S. N. Eisenstadt
ZGODOVINSKE TRADICIJE, MODERNIZA-
CIJA IN RAZVOJ
* Izvirnik: Introduction : Traditions, Modernisation and Development, v : Patterns of Modernity
Vol . 1 (izd . S . N . Eisenstadt) N. Y . University Press, New York, 1987
Razvoj problema v moderni družboslovni in zgodovinski
analizi
Sodobni svet je svet, v katerem konstituirajo moderna in modernizacija,
moderna tehnologija, različni vzorci ekonomskega razvoja in institucij, mo-
dernih političnih ideologij in načinov političnega protesta in participacije sre-
diščne značilnosti. To da bolj ko so se ti in drugi vidiki modernizacije - ta izvi-
ra na Zahodu - razširili po svetu, težavnejše in bolj problematično je postalo
natančno definiranje modernizacije in še posbej definiranje načina in stop-
nje, do katere se različne sodobne moderne družbe gibljejo v isti smeri ali
smereh ali pa si postajajo vedno bolj podobne .
Zahodnoevropska civilizacija
Problem posebnih značilnosti moderne družbe v obče, kakor tudi prve
take družbe - natančneje, zahodnoevropske - in razlik med njimi in drugimi
družbami, je konstituiral, kot je znano, temeljno zanimanje moderne družbo-
slovne in zgodovinske misli in analize že vse od njunih začetkov v osemnaj-
stem in devetnajstem stoletju .
V devetnajstem stoletju in na začetku dvajsetega stoletja je bil glavni po-
udarek na edinstvenosti moderne zahodne družbe - v primerjavi z drugimi
družbami - a celo tedaj je prava narava te edinstvenosti konstituirala precej
zapleten problem . Za evolucioniste je bila ta edinstvenost v tem, da predsta-
vljajo moderne evropske družbe vrhunec evolucijskih potencialov človeštva,
ki niso bili doseženi ali se niso udejanili nikjer drugje . Za Marxa je bila evrop-
ska družba edina družba, v kateri se je razvil kapitalizem . Prav gotovo lahko
Marxa interpretiramo tudi tako, kakor da meni, kako gredo vse družbe skozi
iste temeljne faze evolucije, vendarle pa nam prav njegovo ukvarjanje z azij-
skim načinom produkcije kaže, da se je zavedal drugačnosti zahodne civiliza-
cije - edine, ki je proizvedla kapitalistični sistem in iz katere se je le-ta . razširil
po vsem svetu .
Morda bi najjasnejšo formulacijo te edinstvene značilnosti zahodne civili-
zacije - in iskanje razlage le-te - lahko našli v delu Maxa Webra . Hkrati pa lah-
ko najdemo prav v njegovem delu tudi nekatere nekoliko problematične pri-
jeme - še posebej, kadar so uporabljeni pri proučevanju širjenja modernizaci-
je prek evropskih meja. Webrova temeljna Problemstellung je bila, kako po-
jasniti posebnost in edinstvenost evropske moderne, pojasniti, zakaj se je le
na Zahodu - in ne v drugih civilizacijah - razvila posebna »radikalna« težnja
po racionaliziranju sveta . Najpomembnejše žarišče njegovega zanimanja je
bila prav zahodna izkušnja .
Za Webra je bila ta posebnost v težnji po celostnem racionaliziranju druž-
benega sveta - katerega najpomembnejše oblike manifestiranja lahko najde-
121
mo na vseh področjih družbenega življenja : pri nastajanju kapitalistične civili-
zacije, pri birokratizaciji različnih oblik družbenega življenja, pri sekularizaci-
ji svetovnih nazorov, pri razvoju moderne znanosti in tako imenovanega
znanstvenega svetovnega nazora - ta v sebi zaobsega radikalno težnjo po Ent-
zauberung, po streznitvi sveta. In korenine vseh teh procesov je videl v po-
tencialno racionalizirajočih težnjah protestantske etike .
Da bi lahko razumeli poseben transformativni potencial te etike, je We-
ber primerjal protestantizem z drugimi svetovnimi religijami . V svojih razpra-
vah je poskušal povezati analizo svetovnih religij z analizo notranje dinamike
teh civilizacij in še posebej z analizo njihove svojstvene težnje po racionalizi-
ranju ter primerjati to dinamiko z dinamiko na Zahodu. Poudaril je (in to je
prav gotovo eden od njegovih pomembnih prispevkov), da se načini tega ra-
cionaliziranja in načini institucionalnih sistemov, povezanih z njim, zelo razli-
kujejo od zahodnih . S tem je pripoznal, vsaj implicitno, da sleherni način reli-
gioznega racionaliziranja razvija svoj lasten vzorec dinamike .
