Strokovna razprava GDK: 228.81:176.1 "Fagus sylvarica L.'': (497.12 Donačka gora)(045) Pragozd na Donački gori Mitja CIMPERŠEK* Izvleček: Cimperšek, M.: Pragozd na Donački gori. Gozdarski vestnik, 62/2004, št. 10. V slovenščini, cit. lit. 30. Donačka gora je svojevrsten in dragocen naravni in kulturni spomenik. Na njegovem severnem pobočju je zanimiv "pragozdni" ostanek, ki je zavarovan od leta 1965. Zaradi preteklega gospodarjenja ni več "deviški'', značaj divjine je ohr~~il samo n~ tretjini površine. Intenzivnost in časovna odmaknjenost preteklega gospodarjenja odseva v nenaravni strukturm m teksturn~ zgradbi sestojev. V nenavadnem spletu rastiščnih dejavnikov: strmine, osojne lege io apneno-silikatne kamnine, se je na Gon izoblikovala samosvoja podzdružba gozda bukve in velecvetne mrtve koprive s srebrenko - Lamio orvalae-Fagetum (Horvat 1938) Borhidi 1963 var. geogr. Dentm·ia pollyph_vlos (Košir 1962) Marinček 1995 lunarietosum rediviae subas. nova. Ključne besede: bukov pragozd, fitocenologija, Lamio orvalae-Fagetwn lunarietosum, naravovarstvo, Donačka gora, Rogatec, zgodovina 1 UVOD Gpra je hrana in pragozd na njej je začimba. (Boštjan Anka) Gorska območja so svojevrstne pokrajine, celo tako svojevrstne, da jih je geograf Anton Melik označil za "pozitiven relief'. Ta pozitivnost se nanaša na višinsko razgibanost, strme naklone in intenzivne procese, ki nenehno spreminjajo njegovo sestavo in izgled. Glede tolmačenja pojma gora obstojajo številne nejasnosti, kajti kar je za nekoga gora, je lahko za drugega hrib. Po splošni razlagi je gora ozemlje, ki je višje kot hrib ali pa po višini izstopa iz svoje okolice za najmanj tristo metrov. Geometrijsko pravilen stožec Donačke gore privlači poglede od blizu in daleč, zato ne preseneča, da je znamenita gora na vseh starejših vedutah slatinskega zdravilišča (slika 1). Že od nekdaj je veljalo, da so vrhovi gora, najprimernejši kraji za navezovanje stikov z božanstvi. V zgodovinskih virih najdemo tezo, da je ob koncu halštatskega ali v začetku latenskega obdobja stal na vrhu Donačke gore tempelj. Kamnoseška upodobitev žene, ki ubija otroka, je edinstvena arheološka najdba keltske kulture na naših tleh. Rimljani naj bi na gori, ki so jo imenovali Mons Claudius, postavili tempelj krvoločne ga boga Mitra. Na Brezinškovi hiši v trgu Rogatec je vzidan relief krilatega zmaja, ki naj bi ga nekoč krasil. Ob vznožju gore je vodila rimska cesta, ki je povezovala slavno Celeio in Poetovio; njeni ostanki so bili prepoznavni še v prejšnjem stoletju. GozdV 62 (2004) 10 Poznorimsko naselbina "Dvor", ki je ležala pod strmimi skalami nad cerkvi co sv. Do nata, je opisal zgodovinar Ignacij Orožen. Mejni spori med celjskimi grofi in ptujskimi gospodi so se končali l. 1428, ko so gospoščini razmeji li po grebenu Boča, Donačke gore in Maclja, kjer še danes potekajo politične meje; med njimi tudi meja med gozdno­ gospodarskima območjema Celje in Maribor. Povezava med imenitnim srednjeveškim trgom Rogatec in Donačko goro ima globoke zgodovinske korenine. Obe je nekoč družilo ime enakega izvora; Donačko goro so prvotno imenovali Rogaška gora. Z bogato zgodovino Rogatca se prepletajo resnične in izmišljene zgodbe, ki dajejo Gori še poseben mističen pridih. Na gori naj bi "gnezdile" čarovnice in kuhale točo, Rogatec pa je bil s svojim sodstvom in moriščem na Gavgah razvpit ideološki pre­ ganjalec čarovnic. Med številnimi dogodki, se je najbolj vtisnila v spomin nesrečna tragedija rommjev, ki se je zgodila 6. avgusta 1741, ko je strela udarila v kapelo sv. Donata in ubila 47 romru.jev. Po plipovedi naj bi cerkev stala na terasi pod vrhom, ravno tam, kjer je nekoč stal Mitro v tempelj. Koj o je razdej ala strela, so zgradili novo na mestu, kjer so se ustavili zvonovi, ki so se skotalih po pobočju. V času turških vpadov je bila na vrhu Donačke gore vedno pripravljena grmada lesa, katero so prižgali, če se je pojavil okruten sovražnik. Danes stoji na vrhu sedem metrov visok kamniti križ. *mag. M . C. univ. dipl. inž. gozd., Ulica XIV. divizije 19, 3250 Rogaška Slatina 435 il Cimperšek. M.: Pragozd na Donački gori -------------------- ------------------------------- Na severnem pobočju Donačke gore je ostanek "pragozdnega" sestoja in čeprav ni več deviški, ustvarjajo orjaška drevesa in številne podrtice mogočno pragozdno sceno. Od leta 1965 je zavarovano 25 ha gozda, ki leži v mru.iborskem GG območju, kasneje so celjski gozdruji dodali še dobra dva hekta.J.ja kot tamponsko ali "buffer" cono. Zru.·adi majhnosti, robnih vplivov in preteklih sečenj, pragozd ne more izoblikovati vseh svojih značilnosti, zato v njem ne moremo doživeti p1istnega občutka "divjine". Obiskovalci so nad njim večinoma razočarani in nepotešeni, zlasti tisti, ki ne vedo po kaj prihajajo in imajo zaradi pomanjkljivega znanja o njem zmotne predstave. Nekatere moti divja rast, nered, podrta, polomljena in razpadajoča drevesa - simboli preteklosti, smrti ter krute borbe za hrano in svetlobo, drugim se zdi škoda, da les tako nekmistno propada, medtem ko večina odklanja "zanemarjen" in samemu sebi prepuščen gozd v popolnem neredu. Divjina navdušuje ljubitelje narave že vse od časov romantike, zato ne preseneča, da je geolog G. Mally, davnega leta 1836, zanosno opisal pragozdni značaj Donačke gore: " .... Otjaška drevesa podpirajo nebesni svod, še več takega stebričevja leži polomljenega, križem po tleh, v neurejenem prepletu in kot neprehodna ovira za nezaželjene vsiljivce ..... V odprtini, ki nastane zaradi strganega zelenega oboka, se med čakajočim mladjem