Škof Anton Bonaventura Jeglič je zasedel svoj položaj po koncu dobe slogaške politike, ko je lo- čitev duhov na Slovenskem že pripeljala do vse večjih medsebojnih spopadov. Ob koncu Taaffe- jeve vlade, v kateri so slovenski poslanci nastopi- li enotno - složno, smo Slovenci bili že povsem razvit narod »zrazplasteno družbo, razvito kultu- ro, znanostjo in umetnostjo, povsem izoblikova- nim jezikom in strokovno terminologijo.«1 Z raz- vojem naroda se je začela tudi politična diferen- ciacija meščanskega tabora na liberalnega in kle- rikalnega. Liberalni tabor je bil v kulturnem življe- nju nekoliko močnejši, po politični moči pa sta si bila približno enakovredna. Februarja 1898 je Ljubljana dobila novega kne- zoškofa. Po odhodu škofa Missie so bila pričako- vanja obeh struj slovenske politike velika. Ob imenovanju Jegliča so bili zadovoljni skoraj vsi, saj je bil poznan kot velik narodnjak in kot tak sprejemljiv tudi za liberalce. Predvsem liberalna stranka je veliko stavila na novega škofa, saj je Missia »hotel ugušiti vsako drugopolitikovanje na Kranjskem, ki bi klerikalni politiki nasprotovalo.«2 V tem duhu sprave je Ljubljana tudi pričakala Je- gliča, ki je dotlej svojo službo opravljal v Sarajevu. Sprejem, ki ga je pripravil župan Hribar, je bil veli- Vasilij Melik: Slovenska politika v Taaffejevi dobi, Zgodovinski časopis, št. 1-2, 1975, str. 112. Vincenc Rajšp: Imenovanje dr. Antona Bonaventura Jegliča za ljubljanskega knezoškofa, v: Jegllčev simpo- zij v Rimu, Celje 1991, str. 68. časten. Svojo naklonjenost novemu škofu je pou- daril s tem, da ga je v »prestolnici« posebej poz- dravil. Jeglič je bil takó pričakan kot človek, ki bo pripomogel k ponovni slogi in enotnemu nasto- pu slovenske politike. A pričakovanja se niso ure- sničila. Jeglič se ni izkazal za človeka, ki bi lahko sledil liberalnemu zasuku politike in duha med meščanstvom in intelektualci. Na drugi strani pa je liberalni tabor pokazal, da je izrazito nestrpen in nepotrpežljiv do drugače mislečih. V razmerah, ko se je spreminjal svet oz. vsaj po- gled nanj, se mnogo ljudi ni znašlo. Nazore, ki so jih propagirali, so označili za nazadnjaške in sred- njeveške. V precepu formiranja »moderne libe- ralne družbe« in starega svetovnega nazora kato- liške cerkve se je takó znašel tudi Jeglič. Njegovo poslanstvo, takó narodno kot moralno (ohraniti ljudi in narod čiste, predvsem v stvareh, ki so se dotikale spolnosti), je imelo izrazit katoliški predznak. Na možne pregrehe je opozarjal v šte- vilnih pridigah in v ta namen izdal številne pouč- ne knjižice, ki so, namenjene predvsem mladim, kazale pravo, torej krščansko pot v življenju. V tem kontekstu, »skrbi za narod in njegovo nravnost«, se je že v prvem letu njegovega škofo- vanja zgodila prva afera, ko je nenadoma pošla Cankarjeva pesniška zbirka Erotika. V razpravi bom poskušal predstaviti odziv javnosti na ta do- godek in vsaj deloma predstaviti, zakaj se je Jeglič odločil za tako drastično dejanje, ki je bilo že ta- 70 ZGODOVINA ZA VSE krat obravnavano kot relikt inkvizicijske politike Cerkve. Erotika Konec marca leta 1899 se je na Kranjskem po- novno obudil »inkvizicijski običaj« zažiganja pre- povedanih knjig. V pečeh ljubljanske knezoškofij- ske palače je namreč končalo okrog 700 izvodov nedavno izdane Cankarjeve Erotike. Inkvizicijski sežig se je zgodil skoraj natančno na petdeseto obletnico Dagarinovega požiga »opolzkih« del Franceta Prešerna, kot so se kasneje spomnili v Slovenskem narodu. Jeglič je v svoji vnemi v dnevnik zapisal: »Mladi tehnik Cankarje izdal pesmi; Erotika. Založil jih je Kleinmayer-Bamberg ki mi je en zvezek poslal. Vrnil sem muga in okregalsemga, ker so pesmi res nesramne; včeraj sem se pogodil z njim za vso na- klado, dajo kupim. Tudi bogokletno knjigo: >Der König derjuden< mije rekel, daje ne bo prodajal. Upam, dajo bo vlada zabranila, ker sem jo pro- sil.»5 Kaj je Jegliča v pesmih tako hudo zmotilo, ni jasno razvidno. Verjetno ga je še najbolj zmotil na- slov zbirke in platnica. Kasneje se je za posebno problematičen del izkazal ciklus Dunajski večeri. V javnosti novica sprva ni tako močno odmeva- la, vsaj glede na molčečnost časopisov ne. A kot se je izkazalo, je bilo to le