Str. 6
.S L O V. E N K A"
Št. 25
Žalostna idila.
Italijanski spisal dr. L. Iris.
V oddelku št. 3 ni bilo nič iili skoraj nie tecega,
kar bi zgražalo zdrave in srečne ljudi. Ne zdiliovanj, ne
slabega duha, vonjalo je le po ogljevnem kisliku, ki služi
v dizinficiranje a okužuje toliko javnih zgradeb.
Bila je velikanska dvorana, vsa bela sé skromnim
razpelom na zadnjem konci, na desni in levi pa dve
vrsti postelj enako belih ia med eno posteljo in drugo
velika okna, skozi katera je prihajala svetloba in močen
vonj akacij.
Točno ob osmih je prihajal zdravnik ter pričenjal
svoj metodični poset okolu postelj : spremljala ga je ali
usmiljena sestra ali pa navadna strežnica. Pri vsaki bol-
nici se je ustavljal toliko, kolikor je zahteval slučaj,
nikdar ni pokazal, da bi se mu mudilo, odgovarjal je
sladko na vsa vprašanja tudi na najboruejša in najna-
vadniša vprašanja, ojačeval je plašne 'bolnice in božal
male deklice. Ko je pa prihajal do postelje št. i), tedaj
je izpraševal le malo, šalil se nič, narekoval zdravila in
odhajal.
Bilo je razvidno, da se hoče pečati z ubogo bol-
nico št. 9. malo, kolikor mu je možno in to je zapazila
celo usmiljenka, ki je gledala se svojimi očmi pod široko-
krajnim snežnobelim svojim pokrivalom sedaj zdravnika
nenavadno resni obraz, sedaj bolnico, ki je močno rudela.
In zapazila je usmiljenka še več pod svojim trdo
poškrobanim pokrivalom.
Ona apatična in bleda Francozinja čitala je mnogo
na onem prekrasnem obrazu Sirakuzanke, na obrazu v
okviru kostanjevih kodrastih las. Ni ji ušel izraz onih
velikih črnih oči vprtih neprenelioma v vrata, ko se je
bližala ura zdravnikovega pohoda, in ko je zdravnik pri-
hajal, tedaj ga je spremljal isti pogled od postelje do po-
stelje vedno, dokler ni odšel iz sobe.
Ko je končal semester, ni več prihajal v oni od-
delek elegantni in ljubeznivi doktor s plavimi brčicami
Odločili saga zu 1. dvorano, imenovano Villalta, morebiti po
imenu onega človekoljubja, ki jo je ustanovil, tu je dok-
tor izpolnjeval svojo dolžnost točno iz z veseljem kakor
navadno. Dvorano št. 3. so oddali drugemu zdravniku,
plašljivomu starčku, ki je govoril zmerom le tiho, v pol
glasa.
,,Jaz ne razumem tega dekleta", šepetal je bolj nego
govoril nekega dne novi zdravnik usmiljenki, ko je došel
do postelje št. !). — „Tako je slaba in vedno slabša, a
pravi, da ji je bolje in hoče še iz bolnišnice".
„Ali kam hočeš iti, draga moja", pravi potem obr-
njen k' bolnici, ki je imela povešene oči, — „ne čutiš, da
imaš mrzlico 'i Ne veš, da doma nimaš sredstev, da bi
se zdravila ? Z vročico 40 stopinj ! ' — pravi potem,
povdarjaje ono število.
,,Vaše blagorodje pravi prav, ali jaz nočem ostati,
tu umrem".
Dobri zdravnik je zmajeval z glavo, prekrižal roke
na hrbtu in šel svojo pot. usmiljenka je gledala in
molčala.
Naslednjega dne vršil se je isti prizor.
„Kako je V"
„Bolje".
, Si opustila misel, da bi odšla ?"
„Ne, iti hočem, tu umiram".
,,Videli bodemo jutri" — je odgovoril zdravnik \xt
šel dalje. —
Na večer istega dne približala se je umiljenka po-
stelji Sirakuzanke, kakor da bi ji hot-ela menjati vzglavje.
„Hočeš res oditi jutri ?"
