali je venderle prišla stara Katarina, da mu pospravi po sobi; zakaj ako je ni bilo, treba bode iskati druge strežnice, saj vender ne more nihče zahtevati, da bi si še sam postiljal in sam pospravljal po sobi, ko itak nima ničesar od življenja .  . .
Zdrzne se. Ničesar od življenja! Ta misel se mu ni porodila še nikoli, nego vselej je poudarjal slovesno in zadovoljen sam s seboj, da se živi prav dobro tako, kakor živi on, da ne pogreša ničesar, in sedaj ta brezumnost! Ako jo razpleta nadalje, kaj li se mu kaže na obzorji prihodnjega življenja! Ločiti se bede moral dosedanjih navad,
234                                                A- Funtek :  Senanus.
zahajati morda celo med ljudi, da ne bode tako zapuščen; hoditi končno na veselice, v gledališče in kdo ve, kam še, iz kratka: sleči bode moral dosedanjega človeka in obleči novega, do cela drugačnega . .  .
In odkod izvira vse to? Odtod, da je ona brezstidna deklica včeraj stopila čez prag njegove sobe! Gospod Gregorij čuti, kak6 mu sili vsa kri k srcu, kako ga duši v prsih kakor od neznosne bolečine. Da, ona je kriva vsega! Ona se je zadolžila, da se je razvnel tako silno, da je srdit zabavljal stari Katarini, ki mu vender žive svoje dni ni storila ničesar zalega, nego vestno opravljala svoj posel že dolgo let; ona je provzročila, ako danes stara ženica ni prišla na njega dom; ona je kriva, da je prišel sinoči tako pozno domov, in končno ona je kriva, da je danes toli slaboten in nadležen, da je prav zato odšel iz pisarne in se zadolžil prve netočnosti v poslovanji, na katerem doslej ni bilo nobenega madeža! . . .
Gospod Gregorij globoko zasope in stopa dalje po robatem tlaku. Danes ne umeje samega sebe. Navzlic vsi krivici, katere jo mora dolžiti, obhaja ga celo čustvo, kateremu ne ve pravega imena. Ali je kesanje, ali je sram ? Kesanje, da je bil sinoči tako brezoziren proti nji, sram, da ne zatre one mehkote, katera se mu čimdalje oblastneje šopiri v starem srci? Ako je pravičen, priznati si mora, da tisto vender ni bilo toliko zlo, ako je prišla v njegovo sobo namesto stare Katarine! In ker je že prišla, kak6 bi bil zahteval od nje, naj molči in končno molče odide! Seveda, mlada je, in mladi ljudje so živahnejši od starih ljudij, kakeršen je on. Nejevoljno zahrka. Kakeršen je on! Ne, tako star še ni, kakor bi si kdo mislil; krepak je tudi kakor le kdo. Starosti si neče očitati; ako Bog da, živel bode še dolgo!
Tako premišljujoč že stoji pred svojim stanovanjem in stopa počasi po stopnicah. Stopivši v sobo, vidi vse prav tako, kakor je bilo, ko je odšel z doma; žive duše ni bilo tukaj. Vender, morda je še prezgodaj, da bi bila prišla stara strežnica; na jednajst gre šele, mimo tega se ni nikoli menil, kdaj mu prav za prav hodi pospravljat. Bolehna je tudi, vreme je bilo slabo, in zato ni nič čudnega, ako se nekoliko zakesni. Gospod Gregorij odpre okno in gleda precej temno na ulice. Kaj je že premišljal spotoma? Res, tisto o starosti in da bode živel še dolgo, ako Bog da. Hm, preprijetno ne bode to življenje, ako ostane tako, kakeršno je. Celo danes, ko mu ni prav za prav nič, čuti se tolikanj samotnega; kaj bi šele bilo, ako bi ga resnično podrla bolezen in bi ležal sam v tej pusti stanici brez strežbe, brez  sleharnega   človeka, ki bi mu izpregovoril  tolažimo besedo?   V
A. Funtek:   Senanus.
235
tej pusti stanici! Ali je res tako pusta, kakor se mu vidi danes prvič ? Gospod Gregorij stopi od okna in se pazno ozira, zajedno pa se domisli vseh tistih izprememb, katere je nekdaj nasvetovala stara Katarina — res, napačno bi ne bilo, ako bi se tu kaj izpremenilo, ondu zopet kaj popravilo! Ali najbolje: morda bi se kar kazalo preseliti drugam, v lepši del mesta, ne pa prebivati v predmestji, kjer nima človek nobenega razgleda, nego je živ zakopan med štirimi stenami in nizkimi hišami!
Ubožno to pohištvo! Da stopi tujec v sobo, čudne misli bi ga obšle o njega lastniku. In brez dvojbe bi osupnil, ako bi slišal, da stanuje tukaj knjigovodja firme Zorčeve! Res, nekoliko premalo je držal nase, ne le kar se dostaje stanovanja in pohištva, nego tudi sicer. Nehotoma stopi pred oslepelo in razpoklo zrcalo ter pazno gleda ono starikavo lice, katero se kaže v njem. Marsikaj bi mu bilo očitati, precej tudi obleki, katere takisto nekoliko vidi v zrcalu. Ovratnik ni tako bel, kakor bi se spodobilo; suknja je dosti ogoljena — hm, tako vsekakor ne sme več na ulice! Kakeršen je hodil doslej, bil je seveda videti za deset let starejši; ali če se napravi nekoliko skrbneje, strmeč bi si morali priznati ljudje, da je gospod Gregorij jako postaven gospod, nekoliko resen sicer, vender pa mož, kateri kaj velja in se tudi zaveda,  kaj velja!
Knjigovodja raztegne usta na zadovoljen nasmeh, prekriža roke na hrbtu in stopa nemirno po sobi. Napačna baš ni ta misel, katera se mu je pojavila prav sedaj. Ondu »pri zlati luni« ga bodo vzpre-jemali nekoliko drugače nego doslej, dasi ni posebno čutil, kako prežimo se je časih ravnalo ž njim. Tudi stara Katarina bode nekoliko spoštljiveje gledala nanj — da, kdo pa ve, ali še pride kdaj ? Ponjo ne pojde, to je gotovo; tolikanj se ne bode ponižal. Ako bi ne bilo ničesar drugega, kdo li mu je porok, da ne najde na nje domu nje, lahkomiselne deklice, katera mu je do cela zastrupila včerajšnji in de-našnji dan? Haha, vender pa bi bilo čudno, ako bi hipoma stopil prednjo — kako neki bi se vedla? Hej, ali bi ji srdito zagorele tiste sinje oči, in jezno bi stisnila pest; jokala bi se morda celo od nejevolje, kakor se je jokala včeraj od žalosti! Gospod Gregorij si potegne z roko preko čela, kakor da hoče odgnati neprijetno misel. Ako dobro pomisli, to je bil včeraj res nekoliko pretrd; tistega o beraštvu ji ni bilo treba reči; kar nič ni bilo lepo. Vsi ljudje niso porojeni za bogastvo — no, dovolj bodi; kaj pa more za to, da ga je razjezila z brezpametnim govoričenjem?