Vendar Weber pri tem - zaradi svojega primerjalnega izhodišča in sre-
diščnega ukvarjanja z edinstvenostjo Zahoda, ki sta hkrati povezana tudi z
dejstvom, da se moderne civilizacije še niso bile razvile v nezahodnih deželah
- ni povsem pojasnil svojih implicitnih primerjalnih usmeritev . Poskušal je
minimalizirati notranje dinamike teh civilizacij in ni natančno pojasnil svoje-
ga implicitnega priznanja posebnih dinamik različnih civilizacija; namesto
tega je na različne načine poudarjal »tradicionalne«, navidezno nedinamične
vidike teh civilizacij .
Protislovje med poudarkom na edinstvenosti Zahoda in dejstvom, da je
bil tako rekoč model za svet na eni strani, ter posebnostjo dinamik drugih ci-
vilizacij na drugi strani, v Webrovem ali Marxovem času, ko je bilo širjenje ka-
pitalizma in modernizacije prek evropskih meja še v zgodnjih fazah, še ni po-
vsem razvidno . Precej bolj očitno pa je postalo v poznejših fazah razvoja pro-
učevanj modernizacije po drugi svetovni vojni .
Univerzalna moderna civilizacija?
V prvih letih brstenja teh razprav po drugi svetovni vojni - brstenja, ki je
naznanjalo oživljanje in bolj sistematičen razvoj makrosocioloških in primer-
jalnih zgodovinskih razprav - to protislovje ali ta problematika še ni bila jas-
no vidna . Nemara je postala celo bolj nejasna kot v Marxovih in Webrovih iz-
virnih delih, in sicer zaradi dejstva, da je prišlo v teh razpravah o modernizaci-
ji in razvoju do precej daljnosežnega premika - če jih primerjamo z zgodnjimi
»klasičnimi« razpravami - v njihovih temeljnih usmeritvah . Tako so te razpra-
ve, namesto da bi poudarile posebnost evropske civilizacije, evropske moder-
ne, predpostavljale, da razvoj moderne konstituira vrhunec evolucijskega po-
tenciala človeštva, katerega jedro se v načelu nahaja v večini človeških družb .
Zato so iskale pogoje, ki lahko pospešijo - ali ovirajo - razvoj take moderniza-
cije načelno v vseh človeških družbah . Vendar pa so obenem implicitno poj-
movale kot samoumevno, da evropska (in morda tudi ameriška) izkušnja
konstituira najpomembnejšo paradigmo take moderne družbe in civilizacije .
Ena od najpomembnejših stranskih vej teh razprav je bila razprava o kon-
vergentnosti industrijskih družb - ki je morda najbolje ponazorjena v delu
Clarka Kerra. V vseh teh delih so avtorji poskušali povezati proučevanja mi-
kro okolij in različnih družbenih procesov, kot so komunikacija, urbanizacija,
preoblikovanje vrednot in pod., s širšim, makro družbenim okvirom .
122
Prve razprave o modernizaciji in razvoju - in mnoge kasnejše, ki so nada-
ljevale v enakem tonu - so vrednotile družbe s pomočjo različnih kazalcev
modernosti, razvoja ali modernizacije, in so poskušale določiti, v kakšnem ob-
segu se proučevanje družbe približujejo modelu ali modelom moderne indu-
strijske družbe, ali nasprotno, kaj ovira njihovo napredovanje v smislu teh ka-
zalcev. V teh razpravah so pripoznali in raziskali možnost, da se moderni
družbeni red lahko razvije iz različnih družb .
