Spomini na pesnika Josipa Stritarja
Lefa 1907. sem bil pisec teh spominov poslan na Dunaj k zboro-vanju vsega učiteljstva v bivši Avstriji. Potegovali smo se za izboljšanje gmotnega položaja.
Ob tej priliki sem obiskal tucli svojega sorodnika Stritarja Josipa v Aspangu daleč zunaj Dunaja.
Stanoval je tam v majhni svoji vili, ki je bila obdana z železno ograjo in z lepim vrtičkom. Vrata so bila zaklenjena. Neka jkrat sem pozvonil in trkal. Prišel je hišnik, nekak faktotum.* Prosil sem ga, naj me povede h gospodu prof. Stritarju. Rekel je, da ga ni doma, a če želim, me popelje h gospe. Na vsak način pa je zahteval posetnico, ki sem rrni jo izročil. Začudil se je, ko jo je prebral, ker se pišem tako kot njegov gospod. Pojasnim rnu, da sem njegov sorodnik in želiin govoriti z njim. Omenil iui je, da gospa nerada sprejema obiske Stri-tarjevih rojakov. Ti pridejo iz Kranjske, večina teli postavi »siiho robo« pred vilo in želi govoriti z gospodom profesorjem, trdeč da so sorodniki.
Gospa me je Ijubeznivo sprejela. Stritarja ni bilo doma. Čakal sem ga dalj časa in že hotel oditi, ko pride naglili korakov domov. Ko se mu predstavim, me vpraša, čigav sin sein. Odgovorim mu: »Ja-nezov.« — Njega se je prav dobro spominjal. Moj oče je bil njegov bratranec. Leta 1866. se je udeležil bitke pri Kustozzi ter je bil tam težko ranjen- Ranocelniki so rano površno in nezadostno zdravili. Poleg rane se je napravil gnojen tvor. Očeta- so zaradi tega poslali zdravit se na Dunaj. Ob tej priliki je moj oče obiskal bratranca Stri-tarja, ki je bil takrat hišni učitelj v rodbini kneza Sckwarzenberga. Knez je bil tudi v vojni pri Kustozzi, zato je pridržal mojega očeta kot gosta in ga šele drugi dan poslal v bolnišnico. Stritar se je prav dobro spominjal tega obiska.
Nisva veliko govorila, ker se mu je mudilo h konferenci. Pri jazno sva se poslovila z željo, da ga ponovno obiščem, kadar zopet pridem na Dunaj.
V Aspangu je živel Stritar po prvi svetovni vojni samo od borne pokojnine, ki mu jo je dala dunajska vlada. Trpel je veliko pomanj-kanje, ker mu pokojnina ni zadostovala za nabavo živilskib. potreb-ščin, zlasti še. ko so iste poskočile grozovito v ceiii.
Iz Ljvibljane so inn tedaj rodoljubi in njegovi častilci pošiljali razna živila in drugo, da se je vsaj za silo preživil. Pokrajinski na-mestnik Ivan Hribar mu je večkrat pripeljal razna živila, darovana od rodoljubov. Ker so se povojne razmere v Avstriji vedno bolj gro-zeče slabšale, je bil pesnik tako močno prizadet, da je dejansko stra-
* Clovek, ki ga uporabljajo za vse.
11
dal. Tedaj so se Stritarjevi prijatelji in znanci oprijeli misli, da bi bilo umestno, pregovoriti ga, naj bi se povrnil v domovino. Ta namera se jim je posrečila. V spremstvu dr. Štera, zdraviliškega ravnatelja v Rogaški Slatini, je odpotoval Stritar z gospo soprogo dne 25. janu-arja 1923 v domovino. Potovanje je povzročilo mnogo manifestacij. Na jugoslovanski meji so ga pozdravljali stari in mladi, na postaji v Mariboru pa poleg nepregledne množice ljudstva tudi predstavniki krajevnili državnih oblasti. Na Grobelnem sem ga pozdravil kot nje-gov sorodnik- Opazil sem, da je bil zelo utrujen in izmučen, slabo je videl, skih mu je pa popolnoma odpovedal. Gospa soproga je bila vidno veselo presenečena, ko sta se tu našla sorodnika. Stritar ju so dodelili v uporabo vilo »Jankomir«, ki so jo prekrstili v »Stritarjev dom«.
Po preteku dveh tednov sem obiskal Stritarja v tem domu. Na-povedal sem se in oddal vizitko. Sprejela me je gospa. Ko je zaznala za moje ime, je odprla sobna vrata. Stritar je sedel na divanu. Zakli-cala je: »Neki gpspod, ki se zove kot ti, te je prišel obiskat!« Stritar me je pozval: »Le not, le not!« Po pozdravu mi je ponudil stol in velel: »Sedite in mi povejte, kako sva si v žlahti.« Čudno se mi je zdelo, da se je vedel spominjati mojega obiska v Aspangu in sprejema na Gro-belnem.
Imel sem s seboj na veliki poli z debelimi črkami napisan rodov-nik Stritarjeve rodbine. Ker sem vedel, da zelo slabo vidi, sem mu ponudil povečalno steklo v okviru z ročajem. Hvalil je to steklo in je
hotel vedeti, kje bi mogel kupiti enako, ker bi ga rad imel. Podaril sem mu ga. Zato mi je dal v spomin svojo sliko, kamor je na hrbet za-pisal: »V prijazen spomin! Lepa hvala!  Josip Stritar, stric«
Po pregledu rodovnika se je zamislil, pogladil po čelu ter rekel: »Strica Luke se dobro spominjam. Dal mi je sem in tja kakšno ,cvancgerico', ko sem študiral.« —¦ Stric Luka je bil moj ded.
