Študijska knjižnjica^
Posamezni izvod 1 šiling, mesečna naročnina 4 šilinge.
Kavne
Guštanj
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
Čelnih IX.
Celovec, petek, 5. februar 195%
Štev. 5 (G15)
Občni zbor Slovenske kmečke zveze
Okoli 100 delegatov in zastopnikov občinskih odborov naše kmečke organizacije se je zbralo v torek na občnem zboru Slovenske kmečke zveze. Dvorano celovške Delavske zbornice so skoraj do zadnjega sedeža napolnili možje-kmetje, preizkušeni gospodarji in mladi naraščaj, da v stvarni presoji ugotovijo dobre in slabe strani delovanja svoje stanovske organizacije. Poleg delegatov, ki so bili za ta občni zbor posebej izvoljeni po posameznih krajih odnosno občinah, pa so se zbora udeležili tudi mladi tečajniki iz slovenske kmetijske šole v Podravljah, nadalje zastopniki naših ostalih organizacij ter predstavniki Glavne zadružne zveze Slovenije in Društva kmetijskih inženirjev in tehnikov LRS, katere so navzoči posebno prisrčno pozdravili.
Občni zbor, ki ga je začel pevski zbor kmetijske šole v Podravljah pod vodstvom mladega pevovodje Stanka Černiča z dvema narodnima pesmima, je potekal v resnem razmotrivanju in ugotavljanju današnjega kmečko-gospodarskega položaja po naših vaseh ter v svetu sploh. V izčrpnem poročilu o dosedanjem delu SKZ, katerega je uspešno izpopolnilo še poročilo o prizadevanjih naših zastopnikov v kmetijski zbornici, se je zrcalilo vse ogromno in požrtvovalno delo naše kmečko-gospodarske organizacije; razvidni pa so bili pomembni in zato za naše podeželjsko ljudstvo tem bolj razveseljivi uspehi teh prizadevanj, ki so pogosto zaradi neštetih težav zahtevala mnogo nesebičnega truda, doslednosti in dobre volje. V splošnem so referati pokazali, da so funkcionarji Slovenske kmečke zveze v zadnji delovni dobi popolnoma izpolnili pričakovanja, ki jih je vanje stavilo slovensko kmečko prebivalstvo na Koroškem.
s pomočjo svojih članov ter zlasti pri ureditvi kmetijske šole ob sodelovanju Zveze slovenskih zadrug in s podporo Glavne zadružne zveze Slovenije ter Društva kmetijskih inženirjev in tehnikov v Ljubljani uspešno prebrodila.
Tudi prizadevanja slovenskih zastopnikov v Kmetijski zbornici so bila požrtvovalna in vztrajna, kakor je bilo razvidno iz poročila zborničnega svetnika Janka Ogrisa, ki je poudaril, da bi bilo to delo mnogo lažje, Če se enotnost, ustvarjena za
kmečkozborniške volitve, ne bi bila razbila zaradi delovanja ljudi, ki so ustanovili svojo posebno klerikalno Kmečko gospodarsko zvezo.
Po poročilih je spregovoril predsednik Glavne zadružne zveze Slovenije tov. Viktor Avbelj, ki je prinesel pozdrave zadružnega gibanja v Sloveniji ter Socialistične zveze delovnih ljudi Slovenije. Nakazal je položaj kmetijstva v Jugoslaviji in poudaril, da je delo SKZ važno tudi zaradi tega, ker goji sodelovanje med dve-
ma sosednima državama, med Avstrijo in Jugoslavijo. Tudi zastopnik Društva kmetijskih inženirjev in tehnikov inž. Mastnak je želel občnemu zboru ter SKZ še več uspehov in posebno omenil važno vlogo kmetijskega strokovnega kadra.
V diskusiji se ie prijavilo k besedi lepo število zborujočih, ki so govorili o raznih važnih vprašanjih na vasi, nato pa so zbrani delegati izvolili novi pokrajinski odbor SKZ s predsednikom Matevžem Krasnikom in sekretarjem Blažem Singer-
jem na čelu. Prav tako so bili izvoljeni še trije pregledovalci računov ter posebni pododbori za šolstvo, poljedelstvo, živi-no-pjo, sadjarstvo in kmečko mladino.
V zaključnem referatu je sekretar tov. Blaž Singer predložil in obrazložil program nadaljnjega dela Slovenske kmečke zveze, ki — kakor je posebej poudaril — jasno ni predlog za eno leto, marveč program, za katerega se bomo borili, dokler ne bo izpolnjen. Program, ki je razdeljen na dva dela in obsega 20 točk, vsebuje
podrobno razčlembo vsestranskega delovanja SKZ, s katerim bo tudi v bodoče dosledno zastopala koristi našega kmeta, mu stala ob strani z vsakovrstnimi nasveti, ga podpirala z raznimi ustanovami organizacije ter mu potom vzgoje in strokovnega izobraževanja pomagala v težki borbi za obstoj in uveljavljanje. Na podlagi tega programa bo Slovenska kmečka zveza tudi v naprej kazala našemu kmetovalcu pot v napredno in sodobno mehanizirano kmetijstvo, pot do Čim večjih uspehov in donosov kmečkega dela. Naprej se bo borila za dosego popolne enakopravnosti slovenskega kmeta z njegovim nemško govorečim stanovskim tovarišem; zahtevala bo, da mora biti vse slovensko kmetijsko šolstvo in izobraževanje deležno istih javnih sredstev kot pa jih imajo na razpolago ostale tovrstne ustanove v deželi, pri čemer pa mc-a z ozirom na posebni položaj koroških Slovencev obdržati odločujočo besedo o načinu poučevanja in izobraževanja prej ko slej predstavništvo koroških Slovencev, ki ga priznava tako Avstrija kakor tudi matična država.
Ko je nakazal današnji položaj našega kmeta in podčrtal razliko med veleposestniki in malimi kmeti, je tov. Singer dejal, da naša pot ne mere biti pot OVP, marveč le naša samostojna pot v povezavi in sodelovanju z avstrijskimi delovnimi kmeti. Naša pot bo tudi v bodoče uspešna le potem, če bo enotna in skupna, če bo pot nas vseh. povezana s silami, ki imajo z nami podobne zahteve. Naš program je popolnoma jasen:	Združeno se
hočemo na eni strani boriti, da si olajšamo okolnosti našega dela, na drugi strani pa po svojih močeh delati Z3 naš napredek in gospodarsko utrditev, ker vemo, da nam bo najbolj koristilo tisto, kar si bomo z lastnimi silami ustvarili s pomočjo trdne in napredno usmerjene organizacije.
Poročilo o delu SKZ odnosno njenega pokrajinskega odbora in zlasti sekretariata, katero je podajal tov. Florijan La-puš, je kljub zanimivosti in važnemu pomenu preobširno, da bi ga objavili v celoti, zato naj zadostuje kratka navedba najvažnejših in za korist našega kmečkega življa splošno pomembnih uspehov. SKZ se je na eni strani resno trudila, da b' kolikor mogoče odvrnila nevarnost, ki preti našim kmetijam vsled nezdravega razmerja med cenami kmečkih pridelkov ter cenami potrebščin, ki jih kmet potrebuje, prizadevala si je, da bi čim bolj pravilno usmerila našo kmetijsko proizvodnjo in tako povišala donosnost kmečkega dela. Po drugi strani pa je bila v javnosti glasnik za odpravo nastalih protislovij v agrarni politiki ter skušala svoje težnje v korist delovnega kmeta uveljaviti potom svojega zastopstva v Kmetijski zbornici.
Konkretno pa pomeni največji uspeh SKZ nedvomno otvoritev prve slovenske kmetijske šole v Podravljah, kjer se je p>o premostitvi neštetih ovir in težkoč meseca novembra 1953 pričel redni pouk. Nadalje je SKZ izposlovala pri jugoslovanskih oblasteh dovoljenje za uporabo pašnikov v Spodnji Zilji ter na Jezerskem in se ie površina planinskih pašnikov po prizadevanju SKZ v letu 1953 povečala za 205 ha, kar je za prizadete kmete vsekakor velikega pomena. Prav tako- je ogromne važnosti za kmečkogospodarsk! razvoj tudi razširitev delokroga Južnoko-roške semenarske zadruge, katere obseg delovanja je bil lani nasproti letu 1952 kar štirikrat večji. Tudi na področju gospo-darsko-izobraževalnih . tečajev je SKZ v preteklem poslovnem letu uspešno nadaljevala plodno tradicijo ter prirejala Potujočo kmetijsko šolo, Kmetijske visokošolske tedne in gospodarske tečaje. Poleg vsega tega so bili doseženi še mnogi drugi konkretni uspehi, kar vse je bilo povezano z mnogimi težavami, ki pa jih je SKZ
Obtožujemo in terjamo pravico!
Zopet zverinski napad na protifašističnega borca zaradi hujskaških laži Kleine Zeitung” v „Krvavi meji” — Nekaznovan zločin z razstrelitvijo spomenika —potuha pronacističnim ostankom. —Zahtevamo najstrožje kazni za napadalce!
Ko smo še tekom objavljanja „Krvave meje" v „Kleine Zeitung“ meseca julija lanskega leta opozarjali javnost — in tudi državnega prav-dnika — na nacionalno nestrpnost, nemir in mržnjo, kar vse so vzbujale gnusne in podlo preračunane laži v »Krvavi meji" med prebivalstvom, a posebno v vrstah pronacističnih ostankov — se za naše opozorilo državni pravdnik ni zmenil. »Krvava meja“ je kot zlobno skonstruirano klevetanje zavezniških partizanskih enot in kot vidno sredstvo za razpihovanje mržnje do slovenskega življa in demokratično usmerjenega avstrijskega prebivalstva, ki ne stremi za ponemčevanjem, neovirano izhajala ter tako v polnerr obsegu pripomogla k oživljanju šovinističnega, sovražnega vzdušja do koroških Slovencev. K razpihovanju te ogabne časopisne gonje, ki ji je v povojni Avstriji težko najti primero, je kakor vemo nemalo pripomogla tudi podpora klerikalnega tiska na Koroškem, ki je brez sramu trobil v isti rog z »neodvisno" Kleine Zeitung in prav tako »neodvisno" Salzburger Nachrichten.
Spričo molčečnosti opozorjenega državnega pravdnika in razglasa varnostne direkcije v zvezi s »Krvavo mejo", v katerem je bilo govora o zasledovanju »partizanskih zločinov" ter nadalje spričo aretacije kmetov Robinikov in nerazumljivo strogo odmerjene jima kazni — ni moglo biti drugače, kakor da je vse to pomenilo objektivno le potuho pronacističnim razpihovanjem nezaupanja, sovraštva in nemira med prebivalstvom na Koroškem. Kot posledica navedenih okolnosti so se torej na stežaj odprla vrata za uresničenje zahrbtnih hujskaških ciljev, ki so si jih zadali iniciatorji »Krvave meje".
Poleg vznemirjanja, dvomov in nezaupanja med dobrim delom nepoučenega prebivalstva, posebno na južnem Koroškem, sta sledili kot odmev na strupeno skonstruirane klevete v »Krvavi meji" še rnržnja in želja po mašče-
vanju. Šovinistični izpadi proti slovensko govorečemu prebivalstvu na javnih mestih — železniških postajah, javnih lokalih itd. — so postali vse bolj pogosti.
Zanimivo, predvsem pa značilno, za zadržanje državnega pravdništva in varnostne direkcije za Koroško je, da tudi po prvem fizičnem napadu na Franca Oraša iz Železne Kaple zaradi hujskaškega pisanja »Kleine Zeitung" niti prva niti druga od omenjenih ustanov ni podvzcla nobenih svarilnih ukrepov, s katerimi bi se javno ožigosal nizkoten fizičen napad in s tem kar je mogoče v večji meri preprečilo ponovitev enakih in podobnih zverinskih izpadov na državljane slovenske narodnosti. Čuteč, da pri merodajnih državno-pravdnih in varnostnih organih časopisna obrekovalna gonja in prvi fizični »obračun" nista izzvala potrebnih odločnih protiukrepov, je pobesnela šovinistično-nacistična druščina segla po najsramotnejšem zločinu — razstrelitvi na pokopaliču v Št. Rupertu stoječega spomenika padlim borcem proti hitlerjevi tiraniji. Medtem ko so resnično demokratične politične in kulturne ustanove enodušno obsodile to v srcu F.vrope redko barbarstvo, so bili zopet pronacistični in klerikalni časniki na Koroškem tisti, ki tega pobesnelega izbruha šovinizma ne le da niso obsodili, temveč ga celo odobravali.
Kot vemo, naši kriminalni policiji, ki sicer uživa priznan sloves, vse do danes še ni uspelo izslediti zločincev. Prav tako od državnega pravdništva, kateremu smo naznanili zločin in opozorili na zvezo tega sramotnega dejanja s pisanjem »Kleine Zeitung" v »Krvavi meji", nismo doslej primili še nobenega odgovora. Nadalje nismo prejeli še nobenega sporočila niti od merodajnih zveznih oblasti na našo vlogo v pogledu ponovne postavitve spomenika.
Nekaznovan zločin tolikšnega obsega pa
spričo še vedno neobnovljenega spomenika objektivno ne more vplivati drugače kot potuha velikonerrškemu šovinizmu, zastraševanju in fizičnim napadom na koroške Slovence,
posebno na tiste številne med njimi, ki so kakor koli sodelovali v borbi proti fašizmu. Kako bi sicer po napadu na Franca Oraša in razstrelitvi spomenika fizično napadli in poškodovali osivelega starca Prušnik Franca iz Lobnika pri Železni Kapli ter pred nekaj dnevi — 29. januarja t. 1.	— že v tretje fizično
napadli Andreja Sienčnika. Podivjana nasilnika sta, kakor v ostalih primerih fizičnih napadov na koroške Slovence, zaradi laži v
(Dalje na 8. strani)
__________________________________________________;__
IVI A RO KO — torišče dveh imperializmov
Maroko, ali kakor mu pravijo Moghreb-El-Aksa, je imel že od 7. stoletja dalje svojo državo. Dežela obsega 415.000 km2 ter ima okoli 8 milijonov prebivalcev, od katerih je samo četrt milijona Evropejcev. Maroko je 1912. leta sklenil s Francijo pogodbo o protektoratu, torej neke vrste skrbstvo. Dejansko oblast nad Marokom ima francoski generalni guverner, ki je obenem tudi sultanov zunanji minister. Prebivalci tega razmeroma prostranega področja o Mavri, Arabci, Berberi ter Židje in Francozi.
Pokrajina je gosto naseljena in obdelana le v nižavju ob Atlantski obali in dolinah, ki se odpirajo proti morju. Ta atlantski vlažni in s tem rodovitni pas sega le okoli 80 km v notranjost dežele. Za njim je Saharska puščava, v ozadju pa gorovje Veliki Atlas. Dežela izvaža v Francijo dokaj žita, saj obeta Atlantski pas Maroka postati bodoča velika žitnica. Sicer pa izvažajo tudi mnogo južnega sadja in zelenjave. Glavno izvozno blago pa so fosfati. Poljedelstvo je razmeroma primitivno, industrija v povojih, medtem ko je rudno bogastvo večini neizkoriščeno. Glavno mesto je Ra-t s 122.000 prebivalci, kjer je sedež Sultana in francoskega generalnega guvernerja. V gospodarskem oziru je najpomembnejše mesto Casablanka (454.000 prebivalcev), ki leži ob atlantski obali.
Velika mesta v Maroku so precej „evrope-iziram", vendlar žive v njih Marokanci tudi še danes svoje preprosto življenje. Francoska kolonialna uprava posveča glavno skrb udobnosti evropskih naseljencev, medtem ko tavajo domačini v nevednosti, zaostalosti in praznoverju. Na eni strani se nudi slika razkošnih predelov mesta po evropskem vzorcu, na drugi strani pa obupna revščina orientalskih naselbin, ki jo skušajo evropski potopisci omiliti z romantiko tisoč in ene no£i . ..
Francoske kolonialne oblasti so po enem mesecu trajajoči krizi avgusta 1953. leta strmoglavile maroškega sultana Sidi Mohamed Ben Jusefa, kateremu so pred 25. leti zagotovile prestol. Francozi so si vidno prizadevali ohraniti celotno socialno strukturo in zasno-
vati svoje gospodarstvo na blaginji* malega števila bogatih vladajočih slojev — to je plemenskih poglavarjev m duhovništva. Uprava je tekom let postala izključno zadeva Francozov.