236                                                  Ivan  Bučar: Sence noči.
Kako je že dejala? »Ej, resnično, redu nimate prav nobenega! Poglejte, kako je vse razvlečeno, oh, in kako je pusto in mrzlo v sobi vaši! In ta dim! In ta zaslepela okna! In one velike pajčevine na zidu!«   . . .
Knjigovodja položi prst na čelo in se globoko zamisli. Res, prav tako je dejala. Včeraj so ga razjarile te besede, danes se mu zd6 precej upravičene. Kaj pak, danes tudi misli trezneje nego včeraj. Lepo ni v njegovem stanovanji, to priznava tudi njega oko ; jasneje še se kaž6 vsi nedostatki ženskemu očesu, ki je itak bolje vajeno takim stvarem nego moško. To ni nič čudnega — čemu pa so naposled ženske, ako ne za to, da pospravljajo in pobrisujejo sleharni prašek po sobi in da m6žu, ki se ne utegne baviti z vsemi malen-kostimi, strežejo ter lepšajo življenje? Stoj! Gospod Gregorij se zaloti pri misli, katera mu hipoma zatemni dosihdob precej vedro čelo. Da, nekdaj je tudi sam mislil tak6, sanjal cel6 marsikaj lepšega, ali od tedaj — pustimo to! Takšne misli niso nič prida — sploh kaj mu je, da se udaja takim otročjim sanjarstvom, ki nikakor ne sodijo resnemu možu ? . . .
Poldne bode, in Katarine še ni! Hitro stopi k oknu in gleda na ulice, nemirno, kakor mu ni navada. Zdi se mu, da mora stara ženica zdajci priti okolo ogla,   in ako ne ona, pa vsaj — nič, nikogar! . .  .
»To mora biti drugače, vse drugače!« mrmra gospod Gregorij, ko stopa po tesnih in temnih stopnicah; potem se molče in zamišljen
napoti   k   »zlati   luni«.                                                                     (Dalje prihodnjič.)
Sence noči.
J_i.vo jih!   Spet se mi bližajo sence noči,            Bliže,  čudni obrazi, strah  me vas ni,
Spet kopernenje iz njih se in ljubav rodi,           Saj sem navajen sladkih milih lažij,
Ko se oziram vanje!                                           Ž njimi si dušo mamim!
Evo jih!   K meni samotniku v vas hite",          Slikajte, varajte, pevajte sladko,
Bele, meglene mi nosijo njih roke'                   Vender mi dovolite sočutno le-td,
Čudne darove: sanje.                                          Da se nikoli ne vzdramim !
Ivan Bučar.
292
A. Funtek:  Senanus.
oblast in občinski urad. Ker sta v krupskem kotaru malone dve tretjini kmetov, a samo jedna tretjina slobodnih posestnikov, živi v Krupi tudi mnogo begov in ag (80). Krupski mohamedovci so iz večine slobodni posestniki, pravoslavni pa trgovci in obrtniki. Na narodni šoli poučujeta sedaj dva učitelja, a pravoslavni imajo svojo versko šolo. Sploh ima to mestece lepo bodočnost, s6sebno če se kdaj po unski dolini izvede železnica od Novega do Bihača.
Senanus.
Spisal A. Funtek. (Dalje.)
IV.
li, gospod Gregorij,   to   je vse   tak6   čudno,   tako   nepričakovano, kakor govorite danes!   Nič ne rečem, saj bi bilo res   dobro   in   potrebno,   toda   le   pomislite,   kako ste me zavračali prav zaradi tega pohištva!   In naposled, čemu bi vam bilo, čemu baš sedaj?«
Knjigovodja je sedel pri odprtem oknu svoje sobe in sam s seboj zadovoljen gledal staro Katarino, katera je zopet kakor prejšnje dni brisala prah z zastarelega pohištva. Lep je bil danes postarni gospod, ko je imel obleko najnovejšega kroja in bil skrbno obrit — niti senca več ni bil prejšnjega gospoda Gregorija 1 Nekamo šegavo, kakor mu sicer ni bila navada, namežikal je svoji strežnici in raztezal usta na širok nasmeh; zajedno pa se je zložno gugal na stolu, in zlati solnčni žarki so se mu lesketali po pleši glavi . . .
Kako da je venderle prišla stara Katarina? — Ponjo ni šel, prišla je sama, ko je sploh mogla na ulice. Niti vprašal je ni, zakaj je izostala dva tri dni, ko si je moral pomagati brez nje, kakor je vedel in znal. Ali zardel se je celo, ko je stopila v sobo, kakor bi se zavedal neprijetnega pregreška, in spoznalo se mu je, da je precej v zadregi. Stražnica je začudeno pogledala svojega gospoda; saj ga ni bila vajena videti doma, in o tisti velikanski izpremembi, ki se je zvršila v srci in v življenji gospoda Gregorija poslednje dni, tudi ni vedela ničesar. Knjigovodja je namreč  spoznal mimo drugega,  da  res
A. Funtek:   Senaims.                                                     293
zaradi trgovskih poslov ni treba ves božji dan tičati v pisarni, in rad je prihajal vsak dan še pred kosilom domov. Zakaj bas domov? Zakaj li se je toli vztrajno naslanjal na okno in takisto vztrajno gledal po tesnih ulicah, kamor so nesle oči? In zakaj je uravnaval svoja pota tako, da je redno zahajal mimo preproste hišice na predmestji in vselej po strani pogledaval na lično okence, kjer so cvetele skrbno gojene cvetice? Pripetilo se je ondan celo, da je zavil naravnost proti oni hišici; toda zdajci se je obrnil, kakor da seje skesal namere svoje ... In zakaj se je v mestu tako pozorno oziral na vse strani in tako pazno pogledaval ljudi, katere je srečaval ? Zakaj ? Vse to je prihajalo od tod, ker je nosil gospod Gregorij čudno čustvo, sladko skrivnost globoko prikrito v nemirno kipečem srci! . . .
»Hm,« dejal je sedaj na gorenje vprašanje stare Katarine, »rad bi vedel, zakaj se vam zdi vse tak6 čudno. Naveličal sem se dosedanje samote, spoznal sem, da tisto siromaštvo ni kaj prida, in tudi treba ga ni. Lahko si privoščim kaj boljšega.«
»No, res je, saj imate dovolj, ali novo pohištvo za takšno stanovanje, gospod Gregorij, za takšno stanovanje!«
»Hm,« izustil je zopet knjigovodja in se nemirno premikal na svojem stolu, »to je — to bi bilo le začasno. Res, Katarina, samo za kratko dobo bi bilo.«
»Pa ne da bi se hoteli preseliti, gospod Gregorij, kaj li?« odgovori ženica skrajno presenečena in obstane   sredi sobe.
»Zakaj li ne?« vpraša knjigovodja nepotrpežljivo. »Nekaj dnij že premišljam, ali bi ne kazalo ostaviti te puste dupline. No, kaj je zopet? Kaj me gledate, kakor bi bili obstekleli ? Sicer pa dosti. Bodisi tako ali drugače: to vse skupaj ni nič, kar imam po sobi — ako veste kupca za to polomljeno šaro, dobro, ako ne, razbijte jo in porabite za drva.«
»In to je res — vse res, kar mi pravite?« mrmra stražnica kakor v sanjah.
