Razprave ln gradivo, Ljubljana, dec. 1974, št. 6, str. 55—83 
  
UDK 323.15 (45 = 863) : 342.725.3/.7 
Prvine pravnega položaja slovenske narodna manjšine v Itallji 
Janko Jeri, Gorazd Kušej? 
Za celovitejšo presojo pravnega položaja slovenske narodnostne skup- 
nosti so pomembni tako mednarodni kakor notranji državni pravni viri. 
Med prve sodijo še posebej določbe mirovne pogodbe z Italijo, ki je bila 
podpisana v Parizu 10. februarja 1947 in je začela veljati 15. septembra 
istega leta, ter določbe Memoranduma o soglasju z dne 5. oktobra 1954 
oziroma Posebnega statuta kot njegovega integralnega dela. Med druge 
uvrščamo nekatere določbe ustave italijanske republike, ki je začela 
veljati l. januarja 1948, zatem ustrezne določbe posebnega statuta za 
deželo Furlanijo-Julijsko krajino, uveljavljenega z ustavnim zakonom 
št. 1, 31. januarja 1963, dalje zakon o šolah s slovenskim učnim jezikom 
v tržaški in goriški pokrajini (št. 1012, 19. julija 1961 dopolnjen z zakonom 
št. 932, 22. dec. 1973) in naposled zakon št. 935, 31. oktobra 1966, ki je 
odpravil (med drugim) prepoved dajati otrokom slovenska imena. 
Tudi po koncu druge svetovne vojne so ostale v mejah italijanske 
države francoska narodnostna manjšina v Dolini Aoste, nemška na Juž- 
nem Tirolskem (pokrajina Bozen) in slovenska na območju avtonomne 
dežele Furlanije-Julijske krajine (pokrajine Trst, Gorica in Videm). K 
temu velja dodati, da je z manjšo korekturo (modifikacija francosko- 
italijanske meje z dne 1. januarja 1938)! ostalo naselitveno območje 
francoske narodne manjšine v Dolini Aoste nespremenjeno. Nikakršnih 
sprememb pa ni bilo na ozemlju, kjer prebivata nemška in ladinska 
narodna manjšina, medtem ko je na temelju teritorialnih določb mirovne 
pogodbe z Italijo bistveno skrčeno območje, naseljeno z avtohtonim slo- 
venskim prebivalstvom.? 
Osrednja določba v mirovni pogodbi z Italijo, ki jo je mogoče raz- 
lagati kot varstveno glede na narodnostne manjšine, vsaj prek zapove- 
danega varstva njihovih pripadnikov, je 15. člen (v I. razdelku II. dela 
splošnih določb), ki se glasi: »lItalija bo sprejela potrebne ukrepe, da 
zagotovi vsem osebam pod svojo oblastjo ne glede na narodnost (raso), 
spol, jezik (podčrtala avtorja) ali vero uživanje temeljnih pravic in svo- 
boščin človeka, vštevši svobodo izražanja misli, svobodo tiska in objav- 
ljanja, svobodo veroizpovedovanja, svobodo prepričanja in združevanja«.? 
" Dr. Janko Jeri, raziskovalni svetnik na Inštitutu za narodnostna vpra- 
šanja, 61000 Ljubljana, Cankarjeva 5. 
Dr. Gorazd Kušej, redni profesor pravne fakultete, akademik, 61000 Ljub- 
ljana, Trg revolucije 11. 
55
Gotovo je res, da citirani člen ni imel v mislih samo pripadnikov narod- 
nih manjšin, čeravno posebno poudarja nedopustnost narodnostne 
diskriminacije, marveč je hotel dati mednarodno pravno zagotovitev vsem 
italijanskim državljanom glede naštetih pravic in svoboščin, ki jih je imel 
za podlago potrebni demokratizaciji italijanske državne skupnosti po 
tolikih letih fašistične diktature. Ker so pod njo še posebno trpeli pri- 
padniki narodnih manjšin in te manjšine kot celote (podčrtala avtor- 
ja) — saj jih je etatistični totalitarizem s šovinistično nacionalistično 
zahtevo »ena država — en narod« izpostavil izredno brutalnim raznarodo- 
valnim pritiskom — je bil ta člen objektivno vsekakor zamišljen v prid 
ohranjevanja narodnostne, in to ne le individualne, temveč tudi kolektivne 
samobitnosti istorodnih državljanov neitalijanskega etničnega izvora. 
Spričo že omenjenega brutalnega raznarodovalnega ravnanja z avtohtono 
slovensko narodnostno skupnostjo med dvema vojnama v Italiji je nujno 
opozoriti še na 16. in 17. člen mirovne pogodbe. Prvi določa, »da Italija 
ne sme preganjati ali nadlegovati italijanskih državljanov, vštevši člane 
oboroženih sil, le zato, ker so med 10. junijem 1940 in uveljavitvijo te 
pogodbe izražali simpatijo ali z dejanji sodelovali pri stvari združenih 
in pridruženih narodov«. Drugi (17. člen) pa postavlja izven zakona faši- 
stične in prepoveduje obnovo drugih organizacij (političnih, vojaških ali 
polvojaških), ki bi hotele odvzeti ljudstvu »njegove demokratične pra- 
vice«. 
Za ponazoritev tedanjih nazorov o varstvu manjšin v vrstah zma- 
govite protihitlerjevske koalicije naj dodamo, da je takrat pri državah 
ustanoviteljicah OZN prevladovalo mnenje, da posebna ureditev varstva 
narodnih manjšin ni več potrebna, v veri, da njihov obstoj v dovoljni 
meri varujejo temeljne pravice in svoboščine človeka, zavoljo česar je 
temu varstvu potrebno posvetiti vso pozornost. To je posredno poudarjala 
tudi 3. točka l. člena ustanovne listine OZN, ikjer je rečeno, da uresniču- 
jejo Združeni narodi mednarodno sodelovanje tudi z razvijanjem in po- 
speševanjem temeljnih pravic in svoboščin človeka ne glede na narodnost, 
spol, jezik in vero (podčrtala avtorja). Skratka, mirovna pogodba z Italijo 
in seveda še zlasti njen 15. člen, je vsebovala načelno dokaj jasno oprede- 
ljena stališča o zaščiti tudi nekaterih temeljnih manjšinskih pravic in je 
celo zavezovala italijansko vlado, »da izda vse potrebne ukrepe« (podčr- 
tala avtorja) v ta namen. Razen tega pa je vsebovala mirovna pogodba 
obsežno prilogo IV (sporazum Gruber — De Gasperi z dne 5. septembra 
1946), ki je navajala podrobna jamstva za »nemško govoreče prebivalstvo 
bozenske pokrajine in sosednih dvojezičnih občin«.! 
Sporazum med avstrijskim zunanjim ministrom K. Gruberjem in 
italijanskim zunanjim ministrom A. De Gasperijem o narodnostni zaščiti 
nemško govoreče južnotirolske manjšinske skupnosti je po eni strani 
pomemben kot načelen mednarodni dokument, po drugi pa še posebno 
kot programsko, načelno izhodišče (vzorec) za stvarno varstvo sleherne 
manjšinske narodnostne skupnosti v Italiji, ker vsaj v zametku nakazuje 
tele sestavine: 1. v odnosu do manjšinske skupnosti premaguje abstrakt- 
56
nost načela formalne enakopravnosti njenih pripadnikov s pripadniki 
večinskega naroda in priznava, da je tod potrebna dejanska enakoprav- 
nost, ki terja posebne ukrepe za zavarovanje njihove etnične narave ter 
njihovega jezikovnega, kulturnega in gospodarskega razvoja; 2. priznava 
interes in moralno upravičenost matičnega naroda, politično konstituira- 
nega v obmejni državi, da se zavzame za ustrezno varstvo svoje istorodne 
manjšine in 3. zagotavlja, da lahko manjšinska skupnost dejavno sodeluje 
pri odločanju o oblastnih ukrepih; namenjenih varstvu njenega obstoja 
in razvoja v državi, ki v njej prebiva, in to tako v okviru lokalne avto- 
nomije kakor v ustreznih osrednjih organih. 
Mednarodnopravne obveznosti republike Italije glede varstva slo- 
venske narodnostne skupnosti pa izhajajo po eni strani iz navedenih 
določb mirovne pogodbe z Italijo in pa iz Memoranduma o soglasju z dne 
5. oktobra 19545 ter Posebnega statuta kot njegovega sestavnega dela. 
Vendar je treba v zvezi z varstvom po Posebnem statutu poudariti, da ga 
je deležen samo tisti del avtohtonega slovenskega prebivalstva v Italiji, ki 
prebiva v mejah nekdanje cone A Tržaškega ozemlja. Sicer pa je Posebni 
statut prvi mednarodnopravni instrument, ki sicer na omejenem območju 
(ne velja za Slovence na Goriškem in v videmski pokrajini) celoviteje 
ureja zaščito slovenske manjšine v Italiji po koncu druge svetovne vojne. 
Gledano iz zgodovinskega vidika namreč ne gre pozabiti, da je sistem 
mirovnih pogodb po prvi svetovni vojni določil obveznosti glede varstva 
etničnih manjšin mnogim državam, med njimi tudi takratni Jugoslaviji. 
Naložil pa ni nikakršnih obveznosti Italiji: namesto mednarodnih jamstev 
so dobili Slovenci in Hrvati po prvi svetovni vojni zgolj formalne obljube 
nekaterih takratnih italijanskih državnikov o spoštovanju njihovih na- 
rodnostnih pravic, ki pa se jih niso držali. Posebni statut sicer ne pomeni 
kakega optimuma posebne narodnostne zaščite, vendar pa zagotavlja, ko- 
likor bi bil seveda integralno (po črki in duhu) v praksi uresničen in spo- 
štovan, stvaren temelj narodnostne enakopravnosti avtohtone slovenske 
manjšine z »večinskim« italijanskim narodom. 
S Posebnim statutom, ki je bilateralni sporazum, saj sta ga podpisali 
Jugoslavija in Italija (Memorandum o soglasju je bil zgolj parafiran), 
sta se obe državi zavezali, da bosta pri upravljanju svojih območij ravnali 
po načelih »Splošne deklaracije o človečanskih pravicah«, ki jo je sprejela 
Generalna skupščina OZN 10. decembra 1948 (1. člen statuta). Posebni 
statut, ki temelji na recipročnosti (vsi njegovi predpisi so splošni in dvo- 
stranski ter veljajo za obe manjšini in kot obveznost za obe državi)", za- 
gotavlja enake pravice in postopek za pripadnike jugoslovanske etnične 
skupine na območju pod italijansko upravo ter obratno (2. člen). Tako 
so Slovenci na Tržaškem izenačeni z Italijani (podrobnejše določbe tega 
člena) glede političnih, državljanskih in ostalih človečanskih pravic (toč- 
ka a), pravice doseči in opravljati javne službe in funkcije (točka b), dalje 
so izenačeni glede sprejemanja v upravne službe, pri čemer statut posebej 
določa (točka c), da bosta italijanska in jugoslovanska uprava upoštevali 
načelo, ki naj bi omogočilo jugoslovanski oziroma italijanski etnični sku- 
57
pini, da bosta pravično zastopani na upravnih položajih, zlasti na tistih 
področjih, ki posebno zadevajo njune interese, kakor je to primer s šol- 
skimi nadzorništvi. Statut jamči enakost postopka pri opravljanju dejav- 
nosti in poklicev v kmetijstvu, trgovini, industriji in drugod (točka d), 
glede uporabe jezika (točka e), pri socialnem zavarovanju in pokojninah 
(točka f). Kazenske sankcije so predvidene za netenje nacionalnega in ras- 
nega sovraštva (3. člen). 4. člen določa ukrepe za zaščito etničnega značaja 
in neoviranega kulturnega razvoja obeh etničnih skupin, pri čemer navaja 
pravico do lastnega tiska v materinem jeziku (točka a), do prosvetnih, 
kulturnih, družabnih in športnih organizacij (točka b). Zagotovljen je 
pouk v materinem jeziku (točka c) v otroških vrtcih, osnovnih, srednjih 
in strokovnih šolah. Obe strani sta se sporazumeli, ohraniti vse obstoječe 
šole, ki jih navaja priloženi spisek. Statut jamči (5. člen) pripadnikom 
obeh etničnih skupin svobodno uporabo materinega jezika v osebnih in 
uradnih odnosih z upravnimi in sodnimi oblastmi, ki so dolžne odgovoriti 
v istem jeziku, dalje določa dvojezičnost javnih dokumentov pripadnikov 
etničnih skupin, vključujoč sodne odločbe, kar velja tudi za uradna obve- 
stila, javne razglase in publikacije. Razen tega določa dvojezičnost napisov 
na ustanovah, kakor tudi dvojezična imena krajev in ulic na območju 
pod italijansko upravo v tistih volilnih enotah tržaške občine in drugih 
občinah, kjer pripadniki jugoslovenske etnične skupine tvorijo vsaj četr- 
tino prebivalstva. Pomemben je 6. člen, ki zagotavlja ekonomski razvoj 
etnične skupine brez diskriminacije ob pravični razdelitvi razpoložljivih 
finančnih sredstev. Prepovedana je sprememba mej (7. člen) administra- 
tivnih enot, če bi to ogrožalo njihovo etnično sestavo. 
Italijanska vlada se je zavezala (izmenjava pisem med jugoslovanskim 
ambasadorjem V. Velebitom in italijanskim ambasadorjem M. Brosijem), 
da bo zagotovila zgradbo v Rojanu ali kakem drugem tržaškem pred- 
mestju za Dom kulture, namenjen slovenskemu prebivalstvu, poleg tega 
pa še denarna sredstva za zgraditev in opremo novega kulturnega doma 
v Trstu v ulici Petronio (središče mesta), kar naj bi bilo delno nadomestilo 
za požgani Narodni dom (13. julija 1920) in druge požige ter razlastitve 
imetja slovenskih prosvetnih in drugih organizacij med obema vojnama." 