„Da, iti hočem".
„Tn zakaj ?"
„Tu umiram".
,,Morebiti je zrak te dvorane ?"
„Morda".
,,Ako bi te spravili v Villalto .... kije obrnjena
proti jugu. Veš, tam je več zraku ..."
Ni utegnila zvršiti ; Sirakuzanka odpre široko oči,
zardi prav živo, vzpne se nekoliko na blazinah, zgrabi
roko usmiljenke, stisne jo k srcu potem k obrazu polju-
bovaje jo z vročimi poljubi. Ni mogla več prikrivati ;
način in ton glasa, s katerim je usmiljenka dejala : tam
je več zraku, jej je povedal, da bi skrivala zaman. Usmi-
ljenka ni se branila, gledaje z očmi polnimi milobe oni
lepi obraz, kjer se je ona temna rdečica kaj lepo spajala
z vročo bronovo poltjo.
Naslednjega jutra, ko je zdravnik iz dvorane Vil-
lalte zvedel, da so prišle v njegov oddelek nekatere bol-
nice iz sosebne sobe, bil je jako nevolj-n ter se je vsled
tega silno pritoževal. Hotel je imeti le svoje bolnike in
ne podedovati od drugod ; a če so bile vse sobe polne
potem pa sploh naj se ne sprejema več nikogar. Zdrav-
niki v bolnicah imajo cel repertorij pritožb o juhi, zdravi-
lih, o oknih odprtih ali zaprtih, perilu itd.
Začel je vendar pregledovati bolnike kakor vedno.
Prišel je do polovice dvorane ter tu in tam izpregovoril
le z usmiljenko kako besedo, ne da bi se kaj bolj brigaj
za bolnice, katerim se je približal.
„To je ena iz druge dvorane" je rekla usmiljenka.
Zdravnik jo je pogledal, del si roko na podbradek,
kar je storil, ko je mislil, kaj naj bi bolnici zapisal za
zdravilo, narekoval lek ter šel dalje.
,,Evo vam druge iz one dvorane" — opozorila ga
je usmiljenka, ko sta prišla na konec dvorane.
Takrat je pa zdravnik čutil, še predno se je ozrl
v bolnico, da mu je mraz pretresel vse živce, čutil,
da ga je ona gledala, gledala na oni čudni na-
čin, ki ga je vedno vznemirjal.
Ozre se na posteljo, katero mu je nuna pokazala
in vidi njo, prav njo, Sirakuzanke, ki je imela v njegovo
osebo vprte oči, one velike, črne oči z nepopisnim izra-
zom globoke boli, večnega oboževanja ; videl je one črne
in velike oči, katere niso prosile zdravnika zdravja, am-
pak vse kaj druzega.
Doktor ni mogel zakriti nekega vznemirjenja, ali
usmiljenje je prevladalo v njem, da se ni izdal. Kako se
je spremenila v tako kratkem času, kako ¦ posušila ia'
St. -25
,S LOV E NK A"
Str 7.
-vendar je bila vedno lepa ona grška glava, ki se je zdela,
-da jo je modeliral Fidja ali nalislikal Zeus.
Hotel je za trenotek delati se, kakor da je ni spo-
znal po onem istinktii, ki sili tudi pogumne ljudi, da
beže pred predmetom, kojega se boje, toda premislil se
je naglo in videl, da bi to bilo absurdno.
„A" — pravi z ravnodušnim glasom — „ti si ?"
„Kako ti je sedaj V"
„Boljše'M
„In kašelj?"
„Kašljam že manj".
Vede, da bi ne spravil iz nje druzega, jej je poti-
pal žilo in poslušal hitre srčne udarce. Oh, kako je bilo
ubogo srce in ne samo vsled mrzlice !
Narekoval je zdravilo in šel dalje. In vsako jutro
je prihajal in odhajal ter vsako jutro niso ga ostavljale
one velike, črne oči niti za trenotek, odkar si je jel sne-
mati rokovice, vstopivši v dvorano, pa dokler je odhajal.
