64
Listek.
Amori e nozze. Intorno al Montenegro, spisal Domenico Ciampoli. Dalla nuovaAntologia, Vol. LXV., Ser i e IV. Roma, Forzani e C, 1896. Italijanski pisatelj Domenico Ciampoli je pisal že mnogo o Slovanih ter tako seznanil svoje rojake s slovanskim narodom, o katerem so imeli le-ti silno čudne, do cela krive pojme. Omenjeni, izredno plodoviti pisatelj je spisal: Destini della stirpe slava (1888), Letterature slave (1889), Melodie russe (1882); prevel je Lermontovega Demona in Mziri ter Puškinove Cigane, izdal Canti russi (1895), racconti russi (1884), poitalijanil Turgenjevov Dim ter Sienkiewiczev roman Zaščitnik. Sedaj pa, o priliki poroke italijanskega kraljeviča s princesinjo Heleno Črnogorsko, je podal svojim rojakom nekaj zgledov iz jugoslovanskih narodnih pesmi o ljubezni  in ženitvi.
V krasnem stilu, ki mu je lasten, opisuje Ciampoli v vvodu divoto jugoslovanskih pesmi ter pravi, da se ni nobena dediščina nikdar tako skupno uživala, kakor baš narodne pesmi, o katerih se ne more reči za trdno, so-li tega ali onega člana iste družine. Tudi dandanes, pravi pisatelj, ko razdvaja žalostno tekmovanje in ljubosumnost ter ambicijoznost veje istega drevesa in se napravlja inventar o svojini najmanjše reči, ki ima kako vrednost, naslanjaje svoje pravo bolj na sofizme, nego na zgodovinska in učenjaška prava — tudi dandanes uhaja edina pesem tem podrobnim klasifikacijam ter biva vzvišena v čistih idealnih sferah ter se poje tu in tam v istem jeziku; saj je   vznikla iz naroda.
Ciampoli se ne more nadiviti ljubezenskim pesmim slovanskim, takisto ne krasnim, originalnim njih metaforam in primeram, n. pr.: ,nj e obraz je kakor vzhajajoče solnce, nje oči kakor čiste zvezde, nje lasje so svilnate kite, nje obrvi peroti lastov-čine, nje lica rožnata in bela kakor zarja, nje zobje biseri, nje usta granatov cvet, nje prsi golobice v gnezdu, nje stas kakor mlada jelka; kadar ona govori, je golobica, ki toži, če se smeje, je solnce, ki sije, če joče, daruje diamante' .  .  .
Zatem je prevedel Ciampoli nekaj najlepših jugoslov. pesmi v italijansko prozo, in uverjena sem, da se bodo Italijani dovolj imeli čuditi toliki divoti  narodne poezije slovanske.
Za ljubezenskimi — ženskimi — pesmimi piše Ciampoli o ženitvo-vanskih pesmih ter takisto navaja nekaj   prelepih zgledov.
Ker Slovani, osobito pa žene tako rade pojo, pravi Ciampoli, da je resnična poslovica, ki veli, da je Slovanka med ženami to, kar slavec med  ptiči.
Knjigo je završil Ciampoli tako: >... In če so barve (namreč v nar. pesmih slov.) prežive, strasti silne, osvete strašne, se treba spomniti njih zgodovine, ki je vsa pretkana s solzami, s krvjo in z junaštvom; spomnimo se, da so ti Slovani nas varovali turških navalov, da so oni branili musulmanu, da ni prodrl na zapad, in občudujmo, da v vseh teh borbah za rodno zemljo ni ugasnil sveti plamen poezije, Mi dozoreli narodi smo ali stari, ali pa nadaljujemo slavno minolost; oni mladeniški narodi pa se čili ozirajo v bodočnost, ker od minolosti nimajo drugega nego jekleno moč in zglede samozatajevanja«   . .  .                                                       M.
-----------._»i.i«_.----------