8. člen Posebnega statuta predvideva ustanovitev mešanega jugoslo- 
vansko-italijanskega odbora, v katerega pristojnost sodi, da nudi pomoč 
in se posvetuje v vprašanjih, ki so v zvezi z varstvom manjšinskih etničnih 
skupnosti na območju bivšega Svobodnega tržaškega ozemlja pod itali- 
jansko in jugoslovansko upravo. Odbor je pristojen obravnavati tudi pri- 
tožbe in vprašanja, ki bi mu jih predložili posamezni pripadniki prizadetih 
narodnostnih skupnosti glede uveljavljanja Posebnega statuta. Obe vladi 
sta se obvezali, da mu bosta omogočili obiskovanje območij pod njuno 
upravo ter mu olajšali delo za izvrševanje njegovih dolžnosti. 
Vendar je nujno ugotoviti, da so bile v devetnajstletni praksi, kolikor 
jo le povprek povzamemo, določbe Posebnega statuta samo delno upošte- 
vane in uresničene. To med drugim še posebej velja za eno z vidika 
manjšinske zaščite najpomembnejših, pa tudi najbolj občutljivih torišč 
58
— za neovirano svobodno rabo materinega jezika v stikih z oblastmi in 
drugimi organi ter v javnosti (dvojeziéni napisi in drugo). Tudi italijanski 
pravni strokovnjaki menijo, da je osrednji razlog za tako stanje dejstvo, 
da Posebni statut ni bil »uzakonjen« oziroma da ni postal del italijan- 
skega prava. Tako na primer sodi italijanski ustavnopravni izvedenec 
A. Pizzorusso glede Posebnega statuta med drugim, da ni postal izvršljiv 
v Italiji« (»... tale accordo infatti non č stato reso esecutivo in Italia e 
guindi č del tutto inoperante nel diritto interno ...), pri čemer se sklicuje 
"na nekatere sodbe italijanskih sodišč (med njimi tudi tržaškega z dne 
21. maja 1956 in 9. novembra 1960). 
Memorandum o soglasju z vsemi prilogami in pismi pa je ratificirala 
Zvezna ljudska skupščina že takoj 25. oktobra 1954 in s tem njegove 
določbe in načela preoblikovala v vir pozitivnega notranjega jugoslovan- 
skega državnega prava, medtem ko tega Italija, kakor že prej omenjeno, 
do danes še ni storila. Njena praksa kaže, da tega zaenkrat iz notranjih 
političnih razlogov tudi v bodoče ne misli storiti, ampak da rešuje 
usklajevanje svoje notranje zakonodaje z določbami Posebnega statuta 
samo po majhnih delih, če in kolikor se ji to zdi glede na zunanji in 
notranji politični položaj primerno. V tem pogledu tudi določba 3. od- 
stavka 5. člena pravilnika o mešanem jugoslovansko-italijanskem odboru, 
ki daje prizadetima državama, posameznikom in določenim organizacijam 
manjšinske narodnostne skupnosti pravico, predložiti odboru vprašanja o 
nezdružljivosti zakonodaje z določbami Posebnega statuta, ni učinkovala. 
Posebno očitno to izpričuje še vedno veljavna fašistična zakonodaja o 
obvezni rabi italijanskega jezika za tržaške Slovence pred sodišči in o 
kaznivosti tistih, ki bi to rabo odklonili, čeprav so italijanskega jezika 
vešči. 
Gotovo pa obvezuje Italijo k varstvu manjšinskih narodnih skupnosti 
bodisi prek zagotavljanja individualnih pravic njihovih pripadnikov ali 
pa prek tistih, katerih uživanje je kolektivne narave, tudi njeno članstvo 
v ZN, katerega je pridobila s soglasnim sklepom generalne skupščine 
te organizacije z dne 14. decembra 1955. Tudi če pustimo ob strani ratifi- 
kacijo konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, ki jo 
je Italija izvršila že leta 1952, naj bo tu navedeno še, da je sprejela dekla- 
racijo ZN o otrokovih pravicah 1959, kamor sodi pouk v materinem 
jeziku, konvencijo in priporočilo UNESCO proti diskriminaciji v izobra- 
ževanju in deklaracijo ZN o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije 1963. 
Ne da bi se spuščali v razpravljanje o stališču, da veljajo deklaracije 
naštetih mednarodnih organizacij le za norme programske narave in 
pomena in da še ne ustvarjajo neposrednih mednarodnopravnih obvez- 
nosti, pa moramo vendar pribiti, da moralnopolitično zavezujejo države, 
ki jih sprejmejo, k spoštovanju v njih izraženih načel in jim branijo 
ravnati v nasprotju z njimi. Razen tega pa je Italija ratificirala leta 1955 
Evropsko konvencijo o varstvu temeljnih pravic in svoboščin človeka, 
kamor sodi tudi pravica varstva jezikovne enakopravnosti pripadnikov 
59
manjšinskih etničnih skupnosti. Velja pa končno omeniti, da 10. člen njene 
ustave razglaša, da se ravna italijanski pravni red po splošno priznanih 
pravilih mednarodnega prava, med takšna pa gotovo sodijo tudi načela 
navedenih deklaracij. 
I. 
Preden preidemo na dolotbe ustave povojne italijanske republike 
glede zaščite »jezikovnih manjšin«, je nujno opozoriti, da so italijanski 
uradni krogi po koncu druge svetovne vojne javno razglasili, da namera- 
vajo voditi do manjšin politiko, ki se bo bistveno razlikovala od dena- 
cionalizatorske prakse fašističnega režima. Tako je ll. julija 1945 italijan- 
ska vlada uradno izjavila »da mora demokratična obnova države nujno 
vsebovati skupek posebnih jamstev za državljane jezika, ki ni italijanski. 
Dovoljena in zajamčena bo svobodna raba jezika ne samo v zasebnih 
trgovskih odnosih, na javnih zborovanjih, v bogoslužju, tisku, marveč 
tudi v odnosih s političnimi, upravnimi in sodnimi oblastmi. V krajih, 
kjer prebivajo v znatnem številu državljani jezika, ki ni italijanski, 
bo v državnih šolah zagotovljen pouk materinega jezika. Posebne zahteve 
predelov, naseljenih s prebivalci različnega jezika im tradicij, bodo 
našle svojo zaščito v svobodnem poslovanju posebnih oblik krajevnih 
samouprav«, Temu so sledili tudi nekateri konkretni ukrepi: 27. avgusta 
1945 je takratni predsednik italijanske vlade F. Parri obrazložil odlok o 
samoupravi (avtonomiji) za deželo Aosto, kjer živi francoska narodna 
manjšina. »Z njim se prenaša oblast na deželo,« je izjavil, »kjer živijo 
italijanski državljani drugega jezika in kjer obstajata popolno jezikovno 
izenačenje in upravna decentralizacija glede vprašanj lokalnega pome- 
na.«? Namestniški dekret št. 545 z dne 7. septembra 1945 o upravni 
ureditvi Doline Aosta pa je med drugim določal, da se v vseh šolah na 
tem območju (18. člen) poučuje enako število ur francoski in italijanski 
jezik, razen tega pa je lahko pouk nekaterih predmetov tudi samo v fran- 
coščini. Svobodno je mogoče uporabljati francoski jezik v odnosih s po- 
litičnimi, upravnimi in sodnimi oblastmi (17. člen). V posebni prilogi so 
navedli 46 krajev s francoskimi imeni (pred nastopom fašizma) z vzpo- 
redno italijansko toponomastiko.!? Zakon z dne 22. novembra 1925 (pod 
fašističnim režimom) je namreč dokončno in radikalno izločil francoščino 
iz vseh javnih in privatnih šol. Zakonski dekret z dne 15. oktobra 1925 
pa je zagrozil z ostrimi kaznimi vsem funkcionarjem in sodnikom, ki bi 
pri svojem uradovanju hoteli uporabljati francoski jezik. Leta 1939 so 
naposled izvirno francosko toponomastiko zamenjali z izumetničenimi ita- 
lijanskimi krajevnimi imeni. S tem, da so zagotovili Valdostancem po 
koncu zadnje vojne avtonomijo, so skušali preprečiti separatistične, od- 
cepitvene težnje. 18. maja 1945 je namreč dvajset tisoč prebivalcev tega 
območja zahtevalo plebiscit, čemur so sledile peticije zaveznikom in fran- 
coski vladi. 26. marca 1946 pa so Valdostanci, sklicujoč se na Atlantsko 
60
listino, vnovié terjali referendum. Ko te akcije niso uspele, pa so zahtevali 
vsebinsko širšo avtonomijo (načrt z dne 3. marca 1947), ki je terjal med 
drugim ureditev, podobno kantonskemu sistemu v Švici in jamstvo 
OZN.U 
Namestniški dekret št. 825, z dne 22. decembra 1945 o uporabi nem- 
škega jezika v občinah bozenske pokrajine (trije členi) je določil, da je 
dovoljeno uporabljati nemški jezik v odnosih s političnimi, upravnimi in 
sodnimi oblastmi. Javni dokumenti so lahko redigirani v nemškem jeziku 
z izjemo sodb in odredb sodnih organov. Registri civilnega statusa pa naj 
bi bili v italijanščini s prevodom v nemškem jeziku. Ukrepi za izvedbo 
te določbe naj bi bili poleg drugega sprejeti tudi po zaslišanju (mnenju) 
komisije, v kateri naj bi sodelovalo ustrezno predstavništvo Južnih Tirol- 
cev, sestavljeno iz predstavnikov nemške narodne manjšine." 
Če povzamemo nekatera pomembnejša izhodišča iz prej omenjenih 
dokumentov in izjav, se nam pokaže kot še posebej značilno, da že prva 
in to uradna izjava italijanske vlade z dne 11. julija 1945 govori o po- 
sebnih jamstvih za državljane neitalijanskega jezika. Primerjalno naj na- 
vedemo resolucijo, ki je bila sprejeta po koncu prve svetovne vojne (leta 
1920) v takratni italijanski poslanski zbornici in ki je med drugim za- 
gotavljala, »da bodo lahko etnične skupine, ki bodo ostale zunaj svoje 
matične države, na osnovi iskrenih jamstev gojile svoj jezik, svojo kulturo 
in svojo vero brez omejitev in ovir ter bodo uživale globoko spoštovanje 
v svojem posebnem položaju.« Najvišje italijansko predstavniško telo je 
torej že pred dobrimi petdesetimi leti (resda samo deklarativno, ker temu 
niso sledili ustrezni normativni in drugi ukrepi, kar je nujno poudariti) 
priznavalo poseben status »etničnih skupin«. V citirani izjavi pa naj bi se 
ta »posebni položaj konkretiziral predvsem v svobodni rabi jezika, 
zagotovljenem pouku v materinem jeziku in pa v »krajevnih samoupra- 
vah«, katerih pristojnosti in siceršnje posebnosti pa niso bile opredeljene. 
Na ta zagotovila je verjetno mislil tudi takratni predsednik italijanske 
vlade Alcide De Gasperi v svojem govoru 18. septembra 1945 pred Sve- 
tom zunanjih ministrov v Londonu, ko je med drugim izjavil: »Če bi 
mogla italijanska demokracija uveljaviti vsa tista načela, ki so jo navdi- 
hovala, bi dala z vrsto jezikovnih garancij in deželnimi avtonomijami 
etničnim manjšinam varstvo lastnega narodnostnega življenja. Toda val 
nacionalistične reakcije se je zrušil na demokracijo... Jugoslovani se 
lahko upravičeno pritožujejo nad zatiranjem njihove manjšine v Julijski 
krajini in zahtevajo maščevanje zaradi požiga Narodnega doma v Trstu. 
Imajo prav.«!3 Še septembra 1947 je De Gasperi izjavil, da bo s slovensko 
etnično skupino, kar zadeva njeno narodnostno zaščito, italijanska vlada 
ravnala enako kot z nemško etnično skupino." Toda po uveljavitvi mi- 
rovne pogodbe (15. septembra 1947), na osnovi katere se je italijanska 
uprava vnovič vrnila na del goriškega območja, je prišlo do hudih izpadov 
proti pripadnikom slovenske manjšine. »Pogromi proti Slovencem v Gorici 
meseca septembra 1947«, navaja med drugim Spomenica Demokratične 
fronte Slovencev v Italiji, »v dneh, ko je ZVU (angloameriška vojaška 
61
uprava — op. av.) predala oblast novi italijanski administraciji, pasivno 
zadržanje funkcionarjev javne varnosti ob tej priliki in ton, katerega so 
ubrali lokalni italijanski nacionalistični časopisi proti slovenskemu življu, 
so jih kmalu prepričali, da so bile njihove nade preuranjene.«!5 
Slovenci na Goriškem so že pred uveljavitvijo mirovne pogodbe z 
Italijo (21. maja 1947) zahtevali v spomenici, naslovljeni na predsednika 
italijanske vlade, poseben statut, ki naj bi zagotovil narodnostne pravice. 
V duhu 15. člena mirovne pogodbe z Italijo ter že sprejetih zakonodajnih 
ukrepov za francosko narodno manjšino v Dolini Aoste in nemško na 
Južnem Tirolskem pa zagotovitev enakih pravic še glede pouka v mate- 
rinem jeziku, svobodni uporabi slovenskega jezika v stikih z oblastmi, 
vrnitev poitalijančenih priimkov v prvotno izvirno (slovensko) obliko, 
olajšave glede ponovne pridobitve italijanskega državljanstva, enakost 
pravic do javnih služb in novo upravno razdelitev (zaradi razmestitve 
slovenskih vasi, katerih občinski sedež bo priključen k Jugoslaviji). 