začne tekmovanje za svetlobo in hrano, ...... mnogi se požene jo v rast kar na trup lih odmrl ih staršev .... " 436 2 METODE DELA Sli ka 1: Gostje slatinskega zdravilišča občudujejo ve­ ličastno Donačko goro . Grafiko je leta 1855 izdelal 1. Passini (Grafični muzej v Rogaški Slatini) Viri o zgodovini gozdarstva so iz arhiva nekdanjega Gozdnega obrata Rogaška Slatina. Geografske in meteorološke podatke smo povzeli po Gamsu (1984), geološke pa po Aničiču (1984). Vegetacijo pragozda smo raziskali s pomočjo ustaljene srednjeevropske ekološko-floristične metode Braun-Blancqueta (1964 ). Rastlinje smo popisovali od zgodnje spomladi do visokega poletja, vege­ tacijske enote smo tudi skartirali. Imena rastlinskih taksonov smo povzeli po Mali flori Slovenije (MARTINČIČ et al. 1999) in Registru flore Slovenije (TRPINNREŠ 1955). Sorodnost med sintaksonomskimi enotami smo preskusili s pomočjo Rajskijevega koeficineta koherence (ORLOCI 1978). Računalniški program temelji na sledečih algoritmih: Rkk ::o:(l-((2FAB-FA-FI3)/FAR) 2 ) 112 FA = fh ln fh - 2:Jhj ln fhi~ .i = t, ... ,sh FB == fi ln fi - 2Ju ln fij; j'"' J.. ..... si F AB = ftl..i ln fh .. i - L,L,fi1j.ik ln fhJ,ik; j =t .. ... sh; k= 1. ... si .i k Dobljene vrednosti imajo limite: "0" - nobene sorodnosti in "1" - popolna enakost. Program omogoča tudi hitro in enostavno členitev ekološke strukture po rastiščnih indika­ tmjih (ELLENBERG 1992), analizo vrstne sestave po življenjskih oblikah (po Raunkiaeru), ter horoloških in socioloških skupinah (OBERDOR- GozdV 62 (2004) 1 O Cimperšek, M .. Pragozd na Donačk i gori Slika 2: Pragozdni motiv iz Donačke gore nezna­ nega avtorja (Grafi č ni muzej v Rogaški Slatini) FER 1979). Po priporočilu Ellenberga smo indikatorske vrednosti nekaterih rastlinskih vrst povzeli po Zolyomiju (1967), ker so bližje našim jugovzhodnoevropskim razmeram. Kombinirano oceno zastiran ja in pogostnosti smo pret va1jali po modelu E. van der Maarela ( 1979). Mozaičnost in dinamiko pragozda na Gmi smo spoznali s členitvijo gozdnih združb in kartiranjern razvojnih faz. Vpogled v strukturno zgradbo smo dobili s pomočjo dveh navpičnih izsekov (tran­ sektov), ki smo jih položili v bolj ohranjeni del pragozda ter z več deset vzorci (Bitterlich), ki srno jih ločili na bolj in manj ohranjeni del sestojev. 3 OPIS OBRAVNAVANEGA OBMOČJA Donačka gora kaže od vsake strani drugačno lice: od vzhoda in zahoda je podobna strmi piramidi, od juga in severa pa se nam predstavlja kot širok, ploski pravokotnik, ki ima zgornjo stranico nagubano v tri vrhove - rogove; odtod tudi priljubljeno ime "štajerski Triglav". Ker se osamljeno povzpne 883 m visoko iznad okolnih gričev, ni samo idealno razgledišče, temveč je tudi od daleč prepoznavna. Geografi (GAMS 1984) uvrščajo Donačko goro v karavanški niz, ki poteka od Uršlje gore, preko Paškega Kozjaka, Konjiške gore, Boča , Maclja, Strahinjščice, Ivanjščice in Ravne gore. Naj­ vzhodnejši deli Alp postopoma potonejo pod GozdV 62 (2004} 10 ------------------------------- mlajšimi naplavinami nekdanjega Panonskega mmja, ki je tu valovalo nazadnje še v pliocenu. Geološko pripada zgornji del Obsotelja naj­ zahodnejšemu zatoku Panonskega gričevnatega obrobja. Vrh gore je zgrajen iz debelozrnatega apnenega peščenjaka in konglomerata z zrni kremena. Kamnina, imenovana rženjak, se v Sloveniji redkokje pojavlja na površju in to samo na obrobju nekdanjega Panonskega m01ja. Rženjak je za miocenske sedimente nenavadno odporen proti preperevanju, zato je zgornji del gore strm in prepaden, prav taki so tudi nekateri deli južnega pobočja . Do leta 1980 je na gori pozvanjalo od udarcev kamnoseških dlet, ko so iz ržen jaka klesali cenjene kamne za žnnlje in sadne mline. Pragozd leži večinoma na poroznem pobočnem grušču, ki se je zadržal v ulekninah, kjer se je pomešal z mehkejšo lapornato hribino ali jo prekriva. Klima je prehodna subpanonsko-kontinentalna. V višjih legah je podnebje manj prijazno, zima je daljša in prej pride, zato je življenje pozimi tam trše. Znaten učinek na toploto imata tudi ekspozicija in nagib terena. Na pragozdna tla kar osem mesecev ne posije sonce, v ostalih štirih mesecih pa samo v svetlobnih jaških. Z nadmorsko višino se povečt~ejo padavine - teh je povprečno 1.100 mm. Gozdovi '·molzejo" oblake zato je v pragozdu več zračne in talne vlage, kar pa ne izključuje občasnih poletnih suš, ko celo v senci uvenejo visoka zelišča. 437 il Cimperšek, M.: Pragozd na Donacki gori •- ,, Slika 3: Izsek iz sestojne karte revirja Žetale iz leta 1924. Gozdovi na ~evernem pobočju Donačke gore so bili v sklopu Windisch­ gratzove gozdne velepo­ sesti, ki je imela sedež v gradu Strmol v Rogatcu. • odseka (rjava obarvan)- starostni razred BO in 100 let , 1 • odsek c (rumeno obarvan) -starost do 20 let • odsek d (rjave črte na rumeni osnovi) - nad 1 OO let 3.1 Paberki iz zgodovine gozdov Iz skromnih zgodovinskih drobcev smo lahko le grobo rekonstruirali preteklo gospodarjenje z gozdovi na Gori. Rogaška gora se prvikrat omenja l. 1147, ko so štajerski Traungavci potisnili mejo Štajerske marke na jugu do črte Konjiška gora­ Boč- Rogaška gora (MLINARIČ 1972). Leta 1529 so morali ptujski menihi prepustiti rogaški graščini del haloškega ozemlja, severno od Donačke gore in Maclja, da so lahko poravnali dajatve, ki jih je 438 Sli ka 4: Vegetacija pragozda država uvedla za obrambo pred Turki (MLINARIČ 1989). Med zastav ljenim ozemljem je bilo največ gozdov, ki pa zaradi odaljenosti od potrošniških središč niso bili donosni, zato so grafi Eggenbergi osnovah v drugi