JURČEK
Jurček je bil čuden otrok, čokate in srednje postave in tako gibčnih in
krepkih udov, da se mu je čudil vsak, kdor ga je poznal. Kakor veverica je
plezal po visokih drevesih in skakal po slamnatih strehah. V vsej okolici ni
bilo drevesa, ki bi mu on ne bil mogel do vrha. In hvala bogu, takrat je bilo
krog Crngroba še nekaj pravih orjakov; pa teh starih očakov, pri katerih
pogledu se srce človeku v prsih širi, je vedno manj in bati se je, da bodo
sčasoma zginili celo iz lepe naše domovine. Naš Jurček jih je toliko bolj ljubil^
ker so ga mikala tudi ptičja gnezda; posebno rad je zalezoval vrane. Ni čuda,
da je bil večkrat v veliki nevarnosti, in če bi ga ne bil posebni angel varuh
varoval, zlomil bi si bil gotovo vrat. Ker je Jurček slovel kot poseben plezalec,
se je prigodilo večkrat, da so po njega pošiljali od kake druge hiše, da jim
je odprl kaka zalopljena vrata, ali kje drugod koristil. V Loki so se enkrat
skušali v plezanju po postavljenem mlaju; pa edini Jurček je prišel do vrha.
Že od starih časov je navada, da preže sosedje na prve klobase, ki pridejo na
klobasnici v peč, da bi jih ukradli; zatorej ondi, kjer jih pečejo, dobro duri
201
zaklepajo. Naš Jurček, kateremu so klobase močno dišale, ni rad zamujal
takih priložnosti; dvakrat jih je na vrvico nabral, na vrat obesil in jih odnesel,
prvikrat skoz strešno in drugikrat skoz lino v veži. Zavoljo posebnih telesnih
Jastnosti je bil Jurček glavar svojih tovarišev. Zmogel in ujel je vsakega; celo
ako je koga po kužje lovil, kar mu je posebno dopadlo, mu ni lahko pet
odnesel.
Imel pa je tudi bistro glavico; bil je čudno znajdi ji v. Delal je zvonove iz
ilovice in jih obešal pri drvarnici pod streho. Kaka stara kad mu je bila posebno
všeč. Ni bilo drugače, moral je pod klop po sekiro, žago in svedro; kij
je privezal vanjo, naredil ji je jarm in ojnice in privezal na te kako staro vrv
ali kak korobač iz ličja. Nikoli ni opustil, da bi ne bil zvonil opoldne in
zvečer zdravomarijo; pozabil pa tudi ni na delopust ob sobotah in pred
prazniki. Veliko je tesaril, žagal, vrtal in durgljal. Delal je toporišča sekiram,
cepinom, pa tudi žličnike, mišnice, stole, mize, vozičke in drugo tako orodje.
Ko je bolj odrastel, ni bilo skoraj več reci pri hiši, da bi ne bila iz njegovih
rok. Preživa domišljija in velika znajdljivost sta se kazali v vseh njegovih
izdelkih; skoraj pri vsaki reči je kaj prenaredil, da je bila bolje za rabo, kakor
ona, po kateri je delal. Njegova brana je jela hitro sloveti po soseski, ker je
bila boljša od stare, kajti je prst bolj rahljala in kepe drobila. Pečal se je pa
tudi z drugimi tehniškimi rečmi; vezal je počene lonce, pletel je žične mreže
bolj okusno, kakor so bile tiste, ki so branile mišim v klet; posebno lepo pa je
znal plesti tičnice, jerbase in čajne iz viter in šibin in kape iz bik, ki so imele
podobo tistih, ki jih nosijo v Perziji. Kovač mu je bil sosed, od njega se je
naučil kovaštva in delal vsake sorte reči za kmetijske potrebe; iz starih kos je
delal nože, opisal je rog iz koščenih platnic z raztopljenim svincem. Od drugega
soseda se je naučil glavnike delati ter jih prodajal v Ljubljano.
Ce je bil Jurček čuden otrok, kadar je bdel, je bil še veliko bolj, ko je
spal. Nič posebnega ni, da je govoril skoraj celo noč v spanju, da je imel
navadno glavo na tistem koncu postelje, kjer so bile poprejšnji večer noge.
Uganjal je včasih prav čudne reči.
Položili so ga mati zvečer v posteljo, ki je stala na prav nizkih nogah, in
se podali v izbo, katero je le stena od spalnice ločila, ter so zaprli vrata za
sabo. Ko pridejo pozneje zopet v spalnico, ni bilo Jurčka več v postelji.