27. decembra 1947 je italijanska republika!" dobila novo ustavo (ve- 
ljati je začela l. januarja 1948), ki jo poznavalci uvrščajo med najnapred- 
nejše, sprejete v državah s kapitalističnim družbenim sistemom po koncu 
druge svetovne vojne. Ustava vsebuje posredno in neposredno norme, ki 
zadevajo tudi položaj narodnih (jezikovnih) manjšin v Italiji. Če najprej 
citiramo tako imenovane posredne norme: tako 2. člen opredeljuje, »da 
republika priznava in jamči nedotakljive človeške pravice, s katerimi se 
razvija človeška osebnost, pa naj gre za posameznike ali pa za družbene 
skupnosti, in zahteva izvršitev neodložljivih dolžnosti politične, gospo- 
darske in družbene solidarnosti. 5. čl. nadalje med drugim navaja, »da re- 
publika, ki je ena in nedeljiva, priznava in pospešuje krajevno (lokalno) 
samoupravo in prilagaja načela in metode svoje zakonodaje zahtevam 
samouprave in decentralizacije«. Najpomembnejše pa so seveda direktne 
norme v prid manjšinam in sicer sta to 3. in 6. člen. Tako 3. člen ustave 
načelno uzakonjuje, »da imajo vsi državljani enako družbeno dostojanstvo 
in da so enaki pred zakonom ne glede na spol, pleme, jezik, veroizpoved, 
politično prepričanje, osebni in družbeni položaj. Naloga republike je, da 
odstrani ovire gospodarske in družbene narave, ki preprečujejo popolni 
razvoj človeške osebe in resnično udeležbo vseh delavcev pri politični, 
gospodarski in socialni organizaciji države.« 6. ustavni člen, »da republika 
s posebnimi normami varuje jezikovne manjšine«,!? pa je ustvaril solidno 
pravno in siceršnjo podlago za sprejem nadaljnjih podrobnejših predpisov 
za stvarno zagotovitev prej omenjene zaščite. 
se uv m predstavniki Slovencev v Italiji so se vselej zavzemali, 
a ia : men pedyoumiti ustavna določila tudi dejansko uresničiti 
meči aa a ane. insko zakonodajo. Predvsem pa so zahtevali (tako 
da bi menu oe Demokratične fronte Slovencev iz leta 1949), 
ce NA La ovenci svoje zastopnike v poslanski zbornici in senatu 
nemoten razvoj ue dalje enakopravnost slovenskega jezika, 
slovenskih kulturnih nskega osnovnega in srednjega šolstva, kakor tudi 
1h, gospodarskih in drugih organizacij, pravico do izobe- 
62
Sanja slovenske zastave in slovenskih napisov ter kazenske preventivne 
norme proti tistim, ki bi kršili manjšinske (narodnostne) pravice. Osrednja 
pa je bila že omenjena zahteva, da se čim prej popravijo krivice, katere 
je Slovencem prizadejal fašizem. 
Drugih določb, ki bi neposredno merile na varstvo manjšinskih na- 
rodnostnih (po uradni nomenklaturi »jezikovnih«) skupnosti, v ustavi ni. 
Vendar pa je očitno, da je bil namen predvidene nove razdelitve države 
na dežele (regioni) z ustrezno teritorialno avtonomijo, prispevati z nji- 
hovo ustanovitvijo k zagotovitvi posebnih pravic takih skupnosti na nji- 
hovem naselitvenem prostoru. To velja izrecno za tri izmed petih tako- 
imenovanih dežel s posebnim statutom: Dolino Aoste, Tridentinsko-Gornje 
Poadižje in seveda Furlanijo-Julijsko krajino. Za slednjo je bilo to še 
posebej navedeno v prehodni določbi X. ustave. Tam je namreč bilo re- 
čeno, da se bodo zanjo začasno uporabljale splošne določbe V. poglavja 
II. dela ustave (te govorijo o deželah, pokrajinah in občinah), ob upo- 
števanju varstva jezikovnih manjšin (ferma restando la tutela delle mino- 
ranze linguistiche) v skladu s 6. ustavnim členom. Toda do takšne upo- 
rabe ni prišlo, ker je bila z ustavnim zakonom 3l. januarja 1963 usta- 
novljena kot zadnja dežela s posebnim statutom Furlanija — Julijska 
krajina. 
Edine varstvene določbe v korist slovenske narodnostne skupnosti 
prinaša na področju državne zakonodaje za zdaj zakon o šolskih ustano- 
vah v goriški pokrajini in na tržaškem ozemlju (videmska pokrajina, kjer 
živijo beneški Slovenci je izvzeta) z dne 19. julija 1961, št. 1012, dopolnjen 
z zakonom z dne 22. decembra 1973, št. 932, ki ga je sprejel italijanski 
parlament na temelju osnutka, ki sta ga predložila poslanca A. Škerk 
(izvoljen na listi KPI) in C. Belci (izvoljen na listi KD).? Z njim 
je urejeno tisto slovensko šolstvo, ki ga je po zlomu fašistične Italije za- 
čela na osvobojenem ozemlju vzpostavljati slovenska ljudska oblast, potem 
pa prevzela in deloma izpopolnila angloameriška okupacijska vojaška 
uprava. 
Kot nadaljnji manjšinski varstveni regulativni ukrep štejemo še zakon 
z dne 31. oktobra 1966, št. 935, ki odpravlja nekdanjo fašistično prepoved, 
dajati otrokom z italijanskim državljanstvom »tuja« imena.) Gre za 
delno zakonsko uveljavitev 22. člena ustave, ki na splošno določa, da 
nikomur ni dopustno odvzeti »iz političnih razlogov« (per motivi politici) 
pravne sposobnosti, državljanstva ali »imena«, kar kaže bolj na zago- 
tovitev razglašene osebne (individualne) pravice in ne toliko na etnično- 
skupinsko (kolektivno) varstveno pravico. 
IIL. 
Za dežele s posebnim statutom je bistveno, da določi njihov statut 
državni parlament kot ustavni zakon po postopku, kakor velja za spre- 
membo ustave. To pomeni, da je takšen statut oblikovan brez formalnega 
deželnega sodelovanja in deželi tudi niso dane nikakršne pristojnosti, s 
63
katerimi bi mogla neposredno vplivati na njegovo spremembo. V vsebin- 
skem pogledu je takim deZelam dana glede na njihove posebne razmere 
širša zakonodajna in z njo izvršilna upravna ter večja finančna samostoj- 
nost. Režim posebnega statuta z veljavo ustavnega zakona dopušča skratka 
prožnejše prilagajanje avtonomije teh dežel njihovim značilnostim. 
Prvostopenjska deželna zakonodaja je izvirna in mora biti, kakor to 
navaja 4. člen posebnega statuta, »v skladu z ustavo, s splošnimi načeli 
pravne ureditve države, s temeljnimi določbami gospodarsko-socialnih 
reform in z mednarodnimi obveznostmi države« ter mora spoštovati 
državne koristi ter interese drugih dežel. Med drugim ima dežela zako- 
nodajno oblast na naslednjih področjih (skrajšano povzeto): kmetijstvo, lov 
in ribolov, občinski užitki, ustanovitev in vzdrževanje zemljiških knjig, 
industrija in trgovina, obrt, ceste, vodovodi in javna dela krajevnega in 
deželnega pomena, turizem in hotelska industrija, urbanistika, kulturne, 
vzgojne in športne ustanove, muzeji in knjižnice krajevnega in deželnega 
pomena. 
Takoimenovana »drugostopenjska« deželna zakonodaja pa zajema ob 
spoštovanju splošnih omejitev, navedenih v 4. členu in v skladu s temelj- 
nimi načeli, ki jih določajo državni zakoni glede posameznih področij 
naslednja področja (navedli bomo le nekatere): uvedba deželnih davkov, 
urejanje in razmejitev občin; javne in dobrodelne ustanove; urejanje 
javnih služnosti deželnega interesa in prevzema teh služnosti; urejanje 
hranilnic; kmečkih blagajn; ustanavljanje in urejanje ustanov krajevnega 
ali deželnega pomena za proučevanje programov za gospodarski razvoj; 
rudniki, kamnolomi; razlastitve zaradi javnih koristi, ki se ne tičejo 
del v breme države; pomorske obalne proge med pristanišči dežele; kra- 
jevna, mestna in poljska policija; obrtna in strokovna izobrazba po 
obvezni šoli; šolska podpora; higiena in zdravstvo; zadružništvo; ljudska 
stanovanja; toponomastika. 
»Tretjestopenjska« deželna zakonodaja pa le prilagaja državno zako- 
nodajo z izdajanjem dopolnitvenih in izvedbenih določb na naslednjih 
področjih: otroški vrtci, osnovna, srednja, klasična, učiteljska, tehnična in 
umetniška izobrazba; delo, socialno skrbstvo; socialna pomoč; zgodovina in 
umetnost; zaščita pokrajine, flore in favne in končno še na drugih področ- 
jih, za katera dajejo državni zakoni deželi to možnost. 
Sedanji sistem zagotavlja državi (republiki) trdno nadzorstvo nad 
ustavnostjo izvrševanja deželnih pristojnosti (po potrebi prek ustavnega 
sodišča), pa tudi nadzorstvo politične narave (prek parlamenta) glede nji- 
hovih regulativnih aktov raz vidik njihovega morebitnega nasprotovanja 
državni koristi (linteresse nazionale) ali koristi drugih dežel (regioni). 
Zgodovinska geneza vzrokov za ustanovitev Furlanije-Julijske krajine 
kot avtonomne dežele s posebnim statutom potrjuje, da je bil eden izmed 
razlogov za njen nastanek tudi dejstvo, da v njej živi avtohtona slovenska 
manjšina. Če citiramo le nekaj izmed teh značilnih dokumentov: v usta- 
vodajni skupščini je 27. julija 1947 F. Pecorari v zvezi z ustanovitvijo 
posebne dežele med drugim izjavil, »da je moralna in politična dolžnost 
64
popraviti, kar je zagrešil fašistični režim... Jugoslovanom je treba po- 
kazati naš jasen in določen namen, da bomo ob sleherni priložnosti in 
v vseh razmerah branili manjšine...«"! Medtem ko vsebujeta Posebna 
statuta za Dolino Aosta in deželo Tridentinsko — Gornje Poadižje 
(ustavni zakoni št. 4, 26. februarja 1948"? in ustavni zakon št. 5. 26. fe- 
bruarja 1948") vrsto določb, še posebej glede uporabe jezika pri javnih 
uradih, sodiščih, sestavi posameznih organov in drugega, pa Posebni statut 
dežele Furlanije Julijske krajine (ustavni zakon št. 1, 31. januarja 1963?) 
slovenske narodne manjšine sploh ne omenja, temveč govori zgolj splošno 
o »jezikovnih skupinah«, (gruppi linguistici), ne da bi prinašal kake na- 
drobnejše določbe o varstvu teh »skupin«. Zadovoljuje se namreč z 
ohlapno, načelno formulacijo svojega 3. člena, ki se glasi: »V deželi se 
priznava enakost pravic in ravnanja vsem državljanom, naj pripadajo 
katerikoli jezikovni skupini, z varstvom njihovih etničnih in kulturnih 
značilnosti.« 
Tudi italijanski ustavnopravni izvedenci opozarjao na širše politično 
in siceršnje ozadje, ko poudarjajo, da se zakonodajalcu ni zdelo umestno 
vsaj opredeliti, da gre za »slovensko jezikovno skupino«, posebej če pri- 
merjamo, da na primer celo statut Kalabrije, ki je dežela z navadnim 
statutom, med drugim izrecno omenja (59. člen) »prebivalstvo albanskega 
izvira in se zavzema za pouk v albanskem jeziku v krajih, kjer ta jezik 
govorijo«.% Očitno so torej skušali že vnaprej »zavezati roke« deželi, da 
bi lahko širše ukrepala v prid narodnostnega varstva slovenskih sodeže- 
lanov. Tako torej posebni statut dežele Furlanije-Julijske krajine pravno 
v ničemer ni prispeval k posebnemu varstvu slovenske narodnostne skup- 
nosti ter »njenih etničnih in kulturnih značilnosti«. Italijanski izvedenec 
za ustavno pravo L. Paladin med drugim ugotavlja, da se »ratio« obrav- 
navanja posebne avtonomije Furlanije-Julijske krajine razlikuje od ti- 
ste v Dolini Aoste, kjer na primer že 38. člen statuta (ustavni zakon 
št. 4, 26. februarja 1948) določa, da je francoski jezik izenačen (parificato) 
z italijanskim in da so lahko javni dokumenti redigirani v enem ali dru- 
gem jeziku z izjemo aktov sodnih oblasti. Poleg tega nalaga državni admi- 
nistraciji obveznost, da zaposli v deželi funkcionarje, ki so od tod po rodu 
in ki poznajo francoski jezik. Poleg tega vsebuje še druga jamstva, posebej 
na šolskem področju, saj 39. člen za šole vseh stopenj v deželni pristoj- 
nosti uvaja paritetno podlago pouka (polovico v francoščini in polovico 
v italijanščini). 40. člen pa določa prilagoditev učnih programov lokal- 
nim potrebam. Ustavni zakon (št. 5, 26. februarja 1948) za Trident — 
Gornje Poadižje pa celotno deseto poglavje (84., 85. in 87. člen) posveča 
uporabi nemškega oziroma ladinskega jezika in ustrezne toponomastike." 
Že iz teh parcialnih primerjav je razvidno, da so imeli državni za- 
konodajni organi že pred petindvajsetimi leti, ko sta bila sprejeta ustavna 
zakona za Dolino Aoste in Tridentinsko — Gornje Poadižje, politično in 
pravno sorazmerno dokaj jasno opredeljene nazore glede uveljavitve 
6. člena ustave republike. Sicer pa so italijanski uradni krogi ob spre- 
jemanju »južnotirolskega paketa« med drugim opozorili, da to ravnanje 
5 Razprave 65
ni nemara nekakšna izjema, marveč njihovo načelno stališče v odnosu 
do »jezikovnih manjšin« in da pomeni pravno uveljavljanje 3. in 6. člena 
sedanje ustave italijanske republike, ki se je zavezala, da bo ščitila med 
drugim jezikovne manjšine z ustreznimi predpisi (con apposite norme). 