polovici 17. stoletja, glažuto v vznožju Donačke gore. To je bila druga najstarejša gozdna steklarna na našem ozemlju. Zaradi njenega dolgotrajnega obratovanja domnevamo, da so takrat sekali in požigali gozdove za pepeliko tudi na Donački gori. Ko so glažuto opustili, so se v naslednjih stoletjih gozdovi obnovili in GozdV 62 (2004) 10 Sli.kn 5: Razvojne faze Severno pobočje Donačke gore porašča (pra)gozd bukve in mrtve koprive s srebrenko (Lam1o orva/ae-Fagetum lunan'elosum redivivae) območje denudacije varianta z gozdno b1lnico (Fes/uca all1ssima) prepadne stene z. alpsko fioro s..,._--~J obmoge akumlacije J\1) · varianta :z mnogo- \.JJ to lo !1b Eiukovi in • rastovf gezdovi ( licslnodmla 1 Jo rJ·) ~ lJ ' Slika 6: Shematski prikaz reliefnih in geoloških de­ javnikov ter rastja na Do­ nački gori. ~emne li> polyph~yii•J G Q • ) r-..,_"(> LAPORAST GLINOVEC IN TRD PEŠČEN LAPOR •:O:•'' ponovno dobili izgled divjine, o čemer priča grafika nezna~ega avtmja iz srede 19. stoletja (slika 2). Komaj so se rane za silo zarastle, so ponovno zapele žage in zamolkli udarci drvarskih sekir so razdejali njihov pra gozdni ustroj. Poteku obnovitvenih sečenj, ki so jih opravljali gozdarji pred prvo svetovno vojno, lahko sledimo na ohranjeni sestojni karti revirja Žetale iz leta 1924 (slika 3). Zadnjikrat so ptujski gozdruji sekali v pragozdu v prvih povojnih letih. Po sledovih treh kopišč v GozdV 62 (2004) 10 vznožju pragozda zaključujemo, da so ves les skuhali v oglje. Ker ni bilo v bližini nobenih cest ali vlak, je bila to edina racionalna možnost izrabe lesa in verjetno tudi takratna obvezna planska zadolžitev. 3.2 Gozdne združbe v pragozdu Razpetost med Alpami, Dinaridi, Panonijo in Mediteranom, se je silovito odrazila v rastlinski odeji Donačke gore. Naravoslovci menijo, da je zaradi 439 Cimpersek. M.: Pragozd na Donačk i gori Porazdelitev števila dreves po debelinskih razredih v izseku "pragozda" kom 10 6 dr. 1 4 Graf 1: Izsek iz sekun­ darnega pragozda na Do­ nački gori Porazdelitev lesne zaloge po debelinskih razredih v izseku "pragozda" m' 25 20 15 10 5 6 :-. .- -~ - .·· · . -, ·- --~ ~"~· - ---~.; - _ - -~ - . J . - - . . ~~ . . _, ·. .y . ,~ .~ .' . - - -·li' -_ ... · JI" · .~_ : .. / ~-- . 1 l~ ~----- ---- iOO m ----------- stikališča alpskega in panonskega sveta Gora na nekakšnem naravoslovnem "prepihu". Na presenet­ ljivo majhnem prostoru srečujemo srednjeevropske, alpske, ilirske, pontske in sredozemske vrste. Naša ,,nealpska gora" osamljeno izstopa iz panonskega gričevja. Ker se razteza v smeri vzhod­ zahod, je razdvojena na toplejši in prisojni južni del ter na hladnejših in osojni severni del. Z nagibom in ekspozicijo je tesno povezano sončno žarčenje, ki odloča o toploti, vlagi in množini organske snovi. Različnima pobočjema se je prilagodila tudi vegetacija. Na severni strani je rastlit~e gorskega značaja, kajti senčne in hladne strmine nudijo dobre pogoje srednjeevropskim in dealpinskim vrstam, medtem ko poraščajo južna pobočja toploljubni gozdovi listavcev in zaraščajoči pašniki z mediteransko in stepsko floro. 440 V izrazito osojni legi se je v nadmorski višini med 600 in 870 m izoblikovala samosvoja gozdna združba, lokalna različica gozda bukve in velecvetne mrtve koprive s srebrenko Lamio orvalae- Fagetum (Horvat 1938) Borhidi 1963 var. geogr. Dentaria polyphyllos lunarietosum redivivae subas. nova. Zmerno vlažna in s hranivi bogata tla najbolje označuje trpežna srebrenka (Luna ria rediviva), ki redno spremlja srednje­ evropske gozdove plemenitih listavcev, od mon­ tanskih leg do visoko gorij. O klasifikaciji združbe so odločale diagnostično pomembne ilirske vrste. Najbolj številčne so mezofilne fagetalne vrste, med katerimi izstopajo vlago- in hladnoljubne. Zaradi nevtralne reakcije tal so odsotne tako izrazito kalcifilne kot izrazito acidofilne vrste, manjkajo pa tudi vrste suhih in GozdV 62 (2004) 10 Cimperšek, M.: Pragozd na Donacki gori Gra f 2: Porazdelitev števila dreves in lesne zaloge po debelinskih stopnjah v ''pragozdu" na Donački gori a) v spodnjem, močno vplivanem delu gozda kom .1;408 m' };525 16() 160 150 150 14ll 140 130 130 120 120 110 110 100 100 90 90 so 80 70 70 GO 60 so 50 40 4ll r 30 30 20 20 10 tO d.s. 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 5 6 7 6 9 10 Il 12 13 14 b) v zgornjem, ohranjenem delu gozda kom El03 60 so 40 30 20 10 d.s. 5 6 7 8 zelo vlažnih rastišč. Mahovi so redki, najdemo jih samo na koreničnikih dreves in na ležečih, odnu·Iih deblih, kjer se družijo z bogato floro lesnih gliv. Razlikovalne vrste so: Luna ria redi viva, Urtica dioica, Circea lutetiana, lmpatiens noli tangere in Phyllitis scolopendrium .. Novo subasociacijo smo razčleniti v dve varianti in dve podvarianti (subvarianti) ter jih predstavili v analitski fitocenološki tabeli. Zaradi erozije in nenehnega premeščanja tal ter mešanja različnih kamnin so meje med posameznimi vegetacijskimi enotami neostre, prehodi med njimi pa široki in neizraziti. Varianta z gozdno bilnico (Festuca altissima) je razši1jena v zgornjem delu pobočja, na najbolj strmem (35-40 °), neustaljenem, kamnitem grušču, ki ga prekrivajo rjava skeletna tla, s slabo GozdV 62 (2004) 1 O 9 10 m' E294 60 so 40 30 20 10 11 12 u 1~ 5 6 7 8 9 10 11 12 13 1<1 razkrojenim surovim humusom. V sestojih prevladuje bukev s posamičnim javmjem in lipo. Pretežno so v fazi razgradnje, zato so v njih pogoste singenetske razlikovalnice začetnih razvojnih stadijev. Razlikovalnice variante so: Festuca altissima, Phyteuma spicatum, Doronicum austriacum, Salvia glutinosa, Prenanthes purpurea in Petasites albus. Na krušljivih, kamnitih strminah smo izločili podvarianto s kresničevjem (Aruncus dioicus), ki se pojavlja na manjši površini, v jugozahodnem delu pobočja, kjer so v sestoju velike vrzeli. Poleg dominantnega kresničevja smo med razlikova]nice uvrstili tudi belo nočnico (Hesperis candida). Fiziognomsko, ekološko in floristično spominja podvarianta na združbo Arunco-Fagetum Košir 1962. 