Strmoglavljeni sultan, ki se je postavil na čelo nacionalnih zahtev prebivalcev Maroka, je predlagal Francozom, naj dajo Maroku samostojnost. Kljub temu pa je obljubil Francozom koristi v okviru plodnega sodelovanja na gospodarskem, kulturnem in mednarodnem področju. Ta predlog sultana je imel namen vzpostaviti maroško vlado, zdravo politično vzdiišje v državi ter uvesti določene politične svoboščine, kakor na primer pravico svobodnega sindikalnega združevanja delovnega ljudstva. Temu sultanovemu predlogu naproti pa so Francozi predložili samo načrt reform, ki naj bi se izvedle v okviru dosedaj veljavne pogodbe o protektoratu, na temelju katerega bi bila oblast razdeljena in pod nadzorstvom francoskih oblasti. Sultan Sidi Mohamed Ben Juef ni hotel podpisati zakona o izenačenju maroškega franka s francoskim, zlasti pa je odklanjal francoski predlog, da bi morali imeti v političnih predstavniških organih Maroka polovico mest Francozi. Skratka, sultan je vztrajno zahteval, da bi pogodbo o protektoratu iz 1912 leta nadomestili s pogodbo o prijateljstvu in izdelali načrt za postopen umik francoskih sil in prenos oblasti na Marokance. Ker se sultan Francozom ni hotel ukloniti, so ga odstranili. Po aretaciji so ga skupno z njegovima sinovoma odpeljali‘avgusta 19'53- leta v Ajaccio, glavno mesto Korzike, kjer je živel kot interniranec. Za novega sultana pa so Francozi proglasili Mcdiamed Mulaj Ben Arafa. Strmoglavljeni sultan je užival podporo velike večine maroškega ljudstva in ljudskega gibanja „Istiklal“, ki se bori za njegovo vrnitev.
Kot znano, se je Francija 1912. leta odrekla
enega dela svojega protektorata nad Marokom v prid Španiji. Ko so Francozi avgusta 1953 strmoglavili prejšnjega sultana, je proti temu dvignil glas fašist Franco, ker se francoska vlada o svojem koraku predhodno z njim ni posvetovala. Zadnji dni pa so se tudi plemenski poglavarji španskega Maroka novemu sultanu postavili po robu. Zbrali so se v Tetuanu in odpovedali pokorščino novemu sultanu Ben Arafu. Maroški sultan je namreč po francosko-španski pogodbi iz 1912. leta poglavar obeh delov Maroka. Tetuanski zbor ne priznava oblasti novega maroškega sultana in zahteva odcepitev španske cone Maroka.
čim so prišle v javnost prve vesti s tega zbora, so francoski vladni krogi opozorili špansko vlado, da bi vsako nepriznanje novega maroškega sultana na območju španskega Maroka pomenilo teptanje veljavnih pogodb, ki jih bo Francija branila z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Fašist Franco spretno izkorišča spor med Francozi in Marokanci ter se skuša pri tem uveljaviti kot prijatelj Marokancev. Obljubuje jim svobodo, ki jo španskemu ljudstvu skrajšuje.
Maroški spor, ki se iz dneva v dan bolj zaostruje, je primoral Francoze, da so uvedli pripravno stanje in poslali v alžirske luke pomorska in letalska pojačanja. Omenjeni ukrepi so nedvomno podvzeti tudi z namenom, da bi ustrahovali Franca. Za vsak slučaj pa so Francozi tudi strmoglavljenega sultana Sidi Mohamed Ben Jusufa te dni prepeljali iz Korzike v internacijo na otok Madagaskar.
Nemiri, ki trajajo vse od časa, ko so strmoglavili bivšega sultana, dokazujejo med drugim, da tako Francija, a v zadnjem času posebno še fašist Franco zasledujejo v zvezi z Marokom predvsem svoje ozke cilje. Za interes maroškega ljudstva, ki je v dosedanjih vstajah utrpelo že mnogo ubitih in ranjenih, pa je čutiti le bore malo zanimanja. Toda maroško ljudstvo si bo kljub vsemu temu prej ko slej le izbojevalo željeno samostojnost.
Sodelovanje avstrijskih in jugoslovanskih glasbenikov
Med predstavniki jugoslovanskih in avstrijskih skladateljev je bilo sklenjeno, da bodo 7., 8. in 9. marca letos hkrati trije koncerti avstrijske klasične in sodobne glasbe v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Poleg jugoslovanskih simfoničnih orkestrov bodo sodelovali na koncertih tudi trije znani dunajski dirigenti ter instrumentalni in vokalni solisti. Hkrati bodo odprte tudi razstave, na katerih bodo razstavljeni poleg številnih glasbenih publikacij največjih dunajskih založb tudi rokopisi Mozarta, Haydna in Schuberta.
Na Dunaju, v Grazu in Bregenzu pa bodo jugoslovanski umetniki izvajali jugoslovansko glasbo s sodelovanjem avstrijskih orkestrov. Jugoslovanski glasbeniki bodo prav tako' v omenjenih treh avstrijskih mestih odprli razstave jugoslovanske glasbe. Vsi koncerti bodo posneti na magnetofonski trak in jih bodo prenašale radijske postaje obeh držav. Po zaključenih razstavah bo material z razstav podarjen glasbenim akademijam mest, v katerih bodo izvajani koncerti. Istočasno bodo predstavniki zavodov za zaščito avtorskih pravic Jugoslavije in Avstrije podpisali pogodbo o zaščiti jugoslovanskih oziroma avstrijskih skladateljev in njihovih del, ki bodo izvajana v Jugo-rfaviji oziroma Avstriji.
Izmenjava gledaliških gostovanj med Trstom in Ljubljano
Od 6. do 12. februarja bo gostovalo v mestnem gledališču v Ljubljani slovensko gledališče iz Trsta. Na programu imajo Cankarjevo dramo »Pohujšanje v dolini Šentflorjanski«. Tržaški ansambl bo dal v Ljubljani 10 predstav. Po tem gostovanju bo ansambl ljubljanskega mestnega gledališča odšel 19. februarja v Trst, kjer bo uprizoril Pryestlejevo »Čas in Conwaycra«.
Slovenija je lani povečala izvoz
Lani je LR Slovenija izvozila za 10 milijard 487 milijonov dinarjev, izvoz je bil po vrednosti približno za 12% večji kakor predlanskim. Na prvem mestu so bili v izvozu Slovenije les in lesni izdelki (2,72 milijard din.). Važen izvozni artikel so bili tudi izdelki barvaste metalurgije, ki so jih izvozili za okoli 2 milijardi dinarjev.
Lani se je posebno povečal izvoz tekstilnih izdelkov, izvozili so jih za 1 milijardo 793 milijonov dinarjev. Slovenska izvozna podjetja so lani izvažala v 50 držav: največ pa v Turčijo, Zahodno Nemčijo, Italijo in ZDA.
Novo izzivanje Italije
'Da si Italija že od nekdaj rada svoji nekaj, česar ni njenega, je vsekakor že stara pesem. Saj o tem nedvoumno govori njena imperialistična politika predvsem v dobi Mussolinijevega fašizma, prav tako pa potrjuje do domnevo tudi njeno sedanje skominanje po tuji lastnini — v tem primeru gre za jugoslovansko zemljo, ko si razni predstavniki italijanske grabežljivosti poleg Trsta tudi še želijo vsega slovenskega Primorja, Dalmacije in mnogih drugih tujih ozemelj.
Isti Italiji pa ne gre le za tuja ozemlja, marveč si poleg tega lasti tudi še drugačne pravice. V nasprotnem primeru se namreč ne bi moglo zgoditi, da bi Italija kot država tirjala pred sodišče predstavnike tržaških Slovencev, torej državljanov Svobodnega tržaškega ozemlja in ne državljane Italije. Poleg tega pa niti ne
pred tržaško sodišče, marveč pred italijansko sodišče v Benetkah.
In zakaj toži Italija predsednika tržaške Osvobodilne fronte Franca Štoko ter glavnega urednika »Primorskega dnevnika« Stanislava Renka? Toži ju zato, ker sta se pač upala v imenovanem listu javno pokazati na imperialistično politiko sedanje Italije ter na nedemokratično ravnanje z narodno manjšino, ki je v marsičem podobno tistim metodam, ki se jih je pri istih poslih posluževala fašistična Italija.
Vsekakor je dal na to najnovejše izzivanje Italije najboljši odgovor Franc Štoka, ko je dejal: »Odrekam vsako pravico beneškemu sodišču, da bi mi sodilo, Italiji pa pravico, da bi me tožila. Do tega nimajo pravice, ker Trst ni Italija in ker sem o italijanskem imperializmu povedal resnico.«
Ponemčevalna vloga krškega ordinariata
(4. nadaljevanje)
V	dekaniji Celovec-mesto so bile tri slovenske župnije in sicer Žrelec, Št. Jakob ob cesti in Št. Jurij ob pesku. Po plebiscitu je tudi te zasedel ordinariat z nemškimi duhovniki, s čimer je bilo odpravljeno slovensko bogoslužje. Vsekakor pa je značilen za nemško duhovščino v senžermenski Avstriji tudi tale slučaj: Slovenci župnije Št. Jakob ob cesti so 1924. leta prosili nemškega župnika, naj jim slovensko pridiga, ker je bilo znano, da ga je znal. Toda on jim je odgovoril, da jim ne more ustreči, ker mu je tO' prepovedala njegova politična stranka.
Dekanija Borovlje obsega spodnji Rož in šteje 16 slovenskih župnij južno' od Drave. Od teh sta bili v šematizmu župniji Borovlje in Žihpolje leta 1914 in 1922 označeni kot slovensko-nemški, vse ostale župnije pa kot slovenske. Na župniji v Borovljah je ordinariat v dobi senžermen-ske Avstrije namestil nemškega župnika, ki je odpravil slovensko bogoslužje in vneto germaniziral. Po zlomu fašizma pa je 1950. leta namestil ordinariat še na slovenski župniji Podljubelj nemškega duhovnika, ki ne obvlada slovenščine.
V	okviru dekanije Rožek je ordinariat poleg vrste ostalih ukrepov po zlomu nacizma 1945. leta postavil na župnijo Strmec Theophila Hensela, duhovnika iz Reicha in mu poveril duhovniška opravila tudi v slovenski župniji Domačale, od koder je ordinariat leta 1949 odstranil slovenskega duhovnika. Že za časa sen-
žermenske Avstrije pa je ordinariat tudi na slovensko župnijo Dvor imenoval nemškega župnika Franca Kalejo, ki je nato prevzel tudi novoustanovljeno župnijo v Vrbi.
Ponemčevanje v severnem delu dekanije Rožek pa vrši tudi ženski samostan v Vernberku, kjer se je po plebiscitu s sodelovanjem celovškega ordinariata ustanovil ženski misijonski samostan, v katerem so večinoma nune iz Reicha, kakor tudi iz drugih nemških dežel Avstrije. V tem samostanu opravljajo nemški duhovniki samo nemško bogoslužje, čeravno se bogoslužja udeležuje slovensko prebivalstvo okolice.
V območju dekanije Beljak leži župnija Vrata. Ta župnija je bila v avstrijski monarhiji povsem slovenska in je bila tudi v krškem šematizmu kot taka označena. Župnija je bila vedno zasedena po slovenskih župnikih, kar pomeni, da so se cerkveni obredi vršili samo v slovenskem jeziku. V tistem času je župnija spadala pod dekanijo Trbiž in je bila šele po priključitvi Kanalske doline k Italiji 1919. leta priključena najprej dekaniji Šmohor, a pozneje dekaniji Beljak. Tudi šemati-zem za 1922. leto označuje faro kot slovensko. Po odhodu slovenskega duhovnika pa je celovški ordinariat podelil faro nemškemu župniku in jo tako od 1937. leta dalje upravlja duhovnik iz Reicha, kar pomeni, da je bogoslužje ponemčeno. Prebivalstvo župnije je razen Vrat po-
polnoma slovensko', Vrata so dvojezična, Slovenci v župniji pa v tem pogledu brezpravni.
V dekaniji Šmohor, ki šteje 16 župnij, od katerih je deset slovenskih, so bile v avstrijski monarhiji le-te zasedene po slovenskih župnikih, ražen tega pa je bil tudi dekan in župnik v Šmohorju Slovenec, ravno tako kot tamkajšnji kaplan. V senžermenski Avstriji pa je ordinariat zasedel mesto dekana, ki je obenem župnik v Šmohorju, z Nemcem in prav tako podelil nemškemu duhovniku mesto kaplana. Ta dva sta odpravila slovenske pridige pri podružnici Turn, kjer se nahaja romarska cerkev in kamor je desetletja hodilo slovensko prebivalstvo na božjo pot za Marijin praznik. Po drugi svetovni vojni pa je v tem območju nastal katastrofalen preobrat. Namestitve nemških duhovnikov na slovenskih župnijah, duhovnikov, ki ne obvladajo slovenskega jezika in se ga nočejo priučiti, razodevajo, da ordinariat povsem načrtno pomaga pri germanizaciji zapadnega dela Zilje. Ordinariat je namestil na primer na slovenski fari Borlje duhovnika iz Reicha, ki je na mah ponemčil vse v cerkvi. Isto sc je zgodilo s faro Št. Pavel, ki je bila prav tako dodeljena duhovniku iz Reicha. Poleti 1952. leta je ordinariat odstavil slovenskega upravitelja župnije Št. Jurij in dodelil župniji nemškega duhovnika, ki sicer obvlada slovenščino, a je vendar takoj pri nastopu uvedel nemško bogoslužje in slovensko zanemaril. Ob tej priliki pa moramo povedati tudi, da se je v Čačah nameščeni župnik Nemec Walcher
izkazal kot bela vrana med nemško duhovščino. Le-ta je namreč pismeno na ordinariat sporočil, da je župnija slovenska ter da brez znanja jezika ne more upravljati župnije, zaradi česar se ji prostovoljno odpoveduje in prosi za premestitev. Kljub temu pa je bogoslužje v tej fari po nemških duhovnikih nemško, medtem ko so slovenski obredi skrčeni na minimalno mero. Poleg že povedanega je bilo poleti 1951 odpravljeno slovensko bogoslužje v Štebnu — župnijski podružnici za slovensko Gostinjo vas. Nemška duhovnika pa prihajata iz sosednih far Borlje in Št. Pavel pomagat pri opravljanju bogoslužja v Št. Štefan in na podružnice te fare. V cerkvi se poslužujeta samo nemščine, ker se slovenskega jezika niti za silo nočeta priučiti.
Na temelju povedanega naravnost oprijemljivo izhaja, da je pri germanizaciji na slovenskih farah v Zilji eden glavnih stebrov krški ordinariat.
Povsod tam, kjer je bil nameščen duhovnik, ki slovenskega jezika ne zna in si ga noče pridobiti, je v ljudskih šolah odpravil verouk v slovenskem jeziku, dasi uredba o dvojezičnem šolstvu z dne 3. 10. 1945 izrecno določa, da se mora verouk poučevati v materinem jeziku otroka. Sicer pa se temu ni čuditi, če pomislimo, da se celovški škof v# osmih letih, odkar je zasedel škofijo, niti za silo ni priučil slovenščine, tako da ga morajo na primer pri birmanju po slovenskih farah pozdravljati tako odrasli kot otroci v nemškem jeziku, z nemškim petjem in deklamacijami.
(Nadaljevanje sledi)

Odmevi na šolski osnutek in motivno poročilo

Slika nam kaže dvojezično ozemlje po šolski odredbi z ,dnc 3. 10. 1945. Meja na severu se v glavnem ujema s severno mejo šrafiranega ozemlja, le občine Djekše, Kostanje in Vernberk spadajo še zraven; meja proti zapadu pa se ujema z
zapadno mejo občin Borlje in Brdo.
Na šrafiranem ozemlju pa naj bi po novem osnutku bile v bodoče le še nemške šole. Odpadle bi torej skoraj vse dvojezične občine na severu, poleg tega pa bi bilo dvojezično ozemlje še na dveh krajih presekano. Občine Brdo, Borlje, Blače, Bistrica na Zilji, Straja ves, Vernberk in Kostanje bi bile popolnoma odrezane od ostalega dvojezičnega ozemlja.