Predstavnik vlade E. Colombo je še posebej opozoril, da ti ukrepi niso 
v nasprotju z enakopravnostjo, marveč da pomenijo uveljavitev načela 
stvarne enakopravnosti (eguaglianza sostanziale)."" Če sprejmemo načelo 
(pač ni razloga, da bi ga zavračali) o »nedeljivosti« manjšinskih pravic, 
se ni mogoče sprijazniti s kakršnim koli »kvalificiranjem« manjšin in 
torej pravno in moralno niso dopustne kvalitetne (vsebinske) razlike med 
posameznimi etničnimi skupnostmi ne glede na njihovo številčnost, ko- 
likor gre za uživanje poglavitnih manjšinskih pravic, kot so to med dru- 
gim avtonomno šolstvo v materinem jeziku, vsestransko zagotovljena pra- 
vica uporabe lastnega jezika v javnosti, ustrezen, se pravi v primerjavi 
z večinskim narodom nediskriminiran gospodarsko-socialni razvoj, garan- 
cije za ohranitev naselitvenega prostora, kulturnih in drugih etnično sa- 
mobitnost ohranjujočih izročil. Kolikor bi skušali povprek oceniti prakso 
ustreznih italijanskih organov glede ravnanja z manjšinami po koncu 
zadnje vojne, pa je predvsem značilno, da je državni zakonodajalec že 
takoj po koncu vojne (1945), upoštevajoč zunanje in notranje dejavnike 
imel za potrebno, da s posebnimi zakonodajnimi ukrepi zaščiti sodržavljane 
»francoskega, nemškega in ladinskega jezika« in da torej segajo zametki 
dvojnega ravnanja v škodo avtohtonega slovenskega prebivalstva že sko- 
raj trideset let nazaj, pri čemer pa se je ta »dvojnost« z leti slabšala in 
šele v zadnjem razdobju (kot pomembnejšo prelomnico je mogoče vzeti 
leto 1965) je prišlo poleg bolj prijaznih deklaracij tudi do nekaterih ukre- 
pov, ki kažejo več posluha za zagotovitev stvarnejše narodnostne enako- 
pravnosti Slovencev v Italiji." 
Italijanska ustavnopravna teorija in praksa ustavnega sodišča teme- 
ljita na principu, da sodi izključno v pristojnost državnega zakonodajalca 
oblikovati in nadrobneje določati varstvena poroštva »jezikovnim manj- 
šinam«. V tem pogledu so značilna stališča ustavnega sodišča v zvezi z 
deželnima ureditvama Doline Aoste in Poadižja, ko je tema deželama 
večkrat oporekala pravico, da bi smeli mimo izrecnih, v njunih statutih 
danih pooblastil z lastno tovrstno zakonodajo ustvarjati nove ali spre- 
minjati obstoječe načine varstva prizadetih manjšin, pri čemer so na 
primer značilne odločbe ustavnega sodišča št. 32, 18. maja 1960, dalje št. 1, 
11. marca 1961 in št. 46 z dne ll. julija 1961.'? Tako tudi snov, zadevajoča 
uporabo slovenskega jezika v uradni javnosti ni med zakonodajnimi upra- 
vičenostmi dežele Furlanije Julijske krajine in deželi torej ni dopuščeno, 
da bi to uporabo urejala bodisi na področju toponomastike, bodisi glede 
poslovanja njenih lastnih ali od nje odvisnih uradov, čeprav sodi siceršnje 
urejanje teh zadev v njeno zakonodajno pristojnost."? Bistveno značilna 
pa je sodba ustavnega sodišča št. 14 z dne 12. marca 1965, v kateri je 
zavzelo stališče, da deželni svet kot predstavniški in zakonodajni organ 
dežele Furlanije — Julijske krajine ni upravičen izdati nikakršnih norm 
66
v varstvo etnično jezikovnih manjšin (... mentre spetta esclusivamente 
allo Stato dettare norme sulla tutela delle minoranze etnico-linguistiche 
ed il relativo potere...)" niti s poslovnikom, namenjenem urejevanju 
njegovega notranjega dela, ki sicer sodi v njegovo pristojnost," zaradi 
česar je razveljavilo prvotni 2. odstavek 23. člena tega poslovnika, ki je 
določal, da lahko sestavlja skupino svetovalcev »tudi en sam svetovalec, 
če je izbran na listi slovenske etnične manjšine«. Upoštevajoč vse to, je 
pač utemeljena splošna ugotovitev, da posebni statut dežele Furlanije — 
Julijske krajine pravno v ničemer ni prispeval k posebnemu varstvu slo- 
venske narodnostne skupnosti ter njenih »etničnih in kulturnih značil- 
nosti«, čeprav ga je italijanska republika dolžna zagotoviti po samem 
6. členu svoje ustave, pa tudi po 3. členu posebnega statuta dežele, saj 
ta prav njo obvezuje k izdaji ustreznih zakonov ali primernih izvršilnih 
odlokov predsednika republike za uveljavitev tega statuta kot ustavnega 
zakona. 
Prehajamo na pregled zakonskih ukrepov, ki se neposredno ali po- 
sredno nanašajo na slovensko manjšino v deželi Furlaniji — Julijski kra- 
jini ali jo kakorkoli omenjajo in ki jih je sprejel deželni svet v prvem 
in drugem mandatnem obdobju. Dne 16. marca 1966 je deželni svet na 
predlog svetovalca (izvoljen je bil na listi Slovenske skupnosti) J. Škrka 
izglasoval zakonski predlog osrednjem parlamentu za »bis« k 291. in 
415. členu kazenskega zakonika glede »hujskanja k narodnostni nestrp- 
nosti ali sovraštvu«. V drugi mandatni dobi je deželni svet 1. julija 1969 
vnovič izglasoval isti predlog, vendar osrednji parlament glede tega doslej 
še ni ničesar ukrenil. Deželni zakon št. 1, 31. avgusta 1964 glede sestave 
deželnega odbora in pristojnosti predsedstva odbora in deželnih odbor- 
ništev vsebuje tudi v 6. členu določbo, zadevajočo »vprašanja, ki se tičejo 
upoštevanja 3. člena statuta, kolikor so v pristojnosti deželne upra- 
ve...«5? Deželni zakon št. 29, 28. avgusta 1968 ima v 3. členu tudi točko 
d), ki med drugim določa »štiri strokovnjake za ekonomska in socialna 
vprašanja, ki jih določi deželni odbor in od katerih je eden izveden (pri- 
stojen) »za vprašanja, zadevajoča skupnosti, ki so nosilke posebnih in- 
teresov« (...di cui uno competente nei problemi che riguardano Comunita 
portatrici di particolari interessi), kar meri na slovensko narodnostno 
skupnost. Vse te določbe se nanašajo na prvo zakonodajno dobo (1964 do 
1968). 
V drugi zakonodajni dobi (1968—1973) pa deželni zakon št. 11, 2. julija 
1969 (skrajšano za razvoj kulturnih dejavnosti) v 2. členu, točka h) govori 
o »aktivnostih in pobudah, ki se tičejo dediščine jezikovnih manjšin« 
(le attivita e le iniziative riguardanti il patrimonio culturale delle mino- 
ranze linguistiche).S 9. člen deželnega zakona št. 6, 24. februarja 1970 
(skrajšano — o obrtništvu) omenja v točki h) tri strokovnjake, izmed 
katerih mora biti »eden izveden v vprašanjih, ki se tičejo skupnosti, ki 
so nosilke posebnih interesov.« 12. člen pa v točki m) prav tako govori 
0 enem strokovnjaku ob istem sklicevanju na »nosilke posebnih intere- 
sov«.%% Deželni zakonodajalec se je torej v teh zakonih odločil avtoh- 
se 67
tono slovensko narodno manjšino označiti zgolj kot eno izmed »nosilk 
posebnih interesov«, kar je bistveno restriktivno v primerjavi z ustrezno 
prakso, ki velja za narodni manjšini na Južnem Tirolskem in v Dolini 
Aoste. 
Deželni zakon št. 36, 9. oktobra 1970 v 1. členu, točka d) določa stro- 
kovnjaka, ki je izveden v socialno-ekonomskih vprašanjih slovenske manj- 
šine (... di cui uno competente per i problemi socio-economici della mino- 
ranza di lingua slovena). V 2. členu pod točko h) pa o aktivnostih in 
pobudah, ki se tičejo kulturne dediščine slovenske in drugih etničnih ali 
jezikovnih skupin dežele (le attivita e le iniziative riguardanti il patrimonio 
culturale della minoranza di lingua slovena e degli altri gruppi etnici 
o linguistici della Regione)." Deželni zakon št. 27, 21. julija 1971 (skrajšano 
o katalogiziranju kulturne dediščine) omenja v 10. členu strokovnjaka, ki 
je posebej izveden v stvari slovenske kulturne dediščine (... uno dei guali 
particolarmente competente per il patrimonio culturale sloveno). 
Deželni zakon št. 20, 14. marca 1973 o »povračilu posebnih stroškov 
krajevnim ustanovam in njihovim konzorcijem« (Rimborso di oneri spe- 
ciali a carico degli Enti locali territoriali e loro Consorzi) pooblašča 
v 1. členu deželo, da povrne največ 75%, stroškov, ki jih zakonito nosijo 
krajevne teritorialne ustanove in njihovi konzorciji in ki se tičejo potreb 
jezikovnih manjšin glede prevajanja, tiskanja in objave lepakov, raz- 
glasov in sporočil in za postavljanje in vzdrževanje tabel v jeziku manj- 
šine (...a fronte delle esigenze delle minoranze linguistiche, per tradu- 
zioni nonche per la stampa e l’affissione di manifesti, avvisi e comunicati. 
e per la posa in opera e la manutenzione di tabelle, redatti nella lingua 
della minoranza).°° To je nedvomno pomemben zakon, saj zagotavlja 
gmotno podlago za dvojezično poslovanje, vendar ne omenja izrecno slo- 
venske narodnostne skupnosti, ampak le splošno »jezikovne manjšine«. 
Deželni zakon št. 23, 30. marca 1973 (skrajšano za razvoj kulturnih dejav- 
nosti v Furlaniji — Julijski krajini) določa v 3. členu točke e) deset iz- 
vedencev in izmed njih dva iz vrst slovenske manjšine, ki jih izvoli de- 
želni svet z omejenim glasovanjem (... di cui della minoramza linguistica 
slovena, eletti dal Consiglio regionale con voto limitato). 11. Glen, točka g) 
omenja pobude in aktivnosti kulturnih organizacij, zdruzenj in ustanov 
slovenske manjšine (le attivita e le iniziative delle instituzioni, associazioni 
ed enti culturali della minoranza slovena). Posredno pa sta za Slovence 
pomembni še določbi 5. in 17. člena; prva med drugim določa, da 
dežela s primernimi podporami podpira organizacijo in pripravljanje raz- 
stav, ki so posebnega pomena za deželo glede valorizacije zgodovinske, 
etnične in umetniške dediščine Furlanije — Julijske krajine; druga pa 
govori o kulturnih središčih, ki so v službi določene ozemeljske ali etnične 
skupnosti." 
Norme za uveljavitev in prilagoditev zakona št. 1102, z dne 3. de- 
cembra 1971 o razvoju gorskih območij predvidevajo tudi konsultiranje 
(16. člen) reprezentativnih organizmov etničnih manjšin, kolikor so na 
tistem območju. (Nella stessa fase sono consultate le locali organizzazioni 
68 
ee
sindacali e sociali, gli organismi rappresentativi delle minoranze etniche 
eventualmente esistenti in zona...).4! Ce kratko povzamemo: zakonodaja- 
lec je ravnal zelo neenotno in je le v nekaterih zakonih vsaj približno 
natančno označil slovensko narodno manjšino kot slovensko jezikovno 
manjšino (minoranza linguistica slovena) ali slovensko manjšino (mino- 
ranza slovena). 
Po volitvah v tretji deželni svet Furlanije — Julijske krajine 17. in 
18. junija 1973, ki pomenijo (splošno ocenjeno) nadaljno krepitev napred- 
nejše usmerjenih družbeno — političnih sil pri naših neposrednih sose- 
dih," pričakuje kvalificirana slovenska javnost (v novem deželnem svetu 
sta izmed 61 svetovalcev dva slovenska predstavnika, ki sta bila oba že 
drugič izvoljena in sicer Dušan Lovriha na listi KPI in dr. Drago Štoka 
na listi Slovenske skupnosti), da bo dežela v tretji zakonodajni dobi 
s hitrimi in učinkovitimi zaščitnimi ukrepi prispevala k dejanski narod- 
nostni emancipaciji avtohtonih slovenskih sodeželanov. Izvršni odbor Slo- 
venske kulturno gospodarske zveze je (23. julija 1973) podčrtal pričako- 
vanje, »da bodo upravičene zahteve Slovencev upoštevane tako v sploš- 
nem političnem delu sporazuma med strankami leve sredine (glede sestave 
novega deželnega odbora — vlade), kot tudi v drugem delu, kjer bo govor 
o konkretnih obvezah deželne uprave za reševanje gospodarskih, socialnih 
in drugih vprašanj«." Slovenska skupnost in SDZ iz Gorice pa sta (17. ju- 
lija 1973) izročila deželnim tajnikom stramk koalicije centra (KD, PSI, 
PSDI in PRI) spomenico, ki vsebuje enajst programskih točk za more- 
bitno sodelovanje pri levosredinski upravi deželnega odbora. V 1. točki 
terja spomenica, naj deželni svet odobri zakon, ki zadeva celovitejšo 
(globalno) zaščito pravic slovenske manjšine in ki ga je predložil D. Štoka 
na temelju 26. člena deželnega statuta.s% 
IV. 