zatišje pred nevihto. Kako močno sta oba dogodka odjeknila v sloven- ski družbi, je postalo jasno šele v naslednjih ted- nih. Že naslov Erotika je moral, v še vedno konzer- vativni slovenski družbi konec 19. stoletja, pov- zročiti negodovanje. Med samimi poezijami pa so največ pripomb namenili ciklu Dunajski veče- ri. Očitno je bilo za Jegliča preveliko pohujšanje že izražanje individualnih občutkov in strasti v pesmih. Izražati občutke, ki bi misli lahko nape- ljevale k »nečistovanju«, je bilo še vedno nespre- jemljivo. Cerkev je še vedno bila moralna avtori- teta in vsako »prakticiranje« spolnosti (četudi sa- mo v mislih ali sanjarjenju) izven zakonite zakonske zveze je bilo nedovoljeno in nemoral- no. V vsaki taki misli se je namreč skrivala nevar- nost za prave nečistosti. Časopisje je ob izidu reagiralo dokaj zadržano. O novi knjigi je svoje bralce prvi obvestil liberal- ni Slovenski narod. »Na 118 straneh je zbral Can- kar krasen šopek novih in že objavljenih poezij ter jih razdelil v cikle sledečih naslovov: Helena. - Iz lepih časov. -Dunajski večeri. -Romance. O tej pre- lepi pesniški zbirki prinesemo kmalu obširnejše poročilo v listku.«4 Podobno kratke zapise lahko najdemo tudi v Ljubljanskem zvonu in Učitelj- skem tovarišu, kjer so še najbolj pohvalili lično zunanjo urejenost zbirke. Kot je razvidno iz dnevnika, se je Jeglič pogodil z založnikom o odkupu samo nekaj dni po izidu. 31. marca je knjigo že poslal nazaj, tako da lahko domnevamo, da jo je dobil še isti oz. naslednji dan in o tem ter o svojem mnenju obvestil t.i. ka- toliške liste. Kaj so si o Erotiki mislili v katoliško usmerjenem časopisju, se je lahko izvedelo že 1. aprila v Slovenskem listu. Če je bila notica o izidu Župančičeve Čaše opojnosti še umirjena in so poezije označene za »piruh srednje vrste«, so si pri naslednji oceni dali duška. »Erotika. Ivan Cankar. Natisnila in založila Kleinmayr & Bam- berg. Cena tudi 1 gld. Te pesni pa že stoje na vr- huncu depili časov<. Ljubica se pesniku vedno va- lja po divanu, on pa postaja nervozen. Kar ni mo- gel stlačiti v verze, spisal je o »zopernem mehkem telesw v prozi. Svetla luna igra tudi precej veliko vlogo. Ni čudno, pohotnostjo prekaša. Ta piruh je zaprtek; kdor ga kupiš, odpri okno, da ti ne okuži zraka.«5 Prvi časopis drugačne politične usmeritve, ki se je odzval na dogajanje, ni bil liberalni Sloven- ski narod kot takrat najbolj razširjen svobodomi- selni časopis, temveč socialdemokratski Rdeči prapor. V članku se pisec vsebine niti ni dotaknil, ker, kot sam pravi, knjige niso uspeli dobiti. Moti- lo ga je predvsem škofovo dejanje in molčečnost Slovenskega naroda. *... Nekoliko dni odkar so izš- le, jih že ni bilo več moči dobiti pri založnikih... Pripovedovali so nam namreč, daje kupil vse iz- vode karjihje bilo dobiti - ljubljanski škof dr. Jeglič ... Ko so Erotica izšle, je obljubil Slovenski narod daljšo oceno v listku. Od onega časa j e preteklo več kakor dva tedna. Ocene pa le še ni. Ali seje tudi Narod prestrašil škofovega anatema?«6 Zanimivo je predvsem dejstvo, da je Slovenski narod tako dolgo čakal. Njegov odziv bi lahko pri- čakovali že dosti prej. Končno je izšel 13. aprila uvodni članek z naslovom Usoda slovenske knji- ge. Čez dva dni je Slovenski narod objavil še pod- Jegličev dnevnik, 31. 3- 1899, Arhiv Republike Slove- nije, dislocirana enota, oddelek II. (dalje: Jegličev dnevnik, in datum). Slovenski narod, 27. 3. 1899. Slovenski list, 1. 4. 1899. Rdeči prapor, 10. 4. 1899. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 71 IVAN CANKAR: EROTIKA. NATISNILA IN ZALOŽILA KLEINMAYR poe- zij< nekega slovenskega >pesnika<. Seveda primer- ja to Herostratovemu činu. Tudi mi smo čuli to vest, pa ji nismo pripisovali velikanske važnosti, kajti iz dotičnih >poezij<, katerih recenzijski ek- semplarje tudi nam došel, veje ravno isti duh, ka- terega je liberalno mestno gospostvo presadilo z ustanovitvijo zloglasne hiše št. 139 tudi v našo, do tedaj belo Ljubljano... Narod poroča, da so te 'poe- zije našle smrt v peči. Marsikdo bi vedel zanje pri- mernejšega počivališča, kjer bi, ne sicer na prvem mestu javnega življenja, kamor jih sedaj skuša štuliti »pesniki, marveč bolj nastrani, skromno, to- da po pravi vrednosti in zaslugi, bile narodu koli- kor toliko vhasek.