»Res, in dosti.«
Rekši gospod Gregorij vstane in hodi jako hitro po sobi. Sem-tertja mu švigne postranski pogled na staro Katarino, ki počasno in kakor vsa omamljena briše prah s pohištva; zdajci obstoji prav tik nje in jo gleda nekaj časa brez glasu, ustnice pa se mu gibljejo, kakor bi rad nekaj rekel, toda ne vedel prav, kako.
»Čujte, Katarina,« povzame napdsled počasi, »nekaj bi vas vprašal, ker ste že ravno tukaj. Zadnjič, ko ste bili menda bolni, prišla je semkaj — no, kako ji  je že  ime?«
19
294
A. Fuutek:   Senanus.
»Jelico mislite menda?«
»Da, njo,« prikima knjigovodja in se zardi do čela, »torej Jelica ji je ime ? Tega — resnično nisem včdel. Hm, res, ona tedaj je prišla —«
»Kaj  pak, preprijazni niste   bili ž njo —«
»Ali vam je povedala?«  vpraša gospod Gregorij hitro in pozorno.
»I, kako li ne? Takrat je celo prijokala dom6v; no, kar se tiče mene, bilo mi ni ravno dosti do vaših besed, ker vem, kakšni ste — ali Jelica — ne, take osornosti ni bilo ravno treba, ko vam ni storila ničesar —«
Knjigovodja se nestrpno prestopa ob mizi, in velik nemir mu gleda iz očij.
»Seveda,«roga se končno s posiljenim smehom, »na rokah bi jo bil moral nositi, ne li? Rad bi vedel, zakaj.«
Katarina krepko upre roke ob bok.
»In jaz bi rada vedela, zakaj bi je ne nosili na rokah, kakor pravite!« vzklikne precej razvneta. »Ali res ne morete prebiti, da bi ne pikali vsakogar? Nič zato, ako se zadirate name; jaz že prebijem kaj, ali takšno dekle boli vsaka trda beseda. In zat6, da govorim po pravici, prav skelelo me je, ko mi je tožila, kakšni ste bili — kaj skelelo, jezna sem bila, da je vse pokalo po meni 1 — No, hvala Bogu, takšne stvari tudi ne trajajo večno; dekleta ne držč- jeze, nikar da bi dolgo žalovala zaradi takih stvarij, o katerih se naposled niti pregovarjati ni vredno.«
Gospod Gregorij je nekako čudno ponižno povešal glavo, ko so se vsipale nanj te besede, in molčal do konca. Sedaj pa ga je hipoma obšla velika razdraženost, in dejal je zlobno:
»Seveda, vi ste že poskrbeli s svojim jezikom, da ste ji ublažili brezumno tisto žalost in me očrnili, kolikor se je dalo.«
»Brezumno žalost? Očrnila? Cujte, gospod Gregorij, tista žalost prvič ni bila tolikanj brezumna, kakor si mislite, ker vsakdo ni tako koščen kakor vi, in drugič, očrnila vas tudi nisem. Povedala pa sem ji, da bi ne bilo pametno misliti na vaše besede in na vas, ko vas poznam že dobro dolgo, kak6 ste čmerni in čudni. Seveda, najbolje bi bilo, da je nisem poslala k vam; toda kaj sem hotela? In kdo vender na božjem svetu bi bil tako osoren ž njo kakor vi?«
Knjigovodji švigne hud pogled iz sivih očij, ne reče pa ničesar.
»In naposled,« nadaljuje stražnica, »kaj bi danes govorila o tem? Dekle je hitro pozabilo tisti dan brez moje pomoči in tolažbe. Ej, da jo slišite, kako prepeva doma, kako je stokrat veselejša, nego je bila
A. Funtek;   Senanus.
295
sploh kdaj! Tako je čudno dobre volje in tolikanj živa je, da vam ne morem povedati. Cel6 vi bi se pomladili poleg nje, bodite že ka-keršnikoli.«
Knjigovodja je nalašč preslišal zadnji stavek, ker mu ni bil kar nič po volji.
»Tako, tako,* zamrmral je in se po strani pogledal v zaslepelo zrcalo; zajedno se mu je razlil velik smeh po gladko obritem lici. »Vesela je, pravite?   In že dolgo?«
»Ne baš. Ta teden. Časih si tega veselja kar ne morem razjasniti. To vam zaporedoma vstaja od svojega šivanja, steče k oknu, gleda na ulice, zopet sede in poje, vse tako, kakor da jo je hipoma doletela velika sreča. Celo mene časih prevzame nje veselost, akotudi sem se že naveličala vsega.«
Knjigovodja stopi k oknu in gleda težko dihajoč na ulice. Zgovorna ženica niti slutila ni, kakšne misli, kakšen neizrečen vihar so mu provzročile nje besede! Ta teden je taka, kakor bi jo bila doletela velika sreča — res je — v tem tednu je bila tukaj — kaj, ako bi prihajala tista sreča, katere omenja stara Katarina v preprostosti svoji — ako bi izvirala vsa tista veselost — gospod Gregorij se ne'-hotoma prime za glavo, nato pa se nasmehne tako zadovoljno, tako od vsega srca sladko, da bi se začudil samemu sebi, če bi se ugledal v zrcalu! Ako je še kaj pravice na svetu, ona deklica — zlato nebo se odpira gospodu Gregoriju, ko gleda nje podobo v duhu in nadalje razpleta prešerno misel svojo — ona deklica — hm, kako li bi se hitro povedalo to — ona deklica čuti prav tisto, kar se je živo razvilo v njega srci — da, gospod Gregorij ve sedaj jasno, kaj mu je bilo zadnje dni, ve, da se imenuje ono čustvo — ljubezen'
»Kaj pravite?« vpraša nenadoma strežnica, da se postarni gospod kar zgane in zajedno prestraši. Bog ne daj — menda vsaj ni izrekel na glas,  kar je mislil sam6 v najtajnejšem  kotu duše svoje?
»Jaz? Ničesar nisem dejal,« odgovori zmeden; zdajci pa ga hoče obiti nejevolja, da ga je nje nepremišljeno vprašanje vzdramilo iz prekrasnih sanj. Ako bi le-ta Katarina ne bila baš teta miljeni deklici — vsekakor, očitati ji ne sme ničesar, nego celo prav prijazen mora biti ž njo. In zdi se mu, da je dokaj lahko prijazen, zakaj hipna nejevolja se mu raztopi kakor breznov sneg na solnčnih žarkih! Prav blizu  stopi k strežnici in ji rahlo položi roko na rame.