Pred razčlenitvijo novejših teženj po celovitejši narodnostni zaščiti 
Slovencev v Italiji, naj se še povsem na kratko dotaknemo tako imeno- 
vanega »južnotirolskega paketa«. S to označbo razumemo sistem spremi- 
njevalnih predlogov, ki jih je dala italijanska vlada 1969 na osnovi pri- 
poročil mešane komisije »devetnajstih«. Paket med drugim predvideva 
prenos bistvenih zakonodajnih in upravnih pristojnosti z dežele na obe 
pokrajini (bozensko in tridentinsko), zasedbo javnih funkcij ustrezno na- 
rodnostni sestavi prebivalstva in učinkovitejše (večje) varstvo uporabe 
nemškega jezika v javnem življenju. Uveljavljanje tega »paketa« je zahte- 
valo spremembo in dopolnitev ustavnega zakona, s katerim je bil sprejet 
statut za deželo Tridentinsko — Gornje Poadižje in še vrsto izvedbenih 
državnih zakonov in odlokov; začeli so s tem uveljavljanjem 23. januarja 
1971, ko je poslanska zbornica v prvem branju z večino glasov sprejela 
načrt ustreznega ustavnega zakona, končano pa je bilo z dekretom pred- 
sednika republike št. 670, z dne 31. avgusta 1972, ki vsebuje 115 členov 
69
prečiščenega besedila ustavnih zakonov, ki se nanašajo na Posebni statut 
za Trident — Gornje Poadižje (Approvazione del testo unico delle leggi 
costituzionali concernenti lo statuto speciale per il Trentino — Alto 
Adige).‘7 
Premik težišča zakonodajne in z njo izvršilno — upravne lokalne 
avtonomije z dežele Tridentinsko — Južna Tirolska, kakor se odslej 
imenuje, na bozensko pokrajino, pomeni seveda ob dejstvu, da so tam- 
kajšnji nemško govoreči prebivalci nasproti italijanskim v razmerju 2:l, 
za nemške Južne Tirolce legalno priznano možnost, da v vsebinskih mejah 
te avtonomije oblikujejo vse pokrajinske zadeve, torej ne le kulturno- 
prosvetne, marveč tudi gospodarske in socialno-politične tako, da bodo 
čimbolj zavarovane koristi njihove narodnostne skupnosti. 
Bozenska pokrajina ima za v bodoče izvirno zakonodajo na področju 
predšolske vzgoje, šolskega varstva, gradnje šol in strokovnega usposab- 
ljanja. Dalje imenuje na šolskem področju ministrstvo za šolstvo 
(izobraževanje) ob poprejšnjem zaslišanju mnenja pokrajinskega sveta 
šolskega vrhovnega skrbnika, ki ima nad nemškim in ladinskim šol- 
stvom le bolj formalno hierarhično nadzorstvo, vtem ko imata nem- 
ško in ladinsko šolstvo vsako svojega skrbnika nemške oziroma ladinske 
narodnostne pripadnosti; pokrajina ima besedo pri imenovanju pred- 
sednikov in članov izpitnih komisij na državnih šolah; administrativno 
osebje šol prehaja v pokrajinsko pristojnost; o spremembah v zvezi z 
učnim osebjem na nemških in ladinskih šolah odločata ustrezna skrbnika; 
v šolski komisiji bozenske pokrajine je sorazmerno število zastopnikov 
nemške in ladinske narodnostne skupnosti; komisija ima pomembne pri- 
stojnosti v zvezi z ustanavljanjem in odpravljanjem šol, glede programov, 
urnikov in predmetnikov; drugi pokrajinski jezik je obvezen predmet, 
začenši z drugim in tretjim razredom osnovne šole, o čemer odloča po- 
krajina s svojim zakonom; značilna je, glede na doslejšnjo zavlačevalno 
prakso države z izvršilnimi predpisi, določba, da morajo le-ti biti izdani 
najpozneje leto dni po odobritvi sprememb deželnega statuta, sicer odloča 
pokrajina (!); predvidevajo tudi morebitno ustanovitev univerze po za- 
slišanju mnenja pokrajine. 
Med drugimi, za manjšinsko varstvo pomembnimi določbami, naj bodo 
naštete tele: volilno pravico lahko izvršuje v pokrajini samo, kdor že vsaj 
štiri leta stalno v njej prebiva; pokrajina izvršuje nadzorstvo nad krajev- 
nimi politično-upravnimi enotami in javnimi ustanovami; v primeru za- 
časne komisarske uprave mora biti komisar iste narodnosti kakor je 
večina upravljavcev; predsednik pokrajinskega odbora se udeležuje sej 
ministrskega sveta, kadar gre za zadeve pokrajinskega interesa; pokrajina 
prispeva k občinskim proračunom za izdatke v zvezi z dvojezičnim urad- 
nim poslovanjem; v bozenski pokrajini je imenovan državni komisar z 
nalogo, da varuje državne koristi in vodi državne zadeve; pokrajinama 
(bozenski in tridentinski) je priznana pravica pritožbe pri ustavnem so- 
dišču, ki jo je imela doslej samo dežela, v primeru kršitve statuta; nem- 
ščina je izenačena z italijanščino, ki pa ostaja uradni državni jezik po 
70
vzorcu, kakor je veljaven v Dolini Aosta v razmerju do francoščine. V tem 
smislu je tudi razširjeno dvojezično poslovanje sodnih in drugih oblastve- 
nih ter javnopravnih organov, ki delujejo v bozenski pokrajini. 
Poskrbljeno je za ustrezno narodnostno zastopstvo v raznih vladnih 
komisijah in pritožbenih instancah (državni svet v Rimu, oddelek uprav- 
nega sodišča v Boznu), ki naj zagotovijo varstvo koristi narodnostnih 
skupin v pokrajini. V deželni vladi (odboru) mora biti vsaj en podpred- 
sednik pripadnik manjšinske skupnosti (to je nemški Južni Tirolec), prav 
tako v bozenskem pokrajinskem odboru (to je Italijan). V deželnem in 
pokrajinskem svetu bodo lahko zahtevali glasovanje po narodnostni pri- 
padnosti, kadar bo šlo za odločitve, ki bi mogle oškodovati narodnostne 
interese; izvoljenim predstavnikom (svetovalcem) je priznana v takih pri- 
merih pravica pritožbe na ustavno sodišče, če bi menili, da so bili taki 
interesi prizadeti; glasovanje po narodnostni pripadnosti pa je sploh pred- 
videno v zvezi s sprejemanjem proračuna bozenske pokrajine; vsaka na- 
rodna (jezikovna) skupina ima pravico do lastnega zastopstva v občinskih 
izvršilnih organih, če ima vsaj dva svetovalca v občinskem svetu; sklad 
za socialno-varstvene, družbene in kulturne dejavnosti v bozenski po- 
krajini mora biti sorazmerno razdeljen, vendar se lahko mimo tega načela 
še upoštevajo resnične potrebe posamezne narodnostne skupnosti. 
Nadvse pomembna je tudi programska določba, da imajo v bodoče 
prednostno pravico pri zaposlovanju nasploh v bozenski pokrajini doma- 
čini in da je treba javne službe v njej, pri čemer sodstvo ni izvzeto, po- 
deljevati sorazmerno narodnostno-jezikovni sestavi prebivalstva, kar po- 
meni, da bi morali v doglednem času dve tretjini takih mest zasesti nem- 
ško govoreči Južni Tirolci. Edino mest v nekaterih organih s področja 
notranjega in obrambnega ministrstva ta določba ne zadeva. 
Gotovo pa je najzanimivejša novost v dopolnjenem statutu jasno iz- 
raženo načelo, da morata deželna in pokrajinska zakonodaja spoštovati 
»varstvo krajevnih jezikovnih manjšin«, zaradi česar je tudi urejena pra- 
vica ugovora in pritožbe na ustavno sodišče v primerih, ko bi bili z dežel- 
nimi ali pokrajinskimi predpisi kršeni interesi teh »jezikovnih skupnosti«. 
To je vsekakor pomembna konkretizacija in implementacija »programske 
določbe« 6. člena italijanske ustave o posebnem varstvu »jezikovnih 
manjšin«. 
Postopek okoli sprejemanja »južnotirolskega paketa« je v italijanskem 
parlamentu ustvaril za sedaj v razmerju do južnotirolske nemško govoreče 
skupnosti ustavno konvencijo, namreč da je mogoče zanjo sprejemati 
varstvene regulativne ukrepe le ob soglasju njenih legitimnih predstav- 
nikov. To pomeni spoznanje, da se problema manjšine, če hočemo dati 
njegovi rešitvi stvarno demokratično vsebino, ni moč lotiti niti z bolj ali 
manj dobronamernimi varstvenimi koncesijami večinskega naroda, ampak 
samo s priznanjem njenega enakopravnega sodelovanja in odločanja, ka- 
dar gre za njene posebne koristi. 
Prizadevanja za izpopolnitev sistema posebne narodnostne zaščite 
(modifikacija sporazuma De Gasperi-Gruber), ki so naletela na odmev 
71
tudi v naši strokovni javnosti (zahteva po posebnem »okvirnem« zakonu 
za slovensko manjšino v Italiji),'? so vzpodbudila poskuse doseči tudi za 
avtohtono slovensko manjšino na vsebinsko podoben način pravno urejeno 
varstvo, kakor to predvideva 6. člen ustave republike. Sicer pa so goriški 
Slovenci, kakor smo že omenili, že leta 1947 zahtevali poseben statut 
(avtonomijo). Pri tem ima primat, če lahko tako rečemo, Komunistična 
partija Italije — KPI (sodijo, da zanjo voli pretežni del slovenskih volil- 
cev), ki je že leta 1970 kot prva predložila italijanskemu parlamentu 
osnutek zakonskega predloga za pravno varstvo slovenske narodnostne 
skupnosti v deželi Furlaniji — Julijski krajini. Znan je po priimkih prvih 
podpisnikov predloga senatu in poslanski zbornici kot osnutek Sema- 
Škerk. Sledila ji je nato leta 1971 Socialistična stranka Italije — PSI. Po- 
seben osnutek zakonskega predloga je predložila istega leta tudi skupina 
senatorjev italijanske socialistične stranke proletarske enotnosti (PSIUP). 
Vtem ko izhajajo ti predlogi iz vrst treh različnih vsedržavnih italijanskih 
strank — prva dva sta bila formalno obnovljena po lanskih (1972) par- 
lamentarnih volitvah, tretji je zavoljo prostovoljnega razpusta PSIUP 
zgubil svojo strankarsko politično oporo — izhajata dva nadaljnja do- 
kumenta o varstvu slovenske narodnostne skupnosti iz vrst slovenskih 
organizacij. Prvi je »Osnutek ukrepov v korist jezikovne skupnosti v 
avtonomni deželi Furlaniji — Julijski krajini« (1971), ki ga je sestavila in 
predložila zamejski slovenski javnosti kot stališče o zamišljenem optimal- 
nem celostnem (globalnem) varstvu SKGZ. Ker gre tej organizaciji last- 
nost slovenske »nadstrankarske« zveze kulturnih in gospodarskih organi- 
zacij ter drugih ustanov," pač pomeni njen paket predlog tako slovenski 
kakor italijanski politični javnosti o eni izmed možnih rešitev, pri čemer 
pa vsestransko zajema vsa tista vprašanja, ki izvirajo iz posebnosti zgo- 
dovinsko nastalega položaja slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. 
Če se sedaj povrnemo na zakonski predlog KPI (Sema-Škerk), je treba 
pripomniti, da se loteva predvsem vprašanj, »ki naj bi jih italijanski 
demokratični parrlament čimprej rešil, da se slovenski manjšini v tržaški, 
goriški in videmski pokrajini zagotovi popoln razvoj in perspektivo« (iz 
izjave Silvana Bacicchija, deželnega tajnika KPI za Furlanijo — Julijsko 
krajino) in si tako prizadeva zagotoviti »polno« (dejansko) enakost pravic 
italijanskih državljanov slovenskega jezika v deželi Furlaniji — Julijski 
krajini in njihov popolni gospodarski, socialni in kulturni razvoj. Vendar 
je poudarek na tradicionalni jezikovno-kulturni avtonomiji, ki naj bi bila 
deležna tudi javne gmotne podpore, na uporabi slovenskega jezika ne le 
v zasebnem in poslovnem, ampak tudi v uradnem občevanju, na ustrez- 
nem slovenskem šolstvu, na vzpostavitvi slovenskih priimkov in imen na 
zahtevo prizadetih, na varstvu etničnih značilnosti prostorske narave, na 
vrnitvi slovenskih krajevnih imen, na dvojezičnih napisih na narodnostno 
mešanih območjih, na sorazmernem deležu državljanov slovenskega jezika 
v oblastvih in drugih javnih ustanovah, kjer bi bila uporaba slovenščine 
potrebna, in na nekih olajšavah državljanom slovenskega jezika za dosego 
72
priznanja partizanskega borca, političnega preganjanca ali siceršnje žrtve 
fašističnega raznarodovalnega nasilja. 
»Predlog Slovenske skupnosti in SDZ o varstvu slovenske manjšine 
v deželi Furlaniji — Julijski krajini« (1971) je bil odposlan kot peticija 
poslanski zbornici in senatu."? Hkrati pa je bil tudi predložen deželnemu 
svetu Furlanije — Julijske krajine kot osnutek državnega zakona po tisti 
določbi deželnega statuta (26. člen), ki daje deželnemu svetu pravico, 
da sestavlja takšne osnutke v zadevah, ki sicer ne sodijo v njegovo ampak 
državno zakonodajno pristojnost, a posebno zanimajo deželo, da jih potem 
predloži državnemu parlamentu. Take osnutke pošlje predsednik dežel- 
nega odbora vladi, da jih predloži zbornicam. Deželni svet tudi lahko 
predloži željo zbornicam parlamenta in vladi republike. 