441 11 Cimperšek, M.: Pragozd na Donački gori Slika 7: Zgodaj spomladi prekrijejo tla živopisne barvne preproge petelinčkov (Corydalis cava) in drugih efemerov. Spodnjo polovico pobočja porašča varianta z mnogolistno konopnico (Cardamine kitaibelii = Dentaria polyphyllos). Tla so globoka, manj strma (30- 35 °) in bolj ustaljena. Humus je tipa prsten ine. Zaradi večje senčnosti so bolj oskrbljena z vlago tudi v bolj sušnih poletjih. Mnogolistna konopnica je razši1jena v južnem v Centralnih in Vzhodnih Alpah, v sevetozahodnem delu Dinarskega in na Apeninskem polotoku, torej je takson z alpsko­ apeninsko-severozahodno ilirsko razširjenostjo (PRAPROTNIK 1987: 131-132), na Donački gori paje na vzhodni meji svojega areala. Razlikovalnice variante so: Cardamine kitaihelii, Ste!laria montana, Cardamine bulbzfera, Milium effuswn in Scrophularia vernalis. Po svojem barvitem spomladanskem izgledu izstopa podvarianta z velikim zvončkom ali kronico (Leucojwn vernum). Naseljuje vbočene lege z globokimi, humoznimi tlemi (prhnina), v nagibih med 25 in 30 °. Rastišče je zlasti spomladi, ko se topi sneg, dobro oskrbljeno z vlago. V zeliščni plasti prevladujejo higrofilne vrste in mnogi zgodnje­ spomladanski geofiti. Bukev absolutno prevladuje 442 Slika 8: Mnogolistna konopnica (Cardamine kitaibelii) daje gozdovom svojevrsten spomladanski videz. in se druži z obema jav01jema, posamezno lipo, češnjo in redkim brestom ter velikim jesenom. Razlikovalne vrste podvariante so, poleg že omenjene kronice, še: Corydalis cava, Anun maculatum, Ranunculus lanuginosus, Anemone ranuncoloides, Scilla bifolia in lsopyrum tha­ lictroides. Bukovi gozdovi na mešani podlagi so vrstno najbolj bogate združbe, v obravnavani raste več kot sto različnih višjih rastlin. Značilna rastlinska kombinacija je označena v fitocenološki tabeli. Nomenklaturni tip nove subasociacije (ho!otypus) je fitocenološki popis 5. Karta pragozdne vegetacija je predstavljena na sliki 4 . V tabeli niso zajete slučajne vrste: Aegopodium podagraria r (7), Anthriscus sylvestris + (7), At ropa belladona + (3 ), Calamagrostis arundinacea + (2), Campanula patula r (2), Carex sylvatica + (8), Chaerophyllum hirsutum + (6), Corydalis so/ida r (8), Crocus vernus + (12), Festuca heterophylla + (3), Fraxinus excelsior r (12), Gagea !utea + (12), Galeopsis speciosa + (7), Geum urhanum r (4), Hepatica GozdV 62 (2004) 1 O Slika 9: Gozdne kresnice (Aruncus dioicus) so nekoč varovale živino pred čarovnicami, njive pa pred točo . Mlade poganjke kresničevja kor delikatesa - "divji špargelj" cenijo Italijani in Nemci . S li ka 12: Donačka gora je edino rastišče endemičnega juvanovega netreska (Sempervivum juvanii) in hoppejevega klinčka (Dianthus p/umarius subsp. hoppei). GozdV 62 (2004) 1 O Slika JO: Od množice spomladanskih geofitov ostanejo zgolj barviti plodovi pegastega kačnika (Arum maculatum). Vsi ostali geofiti že pred olis1anjem dreves zaključijo svoj razvoj, ovenejo in izginejo. Slika 1 3: Pri razkroju lesa sodeluje množica raznovrstnih gliv. Med najlepši mi in dokaj redkimi je koralna goba (Hydnum cora!/oides). Slika 11 : Jesenski izgled pragozda. V ospredju srebrenka (Lunaria rediviva) z lesketajočimi plodovi, po katerih je rastlina tudi dobila slovensko ime. Slika 14: Na vršnih strminah se redno zadržuje plašen trop gamsov "gošarjev", sicer je živalskt svet Gore še malo raziskan. 443 ji __________ C _imperšek, M .: Pragozd na D_ o_ n_ a_ čk _ i--= g =-- o_ n_· _________ _ Slika 15 : Sredi 19. stoletja je dal dr. Frohlich, upravnik in zdravnik slatinskega zdravilišča, izkopati stezo, ki še danes vodi skozi pragozd na vrh gore. Rogaški planinci so se mu zato oddolžili s spominskim obeležjem. nobilis r (13), flex aquifolium r (12), Lapsana communis + (4), Maianthemum bifolium r (4), Me/ica uniflora + (7), Moehringia muscosa + (4), StellCll·ia holostea + ( 1 3), Valeriana tripteris + (7), Ve1·onica montana r (5), Viola reichenbachia- na r (1). 3.3 Strukturna in teksturna zgradba pragozda Za razumevanje in opisovanje narave, moramo poleg ekoloških in florističnih značilnosti poznati tudi dogajanja v preteklosti. Angleški naravoslovec in nobelovec Gregory Bateson je proučevanje zgodovine označil za "kraljevsko pot", ki nas edina pripelje do razumevanja skrivnostne govorice narave, njenih časovnih fluktuacij (sukcesij) ter inherentnih samouravnalnih teženj. Preteklo gospoda1jenje se vidno kaže v sestojni zgradbi, zato ima pragozd na Gori dva različna obraza: • v zgornji polovici pobočja imamo sekundaren pragozd (8,50 ha), • pod njim pa je sestoj, v katerem so šele pred pol stoletjem opustili gospodatjenje (16,70 ha) ter s tem prepustili razvoj naravnim silnicam. Zaradi razvoja in razkraja se izgled gozda nenehno spreminja, kar otežuje analitično prikazovanje njegove zgradbe. Pri raziskovanju pragozdov se neredko poslužujemo shematske vertikalne in horizontalne projekcije gozdnega izseka ali transekta. Enega smo položili v zgornji, bolj ohranjen pra gozdni sestoj (grafikon 1 ). Iz 444 vzdolžnega nruisaje razvidno, da ima večina dreves izrazito enostransko krošnjo. Z razvojem in heliotropno rastjo se