»Cujte, Katarina,« reče mehko, kolikor le more, in jo gleda svetlih očij, »menda mi verjamete, da mi je jako žal, ako sem bil takrat nekamo čmeren z vašo — z vašo Jelico .  .  .   Zakaj pa je prišla baš
19*
296
A. Funtek:   Senanus.
tistega dne, ko me je jezilo vse, kar sem videl in slišal? In ko bi bil precej vedel, da ste vi teta nje in da ste bolni, saj bi ne bil takšen! Tako ji povejte, ko pridete domov — tega nečem, da bi me imela za slabšega, nego sem res, in tudi to ji lahko rečete — ne, ničesar ji ne recite, nečem, da bi ji kaj povedali, zakaj to je .  . .«
Gospod Gregorij globoko zasope, kakor bi ne mogel izgovoriti one velike misli, ki mu je prešinila glavo. Hipoma se ohrabri in reče:
»Ne,   ničesar ji ne povejte.  Vi bi ji tudi ne znali  povedati tako
—  kakor jaz! Kaj vam je zopet ? Saj me ni treba gledati tako osuplo in tako  —«
»Ali Bog mi je priča, gospod Gregorij  —«
—   »tako zbegano«, dokonča knjigovodja. »Jaz sam ji povem vse. K vam pridem na dom — bodete li morda ugovarjali, ako pridem?«
»Ali če vam pravim, da ne vem in ne umejem —« »Saj tudi ni treba. Kaj bi vedeli in umeli! Tako bode, in dosti. Sedaj pa pojdite. Kosit grem, p61dne je že.«
Rekši vzame knjigovodja klobuk in palico ter se pripravlja na odhod. Ni besedica ne gre iz ust stari Katarini, ko stopa zajedno z gospodom Gregorijem po stopnicah. Ko se naposled vzdrami iz omamljenosti, tedaj ravno še vidi, kako knjigovodja mladostno hitrih korakov zavije okolo ogla.
Bilo je že precej pozno tistega popdldne, ko se je gospod Gregorij iz gostilne »pri zlati luni« napotil proti pisarni. Jasen solnčen dan je bil, in jako ga je mikalo, da bi takšen sijaj užival zunaj v zeleni prirodi. Ali ker bi tedaj venderle prišel prepozno, obrnil je korake samcS nekoliko po mestu, da dojde po majhnem ovinku v zatohlo sobo, kjer bi moral prav za prav sedeti že dobro dolgo.
Takšen krasen dan in tako bodro življenje v pomlajenem srci! Gospod Gregorij je bil danes srečen kakor še nikoli. Niti misliti ni hotel več na ono dobo, ko se je moralo razpršiti toliko megel, ko je moralo skopneti toliko snega v mračnih kotih njega duše, predno se je razvila v nji tista preljuba cvetica, katere milina mu je oživljala in zajedno mamila nekoliko opešanega duha. Tako namreč je govoril sam v sebi gospod Gregorij, in zdelo se mu je neizrecno lepo, kako so se mu vezale te misli, kakor bi pesem zlagal; naravnost reči, da je zaljubljen, zdelo se mu je pretrdo, nelepo .  .  .
Koliko raznovrstnih ukrepanj! Te dni je gledal samemu sebi v srce in se čudil obilemu življenju, o katerem je mislil, da mu je usehnilo že davno. Toda čudnega ni bilo nič, ako je one lepe misli prepletalo
A. Finitek;  Senanus.
297
marsikaj, kar je krepko koreninilo v dejanskem življenji. Sosebno zadovoljen je bil, da si je založil precejšnjo glavnico za prihodnje dni, mrtev denar sicer, ki se pa skoro  utegne oživeti v njega rokah.
Knjigovodja obstane. Res, kadar dozori stvar tak6, da se odreče pustemu samčevanju — in zavisno je le od jedne besede, da se mu odpove — tedaj bode mogel kaj pokazati onemu dragemu bitju; lahko ji poreče: »Glej, toliko imam, in kar imam, prihranil sem tebi!«  . . .
Hm, tega ji ne more baš reči, ker ni res. Sicer pa ni treba sklepati že naprej, kak6 bi govoril v odločilnem hipu! Takrat bode že dala beseda besedo, in končno — gospod Gregorij zamiži nehote, da mu ne izgine prelepa podoba v blestečem zraku — napdsled se mu bode privila in mu vsa zrdela zašepetala, da ga ljubi prav tako, kakor jo ljubi on — hudobni mož, ki je prvič govoril ž njo tolikanj brezozirno! . . .
Toda ako bi ne bilo tako, ako bi ga odklonila, popolnoma zavrgla celo ? Kaj še — ona, uboga stvarca, ki bržkone ni okusila še nobene dobrote v življenji, njega, imovitega moža, čegar ljubezen in imenje ji odpre tako lepo prihodnjost ? Niti misliti si ne more take nehvaležnosti — da, nehvaležnosti, to je prava beseda! Sicer pa je sleharn pomislek odveč; saj je dejala Katarina sama, kak6 veselo je dekle že nekaj dnij — bedak, kdor bi si zdajci ne razjasnil te izpre-membe! Najprej žalost, nato jeza, potem premišljanje, morda tudi nekoliko sočutja in proračunjanja, naposled ljubezen! Do koga? Do njega. Tedaj nekako isti pot, po katerem je hodil sam; le da je preskočil nekaj ovinkov in prišel od jeze do premišljanja, nat6 pa zdajci do ljubezni.
Seveda mu ni vse po volji, kar je prebil baš zaradi nje, ali sedaj ve, da je bilo prav dobro tak6, kakor se je zgodilo. Brezumno je bilo že tisto, da se je tolikanj bal življenja, ko mu ni bilo kar nič treba. In še brezumneje je bilo, da se je jezil na druge ljudi, ki niso hodili po samotnem poti kakor on. Ali more naposled grajati recimo Vodeta, ako se je vselej kar najodločneje upiral njega zbadanju ? Hm, Vode — ali bode pogledal tovariša svojega, ko začuje nekega dne nepričakovano novico, da se je gospod Gregorij natihoma poročil z mlado, lepo deklico! Knjigovodji utriplje srce močneje, ko se spominja svojega tovariša; prav dobro še v6, kako pikro mu je ondan očital njega ljubezen — sedaj ni sam nič boljši in nič slabši od njega! In še druga misel ga prešine kakor elektriška iskra, da hipoma pospeši korake proti pisarni.
298
A. Funtek:  Senanus.
Čuden prizor se mu pokaže, ko ondu na tihem odpre vrata. Sredi sobe stoji Vode, drži v jedni roki zlato obrezano knjižico, drugo pa izteza naravnost predse in čita z močnim in navdušenim glasom. Gospod Gregorij skrbno prisluškuje, da bi ne preslišal nobene besede, in čudovito lepo se mu zdi vse, kar sliši. Prav takisto bi govoril sam, da mu je dano čustva svoja izliti v tako umetne in vender tolikanj preproste besede!  . . .
Precej časa stoji med vrati, ne da bi ga zapazil Vode, zakaj le-ta je obrnjen proti oknu. Zdajci umolkne mladi mož in se neizrecno dobre volje zasuče na peti. Ugledavši gospoda Gregorija, ostrmi in je videti nekoliko zmeden.