«10 Dejanje je različno odmevalo tudi med duhov- niki. Nekateri so mu ob tem poslali celo podpor- no pismo. »Prejasni knez! Premilostni vladika. Zvedevši o požrtvovalnem činu, s katerim se niste Premilostni ustrašili stroškov ter drage volje žrtvo- vali velike svote, da ste pokupili knjige, katerih av- torju je podlost, brezverstvo in kršenje zakonske zvestobe samo igrača. Občudujemo to velikodu- šnost ...«n Datirano je z dnem 5. aprila 1899 v Ži- reh, s podpisi duhovnikov treh dekanij. Med štiri- najstimi podpisi duhovnikov sem zasledil tudi podpis Frana S. Finžgarja, vendar pa je vse podpi- sal le eden od duhovnikov. Podpisnik je bil naj- verjetneje dekan Arko, saj je iz nekega drugega pi- sma razvidno, da gre za enako pisavo. Potemta- kem ni jasno, če je Finžgar res podpisal, možno pa je, da gre zanj, saj je bil Fran S. Finžgar v tem času kaplan v Idriji, njegov dekan pa prav ome- njeni Arko, ki ga Finžgar v svoji spominih, ki se nanašajo na ta čas, tudi omenja. Sicer pa v Finž- garjevih spominih nisem zasledil, da bi v delu, kjer opisuje svoje delovanje v Idriji, omenjal ta dogodek. S Cankarjem se je seznanil šele, ko je 7 Slovenski narod, 13- 4. 1899. s Slovenski narod, 15. 4. 1899- Gre za javno hišo v Ljubljani, kije bila stacionirana na Zvonarski ulici 13. Več o tem B. Cvelfar, »Ko prosti- tutko jeden zapusti, gre že drugi moški skozi vezna vrata*. Ureditev prostitucije in življenja v javni hiši v Ljubljani na začetku 20. stoletja, Kronika 42, 1994, 25-41, isti, »No, zdaj pa če imaš denar, daj ga sem, potem se pa hitro z menoj spolsko združi». K zgodovi- ni tajne prostitucije v Ljubljani na začetku stoletja, Zgodovina za vse, 1994, št. 2.; M. Kavčič, »Prostituci- ja v Ljubljani ob koncu prejšnjega stoletja*, Kronika 35, 1987. Slovenec, 15. 4. 1899. Nadškofijski arhiv LJubljana (dalje NŠAL), serija: škofje, fond: škof Anton Bonaventura Jeglič, fase. 28. VSE ZA ZGODOVINO 72 ZGODOVINA ZA VSE prišel v Ljubljano (konec 1.1900). Tu je sploh veli- ko prijateljeval s slovenskimi pesniki in pisatelji. Da za dogodek takrat še ne bi vedel, je malo ver- jetno, dvomim pa tudi, da bi se pisatelj Finžgar strinjal s tako sodbo. Jeglič se je dne 21. aprila 1899 podpisanim du- hovnikom pisno zahvalil za izraženo moralno podporo: »Plača naj Vam Vašo ttavdušenost in iz- javo, da mi bote prav radi pomagali v trudu da kar moremo preprečimo, naj nam umazanost našega dobrega naroda ne pokvari. Rad sem do- tično svoto žrtvoval, vem, da mijo bo dobriBogže na kak način poplačal in upam da prav gotovo o tem, da bo moje in Vaše prizadevanje za napre- dek našega ljudstva blagoslovil in dal mu bujnega uspeha.«12 Očitno ga debata, ki se je v tem času že razvnela, ni zmotila v neomajnem prepričanju, da je narod potrebno obvarovati pred tako opolz- kimi knjigami, ki greh poveličujejo in ljudi v njega zapeljujejo. Naslednji dan je zapisal v svoj dnevnik: »Can- karje izdal grde, opolzke pesmi;jaz sem vse poku- pil, da ne pridejo ljudem in mladim v roke (dal sem 478 gld.); s tega silna jeza Narodova in pri dijakih.«13 Naj kot zanimivost ob tem podatku na- vedem, da je ietna poraba petčlanske meščanske družine (majhnega državnega ali privatnega uradnika), po Ernstu Bruckmüllerju, ki navaja izračune Ernsta von Schwarzerja za leto 1857, znašala približno 474 gld. 40 kr. Izračuni sicer ve- ljajo za celotno Avstrijo, a se mi zdi, da dobro po- nazorijo porabljeno vsoto.1-1 V oceni, da je bilo škofovo dejanje neprimerno, so si bili edini v večini krogov. Vsekakor ni nihče v javnosti zagovarjal požiga knjig. V Slovencu so njegovo težo poskušali zmanjšati s tem, da so Cankarja predstavili kot »nekega slovenskega pe- snika«, pa tudi tako, da so poezije dvakrat postavi- li v narekovaj. Dogodek so poskušali tudi posta- 12 Prav tam. 13 Jegličev dnevnik, 22. 4. 1899. 14 Ernst Bruckmíiller: Nove raziskave zgodovine avstrij- skega meščanstva; Zgodovinski časopis, št. 3, 1991, str. 377. Časovno bližja bi bila morda primerjava z na- jemninami v Ljubljani za popisno leto 1910. V Ljublja- ni je bilo takrat »največ stanovanj, pri katerih se je letna najemnina gibala med 120 in 400 kronami.