V zadnjih treh številkah je nas list objavil celotno besedilo lakoimcnovancga motivnega poročila in osnutek novega šolskega zakona koroške deželne vlade. S tem je Slovenski vestnik kot edini list omogočil, da je tudi slovenska javnost dobila vpogled in možnost ocenjevanja, kako in pod kakšnimi vidiki namerava koroška deželna vlada odpraviti slovenski pouk na več ko eni tretjini sedanjega ozemlja
dvojezičnih šol. Ta poskus je Slovenski vestnik že z vso odločnostjo zavrnil in poudaril, da se koroški Slovenci ne moremo strinjati niti z načrtom samim niti z utemeljitvijo nameravanega omejevanja naših narodnostnih pravic. To stališče koroških Slovencev je prišlo do izraza tudi na nedavnem občnem zboru Demokratične fronte delovnega ljudstva. Toda ne samo Slovenci na Koroškem, tudi vsa javnost
v Sloveniji in Jugoslaviji je izrekla svoje mnenje o tem vprašanju. Slovenski poročevalec, Naši razgledi, Ljubljanski dnevnik, Mladina in mnogi drugi slovenski in jugoslovanski listi so se odločno izrekli proti kratenju pravic našemu ljudstvu na Koroškem.
V naslednjem objavljamo troje prispevkov, ki izražajo stališče k šolskemu vprašanju.
Šolski zakon in manjšina

Slovenski trgovec France Rutar iz Dobrle vesi je poslal pod gornjim naslovom diskusijski prispevek koroškemu uradnemu listu „Kamtner Landes-zeitung", ki pa članka ni objavil, čeprav je svoječasno izrecno pozval javnost k razpravi. Članek vsebuje v glavnem naslednje misli:
Svoboda obstoja v tem, da daje močnejši šibkejšemu iste pravice kot pa jih zahteva sam zase. S tem so dani tudi pogoji za mirno sožitje narodov. In obstoja ta svoboda pri nas na Koroškem? Odgovor na to vprašanje je šele pravo motivno poročilo k zakonu o dvojezičnem šolstvu. Bil je čas, ko je močnejši šibkejšega enostavno zasužnjil; pozneje mu je na podlagi tujih vplivov priznal že gotove pravice in to imenoval toleranco, ki naj vodi do demokracije. Osnutek novega . šolskega zakona izvira vsekakor iz časa, ko šibkejši uživa že neke pravice, medtem ko o enakopravnosti še ni govora. Če bi zasedbene sile avstrijskemu narodu n. pr. dovolile, da sicer lahko gradi UKW-radiosprejemnike, ne sme pa graditi UKW-radib-odaajnikov, potem bi pač ta avstrijski narod izjavil, da ima vsak človek pravico, zase graditi aparate, toda mi hočemo naše UKW-sprejemnike tudi praktično in javno uporabljati.
In tako je tudi s pravico do pouka slovenskega jezika. Slovenski jezik ima poleg nemškega prav tako prostora, kot pa ga imajo UKW-valovi poleg drugih trenutno številnejših valov. Sele potem, ko bo imel slovenski jezik iste pravice kot pa jih ima nemščina, borno lahko govorili o enakopravnosti. Izpolnjevanje zakona o dvojezičnem šolstvu na Koroškem bi lahko primerjali z izvajanjem zasedbenega statuta. Načelno sicer pomeni zasedba osvoboditev, saj so nas osvobodili samovolje NSDAP-ja, zato pa zdaj izvajajo zasedbeni statut — enako kakor šolski zakon — popolnoma po volji posameznega komisarja oz. šolskega vodje. Kjer so v šoli slovenskemu pouku naklonjene učne moči, tam je pouk tudi zadovoljiv za obe strani. V šolah, kjer so merodajni nemški nacionalisti, pa imamo namesto pouka le indirektno gonjo proti vsemu, kar ne odgovarja načrtom germanizacije, torej tudi proti šolskemu zakonu. Zato take učne moči nikakor ne morejo biti zaposlene na dvojezičnem ozemlju. V času, ko se že gradi svetovna skupnost in je združitev evropskih narodov le še vprašanje časa, se med narodi zaradi različnih jezikov ne sme delati razlike. Prav tako tudi noben narod ne sme imeti težnje po asimilaciji drugega naroda. Mi hočemo notranji mir in dobrososedske odnose.
Koroška ima poleg naravnih lastnosti tudi še to posebnost, da je domovina dveh narodov. Danes je brezpomembno, če so bili Slovenci prej na Koroškem kot pa Germani, vsekakor pač živijo danes Slovani in Nemci na isti zemlji. Vsakemu Korošcu mora biti torej pri srcu, da ohrani domovino tako, kakršna je. Prej naravnim lepotam niso prizanašali, brezobzirno so sekali gozdove, danes pa je prevladalo spoznanje, da je treba naravo tudi negovati. Isto velja tudi za jezike. Vsakdo se je v mladosti
naučil nekega jezika. Tega gojiti iin se v njem naprej izobraževati, to za slehernega človeka ni le pravica, marveč tudi dolžnost. 2e iz gospodarskih vzrokov pa se moramo k temu učiti tudi še drugih jezikov. Končno priučitev vsakega nadaljnjega jezika ljudem razširi njihov pogled na svet ter zviša njihovo vzgojno raven. Tudi Nemcu se s priučitvijo slovenskega jezika omogoči povezava z več kot sto milijoni ljudi, katerih jezika se potem lahko nauči brez vsake težave.
Gotovo je, da izgleda, kot da bi bila asimilacija, kakor se germanizacija uradno imenuje, naravna. Toda tudi deroča reka, ki plodno zemljo na eni strani požre, jo zato na drugi strani spet naplavi. Podobno je tudi z germanizacijo. Slovenskemu narodu iztrgani človek je pri nemškemu sicer našel tla, je pa bil izko-
reninjen in je izgubil od narave mu dane dobre lastnosti enega naroda, ne da bi mogel sprejeti dobre lastnosti drugega naroda. Dvojezične šole bi pač morale biti jez proti izkoreninjenju slovensko govorečih Korošcev.
. Torej manjka v motivnem poročilu tudi ugotovitev, ali so bile dvojezične šole ustanovljene z namenom, da ohranijo slovenski jezik, ali pa zato, da napravijo asimilacijo manj bolečo.
V objasnim posameznih členov osnutka šolskega zakona je govora tudi o neki pravici staršev. Ne glede na to, da bi bila danes več kot polovica ljudi še nepismena, ako bi v času ustanovitve ljudskih šol poslušali vse. starše, je treba takšno razlago pravice staršev zavrniti. Starši, ki onemogočijo svojim otrokom brezplačno priučitev .drugega jezika, niso daleč od
Nenaravni vzroki »naravnega” razvoja
Ta prispevek je sprejelo naše uredništvo od koroškega rojaka-učitelja Janka Gačnika, ki živi v Mariboru.
»Ta razvoj je naraven«, čitamo v motivnem poročilu koroške deželne vlade k »dejstvu«, da število slovensko govorečih na Koroškem stalno pojema.
Naravno je marsikaj na svetu, tudi okolnost, da požrešni volk davi in žre ovce. O »naravnem« razvoju pojemanja števila slovensko govorečih na Koroškem bi vedeli marsikaj in mnogo povedati tudi mi, koroški emigranti, v Mariboru. Na stotine nas je in dobro bi bilo in pravično, če bi se ravno sedaj oglasili kot žive priče C' takem »naravnem razvoju« na Koroškem. Menili smo že, da se bo še lepše razvilo prijateljstvo med Avstrijo in Jugoslavijo in da zaradi tega res ne bo treba več drezati v stare, toda še nezaceljene rane, dregnila pa je, neusmiljeno sunila, sama koroška deželna vlada.
Zakaj živimo tu v Mariboru, pa tudi v Celju, Ljubljani, Beogradu in drugod kot koroški emigranti? Saj vendar ni nikogar med nami, ki ne bi ljubil svojo drago koroško ožjo domovino in nobeden od nas ni radevolje zapustil svojih ljubljenih rojakov na Koroškem. Nai vsakega izmed nas zaslišijo pred najširšo mednarodno javnostjo v obliki ankete, zakaj je moral svoj čas zapustiti svojo ljubljeno' ožjo domovino na Koroškem. Za primer se hočem danes vsaj na kratko oglasiti kot koroški Slovenec — emigrant. Kot učitelj hočem govoriti, pisati, predvsem o šoli, pa boste kmalu videli, kakšen je tak »naraven razvoj«, ki o njem govori koroška deželna vlada.
Libeliče so od nekdaj trdna slovenska vas na Koroškem. Tu sem hodil v ljudsko šolo, ki je bila spočetka dvorazredna. V drugem razredu sem takoj naletel na učitelja, ki z zaupanimi mu samimi slovenskimi otroci, nad 80 nas je bilo v tem
razredu, celo leto' ni izpregovoril niti besedice slovenski. Kakšen je bil »naravni razvoj« za slovenskega otroka v taki šoli, in kako je bilo s pridobivanjem znanja, ljubezni in spoštovanja do materinega jezika in s sposobnostjo samostojnega izražanja, si lahko mislimo; skrajno slabe sadove take šole lahko ugotovimo še danes pri marsikomu.
Pa ta učitelj za otroke slovenskih star-
onih, ki smatrajo šolo sploh za nepotrebno. Žal je to predvsem slučaj pri nemško govorečih Korošcih. Tako so protestirali proti slovenskemu pouku Velikovčani, čeprav ravno ta trg v pretežni meri preživlja slovensko govoreča okolica. Tukaj bi lahko še omenili, da so očetje teh staršev svoječasno protestirali tudi proti zgraditvi železnice. Če je eno in drugo bilo in bo v korist potomcem, lahko presodi vsakdo sam. Prav tako pa je tudi s poukom slovenskega jezika. Zaradi tega, da se na Koroškem poučuje slovensko, Koroška gotovo ne bo deljena, če pa se enemu narodu odreka pravica, potem matična država tega naroda lahko zahteva zase pravico pokroviteljstva nad dotič-nim ozemljem.
In o zanimanju Korošca za slovenski jezik. Za Slovenca je samo jx> sebi umljivo, da se mora priučiti tudi nemškega jezika, da se more sporazumeti s prebivalci severa. Nasprotno pa imajo nemško govoreči premalo zanimanja za priučitev slovenskega jezika. Ne glede na zgoraj omenjeno povezavo z veliko jezikovno skupino je šele z znanjem slovenskega jezika mogoče spoznati našo ožjo domovino. Pretežno število krajevnih imen na dvojezičnem ozemlju je mogoče pojasniti šele s poznanjem slovenskih izrazov. Raziskovalci narave se učijo tujih jezikov, da lahko p>otujejo po svetu in raziskujejo narode ter njihovo domovino. Ali naša domovina potem ni, vredna, da bi se učili njenega jezika? Ali ni žalostno dejstvo, da se je do danes zamudilo, da bi slovenski jezik z namestitvijo slovenskih napisov postavili v eno vrsto z nemškim. Ali ne dokazuje ravno dejstvo, da je bil osnutek zakona o dvojezičnem šolstvu vključno motivnega poročila objavljen samo v nemškem jeziku, kako malo Domena pripisuje vlada slovenskemu jeziku. To je glavni vzrok, da je danes mogoče šolarje odvračati od zanimanja za slovenski pouk. Tukaj ne smejo odločevati številke in volitve, marveč zdrava človeška pamet. Ta poziv velja predvsem uradom, podjetnikom in učiteljstvu. Ko se prirejajo družabni večeri, potem ne pozabite slovensko govorečih sodeželanov. Povejte staršem in šolarjem, da je tudi slovenski jezik živ kulturni jezik, katerega priučitev je vredna truda, potem bo pa kmalu lažje biti učna moč na dvojezični šoli. Večina bo potem z vami in naši otroci bodo uživali lepšo bodočnost. Naj se ne bi več ponavljajo, kar smo doživeli mi: v šoli gonja proti „vindiš“, mišljeno »slovensko", nato prepoved slovenskih kulturnih organizacij, zažig slovenskih knjig, izselitve in usmrtitve, vse to pa proti ljudem, ki so rojeni na Koroškem in s katerimi smo skupaj hodili v solo.
Vlada naj bi torej končno enkrat imela pogum povedati, da živijo tukaj slovensko govoreči, ki naj se tukaj počutijo doma; tukaj se govori še slovensko, tukaj bodo nameščeni slovenski krajevni napisi in kdor jih bo odstranil, se bo pregrešil zoper zakon. Kjer so slovensko govoreče družine, čeprav v manjšini, tja spada dvojezična šola.
šev še ni bi! najslabši. Sledili so mu učitelji (po potrebi bom navedel imena), ki so bili še slabši, ki so slovensko ljudstvo, slovenski narod pred slovenskimi otroci, med poukom v šoli, naravnost sramotili, zasramovali. V isti sapi, ko so slavili tega ali onega nemškega veljaka, so Slovence opisovali kot pijance, tatove, sploh za (Nadaljevanje na 4. strani)
Nevarno popuščanje
Pod tem naslovom je objavil „Ljub-ljanski dnevnik" članek, ki se glasi:
Šovinistični in nacistični elementi v Avstriji pozivajo v zadnjem času na raznih shodih na organizirano borbo proti koroškim Slovencem. Pri tem imenujejo gonjo proti slovenski manjšini v Avstriji in sovraštvo do Jugoslavije »odpor proti zapostavljanju« nemškega jezika na Koroškem, najmočnejše napade proti slovenskim zadrugam na Koroškem pa opra vičujejo, češ da se le-te izdajalsko povezujejo z jugoslovanskimi ž namenom, da bi škodile avstrijskemu gospodarstvu.
Nameravana ukinitev dvojezičnega pouka v 37 šolah na Koroškem je njihovo sovraštvo do vsega kar je slovensko še vzpodbodla. Sedaj so začeli kampanjo, naj se dvojezični pouk ukine celo v tistih šolah, v katerih je predvideno po novem učnem načrtu, da se uči tudi v slovenskem jeziku. Bivši nacisti so na zborovanju v Železni Kapli zahtevali, da se v tem trgu ukine slovenski pouk, tako v osnovni, kot meščanski šoli. Na sestanku Kmečke zveze v Šmohorju je bivši nacistični prvak Pipp terjal ukinitev slovenskega pouka v vaseh Brdo in Melviče v Ziljski dolini, kjer so Slovenci v veliki večini. S podobnimi zahtevami so nacistični elementi prišli na dan tudi v drugih krajih na Koroškem.
Na Koroškem se torej dogaja to, na kar je Demokratična zveza Koroških Slovencev (mišljena Demokratična fronta delovnega ljudstva — op. ur.) že večkrat opozorila deželno vlado in sicer, da bo vsako popuščanje nacističnim in drugim šovinističnim elementom le-te še bolj opogumilo. To z drugimi besedami pomeni, da bodo zahtevali še hujšo germanizacijo koroških Slovencev.
' Avstrijska vlada je v poslednjih osmih letih vedno navajala sedanjo uredbo o dvojezičnem pouku na Koroškem kot dokaz demokratičnega reševanja manjšinskega vprašanja v Avstriji. Ob tem pa se nam upravičeno vsiljuje vprašanje ali so si nacisti v teh letih po vojni pridobili v Avstriji res že takšne pozicije in takšen vpliv, da mora deželna vlada popuščati njihovim šovinističnim zahtevam. Mar se avstrijska vlada in avstrijska javnost ne zavedata, da pomeni popuščanje nacističnim in šovinističnim elementom veliko nevarnost tudi zanje. Razen tega pa ni nobenega dvoma, da takšno popuščanje nacistični predrznosti in nebrzdanosti na račun avstrijske demokracije, zlasti pa še na račun koroških Slovencev ne bo slabilo samo doslej dobro razvijajočih se odnosov med obema državama, marveč bo imelo usodne posledice tudi za razvoj avstrijske demokracije.
__________________
Obisk v Prežihovih krajih
Rojstna hiša Prežihovega Voranca je kake pol ure od Prežihovine, v Podgorju št. 15. Domačini jo nazivajo Kotnikova bajta, v njej je živela tudi Radmanca, ki jo poznamo iz samorastniške zgodbe Ljubezen na odoru. Hišica je na novo prebeljena, pa tudi novo streho ji je gospodar Trup, 81-letna korenina, oskrbel. Mož je Voranca pestoval. Toplo govori o njegovih starših, spominja se župnika Štingla, učitelja Ajholcerja, vseslovanske bralnice iz leta 1900 pri Lužniku, v katero pa sam ni zahajal. Poznal je beračico Ajto, ki je po njegovem pripovedovanju umrla v Rennerjevi bajti (pri Pogorelcu), samotni hišici nad Podgorjem, v bregu ob poti, ki vodi v Meškovo Selo. Sprašujeva ga po Rudafih, Dihurjih, Vohnctih . .. Možu se jasni obraz, pripoveduje vedno bolj gladko, vse ve in po domače razklada. Dihurji so živeli takoj pod njim v Zvodnikovi bajti, tisti samogoltni požiralniki, s katerimi so se borili, pa so na pobočjih Uršlje gore. Sam Voranca ni bral, ker ni »dobil knjig v roke«. — Voranc se je svoje nekdanje »pestrne« spominjal in ga po 1945 do smrti obiskoval na svoj rojstni dan. Obljubil mu ie tudi, da mu prinese Samorastnike, vendar je na obljubo menda pozabil.