»No, no,« meni knjigovodja počasi in zapre vrata za seboj, »Vode, to je bilo pa res lepo, kar ste brali tako navdušeno.«
Vode se veselo zasmeje.
»Ne, gospod Gregorij, danes govorite, kolikor hočete, in rogajte se, kolikor vam je drago, danes se ne bodem pregovarjal z vami ! Oh, verjemite mi, najsrečnejši človek sem na svetu! Najrajši bi za-vrisnil od veselja! Vender, kaj sem hotel reči: gospod Gregorij, kadar bode poroka —•«
»Kakšna, čegava poroka?« reče knjigovodja dokaj osupel. »Oh, res,« zamrmra s samoljubnim nasmehom,  »no, Vode, ako že kaj slutite
—  tajiti nečem —«
»Slutim? Kaj bi slutil, ko vem, da bode! Gospod Gregorij, ali veste, da sem danes končno govoril ž njo, da sva se dogovorila do dobra? Ljubi me, kakor ljubim jaz njo, pomislite, sama mi je dejala tako, in tako ljubezniva je bila in tako lepa! Povejte, ali je še kje človek na vesoljni zemlji, da bi se mogel   primerjati meni?   Govorite vender
—  oh, da — pozabil sem,   da se   ne menite za take stvari . . . Kaj vam do tega 1«
Knjigovodja je posnel iz Vodetovih besed, da se navdušuje mladi mož le za svojo ljubezen, in zato se je otresel tiste zmedenosti, katere ni mogel prikriti do cela, meneč, da govori Vode o njega poroki. Odložil je klobuk in palico  ter dejal mirno:
»Prav je tako, Vode, ako ste se zmenili do dobra. Saj je bilo že res predolgočasno, kakor ste odlašali.«
»Kaj? To pravite vi? Oh, dajte, da vas objamem! To so zlate besede, kakeršne vam ne prihajajo pogostoma iz ust. Vender še niste takšni, kakeršnega sem si mislil I Torej se celo zanimljete za mojo ljubezen; po volji vam je, da se je zvršilo vse tako srečno?*
Knjigovodja se nasmehne.
A. Funtek: Seuanus.                                                     299
»Seveda je prav,« reče premišljeno in si tlači pipo. »No, povejte vender, kak6 je bilo.«
»Kako je bilo?« hiti Vode. »Sam Bog ve, kaj mi je dalo toliko srčnosti, da sem se ji pridružil kar na izprehodu, ko sem šel nekoliko predpoldne iz pisarne! Kaj ne da, predrzno je bilo? In spotoma sva govorila to in ono, in bila je tako prijazna, in naposled sem ji povedal, da jo ljubim od vsega srca, in takrat se je zardela in me pogledala tako milo — oh, gospod Gregorij! Kako je bila krasna! In prišla sva do nje doma, in tam se je morala končno udati, da me tudi ljubi — povem vam, tega ne prebijem, to je preveč, to me zaduši!«
In zdajci bega mladi mož po sobi, da gospod Gregorij kar maje z glavo.   Ko se končno vender ustavi pred njim, reče mu:
»Pametni bodite, Vode;  vse, kar je prav. Ljubezen je lepa reč,
v
ali kaj bi jo kazali tako očito ? Čakajte — nekaj sem vas hotel prositi —« zdajci položi prst na čelo, kakor bi premišljal, česa ga je hotel prositi — »res da. Vode, posodite mi vender tisto knjižico, iz katere ste čitali prej. No, saj to ni nič takega, ako jo pregledam, le sem jo dajte.*
»Knjižico? Prešerna hočete? Nate jo — oh, to so krasne stvari v nji, videli bodete.«
Vode se je v svoji zmedenosti prvi hip celo pozabil čuditi tej prošnji gospoda Gregorija in mu podal knjižico, katero je še vedno držal v roki. Sedaj pa se mu je venderie razširilo obličje, in vprašal je ves začuden:
»Ali za B6ga, kaj li bodete ž njo? Čitali vsaj je ne bodete?«
»Zakaj ne?« vpraša knjigovodja navidezno malomarno. »Prej sem vas slišal, ko ste brali iz nje — branje je lepo, ugajalo mi je —«
»In res jo bodete čitali, zlati gospod Gregorij? Vse tiste prekrasne pesmi o ljubezni? Bog ne daj — kaj vam je vender? Res, tak6 nekamo čudni se mi vidite že nekaj dnij, tudi ne zadirate se več tako — kaj ko bi bili — eh, to je preneumno, haha! To bi bilo resnično preneumno!«
»Kaj govorite?« vpraša gospod Gregorij strogo.
»Ničesar. Danes sem tako srečen, da bi ne hotel razdražiti največjega sovražnika na svetu, nikar vas. Naposled, kaj mi je do tega, ako berete Prešerna!   Kesali se ne bodete, tako vam povem.«
Gospod Gregorij je v tem že vzel knjižico in jo skrbno položil na pisno mizo. Olajšan si je oddehnil, zakaj nekamo bal se je, da bi  Vode  ne   izpraševal   tega  in  onega,   zlasti   pa  tega,   zakaj   hoče
300                                       Pavlina Pajkova: Aforizmi u ljubezni.
prav tisto knj*ižico, o kateri se je ondan izrazil tolikanj prezirno. Umel ni do cela, kako li ga je že spotoma obšla želja po onih poezijah, želja, zaradi katere je celo pospešil svoje korake. Saj se žive dni ni menil za pesmi, ali danes se mu ni videlo bas napačno, ako bi prečital nekatere. Kaj pa hoče tudi ? Časopis je čudno suhoparen, in zato je res treba citati kaj drugega, kar ne bistri samo uma, nego tudi izraža čustva tak6, kakor jih ne more navadna beseda! . . .
Umolknila sta končno oba, zlati žarki pa so sijali po odprtih trgovskih knjigah, v katerih so se danes kazale čudne bele praznine ! Delala sta tisto popoldne jako malo, prav za prav ničesar. In ko je naposled minilo nekaj ur in je mladi tovariš vrgel pero na mizo, češ, da nikakor ne more več prebiti v tej duplini, dejal ni gospod Gre-gorij ničesar, nego vzel je klobuk in palico, potisnil knjižico v žep in odšel malone tako hitro kakor Vode. Samo še nejevoljno je pogledal ona neodprta trgovska pisma, katera so ga precej razločno opominjala zanemarjene uradne dolžnosti. Dolžnosti? Tlačanil je dovolj dolgo, da sme oditi nekoliko pred uro, in ako bi komu ne ugajalo, nič se ne ve, kaj se utegne zgoditi. Hvala Bogu, njega razmerje je takšno, da se lahko zdajci postavi na svoje noge, ako je treba. Klanjal pa se ne  bode   nikomur!   —                                                         (Konec prihodnjič.)
Aforizmi o ljubezni.
Berilo gospe" Pavline  Pajkove dne" 9. prosinca  1892. leta v  »Slovenskem klubu«
na   Dunaji.
(Konec.)
rava ljubezen je nebeška rosa, ki ohlaja srce!«  poje Dante. Da, krasna je, pristavljam jaz.   Ona je nekovo trepetanje stvarstva, svetloba solncu, vonjava cvetki, tolažba v vseh nezgodah.   Ona je, ki nam manjša sleharno zlo, krepi, kar je dobro, dviguje in čisti človeka.