* Glej v: Andrej Studen, Stanovati v Ljubljani, SH, Ljub- ljana 1995, str. 31. Bruto družbeni produkt na prebi- valca med leti 1911-1913 je na Kranjskem znašal 439 kron (219,5 gld), v Clslajtaniji pa 539 kron (269,5 gld). Glej v: David F. Good, Der wirtschaftliche Auf- stieg des Habsburgerreiches 1750-1914, Wien - Köln - Graz, 1986, str. 239. viti v okvir aktualnih vprašanj in zbirko predstavi- ti kot dejansko nemoralno delo s tem, da so poezi- je oz. njihov duh primerjali z duhom, ki veje iz »zloglasne hiše št. 13«, kjer je bil takrat stacioniran ljubljanski bordel. Odziv obeh strani po odkupu knjig je bil, lahko rečemo, pričakovan. Liberalno časopisje je sicer nekoliko oklevalo, a je na koncu Slovenski narod le podal ostro in odklonilno mnenje. Zadržanost časopisov konzervativne usmeritve, tudi po os- trih napadih Naroda, ki niso bili usmerjeni samo na dejanje požiga, temveč na ves slovenski »kleri- kalizem«, si lahko razlagamo z bližajočimi občin- skimi volitvami in z radikalnostjo dejanja, ki ga je bilo javno težko podpreti, pa čeprav je kdo sežig knjig zaradi svojega nestrinjanja z njimi na tihem podpiral. Še večjo javno razpravo je verjetno preprečila relativno hitra ugotovitev, da bo založnik moral knjigo ponatisniti najkasneje v treh letih, sicer bo izgubil vse avtorske pravice. Cankar je to ugotav- ljal že 9. aprila v pismu bratu Karlu: »Škofje torej res tako prismojen, da segre blamirati s tako sred- njeveško neumnostjo. Pesmijs tem ni zatrl. Zakaj po § 20. o autorjevem pravu mora izdati založnik tekom treh let drugo izdajo knjige, drugače pa ima vse pravice zopet pisatelj sam. Če je kupil škof moje pesmi kot popolno last, tedaj mora napraviti v treh letih škof sam novo izdajo ter plačati meni vrh tega dvestoforintov.«li Kritika Literarna kritika Cankarjevega dela v tej aferi pravzaprav ni imela nobene vloge. Vsepovsod je bila ocena pesmi zgolj površinska, ki bolj mimo- grede pohvali vsebino ali pa vsebino in avtorja poskuša moralno očrniti. Kritika se je nanašala na možno moralno oporečnost knjige, ki bi lahko vnašala nemir v mlade in neporočene duše. Re- snejše kritike so sledile šele po neke vrste obraču- nu z moralističnim dejanjem, potem ko se je libe- ralna stran odločno postavila v bran in ostro ob- sodila »sovraštvo slovenskega klerikalizma do svobodne slovenske besede.«:fi Po umiritvi razmer in ko je bilo jasno, da bodo Erotiko ponatisnili, so začele izhajati tudi ocene samih poezij. Prvo oceno so lahko bralci prebrali v Slovenskem narodu. Izšla je v treh nadaljeva- 15 Ivan Cankar, Zbrano delo, Knjiga 1, Ljubljanal967, str. 257. (dalje: Zbrano delo, in stran). 16 Slovenski narod, 15. 4. 1899. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 73 njih od 29- maja do 2. junija 1899. Objavljena je bila kritika, ki zbirki ni bila naklonjena in je bila za pesnika precej neugodna. »Vsebinsko nas ni presenetil z nobenim novim, originalnim moti- vom. >Es ist alles schon dagewesene«. Na koncu je kritik še zapisal: »Iz kratka, kar nam je podal pe- snik v zbirki >Erotika<, to je še po veliki večini ne- zrelo - >Sturm und Drang<. Cankarje dobra, a še ne razvita vinska trta ...«X1 Kritika v Slovenskem narodu je nekoliko začudila, saj se je pred tem ča- sopis ostro postavil v bran Erotike in njenega av- torja in tudi ocene, ki so bile mimogrede podane, niso bile neugodne, kvečjemu prav nasprotno. Vendar je kritiko podal človek, ki osebno ni bil v dobrih odnosih s Cankarjem. Vladimirja Levca je za kritiko prosil Fran Govekar in »Govekar, teda- nji kulturni urednik »Slovenskega naroda<, nikoli ni bil navdušen nad Cankarjevo poezijo.« Levcu je pisal na Dunaj »... tako, daje še bolj podžgal nje- govo osebno razpoloženje do Cankarja, češ daje pesnik, ki ga ocenjuje, »aroganten in nečuveno domišljav< ...«ia Drugače je ocenil Erotiko Anton Aškerc v junijski številki Ljubljanskega zvona. »Cankarjeva lirika je pristno vino... V liriki je čist subjektivist, egoist. Misli samo nase in na svojo lju- bezen. Ta mu napolnjuje vse njegovo bitje. V njej živi in diha; on je suženj te strasti; ta strast je edini motiv njegovi liri.