Medtem ko se je sčasoma prav gotovo razvilo v vseh teh razpravah vedno
večje pripoznanje možne raznolikosti prehodnih družb, pa so vendarle pred-
postavljale, da bo taka raznolikost v končnem stadiju moderne tako rekoč iz-
ginila - vsaj v tistih družbah, ki ga bodo dosegle . Ta predpostavka je nemara
najbolj razvidna v teoriji o konvergentnosti industrijskih družb, ki sem jo
omenil poprej . Naj citiram Goldthorpa:
Raznolikost znotraj procesov industrializacije, ki jih poudarja (Kerr), se
izkaže za očitno v relativno zgodnjih stopnjah razvoja - v jeziku Rostova, v
stopnjah razvoja »preloma s tradicionalizmom«, »vzleta« in »težnjepo zrelo-
sti« in kadar se zastavi vprašanje »poti naprej« - za že razvite, kakor tudi za
družbe v razvoju . Kerrov pogled na logiko industrializma pravzaprav njega
samega hočeš nočeš sili proč od multilinearne k enolinearni perspektivi ; ali
če smo natančnejši ; sili ga, da vidi doslej različne procese industrializacije,
kako si v svojih socio-kulturnih korelatih postajajo postopoma podobni . Ko
industrializem napreduje in vedno bolj postaja svetovni fenomen, se - trdi
Kerr - obseg za življenje sposobnih institucionalnih struktur in obseg za ži-
vljenje sposobnega sistema vrednot in prepričanj nujno zmanjša . Vse družbe,
ne glede na to, po kateri poti so stopile v industrijski svet, se bodo približale,
četudi nesimptomatično, čisti industrijski formi. 1
Izza teh teorij se nejasno izrisuje prepričanje o neizogibnosti napredova-
nja k moderni - bodisi politični, industrijski ali kulturni - in k razvoju univer-
zalne moderne civilizacije - čeprav je tako prepričanje vselej slabilo pripozna-
nje, da se nekaterim družbam ne utegne posrečiti, da bi jo dosegle, kakor tudi
vedno večje pripoznanje nekaterih učenjakov, kot na primer Alexa Inkelesa
ali S. Almonda, o posebnih značilnostih komunističnega-totalitarnega vzorca
moderne .
Variabilnost v dinamiki modernih civilizacij
Vendar pa, kot je znano in kot je bilo podrobno analizirano v literaturi,
ideološka in institucionalna dogajanja v sodobnem svetu niso delovala v prid
tej viziji - ali vsaj ne njeni poenostavljeni različici . Poleg tega pa je polagoma
postalo vedno bolj očitno to, da obstaja precejšnja institucionalna variabil-
nost različnih modernih in modernizirajočih se družb - ne le prehodnih, tem-
več tudi bolj razvitih, celo visoko industrializiranih družb .
Vedno odločnejše pripoznanje precejšnje simbolne in institucionalne va-
riabilnosti in različnih načinov ideoloških in institucionalnih dinamik, ki po-
spešujejo širjenje moderne civilizacije, je nujno terjalo iskanje sistematične
razlage . To iskanje je spočetka pripeljalo predvsem do dveh najpomembne-
jših pristopov, ki sta se razvila kot odgovor na razkroj prvotnega modela mo-
dernizacije - prvič, pristop ali skupej pristopov, ki so poudarjali, kako po-
membne so tradicije različnih družb, in drugič, pristop, ki je poudarjal dina-
mike mednarodnega, še posebej kapitalističnega sistema, kot najpomembne-
jših dejavnikov, ki pojasnjujejo variabilnosti in dinamike različnih modernih
ali modernizirajočih se družb . 3
123
Čeprav so ti pristopi prav gotovo podčrtali najpomembnejše dejavnike,
ki vplivajo na dinamike modernih ali modernizirajočih se družb, pa so se ven-
darle srečali tudi z obilico problemov pri svojih poskusij, da bi sistematično
pojasnili precejšnjo variabilnost dinamik teh novih modernih civilizacij -
konkretne vzorce spremembe, ki so se dogajali v različnih tradicionalnih
družbah, in odnos teh vzorcev do svojih vsakokratnih zgodovinskih izkušenj
na eni strani ter nove situacije, ki jih je ustvarilo širjenje moderne, na drugi
strani.
