Pravna država temelji na dveh nepogrešljivih elementih: na samem obstoju pisanega prava, kar ustreza pojmu pravne varnosti, in na zaupanju v to (obstoječe) pravo, kar pomeni zaupanje,da bo obstoječi zakon, kakršen je v času njegove uporabe, imel posledice in učinke, kot jih tak zakon vnaprej določa. Zato morebitne poznejše spremembe zakona (ali nov zakon) ne smejo imeti nobenega učinka na prej storjena pravna ravnanja po prejšnjem zakonu. Drugače bi to ustvarilo pravo (nedopustno) retroaktivno učinkovanje zakona. Pač pa imajo zakoni pogosto lahko učinek samo neprave (navidezne) retroaktivnosti, brezpravnega učinka za nazaj. To je npr. pogosto pri zakonih, ki se nanašajo na delovno pravo, pravo o zaposlitvi ali družinskih razmerjih ipd. To ni pravo retroaktivno učinkovanje zakona.Taki zakoni imajo samo ex nunc učinek za naprej, tj. od sedaj naprej. Ne gre za kršitev nedopustne retroaktivnosti. Dejansko pa je pogosto težavno jasno razlikovati med primeri prave (resnične) in primeri samo neprave (navidezne) retroaktivnosti. Samo če je zakonodajalec pri tem dovolj natančen, je zagotovljen tudi drugi od omenjenih elementov oziroma načel, ki ju vedno zahteva pravna država.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-7WD6KIAC

COBISSID

13558865

Objavljeno

05.12.2016

Metapodatki

Citiranje

APA:

Šinkovec, Borut (2013). O prepovedi retroaktivnosti predpisov. Pravni letopis, številka 1, str. 241-249, 326-327. URN:NBN:SI:DOC-7WD6KIAC from http://www.dlib.si

MLA:

Šinkovec, Borut. "O prepovedi retroaktivnosti predpisov." Pravni letopis številka 1 (2013) str. 241-249, 326-327.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-7WD6KIAC>

Pravni letopis ...
2008-
(Zbirni zapis)