«19 Aškerc je tudi odgovoril na očitke nemoralnosti pesnika in zbirke, ki so leteli predvsem na ciklus Dunajski večeri. »V Dunaj- skih večerih je Cankar fotografoval velikomestno ozračje zlasti z ozirom na trpečo žensko. Z umet- niškega stališča mora vsakdo priznati, da so te sli- ke izvrstno pogojene. Kjer slika greh, nemoral- nost, nepravi nikjer, da odobrava to življenje. On samo riše po naravi. Nemoralnosti Cankar tukaj ne uči inje ne proslavlja.«20 Naj na tem mestu omenim, da je bilo v času, ko je napisal kritiko Cankarjevih pesmi, Aškercu že prepovedano maševanje v Ljubljani. Maševanje mu je v pismu prepovedal škof Jeglič. »Žal mije, da Vi kot duhoven sodelujete pri Zvonu, vkaterem se mnogo greši zoper6. Božjo zapoved, šeboljmi je žal, da ste vi sami razen druzih zložili tudi lirič- no pesem Aglaja, kije dosti pohujšanja napravila, najbolj pa mije žal, da za sv. mašo še četrt ure ne potrebujete (karje smrtni greh) in s Najsvetejšimi tako postopate, da vsacega v dušo zazebe, ki Vas vidi. Zato vasprosim: 1. dapri Zvonu nesodelujete 2. da vsaj približno pol ure mašujete. Prosim, da mi to pismeno ali ustmeno obljubite. Dokler pa te- ga ne storite, prepovem Vam v Ljubljanski škofiji maševati ali katerokoli duhovno službo opravlja- ti.«1 Katoliška stran je svoje kritike namenila spet bolj na Cankarjeve zagovornike kot pa na samo vsebino Erotike. Kritika v Narodu naj bi bila, kot so zapisali v Katoliškem obzorniku, slavospev Cankarju. Sam časopis pa »velikapozavna, kise vsekdar oglasi, kadar je treba braniti podlost proti »klerikalcem^«22 Kako nekoristen je bil trud, da bi Erotiko skrili pred narodom, se je pokazalo že z objavo ocene v Slovenskem narodu, saj je v oce- ni, ki je izšla v več številkah časopisa, citirano kar nekaj pesmi iz zbirke. Torej so bile pesmi na voljo v branje najširšemu občestvu, ki je prav gotovo pričakovalo najmanj eno sočno pesem in je z lu- po iskalo »nemoralno«. Ozadje V svojem bistvu provincialna družba je doživ- ljala pretres in neke vrste preizkušnjo. Prav odziv na Erotiko je pokazal na preživelost trdovratne meščansko-cerkvene morale 19. stoletja. Družba je v stoletnem napredku sicer doživela precejšnje spremembe, a moralno avtoriteto je še vedno imela katoliška cerkev in to so ji večinoma vsi priznavali. Zato, da bi obdržal v družbi neke idealistične norme o dovoljenem in nedovoljenem, o čistem in nečistem, je Jeglič pozorno spremljal vse doga- janje v Ljubljani in škofiji ter pri tem poskušal lju- di čimbolj obvarovati pred slabimi vplivi časa. »Tako npr. ni izšla nobena slovenska knjiga ne ča- sopis, daga on ne bi opazil ali presodil. Tudi za moderne pisatelje se je zanimal, dasi romanov ni bral.«20 Takrat je Ljubljana torej imela izredno zavzete- ga škofa, prepričanega v svoje poslanstvo, ki mu ga je zaupal Bog. Iz strogo moralističnih čustev je moral preprečiti prodajo takega čtiva. Moramo pa se zavedati, da tudi takratna liberalna pozicija Še ni pomenila zavzetja stališča za popolno svo- bodo tiska. Če so jasno stopili na stran povsem 17 Slovenski narod, 29. 5. 18 Zbrano delo, str. 267. 19 Prav lam, str. 279. 20 Prav tam, str. 280. 2. 6. 1899. 21 NŠAL, fase. 28. 22 Zbrano delo, str. 286. 23 Za zabavo sploh ni nikoli ničesar bral. Od romanov je menda prebral samo N. Velikonjeva Višarska pole- na. Jože Jagodic: Nadškof Jeglič, Majhen oris velikega življenja, Ljubljana 1941, str. 391. (dalje: Jože Jago- dic: Nadškof Jeglič). VSE ZA ZGODOVINO 74 ZGODOVINA ZA VSE »nedolžne« Erotike, so še v isti številki podprli vladno konfiskacijo knjige, ki je razkrivala spo- vedniške napotke duhovnikom: »Zanimiva kon- fiskacija. Deželna vlada nam je danes poslala Avi- so, s katerim nas obvešča, daje ljubljansko • kr. pravdništvo konflskovalo knjigo Auszüge aus der von den Päpsten PiusIX. und Leo XIII. als Norm für die römische katholische Kirche sanctionier- ten Moraltheologie für die Sittlichkeit der Völker. Mismo slučajno imeli priliko pregledati to knjigo. Spreletela nas je zona, ko smo jo čitali. V njej se nahajajo verni prevodi po dveh papežih potrjene moralne teologije, a vsebina teh prevodov je tako nevarna in nemoralna -gre za izpraševanje že- na pri spovedi - da moremo konfiskacijo le odo- bravati.