Deset  let  po  Vidmarju
JOŽE HORVAT
Najprej je treba reči, da je pisanje o Josipu Vidmarju v taki anketi nujno le približno in pavšalno, saj nobene trditve ne bo mogoče prav utemeljiti. Toda o tej nekdaj mogočni figuri, ki je bila na kulturnem prizorišču več kot pol stoletja avtoriteta, pred katero so mnogi pisci trepetali, njegovo mnenje, če že ne priznanje, pa so si želeli tudi tisti, ki ga niso marali ali so ga celo sovražili - o Josipu Vidmarju bi bilo treba pisati. Že lep čas se o njem nič ne bere, čeprav je umrl šele pred dobrimi desetimi leti. A nekako od sredine osemdesetih let oziroma ko ni bil več predsednik jugoslovanskega gledališkega festivala Sterijevo po-zorje v Novem Sadu, je zanimanje zanj usahnilo, saj ni več dajal provokativnih, polemičnih izjav v zvezi s festivalom. Kdaj pa kdaj se gaje nato dotaknil kak jugoslovenarsko goreč novinar med časopisno vojno in ga ozmerjal za slovenskega nacionalista, celo "očeta vseh slovenskih nacionalistov" (Milivoj Markovič v Politiki). To pa je bilo skorajda vse. Spomnim se, da sta se z ženo Nado udeležila protestnih večerov v Društvu slovenskih pisateljev v podporo zaprti četverici, kar je bilo menda njegovo zadnje javno dejanje. V kratkem pogovoru mi je tedaj dejal: "Če bomo enotni, nas ne bodo mogli ogroziti in nam vzeti republike."
Toda zakaj pisati o njem?
Za moje razmišljanje je nezanimivo njegovo politično delovanje, povezano s partijo. O tem bi le dejal, da je bila njegova španovija z njo zabloda, zaradi katere njegovo pisanje o literaturi, ki ji je vendarle bil najgloblje zavezan, ni moglo biti povsem neodvisno, neusmiljeno avtonomno, zgolj literarni misli in pojavni
Sodobnost 2002 | 752
Deset  let  po  Vidmarju
specifiki literature posvečeno početje. H kriterijem, ki v glavnem izhajajo iz teh načel, je po drugi svetovni vojni (ali že med njo) pač pripojil marksistični nazor z idealom o socialističnem človeku, ki gaje gradila partijska politika, zato literatura ni bila več literatura - vsaj dovolj dobra ne - če ni vsebovala duha revolucionarnega časa. Miško Kranjec je nekje dejal: "Svobodoumnost, ki jo je nekoč tako vneto zagovarjal, je zamenjal s pripadnostjo komunistični stranki. Ne da bi mu bilo treba zavreči svoja estetska merila in se podvreči nekim vsiljenim mu direktivam." Tako sicer nikoli ni maral socrealizma, sprejel pa je nekakšno mehko varianto teze, po kateri umetnik ne more korakati k drugemu cilju kot socialistični revolucionarni politik, čeprav do cilja ne hodita po isti poti. Umetnik torej soustvarja podobo družbe, kot jo v resničnosti oblikuje politika - njena drugačna podoba je alienacija, zmeda, razkroj, absurd. S tem prepričanjem je nepravično vrednotil Kocbekove novele Strah in pogum (1951), sprejemljivi oziroma dobri so bili redki avtorji, največkrat le s posamičnimi deli.
Sicer pa je znano, da njegovo pisanje o literaturi obsega dve obdobji (morda bo kak temeljit raziskovalec kdaj dognal, da jih je bilo več), ki sta si zelo različni, čeprav nastavki za prehod iz enega v drugo obstajajo že v zgodnjih kritiških letih. Prvo je tako imenovani "mladi Vidmar", ki sega v leta po prvi vojni in traja približno do druge svetovne vojne oziroma njegovega prevzema partijske politične ideologije, in drugo obdobje, ki zaznamuje leta po drugi svetovni vojni. Inovativno je bilo njegovo delo kajpada zlasti po prvi vojni: z izdajanjem revije Kritika (1925-1927) in seveda samim pisanjem kritike, vključno z gledališko, kije v razmišljanje o slovenski literaturi vnesla nemir in novo misel. Vzpostavljala je odnos do leposlovja, ki je izviral iz študija svetovne in domače literature, in potemtakem operirala z merili, ki pa jih njihov avtor po drugi vojni, ko je bil v Sloveniji -predvsem v prvem desetletju - med najvišjimi pohtičnimi funkcionarji, ni več cenil. Saj je tudi znano, da se je "mladostni fazi" svoje kritike odpovedal, ker v marsičem ni bila več združljiva s politiko, ki se ji je zavezal.