povečuje neuravnoteženost drevesa, ker se težišče oddaljuje od debelne osi. V kritičnem obdobju postane tako labilno, da že močnejše neurje z vetrom, moker sneg ali žled, odlomijo del krošnje ali izruvajo celo drevo. Nevarne poškodbe povzroča tudi padajoče kamenje, saj skozi nastale rane vdrejo gli ve, ki pospešijo propad dreves. Drevesa v pragozdu na Gori umirajo dosti prej preden se postarajo, zato Je redkokje dosežejo premere večje od enega metra. Ne umirajo posamično, temveč med padanjem potegnejo s seboj še eno ali več bližnjih dreves. Za gozdove na strminah je nasploh značilna zrušitev po načelu verižnega podiranja domin. Ta je na "meliščnih" pobočjih, kjer se drevesa ne morejo trdno oprijeti skalne podlage, še toliko bolj pogosta. Posledice padanja dreves v smeri padnice, so vidne tudi v .,kulisni'' razmestitvi razvojnih faz, ki so izobli­ kovane v podolgovatih in navpično potekajočih progah (slika 5). Iz grafikona 1 sta razvidni tudi nenavadno "zobati" porazdelitvi števila dreves in lesne zaloge, ki nista povsem slučajna in naravna. Op.: I. deb. razr. združuje 4. in 5. debelinsko stopnjo, II. razr. 6. in 7. deb. stop., itd. Proučevanja evropskjh pragozdov so pokazala naslednje razmerje razvojnih faz: mladostna je zastopana z 10 - 20 %, optimalne faze je od 40 do 60 %, starostne pa 1 O - 30 %. Slednji dve se redno pojavljata razpršena. V našem bolj ohranjenem delu pragozda, sta inicijalna in mladostna razvojna faza zastopani s 15 do 20 %, optimalne faze ni, starostne faze pa je od 80 do 85 %. Slednja je večinoma v razgradnji in se marsikje prek.tiva z mladostno fazo. Na razgradnje sestoja kaže tudi veliko mrtvega lesa, izval in podrtic, ki so v različnih stadijih razkraja. Pomlajevanje napreduje počasi, ker odprtine najprej zapolnijo visoka zelišča: Urtica dioica, Lunaria rediviva, Dryopteris fi/ix mas, Petasites albus, Sambucus nigra, Rubus idaeus. Njim sledijo plemeniti li stavci, gorski in ostrolistnijavor ter bukev. Porazdelitvi števila dreves in lesnih zalog po debelinskih stopnjah sta razvidni iz grafikona 2. V močno vplivanem delu gozda, prevladuje drevje tanjših debelinskih stopenj, porazdelitev lesne zaloge pa spominja na enodobne gozdove (leva asimetrija). V sekundarnem pragozdnem sestoju so GozdV 62 (2004) 10 drevesa porazdeljena bolj enakomerno, lesna zaloga pa je nakopičena na debelejšem drevju (desna asimetrija). V "robatem" pragozdnem okolju sta število osebkov (103) in lesna gmota (294 m 3 ) bistveno manjši kot v močno vplivanem delu sestaja, kjer imamo povprečno 408 dreves s 525 mJ na ha. Nenavadne strukturne in teksturne posebnosti sestojev so odraz preteklega ravnanja z gozdovi. V pragozdovih rastejo drevesa neenakomerno nakopičene, povsem nasprotno od tega za čemer stremi človek v umetnih kulturah, kjer težimo k čim večji enotnosti in preglednosti. 4 RAZPRAVA Nedotaknjeni pragozdovi se nam predstavljajo kot povsem slučajnostni multivariabilni sukcesijski mozaiki. S pomočjo vegetacijskih ved jih lahko razčlenirno v ekološko·floristične (pod)enote. Za mezofilne bukove gozdove na karbonatni in nevtralni podlagi jeL Horvat že leta 1938 predlagal ime Lamio orvalae·Fagetum, ajihje kasneje objavil pod imenom Fagetum montanum croaticum. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je M. Wraber (1960) obravnaval gorske bukove gozdove prehodnega alpsko~dinarskega sveta v široko zajeti asociaciji Dentario-Fagetum, ž. Košir pa jih je l. 1962 in podrobneje l. 1979 ožje opredelil in označil z imenom Enneaphyllo-Fagetum. Po nomenklaturni reviziji, ki so jo naredili Marinček in sodelavci leta 1993, uvrščamo gorske bukove gozdove na karbonatni in nevtralni kamni ni (Lamio orvalae~Fagetum) v podzvezo Lamio orvalae-Fagenion Borhidi ex Marinček et al. 1992, zvezo Aremonio-Fagion (Borhidi 1963) Torok, Prodani, Borhidi 1989, red Fagetalia sylvaticae Pawlowsk:i 1928 in razred Querco-Fagetea Br.-Bl. et Vlieger 1937. Združbo je v Sloveniji pregledno razčlenil Marinček (1981). Conalna asociacija se v Sloveniji pojavlja v spodnji gorski stopnji, na karbonatnih podlagah in v nadmorski višini med 600 in 900 m vsaj v dveh geografskih različicah (variantah), predalpski - var. geogr. Dentaria pemaphyllos Marinček (1981) 1995 in preddinarski - var. geogr. Dentaria polyphyllos (Košir 1962) Mruinček 1995 (glej tudi Mruinček 1995). Zaradi razdrobljene razširjenosti v predalpskem in preddinarskem svetu je floristično raznolika in se pojavlja v mnogih subasociacijah. GozdV 62 (2004} 1 O Matematične, fi mistične in ekološke primerjave so da vegetacijo pragozda na Donački gori upravičeno uvrščamo v združbo bukovih gozdov in velike mrtve koprive in tudi, da je podzdružba Lamio orvalae - Fagetum (Horvat 1938) Borhidi 1963 var. geogr. Dentaria polyphyllos lunarietosum samosvoja in enkratna. Primetjalni koeficienti koherence (Rkk) med podzdružbami so: • Lamio orvalae-Fagetwn cardaminetosum trifoliae Marinček 1981 0.75 (0.38) • Lamio orvalae-Fagetum allietosum ursin Marinček 1981 0.68 (0.50) • Lamio orvalae-Fagetwn typicum Marinček 1981 0.64 (0.44) • Lamio orvalae-Fagetum dentarietosum pentaphyllae Marinček 1981 0.54 (0.48) • Fagewm momanum croaticum corydaletosum Horvat 1938 0.49 (0.52) • Emzeaphyllo-Fagetum cardaminetosum polyphyllae Košir 1963 0.49 (0.52) • Lamio orvalae-Fagetum festucetosum altissimae Marinček 1981 0.43 (0.49) Op.: V oklepaju so vrednosti sorodnosti izračunane po Smensenovem obrazcu. Eko-sociološke idr. strukturne primetjave so izpostavile še sledeče posebnosti opisane pod­ združbe na Donački gori: ..:.. EUenberg-Zolyomijeve