»Paket SKGZ« izhaja iz načela, »da je nevzdržno da uživajo narod- 
nostne skupnosti v isti državi različno zaščito in različne manjšinske pra- 
vice.« Zato je akcija SKGZ naperjena »proti diskriminaciji manjšin« in 
torej izpričuje, da noče biti slovenska narodnostna skupnost v Italiji 
»manjšina drugega ali tretjega reda.« Ves osnutek je treba razumeti kot 
poskus, ki išče prilagoditev določb »južnotirolskega paketa« varstvu slo- 
venske narodne (jezikovne) skupnosti v deželi Furlaniji — Julijski krajini 
in to ne le v jezikovno-kulturnem, marveč zlasti tudi v gospodarsko ma- 
terialnem pogledu. To bi seveda terjalo izdajo ustreznega ustavnega za- 
kona, določujočega posebni statut te dežele, nadalje izdajo državnih 
zakonov, ki bi reševali vprašanja, kolikor ne sodijo v deželno pristojnost, 
izvršilne bodisi državne ali deželne predpise in ukrepe ter institucionalno- 
organizacijska jamstva za poudarjeno vlogo manjšine kot dejavnega in 
(so) odločujočega subjekta v vprašanjih lastnega varstva. 
Zakonski predlog PSI poudarja tudi družbeno-gospodarsko proble- 
matiko kot temeljno za neokrnjeno eksistenco in razvoj jezikovne manj- 
šine. Zato tudi terja, da ne smejo gospodarsko-družbeni programacijski 
načrti katerekoli ravni (vsedržavni, deželni, pokrajinski, zadružniški, ob- 
činski ipd.) in njih izvrševanje, ki bi se nanašali na jezikovno mešana 
območja, spreminjati njihove etnične narave, ampak bi morali nakloniti 
še posebno skrb za njihov organski razvoj, upoštevaje zahteve in potrebe 
slovenske jezikovne skupnosti. Ista načela bi morala veljati tudi za urba- 
nistične, medobčinske in občinske regulacijske načrte. Poroštvo za to naj 
bi bila navzočnost predstavnikov slovenske jezikovne skupnosti v pristoj- 
nih organih, kar prav tako in še posebno velja za področje šolstva s slo- 
venskim učnim jezikom. Za pravilno izvajanje tega zakona in za pripravo 
potrebnih drugih predpisov za zaščiteni razvoj te skupnosti predvideva 
predlog devetčlansko posvetovalno komisijo pri predsedstvu vlade. Štirje 
člani te komisije naj bi bili pripadniki slovenske narodnostne skupnosti. 
Če izpustimo predlog PSIUP, ker stranka ne obstaja več, naj pouda- 
rimo, da opozarja skupna peticija Slovenske skupnosti in pridruženih 
organizacij na posledice fašistične brutalne raznarodovalne politike med 
dvema vojnama, pri čemer ugotavlja, da italijanski državljani slovenskega 
jezika še danes ne uživajo enakega družbenega dostojanstva in enakosti 
73
pred zakonom, saj republika še ni sprejela, čeravno je to njena dolžnost, 
predpisov za zaščito slovenske manjšine v deželi Furlaniji — Julijski kra- 
jini in to ob dejstvu, da je že poskrbela za tako varstvo francoske mamj- 
šine v Dolini Aoste in izdala v zadnjem času še nove predpise o zaščiti 
nemške manjšine v pokrajini Bozen. Peticija končno obsega besedilo 
osnutka samega zakona o zaščiti slovenske manjšine v vsej njeni global- 
nosti. V primerjavi z že omenjenimi predlogi, terja ta, lahko bi rekli avto- 
nomni slovenski osnutek »polno pravico slovenske manjšine, da varuje in 
razvija lastne politične, državljanske, gospodarske, socialne in kulturne 
koristi, da se zbira in združuje«. Varstvo teh koristi naj bi zagotavljalo 
poleg drugih poroštev z zakonom določeno minimalno zastopstvo slovenske 
manjšine v obeh domovih parlamenta, v deželnem svetu, v pokrajinskih 
in občinskih svetih jezikovno mešanega območja. Slovenski manjšini naj 
bo tudi priznana pravica uporabljati tako v zasebne kakor v javne namene 
lastno zastavo. Splošnega pomena za varstvo manjšin v Italiji je končno 
predlog, naj se določi kot kaznivo dejanje podžiganje narodnostnega in 
rasnega sovraštva ali nestrpnosti. 
Na podlagi navedenega je gotovo upravičena trditev, da je vprašanje 
o ureditvi posebnega varstva slovenske narodnostne skupnosti v Italiji 
dozorelo do takšne mere tako v zavesti njenih pripadnikov kakor v spo- 
znanju naprednejših italijanskih političnih sil, da ga ne bo več mogoče 
odlagati v nedogled. Sicer pa se tudi splošno vse bolj uveljavlja spoznanje, 
da je predvsem od politične in moralne pripravljenosti tako imenovanega 
večinskega naroda, na kar velja še posebej opozoriti, odvisen dejansko 
enakopraven, skladen razvoj manjšinskih skupnosti. Gre za koncept, ki 
je bil v razpravi že na ljubljanskem simpoziju OZN (od 8. do 22. julija 
1965) o človekovih pravicah v večnarodnostnih skupnostih,"! namreč, »da 
je problem manjšine pravzaprav v prvi vrsti vprašanje večine in njenega 
odnosa do manjšine, oziroma vprašanje medsebojnih demokratičnih od- 
nosov na osnovi vzajemnih pravic in dolžnosti večine in manjšine. V 
atmosferi elementarne človeške solidarnosti naj manjšina vedno manj 
občuti, da je:manjšina. Vsakdo naj ima enake možnosti, brez ozira ali 
pripada večini ali manjšini«."? Utemeljene so ob tem empirične sodbe, da 
se lahko stiki med dvema narodnostma razvijajo v pozitivni smeri le 
v primeru, če obe uživata dejansko enakovreden status, medtem ko se v 
nasprotnem primeru prepad med njima, nesoglasja le povečujejo. 
Dejansko, stvarno, popolno enakopravnost med manjšino in večino, 
kakor jo označujejo posamezni izvedenci, pa je mogoče zagotoviti zlasti 
s posebnimi (ustreznimi) normativnimi in drugimi zaščitnimi ukrepi (iz- 
rednega pomena pri tem je uresničitev dejanskih enakopravnih možnosti 
na gospodarsko-socialnem področju) s strani večine. Nujne so torej kon- 
kretne dodatne obveznosti, ki morajo biti jasno, nedvoumno opredeljene 
ob določenih rokih za njihovo izpolnitev; skratka učinkovita jamstva (v 
njih je namreč jedro pozitivne, družbeno napredne politike do manjšin), 
ki predvsem narodnostni skupnosti kot celoti (to je primarnega pomena) 
kakor tudi njenim posameznim pripadnikom zagotavljajo ne samo narod- 
74
nostno ohranjanje, marveč tudi skladen splošen razvoj. K temu velja do- 
dati, da prizadevanja za utrjevanje narodnostne homogenosti in razvojne 
perspektive manjšine ne pomenijo nikakršnega zagovarjanja kakega za- 
piranja (hermetizem) nasproti »večinskemu« narodu. Res pa je tudi, da se 
lahko samo dejansko enakopravna manjšina ustvarjalno »odpira« nasproti 
večini in tako bogati medsebojne stike, pričenši s kulturnim medsebojnim 
dopolnjevanjem. Tudi današnja manjšinska praksa namreč potrjuje teore- 
tično izhodišče E. Kardelja, ko je zapisal: »Da bi narodi lahko prijateljsko 
živeli drug poleg drugega, morajo imeti popolno svobodo v razvijanju 
svojih kvalitet. Šele na tej osnovi je mogoča neovirana rast občečloveške 
kulture, pri čemer s tem pojmom ne mislimo na obliko, marveč na vse- 
bino«,.54 V tem okviru je vredno še posebej poudariti problem organskih 
zvez narodne manjšine z matičnim narodom, saj je to izjemnega pomena 
za ohranitev in nadaljnji razvoj tiste bogate zakladnice izročil in posebnih 
značilnosti, brez katerih si ni mogoče zamisliti duhovno in sicer zdravega 
notranjega življenja manjšinske skupnosti. Seveda to še posebej velja za 
širše področje kulturnega in intelektualnega snovanja manjšine vobče, 
pri čemer gre ohranitvi čistega in živega jezika prvenstveni pomen. 
Namesto sklepa: v minulih letih tolikokrat odlagane ukrepe za de- 
jansko zaščito avtohtone slovenske manjšine v Italiji bi morali zdaj spre- 
jeti po »hitrem postopku« in na način, ki stvarno ne bi bil slabši od ravni 
že doseženega posebnega manjšinskega varstva, ki velja za nemško manj- 
šino na Južnem Tirolskem in francosko v Dolini Aoste. Seveda pa je za 
uresničitev teh ciljev slejkoprej nujna programska izčiščenost in temeljna 
akcijska enotnost celotne slovenske narodnostne skupnosti v Italiji ne 
glede na njeno sedanjo pluralistično politično usmeritev. Prizadeta manj- 
šina mora biti še zlasti nasproti tako imenovanemu večinskemu narodu 
zares suveren, polnopraven subjekt, ki meritorno (so) odloča o ukrepih v 
svoj prid. 
Slovenski narodnostni skupnosti v Italiji naj bi bilo torej ob njenem 
sodelovanju in privolitvi zagotovljeno v vseh treh pokrajinah (goriški, 
tržaški in videmski), kjer živi, celovitejše (globalno) varstvo nemotenega 
družbenogospodarskega in jezikovno-kulturnega obstoja in nadaljnjega 
skladnega razvoja v enaki ali vsebinsko vsaj podobni meri kakor ga uži- 
vata francoska in nemška manjšina. Ob tem se zastavlja vprašanje, kako 
to zaščito pravno učinkovito izoblikovati. Uradna interpretacija ustavnega 
temelja posebne zaščite (6. člen ustave) gre za tem, da lahko samo država 
določi tako zaščito, ne pa tudi dežela; pa čeprav bi imela poseben statut, 
kakor to velja za deželo Furlanijo — Julijsko krajino (po 116. členu 
ustave). s s 
Za Dolino Aosta in Tridentinsko-Južno Tirolsko so namreč takšni 
zaščitni ukrepi določeni v obeh ustreznih ustavnih zakonih, ki kot posebna 
deželna statuta dajeta deželi ali celo pokrajini (v primeru Južne Tirolske, 
to je bozenske pokrajine) pristojnosti v pogledu uveljavljanja zaščite tam- 
kajšnje manjšinske narodnostne skupnosti. Ob striktni interpretaciji 116. 
člena ustave, ki našteva pet avtonomnih dežel s posebnimi statuti, bi se 
15
dalo sklepati, da mora biti pravica uveljavljanja manjšinske zaščite, obli- 
kovane kot deželna avtonomija, določena samo z ustavnim in ne navadnim 
zakonom, ker je za te dežele rečeno, da sta jim dana posebna oblika in 
obseg avtonomije s specialnimi statuti, podeljenimi z ustavnimi zakoni 
(»...sono attribuite forme e condizioni particolari di autonomia secondo 
statuti speciali addottati con leggi costituzionali«). Zato bi bilo težiti za 
tem, da bi se globalna zaščita slovenske narodnostne skupnosti izpeljala 
z navadnim državnim zakonom. Za takšno rešitev ni videti ustavne ovire, 
saj 6. člen ustave italijanske republike ne postavlja posebnih formalnih 
pravnih zahtev za zaščitne normativne ukrepe v korist jezikovnih manjšin. 
To potrjujeta tudi že izdani šolski zakon (št. 1012, 1961 z dopolnili št. 932, 
1973) in zakon, ki odpravlja prepoved dajati otrokom z italijanskim 
državljanstvom tuja (torej tudi slovenska) imena (št. 935, 1966). Gotovo 
pa nastaja v tej zvezi vprašanje, koliko bi mogel pooblastiti državni zakon 
deželo Furlanijo-Julijsko krajino, da izda v mejah svoje sedanje zako- 
nodajne avtonomije morebitne nadrobnejše zakonske predpise in ne le 
izvedbene predpise čisto izvršilne upravne narave (zadnji odst. 117. člena 
ustave v zvezi s l. odst. 10. člena deželnega statuta). Zakonodajno oblast 
dežele Furlanije-Julijske krajine namreč tako po stvarnih področjih 
kakor po stopnji vsebinskega odrejanja točno določajo 4., 5. in 6. člen 
njenega statuta. Zato bi toga restriktivna razlaga teh členov mogla nuditi 
podlago ustavnemu sporu o tem, ali je navaden državen zakon pristojen, 
da razširi deželno zakonodajo, določeno s predpisom, ki ima veljavo 
ustavnega državnega zakona, v prid zaščite slovenske narodnostne skup- 
nosti. 
Pribiti je treba, da bi bila taka interpretacija na moč pravno forma- 
listična, politično pa narekovana izključno samo po nameri obdržati v 
nedogled diskriminirani pravni položaj slovenske manjšine nasproti 
nemško govoreči južnotirolski in francoski v Dolini Aoste. 
Nasprotno daje razlaga, ustrezna demokratičnemu duhu italijanske 
vsedržavne ustavnosti in edino sprejemljivemu vsebinskemu pomenu 
3. člena deželnega statuta, ki deklarativno določa, da se »v deželi priznava 
enakost pravic in ravnanja vsem državljanom, naj pripadajo katerikoli 
jezikovni skupini, z zaščito njihovih etničnih in kulturnih značilnosti«, 
dovolj podlage za možnost takšne delegacije deželni zakonodaji. Zaradi 
neposrednejšega soočanja na ravnini dežele Furlanije-Julijske krajine s 
problemi pravne zaščite slovenske narodnostne skupnosti, bi bila ravno 
dežela za take ukrepe toliko bolj vsebinsko kompetentna. To spoznanje 
se sicer le polagoma, vendar vse bolj prebija pri odločujočih političnih 
dejavnikih v deželi, pa tudi na problemu manjšinskega varstva zainte- 
resirana teorija postaja prožnejša in bolj naklonjena takšni rešitvi. Če 
namreč nalaga 6. člen ustave republiki dolžnost, da z ustreznimi predpisi 
varuje jezikovne manjšine, ji prepušča tudi izbiro najustreznejšega načina 
tega normativnega varstva, ki ga torej v obsegu, ki se ji zdi primeren, 
vsak čas lahko delegira tudi deželi z avtonomijo po posebnem statutu s 
76
svojim navadnim zakonom, če z njim to varstvo šele ustanavlja ali ga, 
kolikor na podlagi posebnega deželnega statuta že obstoji, še razširja. V 
takem primeru gre pač takšni zaščiti le pravno poroštvo navadnega in ne 
ustavnega državnega zakona. 