Toda najbrž bi se težko reklo, da je bila "mladostna faza" Vidmarjeve kritike povsem in zgolj literarni in njegov aparat; po eni strani se je opirala na nemško filozofijo (Kant, Hegel, Nietzsche), po drugi pa izhajala iz apriornega zavračanja tistega dela domače produkcije, kije predstavljal tako imenovani katoliški kulturni prostor. Njegova kritika v tej zvezi največkrat ni bila literarna, marveč nazorska; umetniškost neke pesmi, romana ah drame po mojem pač ni odvisna od njene (ne)religiozne vsebine - tendenca ah poučnost pa je itak nekaj povsem drugega.
Drugo pomembno področje Vidmarjevega predvojnega dela je bilo prevajanje. Slovenskemu bralstvu je tedaj posredoval zlasti dela ruskih avtorjev (Andrejeva, Tolstoja, Gorkega, Čehova in drugih) Njegovi prevodi so bili zelo natančni, taki pa so ostali tudi pozneje, po drugi vojni, ko je več prevajal iz angleščine, nemščine, hrvaščine in predvsem francoščine. Izjemen dosežek je njegov prevod celotnega Moliera.
Tretja pomembna sestavina v Vidmarjevem predvojnem opusu je njegovo pojmovanje slovenstva in liberalizma v tedanji Sloveniji. V esejih in zapisih je
Sodobnost 2002 I 753
Deset  let po Vidmarju
učinkovito razkrinkaval klavrno podobo tedanjega slovenskega liberalca, ki je bil sposoben javno trgati slovensko zastavo in tako izpričevati svoje navdušenje za jugoslovenarske fantazme. V knjižici Kulturni problem slovenstva (1932) je med drugim postavil nekaj določnic modernemu slovenstvu in v vizionarnem zanosu napovedal možnost za vrhunske dosežke slovenskega duha. V obojem je bil daljnovidnejši kot Kardelj v svojem reševanju "slovenskega vprašanja" (Kardelj ga je, kot je prav tako znano, posredno zavračal v svojem Razvoju slovenskega narodnega vprašanja (1939), češ daje njegovo pisanje idealistično meščansko; na starost je sodbo precej omilil, seveda na veliko Vidmarjevo zadovoljstvo). Resnici na ljubo, Vidmarjeve sanje o tem, da bomo na naših tleh ustvarili nove Firence, so še vedno nadvse zapeljive ... pravzaprav, ali se jim ustvarjajoči posameznik sploh lahko odpove?
V času po 1945 v Vidmarjevi literarni misli ne vidim "razvoja" - razen, če lahko tako napišem, kopulacije njegove estetike z ideologijo revolucionarne oblasti. K tvornim stranem pa lahko štejemo njegovo polemiko z Borisom Ziherlom v petdesetih letih, v kateri je zavračal njegovo ždanovščino in zahteval, naj se realizem kombinira s fantastiko; tega mu ni zameril le on, ampak pozneje M. Bor, ki je v tej Vidmarjevi tezi videl zarodek nesmisla v modernističnem pisanju. Zelo dobri se mi zdijo tudi nekateri Vidmarjevi eseji iz tega časa, ki pa se ne tičejo ideologije in zagovora nove družbe, ampak opazovanja določenega "zasebnega" sveta. H kakovostnim besedilom sodijo še nekateri portreti slovenskih pisateljev v knjigi Obrazi (1979), kar zadeva literarno kritiko, pa nekateri lucidni vpogledi v strukturo slovenske lirike v knjigi Mrtvaški ples (1983).
To so glavni, zame zanimivi segmenti, ki so mi ostali od nekdaj intenzivnega spremljanja dela Josipa Vidmarja. Zdi se mi, da to za kritika ni malo. Ob tem pa mi je v spominu ostal kot nekdo, kije funkcioniral kot strasten, suveren posestnik svetovne literature, saj je znal na pamet cele pasuse iz del velikih klasikov, vključno s Prešernom, Cankarjem in Zupančičem, ki jih je imel za ustvarjalce izrednega formata. Bil pa je tudi poznavalec likovne umetnosti, glasbe in kulture nasploh, misel bodisi o literaturi ah kulturi je znal precizno formulirati, tako v javnosti kot zasebni druščini. Ce zgolj to primerjam s tistim, kar se danes razglaša za menstrimovsko liberalno figuro "sodobnega umetnika", ki s kulturnim spominom nima več kaj početi, je to zelo vehko - ne glede na zmote, ki so se mu pripetile ah jih je pridelal sam. Zaradi tega in prej navedenega mislim, da bi bilo Vidmarja treba brati in že enkrat vsestransko kritično predstaviti. Navsezadnje, avtonomen človek se uči tudi - ah še zlasti - od "drugače mislečih". Da je danes svobodomislec, kakršen je bil Josip Vidmar, čeprav se je, kot rečeno, usodno prepojil z nekoč kurantnim državnim "levičarstvom", tako rekoč pozabljen tudi pri tistih, ki se razglašajo za liberalce, je razumljivo, a nezainteresirana je v bistvu vsa javnost. Je pozaba še prekratkotrajna, da bi se ga kdo spomnil?
Sodobnost 2002 I 754