indikatorske vrednosti so najvišje pri vlagi (F = 5,8) in vsebnosti dušika (N = 6,5) ter najnižje pri reakciji tal (S = 3,8); podzdružba lunarietosum ima najbolj vlažna in s hranivi bogata tla; reakcija tal pa kaže na majhno do zmerno zakisanost, - v strukturi življenjskih oblik ni večjih razlik, v naši podenotije le za desetino več hemikriptofitov (50,6 %) kot v ostalih subasociacijah, kar kaže na višjo razvojno stopnjo oziroma bližino klimaksa, - podzdružba na Gori ima v primerjavi z ostalimi subasociacijami največji delež balkanskih in pontskih flm·nih geoelementov (18,0 %) ter najmanjši odstotek dealpinskih in borealnih vrst (9,6 %), 445 - v sociološki strukturi izstopa visok delež vrst iz zveze Aremonio-Fagetum (12,0 %) in skromna prisotnost taksonov iz razreda Querco-Fagetum (14,4 %). Med florističnimi in ekološkimi numeričnimi kazalniki (Rkk) je visoka stopnja afinitete, medtem ko je struktura flornih geoelementov in življenjskih oblik izenačena in neznačilna. Subasociaciji lunarietoswn sta ekološko najbližji subasociaciji cardaminetosum trifoliae (F = 5,6; N = 6,2; S = 4,2) in allietosum ursini = 5,6; N = 6,1; S = 4,2), toda podzdružba s trilistno penušo je vrstno zelo osiromašena, medtem ko so v fito­ cenozah s čemažem, ki na Gori ne raste, skromno zastopane ilirske vrste. Na dveh manjših površinah smo ugotovili zmerno acidofilen bukov gozd splošno razširjenega tipa Luzulo-Fagetum, ki ga zaradi antropogenih vplivov (drogovnjak) nismo natančneje opredelili. S proučevanji sosednjih gozdov se bo morda izkazalo, da gre za združbo, ki jo je v pred­ panonskem svetu Košir (1994) označil za Hieracio rotundati - Fagetum. Iz prepadnih sten, ki na vršnem grebenu obrobljajo pragozd, veje duh visokog01ja. V osojne negostoljubnega skalovja so se umaknile alpske rastline, ki so tu ujete od časov, ko so se pred dvanajsttisoč leti, iz alpskih dolin umaknili ledeniki. V prepadnem skalovju se slaivajo številni glacialni relikti, večino le-teh je določil V. Strgar (Donačka gora 1988): Gorski grobeljnik (Alyssum montanum), travno­ listna perunika (Iris graminea), vednozelena gladnica (Draba aizoon), skalna kernera (Kernera saxatilis), lasnati kreč (Saxifraga paniculata), alpska jelenka (Athamanta cretensis), velikolistna vrba (Salix appendiculata), avrikelj (Primula auricula), alpski šetrajnik (Acinos alpina), tripernata špajka (Valeriana tripteris), marjetičasta nebina (Aster bellidiastrum), sadlerjeva modrika (Sesleria caerulea subsp. sadleriana), Hoppejev klinček (Dianthus plumarius subsp. hoppei), Juvanov netresk (Sempervivum juvanii), trium­ fettijev glavinec (Centaurea triumfettii), planinski srobot (Clematis alpina), mali talin (Thalictrum minus subsp. saxatile), gorska materina dušica (Thymus montanus), drobnocvetni petoprstnik (Potentilla micrantha), sinjezelena bilnica (Festuca pallens), gorski luk (Alliwn senescens), izredna zvončica (Campanula inconcessa). 446 V neposredni soseščini alpskih rastlin, se na vrhu ozkega skalnega grebena, v skrajno surovih ekoloških razmerah, borijo za preživetje tudi nekatere toploljubne vrste, med njimi grmičasto razrasli črni gaber (Ostrya carpinifolia), hrast puhavec (Quercus pubescens), mokovica (Sorbus austriaca) in posamezni osebki malega jesena (Fraxinus ornus). Združba Querco-Ostryetum carpinifoliae Horvat 1938 je fragmentarna zaznavna samo okrog najvišjega (srednjega) vrha, kjer je greben zaobljen, razširjen in bolj osončen. Odkrivanje skrivnosti naravnih gozdov je najboljši pdpomoček za racionalno in sonaravne ravnanje z gospodarskimi gozdovi. Gozdovi na strmih pobočjih so krhki in občutljivi, njihove iznajdljive prilagoditve na ostrejše življenjske razmere pa so vir novih spoznanj. Samo v neoskrunjeni divjini lahko preučujemo naravne procese in samo če poznamo njihove zakonitosti, jih lahko uspešno varujemo. Gozdarstvo potrebuje referenčna stanja najrazličnejših tipov gozdnih ekosistemov, sicer ne bo imelo pravih orodij za njihovo upravljanje. Čeprav je vegetacija pragozda na Donački gori lokalno omejena in neponovljiva, je vzpostavitev ničelnega stanja pomembno tudi za spremljanje predstoječih podnebnih in drugih okoljskih sprememb. Pragozd je edinstvena šola prirodnega obnavljanja gozdov. zlasti na strminah, kjer najtežje preprečujemo poškodbe preostalega drevja. Usmerja nas tudi na redkejša zarast naravnih mladij, kar je vzor racionalne nege gozdov. Poleg krajinskih, zgodovinskih, arheoloških in etnoloških posebnosti ter že obravnavanega pragozdnega ostanka, imamo na Gori še druge naravne dragocenosti: • geološke redko kamnina rženjak, • bodiko (!lex aquifoliwn) s premerom 40 cm, • več drevesastih glogov (Crataegus sp.), • orjaške črne gabre (Ostrya carpinifolia), • med alpskimi, mediteranskimi in stepskimi vrstami, vzbujajo največ pozornosti: - endemita Dianthus plumarius subsp. hoppei in Sempervivum juvan ii, - edino rastišče Iris croaticae v Sloveniji, - lokalne botanične redkosti: Ruscus hypo- glossum, !lex aquifolium in Primula auricula, • kserotermne gozdove gradna in cera, • zaraščanje suhih pašnikov z redko floro kukavičnic (Ophrys sp.). GozdV 62 (2004) 10 • pragozd je dragocen refugij saprofitnih gliv, • gora je tudi habitat zanimivih živalskih vrst. Kar poznamo, to vrednotim o in kar vredno tima, to tudi varujemo. Ohranitev divjine zahteva veliko samopremagovanja, kajti, če jo nameravamo ohraniti, jo želimo tudi opazovati, in če jo obiskujemo ne smemo pričakovati, da bo ostala divjina. Število obiskovalcev Donačke gore se iz leta v leto povečuje. Steza, ki vodi od planinske koče na vrh gore, je vedno širša, poleg nje pa se pojavljajo vedno nove "bližnjice". Eno in drugo povečuje degradacijo tal in rastlinja. Še več motenj povzročajo robni vplivi. Zaradi slabega sodelovanja zavodov za gozdove in naravovarstvo, se v zaščitnem pasu pragozda nerazumno seka, namesto da bi si vsi skupaj prizadevali za povečanje zavarovane površine! Gozdatji so v zadnjih desetih letih posekali najlepši del pragozda in edini sestoj v terminalni razvojni fazi, kjer so zgoščeno rasla mjaška bukova drevesa ustvarjala vtis najbolj ohranjene divjine. Obisko­ valce Donačke gore moti eksploatacijski odnos do narave, s slabimi vtisi bodo te kraje zapuščali tudi pohodniki evropske pešpoti E7, ki poteka ob samem vznožju pragozda. 