Zgovornemu starčku se lepo zahvaliva, nato kreneva po poti proti bivališču slovenskega pisatelja Frana Ksaverja Meška. Lep je kraj, v katerem živi, a svetu precej »za hrbtom«. — Meško je sedel na trati s kopico knjig okoli sebe. Vesel je najinega obiska in pove, da često zanese v njegove »puščave« radoznalega tujca. Nekoliko navadnih fraz in že govori o svoii in naši nezaceljeni rani — Slovenski Koroški. Tako toplo in iskreno govori o njej, da moraš v njegovih besedah vsaj zaslutiti utrip srca, ki čuti in bdi nad njeno usodo.
»Katero leposlovno delo o Slovenski Koroški vam je najbolj všeč?«
»Prežihova Požganica« se glasi odgovor. Z Vorancem sta se poznala tudi osebno. Slišal je o njem že pred letom 1930 in ob njegovem pobegu pred šcstojanuarsko diktaturo — nekdaj sam begunec s Koroške — to dejanje odobraval. »V ožje stike pa sva prišla po osvoboditvi, ko je šlo za mojo dramo Koroška bol, ki naj bi izšla pri Mohorjevi. S tem v zvezi mi je enkrat tudi pisal.« Kakor pripoveduje, mu zlasti Jamnica ni ugajala in našteva nekatere napake. Na vprašanje, zakaj tega Prežihu samemu ni povedal, se pa lakonično odreže: »Ko me pa ni vprašal«.
Meško še vedno dela. Pripravlja in popravlja izbor iz svojih spisov, ki jih je namenil »mladim srcem«, snuje novelo z naslovom Strup (o ljubosumnežu, ki mu gre v življenju vse narobe, najbolj pa pri ženskah), meni pa napisati tudi svoje spomine. Zanje je že dvakrat nabiral gradivo in
celo nekaj zapisal, pa je prvič uničila vse prva svetovna vojn*, drugič pa četniki v Bosni. Upajmo, da mu bo stvar tretjič uspela in da mu bo dano slovensko memo-arno literaturo obogatiti z dragoceno knjigo. Gre že v 80. leto, pa je še vedno živahen in pazno zasleduje naš kulturni razvoj, ki se ga tudi sam udeležuje. Na njegovem pisalniku ležita vabili k otvoritvi selske šole in na občni zbor Ciril-Mctodovega društva. Soba je založena s knjigami, rokopisi in časniki. Bere Slovenskega poročevalca, med knjigami pa je opaziti celo Robina Hooda, eno zadnjih knjižnih izdaj. Skromno naju opozori, da bodo za 80-letnico začeli izhajati njegovi Zbrani spisi (pripravlja jih menda Viktor Smolej).
»Kaj pa s kritiko, ki je spremljala vaše delo, ste bili zadovoljni?«
»Reči moram, da je lepo zasledovala moj razvoj in večinoma pravilno govorila o meni. Le Glonar in Terseglav mi nista bila preveč všeč, zlasti še zadnji, ki je nekoč nekaj namigaval na Gorico«. (Meško je bil 1906 med Gregorčičevimi pogrebci. Na neki način je zašel v žensko učiteljišče, v katerem so ga dekleta takoj obsula in
v/
prosila za avtograme. Ko je bil okoli njega največji živžav, je prišel mimo takratni ravnatelj, ki pisatelja ni poznal in ga je na precej surov način menda vrgel iz zavoda. — Po pripovedovanju pisatelja Iva Šorlija, ki je zvedel stvar od svoje žene).
2e se poslavljamo, ko pokaže še sliko svojih so-olcev-maturantov. Otroško, razigran postane, ko ga takoj spoznava. Njegov pravilni, a sedaj ostareli obraz zardi, iz oči pa mu sije še tolika življenjska sila in bistrina duha, kakršne mu pri teh letih nihče ne bi prisodil. S smehom pripoveduje o svoji maturi iz matematike. Dobil je nalogo o krogli, »v kateri se je nekaj vrtelo«, in ker mu je bila geometrija precej španska vas, naloge kljub profesorjevi pomoči nikakor ni mogel pogruntati. V slovenščini in nemščini je šlo seveda bolje, iz zgodovine pa mu zrelostnega izpita ni bilo treba delati, ker Je v razredu imel oceno »lobenswert«.
Še dolgo je človeku pred očmi postava tega res z ljudstvom mislečega človeka, ki se je odrekel visokim častem in službam ter se zaprl v slovenski Montmorency, da more služiti svojemu ljubljencu — sloven-
Nenaravni vzroki »naravnega razvoja
(Nadaljevanje s 3. strani)
nesposobne in nespodobne ljudi. Tako sramotenje Slovencev je bilo za »naravni razvoj« pojemanja števila slovensko govorečih na Koroškem tem bolj usodno, ker so starši otrok v zaupanju v poštenje učitelja, svoje, slovenske, otroke doma učili, naj učitelja v šoli lepo ubogajo, da se bodo .kaj več naučili. Učitelj Sames me je naravnost nagovarjal: »Sei deutsch« (bodi Nemec). Samo posebne okolnosti, v katere se tu ne bom spuščal, so doprinesle, da ta »naravni razvoj« ni pogubil tudi mene. Kako velika razlika pa je bila med učnimi uspehi za otroka slovenskih staršev v koroški utrakvistični šoli in v slovenski šoli na Spodnjem Štajerskem, sem opisal že v koledarju SPZ za leto 1953.
Slovensko zaveden je bil izmed osmih mojih učiteljev v II. razredu le tov. Aich-holcer Franc. Oboževali smo ga vsi njegovi učenci: čutili smo, da je naš, da je z nam’, pa kaj, ko je bil pri nas le četrt le-ta! Slovensko čuteče učitelje so premeščali venomer iz kraja v kraj, najraje pa v samotne hribovske kraje, kjer je bilo le malo otrok v šoli in malo odraslih izven nje in tam slovenski učitelj za ohranitev večjega števila slovensko govorečih ni mogel dosti storiti, vsaj ne toliko, ko v gostonaseljeni dolini. Vrhtega je bilo nameščanje slovensko čutečih učiteljev na
hribovske šole svarilo vsem odtalim učiteljem, ki bi se drznili zavirati »naravni« razvoj padanja števila slovensko govorečih. Pozneje slovensko čutečih učiteljev na Koroškem sploh v službo niso hoteli sprejemati, pa čeprav so bili trdni Korošci, da ne bi zavirali načrtnega »naravnega«! razveja pojemanja števila slovensko govorečih. Leta 1909 nas je prosilo osem koroških Slovencev za sprejem v pripravnico za učiteljišče v Celovcu. Vseh osem so nas odbili, vse seveda zaradi »naravnega« razvoja. Leta 1914 smo trije koroški Slovenci, ki sme v Mariboru opravili učiteljsko maturo, zaprosili za namestitev na koroških šolah. Kljub temu, da so bili slovenski učitelji na Koroškem zelo potrebni, nas niso sprejeli. Vse zaradi »naravnega« razvoja pojemanja . .. Tudi po plebiscitu leta 1920 nas niso hoteli namestiti oziroma obdržati na Koroškem .. . Vzgojni vpliv šole in učitelistva je povsod po svetu, pri vseh narodih, zelo velik. Če bi bili po slovenskih krajih povsod nameščali' slovensko čutete učiteljstvo, kar bi bilo res povsem naravno1 in če bi tako bile šole res slovenske, bi bil ta »naravni« razvoj glede slovensko govorečih vse drugačen. So pa še drugi nenaravni vzroki »naravnega« razvoja pojemanja... O tem bi mogli spregovoriti poleg učiteljev še slovenski poštarji, železničarji ter ostali javni pa tudi zasebni nameščenci, delavci, kmetje.—
skemo človeku in iz neposredne bližine opazovati žitje in bitje njemu tako ljube koroške zemlje.
*
Ravnatelj ravenske gimnazije, ki se je — »samorastnica« kot jo je imenoval Voranc — dvignila pred leti, je dr. Fran Sušnik, človek fino rezanega obličja in kos pisatelja s svojskim slogom in široko izobrazbo. Le žal, da je bil prezaposlen. Gimnazijo so usposabljali za sprejem samorastnikovega naraščaja, pa je imel polne roke dela. Preurejajo in dokončno formirajo študijsko knjižnico, katere upravnik je. Na Prežihovim ga zelo »obrajta-jo«; pogosto jih prihaja obiskat. Njegova drža in hoja sta taki kot pri Vorancu, kakor pripoveduje Mojca. Spoštuje ga, ker »vse tako lepo pove«. — Midva sva ga obiskala sredi največje delavnosti, zato do širšega razgovora ni moglo priti. Pa sva se oškodovala za to! Slovenščino na zavodu že leto dni predava Štefan Barbarič. Njegovo ime se javlja med sodelavci mariborskih Novih obzorij, na uho pa nama povedo, da prevaja iz madžarščine. Mnogo užitka nudi razgovor z njim, vidiš pa pri njem lahko moderne francoske literarnozgodovinske publikacije:	novo izdajo
Lansona, pa standardno delo o francoski književnosti, pri katerem je sodeloval tudi svetovno znani Paul Hazard, zlasti zanimivo pa je delo modernega Francoza Morneta, ki je slovstveno zgodovino koncipiral kot »zgodovino misli in francoske književnosti« (1’histoire de la pensee et de la litterature francaise). Tako, na skrivaj, nama pokaže novo tržaško revijo, ki jo ureja Boris Pahor.
Le prehitro je prišlo slovo in že sva na poti k Prežihovemu bratu Avgustu, ki poleg drugega dela ureja lokalni list z naslovom Koroški fužinar. Kot se da soditi po zadnji številki, je list precej pester in daje vsakomur nekaj. Prišla sva ob precej neprikladnem času. Žena mu je ležala težko bolna. »Dežurni pa ne opravlja drugega posla kot ligitimira,« pravi s finim humorjem. Tudi sam toži, da mu peša sluh. »Prehitro se je naš rod ločil od zemlje in šel v poklice, ki z njo niso v dotiku,« je njegovo lastno mnenje. Iz obzirnosti ga nočeva nadlegovati. Vabi naju na ponoven obisk in obljublja poslati nekaj gradiva o Vorancu.
*
Prve jutranje megle so se vlačile nad Ravnami, ko je vlak odpeljal. Za nama je ostal svet, poln lepot, ki jih je ovekovečil poet te zemlje, koroški sin Voranc. Tišje in tišje je postajalo brnenje strojev v ravenski elektrarni, udarjanje parnih kladiv je ponehavalo. Le še tam ob progi kratek prizor: pastirček, ki pase bičke, prav kot ga je naslikal Voranc v Solzicah. Ob enakomernem utrujajočem ropotu vlaka pa je v nama vstajala misel: »Voranc je bil in je samo eden ... «
Po «Naših razgledih«
Dr. Mirko Rupel:
SLOVENSKI JEZIK
Poudarek
V	slovenščini ni poudarek na določenem zlogu, temveč je v nekaterih besedah na osnovi (žaba, travnik, leto); v drugih na obrazilu (steza, steber); celo ista beseda ga more imeti v nekaterih oblikah na osnovi, v drugih na obrazilu (gora — goro; vas — v vaseh). Pravimo, da imajo žaba, travnik, leto stalen,' besedi gora in vas pa premičen poudarek. Tako poudarjanje imenujemo prosto ali svobodno. Vendar se prosto poudarjanje ne sme umeti v tem smislu, da smemo poljubno poudariti bodisi osnovo bodisi obrazilo, temveč mu je mesto določeno. Prost ali svoboden pa je slovenski poudarek v primeri s češkim ali poljskim, saj stoji v češčini v vseh besedah zmeraj na prvem, v poljščini pa na predzadnjem zlogu.
Kako važno je mesto poudarka, naj pokažejo naslednje dvojice: Petič < je majhna peta. Petlca je star novec. — Jesen je letni čas. Jesen je drevo. — Ta gora je naj-viŠja vseh gora. — Na gori je nastal požar in še zdaj , gori. Kadar pojem, ral potem. — Sedel je pred hišo in sedel tam do večera. — To me vselej podraži, kadar se vino podraži.
V	slovenskih narečjih je poudarek kaj različen. Isto besedo govore v tem. narečju s tem poudarkom, v druJ
em z drugim. Kako je s poudarkom v knjižnem jezi-u? Na splošno lahko rečemo, da se knjižni poudarek ravna po osrednjih slovenskih narečjih, ki so kakor smo že povedali —r najpoglavitnejša osnova knjižnemu >
jeziku. Poudarek je zapisan v našem doslej največjem slovarju — v Pleteršnikovem slovarju") (v dveh zvezkih j 894—1895). To delo pa je danes že redko in v marši čem zastarelo. Današnji poudarek nam nudi^ Slovenski pravopis (1950), ki obsega v glavnem besedišče sodobne knjižne slovenščine. V njem je tudi več oblik iste besede, če se te oblike različno poudarjajo, n. pr. nositi, nosim (sedanji čas), nosi, nosite (velelnik), noseč, noseča, noseče (sedanji deležnik), nosil, nosila, nosilo (opisni deležnik), nošen (trpni deležnik).
Predaleč bi nas vedlo, ko bi hoteli tu razložiti ves sistem poudarka v knjižni slovenščini. Morda pa ustrežemo kakemu bralcu, če opozorimo na nekatere posebnosti.
Predlog rad pbtegne poudarek na prvi zlog: pijem vodo — skočil je v vodo; goro — na goro; zemljč)— v zemljo; jesen — na jesen; pomlad — na pomlad; oči — v oči; večer — na večer; primer — na primer; lase — za lase; zobe — •v zobe; uho — v tiho.
*) V Pleteršnikovem slovarju je zabeležena še neka posebnost našega poudarka, ki je pa tu ne bomo upoštevali, namreč muzikajnost poudarka ali intonacija, te< izgovorimo besedo zob v tehle dveh stavkih: zob me boli — ded nima zob, se pokaže, da prvič višina glasu pada od začetka proti koncu (zooob me Boli), v drugem primeru pa raste (ded nima zooob). Pravimo, da je v prvem primeru padajoči, v drugem rastoči poudarek: Padajoči poudarek imajo n, pr, sin, lep, dan; mož, rastočega pa Upa, žena. krava, muha. Ker razločka med padajočim in iriastočlm poudarkom ne poznajo > vsa naročja (poznajo gt predvsem osrednja narečja, pa tudi nekatera druga, med njimi koroško), zato pravorsčje ne predpisuje rastoče in padajoče intonacije koi pravile*.
Nekaj podobnega je pri glagolih: grešil — pogrešil; budil — prebudil; delil — razdelil; veselil — razveselil; zvonil — pozvonil.
V nekaterih besedah ali oblikah je dovoljeno dvojno poudarjanje, n. pr. gore in gore, na gorah in na gorah, noge in noge, sestre in sestre. To so samostalniki žen-kega spola, ki imajo v osnovi široki o ali e (kosa, koza, metla, mošnja, osa, peta, prošnja, roka, rosa, teta, voda, zemlja, žena), in še naslednji: bolha, Jmuda, cesta, glava, ovca, solza. — Tisti samostalniki ženskega spola, ki imajo v osnovi polglasnik, pa imajo poudarek zmeraj na obrazilu: stfzd, stfze, stfzi itd.; tako še deska, megla, tema, pečka.
Dvojni poudarek srečamo tudi pri nekaterih pridevnikih, saj lahko rečemo, da je dete mlad6 ali mlido, da sta fanta mladi ali mlida, da so otroci mladi ali m Udi, deklice mlade ali mlide. Taki pridevniki so: bled, bos, drag, gluh, gost, grd, len, lep, nag, slan, slep, suh, trd, zlast, zvest, živ itd.
Tudi pri glagolih srečamo tu in tam po dva poudarka: planiti in pliniti, glodati in gloditi, kmetovati in kmetovih, kmetujem in kmetujem itd.
Seveda je takih posebnosti več, kakor smo jih. utegnili tu našteti. S temi, ki smo jih navedli, smo hoteli le opozoriti, da je glede na poudarek naš jezik še v razvoju in zato še močno gibčen. S tem pa ni rečeno^, da bi smel poudarjati, kakor bi kdo* hotel. Zato narečni poudarki nikakor niso dovoljeni; tako n. pr. ne smemo govoriti koliko, kladivo, kamenje, je živel, naravnost, oko, drevo, temveč koliko, klidivo, kimcnjc, je živel, naravnost, ok6, drevo.