Nekateri možni novi znaki - moderna kot nova civilizacija -
in digerencialni vzorci njene razlage
Vendar se iz teh različnih polemik nakazuje nova možna perspektiva za
razumevanje sodobnega sveta. Taka perspektiva temelji na nekakšnem spoju
prvin »klasičnih«par d gem modernizacije in nekaterih prvin, ki izhajajo, do
določene mere, iz Marxa (še posebej nekatere implikacije analize azijskega
načina produkcije) in iz Gramscija, predvsem pa iz Webra - še posebej iz nje-
govih mogočnih vpogledov v notranjo dinamiko različnih civilizacij . Ta pers-
pektiva temelji na eni strani na pripoznanju edinstvenosti civilizacije moder-
ne in komponent ekonomskega razvoja znotraj nje ter na drugi strani na pri-
poznanju precejšnje variabilnosti simbolnih, ideoloških in institucionalnih
odzivov nanjo, potem načinov, kako različne civilizacije in družbe interpreti-
rajo različne simbolne premise moderne in različne moderne institucionalne
vzorce ter dinamike .
Nasledek take perspektive je daljnosežna reformulacija vizije moderniza-
cije, modernih civilizacij . Namesto da bi proces modernizacije pojmovali kot
skrajno končno točko evolucije vseh znanih družb, točko, ki odkriva evolucij-
ski potencial, skupen vsem družbam, katerega najpomembnejša in najpreg-
nantnejša manifestacija in paradigma je evropska izkušnja - moramo moder-
nizacijo ali moderno razumeti kot poseben tip civilizacije, ki izvira iz Evrope
in ki se je v svojih ekonomskih, političnih in ideoloških vidikih razširil po
vsem svetu in je, še posebej po drugi svetovni vojni, obsegal skoraj ves svet .
Izkristaliziranje tega novega tipa civilizacije je bilo precej podobno širje-
nju velikih religij ali velikih imperialnih ekspanzij v preteklosti . Vendar je bil
njegov vpliv na družbe, v katere se je razširil, spričo dejstva, da je ta civilizaci-
ja skoraj vedno povezovala ekonomske, politične in ideološke vidike in sile,
precej večji kot v večini zgodovinskih zgledov .
Druga taka perspektiva ima za nasledek pripoznanje dejstva, da je širje-
nje vseh zgodovinskih civilizacij v obče in še posebej civilizacije moderne iz-
podbijalo simbolne in institucionalne premise tistih družb, ki so bile vključe-
ne vanj, in s tem terjalo odzive znotraj njih ter odpiralo nove opcije in možno-
sti. Iz teh odzivov so se razvile raznolike moderne ali modernizirajoče se druž-
be, ki so imele mnoge skupne značilnosti, hkrati pa so kazale tudi velike med-
sebojne razlike . Te razlike so se izkristalizirale iz selektivne vključitve in tako
tudi iz ponovnega izkristaliziranja in preoblikovanja najpomembnejših sim-
bolnih premis in institucionalnih tvorb, tako izvirne »zahodne« kot njihovih
lastnih civilizacij .
Temeljne značilnosti evropske moderne
Taka perspektiva zahteva najprej analizo temeljnih značilnosti in premis
124
te nove, moderne civilizacije - pravzaprav temeljnih premis evropske in za-
hodne civilizacije. z našega gledišča so bile najpoglavitnejše premise, prvič,
»revolucionarni« izvori teh vizij in usmeritev . Revolucionarne spremembe, ki
so bile v koreninah večine od teh prebojev v moderno, so pripeljale do daljno-
sežnega preoblikovanja narave in vsebine centrov družbenih in kulturnih re-
dov, pravil udeležbe v njih in dostopa do njih ter odnosa med temi centri in
obrobjem .
S stališča vsebin teh centrov je bilo najpomembnejše preoblikovanje, ki
je potekalo hkrati z moderno: vedno večja sekularizacija centrov, zavračanja
statusa quo glede njihovih vsebin ali simbolov in širjenje predpostavke, da je
te vsebine in simbole resnično mogoče na novo proučiti . Ta sprememba je
bila tesno povezana z vedno večjo avtonomijo političnih, kulturnih in družbe-
nih centrov in predvsem s spremembami v odnosu med centri in obrobjem ; z
vedno večjim poseganjem obrobja v centre ins pospeševanjem dostopa do
centra s strani obrobja; s prodiranjem centra v obrobje - ki je pogosto dose-
glo vrhunec v težnji po izbrisu razlik med centrom in obrobjem in na ta način
člane občestva postavilo v enakopraven položaj glede udeležbe v centru .