Prava ljubezen more človeka le poboljševati, vzviševati, blažiti — pohujševati nikdar.
Plutarh pravi, daje prava ljubezen učiteljica vseh krepostij, dočim mčni Dante, da je ljubezen vir krepostim in pregreham.
Oba govorita resnico.
4io
Slovdn: Vodomet.
Vodomet.
VJvellobe poln  in solnčnih boj, Predmet umelalen strmenja, Lepo se,  vodomet,  popenja
Visoko v zrake curek tvoj.
Kakd prši!   .  .   .  Mogočna sila Pot zračno  mu je odločila.
A ko najviše prikipe",
Poslednjič v zlatem solnčnem soji Vzbleste se kapelj ti nebroji,
Potem se razgube" .  .  .
Odkoder spele v zrak srebrne, Za kapljo kaplja k tlom se vrne,
Od tal iz nova v sinji zrak
Dviguje  curek se legak.
Ni li tvoj curek,  vodomet,
Ki vedno dviga se in pada —
V  življenji,  polnem rev  in jada, Človeških hrepenenj polet ?
Kot on,  če solnce ga  obseva, Blesteče vsako se dozdeva .  . .
A ko sred najbolj drhti, Po sreči zorni hoče seči, Tedaj  — še jeden svit blesteči
In zldti sen   —  zbeži  .   .  . A koprnenja v domovino,
V  srca se vrnejo globino, Od tamkaj, curek neprestan, Spet svetla vstajajo na dan  .   .   .
Sloven.
Senanus.
Spisal A. Funtek. (Konec.)
V.
jilo je nekoliko dnij pozneje, prelepega nedeljskega jutra. Gospod Gregorij se je kar kopal v nebeškem zlatu, katero se je skozi odprta okna vsipalo v njega sobo, in takisto se mu je srce samo kopalo v nebeški rosi mlade ljubezni I Solnčen nasmeh je bil razlit po njega šiljastem obrazu; oči so mu gledale vedro izpod košatih obrvij, in časih je bilo celo, kakor da se mu glasi pritrta pesemca izmed zob. Iz kratka: knjigovodja je bil tisto jutro poosebljena zadovoljnost, ali ne takšna, ki samo name-žikuje in kima, nego zadovoljnost, katero veselje tak6 prešinja, da ji ni moči strpeti na jednem mestu!
Nekolikokrat že je sedel k oknu in vzel knjižico Vodetovo v roko, potem pa zopet vstal in se izprehajal po sobi. In čim bolj se je premikal kazalec na zaprašeni stenski uri, tem nemirnejši je prihajal. Nasmeh pa mu ni izginil z obraza, nego zibal se mu je okolo usten,   kakor bi se hotel   gospod Gregorij   odškodovati za ono dolgo
A. Funtek:  Senanus.
411
dobo, ko je gledal tolikanj čmerno v veseli svet. Res, danes je veliki dan, katerega je treba zapisati z zlatimi pismenkami v spomin, danes se napoti v ono lično hišico na predmestji, da odkrije miljeni deklici, kar mu cvete na dnu čuteče duše! Povedal ji bode, kako gleda vedno le njo, bodisi podnevi, bodisi ponoči, kadar se ravno vzdrami — oh, kdo ve, kaj ji še razodene, ko pride oni blaženi hip, katerega si želi tolikanj iskreno razburjena duša njegova! . . .
Oprezno položi gospod Gregorij knjižico na mizo, prekriža roke na hrbtu in meri sobo s težkimi koraki. Tak6 čudno mu je pri srci ! Smijal bi se bil njemu, kdor bi mu bil kdaj prerokoval, da bode še stal na takšnem razpotji, kjer se poslavlja pamet od srca ! Hm — to ni baš lepo: pri njem se strinja oboje prav dobro, bolje morda cel6 nego pri dvajsetletnem mladiči, ki sluša le glas srca, nikar da bi se menil za to, kar mu veleva pamet, ako je sploh moči govoriti o nji. Gospod Gregorij je pameten mož, ki ve, kaj dela, ima pa tudi mehko srce, ki neče več ostati samo na svetu!
Bog ne daj — takšne pesmi, kakeršne so 6ne-le na mizi, vplivajo kaj čudno na dovzetnega bralca! Nikoli bi ne bil mislil, da ga utegnejo tako navdušiti prav tiste besede, katerim se je ondan celo rogal v preprostosti svoji. Res, preprost je bil, da ga je kar sram samega sebe; res pa je takisto, da jih takrat še ni poznal, in sram ga je tudi te nevednosti. Ali zato jih pozna sedaj, ko jih je prebral trikrat, štirikrat, ko se je iz njih navzel krasnih mislij, da so se kar zrasle z njegovimi. Ali je to kaj čudnega? Vse tiste besede, katere mu zvenč po ušesih kakor nikdar slišane melodije, ali ne izražajo nekaj takega, kar čuti sam? Vsa tista ljubezen, katera mu preveva dušo, ali ni sama po sebi že pesem? In kadar stopi pred Jelico, prepričan je, da bode zvenel njega govor kakor spev ljubezni, zakaj postavljal bode svoje besede tako lepo, tolikanj iskreno, da mu bode kar vsa duša kipela iz njih 1 Seveda končno ni to nič čudnega, ako si je človek popolnoma v svesti, da se je ljubljeni deklici že davno zarisala njega podoba v srce . . . Prav to je: globoko se je zarisala, nič menj nego njena njemu. Hm, pri tej priliki — o tisti pesmi, katero je tudi bral, o pesmi, ki govori o nekovem svetniku na pustem otoku in mladi lepi deklici — o tej pač neče razmišljati, zakaj kar nekaj ga je zbodlo, ko jo je prečital. In ponoči je imel toli čudne sanje, kakor da je sam oni Senan in ona — dosti bodi! To je kakor strupena slana na cvetočih gredicah njega ljubezni! . .  .
Oblekel se je gospod Gregorij danes posebno lepo, da bi se niti ne mogel lepše.   Iz zrcala mu   gleda  naproti  podoba vznesenega
412
A. Funtek:   Senanus.
gospoda, na katerem bi niti najstrožje oko ne ugledalo madeža. In njega oko je danes osobito bistro, tako da vidi najmanjši prašek, ki bi se prijel črne tkanine ali belega ovratnika. Nič mu ni treba odlagati — lahko gre, kakeršen je. Čas ravno še ni pripraven, ali saj gre prej lahko nekoliko na izprehod, tja v gozdič morda. Vender je res, da je tako prijetno sanjati v živo-zeleni prirodil Samo jedenkrat še naj se ozre po tesni sobi, kjer je prebil leta in leta v veliki samoti — nekakšen blisek mu izpreleti obraz: ginjen je, smili se samemu sebi, da je bil tako dolgo zapuščen in tako — bedast, ko mu ni bilo treba. Seveda, tisto o prvi nesrečni ljubezni se mu je premočno vkoreninilo v srce — ali dovolj; grešno je premišljati o tisti dobi na ta slovesni dan, nekaj hipov, predno stopi pred njo, pred nevesto svojo! . . .