Zastonj ga iščejo po celi spalnici; nikjer ga ni bilo. Pokličejo druge, da pomagajo
iskat, pa Jurčka le ne morejo najti. »Za Božjo voljo,« pravijo mati,
»saj sem ga položila spat in križ čezenj naredila, ga vendar ni kaj vzelo!« —
Ko ga slednjič teta najde pod posteljo spečega, se čudijo vsi: »Kako je vendar
mogel tu notri zlesti, ko je tako nizko!«
Neko noč jame Jurček očeta klicati in nastane naslednji pogovor: Jurček:
»Oče!« — Oče: »Jurček!« — Vse potihne. — J.: »Oče!« — O.: »Jurij!« —
J.: »I, kje pa sem?« — O.: »V postelji. — Zopet molk. — J.: »Oče!« — O.:
»Jurij!« — J.: »I kje pa sem?« — O.: »V postelji.« — J.: »Nisem ne!« —
O.: »I, kje pa?« — J.: »Ne vem, pojdite no sem!« Oče vstanejo v temi in gredo
potipat na posteljo in ko ne najdejo Jurčka v njej, ga pokličejo: »Jurček!« —
J.: »Oče!« — O.: »Kje pa si?« — J.: »Tule.«
Oče gredo na tisto stran, od koder se jim zdi, da slišijo glas; pa ne najdejo
ga. Tedaj vprašajo zopet: »Jurij! Kje pa si?« — »I, tule sem.«
Sedaj se očetu zdi, da se Jurček na nasprotni strani glasi, in tako ga
gredo zopet tja iskat. Pa ko tja pridejo, čujejo njegov glas zopet na oni strani.
Tako iščejo večkrat zdaj tu, zdaj tam zastonj. Prižgejo luč; sedaj šele ga
202
najdejo nad lastno glavo na tesni polici med štrenami, kjer je spravljal zanjke
za ptičji lov. Oče pristavijo stol in ko ga jemljejo izmed štren, govore: »I, kako
je vendar prišel otrok po steni gor tako visoko in zlezel na tako tesno polico!«
Jurček je bil že kakih devet let star in spal je v senu na hlevu. Ker je pa
ponoči večkrat okrog lazil, se mu primeri enkrat, da stakne ravno luknjo v
stropu nad hlevom. Luknja je luknja; Jurček se je volu za lojtro pokladal.
Udaril se ravno ni, pa pretresel se je vendar toliko, da se mu je zdelo, da ne
leži ravno na svoji postelji. Hlapec mu je prišel v pomoč, ko ga je zaslišal
in videl, kaj in kako se mu je prigodilo.
Neko noč okrog polnoči vstane Jurček in gre čez dvor ter potrka s pestjo
na dvorna \'Tata. V veži sta bila teta in učenec latinskih šol, ki je bil doma.
Zgali so ravno žganje iz medice in torej celo noč culi. »Kdo je?« vpraša teta,
ko čuje trkati. »Jaz,« zavrne Jurček. >I, kaj pa hočeš?« vpraša učenec in dobi
za odgovor: »I, kar koli!« Vrata se odprejo, Jurček stopi v zašarjeno vežo, se
prav lepo ogiblje vsega, kar mu je bilo na poti, gre v izbo, si poišče čevlje,
jih obuje ter se vrne zopet skoz vežo na dvor. Na tetino vprašanje: »I, kam
. p a vendar greš?« odgovori: »I, kamor koli!« Zjutraj pride Jurček h kosilu ves
zamišljen, nekaj časa tiho sedi in pogleduje pod noge; potem pa se oglasi ter
reče: »To je pa vendar čudno!« — »Kaj je čudno?« rečejo oče. Jurček: »Prav
dobro vem, da sem sinoči čevlje sezul; Bog ve, kako to, da sem obut vstal!«
Oče: »Ker si obut spat šel; na nogah ti čez noč niso zrasli.« Teta: »Ali ne veš,
da si prišel na dvorna vrata? Ko sem ti odprla, si šel v hišo, si se obul in šel
spet spat. Le čudim se, kako si čevlje poiskal.« In to je bilo res največje čudo,
kajti pod klopmi je ležal velik zagreb starih in novih čevljev in škrpetov na
urbas, na kveder in na durhnat. Jurček pa je zvečer svoje čevlje tako spravljal,
da jih zjutraj ni mogel nikoli najti. Ce je tudi že enega obul, drugega je
bilo treba še pod vsemi klopmi iskati. Resda, mati so ga velikokrat karali
zaradi tega, pa medtem so mu vendar še iskati pomagali.
Preteklo še ni štirinajst dni po iej prigodi, ko zapusti Jurček zopet svojo
posteljo. Tokrat ga je vzdignilo vrabčje gnezdo. Gre čez dvor, spleza na veliko
kislarico, ki je stala v vrtu zraven vodnjaka, pobere jajčeca iz gnezda in se
vrne proti hlevu. Ko pride na dvor, mu pade iz rok eno jajce in ta prigodek
ga zbudi. Spomnil se je potem toliko, da se mu je sanjalo, da je vrabcem
jajčeca pobiral na veliki kislarici in prepričal se je zjutraj, da je bilo gnezdo
prazno.
Drugo noč vstane, gre na sosedov vrt ter spleza na veliko hruško, kjer so
gnezdile vrane. Hoče pobrati mladiče, ali huda starka ga je zbudila. Čudno
mu je bilo, ko se je zbudil; ni se koj zavedel, kam da je prišel.
(Glasnik Slovenski 1859/1, str. 93—95.)
203