Ti procesi so bili prav tako tesno povezani s spremembami v temeljnih
usmeritvah k tradiciji in k temeljem legitimacije oblasti. Status quo in posve-
čenost preteklosti - sleherne preteklosti - kot poglavitnega simbolnega regu-
latorja družbene, politične in kulturne spremembe ter inovacije, sta se umak-
nila sprejemanju inovacije in usmeritvi k prihodnosti kot temeljni razsežnosti
kulturne usmeritve. To je bilo v Evropi seveda tesno povezano - kakor je bilo
tako pogosto poudarjeno v literaturi - s predpostavko, da se raziskovanje ne-
nehnega širjenja človeških in naravnih okolij in usode ter njihove smeri in
celo obvladovanja, lahko doseže z zavestnim naporom človeka in družbe . In
resnično je bila središčna premisa evropske moderne možnost dejavnega
oblikovanja najpomembnejših vidikov družbenega, kulturnega in naravnega
reda z zavestno človeško dejavnostjo in participacijo .
Najpolnejši, čeprav ne edini izraz teh premis bi bila lahko preoblikovanje
in povratno delovanje protestantske etike na gospodarskih, znanstvenih in
političnih področjih in kasneje konvergentnost teh preoblikovanj z razsvet-
ljenstvom in prvotnim vplivom industrijske revolucije . V skladu s tem so bile
posebne značilnosti evropske moderne prvotno osrediščene na poskuse obli-
kovanja »racionalne« kulture, učinkovitega gospodarstva in civilne (razred-
ne) družbe ter nacionalnih držav, v katerih bi se lahko težnje po »racional-
nem« širjenju polno artikulirale in ki bi tudi ustvarile družbeni in politični
red, temelječ na svobodi .
Tako je nova civilizacija moderne, ki je vzniknila iz tega ozadja, ideološko
in politično temeljila na enakosti ter vedno večji udeležbi državljanov v cen-
trih. Povsem jasno je bila izražena v težnji po vzpostavitvi univerzalnega drža-
vljanstva in volilne pravice ter nekakšne oblike »participatskega« političnega
ali družbenega reda, ki je porodil ideologije participacije .
Ti poskusi so bili usmerjeni k vzpostavljanju družbenega in kulturnega
reda, ki ga označuje visoka stopnja skladnosti med kulturno in politično iden-
titeto populacije na določenem ozemlju, visoka raven simbolne in emocional-
ne zavezanosti centru in tesen odnos med temi centri ter bolj prvinskimi raz-
sežnostmi človeškega bivanja in izrazit poudarek na skupnih, politično defini-
ranih kolektivnih ciljih vseh članov nacionalne ali razredne skupnosti .
V mnogočem so te značilnosti evropske nacionalne države izhajale ali so
bile prenešene iz številnih delov njihovih predmodernih družbenopolitičnih
tradicij - iz imperialnih tradicij in tradicij mestnih držav ter fevdalnih družb .
125
Združevale so močno aktivistično usmeritev mestne države, široko in dejavno
predstavo o političnem redu, povezanem s kozmičnim ali kulturnim redom
mnogih imperialnih tradicij in tradicij velikih religij, ter pluralistične prvine
fevdalnih tradicij . V evropskih (in še posebej v zahodnoevropskih) tradicijah
so te različne usmeritve koreninile v družbeni strukturi, ki jo označuje relativ-
no visoka stopnja zavezanosti različnih skupin in slojev kulturnemu in politič-
nemu redu in njegovemu centru, in v visoki stopnji avtonomije pri njihovem
dostopu do tega reda in njegovega centra .
Ideologija ekonomskega razvoja, ki je postala pomembna sestavina te ci-
vilizacije, se je tu razvila iz spoja močne posvečenosti pod vplivom protestan-
tizma, ekonomske dejavnosti kot torišča odrešitve, predstave o človekovem
obvladovanju človeških in nečloveških okolij ter razvoja znanosti in tehnolo-
gije; poudarek na tehnološkem in ekonomskem razvoju je postal osnovna se-
stavina temeljnih premis te civilizacije .