(Dalje prihodnjič)
MSEEEEEm
Petek, 5. februar: Agata Sobota, 6. februar: Doroteja Nedelja, 7. februar: Romuald Ponedeljek, 8. februar: Janez M.
Torek, 9. februar: Apolonija Sreda, 10. februar: Sholastika Četrtek, 11, februar: Turška M. B.
SPOMINSKI DNEVI
5.	2. 1874 Rojen v' Trebinju pesnik Jovan Dučič.
'6. 2. 1945 Začetek svetovne sindikalne konference v Londonu.
7.	2. 4809 Rojen v Goričah v Ziljski dolini
narodni buditelj Matija Majar-Ziljski.
8.	2. 1849 Umrl v Kranju dr. France Prešeren
— 1864 Umrl' na Dunaju Vuk Stefanovič Karadžič.
91. 2. 1871 Rojen v Doslovičah pri Breznici pod Stolom na Gorenjskem pisatelj in dramatik Fran Šaleški Finžgar — 1881 Umrl veliki ruski pisatelj F. M. Dostojevski — 1943 Pri Ligojni je bil ustreljen, slovenski pesnik Rob, ki so ga zajeli Italijani.
10. 2. 1837 Umrl zaradi poškodb, ki jih je. dobil v dvoboju, največji ruski pesnik Aleksander Puškin — 1861 Rojen slovanski filolog, etnograf in slovstveni zgodovinar dr. Matija Murko.
Slovenska prosvetna zveza naznanja:
VABILO
Slovensko prosvetno društvo »Srce« v Dobrli vesi bo priredilo v nedeljo, dne 7. februarja 1954, ob 14.30 uri v Narodnem domu igro:
»GENOVEFA«
Po daljšem času vas spet vabimo k številni udeležbi na domačo prireditev.
Kotmara ves
Nekoliko zakasneli smo, vendar bo še vedno zanimalo ljudsko gibanje v preteklem letu v naši vasi. Iz matričnega urada povzemamo, da je minulo leto umrlo 8 oseb, med temi najstarejši Janez Vovgou, ki je bil rojen leta 1871. Nasproti smrtnim primerom se je rodilo 29 otrok. Zvezo za življenje je sklenilo' lani osem parov.
Letos, dne 13. januarja pa smo zanesli na pokopališče k zadnjemu počitku Matijo Valentina, p. d. starega Juha v Kot-mari vesi. Umrla je tudi Marija Bizjak, p. d. Stotnikova, v 84. letu svoje starosti. Vse življenje ji je bil delaven dan, poleg tega pa je bila vedno zavedna Slovenka. Domači pevski zbor ji je zapel v slovo žalostnke. Naši rajni, ki so svoio življenjsko nalogo izpolnili, naj počivajo v miru!
Preteklo nedeljo pa smo imeli veselo poročno slavje. Mlado gospodinjo je pripeljal na svoj dom Franci Murk v osebi Anice Miškulnik iz Branče vesi pri Bil-čovsu. Naši pevci so pri družinski slovesnosti tudi sodelovali, ker sta oba novopo-ročenca zavedna člana slovenske narodne družine na Koroškem. Iskreno čestitamo!

!/ :>*■:+ /’• ■ , V	.. / „ v •	a/
Slovenski ples v Celovcu
»Slovenski ples«, naša tretja velika družabna prireditev v Celovcu, je bila, kakor zatrjujejo vsi, ki so bili deležni te edinstvene spremembe v vsakdanjem življenju, popolen uspeh. Povabilu v našem listu in na plakatih so se odzvali številni gostje iz vseh naših dolin in vasi ter prihajali z večernimi vlaki in avtobusi v Celovec. Napolnili so obsežno dvorano v Delavski zbornici in še zgornji prostor. Razpoloženje je bilo že pri svidenju, ko so se številni znanci — kmetje, delavci ter izobraženci veselo pozdravljali, nadvse živo. Vse je bilo svečano razpoloženo in nestrpno so pričakovali nadaljnjega razvoja, kajti ob sodelovanju priznanega plesnega orkestra Radia Ljubljane, kmečkega tria, solistov in baleta Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane, Kernjakovih pevcev iz Gur so si obetali izreden in bogat užitek, ki je zares v nadaljnjem poteku prireditve vse brez izjeme prijetno presenetil.
Pokroviteljstvo prireditve sta radevolje prevzela gospod deželni glavar Wedenig in šef Urada za zvezo FLRJ, legacijski svetnik Mitja Vošnjak. Deželni glavar se plesa ni mogel osebno udeležiti, ker je bil službeno zadržan ter se je pismeno opravičil in želel prireditvi najboljši uspeh.
Prvi del velike družabne prireditve je izpolnil bogat kulturni spored, s katerim so sodelavci postregli množicam z izrednim in soičnfm užitkom. Za uvod so najprej nastopili domači pevci z Gur pod vodstvom pevovodje P. Kernjaka. Zapeli so med drugimi narodno »Dober večer lubo dakle« in »Burno jes havžejem«. Pevska interpretacija je bila brezhibna ter so želi zanjo iskreno priznanje. Nato je v imenu pripravljalnega odbora dr. Franci Zwitter s pozdravnimi besedami »Slovenski ples« oficielno otvoril in predstavil številnemu občinstvu plesni orkester radia Ljubljane pod vodstvom dirigenta Bojana Adamiča, kmečki trio in še prav posebno člane Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani solistko Sonjo Hočevarjevo, baletno plesalko Bredo Šmitovo in tenorista Dragota Čudna.
Predvajanja gostov slovenske umetnosti so občinstvo zadivila ter se je navdušenje stopnjevalo od točke do točke. Viharno odobravanje je žela tov. Šmitova za svoj mojstrsko izvedeni ples. Sledil je tenorist, ki je pel »Glasno si pevala« iz Verdijeve Traviate in pesem iz Leharjeve »Zemlja smehljaja«. Nato je ustregla solistka Sonja Hočevarjeva med drugim z ljubko švedsko narodno »Ko bilo mi je
Kdo je proti dvojezičnemu pouku?
Ne čudimo se, da se nekateri narodni šovinisti in nestrpneži v Pliberku še do zdaj niso spametovali, ker se pač ne morejo povzpeti iz svojega prirojenega sovraštva do vsega, kar je slovensko, ter so pričeli gonjo proti ohranitvi dvojezičnega pouka na ljudski in glavni šoli. Vsi pametni starši vedo, da je za vsakega koristno, če obvlada več jezikov, še posebno jezik naroda soseda, ker mu more to znanje v življenju samo koristiti. Toda narodna nestrpnost in okorela ozkosrčnost jim tega ne dopušča ter so se zarotili okrniti mladino za pridobitev znanja slovenskega jezika, govorice, s katero imajo v vsakdanjem življenju vedno opravka. Vsakdo ve, da si otroci igraje prisvojijo znanje slovenskega in nemškega jezika, Če pokažejo le nekoliko dobre volje in jim nespametni starši doma ne grenijo veselja do učenja.
Čudimo pa se, da se poslužujejo za to akcijo proti vzdržanju slovenskega pouka nekega Florijana Kurath,a, ki ima za seboj prav »rjavo« politično karijero in menda zato ni ravno najbolj primeren besednik v demokratični Avstriji. Treba pa je po-
Kratke Testi iz Koroške
Koroški potovalni urad ima za tekoče leto že mnogovrstna potovanja v načrtu. Predvidene so vožnje na Portugalsko, v Francijo, Južno Italijo, Grško in drugam po Evropi. Stroški potovanj bodo primeroma nizki, na primer za 15-dnevno potovanje 1500 šilingov, za 17-dnevno potovanje 1980 šilingov, za 25-dnevno potovanje 2985 šilingov za osebo. Potovalni urad je uvedel letos edinstveno novost v Avstriji, ki bo omogočala, da bodo potovanja prijetneja in tudi cenejša, K avtobusom skupinskih potovanj bodo namreč priključili prikolico s kuhinjo, in potnikom se ne bo treba hraniti v dragih hotelih in restavracijah. Minuli teden so na Novem trgu razstavili takšen kuhinjski voz, ki je vzbudil zanimanje številnih interesentov in radovednežev. Priklopni voz obsega popolno kuhinjo in bife. Oddelek za kuhinjo je prostoren dovolj, da lahko delajo. Štedilnik bodo kurili s tako imenovanim propanskim plinom, ki ga • bodo vozili s seboj v velikih jeklenih steklenicah.
Na strehi imajo zložljive mize in stole. Ob času kosila bodo prekinili vožnjo, razvrstili mize ter stole in potniki bodo lahko obedovali. Preskrbljeno pa bo tudi, da bodo potniki prehranjeni tudi zvečer In zjutraj, čeprav bodo prenočevali v hotelih.
V občini Einode je šestinšestdesetletni kmet Matija Trattnig zgubil svoje življe-
nje na zelo tragičen način. Ker je bil občuten mraz, se je hotel rano zjutraj okrepčati s požirkom žganja. Stopil je k stenski omari,kjer je imel shranjeno steklenico žganja. V omari sta bili dve enaki steklenici od katerih je kmet eno vzel in krepko nagnil, ker je bil mnenja, da je v njej orehovo žganje. Toda, primerila se usodna pomota. V steklenici je bil z žganjem pomešan akonit, nek rastlinski strup, ki so ga uporabljali za zdravljanjc živali. Kamlu mu je postalo slabo in se skoraj ni mogel več vzdržati na nogah. Izpil je količino surovega mleka, toda ni mu odleglo ter je kmalu nato preminul.
Železniški ključavničar Janez Srienc je v hali za lokomotive na beljaškem zapad-nem kolodvoru stopil na streho električne lokomotive, da bi nekaj popravil. Iz nepojasnjenega vzroka je zašel v električni tokovod, pri čemer je zajel plamen njegovo obleko. Železniški uslužbenec je za-dobil življenjsko nevarne opekline ter so ga morali pripeljati v bolnišnico.
Minuli petek so odprli v Celovcu šesti kino in scer je Zveza vojnih žrtev primerno uredila dvorano za kino v gostilni Hu-delist na Siebenhugelcesti. Vsem zahtevam odgovarjajoča dvorana obsega 260 sedežev! Kino je pričel obratovati v soboto in bo dnevno dvoje predvajanj. Podjetje bo brez dvoma uspevalo, ker je Kanalska naselbina obljudena z okoli 2000 družinami.
vedati, kakšnih ljudi se šovinisti poslužujejo. Ta Florijan Kurath jih je že nekdaj poslušal in jim nasedal. Kot bivši ilegalni nacist se je udeležil leta 1934 znane nacistične vstaje in marširal proti orožniški postaji. Po »puču« je bil obsojen ter so ga po dveh letih zaradi dogovora med takratno Nemčijo in Avstrijo amnestirali. Zaradi svojega »trpljenja« je postal »Blut-ordenstrager« in med vojno zavzemal funkcijo »Zeljenleiterja« NSDAP na Blatu. Po vojni ga je zasedbena oblast zaprla in ga obsodila na zaplembo premoženja.
Takrat, po vojni, pa je tudi pobiral podpise in sicer zase in to pri zavednih Slovencih, da bi mu pomagali iz internacije. Brez dvoma so se našli tudi dobri slovenski ljudje, ki so mu ustregli.
Zato pa se ljudje čudijo, da se je prav ta človek dal ponovno vpreči v šovinistični voz. Prav tako pa so postali ljudje za izkušnjo bogatejši, kajti zdaj lahko dobro vedo, kdo je v prvih vrstah za odpravo dvojezičnega pouka na naših šolah. Ta primer je to gonjo jasno osvetlil, da so priganjači te akcije v vrstah bivših še nepoboljšljivih nacistov in njim blizu stoječih reakcionarnih krogih. Vemo, kdo so ljudje, ki hočejo še vedno živeti od spora in nesoglasja v deželi. Navedli smo iz Pliberka samo en tipičen primer, ki pa seveda ni osamljen, temveč so taki pojavi tudi po drugih krajih na Koroškem, kjer vlada ista miselnost.
VABILO
Smučarska sekcija Slovenskega fizkul-turnega društva Št. Janž v Rožu priredi v nedeljo, dne 7, februarja 1954, ob 10. uri dopoldne
veleslalom
iz šentjanških Rut do Št. Janža
Vabimo vse smučarje od 14 let naprej, da se udeležijo tekme. Na tekmi sodelujejo tudi smučarji iz Črne v Mežiški dolini.
16 let« ter je dosegla nepopisen uspeh. Nato si je spet osvojil srca vseh tenorist Drago Čuden, nakar je žela posebno odobravanje Breda Šmitova s plesom vražice iz baleta »Vrag na vasi«. In še je servirala tov. Sonja Hočevarjeva nekaj prekrasnega iz Straussovih »Pomladanskih zvokov«. Ob spremljavi orkestra je zapela tov. Zlata Gašperšičeva šanson »Na Dolenjskem je lepo« ter pesem iz najnovejšega slovenskega zvočnega filma »Vesna«.
Kakor rečeno, kulturni del prireditve je bil za vse navzoče nadvse izreden in bogat užitek, doživetje, zaradi katerega samega se je že izplačalo podati se v Celovec.
Po absolviranem kulturnem delu je plesni orkester neutrudno in prekrasno igral komad za komadom. Le redkokdaj je velika večina naših ljudi imela priložnost uživati tako dovršeno glasbo. In naravno je, da je odlična godba izzvala par za parom in kmalu je zavalovalo nešte-tno parov, predvsem mlajših, pa tudi starejših, v lahnem, sproščenem plesu. Skoraj prav vsi so se vključili v plesno veselje in vrvenje. Kljub temu, da je dvorana prostorna, se niso mogli vsi naenkrat uvrstiti med plesne pare. Pri omizjih je vladalo najprisrčnejše in radostno razpoloženje. Vse je bilo dobre volje, nasmejano in kratkočasno. Prav tako je vladalo v zgornjem prostoru, kjer je tudi kmečka godba neutrudno igrala, najboljša. Židana volja, iskrenost, dovtip in smeh. Nemalo je k dobri volji doprinesla tudi izborna kapljica vina iz jugoslovanskih brd in brezhibna postrežba.
V takem neskaljenem razpoloženju ni nikako čudo, da so ure potekale kakor v snu. Vse prekmalu je potekal čas, prišla je polnoč in z brzino se je čas nagibal v zgodnje in pozne jutranje ure. Toda le malokateri se je hotel ločiti iz prijetne družbe in številni gostje so vztrajali do konca.
Noč od 31. januarja na 1. februarja 1.1. bo ostala vsem številnim udeležencem »Slovenskega plesa« v trajnem in prijetnem spominu. Bilo je doživetje, o katerem se govori v mestu in na podeželju. Mnogi že zagotavljajo, da bodo prihodnje leto spet prišli in bodo privedli še druge s seboj. Tudi iz nam morda nenaklonjene strani so izjavljali, da je bil »Slovenski ples« edinstvena prireditev in odličen uspeh. Naša prireditev »Slovenski ples« se je dostojno uvrstila po kvaliteti in uspehu med številne velike družabne prireditve v Celovcu.
Letošnja zima ni prizanesla
Letošnja zima, ki je v začetku dolgo prizanašala s snegom in mrazom, je nekako od polovice januarja skoraj v celi Evropi zamujeno temeljito nadoknadila. Meteorološke postaje javljajo o sibirskem mrazu, ki je zajel evropsko celino. Poročajo, da je val mraza povzročil do zdaj 37 smrtnih žrtev. O močnih snežnih zametih poročajo iz Južne Italije. V Trstu brije burja s 100 kilometrsko silo, sploh poročajo o najnižjih temperaturah iz številnih evropskih mest, kakor jih že dolgo ne pomnijo.
Od nedelje na ponedeljek so imeli v Berlinu m Frankfurtu najmrzlejšo noč od leta 1^46/47 ter je padla temperatura do 24 stopinj pod ničlo. Pravijo, da so si hotele delegacije štirih v nedeljo ogledati mesto, toda so zaradi mraza raje ostale v toplih hotelih. Zaradi mraza je tudi otež-kočena preskrba vode v Berlinu.