Ko je pa odhajal, bile bi bolne sosede lahko zapazile na
Sirakuzankinera obrazu nepopisen izraz sreče, seveda, ko
bi ne mislile le nase, kajti bolniki so vsi egoisti.
In usmiljenka, kaj bi ona mogla čitati ? Bila je neka
starka kratkoumna tako kakor kratkovidna, za ktero
srce ni bilo druzega, nego oni kos rdečega blaga, s kte
rim se vpodablja Jezusovo srce in svet le oni del neba
posejan sé zlatimi zvezdami, na kterem je sedel večni
Oče tam v dvorani, kjer so se zbirale k molitvi. Tako
je minolo mesec dni in vsak dan so se ponavljali
isti občutki v zdravniku, ki jih pa ni izdal nikdar in
isto vznemirjenje v bolnici, katera se je malo brigala
zato, da je odsevala iz oči vsa njena duša. Zdelo se je,
da zdravnikova afektirana hladnokrvnost le pomnožuje
tiho strast bolničino.
Nekega jutra je zdravnik zapoznel. Delj nego pol
ure je že gledala v vrata, a zdravnik, ki je bil tako
točen, da bi se po njen lehko vravnala ura. ni prišel
¦onega dne.
Mesto njega je prišel jako pozno oni zdravnik, ki
je poskakoval in ki je imel namazane lase ter barvane
brke in katerega ni maral nobeden, niti nune ne. Ali če
bi tudi mesto njega prišel oni s podolgastim licem in
z otročjimi očmi, bilo bi pač vse eno za Sirakuzanko.
Njega le ni bilo.
Po udarcu, katerega je čutila pri srcu, je slutila
nesrečo. In res je bila nesreča, kar je zvedela potem od
francoske usmiljenke, ki je prišla slučajno v ono dvo-
rano. Zdravnik je odpotoval v Hamburg proučevat kolero
in je imel radi tega tri mesece dopusta.
Sirakuzanka ni jokala, ni hotela več bežati iz bol-
nišnice. Bila je vse dni v postelji, ne da bi govorila s to-
varišicami, z očmi, katere so se zdele še več.e vsled bo-
lezni, vedno vprtimi pred se v kako podobo, katero
je najbrže videla le sama, Izpregovorila je le tu
in tam s francosko usmiljenko, ki jo je obiskovala vsak
dan ; ali o n j e m ni se govorilo nikoli. Tako je minol
en dolg mesec, minola dva in minol tudi tretji.
Zdravnik se je vendar vi noi In druzega dne po
svojem prihodu je prišel v bolnišnico tako zgodaj, da je
tekla njegova kočija po drevoredu kraljice Margerite ne-
kaj časa vštric, potem pa pretekla velik, neroden črn voz
sé slabo zbitimi deskami in z velikim rumenim križem
ter na straneh zapisano : mrtvaški vozza si-
romake.
Prišedši v bolnišnico, je šel takoj v svoj oddelek.
Bilo je tako zgodaj, da še usmiljenka ni prišla.
Vstopil je, ne da bt si slekel rokavic in ne da bi
se ozrl, kakor obično okoli po dvorani, ozrl se je ma-
homa le tja, kjer je osta vil Sirakuzanko tam doli kon-i
cem dvorane.
Ona je spala z glavo pod rjuho kakor mnogo dru-
gih bolnic. Navadijo se vse tako v oni bolnišnici radi
mnogih komarjev.
Približa se ji in še le tedaj vidi, da leži nekako
čudno.
Ah, tudi njemu se je stisnilo srce, kakor pred tremi
meseci njej, ko je on odpotoval, ne da bi kaj rekel.
Privzdignil je odejo ; bila je prav ona, z onim le-
pim obličjem kakor iz starega voska. Postrežnica, ki ji je
v noči potegnila odejo čez glavo, je pozabila zapreti oči
in ona ga je gledala še z onimi velikimi, črnimi očmi, ki
niso prosile več ljubezni, ampak usmiljenja.
Tedaj je pa po vsem poslopji zagrmelo nekako za-
moklo ; bil je voz za siromake, ki je pridrdral na
dvorišče ter pretresel vse one, ki so ga slišali.