Štev. 7. in 8.    V Ljnbljani, meseca mal. srpana 1919.        Lcto XX.
Pravljica  o beli roži
Lipa raste na poljani iirni,              Solnce se je hitm oglasilo,
a pod lipo lepa bela roža;               poudilo rozo radovedno:
samotarhi peua jug nemirni             ,Kje junakou zdaj bi naj dobilo,
in jo rahlo po obličju boia.              ko bore se osi za zemljo dedno?
Govori ji o uotlini lajni,                   Čudeii se nič več ne godijo,
ki se iiri do osrčja zemlje,              (loveh sam jih ze s sveia pregnal je;
o Matjaievi armadi bajni,                 nasli so si novo domačijo,
ki pod goro sneinobelo dremlje,        a do nje hite brezlfončne datje.
o Alenki, dražestni kraljici,              Plašni skrivajo se u svetlem gradu,
sanjaj<x!i o skalnaii temnici.             ki stoji ob zl&tem vodopadu.
V grad ne vodijo nobena urata,
Roia bela rekla je nevoljno:            ziata voda mu poljublja skale,
,Najlesanja...tosobajkedaone;        da se vtrinjajo zrcala zlata,
poprosila solnce bom vesoljno,         c-e pOgledam žoltopene vale. da pokaže mi junahe slavne,            Čudeži, junahi čaroviti,
iih privede iz deiel neznanih:         trdno so se u svetli grad zaprii, ko prebrodijo globoko morje,            k njim v posete „/ mOgoče priti:     .
pohitijo preko step prostranih          za seboj mostove so podrli." in čez strmo zidano pogorje.
Tlveimnogo...prosimte,povejmi        Rožica je toina onemela,
solnce zlato, iudeie naitej mi!*        falostno /e lipa zašuštela.
146
Ptičke tri so k lipi priletele,                Ko je zjutraj solnce zablestelo
ptičke majhne, ptičke sladkohljune;        in je roiica Se sladko spala
čudolepo pesem so zapele,                    ter oblicje njeno je iarelo,
fcot zvenele bi srebrne strune:              kot da je pri zvezdah soatovala.
,V soojih kljunčkih. roia lepotica,        ko so cvetke vse se prebudile,
hočemo te o svetli grad ponesti!*        btserou nanizale na glave,           :
Razjasnila so se coetki lica,                 vsepovsod se ptičke oglaslle,
dala radostno se je odvesti.                 črni mtirnl iz visoke traoe,
V kljunčke sojo drobne pevke vzele,        ho je vstala vsa raoan zelena,
pa so bliskoma se v zrak popele.        šla sta mimo Viadko in Milena.
Prebudila se je tretja zora,                  »fiofa, roia." je zaklical Vladko.
ko so trudne v soetli grad zavile,        ,,RoLica."" je vzkllknlla Afilena,
v zlatem blesku čudeznega dvora         ,»AJi vonjai? To vonjioo sladko?
rožico na sleme položili.                       Brez primere je lepota njena ...
Sladek uonj se v kamrice prelil je,        V iudnem svitu se bliščijo Ii$ti,
kjer so čudeii-junaki apati,                   kakor da so v solncu se topili...
prav nalahko, nežno jlh zbudil je,        Vladko, Vladko! Olej, kako so iisti,
da so brzo kakor veter vstali.              kaftor da so o srebru se utnili...' pohiieli k rolici veselo,
jo poljubtjali na lice belo.                    V slutnji lezki je zatrepetala
in s pogledi milosti prosila;
,Lepa hvala. za poset premili,              kakor blisk jo tema je obdala,
lepa hvala, roia lepottcai'                   a lepoto soojo je razlila
Presijajno so jo pogoatilt,                    na Mileno, njeno glauo mlado .. . štiri dni je bila veselica.
Vjutru petem ao ji podelili                 .Zdaj $t lepa, kakor še nikoli!"
moč škrivnoatno, silo čudotvorno         glasno kriknil je zaozeti Vlado. in presrčno so se poslooili
in jo neslt spet na sleme dvorno.        Roža uzdihnlla je v silni boli,
Ptiihe drobne sojo » kljunčke vzele,        umiraje ji zašepetala:
kakor vlhra k lipi poletele.                   ,Kar sem 6(7«, to si ti postala..."
Gustav Šilih