Val mraza je zahteval dozdaj sedem smrtnih žrtev v Franciji. V Loniehtu so našli dva moška, ki sta zmrznila,v stanovanjih, v Le Havre pa sta se dva druga moška zgrudila na cesti. V Burgundu je
zmrznilo na avtomobilu natovorjeno vino. V Londonu je zaradi mraza primrz-nilo več podzemskih železnic na tračnice ter je moralo posebno moštvo šele led odtajati. Tudi v mnogih drugih krajih v Angliji in na Holandskem je bil zaradi leda, snega in mraza avtobusni in železniški promet ustavljen. V različnih krajih na Poljskem je v ponedeljek temperatura padla na 33 stopinj pod ničlo. V Moskvi je znašala temperatura 19 stopinj pod ničlo. V Beogradu je neprenehoma snežilo 30 ur in so morali promet na cestni železnici tudi prekiniti. Močne snežne padavine so javljali iz Severne Italije v Apeninih in v Abruzzih, dočim v nekaterih primorskih področjih neprestano dežuje. V Polesini je več sto hektarjev zemlje poplavila reka Pad. Na cesti Napolj-Pescara je bilo več sto motornih vozil blokiranih.
ali v pon , v. Salzb
minus 19°, na Semmeringu minus 22°, v Celovcu minus 11°, v Gradcu minus 16,J. Nlv Dunaju je zamrznilo več vodovodnih cevi.
Na Dunaju so zaznamovali v ponedeljek minus. 18° temperature, v Salzburgu
grcspcdarski po men prašičereje

NAPREDNIH GOSPODARJEV
UREJUJE SEKRETARIAT SLOVENSKE KMEČKE ZVEZE
Jng. 5Yacc TSachbav :
Opomba uredništva: Kakor vsi znaki kažejo, bosta poleg proizvodnje mleka reja in pitanje prašičev letos in tudi za naprej še najbolj donosni panogi našega kmetijstva. Rentabilnost je vendar odvisna od načina reje in pitanja. Zato je prav, če se ta vprašanja v tem in naslednjih člankih še enkrat osvetlijo.
Slehernemu kmetovalcu je poznan pomen prašičereje že po tem, da ob pravilni vzreji in racionalnem pitanju beleži največ dohodkov v svojem gospodarstvu in da mu prašičereja vloženi denar zelo hitro vrača. Prašič krije v glavnem potrebe po mesu in masti v ljudski prehrani in je nenadomestljiv. Medtem ko govedo najbolj predela v kakovostna živila kot so mleko in meso vsa tista krmila, ki jih pridelujemo največ t. j. seno in slamo, prebavijo prašiči iz gomolinic in žit več hranljivih snovi kot govedo in dajo veČ prirastka. Prašiči dajo iz enake količine prebavljenih snovi približno eno tretjino več prireje kot govedo. Oni so najhitrejši proizvajalci mesa, ker se naglo razmnožujejo in hitro rastejo. Vsi vemo, da pri dvakratnem prasenju lahko dobimo od svinje tudi 20 in več pujskov, mladičev, katerih povprečna teža se giblje od 1 do 1.5 kg. Ob pravilnem krmljenju oziroma pitanju bo prašič v 7—9 mesecih težak 120 kg ter bo dal okrog 30 kg slanine in enkrat več mesa.
Če nam svinja na leto skoti dvakrat do osem pujskov, bomo prvo gnezdo lahko že isto leto zaklali in s tem dobili 480 kg mesa in okrog 280 kg slanine, ostalih osem mladičev pa obdržali za nadaljno vzrejo oziroma pitanje v naslednjem letu. Že iz tega preprostega računa vidimo, kako odločilno že samo ena dobra plemenska svinja vpliva na našo denarno bilanco in s tem na celotno gospodarstvo.
Tečaji Slovenske kmečke zveze
V prihodnjem tednu bo imela SKZ tečaje o potrebah spremembe gospodarjenja, pridelovanja in vnovčevanja semenja ter o vsakodnevnih vprašanjih na naših kmetijah v naslednjih krajih:
8. februarja ob 9. uri dop. v Žvabeku, gostilna Srienc,
8.	februarja ob 19. uri v Globasnici, go-
stilna Šoštar,
9.	februarja ob 14. uri v Škofičah, za-
družni dom,
10.	februarja ob 19. uri v Apačah pri Za-blačanu,
12. februarja ob 19. uri v Ledenicah, gostilna Ravš,
14. februarja ob 14. uri v Slovenjem Piaj-berku, gostilna pri Foltu.
Člani Slovenske kmečke zveze so k udeležbi prisrčno vabljeni.
Jasno pa je, da je uspeh prašičereje odvisen od dobrega poznanja cele problematike vzreje in tudi tržnih razmer. Vsakemu je znano, da so cene prašičev v juliju in avgustu najvišje, da tja do Božiča polagoma, potem pa hitro padajo. Desetletja velja že isti zakon in bo verjetno tudi naprej držal. Turisti bodo tudi nadalje v še večji meri obiskovali naše pokrajine v poletnih mesecih in tedaj moramo imeti naše prašiče na trgu. Seveda moramo temu primerno tudi usmerjati našo celotno prašičerejo, kar pa pri količkaj volji in znanju ni težko. Ker imajo prašiči s šestimi meseci najboljše meso in je njih cena najugodnejša, moramo svinje tudi pripuščati ob času, da bodo kotile januarja in julija. Pripuščali jih bomo torej septembra in marca. Januarski pujski bodo tehtali ob pravilni krmi in držanju v juliju okrog 100 kg in bodo za prodajo najbolj pripravni. Julijske pujske bodisi prodamo kot tekače, ali pa jih opitamo do Božiča.
Povsem napačno je, da marsikje še pustijo, da svinje kotijo samo enkrat letno.
Trenutno je na kmetiji še največ časa. Napravljajo se drva ali pa je delo na skednju. Žito je večinoma že omlačeno. V preteklem letu so bila naša žita močno napadena od sneti, predvsem pa rje. Zaradi teh bolezni se žito ni moglo dobro razviti in imeli smo nizek pridelek.
Za dosego višjih donosov je zato nujno, da gojimo bolj odporne sorte. To bomo dosegli, če menjamo seme in posejemo žlahtne zdrave sorte, pridelane v našem okolišu. Ravno pri jarih žitih, ovsu in ječmenu, ki na Koroškem razmeroma dobro uspevata, polagamo premalo važnosti na dobro seme. Res je, da niso vsi v stanju letno kupovati večje količine semena. Zato je nujno, da pripravimo žito v zimskih dneh, ko nam čas dopušča.
Sedaj se poslužimo vaških čistilnih naprav, da odberemo najboljša debela zrna. Samo zdravo in debelo zrno lahko da močno rastlino. S suhim razkužilom lahko takoj razkužimo žito, da bo pripravljeno. Da ugotovimo kalivost semena, vzamemo iz kupa nekaj sto zrn. Na dva ali štiri krožnike, v katere smo dali pivnik, kos celuloznega ali drugega z vodo prepojenega papirja, naštejemo po sto zrn žita. Vse skupaj bomo dali na topel prostor, najbolje na okno v kuhinjo. Čez 12 dni (če je bila primerna temperatura) lahko preštejemo vzkaljena zrna in ugotovimo odstotek kalivosti. Kalivost pa naj bi bila vsaj okrog 90%.
Kdor je pa v stanju, da si kupi novo seme, naj sc najprej zanima za uporabno
V takem primeru bo prašičereja sigurno nerentabilna. Drugo gnezdo mora na mreč kriti celotne stroške prvega gnezda, če hočemo imeti trud dobro poplačan.
Naše kmetice zastopajo večkrat mnenje, da se mora svinja po prasitvi izpo-čiti in jo iz tega razloga pripuščajo samo enkrat letno, kar je vse prej kot pravilno. Ob pravilni krmi bo ostala svinja tudi po prasitvi v dobri kondiciji in jo lahko ponovno pripustimo.
Večkrat se tudi zgodi, da svinjo po prvi prasitvi in to večinoma prvesnico spitajo za zakol, ker je dala premalo ali pa preslabotne mladiče. Znano je, da svinje pri 3. do 5. prasitvi dajo najboljše pujske, čeprav prvi porod ni bil pohvale vreden. Vsekakor pa se lahko pri prvi prasitvi izkaže, da svinja ni primerna za nadaljno pleme, bodisi, da mladiče žre, z njimi slabo ravna ali pa ima mogoče premalo seskov za prehrano malih ali pa da so njeni mladiči slabotni. Tukaj pa smo napravili napako že pri odbiri plemenskega materiala, če plemenske svinje nismo mogoče prerano pripustili.
vrednost, ki je razvidna na etiketi vreče. Priporočali bi v naših krajih naslednje sorte ječmena.
I s a r i a : srednje zgodna, visoko donosna zahtevna sorta. Isaria-ječmen lahko sejemo na suhih tleh. Odpove nam pa na mokri, kisli, težki, glinasti in peščeni zemlji. Lahko ga sejemo tudi v višjih (do 800 m) sončnih legah. Je srednje zgodnja sorta. Najbolj nam ječmen uspe, če ga posejemo za okopavinami in sicer za peso.
Heine Haisa je sorta, ki jo še premalo poznamo v naših krajih. Hvaležna je za dobro gnojenje. Pri lanskih poskusih se je prilično najbolje izkazala.
Od ovsa pa priporočamo:
E n d r e s (beli oves):	Odporen proti
sneti. Visoko donosen in rano zori. Sejemo ga uspešno tudi še v višjih legah in peščenih, lahkih zemliinah. Čeprav skromen, je hvaležen za dobro gnojenje.
Flamingstreue (rumeni oves) je odporen proti sneti. Se v mladosti hitro razvije ter rano zori. Sejemo ga lahko tudi v lahke zemlje. Sušo dobro prenaša tako. da lahko računamo s sigurnim pridelkom. Slama je dobra za krmo. Hvaležen je za večjo dozo kalijevih in fosfornih gnojil.
Kmetje! Z menjavo dobrega, odpornega semena bodo vaše njive bolj čiste in pridelek bo višji. Če se pa odločite za originalno seme, ga naročite pri Južnokoroš-ki semenarski zadrugi.
Ferdo Hobel
slabše zemljišče. Prav tako ni mogoča obratna zamenjava, razen če se prizadete stranke o taki zamenjavi med seboj sporazumejo.
6.	Oddaljenost zemljišč od gospodarskih poslopij ne sme biti večja od povprečne oddaljenosti prejšnjih zemljišč. Lahko pa je tudi večja, če se »stranka« s tem strinja.
7.	Manjše razlike v vrednosti med starimi in novimi zemljišči je mogoče kriti v denarju.
8.	Pri gozdnih zemljiščih je treba skrbeti, da med starim in novim zemljiščem ni posebne razlike v sestavu in starosti nasada; morebitne razlike se krijejo v denarju.
Priprava zložitvenega načrta
Na podlagi teh načel izračuna agrarna okrajna oblast za vsak primer posebej novo površino zemljišč in morebitno potrebo kritja razlike v denarju. Po tozadevnih zakonitih določilih upošteva pri tem tudi še morebitno zanemarjenost zemljišč ali pa zboljšanja, ki so bila pred kratkim izvedena, ki pa še ne kažejo učinka, nadalje ograje, lope za seno ali pa posebno vrednost drevja in grmičevja. Enako upošteva pri tem služnostne pravice in bremena. Če le gre, razveljavi služnosti brez odškodnine, v nasprotnem
Kaj naj vezno o varstva rastlin
(Nadaljevanje)
Poljski slinar (Ackerschnecke)
Napadene rastline so objedene in kažejo sluzaste sledove. V svetlobi se sledovi svetlikajo v raznih barvah. Polža samega je težko videti. To samo ponoči in v oblačnem vremenu.
Polž je dolg 3—5 cm, brez hišice, podolgovat in siv. Ta vrsta ima mrežaste znake in je na. zadku vidno vklinjena.
Da ga lahko vidimo, iščemo polža v večernih urah, kakor tudi pri umetni razsvetljavi žepne baterije. Našli ga bomo pri mladih sočnih rastlinah, čez dan pa pod kamenjem, pod listjem in pod travno rušo.
Zatiranje:	v večernih urah mu nastavimo
razne vabe v kupčkih. Take vabe bi bile „Epro“, „Spezial In.ficin“, „Meta“ in druge. Pesti velike kupčke teh sredstev polagamo v razdalji 25 cm. Na ha bi porabili okrog 100 kilogramov sredstva. Lahko ga pa tudi polovimo in sicer tako, da samo pripravljamo skrivališča. To Je listje od zelja, kumar, ali rabarbare, stara opeka ali deske. Lahko se pa tudi nastavljajo koščki korenja, jabolk ali buč in se tam polove. Trosimo tudi apneni prah in sicer dvakrat po vrsti.
Žitna rja
Na listih, steblih in plevah rastlin vi dimo majhne rumenkaste pegice, tu se je tvorilo podgobje ki s posebnimi bradavicami srka rastlinske sokove. Na ta način je rastlina ovirana pri normalnemu razvoju in zaostaja. Slama je manjvredna, klasi, oziroma zrno se slabo razvije in ostane drobno.
Rja mora imeti vmesnega gostitelja. Pri progasti rji je to češmin. Na češminu špore prezimijo. Spomladi pa okužijo na novo naše polje. Rje so specialne. Saj ena vrsta napada samo določeno sorto.
Vlaga in toplota nedvomno vplivata na razvoj podgobja. V letih ko je žitna rja močno razpašena (leto 1953) nam prizadene hude izgube, včasih celo popolnoma uniči žitna polja.
Važno je gnojenje. Veliko dušika povzroča močnejši napad, dočim obilo fosforja in kalija jačata odpornost rastline. Gojimo odporne, zgodaj dozorevajoče sorte! Nasadi ne smejo biti pregosti in na zapadni strani gozda. (Senene lege, kjer se vlaga dolgo zadrži)
Rumena rja (Gelbrost)
Ta rja napada pšenico in ječmen, delno jo najdemo tudi na rži. Spoznamo jo na dolgih sporednih črtah, ki preidejo na cel list. Pojavi se v drugi polovici maja.
Ržena rja (Braunrost)
Spoznamo jo po pikčasto razmetanih, rjasto rjavih ležiščih trosov. Prezimi na njivi, zatiramo jo s iztrebljenjem vmesnega gostitelja (volovski jezik). Ta vrsta rje v raznih variacijah napada tudi pšenico in ječmen. Okužba se vrši okoli začetka junija.
(Se nadaljuje)
primeru ostanejo zemljišča obremenjena s služnostmi. Z novimi služnostmi je mogoče zemljišča obremeniti le, če je to iz gospodarskih ozirov nujno potrebno.
Vse to so še vedno podrobne priprave za zložitveni načrt sam. V okvir teh priprav spada tudi načrtovanje novih potrebnih skupnih naprav (tekališč, pašnikov, mostov, žičnic, zaščitnih obrežij pri potokih etc.) Pri tem načrtovanju mora agrarna okrajna oblast poslušati mnenje odbora strank. Če se stranke ne morejo sporazumeti o izločitvi za te namene potrebnih zemljišč, se izločitev kljub temu lahko izvrši, vendar le v breme strank, ki se z izločitvijo strinjajo, kar pomeni, da dobijo pozneje pri dodelitvi toliko manj zemlje, kakršen je njihov delež na teh skupnih napravah.
Po vseh teh pripravah izdela oblast načrt o razdelitvi sedanjega skupnega območja zemljišč. Pri tem je seveda treba povdariti, da ta včasih tudi leta trajajoči postopek nikakor ne okrnja pravic strank do izkoriščanja svojih starih zemljišč. Meje med zemljišči območja, kjer se zlo-žitev pripravlja, veljajo v praksi naprej, odpravljene so le na papirju. Šele ko je stopil razdelitveni načrt v veljavo in so potegnjene nove meje, preneha v praksi staro lastništvo in stopi v veljavo novo.
(Se nadaljuje)
Kje je kmetovalcu iskati pravico?
(4 nadaljevanje)
Ko so zemljišča, ki so določena za zlo-žitev, obmejena in popisana, ko je njihova vrednost ocenjena in so prizadeti (stranke) pregledali predložen jim izkaz stanja posesti (Besitzstandsnachweis) in ocenjevalni načrt (Bewertungsplan), se po preteku določenega roka.(en teden) za prizive in po rešitvi teh nadaljuje postopek za zložitev.
V sporazumu s »strankami« se v nadaljevanju postopka sedaj ugotovijo zemljišča, ki so bila doslej skupno izkoriščana ali so služila namenom celote (n. pr. lope za mlačenje žita, sejmišča, skladišča, teka-lišča, mostovi, bregovi ob potokih).