Résumé 
Les éléments de la condition juridique de la minorité slovéne en Italie 
Le territoire exposé le plus vers l’ouest qui est encore peuplé par les 
Slovénes est la Slovénie vénétienne. Elle fut incorporée a I’Italie déja en 1866, 
Ses habitants ne jouissent jusqu’éa nos jours d’aucun des droits fondamentaux 
nationaux, ni méme de l’enseignement élémentaire en langue maternelle. 
C’était au contraire au tour du siécle Trieste (Trst), alors partie de l’empire 
autrichien, qui attirait un intérét spécial comme ville ayant une population 
mixte au point de vue nationale, composée des éléments italiens, allemands 
et slaves. Dans la commune de Trieste vivaient 4 ce temps 1a plus de Slovénes 
comme a Ljubljana, puisque le recensement de 1910 donnait 4 Trieste une 
somme de 56916 Slovénes et de 2403 Croates et Serbes. A peu prés la méme 
situation se manifesta a Gorizia (Gorica), ce qui signifie que vers la fin de 
l’époque autrichienne l’assimilation envers l’élément slave était presque par- 
faitement stoppée sur ces deux territoires. Bien au contraire, on pouvait s’aper- 
cevoir d’un renforcement constant de cet élément dans les centres urbains 
mentionnčs, cause par l'immigration continuée de la population rurale qui 
gardait sa conscience nationale et constituait ses propres institutions culturelles 
et economiques. — Le Traité de Rappalo (1920) abandonna les Slovénes de 
Trieste et de Gorizia (et aussi ceux de la vallče de Kanal) a l'Italie. Tout de 
suite se faisaient manifester par les nouvelles autorités, bien que déclarées 
comme démocratiques et parlemantaires, des tendances dénationalisatoires au 
détriment des Slovénes, prenant sous le régime fasciste des formes les plus 
brutales touchant au génocide. Aprés la fin de la deuxi¢me guerre mondiale 
(1945) Menseignement slovéne était restitué et reconnu par l’occupation anglo- 
amčricaine sur les territoires de Trieste et de Gorizia. Cette situation restait 
tolérée par PItalie guand elle rentra sur une partie du territoire de Gorizia 
a la base du Traité de paix (1947). Aujourd'hui la communauté slovčne en 
Italie vit dans trois provinces (Trieste, Gorizia Udine) de la Région autonome 
a statut spécial de Friuli-Venezia Giulia-Furlanija-Julijska krajina (constituée 
en 1963) et monte a peu prés a une dixičme du chiffre total de la population. 
Quant aux aspects juridiques de sa condition actuelle il faut prendre égard 
aux stipulations du droit international et a celles du droit interne de la Re- 
publique Italienne. Les premiéres sont fondées dans les articles 15, 16 et 17 du 
Traité de paix qui ne sont que des garanties des droits fondamentaux indivi- 
duels, y incluse la défense de chaque discrimination A titre de difference de 
race, ce que veut dire nationale. Plus étendue est la garantie donnée par le 
Statut spécial qui fait partie intégrale du Mémorandum de 1954, lequel liquida 
pratiquement le Territoire libre de Trieste et reconnut le statu quo des zones 
d’occupation sur ce territoire comme dorénavant des zones d’administration 
definitives et intouchables de lItalie d'une part et de la Yugoslavie de 
Vautre. Mais, tandisque la Yougoslavie ratifia tout de suite cet instrument de 
droit international en le transformant ainsi en droit interne obligatoire, l’Italie 
n’a pas suivi cet exemple, ce qui lui permet de réaliser ses obligations 4 son 
gré, soit dans leur étendu soit dans leur intensité selon les intéréts et exigences 
politiques tant sur le plan extérieur qu’intérieur des groupes qui tiennent le 
gouvernail de l'Etat. Quand méme faut-il accentuer que toufes ces obligations 
77
protégent seulement cette partie de la communauté slovéne qui habite la pro- 
vince de Trieste. 
it interne a intention de protéger les minorités 
ao ale obligations de dretpnstitution et en premier lieu de son article 
negovalka os République protége les minorités linguistiques avec des régles 
6 O di. Ma tandis gue la Republigue a rempli cette obligation en grande 
ek ghee la minorité de langue francaise dans la Vallée d’Aoste et spéciale- 
Feat envers la minoritč allemande dans le Tyrol du Sud, c’est-a-dire dans 
la Province de Bozen (Bolzano) avec une protection globale de leur individualité 
nationale non seulement sur le plan linguistique et culturel mais aussi sur le 
plan socio-économique par des statuts spéciaux donnés aux régions autonomes 
conformes (Vallée d'Aoste, Trentino-Siid Tirol), le statut spécial de la Région 
autonome de Friuli-Venezia Giulia laisse la minorité slovéne dans un parfait 
anonymat statutant dans son article 3 que »dans la Région est reconnue Vegalite 
des droits et du traitement a tous les citoyens, guelgue soit le groupe linguisti- 
gue auguel ils appartiennent, avec la protection de leurs caracteristigues 
ethnigues et culturelles«, Bien gu'on ne puisse nier gue les autorites regionales 
n’aient montré un certain degré de sensibilité pour les exigences de la minorité 
nationale slovene, reste le fait que la Région n’est pas compétente pour prendre 
de mésures spéciales pour la protection de la minorité, matiére qui est reservée 
a la République. Ainsi la protection de la minorité slovéne en Italie se réduit- 
elle essentiellement a la loi (1961, 1973) régulant l’enseignement slovéne élémen- 
taire et secondaire dans les provinces de Gorizia et de Trieste, excluant les 
Slovénes habitant la Province d’Udine. 
Ce traitement qui discrimine d’une part les seules Slovénes habitant les 
diverses provinces de la méme Région autonome de Friuli-Venezia Giulia, 
et d’autre part tous les Slovénes dans cette Région envers les minorités francaise 
et de langue allemande, a excité dans le dernier temps tant les partis politiques 
progressifs d’Italie que divers groupements slovénes a faire des efforts pour 
atteindre par une loi appropriée de la République une protection globale des 
droits et de l’existence de la communauté slovéne semblable a la protection 
concédée aux citoyens de langue allemande dans la Province de Bozen dans 
la Région autonome de Trento-Alto Adige (Trento-Siid Tirol) par le texte actuel 
de son statut spécial (1972). 
OPOMBE 
! Novo mejo med Francijo in Italijo je določil člen 2 mirovne pogodbe 
z Italijo (gl. Medjunarodni ugovori FNRJ, Ugovor o miru sa Italijom, sveska 
br. 4, godina 1947). 
? Člen 3 mirovne pogodbe z Italijo vsebuje opis meje med Jugoslavijo 
in Italijo, v členu 22 opis meje med Jugoslavijo in Svobodnim tržaškim ozem- 
ljem in v členu 11 določbe o odstopu Zadra, Palagruže in drugih otokov z ozna- 
čenimi morskimi koordinatami in v aneksu I karto novih meja. Če vzamemo 
za osnovo italijansko upravno razdelitev leta 1941, so bila odstopljena 
Jugoslaviji ozemlja province Zadar in Reka, velika večina ozemlja provinc 
Pulj in Gorica ter del province Trst. Površina novega jugoslovanskega ozemlja 
je znašala ca. 7382 kvadratnih kilometrov, od tega je pripadlo LR Sloveniji 
približno 3982 km?, LR Hrvatski pa 3400 kvadratnih km. Po rezultatih jugo- 
slovanskega štetja l. okt. 1945 je bilo na tem ozemlju 470527 prebivalcev, od 
tega v slovenskem delu približno 180000, v hrvatskem delu pa 290 000 prebi- 
valcev. Preko etnične meje je Italija ohranila: Kanalsko dolino, Beneško Slo- 
venijo in sektor Gorice. Površina teh treh sektorjev obsega 920 kvadratnih km; 
leta 1910 (oziroma 1911 za Beneško Slovenijo) je živelo na tem ozemlju 83 638 
prebivalcev, od tega 56193 Jugoslovanov. Na Svobodnem tržaškem ozemlju 
je po štetju iz leta 1910 bilo 98 777 pripadnikov slovenskega in srbskohrvatskega 
78
obéevalnega jezika, po Stetju 1. oktobra 1945 pa 97888 Jugoslovanov. Ta raz- 
mejitev ni le vzela neposrednemu jugoslovanskemu zaledju izhod na morje 
(ustanovitev STO), marveé je pustila v Italiji tudi Gorico, ki je naravno sre- 
dišče Gornje Soške in Vipavske doline, Nova mejna črta reže glavni del 
mesta iz njegove okolice, prekinja komunikacije med kraji te okolice, povezuje 
na eni strani mesto s pokrajino na jugozahodu, za katero ono ni nikdar pred- 
stavljalo središča v istem smislu kakor za predele na severu in vzhodu, na drugi 
a pušča njegovo dotedanje gravitacijsko ozemlje brez vsakega mestnega 
središča. 
Gl. o tem podrobneje monografijo Janko Jeri, Tržaško vprašanje po drugi 
svetovni vojni, Ljubljana 1961. 
% Sicer pa je že člen 31 besedila tako imenovanega »dolgega premirja«, 
podpisanega 29. novembra 1943 na Malti med drugim določal, da bodo razve- 
ljavljeni italijanski zakoni, ki vsebujejo diskriminacije glede rase, barve, vere 
in političnih prepričanj (Tutte le leggi italiane che implicano diseriminazioni di 
razza, colore, fede ed opinioni politiche saranno, se guesto non sia gia fatto, 
ea Povzeto po Mario Toscano, Da 25 luglio all 8 settembre, Firenze 
1966, str. 102. 
4 Ker je bil ta sporazum podlaga notranji državni pravni ureditvi položaja 
nemško govorečih Južnih Tirolcev in ker se tudi slovenska narodna skupnost 
vzgleduje ob tej ureditvi z željo in zahtevo, da bi dosegla enaka ali vsaj 
a zagotovila za svoj obstoj, naj bo tu na kratko navedena njegova glavna 
vsebina. 
Sporazum zagotavlja nemško govorečim prebivalcem pokrajine (province) 
Bozen (Bolzano) ter sosednjih dvojezičnih naselij pokrajine Trento (Trident) 
popolno enakopravnost z italijansko govorečimi prebivalci. Da tu ne more 
iti le za formalno razglašeno abstraktno, ampak zares »polno«, se pravi »de- 
jansko« enakopravnost, kolikor je sploh dosegljiva, kaže napoved »posebnih 
ukrepov za zavarovanje etničnega značaja ter kulturnega in gospodarskega raz- 
voja nemško govorečega dela prebivalstva,« ki jih je v ta namen dolžna izvesti 
italijanska država. 
Ti ukrepi naj bi zagotovili osnovnošolski in srednješolski pouk v mate- 
rinem jeziku, enakopravnost nemškega in italijanskega jezika v javnih uradih 
in javnih listinah, kakor tudi v dvojezičnem označevanju krajev, dalje pravico, 
da se obnovijo priimki, ki so bili poitalijančeni v prejšnjih letih (na podlagi 
fašistične raznarodovalne zakonodaje), enakopravnost pri namestitvah v javne 
urade in službe z namenom, »da se doseže ustreznejša porazdelitev mest med 
obema etničnima skupinama.« Nadalje je sporazum določal, da bo dobilo pre- 
bivalstvo zgoraj navedenih območij regionalno avtonomijo s primernimi zako- 
nodajnimi in izvršilnimi pooblastili, katerih okvir naj bi se določil v posve- 
tovanju z lokalnimi predstavniki nemško govorečega prebivalstva. 
Razen tega je Italija zagotovila, da bo »v duhu pravičnosti in razumevanja« 
revidirala vprašanje opcij za nemško državljanstvo, izhajajoče iz sporazuma med 
Mussolinijem in Hitlerjem iz leta 1939 in da bo pripravila konvencijo za prost 
osebni in tovorni promet med Severno in Vzhodno Tirolsko prek Južne Ti- 
rolske. Posebej pa še velja omeniti italijansko obveznost, da bo sklenila z 
Avstrijo sporazum za medsebojno priznanje nekaterih študijskih stopenj in 
univerzitetnih diplom ter posebne sporazume za olajšanje obmejnega prometa 
in lokalne menjave določenih količin proizvodov in blaga med Avstrijo in 
Italijo. 
5 Glede ozemeljskega vprašanja to ni pomenilo potrditve dotedanjega 
statusa guo, marveč je bila s tem dogovorom določena nova mejna črta (naša 
država je dobila ozemlje, ki je merilo 11,5 kvadratnih kilometrov z okoli 
3 tisoč prebivalci). Razen tega so vlade ZDA, Velike Britanije in Francije 
izjavile, da ne bodo nudile nikakršne podpore niti zahtevam Jugoslavije niti 
Italije glede ozemlja, ki je pod suverenostjo ali upravo ene izmed njiju. 
79
% Gl. Milan Bartoš, Savremeni medjunarodni problemi, Sarajevo 1955, 
str. 11 in naslednje. 
? J. Jeri, Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni, str. 293 in naslednje. 