Gospod Gregorij si natakne svetle rokavice in odide visoko vzravnan; iz nova se mu zaziblje prejšnji srečni nasmeh okolo usten. Kakor ponosen zmagovalec se bode vrnil nekoliko ur pozneje, zmagovalec, ki bi lahko zaklical vsemu svetu, da si je pridobil najlepšo deklico, ne po laskanji in zaljubljenem vedenji, nego zgolj po krepkem moštvu, katerega ni zatajil niti takrat, ko ji je prvič pogledal v sinje oči!
Pred hišo obstane. Čemu bi ne šel naposled naravnost k nji? Tako zgodaj ni, saj je že dobro dolgo odbila deset. Nemirno mu utriplje srce, in nehotoma ga obide misel: Kakd li bode? Kaj, če te odbije, če ti morda kar naravnost pove, da ji nisi nič, da sploh nikoli ni mislila nate? Gospod Gregorij se razljuti. Kaj pak, njemu da bi dejala kaj takega! Njemu, ki si jih lahko izbere, kjer hoče, kadar hoče in kakeršnih hoče! Ali ni to prav za prav že veliko ponižanje, ako se je napotil k nji, da jo dvigne k sebi iz nižine ? Ljubiti ga mora že zato, da ji sploh hoče pripraviti takovo bodočnost! — Te misli ga prešinjajo, vmes pa se mu iz nova kaže podoba onega samotarja na morskem otoku, h kateremu je valovito morje zaneslo mlado deklico, in kateri je potem toliko hrepenel po nji, ko jo je osorno pregnal iz svoje bližine — knjigovodja udari s palico ob tlak, da se kar zgane. Godrnjaje gre izpred hiše in zavije dalje na predmestje.
Evo ga dičnega okenca, tak6 nežno zakritega z mladimi cveticami ! Tu prebiva ona 1 Samo nekoliko korakov še, in stal bode pred njo in se ji nasmihal, ko bode vsa zardela poslušala njega besede! . . . Neznano hrepenenje ga obide, da stopa mladostno - hitrih korakov proti hišici; srce mu bije malone glasno, ko stoji pred vrati. S tresočo roko potrka. Srebrn smeh mu bije na uho, toda ne oglasi se nihče. Gospod Gregorij tudi ne potrka drugič, nego odpre duri na iztezaj.
A. Funtek:   Senanus.                                                     413
Kaj li obstoji kakor okamenel ? Obrvi se mu zježe, roke mu omahnejo, in krčevit trepet mu izpreleti suhotno telo. Oči se mu razširijo, kakor da je ugledal kaj groznega . . .
Prizor pa je bil resnično grozen! Pri oknu je čitala stara Katarina v molitveni knjigi, ondu pri mizici pa je sedela njega deklica poleg mladega gospoda in ga gledala tako ljubeznivo in se sraijala ž njim tako veselo, da je gospodu Gregoriju njiju smeh kar rezal v dušo! Zdajci se obrneta proti vratom — samo jeden pogled — knjigovodja spozna svojega tovariša Vodeta, in kar stemni se mu pred očmi . . .
Premišljati ni treba ničesar, saj je vse jasno kakor beli dan! V jednem hipu se je prepričal gospod Gregorij, kako strahovito se je varal o svoji ljubezni; v jednem hipu je spoznal, da je tista neznanka, o kateri je govoril Vode toli navdušeno, Jelica sama, in ta kisto se je uveril v jednem hipu, da se mu je vsa domišljena sreča zgreznila v prazen nič . . .
V tem že začuti, kako mu nekdo položi roko na rame, in kakor v sanjah zasliši vprašanje:
»Za Boga vender, gospod Gregorij, kako prihajate vi semkaj ? Ali je sploh mogoče, da ste vi?«
In prav tako še začuje sočutne besede: »Kaj pa vam je, da ste bledi kakor mrlič? — Jelica, prinesi vender gospodu Gregoriju vode — hitro, hitro, in stol, sicer mi omahne!«
Pavel Vode je bil, ki je govoril tako skrbno. Kri zavre knjigovodji k srcu, ko začuje glas srečnega svojega tekmeca; globoko za-sope, da bi izpregovoril, toda nI besede mu ni iz ust.
»Sedite vender, gospod Gregorij,« sili ga Vode zopet, dočim steče deklica po vode in strmi stara Katarina kakor ukopana na p6-starnega gospoda, »sedite, in izvestno vam odleže. Ali Bog ne daj, kaj vas je vender vznemirilo tako silno! Glejte, z Jelico — oh, vi še ne poznate neveste moje, da, gospod Gregorij, to je ona, o kateri sem vam pravil toliko — z Jelico sva govorila ravno o vas, in bas mi je pripovedovala —«
Gospod Gregorij iz nova globoko zasope in pogleda Vodeta tako hudo, da mladenič nehotoma umolkne. Zdajci se mu vzravna sloki život, in oči mu kar   zaplamene.
»Malopridnik!« vzklikne hripavo in pahne Vodeta od sebe, nat6 odpre vrata in jih zaloputne za seboj kakor besen, da se vse potrese po sobi. Potem plane iz hiše na ulice in zbeži, kakor bi ga veter nesel,   ne meneč se za ljudi, ki gledajo  presenečeni za njim . . ,
•M4
A. Funtek:  Senanus
Nekaj hipov stoji Vode kakor omamljen sredi sobe, kamor ga je potisnila koščena roka gospoda Gregorija, in strmi na vrata, dočim stečeta Jelica in Katarina k oknu; zdajci pa se zasmeje na ves glas in sede ves onemogel na stol. Zasvetilo se mu je v glavi: čudno vedenje gospoda Gregorija, 6ni prizor, o katerem je prav danes povedala mlada deklica, da se je zvršil v njega stanovanji, denašnja razvnetost — ne, niti najmanjše dvojbe ni, da se je knjigovodja zagledal v njega nevesto, da je prišel danes k nji, kakor je obetal stari Katarini, da bi jo bil celo — snubil, ako bi ne bil ugledal njega, Pavla Vodeta! . . .
Skrajno osupli ga poslušata obe, ko jima razklada svojo misel, vender se deklica skoro zresni, dočim se Pavel še vedno smeje, da mu kar solze tek6 po licih.
»Jaz nisem zakrivila ničesar,« reče mu ljubeznivo; »da bi le ne zbolel od prevelikega nemira poslednjih dnij! To bi bilo slabo znamenje za naju, ako bi —«
»Ali prosim te,« vzklikne Pavel neverjetno, »zbolel da bi? Tedaj ga niti ne poznaš! Se čmernejši bode in neznosnejši, to je vse. Haha, takšna brezumnost! No, hvala Bogu, bivati mi ne bode dolgo poleg njega! Saj sem ti že povedal, da sem izteknil ugoden kraj, kjer ustanovim svojo prodajalnico z dobrimi pogoji, in gospodu Zorcu sem takisto že odpovedal. Tako bode ustreženo gospodu Gregoriju in meni. Je li, tebi tudi?«
Ne čakaje odgovora, objame Vode zardelo deklico in se zavrti ž njo po sobi, da stara Katarina kar maje z glavo . . .