Dodelitev novih zemljišč je vezana na zakonita načela
Šele ko je tudi to urejeno, se lahko prične s konkretnimi pripravami za dodelitev novih zemljišč. Za razsodbo o dodelitvi novih zemljišč veljajo naslednja zakonita načela:
1.	Vsak lastnik ima pravico do povračila polne vrednosti svojih zemljišč, ki jih je imel pred zložitvijo; če je le mogoče, morajo biti nova zemljišča v pogledu na rodovitnost in lego enaka z dosedanjimi zemljišči.
2.	Obseg in vrednost starih zemljišč sta podlaga za dodelitev novih zemljišč.
3.	Zemljišča, ki imajo zaradi svoje lege in načina izkoriščanja za kmetijo posebno vrednost, morajo biti dosedanjemu lastniku vrnjena, če mu ni mogoče dodeliti enakovrednih zemljišč. Taka zemljišča so n. pr. gradilišča, okolica spomenikov in družinskih grobov, hišni vrtovi ob poslopjih, parki in z zidom ograjena zemljišča, nadalje zemljišča, ki so trajno namenjena za zele-njadne in sadne vrtove ter zemljišča, kjer se koplje gramoz, pesek, mavec, šota ali lomi kamen in zemljišča, na katerih so zdravilni vrelci.
4.	Lega novih zemljišč k kmetiji mora biti bolj ugodna od lege starih; zemljišča pa morajo imeti tudi odgovarjajočo obliko in poskrbljeno mora biti tudi za ustrezna dovozna pota.
5.	Razlika obsega in vrednosti med starimi in novimi zemljišči lahko znaša eno petino vrednosti ali obsega, vendar je treba skrbeti, da ostane ta obseg in vrednost v dosedanjem razmerju. Torej ne gre, da bi nekdo za prej manjše zemljišče v dobri legi in z dobro rodovitno zemljo pri zložitvi dobil znatno večje, toda po legi in zemlji znatno
Ze sedaj mislimo na vitjeedno
setev
ZA GOSPODINJO IN DOM
Nov zastor lahko prijetno izpremeni nemoderno sobo
Elegantna večerna obleka iz črnega rips-blaga s tričetrtinskimi rokavi, ozko ukrojenim krilom in ozkim pasom
	
PRAVNE ZADEVE V PRIMERIH	
Igra v otroku vzbudi ljubezen do dela
Starši imajo do svojih otrok veliko dolžnosti — naučiti jih morajo živeti.
Otroci pri igranju posnemajo življenje odraslih. Zato moramo na njihovo igro vzgojno vplivati in paziti, da se bo otrok pri igranju nečesa naučil, da se bo razvila v njem ljubezen do dela. Igra je namreč tesno povezana z delom. Najbolj zaželje-ne igrače so predmeti, ki jih uporabljajo odrasli. Kupujmo jim vedno le preproste igrače, kocke, svinčnike, slikanice, kjer del skic še ni pobarvanih in podobno. Otrok bo s fantazijo lahko tudi sam nekaj novega napravil iz njih.
Kuharski recepti
Ponadova juha
3 žemlje, 2 jajci, presno maslo.
Žemlje daj v lonec in nalij nanje toliko mrzle vode, da jih prekrije. Ko so žemlje že namočene, postavi na štedilnik, pridem košček presnega masla in dobro razmešaj. Nato zali j z vrelo zelenjavno juho ali slano vodo in pusti nekaj časa vreti. Juho odišavi z zribanim muškatnim orehom in žafranom. Ko je kuhana, v loncu za juho dobro vmešaj dve jajci ali samo rumenjake in med mešanjem vlij juho.
Nikakor ni prav, da nekatere matere zabičujejo otrokom: »Igrač ne posojaj drugim, pa naj jih še njim kupijo!« Morda je to le varčnost in se matere niti ne zavedajo, da s takm ravnanjem podpirajo v otroku egoistične težnje, ki lahko škodljivo vplivajo na oblikovanje njegovega značaja. Zato je bolje, da take opomine opustimo. Čut odgovornosti do drugih otrok, do tovarišev pri igri in do manjših bratcev in sestric moramo pri otroku že zgodaj vzgojiti.
Igra je tista, ki v otroku najlaže in najhitreje vzbudi ljubezene do dela, ki v njem ustvari zavest, da je sam nekaj napravil. Pričenjal bo razumeti, da delo ni nasilje nad naŠo voljo, da je to le svobodno jzražanje volje do življenja. Otrokom pripovedujmo enostavno bajko o življenju. Že od prvih dni zavestnega odnosa do sveta naj polagoma spoznavajo vse, kar so ustvarila nešteta pokolenja do njegove dobe. Tudi njihove aktivnosti ne smemo zavirati, pospeševati jo moramo in jih naučiti ceniti delo. Izvedo naj, da nobena druga sila ne napravi človeka tako velikega in tako modrega kot svobodno delo.
Zastor naj bi posredoval med preobilico zunanje svetlobe in svetlobe v prostoru, hkrati pa naj bi zakril okenski okvir. Zato je razumljivo, da so zavese iz tankega, mehkega in prozornega blaga. Tudi moderna higiena je narekovala nove vrste zastorov ter zahtevala, da se odpovemo zavesam s težkimi resami, naborki in našivi. Vsi ti okrasi niso nič drugega kakor imenitno zbirališče prahu in bacilov. Čim preprosteje je zastor krojen, tem lepši vtis naredi na človeka. Takšna izprememba je potrebna tudi v še tako starih in nemodernih stanovanjih.
Zastor krojimo lahko tako, da je sestavljen iz treh delov: iz dveh stranskih in enega zgornjega dela. V dnevnih sobah in v delovnih sobah se pa omejimo lahko tudi samo na zgornji del zavese. Z novimi kroji zastorov so prišle v modo tudi nove vrste blaga. Tako šivamo zastore zdaj iz tenkega in prozornega etamina, iz raznih svil in umetnih čipk.
Nov zastor lahko izpremeni nemoderen prostor tako, da se v njem dobro počutimo in nam kaj kmalu postane priljubljen in domač. Zato bi morali biti pri izbiranju blaga še posebno preudariti in natančni, da bodo zastori res okras sobi in oknu.
ZDRAVSTVENI KOTIČEK
Črv — gnojenje posebne vrste
Časovne zanke v zakonih
Čas, to so leta, meseci, tedni in dnevi, v katerih moramo po zakonu nekaj storiti in izvršiti, imenujemo rok, Nemci pa imenujejo to z besedo »Frist«.
V »Slov. vestniku« smo že čitali, da je treba vsako škodo iztožiti najdalje v treh letih od dneva, ko smo zvedeli za škodo in poškodovalca, sicer bi bilo prepozno; da moramo najdalj v treh letih izpodbijati nepravilen testament, zahtevati dolžni delež ali povišanje, začenši od razglasitve zadnje volje; da je treba v treh letih izpodbijati pogodbe radi prikrajšanja nad-polovične vrednosti, ali pa radi pomote pri pogodbi, in več sličnih slučajev. — Prav tako ste v »Slov. Vestniku« že brali, da se pri zastaranju zgubi in pri pripose-stvovanju pridobi lastnino premičnin pod gotovimi pogoji v treh letih, da je treba terjati zaostale obresti najdalje v treh letih, da ne zapadejo; prav tako druge zaostale letne dajatve in izvršitve, plačila obresti, užitke, najemnine in zakupnine, zaslužke iz službenega razmerja, zaslužek zdravnikov, advokatov, babic, notarjev in tako dalje. — Brali ste, da zastarajo služnosti navadno v treh letih, brez izjem tudi to ni, včasih traja zastaranje 30 let. Naše bralce bomo še večkrat poučili o raznih takih važnih rokih, ki še niso v zvezi s sodnijo ali oblastnijami, kako se jih pridobi in kako zgubi!
Kadar pa imamo opraviti s sodnijo ali kakšno drugo oblastjo in sprejemamo razsodbe, odloke in razna naročila, če smo toženi ali če tožimo, če smo priče ali izvedenci, takoj naletimo na druge, včasih prav kratke, boli skrite ali tiskane roke, tudi na take, ki jih moramo vedeti sami, pa smo hudo tepeni, če jih ne razumemo ali ne vemo. Navedli bomo nekaj primerov, danes in prihodnjič:
Če je kdo motil koga v zadnji, dejanski in mirni posesti, ima oškodovani pravico, da zahteva najdalj v tridesetih dneh s tožbo od sodišča upostavitev v prejšnje stanie.
Trideset dni pa se računa drugače kakor sicer, tako, da se ne upoštevajo dnevi, ko hodi tožba po pošti, niti ne nedelje! Če se bi na primer letos zgodilo motenje 27. marca, in bi zvedeli to 28. marca, bi bil zadnji dan za vložitev tožbe v nedeljo dne 26. aprila. Ob nedeljah se pa navadno pri sodnijah ne sprejemajo tožbe in ce se pošlje po pošti, pride že prepozno! Torej vse, kar je treba — par dni prej!
Sedaj pa vzemimo, da sbdnik tožbo odbije in se mi hočemo pritožiti. Slišali smo, da se navadno pritožbe, prizive, — nemško »Berufung« — vloži v 14 dneh in si pustimo čas preko osem dni. Zamudili smo, ker je proti končnim sklepom v takih zadevah mogoč samo rekurz, ne priziv in sicer v osmih dneh! Brali pa boste, če temu premišljeno sledite, še o raznih drugih važnih zankah, ki jih vam bomo ščasoma obrazložili, da ne bi trpeli po nepotrebnem, škode!
Pretaknjena pljučna pečenka
do 1 kg pljučne pečenke, prekajeno slanino, mešane dišave, mast in kozarec vina.
Meso operi, mu oberi žile in potegni z njega kožo, potem ga na gosto pretakni s prekajeno, popoprano ali ^pricirano' slanino. Nadrgni ga z mešano dišavo (limonova lupina, kumina, česen, poper, peteršilj itd.) in nasoli. Potem ga deni v kozico, polij z razgreto mastjo, pridaj nekaj žlic vina, lahko tudi žile in kože, ki si jih prej odstranila. Pokrij in pari. Med dušenjem pridno polivaj. Pari 1 do 2 uri. Ko pečenka zarumeni, odlij odvišno mast, pa prilij malo juhe in po okusu lahko še tudi vina. Sok malo prevri. Pečenko lepo zreži, zloži na krožnik, polij s pečenkinim sokom in serviraj.
Orehovi štruklji
Za testo: V2 1 bele moke, košček presnega masla, sol in mlačno vodo.
Za nadev: J4 1 zmletih orehov, žlico drobtin, 2 jajci, 2 žlici sladkorja, % 1 smetane in dišave.
Iz moke, presnega masla, malo soli in mlačne vode naredi vlečeno testo. Nato vmešaj 2 rumenjaka, 2 žlici sladkorja, smetano, malo klinčkov, cimeta, limonovo lupino. Zdaj še rahlo primešaj trd sneg dveh beljakov, Vi 1 zmletih orehov in žli-CO' drobtin. Spočito, vlečeno testo razvleči in ga pomaži s pripravljenim nadevom, rahlo zavij skupaj ter deni v namazano, podolgovato pekačo, pomaži ga še z raztepenim jajcem, polij z zajemalko mleka in peci približno 20 minut. Pečenega razreži na koščke in potrosi s sladkorjem.
RADIO CELOVEC
Dnevne oddaje' razen ob sobotah in nedeljah: 6.15 Jutranja glasba — 8.15 Kaj kuham danes? — 8.30 Pozdrav zate — 10.15 in 11.00 Šolska oddaja — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo (razen poned.) — 11.45 Za podeželsko
udstvo — 12.00 Opoldanski koncert — 15.00
olska oddaja — 17.10 Popoldanski koncert.
Poročila dnevno: ob 6.00, 7.00, 8.00, 12.30, 17.00, 19.45, 21.45 in 23.55 uri.
Sobota, 6. februar:
8.45	Športni obzornik — 10.45 Veder do-
poldne — 14.30 Pozdrav zate — 15.15 Kulturno zrcalo tedna — 15.30 Iz vseh dolin zveni — 16.15 Pester konec tedna —	17.40
Philips-revija — 20.00 Športna poročila — 20.05 Čarovnik — 22.30 Plesna glasba.
Nedelja, 7. februar:
7.20 S pesmijo pozdravljamo in voščimo — 8.10 Kmečka oddaja — 8.20 Vedro se pričenja teden — 10.00 Maša — 11.45 Vedra oddaja — 14.45 Pozdrav zate — 16.15 Šolska oddaja — 18.30 Udar na udar — 19.00 Glasba — 20.00 Športna poročila.
Ponedeljek, 8. februar:
10.45	Iz ženskega sveta — 11.00 Šolska od-
Črv (kukec) se napravi na prstih. Ljudje ne vedo vzroka, zato mislijo, da se napravi sam od sebe. V resnici se nekaj ur ali dni pred tem zbodemo (trn, igla, trska in podobno), opraskamo ali odrgnemo in seveda že tudi pozabimo na neznatno poškodbico. Rana, ki skozi njo pridejo bacili, je torej tako majhna, da jo komaj vidimo, včasih pa je sploh ni videti.
Začne se z neznatnim kljuvanjem, ki se hitro stopnjuje in postane zelo neprijetno. Prst je vroč, rdeč in otečen. Pri podkožnem črvu se v nekaj dneh vse dobro izteče. Gnoj predre kožo in izteče, bolečine prenehajo, oteklina splahne in vse je pozabljeno. Vedno pa ni tako. Le prerada se začne gnojiti kita ali celo kost (kitni, kostni črv). Zadeva se vleče dneve, tedne in mesece, otečena in boleča je vsa roka in konec je kaj žalosten:	kita zgnije in
odpade, prav tako kost. Odmrla kita pride na dan kot rumenkasto bel črv (odtod ime). Seveda je prst izgubljen; ukrivljen, negibljiv in včasih skrajšan je bolj za napoto kot za korist. Najfinejši instrument, ki ga človek ima, to je roka, je za vse življenje pohabljen, manj uporabljiv.
Takoj, ko začutiš kljuvanje, vtakni večkrat zaporedoma prst v vročo vodo. Nato vzemi deščico, 6—8 cm široko, dolgo pa tako, da sega od konca prstov do sredine podlahti, jo obloži s čistimi krpami in priveži k roki. Boleč prst naj ne bo čisto iztegnjen, marveč rahlo upognjen. Okrog vrata si priveži ruto, v kateri naj počiva z opornico imobilizirana roka. Če
da ja — 14.30 Poročila, objave. Teden in mi. Iz tehnike in znanosti — 15.30 Slovanski plesi — 18.45 Glas mladine — 20.00 Smejoči se ponedeljek — 20.30 Literatura v ponedeljek.
Torek, 9. februar:
11.00 Šolska oddaja —	14.30 Poročila in
objave. Zdravniški vedež: Zimske okvare. Slike iz zgodovine — 15.30 Za ženo in družino
—	18.30 Z.a našo vas — 20.00 Mali koncert
—	20.15 „Zvok in dim“.
Sreda, 10. februar:
10.45 Iz ženskega sveta — 11.20 Pozdrav za mesto in deželo — 14.30 Poročila in objave. Za ženo in družino — 20.00 Pesnitve in pripovedke.
Četrtek, 11. februar;
10.45 Veder dopoldne — 14.30 Poročila in objave. Pesmi slovenskih skladateljev — 18.45 Kmečka oddaja — 20.00 Operni koncert. Petek, 12. februar:
10.45 Za dom — 14.30 Poročila in objave. Za naše male poslušalce — 16.30 Vsi otroci poslušajo — 18.45 Kmečka oddaja — 19.15 Zgrabi srečo! 20.00 Igra graška policijska godba.
se na ta način najpozneje v 48 urah ne umiri in se gnoj ne zbere na enem mestu pod kožo, tako da kar vidiš, kje se bo predrlo, potem ne odlašaj in pojdi k zdravniku oziroma v bolnico. Prihranil si boš mnogo bolečin in obvaroval škode za vse življenje.
Poudarjamo, da mora oboleli, vneti del telesa mirovati, ne le zato, da se zmanjša bolečina, temveč tudi zato, da se vnetje ne širi. Najboljše mirovanje je postelja in imobilizacija uda na opornici. To ne velja le za vnetje prstov, marveč za vsa vnetja in za vse rane, zlasti za globoke, raztrgane in umazane rane. Motijo se oni, ki mislijo, da so opornice potrebne samo za zlomljene noge in roke.
Aspirin še vedno zmaguje
V časopisu ameriškega zdravniškega društva so objavljeni rezultati proučevanja lanskoletne epidemije primarne influence na nekem letalskem oporišču. Iz podatkov izhaja, da aspirin bolje zdravi influenco ali gripi podobne prehlade kot antibiotiki teramicin ali eritromicin.