Ideološka ali simbolna dogajanja v Evropi so bila zelo tesno povezana s
procesi ekonomskega razvoja - ta je očiten najprej v komercialni in pozneje v
industrijski ekspanziji - in z neprecedenčno rastjo tehnologije in ekonomske
ekspanzije, ki je postopno dosegla vrhunec v prvem samozadostno razvijajo-
čem se industrijskem sistemu - sistemu industrijskega kapitalizma . Toda če-
prav so bili ti vidiki razvoja ali moderne - strukturno-ekonomski in bolj sim-
bolni vidik, povezan s kulturno in politično sfero - zelo resno povezani med
seboj, pa celo v Evropi ni obstajal en sam, izomorfen odnos med njimi. Do
neke mere so se lahko razvili neodvisno drug od drugega - vendar so vselej
konstituirali nepretrgane, med seboj povezane izzive družbam, v katerih so se
razvili in v katere so posegli .
Širjenje moderne civilizacije
Nova civilizacija, ki se je razvila v Evropi, se je pozneje razširila po vsem
svetu in ustvarila niz mednarodnih sistemov . Vsakteri od teh je temeljil na ne-
katerih premisah te civilizacije, hkrati pa ustvarjal težnje po nenehni spre-
membi znotraj njih. s tem širjenjem se je razvila težnja po univerzalnih, sve-
tovnih institucionalnih in simbolnih okvirih, ki so novi in pravzaprav edin-
stveni v zgodovini človeštva . Že zgolj z ekspanzijo Evrope se ni razvil ne le en
sam, temveč se je razvilo več v bistvu svetovnih sistemov, ki niso vodeni zgolj
iz enega centra, ampak so pluralistični in imajo več centrov . Vsak tak sistem
generira svojo lastno dinamiko in svoje lastne odzive na druge sisteme . Če-
prav je izvor teh sistemov isti, tj . Zahodna Evropa, in čeprav so bili tesno po-
vezani med seboj, pa centri moči in vpliva znotraj vsakega od njih niso bili
istovetni . Predvsem v mednarodnem, ideološkem in kulturnem sistemu so se
razvili zelo močni odpori zoper probleme, ki jih generira mednarodni eko-
nomski sistem in ki so najbolje povzeti v raznolikosti nacionalnih in družbe-
nih revolucionarnih ideologij .
Širjenje teh različnih modernih ideologij in premis po vsem svetu je bilo
združeno z daljnosežnimi strukturno-organizacijskimi spremembami, še po-
sebej na polju gospodarstva in politike . Širile so se z nizom družbenih, politič-
nih in kulturnih gibanj, ki so, drugače kot gibanja za spremembo in upori v
mnogih zgodovinskih situacijah, združevala gibanja protesta in močne težnje
po izgrajevanju institucije in oblikovanju centra .
Kot posledica tega pa je bilo težko »osamiti« različne mednarodne siste-
me drugega od drugega ali ohranjati katerega koli od njih v nenehnem ravno-
126
vesju z drugimi . V slehernem danem mednarodnem okolju odnosi med njimi
niso - nikoli statični ali nespremenljivi . Same dinamike teh okolij povzročajo
nenehne spremembe v odnostih med različnimi sistemi in silami, ki jih le-ti
ustvarjajo in na ta način generirajo različne procese spremembe v teh siste-
mih .
Pri tem je seveda pomembno, da prepoznamo naravo zgodovinske situ-
acije, ki je označila celoten proces širjenja moderne prek evropskih meja, in
razlike med njim in med razvojem evropske moderne . Moderna znotraj za-
hodnoevropskega okolja - čeprav so celo tu obstajale precejšnje razlike med
družbami - se je namreč v precejšnji meri razvila od znotraj, »avtohtono«, z
dozorevanjem svojstvenega potenciala nekaterih skupin in z nenehno inte-
rakcijo med njimi. Širjenje moderne prek evropskih meja pa je bilo pos voji
naravi bolj prodiranje zunanjih sil v tradicionalne družbe in civilizacije - in
zato je prav premisa zahodnoevropskih družb konstituirala najpomembnejši
izziv, na katerega so se razvili različni odzivi .
Nekateri novi znaki : problemi in možnosti
Nenehno širjenje teh mednarodnih sistemov in gibanj je povzročilo, da so
se vanje vključevale družbe in civilizacije, ki seveda niso imele enakih bodisi
temeljnih simbolnih premis te nove civilizacije bodisi njenih posebnih insti-
tucionalnih obrisov . To širjenje je seveda tudi spodkopalo simbolne in institu-
cionalne premise teh družb, odprlo različnim skupinam nove opcije in generi-
ralo daljnosežne procese interakcije med temi različnimi silami in hkratno iz-
kristaliziranje novih simbolnih in institucionalnih tvorb .