5 POVZETEK Divjine je vse manj tistih, ki jo iščejo pa vedno več. Donačka gora ima kljub 883 m nadmorske višine gorski značaj. Na strmem, severnem pobočju, se je ohranil 27 ha velik pragozdni ostanek, ki je zavarovan od l. 1965. Zaradi preteklega gospo­ darjenja ni več deviški, aje kljub temu ohranil značaj divjine. Pragozdovi so naša najvrednejša naravna dediščina, so med zadnjimi naravnimi ekosistemi, ki usmerjajo evolucijo in edini naravni kotičk.i, v katere se lahko vračamo in vzdržujemo stik z naravo. Kljub zaostrenim rastiščnim razmeram in preteklim sečnjam, je vegetacija severnega pobočja ostala domala naravna. Pragozd na Gori se v svoji ekološki enkratnosti predstavlja kot lokalna različica bukve in velecvetne mrtve koprive s srebrenko Lamio orvalae-Fagetum var. geogr. Dentaria polyphyllos lunarietosum redivivae subass. nova s podenotami: varianto z gozdno bilnico (Festuca altissima) in podvarianto (sub~ varianto) s kresničevjem (Anmcus dioicus) ter varianto z mnogolistno konopnico (Cardamine kitaibelii Dentaria polyphylla) in podvarianto (subvarianto) z velikim zvončkom ( Leucojwn vernum). Pragozd na Gori kaže dve različni strukturni zgradbi. V zgornji tretjini pobočja imamo se­ kundaren pragozd, pod njim pa je sestoj, v katerem so šele pred manj kot pol stoletjem opustili gospodarjenje. V bolj ohranjenem pragozdnem sestoju prevladuje razvojna faza razgradnje, pri kateri se deli sestaja rušijo po načelu "verlžnega podiranja domin" in tudi obnavljanje sestojev poteka v navpičnih kulisah. Zaradi strmine so krošnje dreves asimetrične, neuravnotežene in izpostavljene naravnim ujmam. Zaradi razgradnje sta število dreves in lesna zaloga bistveno manjši kot v spodnjem, manj naravnem sestoju, ki je v optimalnem razvojnem stadiju. Razen naravovarstvene, poučne in znanstvene, imajo pragozdovi tudi pomembno kulturno­ dediščinsko vrednost Zavarovanje celotnega območja Donačke gore in priključitev h krajin­ skemu parku Boč je že dolgo načrtovano, a ostaja že dve desetletji zgolj na papirju. Stanje pa se iz leta v leto slabša. Fitoceno1oška tabela: Lamio orvalae-Fagetum (Horvat 1938) Borhidi 1963 var. geogr. Dentaria polyphylla(Košir 1962) Marinček 1995 hmarietosum redivivae subass. nova Stevilka popisa (Relev number) 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 Nadmorska višina (Aititude) m 730 755 740 745 760 775 785 780 610 660 630 605 640 Lega (Aspect) s s s s s s s s s s s sz sv Nagib (Slope) v stop. (degrees) 32 35 35 37 34 40 38 44 32 o 28 28 30 Pokrovnost (Co ver) D% 85 80 75 80 85 75 75 80 85 90 90 85 80 G% o 5 10 5 5 10 15 5 5 o o o o Z% 60 65 65 55 60 70 75 80 70 75 70 80 85 Kamnitost (Stoniness) % 20 15 25 20 10 30 35 25 o o 5 o o Povpr. premer (Diameter) cm 40 35 45 40 35 30 35 30 25 25 30 35 30 GozdV 62: (2004) 10 447 Cimperšek, M.: Pragozd na Donački gori Zgornja višina ( Upper tree) m 22 24 30 22 25 22 Velikost ploskve (Re/eve) v m2 400 400 400 400 400 300 Število vrst (Number of species) 34 28 28 27 35 42 Varianta Subvarianta Festuca altissima Aruncus dioicus Značilne za asociacijo (Characterisitc species) FS Fagus sylvatica A 4.5 4.5 4.5 4.4 4.4 5.5 FS Fagus sylvatica B - + +.1 + + + AF Cardamine enneaphyllos + - - + + - AF .Lamium orvala - - - - - Razlikovalne za subasociadjo (Dijjerential species) FS Lunaria redi vi va + +.l r +.1 - Ad Urtica dioica + - +.1 r Ag Circaea lutetiana - +.1 - + + FSI mpatiens noli tangere - - r + r FS Phyllitis scolopendrium - - - + - - Razlikovalne za varianti in podvarianti (Dijjerent. Spec.) FS Festuca altissima 1.2 1.2 2.3 2.3 +.1 1.2 FS Phyteuma spicatum + + + Ad Doronicum austriacum + r +.1 1.1 + r FS Salvia g1utinosa + +.1 + + +.1 FS Petasites a1bus +.1 + + QF Prenanthes purpurea + + + + FS Aruncus dioicus + 1.2 Hesperis candida - AF Cardamine kitaibehi + AG Stellaria montana FS Cardamiue bulbifera + + QF Milium effusum Scrophu1aria vernalis Leucojum vernum - - - - - - Corydalis cava - - - - FS Arum maculatum - - - - - - FS Ranuncu1us lanuginosus - - - - - FS Anemone ranuncoloides - - - - - - QF Scilla bifolia - - - - - AF Isopyrum thahctrotdes Vrste zveze Aremonio-Fagi on Polystichum setiferum - +.1 - + - +.1 Cyclamen purpurascens - r r - + - Vicia oroboides + - - - + + Homogyne sy1vestris - - - - - + Hacquetia epipactis - - - - Cardamine trifolia - - - - - r Ruscus hypoglossum - r - - - Vrste reda Fagetalia s. latiss. 20 18 250 250 38 35 3.3. 3.4 - - + r - - +.1 +.1 1.1 +.2 - - - + + - 1.2 1.2 + + +.1 + + + + + +.1 +.1 +.1 - +.1 - - - - - - - - - - + + + - + - + - - - - - - 25 26 24 26 25 400 450 450 400 400 23 25 30 39 32 Cardam. kitaibelii 5.4 5.5. 