S Liberta di lingua e diritto all’uso della lingua materna nel sistema 
costituzioale italiano, Rassegna di diritto publico, Anno XVIII, N 2, aprile—giu- 
gno 1963. 
" Lavo Čermelj, Slovenci pod Italijom, Beograd 1953, str. 27. 
10 Gazzetta Ufficiale, St. 113, 20. septembra 1945. 
4 Guy Heraud, Popoli e lingue d'Europa, Milano 1966, str. 330 in naslednje. 
% Po podatkih uradnega štetja 24. oktobra 1971 je bilo med rezidentnim 
prebivalstvom v pokrajini Bozen 260351 Nemcev (ali 11,8%/0 več kot so to 
ugotovili med štetjem 15. oktobra 1961), 137759 Italijanov (7,4%0 več kot leta 
1961) in 15 456 Ladincev (22,7 9%/0 več kot leta 1961). 
% Diego de Castro, Il problema di Trieste, Bologna 1952, str. 210 in nasl. 
4 A, Sfiligoj, SDZ v Gorici, Gorica 1969, str. 72. 
15 Priloga »Soče«, št. 96, ll. junija 1949. 
18 Spomenica je med drugim zahtevala poseben statut, ki naj zagotovi 
pravice slovenskega ljudstva, ki ostane po ratifikaciji mirovne pogodbe v 
mejah italijanskega ozemlja. 
To ljudstvo hoče uživati pravice v popolni enakosti s prebivalci itali- 
janskega jezika, v okviru posebnih določb, ki naj obvarujejo narodni značaj in 
kulturni ter gospodarski razvoj skupine slovenskega porekla. 
Taka zahteva po posebnem statutu za slovensko ljudstvo temelji poleg 
naravnega prava tudi na 15. členu mirovne pogodbe, ki predvideva objavo 
posebnih zakonodajnih ukrepov, ki naj zagotovijo vsem osebam, spadajočim 
pod italijansko pravno območje, »ne glede na raso, spol, jezik in vero, uživanje 
človečanskih in temeljnih svoboščine, vštevši svobodo izražanja misli, svobodo 
tiska in objavljanja, svobodo verskega obreda, svobodo naziranja in zdru- 
ževanja«. 
Kakor so že bili izdani zakonodajni ukrepi za francosko ljudstvo iz doline 
Aosta, in za nemško prebivalstvo v bozenski in tridentinski provinci, tako je 
logična in naravna posledica, da se enake pravice določijo za Slovence, in še 
posebno, da se jim zajamči: 
a) poučevanje v njihovem materinem jeziku na osnovnih in srednjih 
šolah; 
b) uporaba slovenskega in italijanskega jezika na temelju enakopravnosti, 
v javnih uradih in uradnih spisih in imenska dvojezičnost; 
c) pravica poprave priimkov, ki so bili preoblikovani v italijanske za 
časa fašističnega režima; 
d) olajšava zopetne pridobitve italijanskega državljanstva tistim Slovencem, 
ki so ga iz katerega koli vzroka zgubili za časa fašističnega režima, in še po- 
sebno prebivalcem iz Kanalske doline v Videmski pokrajini; 
e) priznanje veljavnosti spričeval srednjih šol in visokošolskih diplom, 
doseženih na Svobodnem tržaškem ozemlju; 
f) enakost pravic do javnih služb, da se doseže odgovarjajoče sorazmerje 
uradništva dveh narodnostnih skupin; 
g) nova razmestitev slovenskih vasi, katerih občinski sedež bo priključen 
k Jugoslaviji in njih morebitno oblikovanje v avtonomne občine, s pravico 
pristopa drugih sosednih vasi; 
h) sorazmerno zastopstvo pri upravi jezikovno mešanih občin. 
17 2, junija 1946 je bil v Italiji referendum na katerem se je večina 
prebivalstva (12717923 proti 10719984 glasovom) izjavila za republiko. V 
ustavodajni skupščini so imeli relativno večino krščanski demokrati (207 se- 
dežev), sledili so socialisti (115), komunisti (104), medtem ko je izmed drugih 
strank dobila največ sedežev (41) demokratična unija Orlanda, Nittija in Bo- 
nomija. 
80
18 Costituzione della Repubblica Italiana, approvata dall’ Assemblea Co- 
stituente nella seduta del 22 dicembre 1947 e promulgata dal Capo Provvisorio 
dello Stato il 27 dicembre 1947 (Gazzetta ufficiale, St. 298, 27. decembra 1947). 
19 Zakon obsega v prvotni obliki vsega 14 članov in med drugim določa, da 
je pouk v otroških vrtcih, v osnovnih in srednjih šolah goriške pokrajine in 
tržaškega ozemlja v materinem jeziku učencev, da se odredi ustanovitev in 
morebitna odprava šol s slovenskim učnim jezikom z odlokom predsednika 
republike na predlog ministra za javno vzgojo in da za vpisovanja v te šole in 
njihovo obiskovanje veljajo isti predpisi kot za italijanske šole, Zakon je bil 
objavljen v Gazzetta ufficiale, št. 252, 9. oktobra 1961. 
% Gazzetta ufficiale, št. 285, 14. novembra 1966. 
21 Gl. Janko Jeri, Ob ustanovitvi samoupravne dežele Furlanija—Julijska 
krajina, Teorija in praksa, št. 6, 1964; prim. tudi od istega avtorja Petnajst let 
sporazuma o tržaškem vprašanju, Teorija in praksa, št. 1, 1970. 
** Gazzetta ufficiale, št. 59, 10. marca 1948. 
% Gazzetta ufficiale, št. 62, 13. marca 1948. 
4 Gazzetta ufficiale, št. 29, 1. februarja 1963. 
25 »La Regione, nel rispetto delle proprie tradizioni, tutela il patrimonio 
delle popolazioni di origine albanese e di altri gruppi allofoni, e promuove 
Vinsegnamento della lingua albanese nei luoghi ove essa č parlata«. 
% Art. 85 — II cittadini di lingua tedesca della Provincia di Bolzano possono 
usare la loro lingua nei rapporti con gli organi ed uffici della pubblica ammi- 
nistrazione situati nella Provincia o aventi competenza regionale. 
Nelle adunanze degli organi collegiali della Regione, delle Provincie e degli 
enti locali puo essere usata la lingua tedesca. 
Gli organi e gli uffici, di cui ali comma precedente, usano nella corrispon- 
denza e nei rapporti orali la lingua del richiedente. Ove sia avviata di ufficio, 
la corrispondenza si svolge nella lingua presunta del destinatario. 
Art. 86 — Nella provincia di Bolzano le amministrazioni pubbliche devono 
usare, nei riguardi dei cittadini di lingua tedesca, anche la toponomastica 
ce se la legge provinciale ne abbia accertata l'esistenza ed approvata la 
izione. 
Art. 87 — E garantio l’insegnamento del ladino nelle scuole elementari 
delle localita ove esso č parlato. 
Le Provincie e i Comuni devono altresi rispettare la toponomastica, la 
cultura e le tradizioni delle popolazioni ladine. 
27 »Tale sistema, del resto, non e contario al principio di eguaglianza, come 
é stato affermato; esso, invece, vuole essere un mezzorichiesto da specifiche 
esigenze locali — di attuazione di principio di egualianza sostanziale il quale 
pud ben fare corrispondere a situazioni differenziate norme anch'esse diverse 
rispetto alla disciplina generale« (iz govora E. Colomba). 
" °8 Prim. Janko Jeri, Tudi manjšinske svoboščine so nedeljive, Sodobnost, 
t. 4, 1973. 
20 Gl. Livio Paladin, Commento allo statuto della Regione Friuli—Venezia 
Giulia, Udine 1969, str. 19 in naslednje. 
% Gl. št. 19, 5. člena (toponomastica) in št. 1, 4. člena (ordinamento degli 
Uffici e degli Enti dipendenti dalla Regione e stato giuridico ed economico del 
personale ad essi addetto). 
31 T"'ordinamento della regione Friuli—Venezia Giulia, Bolzano 1970, 
str. 545. 
3 21. člen (Il Consiglio regionale approva, a maggioranza assoluta dei 
consiglieri assegnati alla Regione, il proprio regolamento interno). 
3 Bolletino ufficiale della Regione autonoma Friuli—Venezia Giulia, Tri- 
este, št. 1, 1. septembra 1964. 
M Ibidem, št. 29, 22. avgusta 1968. 
6 Razprave 81
3 Ibidem, št. 19, 10. julija 1969. 
% Ibidem, št. 8, 26. februarja 1970. 
9% Ibidem, št. 34, 15. oktobra 1970. 
S Ibidem, št. 27, 27. julija 1971. 
3 Ibidem, št. 12, 2. aprila 1973. 
4° Ibidem, št. 13, 5. aprila 1973. 
41 Ibidem, št. 18, 7. maja 1973. 
4" Značilno je, da je osrednja vlada šele pri drugem poizkusu (pred tem 
je to že enkrat zavrnila) »tacite« (ni vložila veta) privolila 7. oktobra 1970, da 
se [ope dveh deželnih zakonov Slovenci imenujejo »manjšina slovenskega 
jezika«, 
48K tej razpredelnici naj Se pojasnimo, da sta socialistična stranka in 
socialni demokrati na deželnih volitvah leta 1968 nastopili združeno (PSU). 
  
  
  
Deželne Državne Deželne 
Stranice volitve 1968 volitve volitve 1973 
% | 1) %/ 
KD 344017 | 44,9 360 031 | 43,2 | 315198 | 39,7 
KPI 153910 | 20,1 168 147 | 20,2 | 166018 | 20,9 
PSIUP 35 676 4,7 16 637 2,0 
PSI (socialisti) 76745 | 10,0 91 306 | 10,9 97 259 | 12,2 
PSU samo 68 64 959 8,2 
PSDI (socialni demokrati) 70 439 8,4 21 306 2,7 
PRI (republikanci) 19117 2,5 22 581 2,7 28 883 3,6 
PLI (liberalci) 37 097 4,9 35 232 4,2 59 585 7,5 
MSI — DN (neofašisti) 39 197 5,1 63 814 7,7 10 185 1,3 
Slovenska skupnost 10 841 1,4 
Mov. Friuli 
(Furlansko gibanje) 38 878 5,1 23 648 3,0 
          
  
  
4 Sorazmerje — dva slovenska svetovalca izmed 61 — ne ustreza dejan- 
skemu narodnostnemu položaju v deželi, pri čemer kvalificirani predstavniki 
slovenske manjšine opozarjajo, da to med drugim ni v stvarnem skladu tudi 
s številom glasov slovenskih volivcev, oddanih posameznim vsedržavnim stran- 
kam, razen tega pa sedaj veljavna volilna geometrija, razdrobljenost sloven- 
skega prebivalstva na štiri volilna okrožja bistveno omejujeta možnosti, da bi 
bilo več slovenskih predstavnikov v deželnem parlamentu. Potrebni bi biti 
torej posebni normativni ukrepi, ki bi odpravili to pomanjkljivost (diskrimi- 
nacijo. 
48 Primorski dnevnik, 24, julija 1973. 
% Tbidem, 18. julija 1973. 
47 Gazzetta ufficiale, št. 301, z dne 20. novembra 1971. 
48 Uvod v učinkovitejše reševanje odprtih vprašanj slovenske narodnostne 
skupnosti v Italiji bi lahko bil poseben »okvirni« zakon o slovenski manjšini 
v Italiji, ki bi pravno sankcioniral poglavitna izhodišča specifičnega manjšin- 
skega varstva in ki bi predvsem vse Slovence v Italiji izenačil po njihovih pra- 
vicah in dolžnostih ne glede na veljavne formalne norme in ožjo lokacijo 
bivanja (Janko Jeri, Premiki v miselnosti IV, Sodobnost, št. 12, 1966). 
49 SKGZ je bila ustanovljena 28. novembra 1954 in ne nastopa kot stranka. 
Njeni somišljeniki se udejstvujejo v okviru obstoječih, predvsem levo usmer- 
82
jenih italijanskih strank (KPI in PSI), Temeljna funkcija SKGZ je namreé 
povezovanje ter koordinacija narodno obrambnih, kulturnih in gospodarskih 
aktivnosti pripadnikov slovenske manjšine v deželi Furlaciji — Julijski krajini. 
% Richiesta secondo l'art. 50 della Costituzione di emanazione della legge 
di tutela della minoranza slovena nella Regione Friuli — Venezia Giulia ai 
sensi dell'art. 6. della Costituzione. 
Sicer glej besedilo tega in drugih zakonskih predlogov v zbirki »Za glo- 
balno zaščito Slovencev v Italiji«, Trst 1972, 
S! Dnevni red je zajemal: l. Razpravljanje o ukrepih, s katerimi naj bi 
zagotavljali dejansko uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin 
brez diskriminacije. 2. Razpravljanje o ukrepih, s katerimi naj bi zagotovili 
dejansko uveljavljanje (uživanje) posebnih pravic etničnih, verskih, jezikovnih 
ali narodnostnih skupin, ki pogojujejo ohranjanje njihovih tradicij, značaja in 
narodnostne samostojnosti, in sicer glede na a) pravico uporabljanja njihovega 
jezika v vsakodnevnem življenju, pred sodišči, v javnosti in na zborih; b) na 
pravico združevanja; c) pravico ustanavljanja samostojnih vzgojnih zavodov, 
pravico, da si zagotovijo avtonomen razvoj svojih tradicij in svojih posebnih 
značilnosti; enakost obravnavanja med ekonomskimi območji v deželi (državi). 
Seminarju je prisostvoval tudi predstavnik generalnega sekretarja OZN John 
Humphrey. 
5?) Iz intervjuja z A. Vratušo (Naši razgledi, št. 12, 26. junija 1965). 
% To tezo zagovarja tudi O. Klineberg, pri čemer razume z »enakim sta- 
tusom« obojestransko primerljive stopnje položaja in splošnega ugleda. 
% Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana, 1957, str. 394. 
6, 83