Te vzorce interakcije in odzivaje oblikovala nenehna interakcija med šte-
vilnimi temeljnimi dejavniki : l . »Vstopna točka«sleherne družbe v nove insti-
tucionalne sisteme in posebne oblike njene institucionalne strukture, ki jih je
ta vstop porušil, kakor tudi opcije, ki jih je odprl, ter nenehni razvoj in spre-
membe v teh procesih . 2. Na te vzorce interakcije in odziva so seveda precej
vplivali tehnološki načini in ekonomski sistemi, ki so obatajali v teh družbah .
3 . Oblikovale so jih temeljne premise civilizacij in družb, v katere so posegli,
tj., temeljno dojemanje odnosa med kozmičnim in družbenim redom, družbe-
nim in kulturnim redom, hierarhijo in enakostjo, ki sta prevladovali v njih,
potem struktura prevladajočih elit v njih te so nosile in izražale ta dojemanja
in vizije - ter načini nadzora, ki so ga izvajale te elite . Te vzorce interakcije in
odzivaje oblikovala tradicija odzivov na zgodovinske spremembe, ki se je raz-
vila v večini teh civilizacij, še posebej v t . i . »Velikih civilizacijah« (ali Axiol
Age Civilisations), v katerih so se izkristalizirale izkušnje ali tradicije zunanjih
in notranjih sprememb in odzivov na te spremembe .
Na tej točki bi utegnilo biti koristno uporabiti Webrov poudarek na
ključni vlogi takih heterodoksnosti v dinamiki različnih civilizacij in implicit-
no tudi v Evropi, kjer se je Weber osrediščil na največjo heterodoksnost, kato-
licizem - protestantizem, in še posebej na inovativni in transformativni po-
tencial, ki se je v različnih civilizacijah razvil iz teh heterodoksnosti .
Te skupine in gibanja se med seboj precej razlikujejo, in sicer po kulturni
usmeritvi, ki prevladujejo znotraj njih, po strukturi in avtonomiji verskih in-
stitucij in organizacij, ki prevladujejo v njihovih družbah, in po svoji notranji
koheziji in svojem odnosu do širših slojev družbe . Prav ti vidiki različnih hete-
rodoksnosti, v odnosu do vsakokratnih ortodoksnosti v njihovih civilizacijah,
so precej vplivali na smer dinamike transformativnih kapacitet različnih civi-
127
lizacij, na njihove odzive na spremembo in na njihove inovativne smernice -
tako, kakor se je dogajalo v zvezi z razvojem moderne v Evropi .
Ti različni inovativni potenciali - kot so jih v različnih ortodoksnostih in
heterodoksnostih nosile in izražale različne primarne in sekundarne elitne
skupine - pa v teh civilizacijah niso bili zgolj enovrstni . Vselej so bili precej
različni, heterogeni, pogosto so se gibali v različnih smereh in tako nakazova-
li, da se raznovrstni transformativni potencial sleherne civilizacije utegne gi-
bati v različne smeri - čeprav ne neomejeno, odvisno od konkretnih zgodo-
vinskih situacij, ki pospešujejo ali so naklonjene nekaterim smerem razvoja,
aktualiziranja zgolj nekaterih potencialov, drugih pa ne .
Dinamike izkristaliziranja moderne civilizacije
Prav nenehna interakcija ali povratni vpliv med vsemi temi procesi : te-
meljne premise tistih civilizacij in družb, v katere so posegli novi moderni
mednarodni sistemi in vstopne točke teh družb v te mednarodne sisteme ; tipi
in načini tehnologije in ekonomije, ki prevladujejo v teh civilizacijah ; tradicija
odziva na situacije spremembe, še posebej tradicije heterodoksnosti, upora in
inovacije, ki so se razvile v zgodovini teh civilizacij -je generirala izkristalizi-
ranje različnih institucionalnih in simbolnih obrisov modernih in modernizi-
rajočih se družb, njihove dinamike in različne vzorce ekonomskega razvoja
znotraj njih .
Prav iz teh procesov so se v različnih družbah in civilizacijah nenehno kri-
stalizirali različni načini vključevanja in vnovične interpretacije premis mo-
derne, kakor tudi različnih simbolnih reakcij nanjo ; dalje se je kristaliziral
razvoj različnih modernih institucionalnih vzorcev in dinamik, ali nasprotno,
različnih načinov vnovične interpretacije premis in zgodovinskih tradicij civi-
lizacije .