«2* Tukaj lahko vidimo, da je bila delitev na liberal- ce in konzervativce (klerikalce) v slovenskem prostoru opredeljena zgolj na politični ravni. Očitno je, da je bil oster napad na škofa in sloven- sko katolištvo tudi »propagandna« poteza v luči bližajočih se občinskih volitev v Ljubljani, saj citi- rani članek kaže na to, da so tudi deklarirani svo- bodomisleci menili, da določena literatura pač ni primerna za javnost in je torej bolje, če se ne znajde na policah knjigarn. Da bi si lažje razlagali konfiskacijo in požig, ki ga je izvedel Jeglič, si lahko pogledamo, kakšne napotke so okrog petdesetih let 19. stoletja dobi- vala krščanska »dekleta«, da bi se ohranila vredne svojih mož. Ženska je bila kljub vsemu vedno ti- sta, ki so jo poskušali narediti za Marijo in jo ohra- niti čisto in nedolžno. Vzgibi, ki so vodili razne moraliste, so bili največkrat povezani s predsod- ki v zvezi z ženskami. Moški je moral le brzdati svoje naravne nagone. Nadzorovanje ženske spolnosti pa je bilo tisto, ki je bilo skrivnostno in nedostopno, zato jih je lahko pokvarila že tako ne- dolžna stvar, kot je poezija. Že romantična pesem je zadostovala, da bi ženska spolnost ušla izpod družbenega nadzora. Če bi Erotiko presojali po načelih lavantinske- ga škofa Antona Martina Slomška iz srede 19. sto- letja, bi verjetno prišli do podobnega sklepa, češ, pesmi so nesramne in ne smejo priti v roke do- bremu ljudstvu, ki ga te reči lahko pokvarijo. Slomšek je namreč spisal precej obsežno in ka- sneje večkrat ponatisnjeno knjižico, pomenljivo naslovljeno Krščansko devištvo. V njej najdemo tudi poglavje z naslovom Devet najhujših sovraž- nikov in sovražnic devištva. Slomšek pravi, da je »prva sovražnica devištva posvetna ljubezen, ki mlado srce zakoplje v posvetne reči, da pozabi na Boga in nebesa. Ti si posvetna ako te jesti in piti bolj veseli, kakor pa Bogu služiti; če rajši poslušaš nesramne mame kakor pa božjo besedo... Če ži- viš po šegi posvetnih ljudi, ljubiš svet; Bogu in ob enem pregrešnemu svetu pa ugajati ne moreš.«25 Erotika pa je potemtakem posvetna reč, v kateri bi lahko našli vse polno »nesramnih mam«. Če bi tako knjižico dali v roke mlademu dekletu, ki bi ob prebiranju čutnih romantičnih verzov verjet- no kaj hitro pozabila na božjo besedo, bi ji storili neizmerno krivico, saj bi jo, revo, dobesedno po- tisnili med grešnice in njena angelska nedolžnost bi v trenutku izpuhtela. »Priročnik« s samim do- godkom ni neposredno povezan, a vendarle kaže na neko kontinuirano pozicijo katoliške cerkve, ki jo je imela do »posvetnih reči« in se kljub pol- stoletnemu premoru ni spremenila. Spremenili pa so se trendi v družbi. »V 19. stolet- ju je zakonska zveza za večino skupin prebivals- tva začela temeljiti na drugih razlogih, ne le na ekonomski koristi. Pojmi romantične ljubezni, ki so najprej zajeli zlasti meščanske skupine, so se razširili v večino družbe. 'Romantično druženje< je postalo sinonim za dvorjenje, ljubezenski ro- manu pa so bili prva oblika literature, kije dosegla ljudske množice.«26 Razvoj na Slovenskem je bil verjetno nekoliko počasnejši že zaradi preprosto manjše naklade knjig, ki so bile izdane v sloven- skem jeziku. A glede na razvoj družbe je bilo po- trebno biti pozoren. Na področju razumevanja združitvenega akta so se pojavljala šokantna odkritja, kot npr. to, da so odkrili žensko seksual- nost. »Spolnost smo razvijali kot skrivnost, ki smo jo nato morali brez konca in kraja razkrivati in se tudi varovati pred njo. «21 Vsako stvar, ki je bila nevarna za moralno či- stost ljudstva, je bilo potrebno odkriti in onemo- gočiti. Za to je sicer skrbela tudi država sama z zakonom o zasramovanju cerkve. V tem smislu je bil Jeglič dobrohotni cenzor naroda, ki je imel le dobre namene zaščititi ljudstvo in je videl tudi tisto, česar vladna cenzura ni videla. »V tesnem stiku s svojim narodom je zaradi njega, zanj in z 24 Slovenski narod, 15 4. 1899. 25 Anton Martin Slomšek: Krščansko devištvo, Nauki, vzgledi in molitve za dekleta, Družba sv. Mohorja na Prevaljah, Prevalje, 1923, str. 24. 26 Anthony Giddens: Preobrazba intimnosti, Ljubljana 2000, str. 33- 27 Prav tam, str. 25. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 75 njim sodil in obsojal, učil in prisluškoval njegovim utripom... Kaj čudno, daje pokupil vse zvezke »pe- smi, v katerih se je mesenostpoveličevala, v kate- rih seje nečista ljubezen slavila kotpresladek uži- tek, po katerem je treba koprneti. < (tu je citiran Ško- fijski list 1899) Čutil je, da taka knjižna hrana ne more biti v hasek njegovemu narodu.« Kakor je zapisal njegov nekdanji tajnik v svojem doktor- skem delu.28 Po pravici povedano pa se Jeglič kljub vsemu kaže kot človek, ki je spremljal čas, v katerem je živel in spremljal »moderno družbo.« Sprejemal je nove vzgojne metode, pri katerih se je v izobra- ževanje vključevala tudi spolnost. Največje ne- varnosti je videl v mladih dušah, ki zaradi nepou- čenosti kaj hitro zavijejo na pota greha. Torej, lju- di je bilo potrebno podučiti in jim vcepiti nekak- šno samocenzuro, skratka, na nek način obvlado- vati njihovo spolnost. Spoznal je nujnost javnega obravnavanja spolnosti. Javno je bilo potrebno naznaniti omejitve intimnosti, ki jih še dopušča katoliška cerkev. 1899, leto Erotike Škof Jeglič je bil takrat šele v svojem prvem letu škofovanja. Globoko veren je začel z delom v svo- ji škofiji. Najbolj se je posvečal organiziranju živ- ljenja in delovanja duhovnikov in vernikov. Uve- dene so bile konference dekanov, s kanoničnimi vizitacijami je začel opravljati redne in podrobne obiske vseh župnij v svoji škofiji. Že na samem začetku je začel razmišljati o slovenski gimnaziji, ki jo je leta 1905 tudi odprl. Mlad in ambiciozen je škof začel uresničevati načrte o duhovni prenovi slovenskega naroda, ki mu je že dovolj škodoval liberalni duh. Cankar je svojo zbirko izdal prav v času, ko je škof že zagnano ugotavljal dušno stanje v škofiji, saj je takrat že opravljal prve vizitacije. Obisk v župniji je bil navadno zelo natančen. Pregled je zajemal bivanjske razmere župnika, stanje cerk- ve, preverjanje učencev v šoli, »nravstveno sta- nje«. Največ podatkov, kot se zdi, je dobil v spo- vednici. Na vsak način je poskušal ljudi odvrniti od same misli na pregreho, ki skoraj zagotovo vo- di do njene mesene materializacije. Ker pa je lah- ko vsaka stvar pomenila nevarnost, je ljudi opo- zarjal in jih svaril pred vsakim prekomernim kon- taktiranjem z nasprotnim spolom. Eno največjih nevarnosti za »nravstvenost« je videl v plesu. Sulamit. Kakó blešči se morje to V demantih in kristalih, Kakó pohotno ziblje se V razkošnih, mehkih valih. V tem burnem plesu od strasti Telesa trepetajo, Krog belih udov kot megle Tančice plapolajo. Iz zlatih harp takó sladko Vro pesmi koprneče In srce plaka in drhti Od žalosti, od sreče. Zarespohujšljivi in neprimerni verzi... (Ples je že Slomšek označil za 6. sovražnika deviš- tva. »Plesišče je deviške čistosti morišče.«29) Če ob tem upoštevamo še nekatere ocene nje- gove osebnosti, ki poudarjajo čustvenost, vnemo in prenagljenost, tudi koleričnost in izredno stro- gost do samega sebe (»Stalna budnost, trdni skle- pi, rigorozna sredstva kot strogi post, včasih noše- nje spokornegapasu ali celo bičanje«**), potem lahko razumemo tudi odkup Erotike. Zagnanost, prepričanost o poslanstvu, ki mu je bilo namenje- no, in njegova zavezanost Mariji, so bili krivi tudi za reakcije, kot je bila ta. Knjiga, ki ga je »izzivala« že s samim naslovom in sprednjo platnico, se ni mogla prosto prodajati. Ravnanje res ni imelo pravega vzroka, ker Cankarjeva lirika ni bila nič bolj pohujšljiva od mnogih poezij, spisanih v evropski romantiki, le-te pa je Jeglič moral vsaj 28 Jože Jagodic: Nadškof Jeglič, str. 171. 29 Anton Martin Slomšek: Krščansko devištvo, str. 31- 30 Janez Juhant: Škof Jeglič, poskus podobe velike osebno- sti, v .-Jegličev simpozij..., str. 27. VSE ZA ZGODOVINO 76 ZGODOVINA ZA VSE deloma poznati. Vendar pa evropski romantiki še niso bili prevedeni v slovenski jezik oz. so bili v zelo malem številu in kot taki nedosegljivi širši populaciji na Slovenskem. Kot taka se je Erotika znašla pred škofom, njena čutna vsebina pa dosegljiva vsem. Erotika je bila zanj pravo nasprotje načrtom, ki si jih je postavil pri vzgoji klenega slovenskega naroda. Nežne in čuteče pesmi bi lahko odtrgale misli od Boga. Ne- varnost je bila tu. Knjige je bilo potrebno uničiti. Zanimivo je, da kasneje v dnevniku »pripetljaja« ni več omenjal. V letu 1902 pa tudi nisem zasledil nobene pripombe