Med pogovorom je prinesel po-štar zabojček, poslan iz Zagreba. Stritar rne je prosil, naj odprem in pogledam vsebino. V zaboju sta bili dve steklenici konjaka. Ko mu povem, da je pošiljka od g. Arkota iz Zagreba, mi pravi, da gospoda ne pozna. Po mojem pojasnilu, da je njegova gospa hči pisatelja Tav-čarja, po imenu Pipa, mi pravi ves vzradoščen: »To pa poznam!«
Z zadovoljstvom mi je pripo-vedoval, da so mu Primorke poslale šest tisoč dinarjev. Fotograf iz Ro-gaške Slatine ga je slikal in mu poklonil več slik razglednic. S se-Zadiija slika Jos. Stritarja iz 1. 1923.        bof sem imel sliko svojega očeta, ki
12
mu jo pokažem. Gospa takoj vzklikne: »Kako je docela podoben. mo-jemu možu!« Res sta si bila zelo slična. Pravila je tudi, da jima je neki Stritar, kavarnar iz Ljubljane, poslal lep dar: nekaj denarja, nekaj steklenic vina in nekaj klobas. Pripomnil sem, da je ta kavar-nar moj brat. Oba sta kazala vidno zadovoljstvo za to pozornost.
Z veseljem mi je pesnik praril, kako prisrčno in ljubeznivo skrbe zanj Slatinčani. Gospa in gospod Bizjak, gospa Podkrajškova prineso vsak dan razne potrebščine, ki jih darujejo pesnikovi oboževalci. Gospod Bizjak mu dnevno pošilja njegovo najljubše pecivo: sveže orekove štruklje, ki ga spominjajo na njegova mlada leta. Zdraviliški ravnatelj g. dr. Šter se je najiskreneje in najskrbneje zanimal za ndobje Stritarjevo. Pesnik je omenil, da noben sin ne bi mogel tako skrbeti za svojega očeta, kakor skrbi zanj g. dr. Šter. Ta ga je vedno nagovarjal z »ata« in ga prosil, naj še kaj spesni. Pa ni šlo več! Če je le vreme dopuščalo, ga je vozil v kočiji na izlet v okolico.
Skrbele so. za pesnika tudi druge rodoljubne gospe. Naradno so prinesle svoje darove prve dni v mesecu.
Pesnik je dobival od države častno pokojnino 4000 dinarjev. Bil je tudi odlikovan z redom sv. Save.
Ob tem obisku sem bil dalj časa pri stricu. Zelo se je zanimal za moje družinske razmere. Še v tej starosti je bil njegov glas prijeten in njegova govorica zvonka. S slastjo sem ga poslušal.
Bil sem potem še nekajkrat pri njem. a že septembra meseca je začel vidno pešati. vendar se je zadnje tedne življenja precej okrep-čal. Slastno je užival  grozdje.
Koncem novembra se je prehladil in zbolel za pljučnico. Njegove ure so bile štete. Med boleznijo je le malo govoril, vid in sluh sta mu popolnoma odpovedala. Ob devetili zvečer dne 25. novembra 1925 je izdilinil svojo dušo.
Tu v Slatini je našel zatočišče za svoje trudno in izmučeno telo. Bil je zadovoljen in srečen, ker je spoznal, da ga narod ljubi in slavi.
Veličastno je bilo njegovo slovo od Siatine- Pogrebne svečanosti so bile nad vse mogočne. Pesnikove zasluge za narod, za ljubezen do vsega, kar je lepega in dobrega, so poudarjali razni govorniki v svojih poslovilnih govorih. Na vsej poti, koder se je pomikal po-grebni sprevod, se je narod klanjal manom svojega velikega sina in je na razne načine izražal svoje žalovanje. Vse polno je bilo cvetja in vencev. Mladina slatinske ljudske šole je nosila napise vseh njegovih del ter odlikovanje sv. Save.
Izmed sorodnikov sem se edini udeležil pogrebnili svečanosti v Slatini. Njegov sin dr. Milan in njegov kišni zdravnik sta pisala gospe, da je sin Milan zbolel za hudo gripo. Zdravnik mu je resno odsvetoval udeiežbo pri pogrebu. Pokojnikovo soprogo sem jaz vodil za krsto. Na pogreb so prihiteli zastopniki vseh državnih in cirilnih uradov in družb, šolska mladina in drugi. Ogromna množica ljudstva je zaključila veličastni pogreb.
Proti 14. uri se je odpeljal vlak z zemeljskimi ostanki Stritarja proti Grobelnem in od tam v Ljubljano. Na vsej poti in postajah se je klanjal narod svojemu, za slovenski jezik zaslužnemu možu. in obsipal krsto s cvetjem. Na večjih postajah so ga proslavljali za-stopniki občin z lepimi govori. Ob pol 19. uri je zavil vlak na ljub-ljansko postajo. Vsa Ljubljana se je odzvala in pripravila, da do-
^^^_             13
stojno sprejme velikega sina slovenskega naroda, pesnika Borisa M i r a n a-
Njegove zemske ostanke so položili po zelo slovesnem pogrebu v grobnico Pisateljskega društva pri Sv. Krištofu. Pozneje so ga prenesli v novo grobnico na Navje. Tu je našel Stritar med umrlimi slovenskimi književniki svoj mir.
Po moževi smrti se je preselila njegova soproga Terezija na Dunaj k sinu. Če bi ji ne bili odpeljali pokojnika v Ljubljano, bi bila ostala še nadalje v Rogaški Slatini. Umrla je v Aspangu 1. 1927.
Josip Stritar, nadučitelj v pok.