3.3 3.4 2.2 v +.1 - - - - 1.1 - +.1 + + III - +.1 + + - 1 +.1 1.2 +.1 +.1 +.1 v - +.1 + + + III - 1.2 + - + II - + - - r II - - - +.1 1.1 II - IV + - III - III - III r II + - II - II - I 1.2 + 1.1 +.1 +.1 Il + 1.2 +.1 1.1 + II l.l + 1.1 +.1 +.1 II +.1 +.1 r + - II + r + - II - + 2.3 2.2 I - - - 2.2 1.2 I - + - + + 1 - - - 1 + r I - - - + r 1 - - - + r I 1 +.1 -P + +.1 +.1 l.l +.1 III r + - r - II - + - r - II - - - - - I - - - r - 1 - - - - - 1 - - - - I Mercurialis perennis + 1.1 +.l + 1.2 + 1.2 1.2 +.1 +.1 +.1 +.2 v 448 GozdV 62 (2004) 10 Galium odoratum + 1.1 r r +.1 +.1 1.1 +.1 + 1.2 +.1 - v +.1 2.2 1.l +.1 +.1 +.1 1.1 1.2 1.2 1.2 IV A r + + + +.1 +.1 1.1 1.2 + + + Senecio fuchsii + +.1 r r +.1 + + + 1.1 +.1 + r IV Sambucus nigra +.2 + - +.1 1.1 +.1 1.1 1.1 1.1 l.l +.1 III Geranium robertianum + + + +.1 + + r III Tilia platyphyllos A r + + +.1 1.2 +.1 + + - III Tilia platyphyllos B + + Acer platanoides A +.1 + 1.1 +.1 +.1 + II Symphytum tuberosum + + + + + + II Polygonatum multiflorum + r + 1.2 + + II Ulmus glabra B + + + - II Daphne mezereum + + + r - II Actaea spicata + r + + + + - II Mycelis mura1is r + + + + - II + + r + r II r + + r r Hedera helix + + + - II CampanuJa trachelium r r r - I Geleobdolon montanum + + r I Paris quadrifoJia + + - I Heracleum sphondylium + r - I Epilobium montanum + r - I Spremljevalci (Othel") Athyrium filix-femina + +.1 r +.1 +.1 +.1 LI +.2 1.2 1.2 1.2 v Luzula luzuloides + - +.1 + + + + + - III Rubus idaeus r - +.2 +.1 +.1 +.1 +.1 + - III Eupatorium cannabinum + +.1 + + r - II Alliaria petiolata + +.1 + +.1 + - II Silene dioica + + + II Gentiana asclepiadea + + + + - II Oxalis acetosella r - +.1 r + - II hederacea + + + II Aposeris foetida + + + - I Tanacetum corymbosum + + - I r + + 1 + + + Clematis vitalba r - 1 Chelidonium majus - +.1 - I Ranunculus ficaria - +.1 - +.l + Anemone nemorosa + - I 6 VIRI IN LITERATURA BATESON, G., 1993: Geist und Natur, Frankfurt, 285 s. BRAUN-BLANQUET, J., 1964: Pflanzensoziologie. ANIČIČ, B., 1984: Geološka zgradba ozemlja občine Grundzi.ige der Vegetationskunde. 3. Auflage.- Wien- Šmarje pri Jelšah. v zborniku: Med Bočem in Bohorjem, Šmarje/Šentjur, 869 s. New York, Springer, 865 s. CIMPERŠEK, M., 1988: Ekologija naravne obnove v GozdV 62 (2004) 1 O 449 Cimperšek, M. : Pragozd na Donački gori subpanonskem bukovju . - v: Zbornik gozdarstva in lesarstva 31: 121-184, Ljubljana. CIMPERŠEK, M., Zgodovina gozdov in gozdarstva na Slovenskem (rokopis). ELLENBERG, I-I.. H. E. WEBER, R. DULL, V. WIRTH , W. WERNER & D. PAULISSEN, 1992: Zeigerwerte von Pflanzen in Mitteleuropa. Scripta Geobotanica XVIII, Gottingen. 258 s. GAMS, I., 1984: Nekaj naravovarstvenih značilnosti. -v: Med Bočem in Bohorjem (zbornik), Šmarje/Šentjur, 869 s. HORVAT, I., 1938 : Biljnosociološka istraživanja šuma u Hrvatskoj. -v: Glasnik za šumske pokuse 6. 127-279, Zagreb. KOŠIR, Ž. , 1962: Ubersicht der Buchenwalder im Ober­ gangsgebiet zwischen A1pen und Dinariden. Mitteilun­ gen der Ostalpin-Dinarischen Pflanzensoziologischen Arbeitgemeinschaft Heft 2: 54-66, Padova. KOŠIR, Ž., 1979: Ekološke, fitocenološke in gozdno­ gospodarske lastnosti Gorjancev v Sloveniji. Zbornik gozdarstva in lesarstva (17) št. 1, Ljubljana, 242 s. KOŠIR, Ž., 1994: Ekološke in fitocenološke razmere v gorskem in hribovitem jugozahodnem obrobju Pa nonije, Ljubljana, 149 s. MAAREL, E., 1979: Transformation of cover-abundance values in pytosociology and its efects on community simi1arity. -v: Vegetatio 39 (2): 97-114 MALLY, G., 1836: Der Donati - Berg bei Rohitsch. Steirmarkische Zeitschrift , Graz: 1-20. MARINČEK, L , 1981: Predalpski gozd bukve in velike mrtve koprive v Sloveniji. Razprave IV. razr. XXIW2, SAZU, Ljubljana. MARINČEK, L., L. MUCINA, M. ZUPANČIČ, L. POLDINI, L DAKSKOBLER. M. ACCETO, 1993: Nomenklatorische Revision der illyrischen Buchenwalder (Verband Aremonio-Fagion). Studia Geobotanica 12 (1992): 121-135, Trieste. MARINČEK, L., 1995: Contribution to demarcation and phytogeographic di vision of the Il1yrian flora\ province, 450 based on vegetation and flora. Gortian - Alti Museo Friul. Storia Nat. 16 (1994) : 99- 124, Udine. MARINČEK, L., M. ZUPANČIČ, 1995: Nomenklaturna revizija acidofilnih bukovih in gradnovih gozdov zahodnega območja ilirske florne province. Hladnikia 4: 29-35. Ljubljana. MARTINČIČ, A., T. WRABER, N. JOGAN, V. RAVBIK. A. PODOBNIK, B. TURK & B. VREŠ, 1999: Mala flora Slovenije. Ključ za določanje praportnic in semenk. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 845 s. MLINARIČ , J., 1972: Gospoščina Viltuš pri Mariboru po urbarju iz leta J 588. -v: Časopis za zgodovino in narodopisje: 220-253, Maribor. MLINARIČ , J., 1989 : Zgodovina samostana od ustanovitve do 1800. -v: Minoritski samostan na Ptuju 1239- 1989, Ptuj, Celje, 448 s. OBERDORFER, E., 1979: Pflanzensoziologischc Exkur­ sions Flora, Stuttgart, 997 s. ORLOCI, L., 1978: Multivariate analysis in vegetation Research, Hague- Boston, 451 s. OTTO, H. J., 1994: Waldokologie, Stuttgart. TRPIN, D. IN VREŠ, B. , 199: Register flore Slovenije, Ljubljana. WRABER, M. 1960: Firocenološka razčlenitev gozdne vegetacije v Sloveniji . Zbornik ob 150. letnici boraničnega vrta v Ljubljani, s. 49-94, Ljubljana. ZOLYOMI, B. et al., 1967: Einreihung von 1400 Arten der ungarischen Flora in okologische Gruppen nach TWR­ Zahlen. - v: Fragmenta Botanica, Tom IV, fasc. 1-4: 101-144. - Donačka gora. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov 163, Ljubljana 1988. - Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, Ljubljana 1976. - Osnovna geološka karta. Tolmač za list Rogatec L 33-68, Beograd 1985 - Zbornik Rogatec s kraji Dobovec. Donačka gora, Stojno selo. Ob 700 letnici podelitve trških pravic 1283-1983, Rogatec 1985 . GozdV 62 (2004) iO