In zopet se je gospod Gregorij kopal v nebeškem zlatu, katero se je vsipalo skozi okno v njega sobo, ali od brezmejne jeze je stiskal pesti in vihral po sobi. Kako je prišel domov, do tega mu ni bilo, dovolj, da je tukaj! Bedak, da je sploh kdaj ostavil to sobo, kjer je bil daleč od vse tiste svojati, katera se imenuje človeštvo. Kaj takega njemu! Takšno brezstidno dekletce, ta prevzetna stvarca se je samo šalila ž njim in sedaj se mu doma roga z onim mlečnozobim mladičem! V knjigovodji vse kipi od togote — takšna sramota! Kako grozno se je osmešil! Dovolj mu ni bilo, da ga je že nekoč preslepilo gladko žensko lice, ne, zavesti se je dal iz nova, in še kak6 se je dal zavesti, da je bil ves brez uma v poslednjih dneh! . . . Jutri pa, ko pride v pisarno, utegne mu oni bedak celo — kaj, da bi se mu Vode še rogal ? Ako je še kaj pravice na svetu, ubije ga, samo zine naj! Sploh pa, da bi še delal poleg njega? Rajši gre živ pod zemljo! Gospod
A. Funtek:  Seuanus.
4«S
Gregorij se bori z nekovini ukrepom. Kdo li ga more prisiliti, da bi še hodil pisat h gospodu Zorcu ? Ali nima dovolj, da lahko živi ob svojem ? Dovolj ima, toda — odpovedal ne bode. Nikakor ne! To bi bilo videti, kakor da se je umeknil onemu dečaku, ki bi bil bržkone nepopisno vesel, ako bi nekega dne gospod Gregorij izginil iz pisarne, da bi morda celo sam sedel na njega mesto. Vode in na njega mesto? Knjigovodjo duši v grlu od silne jeze — ne, od izdane ljubezni ne bode umrl, zat6 ga je preveč moža, ali tega bi izvestno ne prebil, da bi kdo drug gospodaril v pisarni, prav pri tisti mizi, kjer je sedel sam, in da bi kdo drug izvrševal prav tista opravila, katera so bila poverjena zgolj njemu. To, in nič drugega, to bi ga umorilo. Nalašč ne pojde iz pisarne, za ves svet ne, poskrbel pa bode, da se iznebi Vodeta, in sicer še danes, pri tej  priči .  . .
Stoj, tako venderle ne gre! Ako se resnično napoti h gospodu Zorcu, da bi zahteval, naj odslovi Vodeta, povedati bi moral tehten razlog, in prav tega nima, ako neče izdati samega sebe. In mimo tega, kdo ve, kaj bi Vode s strupenim svojim jezikom trosil po mestu o njem! Zatorej: mir in pamet!
Da, mir in pamet! Knjigovodja globoko vzdihne. Da ga ni oboje minilo v poslednji dobi, drugače bi bilo. Ne osmešil bi se bil tako grozovito. Hm — ali se je pa res osmešil ? Saj ni niti Vodetu, niti stari Katarini, nikar še 6ni deklici izrekel besedice, ki bi bila pričala, kakšna brezumnost je preobladala njega srce. Da, brezumnost, to je prava beseda! Gospod Gregorij se dokaj potolaži, dasi je še zmiraj jezen, da nič takega. V najskrajnejši kot svoje duše bode vrgel vse spomine in hodil po svojem poti kakor dosihdob. Sedaj je celo nekamo zadovoljen sam s seboj, da mu je denašnji dan iz nova potrdil 6no prepričanje, katero se mu je že precej razmajalo, da je namreč vse laž in licemerstvo! . . .
Tako premišljuje ukrene naposled, da ne stori ničesar, nego da potrpi, kako se zasučejo stvari same po sebi. Kar se dostaje Vodeta, prepove mu precej jutri jedenkrat za vselej, da bi govoril ž njim; sicer pa bode mladič izvestno gledal, da se kar najhitreje združi s tisto svojo deklico in da začne tržiti sam na svojo roko. Zloben smeh se mu razširi po vsem lici: ako je še kaj pravice na svetu, učaka pač tisti dan, ko bode stal Vode potrt pred njim in se bridko kesal brezumnega hipa, ko je svoji ljubezni žrtvoval svojo blaginjo in dobro službo v pisarni gospoda Zorca! . . .
416
A.  Dolenec:  Okolo sveta
Izredno zadovoljen je zaslišal gospod Gregorij drugega dne od svojega gospodarja, da mu je komptoirist Pavel Vode odpovedal, ker se misli poročiti in ustanoviti samostojno. Rezka opazka mu je bila na ustnih, ali zamolčal   jo je in sam6 dejal:
»Nobene škode, gospod Zoreč!«
Potem se je iztegnil po svojih knjigah in jel pisati, kakor da se ni nič zgodilo v poslednjih dneh. Ko je potem prišel Vode, niti pogledal ga ni, nikar še odzdravil, in mladi mož je bil toli oziren, da se ni z besedico ni doteknil včerajšnjega dogodka. Na pisni mizi svoji je našel Prešernove poezije; pač se je nasmehnil skrivaj in po strani pogledal na gospoda Gregorija, nat6 pa jih je zaklenil v miznico.
To je vedel, da si bode naslajal dušo ž njimi, kadarkoli jih odpre; za čmernega moža ondu pri mizi seveda niso. Kdo v6, kako jih je bral! Ne ostane mu itak nič o njih, saj jih ne more umeti takov koščen človek! . . .
Prav je govoril mladenič sam v sebi, ali v nečem se je vender zmotil, v tem namreč, da ne ostane knjigovodji nič o dični knjižici! Pozabil bode izvestno vse pesmi, katere je bral tako navdušen v svoji sobi, ali kakor je soditi iz vsega njegovega značaja: neizrecna nejevolja mu bode vselej prešinila staro srce, kadar se bode domislil, da je nekoč živel na morskem otoku samotar, katerega je premotila mlada deklica, stopivši slučajno na njega otok, in srdit si bode dejal, da je takisto sam prebil vse to, kar pripoveduje legenda o svetem Senanu! —
Okolo sveta.
Potopisne   črtice.   Spisal   A.   Dolenec. I.   Iz Pulja do Mavricija. (Dalje.) avricij pripada Maskarenom in je vulkanskega izvira. Površja
v
ima toliko kakor Istra. Živalstvo in rastlinstvo sta jako jednolični. V začetku so bili tukaj samo mrčesi in ptiči. |{ Izmed sesalcev so prišle prve na otok podgane; priplavale so baje z ladij, katere so se tukaj razbile. Ostale sesalce, kateri so bili ali pa so še na otoku, pripeljale so takisto ladje. Jeleni in mrjasci so še sedaj poglavitna  divjačina na otoku.   Posebne vrste ptic, tako zvanih
•