Bolnica.
Sklonili so mehko se k oknu kostanji,          Na polje, na polje, kjer solnce gori,
zašepetali sočutno nje sanji:                         kjer radost nebeška vso bol zamori!«
»Ta smeh, poln bridkosti, te grenke solzi —   Na polje ... na polje... Vse kliče, šumi,
zakaj je tako žalostno tvoje srce?                vse vabi z rokami prečudežnimi...
Zaplakala  bolno, pritajeno
je v jutro srebrno, pomlajeno:
Tam zunaj za druge pa rože rastd —
in vigred ne bila bi tudi za njo? ...
Miroslav Kunčič
265