Te različne simbolne in institucionalne konstelacije so se razvile pred-
vsem glede na interpretacijo temeljnih simbolnih predstav in premis različ-
nih modernih civilizacij, glede na načine, kako so te temeljne simbolne premi-
se moderne izbrane in vnovič interpretirane v skladu z novimi »modernimi«
tradicijami v njihovi lastni predstavi o sebi in lastni preteklosti ter glede na
njihove nove simbole in kolektivno identiteto in njihov negativni ali pozitivni
odnos do moderne v obče in še posebej do Zahoda .
Ti procesi vnovične interpretacije veljajo tudi z oziroma na temeljni kon-
cept ekonomskega razvoja. Čeprav je poudarek na ekonomskem in tehnolo-
škem razvoju prav gotovo postal del sleherne moderne ali modernizirajoče se
družbe ali civilizacije, pa se ti procesi v kontekstu njihove celote kulturnih in
družbenih premis precej razlikujejo glede na celoten smisel takega razvoja .
Predvsem se razlikujejo glede na stopnjo, do katere je poudarek na ekonom-
skem razvoju povezan s poudarkom na obvladovanju njihovih okolij kot nas-
protju prilagajanju temu okolju, glede na relativno pomembnost ekonomskih
ciljev v panorami ciljev človeštva, glede na predstavo o družbenem redu, gle-
de na produktivne ekonomske usmeritve kot nasprotje distributivnih eko-
nomskih usmeritev v skladu s tipom politične ureditve - bodisi avtoritarne,
pluralistične ali totalitarne ureditve : z ozirom na najpomembnejše načine po-
litičnega protesta in udeležbe ; glede na predstave o avtoriteti, hierarhiji in
enakosti .
Podobno je kristaliziranje teh različnih razvojev potekalo nenehno - v
tesni zvezi z razvoji na simbolni ravni - glede na različne oblike modernih or-
ganizacij in institucij . Medtem ko so procesi urbanizacije, industrializacije in
128
širjenja modernih komunikacij skupni vsem tem družbam, pa so konkretni
institucionalni odgovori na te probleme še zelo različni, tesno povezani s te-
meljnimi koncepti družbenega in političnega reda, ki so se razvili v teh druž-
bah.
Tako kot v vseh primerih zgodovinske spremembe, kristaliziranja novih
družbenih tvorb, so bili najpomembnejši elementi v procesu tega kristalizira-
nja različne - stare in nove - elite, vodilne skupine na različnih ravneh druž-
bene strukture in vizije, ki so jih prinašale, ter različne koalicije, sklenjene
med njimi, vključno seveda koalicije z različnimi »zunanjimi« silami v novih,
drugačnih mednarodnih sistemih - in prav te skupine so bile najpomembne-
jše pri oblikovanju različnih odzivov na nenehne izzive modernizacije .
Te skupine, prav tako kot različne heterodoksnosti, analizirane zgoraj,
niso bile enotne; bile so resnično precej spremenljive in celo na nove elite, ki
so se pojavile, so precej bolj, vplivale različne tradicije odzivov na spremem-
bo, heterodoksnosti in inovacije, ki obstajajo v sleherni družbi, kot se je pogo-
sto predpostavljalo .
Sistematičnega, primerjalnega raziskovanja vseh teh procesov se mora-
mo šele lotiti, vendarle pa le-to konstituira zelo pomemben - četudi precej te-
žaven in naporen - del programa primerjalnega sociološkega in zgodovinske-
ga raziskovanja modernizacije, modernih civilizacij, sodobnega sveta. Spisi v
tej knjigi so pomembni prispevki k izpolnitvi takega programa .
OPOMBE
1 Glej J. Goldthrope, »Theories of Industrial Society», European Journal of Industrial So-
ciety», European Journal of Sociology, Vol . XII, št. 2, 1971, str. 263-88.
2 Za analizo teh protislovij glej, S . N. Eisenstadt, Tradition, Change and Modernity, New York,
John Wiley, 1973 in Krieger, Melabar, 1983 .
3 Ti pristopi so podrobno analizirani v Eisenstadt, Tradition, Change and Modernity, op . cit .
Prevedel: Štefan Vevar
129