ob ponovni izdaji Erotike. Ob izidu Cankarjevih zbranih del se tudi obregnil ni ob dejstvo, da bo v njih tudi Erotika. Fran S. Finž- gar, ki je takrat bil direktor Nove založbe, je zapi- sal takole. »Po uradnem opravku sem moral k Je- gliču. Po razgovoru vpraša: >Kaj dela zadruga No- va založba? Ali napreduje? - Pazite, podjetja so vedno nevarna/t >Cankarjeva zbrana dela izda- jamo. Je velika žrtev za zadrugo, pa kulturno sil- no važna stvar. oCankar- duhovitpisatelj, nena- vadno duhovit mož. Le založitega.oPa bomo iz- dali vsega prav vsega. Tudi >Erotiko,> sem nekako plaho dostavil.oVsega, seveda vsega. Mora biti ce- lotno delo. < Tiho sem se začudil in odkritosrčno po- vedal: »Erotiko ste, prevzvišeni, vi sežgali. Ali ste hudi da smo jo natisnili?' Škof se je nasmehnil: >Saj res. Pokurilsemjo. Sem že čisto pozabil. Nič ne de! Saj ne vemo, zakaj je bilo to prav. Morda je zato sedaj umetniško Čist, nič umazan, kakor so marsikateri drugi. Bog je dober. «•31 Zusammenfassung Jegličs Sorge für das Volk und dessen Sittlichkeit Der Amtsantritt von Anton Bonaventura Jeglič als Laibacher Fürstbischof im Jahr 1898 war mit großen Erwartungen unter den Slowenen verbun- den, die damals bereits scharf auf die liberale und die katholische Partei geteilt waren. Der neue Bi- schof hätte, als großer Patriot, ein Mittler zwi- schen den zerstrittenen Seiten werden können. Diese Erwartungen erfüllten sich aber nicht. Das liberale Lager und der Bischof fanden sich rasch auf gegnerischer Seite wieder, nicht zuletzt wegen der radikalen moralischen Ansichten von Jeglič. Ende März 1899 entschied der Bischof, daß die Gedichtsammlung von Ivan Cankar mit dem Titel V Jože Jagodic: Nadškof Jeglič, str. 451. »Erotika« zum Verkauf ungeeignet ist. Er kaufte dem Verleger rund 700 Exemplare ab und ver- brannte sie in den Öfen des fürstbischöflichen Palais. Die Reaktion der Presse war wie zu erwar- ten. Das katholische Blatt Slovenski list sprach von einem »verdorbenen Osterei«. Die liberale Zeitung Slovenski narod wartete fast vierzehn Tage, bevor sie die »sehr kleinliche und engherzi- ge« Handlung verurteilte. Auch die katholische Presse äußerte keine öffentliche Unterstützung für die Verbrennungsaktion, versuchte aber die Bedeutung dieser Handlung des Bischofs herun- terzuspielen und die Gedichte als tatsächlich an- stößig zu bezeichnen. Unter den Geistlichen war die Unterstützung größer. Dreizehn Geistliche schickten sogar einen Unterstützungsbrief aus Žiri. Interessanterweise finden wir unter den Un- terzeichnern auch Finžgar, wobei es sich wahr- scheinlich um Fran Šaleški Finžgar handelt, der damals in dieser Region tätig war. Die Literaturkri- tik spielte in der ganzen Sache keine Rolle. Erst Ende Mai und Anfang Juni erschien im Slovenski narod eine Kritik, die aber wider Erwarten für den Autor der Gedichte ungünstig ausfiel. Eine wohlwollendere Kritik wurde im Ljubljanski zvon veröffentlich, während sich die Kritik im Katoliški obzornik mehr gegen Cankars Fürsprecher als ge- gen sein Werk richtete. »Erotika« war eine Art Indikator der damaligen Gesellschaft, die zwar große Veränderungen durchmachte, doch der Kirche immer noch die moralische Autorität zubilligte. Die Trennung zwischen Liberalen und Klerikalen verlief da- mals vor allem auf politischer Ebene. Eine dekla- rierte freidenkerische Zeitung befürwortete in derselben Nummer, in der sie sich auf die Seite der beschlagnahmten Erotika stellte, die Konfis- kation einer anderen Gedichtsammlung, weil diese »so gefährlich und unmoralisch ist«. Jeglič führte den Aufkauf im ersten Jahr seiner Amtstätigkeit durch, als er gerade versuchte, den Stand der Moral in seiner Diözese festzustellen. Offensichtlich waren die Informationen, die er wohl zum größten Teil im Beichtstuhl bekam, nicht sehr erbaulich. »Erotika« konnte an sich nicht »ausschweifender« sein als die Werke der europäischen Romantik, die Jeglič zumindest zum Teil kennen mußte. Sie war aber in sloweni- scher Sprache herausgegeben und damit der brei- teren Bevölkerung zugänglich. Die zärtlichen und empfindungsfähigen Gedichte hätten die Gedan- ken des kernigen slowenischen Volkes von Gott abwenden können. Also bestand Gefahr. VSE ZA ZGODOVINO