Ob omenjeni epidemiji so zdravili okrog 150 pacientov. Pri tistih, ki so jim dajali aspirin, je vročina padla po 30 urah, pri onih, ki so jih zdravili s teranicinom po 41, pri bolnikih, ki so jih pa zdravili z eritromicinom pa šele po 42 urah. Razumljivo je, da je zdravljenje z aspirinom tudi ceneje, saj stane tableta aspirina en cent ampula eritromicina 32, teramicina pa 35 centov.
Radio Celovec na novem valu
Konferenca, na kateri so v Kopenha-genu določali valovne dolžine, je dala oddajnima postajama Dunaj in Celovec za drugi program val 1475 kHz, to je 203,4 m. Ker pa ni bil drugi program teh dveh postaj enak, se je moral umakniti Celovec s svojim drugim programom na val 1313 kHz, to je 228,5 m. Z ustanovitvijo enotnega avstrijskega radia bodo vse sodelujoče postaje skupno sodelovale pri sestavljanju programa in ga bodo tudi skupno oddajale. Na ta način bo sedaj lahko celovška radiooddajna postaja oddajala svoj drugi program na prvotno določeni valovni dolžini, 203,4 m. Za poslušalce je to dosti ugodneje, ker je sprejem na tem valu bolj nemoten, ker na tem valu trenutno ne oddaja preveč drugih radijskih postaj.
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Frane Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10. TeJefon 16-24. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov Klagenfurt, 2, PostschlieBfach 17.
]H3EMK*]|
PROGRAM
Stran S
/'ctek, 5. februar J9)4
Štev, i (615)
Obtožujemo in terjamo pravico!
(Nadaljevanje s 1. strani)
,,Krvavi meji" hotela Andreju Sienčniku izbiti oči, ponavljajoč pri tem ogabne izmišljotine, ponatisnjene v „Krvavi meji“. Priporočamo merodajnim na državnem pravdništvu in varnostni direkciji, da bi se nekoliko zamislili ob vzdušju in posledicah, ki jih je rodila „Krvava ireja“. Posameznike so namreč ti hujskaški članki privedli tako daleč, da so — kakor je bilo to v primeru napada na Andreja Sienčnika — pobesnelo brcali žrtev potem, ko so jo z udarci po glavi zrušili na tla, istočasno pa venomer vzklikali:	„Morilcc,
bandit.. . eno oko sem ti že zbil, drugo ti še bom, potem pa te bomo ubili, kakor si ti naredil s povratniki . .Toda nedolžna žrtev, ki je ležala krvava in zatečena na tleh, je bil koroški Slovenec, prileten kmet, avstrijski državljan in zavezniški protifašistični borec, ki je pred dvema instancama avstrijskega so-diča kot tožitelj razkrinkal fantastične laži v „Krvavi meji“! Da, o tem, kam ta pot vodi, bi priporočali razmisliti tudi deželnemu prizivnemu sodišču, ki odgovornim za „Krvavo mcjo“ znižuje denarne kazni, odmerjene s strani okrajnega sodišča, in tistim organom pravosodja na Koroškem, ki odrejajo krivcem fizičnih napadov in zaničljivih psovk na račun miroljubnega slovenskega prebivalstva smešno nizke kazni.
V kolikor bosta tudi podivjana napadalca na Andreja Sienčnika deležna samo ironično nizke, to je neke vrste „tolažilne“ kazni, pa se nam nehote vsiljuje vprašanje, če se s tak-
šnim odnosom do našega ljudstva želi pripeljati do tega, da se bomo morali poleg vseh obstoječih zakonov v naši državi braniti sami? Vendar pa delimo mnenje, da to ne bi bila najboljša priprava na poti za težko pričakovano državno pogodbo, Iti si jo koroški Slovenci kot lojalni avstrijski državljani kar najbolj želimo.
Iz doslej povedanega ni težko povzeti, da je bodoče napade na demokratično usmerjeno slovensko prebivalstvo s strani pronacistiČnih in šovinističnih skupin spričo sovražnega vzdušja, ki ga je povzročila predvsem „Krva-va meja", mogoče preprečiti le tako, da se:
1.	zločin z razstrelitvijo spomenika popravi s takojšnjo obnovitvijo in poiščejo skrajne možnosti za izsleditev krivcev;
2.	da se odgovorni za objavo »Krvave meje« kaznujejo kot razpihovalci sovraštva in nemira med narodoma, živečima na Koroškem;
3.	da se podvzamejo vse potrebne mere v izogib fizičnih napadov, ki pretijo postati trajna oblika zastraševanja demokratično usmerjenih koroških Slovencev s strani pronacistiČnih in šovinističnih elementov. Slednje je moči doseči predvsem z odmere takšne kazni napadalcem, ki jo zaslužijo tisti, ki prevzemajo poleg odgovornosti za sam fizičen napad tudi odgovornost za nemire v deželi in blatenje našega demokratičnega ustroja v Avstriji.
Pohitimo s pripravami za občinske volitve
Čeprav je do občinskih volitev še dobrih pet tednov, je mnogo naših ljudi že zaposlenih s potrebnimi pripravami. Krajevni funkcionarji in aktivnejši člani Demokratične fronte so marljivo na delu, da svojim krajevnim prilikam in potrebam primerno uresničijo sklepe, ki jih je sprejel glede občinskih volitev in poznejšega dela v občinskih odborih občni zbor nase organizacije.
V mnogih občinah krajevne prilike narekujejo — kar je bilo jasno poudarjeno na občnem zboru Demokratične fronte — da naše narodno zavedno prebivalstvo postavi svoje najuglednejše, najbolj razgledane, zavedne in napredne ljudi za kandidate samostojnih občinskih volilnih skupin, prilagojenih tudi imensko gospodarski in socialni strukturi prebivalstva dotičnih občin. Povsod tod je naloga naših najaktivnejših ljudi, da na tej podlagi združijo čim več volilcev in dosežejo čim večje zastopstvo v bodočih občinskih odborih, kjer se odloča o mnogih za našega povprečno malega in srednjega kmeta, delavca aLi obrtnika življenjsko važnih vprašanjih.
V drugih občinah dvojezičnega ozemlja pa se je narodno zavedno slovensko prebivalstvo odločilo, da ne bo postavljajo svojih posebnih kandidatnih list, marveč bo pri volitvah podprlo socialistično občinsko politiko proti nazadnjaškim stremljenjem šovinistične pa tudi klerikalne gospode, ki ima tudi pri upravljanju občinskih zadev pred očmi le svoje lastne interese, skrb za našega gospodarsko šibkega in narodnostno zapostavljenega človeka pa ji je deveta briga.
Za vlaganje kandidatnih list je sicer Še čas do 21. februarja, vendar je to zadnji termin. Kjer torej zadevne predpriprave še niso dokončno izvedene, bo vsekakor treba pohiteti.
Ne pozabite!
Do 10. t. m. so volilni seznami na občinah vsakomur dostopni. Preglejte imenike! Izvedite reklamacije če niso vpisani vsi volilni upravičenci ali če so vpisani ljudje, ki nimajo volilne pravice v vaši občini! Tudi rok za reklamacije poteče 10. februarja.
Dunajski pomladanski velesejem
Ob zaključku prijavnega roka za raz-stavljalce na dunajski pomladanski velesejem, ki bo od 14. do 21. marca, je po dosedanjih ugotovitvah razvidno, da je število spet daleč preseglo 2.500 prijavljen-cev.
1.600 proizvajalnih skupin iz industrije, obrti in kmetijstva bodo svoje proizvode, med temi številne zanimive novosti, prikazali. Kolektivna udeležba vrste sindikalnih in strokovnih skupin, kakor klobučarjev, dežnikarjev, strugarjev, mizarjev, tirolskih izdelovalcev igrač, pletačev, izdelovalcev čevljev, sodarjev, izdelovalcev peči, mehanikarjev, kleparjev in drugih je zagotovljena in pomeni veliko obo-gatenje velesejmskega programa.
V okviru dunajskega pomladanskega velesejma bo na prostoru Rotunde prirejena mednarodna razstava avtomobilov in dvokoles, kjer bo imelo 200 razstavljal-cev, proizvajalcev in trgovcev priložnost za prikaz reprezentativnih proizvodov.
Statistika prometnih nesreč 1953
Leta 1953 je bilo v Avstriji 39.089 prometnih nezgod. Pri teh nesrečah je bilo 26.725 oseb poškodovanih, 900 pa ubitih. Prejšnje leto so zaznamovali 31.935 prometnik nesreč, pri katerih je bilo 20.580 poškodovanih in 756 ubitih. Leta 1953 so torej prometne nesreče narastle za 20 odstotkov.
Električni tok ubil šest krav
Minuli teden je v hlevu pri nekem kmetu v Frauendorfu v okraju Holla-brunn zajel električni tokovod šest krav, ki so bile privezane h koritom. Odtrgala sc je pokvarjena žica svetlobnega voda. Samo dva kravi sta vzdržali tok, šest krav v vrednosti okoli 30.000 šilingov pa je bilo ubitih.
V tuje stanovanje je zašel
Na Dunau se je pripetil komičen primer, ko je nek pleskar avtomobilov zašel v tuje stanovanje. Niti ni čudo> če so si stanovanjski bloki in zunanje lice stanovanj na las podobni ter če se vrača stanovalec nekoliko natrkan domov. To se je tudi pripetilo, ko je nekoliko alkoholizirani pleskar neke noči minulega tedna domneval, da je stal pred svojimi vratmi in jih skušal odpreti s ključem. Ugotoviti pa je moral, da ključ ni odprl, zato je sklenil, da bo zlezel v stanovanje od zunaj. Splezal je do 1. nadstropja in potrkal na balkonska vrata. Toda tudi na vztrajno trkanje žena ni hotela odpreti, v njegovo začudenje pa je začel robantiti v sobi neki moški, ki je energično zahteval, naj se nemudoma odstrani. Seve je zgrabila pleskarja silna jeza, ker je mislil, da ga pravkar lastna žena vara s tujim moškim.
Razburjen je razbil šipe balkonskih vrat in zlezel v sobo. Toda glej, kakšno je
bilo presenečenje, ko se je naenkrat zavedel, da se nahaja v povsem tujem stanovanju. Medtem je pohitela žena moža, ki je tako trdovratno držal vrata zaprta, na hodnik in poklicala sosedo na pomoč, ker so domnevali, da sc je pojavil vlomilec. Obvestili so policista in končno se je v policijski stražnici neprijetna in nehotena zadeva razjasnila.
Besedam bodo sledila dejanja
Mednarodna organizacija za prehrano in poljedelstvo (FAO), ki je vključena v Organizacijo združenih narodov, je doslej smatrala za svojo glavno nalogo, da je statistično zbirala in urejevala podatke o gospodarskem in prehrambenem položaju v svetu. Bila je to nekakšna statistična agencija, ki razen svojega birokratskega delovanja ni dosegala večjih, v prvi vrsti pa bolj življenjskih uspehov.
Na pobudo angleškega delegata pa je ta organizacija sklenila, da bo zd'aj od besed prešla k dejanjem. Torej bo obstojala njena nadaljnja delavnost v neposredni pomoči; posameznim državam, ki so take pomoči najbolj potrebne (saj živi skoraj 60 odstotkov svetovnega prebivalstva v razmerah, ki nikakor niso vredne 20. stoletja!), ho odslej nudila pomoč v hrani in drugih poljedelskih proizvodih kakor tudi pomoč pri izboljšanju proizvodnje in razdelitve pridelkov med raznimi državami.
Sporočilo
Smučarska sekcija Slovenskega športnega društva v Št. Janžu v Rožu sporoča, da so
IV. mednarodni smučarski skoki v št. Janžu v Rožu
ki so bili napovedani za nedeljo, 7. februarja, zaradi slabih snežnih razmer
preloženi za nedoločen čas
Smučarske tekme v Pliberku
Minulo soboto in nedeljo so bile v Pliberku smučarske tekme, ki so se pričele v soboto s štafetnim tekom na 16 kilometrski progi okoli Libiča. V nedeljo so bile skakalne tekme na skakalnici, za katero je dal pobudo lekarnar dr. Ludwig Herbst ter se tudi po njem imenuje. Tekem v skokih se je udeležilo 20 tekmovalcev, to je nekaj manj kakor lani. Tekmam je prisostvovalo okoli 2000 gledalcev.
Rezultati: Juniorji: 1. Engelbcrt Mayr (Kelag) 42, 41,5 m, 202,2 točk. 2. Franc Pischounig (VSV) 38,5, 38,5 m, 188 točk. 3. Norbert Kuri, član Športnega društva Zahomc, 34, 34,5 m, 174,8 točk.
Člani: 1. Hugo Schwarz (Vrba) 42, 42,5 m, 215,9 točk. 6. mesto je zasedel Lojze Trunk od Športnega društva Zahomc, 37, 34 m, 167,7 točk.
Drugod pa prodira misel dvojezičnosti
Maršal Tito spet izvoljen za predsednika republike
Preteklega tedna se je sestala Ljudska skupščina FLR Jugoslavije in poleg obravnavanja poročil posameznih komisij in odborov tudi izvolila novega predsednika Zvezne ljudske skupščine ter predsednika republike. Za predsednika skupščine je bil na mesto odstopivšega Milo-vanja Djilasa izvoljen Moša Pijade, za predsednika republike pa je bil ponovno soglasno izvoljen maršal Tito, ki »je zdaj osebnost, ki bo najbolj varno in najbolj uspešno tudi v prihodnje vodila jugoslovanske narode«.
Na seji istega dne je predsednik maršal Tito podal poročilo o delu Zveznega izvršnega sveta in s tem v zvezi spregovoril tudi o sodelovanju med narodi ter dejal glede Avstrije naslednje: S še enim izmed naših sosedov, z republiko Avstrijo, se naši odnosi vedno bolj razvijajo v duhu vzajemnega sodelovanja in prijateljstva. Jugoslavija je dajala in še nudi svojo moralno in politično podporo boju Avstrije za njeno neovrgljivo pravico do neodvisnosti, ki bo, kadar bo dosežena, ustvarila še bolj ugodne pogoje za sodelovanje dveh držav in ustalitev miru v tem delu sveta.
Naslednjega dne je Zvezna ljudska
skupščina izvolila tudi novi Zvezni izvršni svet, v katerem bodo tudi v bodoče delali najboljši javni delavci in borci za lepšo bodočnost jugoslovanskih narodov.
Te dni smo brali v časopisih vest, da je francoski državni podtajnik za vzgojo, Cornu, izdelal in predložil francoski vladi načrt, po katerem naj bi vpeljali v vseh francoskih šolah dvojezičnost, tako da bi se sleherni državljan Francije in dežel francoske unije naučil poleg francoščine
tudi angleškega jezika. Tudi v Angliji se zavzemajo za podobne načrte. Končni rezultat take dvojezične vzgoje naj bi bil ta, da bi vsi francoski državljani in vsi državljani britanskega imperija ob koncu šolanja obvladali oba jezika — francoščino in angleščino.
V tej smeri so se pričeli najprej prizadevati gimnazijci v angleškem mestu Harrogate. Povabili so svoje tovariše iz francoskega mesta Luchon na dvomesečni obisk ter poskrbeli, da so bili v vsem mestecu napisi dvojezični. Naslednje leto je Luchon sprejel goste iz Harrogate. Uspeh je bil edinstven: v angleškem mestu Harrogate se je vse prebivalstvo naučilo francoščine, v francoskem Luchonu pa so vsi govorili angleščino. Občinski svet v Luchonu pa je s sklepom proglasil svoje mestece kot prvo anglo-francosko mesto.
Francijo in Anglijo kot sosedi loči razmeroma široko morje Rokavskega preliva. Pri nas na Koroškem pa živita dva naroda v vsakodnevnem neposrednem stiku, ki že sam po sebi narekuje potrebo, da bi pripadniki obeh narodov obvladali oba jezika in da bi dvojezičnost prišla do izraza tudi v javnosti. Kaj ko bi se mdrodajni le zamislili ob zgledu, ki sta ga dala francoski Luchon in angleški Harrogate, in prišli do spoznanja, da nameravano skrčenje dvojezičnega šolstva ni prava pot k napredku, miru in razumevanju med narodi.
Zunanji ministri zapadnih velesil in Sovjetske zveze za mizo pri razgovorih. — Slika s četverne konference, od katere si nadeja svet zboljšanje odnosov med za-padom in vzhodom. Od leve na desno (označeni s križci): britanski zunanji minister Anthony Eden, sovjetski zunanji minister Molotov, francoski zunanji minister Bidault (s hrbtom proti kameri) in ameriški minister Dulles s svojimi štabi. (AND)